336
Nikar poditi revežev, Ce prosijo te kruha v dar! Poslušaj, kaj v sramoto nam Storila je brezumna stvar. In ne sramuj   se v očeh solzice, Ko čital bodeš te verstice.
U rovtih daleč, kjer pomlad Nikdar ljudem se ne  smehljaj Je dom sicer bogatega, Vendar ne srečnega moža. Bogastvo imel je ne'zštevno, — Serce samotno, prazno, revno.
Prišel je sivček, reven mož, Ga prosit kruha bogajme, Raztergan, bos in brezoglav, V očeh so glada mu solze: „Gospod! dajte mi kruha košček, V imenu božjem prosim vbožček!"
Al prošnje vse nič ne zdajo , Po pasje 'z hiše ga spodi, Serca ne gane revež mu, Ki mraza trepeta, ihti. — Z molitvijo ljudi glušiti, Drugod ukaže mu prositi.
Berač čez dvor napoti se, Ko ravno poldne je bilo, In vidil skledo je pred psom Napolnjeno z dobro jedjo. Pretužen zdihnil je v nebesa, Ter brisal si solze z očesa.
Izgled.
Oj! misli revež, mili Bog! Ko bi imel tri kosčike. Kar tolstemu ostaja psu — Kako bi jez nasitil se.
In pes, ki ljut je sploh* ko kača,.
Se milo v reveža obrača.
Pogum je dala lakot mu, Nic več se ne boji pesa. Pripogne revež k skledi se — Lej! — mirno skupaj kosita. Prijazno pes se mu približe. Ter mu roko pohlevno liže.
Pri oknu stal je bogatin. In vidil vse, kar se godi. Verjeti tega ni mu moč. — „Dans lastne me slepe oči!u
Psa. ki je hud bil,  grozoviti.
Kosilo vidi ga deliti.
In padel žark nebeški je. Ljubezni žark mu v dno serca:
V  podobi tej zagledal on Besede je Zveličarja.
Po reveža je hitro planil. Pri svoji mizi ga nahranil.
In verjemite! od sorej Nikdar več od pesa
V  osmiljenji bogati mož Osramotiti se ne da.
In če ga revež kruha prosi. Gotovo ž njim pri mizi kosi.
J. Novak.