List 30.
Gospodarske stvari.
Kedaj se ima žeti?
Navadno storijo ta pregrešek, da hodijo prepozno žet, ko je žito uže prezrelo in so zrna trda. Ovo postopanje nareja naslednjo škodo: na večjih posestvih škodljivo zakasnenje z žetvijo, ker tako se veliko zrnja poizgubi, ko izpada zmiraj bolj, čem dalje čakamo ali odlagamo; izgubimo pa tako najboljše, najlepše dozorelo zrnje; moke se tudi iz takošnega pozno namla-čenega zrnja dobiva menj in slabše, slama za krmo ne sodi tako. kakor bolje rano spravljena. Mnogo dobrih snovi izvrže se iz boljših v slabše, zlasti v lesno vlakno in gumi, rž tukaj največ trpi. Pozno spravljena rž daje v mlinu mnogo otrobov pa malo moke, ki je še neprijetno sivkasta. O pravem času požeta pa daje največ skrobne moke in lepiva.
Najbolj ugaja žetev pričeti, kedar so setve oru-menele, to'je od tiste dobe, ko je sok v zelenem zrnu podoben trdni kaši, ki se kakor vosek med prsti raz-mečkati daje, in dotle, ko ga moramo čez nohet lepo prekrehniti. Eazven tega je še več znamenj časa, o katerem bi se naj šlo žet. Navadno in obče veljavno pravilo bodi poprej navedeno, da povprek zdravo žito zori najpoprej v klasji in zatem še le v slami. Ako tedaj naopak vidimo,"kako steblo od spodaj rumeni in zatem dozori, tedaj so zrna le za silo dozorena in v takošnem slučaji naj se hitro ko mogoče požanje, kajti tukaj zrno nič več ne pridobi in dozoreva v kopali ravno tako, kakor na steblovji. Kedar je pa klasje dovolj zrelo, tudi ne smemo odlagati z žetvijo, kajti slama v kopah enako zazori, kakor če jo dalje časa pustimo na njivi.
Zanesljivo znamenje dovoljne zrelosti nahajamo pri pšenici in ovsu na resah in pa dva do tri cole niže pod klasom na steblu. Če so ovi deli žolti in se trdi ošlatavajo na ovsenem latu in nekoliko pikeči na pšeničnem klasu, tedaj kaže to, da je pridelek dozorel. Zrno vzeto med palec in kazavec moramo trdo ošlatati. Konci klasa trdno ožmekani ne smejo pokazati nobenega soka več. Ječmen za žetev zreli kaže zrno in resje žolto, koželci v klasih pa morajo biti krhki in otrpneni. Dokler ječmenov klas lahko sem ter je maja,   kedar steblo stresemo, zrno ni dozorjeno in
tudi barva rumena ni še zelo prava. Kedar je pšenica prezrela, obesi klase globoko, odpre resje, steblo pod klasom postane zelo trdo, kar vse kaže na to, naj bi zrna sama izpadala.
Pšenica sploh rada izpada, najbolje pa belica, kedar je prezrela, se ve, ako je zdrava in zrno pravilno razvito. Nezrelo zrno se pa težko izmlati in pira tiči tako globoko in trdno v mekinah, da jo komaj izmlatijo. Človek bi mislil, da je sadež dozorel, kedar mu je klas in steblo enakomerno orume-nelo. To je sicer res. Ali v tem slučaju je slama do korena zrela, klas na zdolej vpognen in zrna lahko vsak vetriček iztepe. Kar se tukaj pove o pšenici, velja tudi o ječmenu. Ko je steblo pod klasom zrelo, je čas žeti; ako sedaj čakamo, upogne klas na zdolej, skrajno resje odstopa od koželjke brž, ko veter potegne. Tudi ovseno latje začne se lomiti, in če veter nastane, izpada mnogo zrnja najlepšega. Eana žetev ima vsakako mnogo koristnega ter se moramo res čuditi, da skoraj povsod z žetvijo odlagajo. Navadni vzrok temu se navaja, da se premalo zrelo žito le težko izmlati in da sploh veliko zrnja v izgubo gre. To je sicer resnično, zatorej tudi ne svetujemo, nezrelega žita žeti, ampak pravimo, naj ga ne hodimo žet. dokler še ni zrelo. Ko je požeto, daje se mu nekaj časa, da zazori na polji, in ga le tedaj zapeljamo domov, ko so zrna postala trda. Mislimo, da temu ni zelo tako! Katero je sedaj bolje, ali nekaj slabih zrn pustiti neizmlačenih v klasovji. ali pa odlagati, da nam najlepše zrnje izkaplja? Tudi zrna za seme ne smejo biti tako zrela, da bi izpadala in v izgubo šla. Naj-manje zrnja se poizgubi, ako žito za seme namenjeno žanjemo rano v jutru ali pozno zvečer s srpom, ko so tla rosnata. Pri vožnji domov je treba opaznosti kakor pri spravljanji ogršice.
Nepovezanega ne kaže puščati na njivi nobenega žita. Najbolje bo, ako vsaki dan požeto žito povežemo in v kopah razstavimo. Snopi morajo tem šibkeji biti, čem več imamo trave ali detelje med žitom; gledati je tudi na vreme. V lepem vremenu lahko gremo takoj žet, če še tudi žito ni popolnem dozorelo, v slabem pa je čakati, se ve nikakor ne tako dolgo, da bi zrna izpadala. Zrno na nepožetem steblovji ne trpi toliko^ škode, kakor če požeto na njivi leži; in požeto^ skazi tem hitreje, ako smo v mokrem vremenu Mi in vezali.
Jarine dostikrat ne rastejo enakomerno, ampak nekaj je uže zrelo, nekaj pa še zeleno. Tukaj ne kaže čakati, dokler vse ne dozori, ampak treba požeti, ko je bolj, kakor dobra polovica dozorela. Nekaj zrnja gre sicer v izgubo, zato je pa slama boljša.
Vsakako slabo ravnajo, ki še mokro žito domov spravljajo. Godi se pa kaj takošnega precej pogosto, zlasti ob slabem vremenu. Mokro žito se ne daje doma lahko posušiti, da ne bi nič škode trpelo. Ako pa uže sploh škodi popolnem uiti ne more, je boljše, če se to na njivi godi. Sploh je pa tudi tukaj treba potrpežljivosti. Mokro snopje se mora večkrati razvrati in sušiti. Če na ta način vselej ne dobimo zelo neskvarjenega zrnja in slame, vendar vsakako takošne, ki je za razne potrebe še zmiraj porabna in vrednostna.                                                         „G. Gl."
234