VSEBINA Razprave in članki 307 D'"^S° U"uk Dialebobgija kot jezikoslovna disciplina 'Il C Alojzija Zupan Sosič Na literarnem otoku Berte Bojetu '\'\\ Barbara Pregelj Slovensko raziskovanje trivialne literature po letu 1980 Metodične izkušnje 337 Katarina Oblak Vidic Lik očeta v Kersnikovih Kmetskih slikah Gradivo 341 Valentina Kante Pirih Ustvarjalno pisanje — F. Petrarca: Sonet Ocene in poročila 352 Mirjana Benjak Priročnik za samostojno branje in interpretacijo Gospe Bovaryjeve G. Flauberta . Jezik in slovstvo Letnik XLIII, številka 7-8 Ljubljana, junij 1997/98 ISSN 0021-6933 http.V/www.ff.uni-ij.siy^is ; Časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Miha Javornik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Erika Kiiišnik, Alenka Šivic- Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice; Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2,1000 Ljubljana Naročila sprejema uredništvo JiS, Letna naročnina je 2800 SIT, cena posamezne številke 490 SIT, cena dvojne številke 690 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 1300 SIT. Letna naročnina za evropske države je 30 DEM, za neevropske države pa 35 DEM. Naklada 2000 izvodov. Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18. 3.1992, sodi revija med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. 10 4^56 RAZPRAVE IN ČLANKI Drago Unuk UDK 81'28 Pedagoška fakuketa v Mariboru Dialektologija kot jezikoslovna disciplina O Posameznik je prek družbe vključen v številne komunikacijske tokove, v katerih sprejema in posreduje razna sporočila; v njih mora obvladati jezik in druge sisteme znakov ter jih dejavno uporabljati: razumeti sporočeno, tvoriti nova sporočila in obvladati področje rabe. Področje živega jezika, ki se uporablja v vseh komunikacijskih položajih človekove dejavnosti (v zasebnosti doma, v službi, med znanci, pri vsakodnevnih naključnih stikih ipd.), grobo delimo na kodificirani (normirani) jezik (pisni in prostogovorjeni jezik, ta z delom sega v prostogovorjeni nekodificirani del; knjižni zborni in knjižni pogovorni jezik) in prostogovorjeni jezik (narečja in druge zvrsti; z delom sega v področje kodificiranega jezika). Dejstvo, da so nekatere človekove dejavnosti omejene s pripadnostjo določeni družbeni skupini, druge s teritorialno pripadnostjo oziroma z geografskimi mejami, se izraža tudi v jezikovni sferi. 1 Narečje (dialekt) 1.1 Narečje je relativno stabilna strukturna jezikovna celota, z njim spontano komunicira avtohtono prebivalstvo kakega geografsko zamejenega območja. Je zaključen jezikovni sestav, ki je zadosten govorcem istega narečja, saj z njim uresničujejo (vse) sporazumevalne potrebe na določenem prostoru. Temeljna pojavnost narečja je govorjena: sporazumevanje/sporočanje se uresničuje (skoraj izključno) prek prostogovorjenega jezika.' Prevladuje dialog. Nekateri jezikovni pojavi v narečju so skupni z drugimi narečji/zvrstmi istega jezika, drugi pa predstavljajo individualne značilnosti določenega narečja, prepoznavne in tipične samo zanj. Posebnosti se v glavnem kažejo na vseh jezikovnih ravninah: glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in besedoslovni (leksikalno-semantični), vendar so na nekaterih ravninah izrazitejše. Relativne razlike so tudi navznoter, tako v okviru istega narečja lahko obstajajo posamezni govori (mikrodialekti), ki jih povezujejo iste razlikovalne značilnosti. Njihove medsebojne neenakosti pa so glede na druga narečja irelevantne, saj je meja narečja določena po posameznih jezikovnih razlikah glede na druga narečja. Ta na podlagi skupnih (razmejitvenih) značilnosti lahko združujemo v narečne skupine — narečja na določenem širšem zemljepisnem območju. 1.2 Narečje je ena od osnovnih oblik prostogovoijenega jezika, tvori kompleksno jezikovno, zgodovinsko in sociološko kategorijo. Vzroki za nastanek narečij so zemljepisni, zgodovinski in upravno-politični, vplivali pa so tudi na večjo ali manjšo notranjo členjenost posameznih narečij in ' Kadar govorimo o dialektizmu, mislimo na jezikovni pojav (izraz, obliko, pomen) iz narečnega sestava v odnosu do vzporedne enote (običajno v knjižnem jeziku). Razlikovalnost pa je glasoslovna, oblikoslovna, besednozvezna, pomenska, skladenjska, besedotvorna. 307 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI narečnih skupin. Tako imajo t. i. obrobna narečja izrazite in pogoste arhaične značilnosti. Narečja, ki so se izoblikovala na podlagi zemljepisnih dejavnikov (gorovja, zaprte doline, močvirje, razprostranjeni gozdovi idr.) ali na teritoriju starejših administrativnih enot, so znotraj sebe enovilejša kot tista, nastala z mlajšo upravno-politično delitvijo. Narečja, ki se stikajo, se med seboj lahko ostro ločijo, lahko pa imajo določene skupne poteze kot posledico nestabilizirane rabe lastnih (enotnih) značilnosti; zlasti govore na takem področju stroka opredeljuje kot prehodne govore. 1.3 Obstoj narečja temelji na stalnosti življenja govorcev znotraj prostora in na (relativno) redkih stikih z govorci drugih narečij/zvrsti. Raba narečja je vezana na zasebno sporazumevanje, na krajevno okolje in vsebine vsakdanjih potreb. To je funkcionalna razmejitev narečja glede na druge jezikovne zvrsti. 2 Dialektologija (narečjeslovje) 2.1 Jezikoslovno disciplino, ki znanstveno raziskuje lokalne/krajevne variante nenormiranega jezika (prostogovorjeni jezik na določenem teritoriju), imenujemo dialektologija ali narečjeslovje. Kot samostojna jezikoslovna disciplina obstaja od druge polovice 19. stoletja in ima lastni predmet raziskovanja ter svojo posebno metodologijo. V središču dialektologije je preučevanje jezikovnih pojavov na določenem zemljepisnem področju. Da bi lahko razložila sočasne narečne pojave, se dialektologija poleg predstavitve sinhrone podobe narečja posveča tudi diahroniji narečja, zlasti z ugotavljanjem povezanosti narečij v širšem jezikovnem prostoru skozi splošnojezikovni razvoj. Tako se npr. pri glasoslovju predstavlja sinhrona podoba in ugotavlja hipotetična pojavna oblika posameznega fonema (podobno tudi v oblikoslovju idr.). 2.2 Dialektologija se povezuje z drugimi jezikoslovnimi vejami, pri iskanju vzrokov za nastanek narečne razčlenjenosti pa tudi z nejezikoslovnimi disciplinami. Ker gre za interdisciplinarnost vede, so take tudi njene metode: — direktne metode: terensko delo, zapisovanje slušnega (v zadnjem času tudi vidnega) gradiva, informatorji in vprašalniki;^ — splošne metode: analitična, sintetična, induktivna, deduktivna in statistična; — metode splošne in opisne lingvistike: jezikovno opisovanje (inventarizacija jezikovnih enot, lastnosti sestave, funkcioniranje), primerjalna metoda (analitično primerjanje), integralna metoda (celostna analiza), geografska metoda (kartografiranje). 2.3 Kot vsaka znanstvena dejavnost ima tudi dialektologija svoje raziskovalne cilje dejavnosti. a) Najpogostejši je jezikoslovni opis in popis posameznih narečij (govorov). Gre za delne ali celostne raziskave ali monografske predstavitve narečij, delov narečij ali posameznih govorov z bolj ali manj temeljito jezikoslovno analizo. Seveda je prav zaradi dejstva, da je vsak narečni govor relativno popoln jezikovni sestav, njegovo izčrpno opisovanje neracionalno; že sama inventarizacija bi bila preobširna. Opis obravnavanih narečij (govorov) ima zato značilnosti diferencialnega tipa opisa, s katerim so označene njegove bistvene jezikovne lastnosti, to je tiste, ki narečje (govor) temeljno ločijo od drugih govorov (vendar tudi to načelo ni izpeljano povsem do konca, saj so izpuščene manj relevantne značilnosti, ^ Prostogovorjeni jezik v zvočni podobi je le del sporazumevalne dejavnosti, vse dmgo, t. i. parajezik, ne more biti grafično prikazano v kasnejši analizi gradiva, zato tudi vidno beleženje za bolj izčrpno in popolnejšo analizo. 308 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI tiste, ki so znane samo t. i. naravnim govorcem narečja/govora).' Če je uporabljeno načelo izčrpnosti, se v vsaki tovrstni obdelavi narečnega gradiva pojavlja določena redundanca glede na jezikovne značilnosti drugih predstavljenih govorov istega narečja in samega narečja kot celote skupnih jezikovnih pojavov. Velikokrat so te značilnosti bolj ali manj predvidljive, včasih jih odkrije terensko zbiranje gradiva ali šele obdelava gradiva. b) Del dialektologije se ukvarja z raziskovanjem in določanjem geografske razširjenosti posameznega jezikovnega pojava (npr. izoglose, izolekse, izomorfe); s tem v zvezi tudi z narečnimi mejami. Uporabljena metoda je jezikovna geografija (kartografiranje). c) Tudi izdelava narečnih zemljevidov in kot vrhunec izdelava atlasa narečij (z govori) s pomočjo kartografiranja je oblika predstavitve narečnih značilnosti kakega jezika. č) Pogosto raziskovalec na terenu zabeleži na magnetofonski trak zaokrožena prostogovoijena besedila v narečju, ki jih kasneje zapiše, in tako nastajajo zbirke narečnih besedil. d) S terenskim zbiranjem besedišča s pomočjo informatorjev nastajajo slovarske zbirke posameznih govorov in narečij. Redki posamezni raziskovalci (dialektologi) iz njih pripravijo narečni slovar (govora/narečja), ki zajema posamezne izraze, po pomenu ali obliki običajno drugačne od vzporednic v knjižnem jeziku. To je diferencialno zasnovan slovar."* 2.4 Sploh so dialektološka spoznanja (materialno pa tudi besediščne zbirke, narečni slovarji, monografske analize in opisi; zbrano narečno gradivo sploh) dragoceno izhodišče za etimološke raziskave in ugotavljanje jezikovne zgodovine. 3 Povezanost dialektologije s sociolingvistiko Ker dialektologija raziskuje proces celovite žive komunikacije, se po predmetu in načinih dela pogosto stika z dejavnostjo mlajše discipline — sociolingvistike, ki se je sicer razvijala deloma tudi iz spoznanj in metod dialektologije: obe se ukvarjata z empiričnimi raziskavami jezika v različnih družbenih okoliščinah in v različnih zemljepisnih danostih ter se pri tem ozirata na podobnosti in razlike. Nekatere dialektološke ugotovitve so neposredno uporabne za sociolingvistične raziskave (npr. raziskave jezikovnih manjšin). Že dialektologija je v svojo prakso uvedla t. i. temeljne sociolingvistične pojme, ki jih sociolingvistična terminologija poimenuje jezikovna zmožnost, govorni predstavnik, govorna situacija itn. Npr. pri delu z informatorji na terenu dialektolog vsakič celostno razišče jezikovno situacijo; ugotavlja, kdo govori (starost in spol informatorja, njegovo izobrazba, zaposlitev idr.), kako govori (narečno pripadnost, vplivanje drugih jezikovnih zvrsti na sočasno govorjenje ipd.), kdaj govori, kje govori (doma, na cesti...), s kom in o čem govori itn. 4 Način dela Dialektologija izhaja pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu iz gradiva, zbranega na terenu od nosilcev informacij (informatorjev), in to z različnimi načini dela (postopki): z neposrednim stikom, s posrednim stikom (tj. z vprašalniki) in redko tudi s t. i. skritim stikom, ko informator ne ve, da sodeluje v procesu pridobivanja gradiva. Zaporedje postopkov je naslednje: empirični del (načrtovanje, priprava in izvedba zbiranja narečnega gradiva), teoretična obdelava in sklepi. Za Gre za jezikovno lojalnost, po kateri naj bi govorci natančno poznali jezikovne značilnosti svojega narečja/govora, zlasti glede na druga narečja/govore. Po izkušnjah na terenu je tako vedenje omejeno na redke glasoslovne in leksikalne pojave, vendar pa je skupinska zavest o pripadnosti in identiteti izredno močna; najbolj je vezana na neposredni življenjski prostor. * Gre za izjemno zahtevno leksikološko in leksikografsko pripravo in izpeljavo takega projekta. 309 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 I RAZPRAVE IN ČLANKI celoto je najpomembnejše, da si raziskovalec pridobi dovolj kakovostno, zanesljivo in izčrpno gradivo, saj je začetno fazo zbiranja (npr. zaradi neustrezne množine ali kakovosti informacij) nemogoče ponoviti za razliko od naravoslovnih znanosti, kjer je ponovitev eksperimenta osnova preverjanja. Nemogoče je na primer, da bi sicer isti informator ponovil prosto govorjeno besedilo v enakem obsegu in popolnoma enako vsebino. Ponoviti je mogoče le analizo zbranega gradiva. Posplošiti je mogoče spoznanje, da je preučevanje narečja omejeno na določen časovni izsek, ki pa je tesno povezan s časom, ko je zbrano preučevano gradivo. Glede na to, da se narečje spreminja, spreminja pa se tudi zunajjezikovna stvarnost, se spreminjajo tudi spoznanja o posameznem narečju, zato se po določenem času ponovi zbiranje in obdelava zbranega gradiva. Na kakovost zbranih informacij vplivajo različni dejavniki: vrednostni parametri informacije (katero informacijo smo iskali, omejenost vsake posamezne infomacije), dotedanje znanstveno poznavanje posameznega (jezikovnega) pojava, subjektivni parametri informacije (osebnostne lastnosti informatorja in raziskovalca). ©snovne lastnosti, ki zagotavljajo kakovost zbranih informacij, pa so zanesljivost (odvisna od stopnje adekvatnosti med posebnostmi in tipičnimi splošnostmi raziskovanega narečja), stabilnost (v smislu zagotoviti si uporabnost informacije v teku nekega določenega časovnega obdobja), reprezentativnost gradiva (njegova zmožnost predstaviti osnovne/temeljne črte raziskovanega področja v širšem kontekstu). 5 Metode raziskovanja 5.1 Neposredni stik Gre za zbiranje raziskovalnega gradiva neposredno s pomočjo informatorja. V zadnjih desetletjih gradivo snemamo na magnetofonski trak (včasih že tudi na filmski trak), tako da ga je v postopku obdelave mogoče večkrat reproducirati, obenem pa je pozneje dostopno tudi drugim raziskovalcem. 5.2 Skriti stik Zaradi psiholoških zadržkov spričo dejstva, da informatorja snemamo, včasih ne moremo dobiti ustreznih informacij ali jih zaradi tega sploh ne dobimo, zato uporabimo metodo skritega stika, ko informator ne ve, da ga snemamo. Nekateri informatorji pri snemanju niso verodostojni, ker se jim zdi, da bi morali govoriti knjižno, ali skušajo »ugoditi« raziskovalcu. Vendar pa se metoda skritega snemanja ponavadi ne uporablja zaradi moralnih zadržkov. 5.3 Metoda posrednega stika Za potrebe kartografiranja jezikovnih pojavov uporabljamo metodo posrednega stika, tj. z vnaprej pripravljenimi vprašalniki, s katerimi zbiramo informacije na določenem področju (npr. glasoslovne, oblikoslovne, leksikalne značilnosti). Pomemben je obseg vprašalnika in ustreznost vprašanj glede na to, kaj zbiramo. Pri zbiranju gradiva s pomočjo vprašalnikov lahko sodelujejo tudi nedialektologi, zlasti pri širše zasnovanem projektu. 5.4 Informator Pri izbiri infomatorja je pomembnih več dejavnikov: starost, spol, šolska izobrazba, bivanje informatorja v drugem kraju idr. V dialektologiji je znano, da več jezikovnih sredstev tradicionalnega narečja uporablja zlasti starejša generacija ženskega spola, ki še živi na podeželju. Generacijske razlike se najbolj očitno kažejo v rabi besedišča. Najstarejša generacija (nad 65 let) pozna poimenovanja za številne predmete in opravila iz lastne neposredne izkušnje; nekatera med njimi že redko uporablja, drugih sploh ne več, vendar pozna njihov pomen in poimenovanja obvlada funkcionalno. Srednja generacija (40-60 let) sicer prav tako še ohranja leksikalno 310 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI strukturo svojega narečja, vendar pa vanjo že vpleta tudi nova (nenarečna) poimenovanja.' Del starih poimenovanj še pozna, ni pa nujno, da jih zna uporabiti tudi funkcionalno. Najmlajša generacija ne pozna več stare proizvodne tehnike in tehnologije (npr. poljedelske, rokodelske ipd.), stare predmetnosti in dejavnosti ter odnosnosti. V njenem govoru so številna poimenovanja novih pojavnosti iz drugih jezikovnih zvrsti. Ustreznost informatorja je določena z njegovo sposobnostjo razumevanja postavljenih vprašanj in sposobnostjo dajanja verodostojnih odgovorov (psihološke in socialne lastnosti). Informator mora v vprašanjih razumeti različne stopnje konkretnosti (izjemnosti in abstraktnosti) in tvoriti ustrezne odgovore, dajati kvantitativno zadovoljive odgovore, dajati odgovore o stvareh, ki so prostorsko in časovno oddaljene od konkretnega časa in prostora. Izberemo seveda informatorja, ki nima slušnih in govornih okvar, da je stik nemoten, informacije pa jasne. 6 O položaju dialektologije danes 6.1 T. i. tradicionalna dialektologija se je ukvarjala zlasti z določanjem prostorske razmejitve narečij, pri tem pa predstavljala glasoslovne značilnosti in oblikoslovne posebnosti (oboje v povezavi s splošnim jezikovnim razvojem), ugotavljala zunajjezikovne (zgodovinske, socialne in geografske) dejavnike — vzroke narečne členitve in uporabljala tip »idealnih« informatorjev: starost nad 65 let, relativna teritorialna, socialna in jezikovna izoliranost (stalnost bivanja), relativna enotna socialna struktura (pretežno poljedelska dejavnost). 6.2 Sodobna (sočasna) dialektologija preučuje celovitost jezikovnega sestava: poleg glasoslovja prikazuje še zaokroženo podobo oblikoslovja, skladenjske zakonitosti (npr. načine upovedovanja), predstavlja besedotvorne vzorce, v besedišču se ob inventarizaciji posveča tudi prevzemanju iz drugih jezikov ali zvrsti in pomenu, vključuje pa tudi sodobna spoznanja besediloslovja. Ugotavlja komunikacijsko in migracijsko povezanost prebivalstva in pri tem upošteva prostorsko in socialno diferenciacijo, novejše socialne in ekonomske migracije, vpliv drugih jezikovnih zvrsti, zlasti knjižnega jezika (izobraževanje, mediji in dnevne migracije) in prisotnost nove predmetno-pojmovne stvarnosti, na komunikacijsko zmožnost narečja. Vključuje generacijske, izobrazbene in socialne razlike med govorci, to je tip nereprezentativnih (»neidealnih«) govorcev. 6.3 Tradicionalna narečja v sodobnosti izgubljajo svojo socialno bazo, zlasti glede na pojmovanje narečja, vezanega na relativno redke stike govorcev z govorci drugih jezikovnih zvrsti, saj se je komunikacijska, urbana in prebivalstvena podoba podeželja v zadnjih desetletjih temeljito spremenila. Kljub novi družbeni stvarnosti narečje še ni zreducirano le na potrebe družinske komunikacije, res pa je vezano ozko na lokalno okolje in vsakdanje stike. Tudi v jezikoslovju je, npr. v strukturalizmu ali v sociolingvistiki, kot prevladujoča zvrst jezika (ocena je nekako tudi vrednostna in kvantitativna) izpostavljen knjižni oziroma zborni jezik. Toda narečne prvine v konkretnih komunikacijskih položajih še vedno obstajajo, četudi so interference iz drugih zvrsti številnejše kot kadar koli poprej. Spoznanje kaže, da dialektologija ne zanemarja sodobnih spoznanj splošnega jezikoslovja, npr. sociolingvističnih vidikov (prim. sociolingvistična mreža glede na dnevne migracije in trajne ekonomske in druge migracije; upoštevanje relativne pogostnosti stikov govorcev z drugimi zvrstmi ipd.). ^ Besedišče je manj strukturirano kot fonološki in oblikoslovnl sestav, zaradi tega in potrebe po poimenovanju nove pojavnosti (predmetne in duliovne) je jezikovno prevzemanje v besedišču največje. 311 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Literatura Dejna, Karol (1993). Dialekty polskie. Wydanie II. Zaklad narodowy imienia ossoliiiskich wydawnictwo. Krajčovič, Rudolf (1988). Vyvin slovenskeho jazyka a dialektologia. Slovenske pedagogjcke nakladatel'stvo. Bratislava. Logar, Tine (1962/63). Današnje stanje in naloge slovenske dialektologije. JiS 8/1,1-6. --(1965). O nastanku slovenskih narečij. JiS 10/1, 2-6. --(1966). Slovenska narečja. JiS 11/5,134-140. --(1974). Pregled zgodovine slovenskega jezika. SSJLK, Informativni zbornik. Ljubljana, 102-113. ---(1993). Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga. --(1975). Izvenjezikovni vzroki za dialektizacijo slovenskega jezika. SSJLK, predavanja. Ljubljana, 7-11. --(1983/84). Slovenski dialekti — temeljni vir za rekonstrukcijo slovenskega jezika. JiS 29, 285-288. --(1990). Razvoj slovenske dialektologije kot lingvistične geografije po Franu Ramovšu. Sedemdeset let slovenske slovenistike. Zbornik SDS. Ljubljana, 75-78. Mistrflc, Jožef (1993). Encyklopedia jazykovedy. Bratislava: Vydavatel'stvo Obzor. Orožen, Martina (1993). Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. SR 41/1, 143-160. Pogorelec, Breda (1997). Družbeni vidiki slovenskega jezika. TIP 9. Ramovš, Fran (1924). Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana. --(1971). Zbrano delo. 1. knjiga. Ljubljana: SAZU. --(1935). Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. Ljubljana. Rigler, Jakob (1986). O klasifikaciji slovenskih dialektov. Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska matica, 95-107. --(1986). Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska matica, 139-186. Ripka, Ivor (1994). Metodicke aspekty terennych vyskumov. Slovenska reč 59/4, 193-201. Slovenski pravopis 1 (1990). Pravila. Ljubljana: DZS. Štolc, Jožef (1994). Slovenska dialektologia. Bratislava: Veda. Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. --(1987). Portreti, razgledi, presoje. Maribor: Založba Obzorja. --(1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. --(1994). Fran Ramovš kot narečjeslovec. SR 42/2-3,159-170. Unuk, Drago (1995). Zahodni prleški govori. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta v Ljubljani. Ljubljana. --(1997). Osnove sociolingvistike. Pedagoška fakulteta Maribor. Maribor. Urbaficzyk, Stanislaw (1984). Zarys dialektologii polskiej. Wydanie siödme. PWN, Warszawa. 312 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Weinreich, Uriel (1977). Sprachen in Kontakt. München. Zgusta, Ladislav (1991). Priručnik leksikografije. Prevod dela: Manual of Lexicolography. Sarajevo: Svjetlost. Zorko, Zinka (1990). Kontrastivni vidiki dialektološkega raziskovanja (Prekmursko narečje). Sedemdeset let slovenske slovenistike. Zbornik SDS. Ljubljana, 79-95. --(1993). Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih. SR 41/1, 193-208. --(1994). Samoglasniški sestavi v slovenskih narečnih bazah (ob izbranih besedilih). SSJLK XXX. Ljubljana, 325-343. --(1995). Narečna podoba Dravske doline. Maribor: Kulturni forum. 313 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Drago Unuk UDK8r28 SUMMARY DLU.ECTOLOGY AS A LINGUISTIC DISCIPLINE, A dialect is a relatively stable structural linguistic unit vised in spontaneous communication by the autochtonous population of a geographically delimited region. Dialectology is a linguistic discipline studying local variants of non-normed language (ot spontaneous speech of a territory). Its research is based on material collected in field work with the help of informants and various methods: direct contact, indirect contact (questionnaires) and, rarely, covert contact. Empirical work (research design, planning field work and collecting dialectal material) is followed by theoretical elaboration and generalisation. Synchronical dialectology studies the whole of a language system. It explores communicative and migratoiy interaction of a population, taking into account territorial and social differentation, recent social and economic migrations, the impact of other language variants, esp. of standard literary language (education, media and daily migrations) and of the presence of new material and conceptual reality and communicative competence of dialects. 314 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Alojzija Zupan Sosič UDK 821.163.6.09 Bojetu B. Ljubljana Na literarnem otoku Berte Bojetu Od Žabona do Ptičje hiše ženske, ptiči in nasilje so izstopajoča središča, okrog katerih se vrtijo pesemska sporočila in prozne zgodbe Berte Bojetu Boete. Povezani so v grozljiv krog, ki ne dovoli nobenemu izstopiti iz svojega enoličnega ponavljanja. Pesemske in prozne različice spodletelih poskusov ubranega sožitja med ljudmi predstavljajo poseben »otok« slovenske literarne tradicije, hkrati pa sestavljajo sklenjeno celoto: literarna dela so motivno-tematsko in oblikovno med seboj povezana. Želja po zaokroženosti je zajeta tudi v dokaj neopaznem prehodu iz poezije v prozo in številčni izenačenosti: po dveh pesniških zbirkah {Žabon, 1979, in Besede iz hiše Karlstein, 1988) je pesnica napisala še dva romana {Filio ni doma, 1990, in Ptičja hiša, 1995). Temeljne ideje pesniških zbirk in celo pesemski liki zaživijo novo življenje v romanu Filio ni doma, zaključijo pa ga v zadnjem romanu Ptičja hiša, ki je z ujetostjo ženske opozoril tudi na enako zapleten položaj moškega v sodobni družbi. Pogostnost ženskih likov in razmišljanje o vlogi ženske sta razlagalce njene literature zavedla: nekatere' literarne študije so jo stisnile v okvir t. i. »ženske« literature in v njem iskale ustrezne vzporednice, čeprav je pesnico in pisateljico skozi celotno delo zanimalo predvsem razmerje med spoloma, ne pa samo ženska (posebna) vloga. »Ženska« literatura Odklonilno stališče^ do ženske literature je imela tudi umetnica sama, ki se je dobro zavedala, da so ženske v slovenski literaturi v manjšini: »Razmišljam o odnosu moški — ženska tudi na nivoju literature. Seveda v tem trenutku pomislim na pokojno Gordano Kunaver, ki je bila svoj posebni boj v tem prostoru. Odlična ustvarjalka, ki se je že davno umaknila iz moško-ženske vojne in ustvarjala povsod drugod, samo tukaj ne. Nimam sicer pravice soditi, ampak domnevam, da se je umaknila s slovenske literarne scene, ker si kot velik, časten človek, ženska z visoko moralo, z Silvija Borovnik je o romanu Filio ni doma pisala v knjigi Pišejo ženske drugače, 1995. Tu mu sicer ni iskala skupnih lastnosti s sočasnimi »ženskimi« deli, vendar ga je povezala z zelo nejasno opredeljenim terminom ženska literatura. Študija Metke Zupančič Feministična proza. Miti in utopije, 1995, poskuša lik Filio približati mitemu Evridike, ki prihaja v sodobni ženski književnosti najjasneje do izraza. Ljubezensko nepotešenost glavnih junakov je avtorica študije razložila z mitskimi razsežnostmi nespolnega hrepenenja, čeprav se mi zdi, da je potrebno iskati vzrok zanjo v samem romanu in njegovem sporočilu o pogubnosti nasilja. Prav tako je primerjava njenega romana samo z ženskimi avtoricami neposrečena in prisiljena v neki kalup. ^ Tudi Svetlana Makarovič meni, da je spolno razlikovanje v literaturi neupravičeno; na tak način bi lahko napravili še bolj krivične razdelitve glede na telesne lastnosti; literatura rdečelascev in temnolascev ali poezija zdravih in invalidnih ljudi... Nela Malečkar (1991). Pogovor s Svetlano Makarovič. Nova revija, letnik X, dec. 315 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI visoko postavljenimi principi življenja, preprosto ni dovolila žalitve, ko bi kdo rekel ženska literatura. Morda. In ob tem tudi jaz ostrmim. Kaj pa je to — ženska literatura? Ali to pomeni, da je takoj že manj vredna, literarno, ustvarjalno manjše kvalitete? Mislim, da seje umaknila pred tem, da ji ne bi bilo treba trpeti teh pejorativnih, manjvrednih izrazov — ženska, neženska literatura; ko se čutiš ogrožen. A jaz se ne. Zato, ker sem pogoltnila, kar sem morala pogoltniti v preteklih letih, požrla in v resnici dotekla kakšne svoje kolege. Gotovo. Kaldne celo pretekla.« (Dobrila, 1992: 65.) Podobne napake pri označevanju literature žensk se ne pojavljajo samo pri nas, proti njim se je že dolgo (medijsko in literarno) borila tudi avstrijska pisateljica Elfride Jelinek, ki ji je Berta Bojetu podobna zlasti v dosledni kritičnosti do spolnega literarnega razlikovanja. Na nevzdržnost spolnega razlikovanja v literamoteoretskem izrazoslovju nas opazarja že sama spornost in nedorečenost termina ženska literatura. Kot termin širšega pomenskega področja vključuje ostala poimenovanja in hkrati zrcali še vsa njihova bistvena protislovja: ženski jezik, ženski govor, ženska pisava, ženska estetika, ženska poetika, žensko branje, druga pisava, pisava/literatura drugačnosti, pisava razlike, prezrta literatura ... Že sam način podredne zloženosti besedne zveze je sporen: termin določila (ženska) je večpomenski, odvisen od širšega družbenega področja (biologije, sociologije, zgodovine ... ), jedro (literatura) pa je v literamoteoretskem kontekstu vedno enopomensko. Njuno notranje nesorazmerje odpira že takoj nekaj logičnih vprašanj: če za določeno literaturo uporabljamo poimenovanje ženska Lteratura, potem je torej vsa ostala — moška — literatura. Zakaj je sploh potrebno ločevati literaturo glede na spol? Odprtost in neopredeljenost besedne zveze ženska literatura razberemo celo iz nesoglasij pri določevanju predmeta raziskovanja. Tudi slovenska literarna veda odseva nemoč evropsko-ameriških raziskovalcev, ki še zdaj ne vedo, katera literarna dela bi uvrstili pod oznako ženska literatura: — prezrta in nepriznana dela žensk, — trivialna dela, ki so bila v preteklosti napisana posebej za ženske, pri tem pa so podcenjevala njihove perceptivne sposobnosti, — dela, v katerih so opazne ženske lastnosti ali pa so v njih najpomembnejše in najbolj številne ženske junakinje. Termin je tako napadalen do obeh: žensk in moških. Ženske ga ne sprejemajo, ker še danes čutijo pejorativnost njegove označitve (manjvredna, predvsem neumetniška literatura) in se ga izogibajo, ker jih književnost že takoj biološko (kar pa je že skoraj sinonim za vrednostni kriterij) določi, s tem pa jih že spet opomni na neenakovreden položaj v družbi. Moški pa so bili nestrpni do njega zaradi bliskovite naglice, s katero se je širil in pomagal umetnicam (s pomočjo feministične literarne vede) do uveljavitve. In čudno — znal je izkoristiti celo njihov posmeh in svojo prenapetost. Pogostost rabe termina ženska literatura je narastla vzporedno z močjo različnih feminističnih gibanj, ki so izpostavljala žensko ravno zaradi njene potrditve. Tudi namerno iskanje tipičnih določnic ženskih literarnih besedil je želelo z ostro mejo med žensko in ostalo (torej moško) literaturo opozoriti na svoj lastni obstoj. V tej svoji prvi, provokativno aktivistični fazi, je ta termin najbrž upravičen, saj mu je ohlapnost za dokazovanje ženske prisotnosti v času in prostoru celo koristila. V šestdesetih in sedemdesetih letih seje potrdila tudi umetniška nadarjenost prejšnjim in novim »ženskim« delom. Kakovost in številčnost ženskih tekstov je od osemdesetih let naprej že vodila proti enakopravnosti in upoštevanju istih meril vrednotenja, zato je danes postal ta termin popolnoma neuporaben. Zaradi nepreglednosti številnih pomenov in izgube angažiranosti predlagam, da ta prehodni pojem opustimo in ga nadomestimo z ustreznejšim — prezrta literatura —, ali pa ga docela opustimo, saj so »stari« termini dovolj natančni in pregledni: npr. sodobna slovenska proza, antiutopični roman. 316 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI erotična poezija ... To se do zdaj še ni zgodilo, čeprav je že Silvija Borovnik v knjigi Pišejo ženske drugače? (1995) predlagala isto, a se tega ni držala, saj je celo preučevala slovensko literaturo ravno s tega stališča. Tudi pri Ženji Leiler, eni izmed redkih literarnih komparativistk, ki se ukvarjajo s feminističnimi pristopi v literarni teoriji, zaman iščemo novo poimenovanje. Vendar pa omenjena raziskovalka vsaj opozarja na posledice, ki lahko sledijo lahkomiselni uporabi tega pojma:»... kajti uporabljati pojem ženskega in s tem meriti na dela, ki jih pišejo ženske ali celo na neke bistvene poteze (biološko) ženske pisave, pomeni pristanek na to, da je literarna teorija in z njo literarna veda dominantno moška, torej takšna, ki opredeljuje svet s stališča izključno moške perspektive, in ki si zato privošči označevanje del, ki jih pišejo ženske, z oznako ženska literatura, hkrati pa ne govori o moški literaturi, moškem romanu, moški liriki. To bi pomenilo, da vsi zaključki raziskovanj, kijih opravlja literarna veda, veljajo izključno za moško literaturo, saj se v primeru, ko gre za ženske pisateljice, to posebej naglasa.« (Leiler, 1994: 76.) Tudi termina literatura žensk ali literatura za ženske sta preveč površna nadomestka. Prvi meri na spol avtoric in tako razvršča objavljena dela, drugi pa je sinonim za trivialno literaturo. V kontekstu trivialne literature je uporaba termina ženska literatura povsem upravičena, saj ne prinaša s seboj nobenih specifičnih vrednostnih določil, ker vzporedno z njo ravno tako obstaja t. i. moška literatura. »Množična« literatura se namreč ne sramuje glasnega oznanjanja svoje usmerjenosti proti občinstvu, zato je v njenem kontekstu popolnoma upravičeno spolno razlikovanje, saj preučevalci celo potrjujejo utrjene dihotomne (Hladnik, 1983) cepitve na moške in ženske žanre. Tudi z zgodovinskega stališča se najbolj prekrivata ravno izraza ženska literatura in literatura za ženske. V 18. stoletju, ko sta se pojavila, sta poimenovala predvsem literaturo za ženske, za katere so pisali že od razsvetljenstva naprej. Najprej moški, potem pa še ženske, ki pa so bile kot avtorice prezrte. To se je dogajalo tudi ženskam, ki so pisale umetniško literaturo. Zanje bi bil mogoče ustrezen termin prezrta literatura, ki pa bi enakovreno obravnaval tudi nepriznane moške avtorje. Termin ženska literatura pa je neuporaben tudi zaradi delitve na moško in žensko v literaturi, torej razlikovanje med dvema osnovnima načeloma, ki se le redko (če ju sploh lahko znanstveno določimo) javljata popolnoma osamosvojeno in nepovezano. To samo preučevanje literature še bolj zaplete: saj tudi moški lahko piše kot ženska, oziroma v njegovem delu lahko prevladajo ženske značilnosti. Eni ali drugi lahko pišejo bolj ali manj »moško« ali »žensko«, oboji pa ustvarijo dobro ali slabo literaturo — smiselna je torej samo ločitev na dobro in slabo literaturo. S terminom ženska literatura pristanemo na določevanje ženskih (tipičnih) dominant, razvrščenih v različne sisteme, ki hočejo ugotoviti splošne tipičnosti, brez upoštevanja literarne dobe, usmeritve, smeri, države nastanka literarnega dela oziroma literamozvrstnih in vrstnih meja: lirika, epika, dramatika — sonet, kratka proza, drama ... Razmerje med moškim in žensko vznemirja Berto Bojetu v vseh delih, saj se ji je zdelo, da je svet pravzaprav razmerje med spoloma (F. Horvat, 1996: 15), približevanje in oddaljevanje t. i. ženskega in moškega načela (Borovnik, 1991: 57). Iz pesmi zato veje trud, da bi se ženska pravilno približala moškemu: »Vsako jutro popravljam in razširjam poti I da bi me hotel zvečer / Mrtve poti spreminjam v žalitev I« {Žabon, 59); »Krčevito brišem prah na svojih ustih.« Popasla bi te / razparala bi te I vročemu soncu / in te odpela vase I« {Žabon, 41). Z značilnim demokratičnim vrednotenjem moško-ženskih odnosov je B. Bojetu začrtala pot svobodni slovenski erotični poeziji, najbolj pa je vplivala na svoje naslednice: Majo Vidmar, Vero Pejovič, Vido Mokrin-Paur. V njihovem pesništvu opazimo podobne značilnosti (Zupan, 1995): a) demokratičnost — izpovedovalka je ravno tako aktivna kot moški (ali še bolj), b) odnos ženskega prvoosebnega lirskega subjekta do moškega — ženske niso ukinile moškega kot moškega, saj jim je šele tako razgaljen in gol v resnično veselje. Torej niso samo obrnile pesniške optike — da bi iz ženske kot objekta poželenja naredile moškega za objekt poželjenja (ta transformacija je vidna v evropski prozi kot odsev »jezne emancipacije«), c) seksualna komponenta samo potrjuje čustvenost — nikoli ne pomeni odsotnosti duševne ljubezni. 317 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Ravno duševna ljubezen je (poleg telesne) tista, ki je v poeziji Berte Bojetu največkrat predmet hrepenenja. Njeno razslojeno (mogoče celo romantično) hrepenenje je nezadoščeno: »Vsakdo bo ostal sam s svojo glavo v jeseni I Izgmjam v svojem strahu/« (Žabon, 31). Pot hrepenenja pa je zgrajena na emocionalnosti, prevedeni v njen pesniški jezik kot toplina, dotik, nežnost: » Vzela sem te pod svojo toplo polt I« {Zaixjn, 49), »Moja usta so topla mokra dobrota I« {Žabon, 37). »Pot vame je topla I rožnata kakor sonce princes I« {Zabon, 63); »Trepet vlažne kože / brez besed I bolj ljubezniv kot tvoj vonj I« {Žabon, 11). Rdeča nit podarjanja človeške topline, ki se vleče skozi celotno delo pesnice in pisateljice, je v zbirki Žabon najbolj metaforično zajeta v opisu otroške igre »mlinčke talat« (15). Cutno-emocionalni značaj te igre temelji na prijetnosti dotika in nežni domačnosti (ob spominu nanjo), ko otroci segajo eden drugemu v zaprto dlan in iščejo »mlinčke« (ponavadi lepe kamenčke). Ko odrastejo, jih na to igro spomnijo dekleta. V romanu Filio ni doma postane ta način dotikanja edina pristna vez med nasilno ločenimi fanti in dekleti. Deliteljice »mlinčkov« so torej lenske, katerih boj za identiteto že v mladosti sporoča podobno resnico kot literarni liki T. Morrison:' ženske so močne/jše zaradi trajnejše povezanosti z naravo, vendar če živijo brez moških, izgubijo harmonijo in ravnovesje. Žensko v delih obeh avtoric prevzema fantastične in mitske razsežnosti, v ustvarjanju naše pisateljice pa se je poistovetilo še z antiutopijo. Ravno njene prvine so romana B. Bojetu osamili za nenavadni literarni otok, sodobno parabolo, obljudeno z grotesknimi in simboličnimi učinki. V prvem romanu se pojavi otok tudi kot dogajalni prostor, kar je značilno za evropske utopične romane. Slednji so od Utopije (Thomas More, Utopija, 1516) dalje predstavljali idealno družbo oziroma načrt za njeno izboljšanje. Thomas More (Bajt, 1982) je utopično vladavino, ki ji simbolno najbolj ustreza zaprto, z obzidjem obdano, v renesansi vzcvetelo mesto, postavil na otok Utopijo. Tudi Francis Bacon {Nova Atlantida, 1621), Tommaso Campanella {Sončno mesto, 1623) in Jonathan Swift {Guliverjeva potovanja, 1726) so utopično vladavino prestavili na otok s pomočjo dvogovora med avtorjem in popotnikom, ki je z lastnimi očmi videl daljno utopično deželo. Pozneje se avtor skrije za izdajateljem ali najditeljem dnevniških oziroma potopisnih zapiskov (značilno za drugi del romana Filio ni doma), včasih pa o tej deželi pripoveduje tudi sam. Ža prvi utopični (beseda utopija v grščini pomeni nikjer) roman veljata Platonova Država in Utopija, kjer »literarni« načrt za izboljšanje družbe izhaja iz kritike obstoječih razmer. To velja tudi za vse ostale utopične romane, ki od renesanse dalje »izumijo« fikcionalno okolje za inspiracijo vizioname domišljije. Otok postane mit idealnega prostora, kot retorični izum pa je absolutni otok seveda neobstoječi prostor. V popolnoma drugačne namene ga izkoriščajo tudi antiutopije (Huxley, Otok; Zamjatin, Otočani), kjer človek izgubi svojo individualnost in postane »srečna številka« množice. Podobno negativno vlogo opravlja otok tudi v romanu Filio ni doma, ki ima določene značilnosti antiutopije. Vendar ga vseeno ne bi označila za antiutopijo,'' saj je tako skrajna in ozka opredelitev vprašljiva (še posebej v današnjem času, ko so vrstno »čista« dela redka) zaradi nepoglobljenosti idejnofilozofskih antiutopičnih izhodišč. Antiutopiji se izmika zaradi odsotnosti natančnih opisov znanstveno-fantastičnih eksperimentov ali tehnoloških podrobnosti urejanja okolja in odnosov. Junaki B. Bojetu ne trpijo toliko zaradi totalitarizma, največje zlo nosijo v sebi, v svojem psihičnem ustroju (postopno osveščanje in nenehna retrospektiva usodnih dogodkov iz preteklosti je za antiutopijo netipična). Na koncu romana junaki ne propadejo (Helena umre zaradi starosti), čeprav so za vedno pohabljeni, iz osovraženega otoka lahko celo zbežijo (Filio, Lana, Uri). Na otoku so — kljub navidezni nemoči — povzročili majhne, a pomembne spremembe. Tako tudi drugačna eksistenca glavnih junakov (poleg prej naštetih lastnosti) razlikuje obravnavani roman od antiutopije in ga bolj približuje groteski in paraboli, oziroma uravnoteži prvine vseh treh narativnih načinov. Skupno idejno sporočilo klasičnih antiutopij (Zamjatin, Mi; Onvel, 1984; Huxley, Krasni novi svet) o škodljivosti ^ Toni Morrison (1987). Ljubljana. (Zbirka XX. stoletje). Ljubljana; CZ. * Tako ga je označil Adrijan Lah (1997; 69). 318 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI tehničnega napredica je B. Bojetu skrčila na resnico o škodljivosti vsakršnega nasilja nad ljudmi. Distopične lastnosti (državno nadziranje spolnosti, odtujevanje ljudi z vzgojo in organizacijo življenja, apokaliptično vzdušje, brezizhodni položaj tistih, ki nočejo postati »enakomisleči stroji« ...) je izkoristila le za parabolične učinke. Ohranila je »klasični« moralični pogled na medčloveške odnose, njegov pragmatizem (Rotar, 1977/78: 288) nas poučuje, obenem pa po kafkovsko sili k razmišljanju, saj ne nudi pozitivnega smisla stvarnosti, ampak ga vseskozi samo zasleduje. Iz nenavadnih in nestvarnih potez je potrebno sporočilo o boljšem svetu šele izluščiti — podoba negativne človeške eksistence je v romanih Berte Bojetu dosti bolj tradicionalna in razvidna, velikokrat celo umovalno eksplicitna. Čeprav je tudi v njenih romanih absurdni družbeni red že ustvarjen in neranljiv, vendarle ni tako fantastično sanjski in poetičen kot v Kafkovih parabolah. Metaforični učinki in zabrisanost logičnih razmerij zgodbe so se podredili simboličnosti, ki s svojo konkretno predstavnostjo izbranih znakov (hiša, ptica, posilstvo, noša, knjiga ... ) zahteva iskanje nekega novega, globljega smisla. Krčenje predmetnega opisa in fantastične prvine večkrat ponovljenih znakov pridajo povsem običajnim stvarem univerzalni in hkrati simbolni pomen, ki ohranja stalno razmerje med podobo in pomenom. Pojav prej omenjenih znakov ohranja svojo »normalno« vlogo' v zunanjem dogajanju, hkrati pa osmišlja svoje ideje (zaprtost, konvencionalnost, ujetost, napredek ... ). Pisateljičina predstava sveta kot norišnice in človeka marionete ohranja dvojnost groteske. V njej je fantastika zgolj navidezna, saj pazljivo branje prepoznava za njo poteze stvarnosti. Jan Kott (Skaza, 1977/78: 78) meni, da je absolutnost v groteski absurdna. Morda si prav zato groteska tako pogosto pomaga s podobo sproženega mehanizma, ki ga ne moreš ustaviti. Groteska je torej kritika absolutnega (Skaza, 1977/78:79), saj vodi tragedija v katarzo, groteska pa ne prinaša najmanjše tolažbe. Norbert Franz v delu Groteske Strukturen in der Prosa (Zamjatins, Slawische Beiträge 139, München), razpravlja v tej smeri o psihološki teoriji smeha. Razume ga kot reakcijo na neko ambivalentno situacijo, ki nosi v sebi tako žalost kot veselje. Bralec se zaradi zavesti o nemoči znajde v stiski, ki vodi v eksistencialno negotovost. Ta se pri grotesknem smehu, kjer obstaja nekakšen prisilni in nadmočen svet, še poveča. Napetost ob emocionalni obremenitvi se mora razrešiti — z ironijo ali s parodijo. Obe sta v estetiki groteske, ki je po Hugoju in Bahtinu v veliki meri estetika grdega, v romanih B. Bojetu izrabljeni za parabolične učinke. Pomaga jima še hiperbolizacija, ki ne skriva prvine didaktičnosti. V strukturi parabole ga izpostavljata Hegel in Clemens Heselhaus (D. Horvat, 1987: 346). Oba razlagata parabolo kot obliko, ki črpa dogodke iz vsakodnevnega življenja, dodaja pa jim univerzalni pomen s ciljem, da ta pomen naredi razumljiv prav s pomočjo omenjenega dogajanja vsakdana. Literarni liki Največjo groteskno moč izžarevajo literarni liki, ki so prisiljeni v nesmiselne situacije. Že njihova nenavadna zunanjost nas opozarja na posebni psihični ustroj ali na absurden položaj v svetu. Grotesknosti ne uidejo niti glavni junaki, ki pa so v svoji grozljivosti boj žalostni kot smešni. Prozni liki obeh romanov {Filio ni doma. Ptičja hiša) so se razvili iz osrednjih pesemskih likov pesniških zbirk {Žabon, Besede iz hiše Karlstein), kjer so izstopali tudi zaradi svojih imen. Izkoristili so namreč splošnost in anonimnost občnih imen, ki so popolnoma zamenjala lastna imena: Ženska, vdova, sestra. Velika moja, moški, otrok, deček, gospod. Identiteta zadnjega, gospoda, je v drugi pesniški zbirki najbolj vprašljiva. Namenjena mu je nagovoma perspektiva molitve, a v tem shematičnem in vnaprej predvidljivem obrazcu ne vzrdži. Njegova eksistenca je odvisna od pesnice same: »Gospod, ki ti pravim gospod« {Besede iz hiše Karlstein, 12). Ta gospod z erotičnimi konotacijami (» Napel si mi teb I moj gospod, / moj moški«; Besede iz hiše Karbtein, 17) je poetična osnova za oblikovanje lika Gospodarja, ki mu v romanu Filio ni doma od božanskega značaja preostaneta samo še boleča nedostopnost in neka (namerna) nedoumljiva vzvišenost. ' Takšna dvojnost simbola je opisana tudi v leksikonu Literatura (1984: 223). 319 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI S svojo militaristično in mačistično držo si je pridobil tudi najmočnejšo žensko na otoku — Heleno. Njuno kratkotrajno skupno življenje vzbudi v njem pozitivna nagnjenja in ga iztrga čmobeli tipizaciji, v katero drsi proti koncu romana. Pri tako nekonvencionalni junakinji, kot je Helena, nas preseneti njena ambivalentnost do Poveljnika (Gospodarja). Ko jo ob prvem srečanju posili, ga najprej zasovraži, nato pa začne čutiti do njega čudno naklonjenost, ki jo sama čez čas spozna za ljubezen. Prav tako kljub izkušenosti in samostojnosti še vedno goji v sebi dekliški arhetipski vzorec močnega, energičnega in nedostopnega moškega. Ravno ta vzvišenost nad žensko, njegov zunanji hlad in čustvena izoliranost oblastnika naredijo moškega za »božansko« distanciranega od vsega, kar žensko domišljijo ali željo po osvojitvi še bolj razplamti: »Stal je tam in je prihajal od prej, od zunaj, podoba vseh dekliških hrepenenj, resnica ženske slike pokornosti in pripadnosti Bil je gospodar in nisem vedela, da ga tako čakam.« (Filio ni doma, 49.) Moški je torej nedostopen, oblasten, močan (vojak), drugače pa večni otrok in ženski lahko tudi brat. Vsem trem je potrebno posvečati veliko ljubezni, otroku in bratu pa nežnosti (Filio ni doma, 42). Deček še ni moški, zato ima samo pozitivne lastnosti, ženska (mati) mu lahko brez obotavljanja posveča skrb in uvidevnost ljubezni. Ko bo odrastel, bo prav zaradi »moškosti« zapuščen, v otroštvu pa z žensko neguje najbolj vreden človeški odnos, ki olajšuje kasnejše življenje z grehom in izgnanstvom. Značajsko najbolj razgiban in netipičen za moški svet (kot simbol vsega sveta) je Uri. Vzgojen ob ženskah je kar vpijal Helenino ljubezen in samosvojost. Pisateljica se ustraši zanj, ko ga oblikuje kot krhkega, nežnega, bistrega, odprtega: »Iz logike, o kateri sem ravnokar govorila, torej o moškem in ženskem principu, velja v moškem, da je ženska prenežna, prekrhka za vzgajanje fanta in njegove militaristične, moške drže. Predstavljajo si, da mora biti moški strog, neusmiljen, trd, da ga življenje ne povozi; da mora biti urejen, sistematično vzgojen, po kateremkoli sistemu ga vzgajajo, tudi v današnjem svetu, ne glede na to, kako zafrustriraš recimo po dispoziciji nežnega dečka, nagnjenega k humanizmu in širini, ne pa k militarizmu, ozkosti, doseganju nekih ciljev, materialnih dobrin.« (Dobrila, 1992: 61.) Ločitev »krušne matere« od Urija je temeljni obrat; poleg ostalih ločitev (Helene od Poveljnika, Urija od Andra, Filio od matere in babice, Urija od Abe in Filio ...) neposredno vpliva na čutenje v romanu in graditev odnosov med osebami. Uri je tako izgubil stik z nežnostjo, ki jo na otoku vendarle predstavljajo ženske, čeprav jo lahko izražajo le skrito. To počnejo v Dirani, edinem mestu na otoku. Tja so odhajale nakupovat. Množico ljudi so izkoristile za čustva: ogledovale so se, si pri tem brale skrite misli in polagale roke na rame. Filio pa je Dirano ljubila tudi zaradi igre »mlinčke talat«, ki se jo je lahko v mraku igrala z drugimi deklicami. Ljudje in pojavi so veliko bolj kompleksno grajeni, kot jih izdaja njihov videz. Pesnica opozarja nan]e z modijikacijo oseb, kije zelo nerazumsko motivirana. Hitra sprememba družbenih in spolnih viog se dogaja izven posameznikovega nadzora, kar kafkovsko rahlja njihovo psihično trdnost. Avtorica pristopa k njim z različnih gledišč in potrdi njihovo spremenljivost (ali večobraznost enega bitja), značilno tudi zanjo: »Jaz sem vojak I in pesnik / in mati I in nočem tvoje ljubezni, / da igraš karte na moje ime. I«; »Pojmo ali jokajmo, I vsi v meni I« (Besede iz hiše Karlstein, 14, 17). Modifikacija oseb je postopek, ki tudi jezikovno-gramatično zaznamuje pesmi kot večplastne, v prozi pa sintetizira več pesemskih likov v enega. Tako je Helena značajsko najbolj trdna oseba, zrasla iz več osnov: ženske, sestre, Jankobi, Velike ženske, njene pozitivne organizatorske pobude pa so se zlile tudi z nekaterimi moškimi »predhodniki«. Kot tujka je edina sposobna prevratnega spreminjanja tradicije. Od otoka se je namreč potrebno oddaljiti, da lahko na njem izraziš svoje bistvo: Filio se šele pri ponovnem prihodu na otok upa upreti avtoritetam. Prej ji je zatajevanost ohromila tudi gestikulamo komunikacijo, kar je značilno za vse stranske osebe in večino glavnih (razen Helene in Filio — po odhodu z otoka). Takšna predeksplozivna nabitost nekega razpoloženja je sorodna opisu senzibilne narave, vklenjene v konvencije v romanih nravi (Jeane Austin, Edith Wharton). Zdi se, da je prav represija tista vzmet, ki sproži v Heleni aktivnost, boj proti konvencijam pa ji osmišlja bivanje. Tudi sama priznava, da ji je otok kar všeč, saj mu je potrebna. 320 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Simbolna vrednost znakov Berta Bojetu slika neko univerzalno, nadčasovno in nadkrajevno, podobo odtujenega življenja, za katerega začetek izvemo le nejasno (Helenina prijateljica Lana se spominja, daje predprejšnji rod še živel »normalno«. Kalina ne pozna lepše preteklosti). Vzroka odločitve za takšen nenaravni red nam avtorica ne razkrije (v antiutopijah je to bistveni pokazatelj pesimizma prihodnosti), saj je za simbolično sporočilo romanov moteč. Prikaz življenja je zelo hiperboliziran, vsebuje celo nemogoče, nerealne prvine (načrtovanje spolnih partnerjev, dovoljeno posilstvo, prisilni splav, nasilno ločevanje družine...), tako da se bralec vseskozi zaveda zgolj fikcionalnosti in nenavadnosti dogajanja. Po drugi strani pa je opis vsakodnevnega življenja tako preprost, zamejen v ozke družinske skupnosti in njihovo monotono delovanje, da nas opominja na svojo resnično eksistenco v naši najbližji okolici. Ravno verjetnost tega minimaliziranega sveta (neobičajne, nedoumljive prvine se pojavijo samo v funkciji eksplikacije osebnega ali državnega nasilja) s postopki univerzalizacije oblikuje razpoznavno moralno pretenzijo. Opis zunanjosti žensk se venomer pomnožuje in vpliva tudi na njihovo značajsko podobnost. Ponavljajoči se znaki predmetni vrednosti dodajo še globlji simbolni pomen. Podoba literarnih likov se postopoma preveša v simbol utesnjenega, prisiljenega in nenaravnega življenja, ki ustreza le lenobnosti povprečja. Doseže ga s ponovitvami, abstrahiranjem podrobnih in malenkostnih značilnosti ter poudarjanjem tipičnih in splošnih. Najboj očiten prenos značajskih lastnosti literarnih oseb v simbole spoznamo že na začetku romana Filio ni doma, ko nam Filio na psihoanalitičen način razloži vzroke pretvorbe matere v ptico. Ptič Ta preobrazba je vzrok vseh kasnejših ptičjih fantazm: ptiči postanejo simbol ženske ujetosti in hladnosti. V njihovi podobi ugleda moške skupine, svoje psihično breme in večino otočank. Prebivalke namreč nosijo nošo, s katero jih hoče »sistem« že na zunaj razosebiti. O absurdnosti uniformiranosti govori grotesknost oblačil in obutve: ozka bluza, katere rokavi segajo do komolcev; kratko, nabrano krilo, stisnjeno v pasu; debele nogavice v tankih, mehkih copatih; ruta, pod brado odvezana. Osrednje osebe so starejše ženske s tankimi, starikavimi nogami in ostrim, ošiljenim profilom (tanek in dolg nos), kijih noša naredi še grše, bolj grozljive in hudobne, vizualno podobne velikim ptičem. Te podobe nevarnih žensk stopnjuje B. Bojetu do odumosti in gnusa; glavni junakinji Filio pomenijo simbol prisiljene zaprtosti, konvencionalnosti in neinovativnosti. Pred njimi pobegne na celino, ob ponovni vrnitvi (otok obišče le na željo bolne stare mame) bruha, ko vidi staro žensko v predpisanih oblačilih. Poseben pomen ima tudi ruta, ko skrije najlepše predele ženskega obraza (lase, čelo in del ličnic) in je razvezana brez vsakršne funkcije. Nesmiselnost njenega nošenja je potrjena v napaki, ki jo je zaradi stalnega pridrževanja (da ne bi padla na tla) pri ženskah povzročila: neprestano popravljanje prostih koncev rute se izraža v slabi drži glave in naprej potisnjenem, »ptičje« dolgem vratu. Uniforma deluje najbolj groteskno na starejših, saj poniževalno razkrije slabosti staranja: krive in suhe noge, starikave, nagubane roke in razbrazdan vrat, nenaravno ozek pas, namesto da bi jih (takšna je prava naloga obleke) prikrila. Edino copati so funkcionalno utemeljeni; ženske jih nosijo, da ne bi »ranile« otoka, saj bi s tršimi čevlji odnašale mivko in manjšale njegov obseg. Na »ptičjem« otoku (Filio ni doma) so vsi skupinski prizori privzeli podobo ptičev. Njegova bolj poetična dvojnica (ptica) je omenjena samo v razvejani metaforični mreži: »Bili so lepi v belih ovratnikih, kakor zapoznele ptice so se mi zdeli.« (49) »Mare je usekala z roko po kupu nekih papirjev, da so se razleteli po zraku, kakor prestrašene ptice in obležali Gledala sem jih in nesmiselno pomislila, da sem na morju in da sem pozabila, kako letajo galebi« (99) B. Bojetu izrablja metaforiko ptic pri opisu zunanjega izgleda fantov (prvi, pravkar navedeni primer) in moških: »V rjavih suknjičih do pasu z belimi ovratniki na njih, v kratkih hlačah za manjše in dolgifi za večje in s pelerinami čez to, s klobukom širokih krajcev, zavezanih pod brado, z močnimi čevlji in debelimi nogavicami ste bUi vojska lovcev na ptice«. (124) Pri tem zunanjost moške skupine vedno prekaša žensko, čeprav se znajdejo 321 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI v podobnih/istih situacijah. Moške množice nosijo lepšo nošo, predvsem spektakularna je vihrajoča pelerina. Urejenost moškega prihoda v javnost vzbuja pri ženskah neko zmes spoštovanja in občudovanja, katere krona je veličastna in mačistična pojava Poveljnika. Večja simpatija pripovedovalke do moških slehernikov je vidna celo v strpnosti do zunanjega izgleda. Njihova obleka je res dokaj robustna in konvencionalna, vendar v mozaiku s telesno pojavnostjo ne vzbuja toliko odpora in gnusa kot pri ženskah. Poleg različnih vsebinskih pokazateljev nas ta stilna posebnost prepriča, da so v romanu moški samo na videz tisti, ki omejujejo svobodo žensk; v resnici so to ženske same. Pisateljica namreč ne obsoja moškega spola, ampak vladajoče načelo, ki ga določujejo izrazito destruktivne lastnosti: oblastnost in z njo povezana agresija, povzpetništvo, pridobitništvo, prevlada racionalnosti nad emocionalnostjo ... Moško načelo je le po ustaljenem arhetipskem vzorcu prisotno v moških; B. Bojetu ga prestavlja v oblastnice otoka (ženska pa v Urija), tudi vizualno podobne moškim. Najbolj izpostavljeni in osovraženi možači sta Kate in Lukrija, opisani kot popolna moška: visoki, širokih pleč, z velikimi rokami in s ploskimi nogami, dlakavi in brez prsi ... Pozitivne lastnosti tega načela (pogum, aktivnost, ustvarjalnost, ponos, preseganje enoličnosti...) so ostra alternativa osovraženim določnicam ženskega načela: vdanost v usodo, pasivnost, nesublimirana nagonskost, vztrajanje v monotoniji vsakdanjika ... Pikra ironija nenehne dvojnosti se razlikuje od podobne pri avstrijski pisateljici Elfridi Jelinek: Berta Bojetu še vedno zagovarja ženske, ženstvenost pa celo komično poviša. Osnovno metaforično polje ptičjega sveta je izpeljalo preobrazbeni proces do konca, saj Filio občuti ženske kot velike ptice, Helena pa primerja skupine moških in dečkov s pticami in lovci na ptiče. Preobrazbeni proces pa se je zaustavil tudi na pol poti — tu lahko opazujemo fiktivno modifikacijo, posledico nevroze, skozi Filiine oči. Najprej vidi mamo, kako se pred smrtjo spremeni v ptiča, podobno tesnobno spreminjanje pa se zgodi tudi njej. Zaradi razburjenosti na razstavi Filio čuti čudno privzdigovanje v hrbtu, trepetanje in rast pod lopatico ter pritiskanje nekega bremena k tlom — kot da se spreminja v ptico. Filio je mater vseskozi sprejemala kot tujko, obsesija pa ji je postala takrat, ko jo je videla po okrutnem pretepu umirati. Filiina pretresenost in nelagodnost ob materini bližini sta povzročili, da je zagledala groteskno preobrazbo matere v ptico tik pred njeno smrtjo. To je njun skrajno odtujeni odnos še poslabšalo, saj Filio že od nekdaj ni marala ptičev. Odbijal jo je čustveni hlad, ki je obdajal ustaljeno sliko ptice: ostri kremplji, ošiljen kljun, dolg vrat, izbuljene oči. Tem realnim lastnostim pridružuje še pesniške: ne znajo se poljubljati in nedoumljivo so povezani z iracionalnimi silami hiše. Celo psihično breme, ki ga Filio s slikanjem ne izbriše, prevzame vizijo ptiča: »Nikoli ne bom vama. Vedno me bo kdo naseljeval in kljuval po meni« Obenem pa je projekcija množične nevroze, ki vlada na otoku in se samo pomnoženo prenaša na vse glavne junake. V romanu Ptičja hiša se ptica celo preseli v duševnost glavne junakinje Kaline. V njeni notranjosti se pojavi kot dolgo zatajevan bes na prestano ponižanje: »Raslo je, se dotikalo skrajnih zavrženosti in se neko noč, ko ni drsela ob zid, saj ni bilo moči niti za to, odprlo in ji podarilo belo mehko ptico, kije legla vanjo ter jedla strali, vsak drobec zase, goltala in rasla mehka in jo grela, mirila in govorila z njo.« {Ptičja hiša, 137.) Najprej ta Kalinina ptica kljuva samo znotraj nje, šele nato plane v vojaka, ki ga komaj rešijo pred pobesnelo Kalino. Podobno vlogo angela maščevalca ima ptica v romanu Naklepni umor Trumana Capota. Glavnemu junaku Perryju se je v sanjah prikazala rumena ptica takrat, ko je začutil, da je prevaran ali manjvreden. Maščeval se je agresivno: z uboji. Hiša Če predstavlja kljuvanje notranje ptice ujetost lastne eksistence, pomeni hiša grožnjo družbene zaprtosti in brezizhodnosti. Beseda hiša se v delih Berte Bojetu velikokrat pojavlja, nastopi celo v treh naslovih umetniških del: v drugi pesniški zbirki in zadnjem delu (Ptičja hiša), medtem ko jo v najbolj zanimivem dosežku {Filio ni doma) nadomesti ustrezni sinonim: dom. Ta čustvena izenačenost velja za celotno ustvarjanje Berte Bojetu, saj hiša ne predstavlja samo prostorske določenosti, marveč tudi celotno arhitektoniko spomina in dogajalne sedanjosti, vpetega v številna sorodstvena (z aluzijami na arhetipske odnosnice) razmerja: svaštvo, vdovstvo, babica; oče, mati. 322 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI otrok, deček, sin; brat, sestra ... Sporočilna in simbolna* vrednost hiše se proti koncu ustvarjanja Berte Bojetu večata, obenem pa zaobseže hiša vse mračne sile nezavednega in neracionalnega v ljudeh, ki se sprevračajo celo v norost, povezano s ptiči. V romanu Filio ni doma postanejo ptiči simptomatični kazalniki nevroze, posledice zadušljivega, nezdravega ozračja doma. Družinska tradicionalnost torej na eni strani ponuja emocionalno zavetje, oziroma shemo klasične harmonije doma, po kateri lirski in epski subjekt hrepenita, saj jima je nenehno kršena in odmaknjena. Po drugi strani pa se ravno zaradi bolečega odraščanja (in nemoči otroka, da bi pravilno dojemal svoje sorodnike, v problematičnih situacijah pa se jim uprl) ta klasična vrednota blasfemično zanika. Občutek arhaične povezanosti, po kateri pesnica zaradi svojega židovskega »brezdomstva« še bolj hrepeni, povečajo reminiscence židovske skupnosti (pasha,' menorah,* spolna in racionalna zrelost dečkov) in mitsko zaznamovana lastna imena. Oba simbola, ptiča in hišo, bi lahko zaradi tesnobnega učinka kar poistovetili. To je storila celo pesnica v zadnji pesniški zbirki, na str. 53: »Ptiči so tisto, kar hočemo reči I So luči in berač, so devica v temi So hiša. I« Grotesknost ptičjega izgleda pa je oblikovala še dva negativna simbola: predpisano nošo (»uniformirano« obleko) in ruto, katerih nefunkcionalnost sem že opisala. Posilstvo Groba moška dominacija in načrtno odtujevanje ljudi pa sta se v romanih združili v najbolj neestetski simbol: posilstvo. Zelo usodno je za ženske, saj ga je prisilno ločeno življenje in z njim povezano strogo nadzorovanje spolnosti določilo za »obredno vstopnico« v svet odraslih. Na takšen način pa so razčlovečeni tudi fantje v Spodnjem mestu, ker jih hoče oblast z njim v občutljivem pubertetnem obdobju čustveno ponižati in onesposobiti. Ponižanje naj bi razrahljalo individualnost, da bi se začela podrejati oblasti in množičnosti. V slovenski literarni ustvarjalnosti se posilstvo kot pomemben motiv pojavi šele v dvajsetem stoletju (Ivan Cankar, Hiša Marije Pomočnice, Slavko Grum, Dogodek v mestu Gogi; Vladimir Bartol, Alamut); pogostejši postane v sodobni slovenski prozi. Je podaljšek algolagničnega stanja družbe in intimne agresije, o katerih razmišlja že Vitomil Zupan: »Kaj pa če je sadizem, ki se danes tako čudno širi po svetu — samo nezavedna samoobramba družbe?«' Na to njegovo alarmantnost opozarja Zupan v romanu Levitan, 1985. Tako kot B. Bojetu tudi Zupan še v drugih svojih delih pripoveduje erotiko, da bi nas opozoril na pornografijo, ki že dolgo vlada svetu. Opis posilstev (v romanu Filio ni doma najrajši posilijo dečke, ki izstopajo iz povprečja) kot strahopetnega izživljanja naracijo B. Bojetu še bolj radikalno stopnjuje v perverzne prizore. Višek je »zaporniška orgija«, njena napoved pa je sodomistično posilstvo pobegle kaznjenke. Izmučeno žensko so moški vklenili v kamnito ogrodje, kjer jo je posilil podivjani pes. Sadistično spolno izkoriščanje je prisotno tudi v delih Franja Frančiča (Jeb, 1988, Milostni strel, Orgija, 1990), Borisa Jukiča {Ukleta graščina, 1980), Leie B. Hiša kot mesto in svetišče je slika univerzuma. Tradicionalna kitajska in arabska hiša je kvadratna, oziroma štirioglata s kvadratnim dvoriščem, z vrtom ali vodnim zbiralnikom v sredini; to je svet, zaprt v štiri dimenzije. Po Bachelardu pomeni hiša notranje življenje. Nadstropja, klet in podstrešje simbolizirajo stanje duše. Klet pomeni nezavedno, podstrešje duhovno rast. Hiša je prav tako ženski simbol zatočišča, matere, zaščite. Razlago simbola sem povzela po knjigi; J Chevalier, A. Gheerbrant (1987). Rječnik simbola. Zagreb, 328, 329. ^ V pesniški zbirki Besede iz hiše Karlstein (na strani 10) omenja avtorica glavni židovski cerkveni praznik (»V času pashe sem odprla kri.«) in gradi sporočilo ravno na njenem židovskem žrh'ovanjsko-ceremonialnem značaju. Izvor in pomen te besede je dokaj različen. Po nekaterih razlagah je to dan spomina na odhod iz Egipta. Povezan je s spomladanskim praznovanjem nomadov, z žrtvovanjem (mazanje podbojev s krvjo žrtvene živali, žrtvena gostija z grenkim zeljem in pogačo, oziroma kruhom brez kvasa; predpis, da se ne smejo lomiti kosti žrtvene živali). Smisel tega praznovanja je bil najbrž v tem, da bi se pred odhodom v drugi kraj zaščitili pred škodo, ko bi si pridobili naklonjenost božanstva. Pasha je bila najprej samo družinski praznik, nato je postala še praznik svetišča in romanja. Po pričevanju je Kristus v okviru zadnje pashe tik pred svojo smrtjo ustanovil spominski dan svoje smrti (zadnja večerja). Biblijski leksikon (1988). Svezak 7, Krščanska sadašnjost. Zagreb, 288, 229. * Menorah; a) hebrejski sedmerokraki svečnik v svetišču zaobljubljenega šotora (nahaja se v grbu današnjega Izraela). b) osmerokraki svečnik za praznik in obred Hanuka. David in Pat Aleksander (1984). Svetopisemski vodnik. Koper, 521. ' Vitomil Zupan (1985). Igra s hudičevim repom. Ljubljana, 104. 323 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Njatin {Nestrpnost, 1991); začelo pa se je pojavljati že v generaciji ludistov'"* (Braco Rotar, Marko Švabič, Miroslav Slana — Miros, Branko Gradišnik ... ). Ti so za izrazito erotično in spolno muko dobili spodbude pri Vitomilu Zupanu. Spolnost v njegovih delih še ne postane boj med moškim in žensko, to se zgodi šele v sodobni slovenski prozi, ki se v pomensko nevtralnem jeziku neizprosno verističnih deskripcij zelo razlikuje od istočasnega pojava sodobne erotične poezije (Milan Kleč, Milan Dekleva, Ivo Svetina, Maja Vidmar, Vida Mokrin-Paur, Vera Pejovič, Brane Mozetič ...). Pri deskiipciji posilstva Bojetujevi ne gre več samo za zapis enkratne in posebne situacije, marveč s strnjenimi, zgolj skicoznimi potezami zabeleži splošno bivanjsko stisko (zgodi se tudi vsem trem glavnim osebam). Posiljene žrtve se znajdejo v podobnih situacijah, sam akt spolne prisile pa se tolikokrat ponovi, da izgubi svojo zgolj referenčno vlogo in postane simbol brutalnih odnosov med ljudmi. Spolno nasilje je z estetiko grdega najbolj presunljivo v Ptičji hiši, ki nas s svojim simboličnim militarizmom »neslovenskega« okolja opominja tudi na nesmiselnost vsakršne vojne, še posebno v Bosni in na Hrvaškem. Zunanji znak uporabe nasilja v funkciji dominacije vsebuje globje notranje sporočilo o nezmožnosti uspešne komunikacije med spoloma, ki pa je ravno tako neuspešna tudi v okviru enega spola. Čeprav so ženske zapostavljene, jih skupna nesreča (najbolj povprečne se je sploh ne zavedajo) ne združuje, v njih se še hitreje sprožijo zavist, sovraštvo in hudobija. Predvsem pa jih je odtujeno življenje tako preplašilo, da nagonsko odganjajo vsako novost, individualistki (Heleno, Filio) pa celo fizično napadajo. Odnosi med ženskami spadajo gotovo med najbolj detabuizirane v romanu. Druga drugi so paznice (Borovnik, 1991: 59), polnokrvnega, zlasti intelektualnega, življenja ne zmorejo. Samo navidezno so moški tisti, ki omejujejo svobodo ženski; v resnici so to ženske same. Knjige in morje Pozitivna simbolika knjig in morja ne more preglasiti turobnega razpoloženja, saj je negativnih simbolov v romanu preveč. Njihovo stalno napetost lahko knjige in morje prekrijejo le začasno, bolj pomembni so za značajsko prenovo branje in sprehodi. Knjige so prepovedane, vendar vse glavne osebe rade berejo — skrivno izmenjavanje knjig gradi še trdnejše mostove med osamljenimi individualisti (Helena, Filio, Uri, Poveljnik, Ante). Samotni akt branja (skrivaj, zvečer ob svečah) je sakraliziran kot neponovljivo srečanje z znanostjo in umetnostjo. Bere tudi negativna osebnost, Poveljnik, in ravno z literarno širino ter bralsko nesebičnostjo (knjige kljub prepovedim posoja Heleni, s tem posredno tudi njeni vnukinji, in Uriju — njega celo vzpodbuja k branju nešolskih knjig) se poleg nekaterih prijateljskih gest izvleče iz čmobele karakterizacije. Blagodejni učinek branja je primerljiv z mirom in svobodo, ki ju lahko nudi morje. V romanu Filio ni doma ob njem nevrotična Filio vsaj delno pozabi na svojo bolečino, potem ko ji je ponudilo možnost za pobeg z otoka. Helena ga občuduje na prepovedanih sprehodih, prav tako tudi njen posinovljenec Uri. V Ptičji hiši se morje pojavi šele v zadnjem delu romana: skupaj z gojenjem rož uravnovesi in osmisli življenje treh prijateljev: Urija, Kaline in Dečka. Jezikovna podoba ptičjega sveta a) Pomen in vpliv pogovornega jezika Splošni pogovorni jezik je vplival na vse romaneskne jezikovne ravnine, zelo tipično na skladnjo dialogov in monologov: »Ti veš, da je bila ona ženska, Id je umrla takrat v tej hiši, tvoja mati?« {Filio ni doma, 29) »Filio, pozabila si, kaj vse imaš za seboj to z njo si tako čakala.« {Filio ni doma, 37) Stopnja redukcije besed se v dialogih veča premosorazmemo z močjo odtujenosti in nasilnosti ljudi. Najbolj nečloveški je lik novega upravnika zapora, ki izraža svojo sovražnost samo še z okleščenimi, hladno minimaliziranimi stavki: »Tu živim, delam tam, je stegnil roko skozi odprta vrata Vlado Žabot (1986). Bukovska mati. Denis Poniž (1986). Eros in Thanatos literarne muke (spremna beseda. Ljubljana, 173-182). 324 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI na drugo stran obokanega balkona. Tu ne bova sedela, je nadaljeval Hodila bova delat k njim, dol Malo pisarniškega«. »Tu boste delali, več doli z zaporniki. Imate psa. Mladega, v sobi čaka. Dresirali vam ga bodo. In konja. Za odhode v mesto. Dovolilnice dajem jaz. Vse moram vedeti Ne zamujajte.« {Filio ni doma, 176) Tudi iz ostalih pogovorov z upravnikom opazimo trud, da ne bi prekoračil osnovno referenčno vrednost izrečenega: z jezikovno osiromašenostjo ustvari čustveno pregrado. Gnusni pojavnosti grbastega stražarja, upravnikovega alterega, ustreza jezikovna neartikuliranost kot označitev največje asocialnosti in živalskosti nastopajočih (stražar je namreč zelo redkobeseden, izreče samo besedo papi — papir). Zmožnost jezikovnega komuniciranja, povezanega z gestikularno-mimetičnimi spretnostmi, je torej odvisna od notranje širine in topline ljudi. Prebivalci otoka so v tem smislu že zakrneli (jezikovna blokada pa nastopi tudi ob psihični zadregi), zato jih Helena (kot tujka) celo z navadnimi pogovori tako osupne. Otok je potrebno vsaj začasno zapustiti, da se lahko svobodno izraziš. Tako lahko Filio šele pri nenačrtovanem obisku obračuna s starimi fantazmami in pokaže toplino vsem tistim, ki jih na otoku še spoštuje in ljubi. Jezikovna terapija je podobna slikarski; z oblikovanjem nezavednega ali bolečega spomina v prepoznavno govorico se govorec »očisti«, oziroma osebnostno dozoreva. Pogovorna strukturiranost povedi pa ni značilna samo za pogovore med osebami.'^ V ostalem besedilu postane moteča zaradi vtisa stilne neprečiščenosti. Ustvarjata ga predvsem nepremišljeno ponavljanje veznika in (tudi pogovorna skladnja ga ne nadomešča z ustreznejšimi vezniki: a, saj, sicer, ker, ko ... ) ter ponavljanje istih ali podobnih besed v eni povedni enoti. Zaradi nepreglednosti številnih primerov navajam samo zglede za moteče palilogije polnopomenskih besed; »Dekla, kije bila, kakor je kazalo, tu pred menoj, ji je snela ruto in videla sem njene lase, ki so se še kazali rdeči.« (Vse primere navajam iz romana Filio ni doma, podčrtala A. Z. S., 30.) »Ob jutrili je vrvelo od sprejemanja navodil seznamov in nasvetov vodjem, ki so se dobivali ob jutrih na kratkih sestanikih.« Isto strukturno načelo deluje dobro le v odlomkih, ki stopnjujejo pomen ponovljenih besed do semantično — poetičnega vrha: »Ljubila se je kot angel in šumela kot morje, ljubila z mojo mislijo in z mojim telesom, šepetala kot veter na hribu, bil sem rešen.« (192); Spomnila sem se, da obvladam to stanje, če pustim, da stečejo čezme te slike, če se jih ne bojim. Spomnila sem se še, da se je začelo s temi podobami, ko sem imela sedem ali osem let.« (6). »Vem, drugim sem se izmikala ali pa se prala s črpalko, ki jo je uporabljala že mati, prala tja noter z gnusom in trepetom, ker se ne da nič spremeniti.« (69). b) Verbalni stil in cankarjanska retorika Jezikovno ohlapnost v romanu Filio ni doma ustvarja (poleg prej omenjenih — motečih — palilogij) tudi uporaba pomensko nepopolnih glagolov imeti in biti. Vzoruje se pri pogovorni skladnji, ki zaporedno nezgoščeno niza vtise, misli in razpoloženja: »Njej nisem hotel jemati ničesar. Imel sem namen govoriti z njo.« (192). Imel je navado reči: »Na bolečino se navadiš, je potrpežljiva, ne plane.« (193). »Imel sem spor z upravnikom Uprl sem se mu.« (188). »Zmajevala je z glavo in brbljala neke besede, ki niso veljale ne meni in ne gospodarici Kate, bila je, kot bi izgubila navajeni del življenja. Bila je obrnjena k meni... (26, 27). Tudi inverzija ima v romanu dvojno funkcijo. Če je samo veristični posnetek pogovorne zvrsti, jo razberemo kot stilno razdiralno sredstvo, premišljeno izbrano pa kot način dinamiziranja in zgoščevanja besedilnega pomena. Slogovno zaznamovan besedni red zrcali čustvene preobrate in pomembne narativne mejnike, zaobjame pa tudi stalno avtoričino željo po poetiziranju sveta, ki se je šele počasi prelila iz pesniškega v prozni jezik. Ritmično usklajene stavčne enote s paralelizmom členov in nekoliko patetično inverzijo besed nam razkrijejo avtoričine stilne vzornike: Tavčarja, Stritarja in Cankarja. Slednji ji je z vsemi že obravnavanimi značilnostmi najbližji, čeprav so njegova dela ravno zaradi dekadenčno-secesijskih Pogovorna strukturiranost govorov vsebuje več besedne, a manj glasovne redukcije. Tako skrajšanih intinitivov v romanu skoraj ni, tudi pravi pogovorni jezik je primerno predelan z inverzijo besed ali s poetičnimi »dodatki.« 325 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI zahtev in sistematične stilne izpiljenosti neprimerljiva.'^ Lažje primerljiva je uporaba simboličnega neutruma za izražanje nedoločenih duševnih stanj, skrivnostnih in nedoumljivih razpoloženj ali nejasnih, zastrtih spominov. Cankar z njim išče predvsem globlje, absolutne pomene vidnih znakov, B. Bojetu pa te simbolistične navade v romanu Filio ni doma ne upošteva, čeprav od srednjega spola pričakuje podobne, močno afektivne, čustvene učinke: »Sedela sem in vrtela misli, se želela zbrati, ker mi je tako od daleč priliajalo, da me čaka delo.« (31); »Pripravljalo se je nekaj, česar ne bom zmogla.« (31); »Streslo se mije^ v glavi kakor žolča,... « (31). Posebej učinkovita in poetična je povezava simboličnega neutruma in splošnih označevalcev (lep/a/o, grd/a/o) kot dopolnila, ki služi predvsem za dramatični napovednik. Z njim se pripovedna situacija zasnuje, razpletajo pa jo potem različni elementi zgodbe; »Bilo je grdo med nami tremi, ki smo zastale, bilo je, kakor da diha nesreča od nas.« (30). »Hudo je bilo v rokah in nogah, v hrbtu me je privzdigovalo, trepetalo je in bilo je tudi nepremično. Pod lopatico na desni mi je^ nekaj raslo kakor roža ... « (6). Sugestivnost »cankarjanskega« simboličnega neutruma je zaslutil že Vlado Žabot (Poniž, 1986: 177-178), pri katerem je nedoločenost ponekod tako popolna, da tvori njegova proza povsem zaprto, hermetično strukturo. V prejšnjem primeru učinkuje tudi zamenjani besedni red, ki postavi na prvo mesto glagolsko obliko. Ustaljeno stavo (osebek, povedek, predmet...) umetnica rada krši v prid glagola, njene najbolj evidentne besedene vrste. Verbalni stil pa — tako kot v njenih pesmih — ne teži samo k zunanji dejavnosti, saj zapisuje tudi pomembne notranje premike. Zaradi skicoznega, ostropoteznega kopičenja glagolskih oblik ustvarja (tako kot Cankar (Pogorelec, 1982: 219)) poved z vsaj dvema različicama v pripovedi: a) kratka poved, b) daljša poved, zložena iz več kratkih stavkov, številčno variira od enega do šest stavkov. Rezkost golih zvez s skopo epitetonezo tudi B. Bojetu ublaži z naklonskima preoblikovalcema zdeti se, misliti. Pri tem se (tudi v njeno) notranjo formo prikrade melanholija, predvsem kot občutje minevanja. Prav redkobesednost pripovedovalke ali literarnih junakov pa se izmika sentimentu in predstavlja nasprotje frazeološkemu (publicističnemu in pogovornemu) obilju. »Druge izbire pravzaprav nimam več, ugotavljam danes, kar pomeni, da bom šla v nov konflikt.« (53); »Zadregetala sem, mrzlo mi je šh po lirbtu. Dvignila sem glavo, da se raztresem ...« (5, 6). c) MaskuUzirano poimenovanje Naslovni junakinji Filio podeli ime njen kasnejši ljubimec Uri, edini pravi prijatelj, ki ima, po avtoričini presoji, več lastnosti brata kot partnerja. Uri ji je ob rojstvu izbral deško ime, da bi se je lahko spominjal v Spodnjem mestu, kot prijatelja, ki ga morda nikoli ne bo imel. Onomatologiji je pripisala B. Bojetu velik pomen, saj je ravno poimenovanje novorojene deklice vrh čustvene harmonije vseh treh glavnih oseb, ki so tudi zadnjič skupaj zbrane v objemu. Uri sloni na Heleninih kolenih in ziba Filio — tako se zibajo vsi trije. Hkrati je poimenovanje deklico povzdignilo za najpomembnejšo osebo, saj je bilo povezano z dotikom, kategoričnim imperativom romana. Najbrž pa ne smemo zanemariti tudi glasovne sorodnosti z grško besedo philia, ki je pomenila vsako čustvo predanosti in naklonjenosti dveh oseb. Bila je štirih vrst: naravna ali družinska, odnos gosta in gostitelja, ljubezen med prijatelji in naklonjenost med osebami istega ali različnega spola (erotike). Filio kot osrednja oseba v obeh romanih je deležna vseh oblik ljubezni, nezadoščena pa po njih nenehno hrepeni. Moška maskulizirana ali spolno nediferencirana imena imajo skoraj vse otočanke: Kate, Mare, Ane, Lukrija, Luce, Lana, Matija ... Njihova zunanja podoba se ne razlikuje od imen za moške: Ante, Andro, Aba. Ženske oblike pa postanejo bolj »ženske,« če si jih predstavljamo v drugem jezikovnem in geografskem prostoru (naprimer hrvaško/dalmatinsko otočje), ki pa seveda v v delih Berte Bojetu ne najdemo tipičnih lastnosti, ki se konstantno pojavljajo v omakah Cankarjevega stila: osamosvojitev metafore, uporaba »vznesenih« besed, omamentalno razširjeni osnovni stavčni vzorec, monumentalna, slovesna določenost zgradbe, melanholično in (dekadenčno) trpno razpoloženje ... 326 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI romanu ni nikoli razvidno omenjeno. Samo Helena ima tipično žensko ime; mitska obremenjenost kaže na njeno usodnost za ureditev celega otoka, v kateri najde tudi izpolnitev svojega bistva. Tega Uriju in Filio ne uspe niti v naslednji knjigi, ki še kar ohranja prenos občih imen v lastna. Poveljnik straže, upravnik, stražar, ribič, rdečelasi in svetlolaska nimajo lastnih imen (samo svetlolaskino ime — Matija — nam ob zaupnem trenutku razkrije njen fant), zadnjima dvema pa pisateljica zapiše ime z veliko začetnico: Rdečelasi, Svetlolaska. Spolno nedoločljiva imena kažejo na nevarno hibridnost ljudi, saj so oblastnice otoka vizualno in značajsko podobne moškim. Najbrž so celo moški, kar ugotavlja Filio, ko pretepe Kate. Takrat se je prvič toliko približala njenemu obrazu, da je z grozo ugotovila spolno neprepoznavnost te ženske: njen dlakav, naguban obraz bi lahko bil obraz starke, bolj verjetno pa starca. V največji zadregi pa se znajdemo sredi družinske kronike, saj Helena svoje hčerke nikjer ne imenuje, zanemari celo poimenovanje po zunanjih lastnostih (Rdečelasi, Svetlolaska). S tem pokaže patološki odnos do svojega nepriljubljenega otroka, hkrati pa svojo dosledno kritičnost v odklanjanju vseh slabih, neznačajnih ljudi, čeprav so del družine. Odsotnost imena je v romanu za literarni lik usodna: hči ni sposobna navezati trajnega čustvenega stika, njena izprijena narava pa jo na koncu pogubi. Seveda tudi ostale stranske osebe čaka veliko neprijetnosti, toda pisateljica jim je podelila nekaj mobilnosti, ki jo izkoriščajo sebi ali drugim v prid. Največji aktivizem je skrit že v imenu Filio, saj v italijanskem jeziku pomeni sin, v romanu pa pozitivno moško načelo. Hrepenenje po njem določa celoten roman, na vsebinski ravni izraženo kot iskanje poti za zlitje moškega in ženskega principa. Ta proza je naslednica poezije vztrajanja (Besede iz hiše Karlstein), ki vleče za sabo že iz Žabona poetično retorično vprašanje: »Mošld, kje je kak moški, ki bo objel zapuščene ženske in jih vzel za svoje?« (100). Odtujenost je dosegla najvišjo stopnjo v Ptičji liiši, kar dokazuje tudi onomatologija. Osebna imena so nastala iz občih imen (Mrče, Mače, Deček/Dečko, Rokač, Sestra) ali pridevniških izrazov (Prva, Debela, Njen), dve pa sta celo opisni, razširjeni imeni: Tisti, ki ga ni več; Moški, kije pozabil izreči ime. Ta neprava lastna imena, ki se zgledujejo po ljudskem, pretežno vaškem poimenovanju, kažejo nonšalanten odnos obeh pripovedovalk (Kaline in Filio) do poimenovanih, predvsem pa z njimi obsojajo neosebne in odtujene človeške odnose, prav tako kot T. Morrison (v romanu Ljubljena gospodarji poimenujejo črnske otroke kar s svojimi priimki in dodanimi številkami). Oblika imen je zelo vsakdanja in ustaljena, preseneča samo prenos (z veliko začetnico) v lastno ime in razvidnost pomena. Literarna oseba do konca romana ohrani bistveno značilnost, ki ji ga je pripisal pomen imena. Izjema je le ime Mrče, za katerega ne moremo ugotoviti točne konotacije, čeprav predvidevamo, da je z njim označeno Kalinino trpljenje. Imena so namerno enostavna, prozaično banalna in enopomenska, tri pa celo slabšalno ekspresivna (Prva, Debela, Tisti, ki ga ni več). So pravzaprav vzdevki, s katerimi v pogovornih zvrsteh določimo družbeni in čustveni položaj ljudi. Tako nam ime Prva napove nastop najmočnejše, najbolj spretne in okrutne ženske v kaznilnici. Vzdevek Rokač tudi izpolni bralčevo pričakovanje: iz opisa spoznamo močnega, neusmiljenega nadzornika z velikimi rokami. Celo prava lastna imena (Rujna, Košara, Vida, Dina, Katina, Kalina) razkrivajo nekatere značilnosti njihovih nosilk: Rujna (rdeča barva las). Košara (bujnost las), Kalina (nesvoboda, podobna ptičji ujetosti v kletki) in so za slovenski prostor neobičajna. Skupaj z neprehodnostjo gorskih vasic, pretežno pastirsko-živinorejsko podobo življenja in za slovensko podeželje netipično obleko in nošo razširjajo prostorsko določenost proti deželam bivše Jugoslavije: Bosna, Čraa Gora, Srbija, Hrvaška ... Tako nam poleg moralnega poduka o grotesknosti vojne v teh državah s svojo večpomenskostjo ponujajo tudi sporočilo o neozdravljivosti in trajnosti učinkov nasilja. Njihov ponavljajoči se ritem je usodno zaznamoval predvsem prozo Berte Bojetu, čeprav je pognal kali že v njeni poeziji, ko je pel o nemoči uspešne komunikacije med spoloma. Tesnobno hrepenenje, najpogostejše razpoloženje celotnega umetniškega opusa B. Bojetu pa je v najtemnejši kot svoje hiše (zaprtosti) skrilo »ključ« lepše prihodnosti: harmonijo ljubezni. Njena vizija uhaja tudi iz najtemnejših razpok romanesknih podob nestrpnosti in neubranosti. 327 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Literatura A Slavko Grum (1987). Goga, čudovito mesto. Ljubljana. Aldous Huxley (1983). Krasni novi svet. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Aldous Huxley (1985). Otok. Zagreb: Biblioteka Džepna knjiga. Elfride Jelinek (1996). Ljubimki. Zbirka XX. stoletje. Ljubljana: Cankarjeva založba. Franz Kafka (1984). Amerika. Ljubljana. Lu-Andreas Salome (1986). Sta je eros. Beograd: Prosveta. B Drago Bajt (1982). Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja. Eseji o znanstveni fantastiki. Ljubljana. Ann Belford Ulanov (1990). Arhetipi ženskega. Psihologija ženskega. Delo, Beograd: Nolit, št. 2, 14-38. Catherine Belsey (1994). Postmodern Love: Questioning the Metaphysics of Desire. New literary history, 25, št. 3, 683-705. Biblijski leksikon (1988). Svezak 7, Krščanska sadašnjost. Zagreb, 288, 229. Silvija Borovnik (1991). Ženske letijo v nebo. Literatura, št. 13, 57. J. Chevalier, A. Gheerbrant (1987). Rječnik simbola. Zagreb, 328, 329. Peter Tomaž Dobrila (1992). Umetnost. Plešemo z njo. Če je to smrtni ples, pa naj bo. Berta Bojetu Boeta: Portret. Literatura, št. 18, 65. Robert I. Elliott (1970). The Shape of Utopia. Studies in a Literary Genre. The University of Chicago. Vladimir Gajšek (1981). Od Žabona k Jankobi — se predstavlja pesnica Berta Bojetu. Informacije Elkom, št. 27, 11. Sandra M. Gilbert in Susan Gubar (1985). Sexual Linguistics: Gender, Language, Sexuality. New Literary History, 16, 515-543. Helena Grandovec (1991). Izmišljeni resnični otok. Večer, št. 3, 28. Miran Hlaiinik (1983). Trivialna literatura. (Literarni leksikon, 7). Ljubljana. Dragutin Horvat (1987). Kafkina parabola. Umjetnost rijeci, 31, št. 4,346. F. Horvat (1996). Kaj ni svet razmerje med moškim in žensko? Portret Berte Bojetu. Delo, št. 73, 15. Uteratura (1984). Ljubljana: CZ. Adrijan Lah (1997). Berta Bojetu: Filio ni doma. Srce in oko, 3, št. 24. Ženja Leiler (1994). Ženske študije in literarna veda (angloameriški teoretski diskurz). Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo. Breda Pogorelec (1982). Slogovni razvoj v Cankarjevi prozi. Obdobje simbolizma v slovenski književnosti in kulturi. Obdobja 4, 2. del. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 219. Denis Poniž (1986). Eros in Thanatos literarne muke (spremna beseda). Ljubljana, 173-182. Anika Rešetar (1986). Branje i tkanje. Književnost 41/1986, št. 8-9, 1432-1439. 328 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Janez Rotar {191111%). O percepciji parabolične in neposredne pripovedi. Jezik in slovstvo, št. 7-8, 288. Tomaž Sajovic (1994/95). Stritarjevo historično besedno oblikovanje in moderna. Jezik in slovstvo, letnik 40, št. 3-4. Samo Simčič (1980). Berta Bojetu, Žabon. Naši razgledi, št. 14, 411. Aleksander Skaza (1977/78). Groteska v literaturi. Jezik in slovstvo, št. 3-4, 78. Alenka Zor-Simonitti (1991). V tem norem svetu kupujem vedno znova nove iluzije. Pogovor z Berto Bojetu. Mentor, št. 3-4, 126. Nina Pelikan Straus (1990). Rethinking Feminist Humanism. Philosophy and Literature, 14, 284-303. Alojzija Zupan (1995/96). Klečeve erotične pesmi. Jezik in slovstvo, letnik XLI, št. 4, 208. Alojzija Zupan (1995). Ljubezen in erotika v sodobni slovenski poeziji. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost. Metka Zupančič (1995). Feministična proza. Miti in utopije. Primerjalna književnost 18, št. 2,1-16. Vlado Žabot (1991). In ženskost je nedvomno mogočni demon tega sveta. Delo 33, št. 49,14. 329 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Alojzija Zupan Sosič UDK 821.163.6.09 Bojetu B. SUMMARY ON BERTA BOJETU'S LITERARY ISLAND: FROM ŽABON TO THE BIRDS'HOUSE Berta Bojetu Boeta's literature is sometimes referred to as »women's literature* although the artist herself strictly rejected this characterisation. Study of the term shows that the name may have been appropriate only in the first, provocatively activistic period, while today, with its many complex and loose meanings and a more equal status of women writers, it has become useless and superfluous Berta Bojetu's prose uses a balanced combination of features of three narrative procedures: grotesque, parabolic and anti-Utopian. Anti-utopian elements (manipulation of people by the state, their controlled alienation, a hopeless situation of those not accepting the dominant ideology, an apocalyptic atmosphere) are used to create negative symbols, and their didactic value is developed into a moral. The most stirring symbol of brutal relations among people is the rape. Its symbolism is closely tied to the other two negative symbols: the house and the bird. The message about fatality of any violence among people is intensified by onomatology. Especially in novels it is very deliberate and systematic. Almost all island women, village women and women kept as prisoners in the brothel have sexually undifferentiated names, and their masculinisation warns against the danger of human hy-bridity. 330 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Barbara Pregelj UDK 82.09-312.5(497.4)"1980/199" Filozofska fakulteta v Ljubljani Slovensko raziskovanje trivialne literature po letu 1980* ^J^amen pričujočega prispevka je podati pregled raziskovanja trivialne literature na Slovenskem po letu 1980. Izbiro letnice je narekovalo predvsem povečano zanimanje za trivialno literaturo v osemdesetih,' istočasno pa je nastal tudi prvi slovenski sistematični pregled raziskovanja trivialne književnosti doma in v svetu, delo Mirana Hladnika iz leta 1983 z naslovom Trivialna literatura.^ Bibliografija o trivialni literaturi po izidu Hladnikovega prispevka v Literarnem leksikonu je bolj maloštevilna, kar bi lahko kazalo na upadanje zanimanja za trivialno literaturo, vendar pa tej ugotovitvi nasprotujejo številne genološke raziskave (predvsem romana: sentimentalnega, gotskega, znanstvene fantastike itn.), ki s svojo tematsko opredeljenostjo že tradicionalno ravno tako sodijo v območje trivialne literature. Pri pregledu raziskovanja trivialne literature zadnjih let nikakor ne smemo prezreti razpravljanja o postmo-demizmu, saj se zdi, da so ravno teoretiki (pa tudi literatura) postmodemizma presegli aksiološko dihotomijo med visokim in nizkim, visoko in trivialno literaturo in s tem v razpravljanje o trivialni literaturi prinesli odločilni preobrat. Razpravljanje o trivialni literaturi (pa naj jo — če se omejimo le na pogostejše rabe — poimenujemo množična literatura, popularna literatura, ljudska literatura, kolportaža, zabavna literatura, kič, šund, plaža, poljudna literatura, potrošna literatura, nekanonizirana literatura, konformna literatura itn.)^ zahteva, da že vnaprej pristanemo na dihotomno delitev na kanonizirano literaturo in literaturo, ki ostaja zumaj literarnih kanonov. To dihotomijo kot poglavitni način selekcije ohranja literarni kanon. Če namreč razumemo literaturo kot institucijo, torej kot neke vrste sporazum med bralci in avtorji, se zdi, da je ravno literarni kanon tista norma, s pomočjo katere je mogoče ohranjati vnaprej določena pravila in način sporazumevanja. Literarno ustvarjanje mora biti zatorej že od vsega začetka vedno tudi že podvrženo vrednotenju in selekciji. Literarni kanon kot izbirek najboljšeih del je po Haroldu Bloomu* sicer res nastal šele Prispevek je bil napisan leta 1996 za IV. Kongres evropske kulture, ki je potekal oktobra 1996 v Pamploni. ^ Prim. prispevke Draga Bajta o znanstveni fantastiki, Andreja Drapala o kiču in estetskem, Jurija Fikfaka o Dr. romanu, Cirila Galeta o zabavni periodiki, Močnika in Žižka o detektivskem romanu, predvsem pa Mirana Hladnika (Sodobno zahodno raziskovanje trivialne literature, Slovenski ženski roman v 19. stoletju, Mohorjanska pripovedna proza, Dolga humoristična proza za »čas kratenje Slovencem«, »Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo«: poljudna mladinska literatura 19. stoletja v slovenščini, Tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja) in Matjaža Kmecla (Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze. Mala literarna teorija, Miklova Zala kot poljudna pripoved in kot mit). 2 Miran Hladnik (1983). Trivialna literatura. Ljubljana: DZS. ' Razpravljanje o primernosti pojma ni predmet tega prispevka, zato povzemam Hladnikovo poimenovanje; zdi se, da je njegovo izbiro narekovala idološka neobremenjenost pojma (trivialna literatura je izrazit pojem literarne vede) in pragmatičnost, saj mu trivialna literatura ne predstavlja vrednostne oznake, temveč generični pojem za določen tip literature. * Harold Bloom (1995). El canon Occidental. La escuela y los libros de todas las épocas. Barcelona; Anagrama. 331 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI v renesansi, podobne sezname pa je najti tudi že pri aleksandrinskih fiiologih, v starem Rimu, pri Arabcih in v srednjem veku.' Mar lo pomeni, da lahko govorimo o vzniku trivialne literature že v antični Grčiji, na primer v helenističnem romanu, kot je trdil Darko Novakovič?^ Da je kič torej neke vrste antropološka konstanta, ki vseskozi spremlja človeka, kot so trdili teoretiki, ki so se metodološko oprii na fenomenologijo: Jose Ortega y Gasset,'' Herman Broch^ (če že ne za prava fenomenologa, ju je mogoče imeti vsaj za predhodnika), Ludvig Giesz,' Walter Killy,'" Abraham Moles" idr. Proti fenomenološkemu dojemanju kiča so se postavili zlasti sociološko-marksistično usmerjeni raziskovalci, ki so zagovarjali trditev, da je vznik trivialne literature pogojevalo specifično zgodovinsko okolje. Gert Ueding, na primer, je trivialno literaturo skušal umestiti v svet meščanstva; ker je kič odvisen od razvoja buržuazne družbe, je tudi njegova tipologija odvisna od razvoja te družbe. Poleg Gerta Uedinga'^ so predstavniki marksistično-historičnega pristopa še predstavniki frankfurtske šole, Gunter Waldmann," Helmut Kreuzer,''' Rudolf Schenda,'' idr. Pomen raziskovanja trivialne literature sociološko-marksistično usmerjeni teoretiki vidijo predvsem v možnosti za razkritje ideološkega ozadja literature; njihovi naravnanosti k aktivnemu spreminjanju položaja gre pripisati tudi povečano zanimanje za poučevanje in didaktiko literature, kakor tudi prizadevanja za vključitev trivialne literature v šolske programe. Za preseganje dihotomije je pomemben zlasti tretji model raziskovanja trivialne literature, ki je nastal znotraj semiotične šole, v delih Jurgena Linka,'* Klausa Kocka in Klausa Langa;'' skozi semantično analizo se namreč lahko trivialna literatura emancipira in enakovredno postavi ob kanonizirano literaturo. Umberto Eco je ^Apocalittici e integrati in R superuomo di masa^^ še bolj radikalen, ko prizna, »da bi lahko analizirali masovno kulturo, je treba skrivaj uživati v njej; nemogoče je govoriti o juke boxu, če se ti upira vreči kovanec vanj.«" ' Janko Kos (1989). Literarne tipologije. Ljubljana: DZS. * Darko Novakoiič (1987). Starogrčki ljubavni roman — antička trivijalna vrsta? Trivijalna književnost. Beograd: Studentski izdavački centar UK SSO; Institut za književnost i umetnost, 17-27. ' Jose Ortega y Gasset (1984). La rebelion de las masas. Madrid: Espasa-Calpe. ' Hermann Broch (1969). Einige Bemerkungen zum Problem des Kitsches, Gillo Dörfles, Der Kitsch. Tübingen: Emst Wasmuth, 49-64. ' Ludwig Giecz (1979). Fenomenologija kiča. Beograd: Izdavačko-grafički zavod. '° Walter Killy (1979). Versuch über den literarischen Kitsch. V: Jochen Schulte-Sasse, Literarischer Kitsch: Texte zu seiner Theorie, Geschichte und Einzelinterpretation. Tübingen: Niemeyer, 42-64. Abraham Moles (1973). Kič: umetnost sreče. Niš: Gradina. Gert Ueding (1979). Rhetorik des Kitsches. V: Schulte-Sasse, Literarischer Kitsch .... 65-88. Gunter Waldmann (1979). Theorie und Didaktik der Triviallieratur: Modellanalysen — Didaktikdiskusion — Literarische Wertung: poglavje z naslovom Literarischer 'Kitsch' als wertungsasthetisches Problem je vključeno tudi v Schulte-Sassejev zbornik Literarischer Kitsch 89-120. ''' Helmut Kreuzer (1967). Trivialliteratur als Forschungproblem. Zur Kritik des deutschen Trivialromans seit der Aufklarung. Deutsche Vierteljahrsscrift für Literaturwissenschaft und Geistgeschichte, 41, 173-191. Rudolf Schenda (1970). Volk ohne Buch. Studien zur Sozialgeschichte der popularen Lesestoffe 1770-1910. Frankfurt. Jürgen Link (1979). Von 'Kabale und Liebe' zur 'Love Stor/ — Zur Evolutionsgesetzlichkeit eines burgeriichen Geschichtentyps. V: Schulte-Sasse, 121-155. " Klaus Kocks, Klaus Lange (1979). Literarische Destruktion und Konstruktion von Ideologie. 'Love Story" und trivialer Liebesroman. V: Schulte-Sasse, 156-198. Umberto Eco (1995). Apocallitici e integrati (španski prevod: Apocalipticos e integrados. Barcelona: Lumen; Tusquets) in Il superuomo di masa (španski prevod: El superhombre de masa. Retorica e ideologia en la novela populär. Barcelona: Lumen). " Eco, Apocalipticos e integrados, 18. 332 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Vsem med seboj sicer precej različnim pogledom na trivialno literaturo, fenomenološkemu, marksistično-historičnemu in semiotičnemu, pa je vendarie skupno ohranjanje dihotomije med kanonizirano in nekanonizirano literaturo, ki pa se zdi danes že presežena. Namen tega prispevka ni diskutirati o vzniku trivialne literature; to vprašanje je zanimivo le toliko, kolikor je iz njega mogoče izvesti sledeče: čeprav je zametke za dihotomno delitev literature mogoče najti že v antični Grčiji, je vseeno najbrž treba ugotoviti, da je bipolarna delitev literature predvsem značilnost moderne dobe ter vezana na čisto specifični zgodovinski kontekst, delitev javnega in zasebnega ter pojav meščanstva. Bipolarna delitev meščanske umetnosti na masovno trivializacijo na eni ter elitistični hermetizem na drugi strani, ki je značilna za celotno moderno epoho, za večino postmodemistične umetnosti ni več zadostna. V ZDA se (tudi zaradi drugačnega položaja visoke, s tem pa tudi trivialne literature) izoblikuje drugačen model, ki presega v Evropi tradicionalne opozicije. Hladnik (1983: 36) piše, da je »v ZDA popularna literatura zaradi pragmatične naravnanosti družbe izgubila manjvrednostni značaj.« Ameriški model zamenja tradicionalno binarno opozicijo s preučevanjem žanrov in interpratacijo sheme posameznega tipa; tri osnovne vrste so pustolovska, ljubezenska in skrivnostna. Literarna zvrst je namreč aksiološko nevtralna in zatorej zelo primerna za preučevanje trivialne literature; med literarnimi žanri so zlasti nekateri (še posebej to velja za nekatere romaneskne zvrsti), ki jih je zlahka mogoče prepoznati kot trivialne (sentimentalni roman, gotski roman idr.), težje pa je z romanesknimi zvrstmi, ki jih le delno lahko umestimo med trivialne (na primer zgodovinski roman).^ Žanrska delitev je bila deležna pozornosti tudi v slovenskem prostoru (precej pozornosti ji je namenil že Miran Hladnik v Trivialni literaturi; pregledu pomembnejših žanrov v svetovni literaturi dodaja tudi žanrsko delitev slovenske proze), še zlasti literarni zvrsti, kot sta roman in novela. Kot ugotavlja Matjaž Kmecl v Rojstvu slovenskega romana, sta bila roman in novela že od nekdaj povezana z literarnim substandardom, s spodnjo, nepriznano literaturo.^' Poleg že omenjenih Bajtovih, Fikfakovih, Močnikovih, Žižkovih prispevkov o znanstveni fantastiki. Dr. romanu in detektivskem romanu^^ nikakor ne gre pozabiti na delo Sentimentalni roman Katarine Bogataj-Gradišnik iz leta 1983 in Grozljivi roman iz leta 1991 iste avtorice. Miran Hladnik je v Povesti iz leta 1991 nadaljeval ukvarjanje z žanrsko problematiko v slovenski literaturi. Leta 1994 je v Literarnem leksikonu izšel še en zvezek, ki se ukvarja z literarnimi žanri, tokrat avtorice Metke Kordigel z naslovom Znanstvena fantastika. Formalne analize nekaterih trivialnih literarnih zvrsti sta se lotila Darja Pavlic v prispevku Retorične figure v dr. romanih}'^ in Tone Vrhovnik v članku Fabulativna struktura erotičnih romančkov.'^* Za omenjene študije je značilno, da se večinoma omejujejo na posamezno področje oz. zvrst literature, s katero se ukvarjajo, in da se neposredno ne lotevajo same problematike trivialne literature. Če se zdi, da je zanimanje za žanre in zvrsti precejšnje, pa je morda presenetljiv podatek o le majhnem številu prispevkov o trivialni literaturi. O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo je 1988 pisala Marija Stanonik.^ Avtorica opozarja na pogosto enačenje ljudskega slovstva in trivialne literature, saj se zdi, da trivialna literatura velja za naslednico in sodobnico ^ Da bi ločil trivialno od visokega znotraj ene same literarne zvrsti, je Milivoj Šolar uvedel razlikovanje med zvrstjo in podzvrstjo. Tako je lahko podzvrst znotraj neke zvrsti trivialna, sama zvrst pa ne. Milivoj Šolar, Laka i teška književnost. Predavanja o postmodernizmu i trivijalnoj književnosti (Zagreb: Matica hrvatska, 1995), 82. ^' Matjaž Kmecl (1981). Rojstvo slovenskega romana. Ljubljana: Mladinska knjiga, 42. ^ Tudi Slavoj Žižek in Rastko Močnik (1982) v spremni besedi k Memento umori. Teorija detekrivskega romana. Ljubljana: DZS, govorita o nezadostnosti vrednostnega pristopa k trivialni književnosti, konkretneje detektivskemu romanu. ^ Darja Pavlic (1989). Retorične figure v dr. romanih. Dialogi, 10-11,110-111. ^ Tone Vrhovnik (1989). Fabulativna struktura erotičnih romančkov. Dialogi, 10-11,111-112. ^ Marija Stanonik (1988). O razmerju med slovstveno folkloro in trivialno literaturo. Razprave — Dissertationes, XII, 119-127. 333 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI ljudskega ustvarjanja. S pomočjo različnih vidikov (sociološkega, komunikacijskega, strukturnega in interdisciplinarnega) ugotavlja naslednje razlike med folkloro in trivialno literaturo: za trivialno literaturo je pomembna množična produkcija, odvisnost od kanonizirane literature, ki ji trivialna literatura vseskozi ostaja podrejena, izdelek trivialne literature sledi vedno istim obrazcem, je le odlitek iste matrice, uporabnik se do izdelka (in avtorja) vede suvereno, saj je izdelek plačal. Folklora pa, nasprotno, ohranja hieramične poteze patriarhalno-matriarhalne družbe, pripovedovalec ima v odnosu do publike vedno nadrejeno vlogo, za folkloro je značilno vejnato množenje, pomembne so različne inačice in inovacija, folklora pa tudi ni nikoli v podrejenem odnosu do kanonizirane literature, ne obstaja v hierarhiji, temveč vzporedno z njo. M. Stanonik vidi pomen raziskovanja trivialne literature predvsem kot možno obliko povezovanja med odmirajočo slovstveno folkloro (predvsem v tradicionalni obliki) in visoko literaturo. Avtor članka Trivialna literatura v šoli Zoltan Jan^* se s problemom trivialne literature ukvarja z didaktičnega vidika. V svojem prispevku se zavzema za uvajanje trivialne literature v šolske programe, saj bi na tak način literaturo predstavili učencem na njim najbližji način in s tem pomagali preseči problem upadanja bralne kulture. »Trivialna literatura nam torej služi kot sredstvo pri odpiranju poti v leposlovno delo in se nam ponuja kot možnost, da prek nje navadimo učenca analizirati literarno delo.«^' Janov prispevek je mogoče umestiti med didaktične obravnave trivialne literature, ki so bile še zlasti številne v sedemdesetih letih v Nemčiji; tolmačenje visoke literature s pomočjo trivialne je metodološko lahko vprašljivo (na to opozarja tudi Jan), še najbolj najbrž zato, ker ohranjanje tradicionalne binarne opozicije pri interpretaciji nekaterih literarnih del, pa tudi pri interpretaciji sodobne literature sploh, ni najbolj konstruktivno. Članek Mateja Bogataja z naslovom Umetnost, trivialno in množično^ iz leta 1989 odpira nove poglede na raziskovanje trivialne književnosti v Sloveniji. »Povsem mogoče je torej, da bo pojem trivialno razmeroma v kratkem izginil iz besednjaka teoretikov, saj se zdi, da dobiva umetnost v današnjem času — marsikdo bi zatrdil, da je to čas po koncu umetnosti v Heglovem smislu — vse močnejše poteze trivialnega, s tem pa trivialno ni več tisto drugo od umetnosti.« Bogataju se zdi, da je pojem trivialnega v krizi »predvsem zaradi prevelikega števila kriterijev, od katerih ni noben docela ustrezen, pa zaradi uspešnega prekrivanja trivialnega in umetniškega v enem samem delu. Takšno mešanje in prekrivanje do včeraj ločenih plasti pa je omogočeno z odstopanjem od vzvišenosti, z njo povezane resnosti in bolečine, ki je temeljna odlika umetnosti.« Predstavniki Kritične teorije so bili, po Bogataju, zadnji, ki so branili visoko umetnost pred množičnostjo; v zadnjih dvajsetih letih smo priče brezštevilnih primerov trivializacije umetnosti (Calvino, Eco, Blatnik, Rebolj, B. Gradišnik se kot literarno visoko izobraženi avtorji vse bolj nagibajo k trivialnemu), kljub spremenjeni vlogi umetnosti pa njene povečane komunikativnosti ne gre izenačevati z neproblematičnimi in stalno ponavljajočimi se vzorci komercialne množične kulture. Tudi v Bogatajevem prispevku je vidno, da so literarni kritiki trivializacijo umetnosti sprejemali bodisi pozitivno bodisi negativno, da je večino med njimi še vedno mogoče razvrstiti po Ecovem modelu v dva tabora.^' Upati je, da bodo v razmišljanju o trivialni literaturi prevladali tretji, ki jih tudi omenja Bogataj (med slednje je mogoče prišteti tudi njegov prispevek), ti težijo k »prekoračitvi vrzeli« med visokim in nizkim. To konstruktivno ameriško stališče, ki ga zagovarjajo Susan Sontag, Ihab Hassan, Charles Jenks in Leslie A. Fiedler in drugi, je dobilo pomembno mesto v razpravljanju o postmodemi dobi in postmodemizmu v literaturi. V Angliji, na Nizozemskem in ZDA se je razmahnilo v sedemdesetih, v Sloveniji pa postalo številnejše v osemdesetih letih. ^ Zoltan Jan (1992). Trivialna literatura v šoli. Primorska srečanja, XVII, 134/135,371-376. " Prav tam, 371. ^ Matej Bogataj (1989). Umetnost, trivialno in množično. Dialogi 10-11,84-88. ^' Umberto Eco (1995). Apocalipticos e integrados. Barcelona: Tusquets; Lumen. 334 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI Za naše razmišljanje o trivialni literaturi v postmoderni dobi je pomembna predvsem trditev, da mediji in množična kultura odločilno vplivajo na dojemanje resničnosti'" in da so tudi reprezentativni teksti postmodemizma postali uspešnice, ki sledijo pravilom tržne proizvodnje in potrošnje. »Zato ima v njihovem nastajanju, razširjanju in recepciji vse večjo vlogo mehanizem literarnega obrata s svojimi utečenimi oblikami /.../, ki se jim po potrebi lahko pridruži še literamoznanstveni obrat s svojimi raziskavami, analizami, simpoziji, zborniki, predavanji in podobnim.«^' Milivoj Šolar trdi, da je postmodernizem od prejšnjih literarnih in zgodovinskih formacij tako radikalno drugačen, da ga ni mogoče obravnavati z enakim kritiškim aparatom kot obdobja pred njim. Dmgačnost postmodemizma je po Solarjevem mnenju ravno v odsotnosti razlikovanja med visoko in trivialno literaturo. Dela avtorjev, kijih postmodema kritika šteje za postmodemistične, je namreč težko umestiti bodisi v območje visoke bodisi trivialne književnosti, ker se takšni umestitvi upirajo; njihovi avtorji zavestno uporabljajo postopke trivialne književnosti, pogosto pa je tudi njihov odnos do literarnih kanonov ironičen. Prehajanje in mešanje različnih stilov, zvrsti, nivojev ipd. ni posebnost postmodemizma, podobne primere lahko najdemo tudi v dmgih obdobjih (npr. v renesansi in baroku) in literamih zvrsteh (npr. romanu vse od Cervantesa naprej, španski dramatiki Zlate dobe, pa tudi elizabetinskem gledališču).'^ Pač pa je za postmodernizem značilno nasprotovanje hierarhizaciji, kar onemogoča izgradnjo literamega kanona, ki se je v preteklih obdobjih, v svoji najbolj radikalni obliki pa prav v modernizmu, oblikoval po načelih literature kot institucije, vse večje hermetičnosti in »okusa« vse ožjega kroga ljudi. Kot vsi ostali sistemi mora tudi literatura opustiti pripovedovanje velikih zgodb razsvetljenstva in zamenjati en sam in edini diskurz (jezik) z različnimi (govori). Nobenega smisla nima spraševanje po tem, kateri izmed njih je pravi, kateri bolj vemo sporoča »resnico sveta«. Zato postmodemizem tudi ne potrebuje reprezentativnih avtorjev, saj je »književnost na ta način pravzaprav izenačena s filozofijo /.../; sam po sebi se ponuja sklep, da se bo obrnila k zgodbam, ki ne morejo, morda tudi nočejo, obstajati izven sebe.«'' Enakopravnost vseh diskurzov je le do konca zradikaliziran Bartolov izrek nič ni resnično, vse je dovoljeno. Izenačitev »ontološkega statusa« je dosedanje dihotomije potisnila v preteklost. Tudi tisto, ki nas je še posebej zanimala: razmejitev med kanonizirano in nekanonizirano literaturo. Zato razpravljanje o trivialni literaturi v postmodernizmu ni več mogoče. Vsaj v tradicionalni obliki ne. Maloštevilni prispevki o trivialni literaturi po letu 1983 nas napeljujejo na trditev, da se je razpravljanje o trivialni literaturi umestilo v razpravljanje o postmodemizmu, saj velja trivializacija za eno pomembnejših značilnosti postmodemistične literature, in se morajo torej z njo ukvarjati vsi tisti, ki se ukvarjajo s postmodemizmom. To velja tako za vse pomembnejše svetovne raziskovalce postmodemizma, kot tudi za slovenske. Če je postmodernizem res tako dmgačen, kot se nam je do zdaj zdel, si bo moral izdelati lasten kritiški aparat in z njim odgovoriti na vprašanja, ki jih je do zdaj večinoma le zastavljal. Za vprašanje trivialne književnosti je prav gotovo najpomembnejše razlikovanje med trivializacijo umetnosti na eni strani (torej konec opozicije med visokim in nizkim) in zaradi vedno večje množičnosti vedno bolj potrebnim mehanizmom selekcije na dmgi strani. Ali naj se torej '" Dominic Strinati (1995). An Introduction to the Theories of Popular Culture. London; New York: Routledge, 225. " Janko Kos (1995). Na poti v postmoderno. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 92. '^ Denis Poniž (1995). Komedija in mešane dramske zvrsti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. " Solar, Laka i teška književnost, 42. 335. JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43,97/98, št. 7-8 RAZPRAVE IN ČLANKI sprašujemo, kaj je bila trivialna literatura, ali naj iščemo tisti zid, »ki plava in lebdi, vendar pa omogoča, da svetloba zadeva eno delo in neizprosno senči druge umetnine?«^* Ker je prispevek nastal leta 1996, pri pregledu ni upoštevana knjiga Andrijana Laha, Mali pregled lahke književnosti, kije izšla leta 1997 in predstavlja »nekatere izbrane, kakovostne ali kar 'klasične' pisatelje tovrstne književnosti.«^' Lahov pregled, lahko bi ga označili kar kot kanon trivialne literature, sledi žanrski razdelitvi (predvsem proze) in zajema naslednje zvrsti: ljubezensko (žensko, sentimentalno), domačijsko (kmečko, vaško, planinsko), pustolovsko (robinzonstvo, tarzanstvo, eksotično, divjezahodno, kavbojsko, indijanarice, grozljivo, gotsko, črno, skrivnostno, vampirsko, razbojniško, gusarsko), kriminalno (detektivsko, policijsko, zločinsko, srhljivo), vohunsko, zgodovinsko (novo viteško), vojno (vojaško, politično), fantastično in znanstveno-fantastično ter zdravniško pripovedništvo. Lahov Mali pregled lahke književnosti bolj kot katerokoli doslej navedeno delo ponazarja opisani položaj trivialne literature: s svojim poimenovanjem navidez sicer ohranja tradicionalno dihotomijo, vendar jo s kanoniziranjem trivialnega že tudi presega. Barbara Pregelj UDK 82.09-312.S(497.4)"1980/199" SUMMARY SLOVENE RESEARCH OF TRIVIAL LITERATURE SINCE 1980 The author reviews research of trivial literature in novels: sentimental, Gothic, science fiction, etc), which, Slovenia since 1980. This year marks the beginning of a by the very nature of their thematic orientation, tradi- decade of increased interest in trivial literature, which tionally also belong to the domain of trivial literature, saw also the publication of the first systematic Slovene The review of studies of trivial literature in recent years review of research of trivial literature in Slovenia and includes also studies on postmodernism, because it seems elsewhere (Miran Hladnik's Trivial Literature in 1983). it was precisely theoreticians (but also the literature) of After Hladnik's study in The Literary Lexicon, bibliog- postmodernism that surpassed the axiological dichotomy raphy on trivial literature is rather meagre, which might between the high and the low, high and trivial literatures be interpreted as an indicator of a decreased interest in and brought a decisive change into discussions on trivial trivial literature. This conclusion, however, is contra- literature, dieted by the large number of genre studies (especially of 34 Janez Strehovec (1994). Virtuaini svetovi: k estetiki kibernetične umetnosti. Ljubljana: ZPS, 13. Andrijan Lah (1997). Mali pregled lahke književnosti. Ljubljana: ROKUS, 9. 336 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 METODIČNE IZKUŠNJE Lik očeta v Kersnikovih Kmetskih slikah 1 Uvod Zborovanje slavistov lanskega oktobra v Kranju je nosilo naslov Janko Kersnik in njegova doba. Teme referatov so se tako nanašale na literalno delo Janka Kersnika. Iz množice njegovih del sem za seminarsko nalogo izbrala Kmetske slike. Navadno je v Kmetskih slikah predmet obravnave poetični realizem in kruti boj za preživetje, jaz pa sem v svojem prispevku (podlaga zanj je seminarska naloga) posvetila pozornost liku očeta, ki se pojavlja v teh pripovedih. Namen prispevka je ugotoviti, kako mladina gleda na odnose med očeti in njihovimi otroci v Kmetskih slikah. Zato prispevek temelji na sodelovanju z učenci pri pouku književnost. 2 Povzetek Osrednji del prispevka opisuje, kako učenci vidijo očete v posameznih pripovedih: 3. poglavje vsebuje vprašanja za učence, ki sem jih sestavila tako, da je poudarek na lastnostih očetov v posameznih zgodbah; 4. poglavje pa vsebuje odgovore učencev na omenjena vprašanja ter mojo in skupno analizo teh odgovorov. Na koncu je še zaključek, ki vsebuje oceno sodelovanja učencev pri taki obravnavi in ugotovitev, kako vrednotijo določene lastnosti očetov. 3 Naloga za učence Pri pouku književnosti v 7. razredu smo se z učenci osredotočili na že prej omenjeni lik očeta v Kersnikovih Kmetskih slikah, ki so jih učenci prebrali za domače branje. Za to obravnavo smo izbrali štiri pripovedi, v katerih nastopajo očetje v odnosu do svojih otrok, in sicer: — Mačkova očeta (stari Maček), — Kmetska smrt (stari Planjavec), — Rojenica (Koporčev Jurca), — Ponkrčev oča (oče mladega Ponkrca). Učence sem razdelila v dve skupini. Vsaka skupina je s pomoqo vprašanj, ki jih navajam, obravnavala po dva očeta iz Kmetskih slik. 1. skupina: Mačkova očeta — Kaj je stari Maček odgovoril pripovedovalcu, ko ga je ta vprašal, kdaj bo nehal gospodariti? 337 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 METODIČNE IZKUŠNJE — Česa se stari Maček boji? — Kaj se staremu Mačku zgodi? — Na kakšen način stari Maček zahteva denar od svojega sina? — Kaj pravi stari Maček na prošnjo, naj odpusti sinu? — Kakšno usodo napoveduje svojemu sinu? — Kaj odgovori sin, ko ga pripovedovalec vpraša, kako je ravnal s svojim očetom? — Kakšen zgled je dal stari Maček svojemu sinu? — Napiši besede, v katerih se kaže očetovo sovraštvo do sina! — Ali je boj za preživetje vreden več kot ljubezen med očetom in sinom? Pojasni! — Kakšne očetovske lastnosti lahko pripišemo staremu Mačku? Kmetska smrt — Kaj je glavno dogajanje v tej pripovedi? — Kako je Planjavec razdelil svojo zapuščino? Na koga je pri tem predvsem mislil? — Kako je stari Planjavec pred usodnim padcem razmišljal o tem, da bi prepustil svoje posestvo kateremu izmed svojih treh sinov? — Zakaj je želel biti gospodar, dokler je še zmogel delati? — Ali kje v besedilu lahko zasledimo, da Planjavec z ljubeznijo govori o svojih otrocih? — Kakšne očetovske lastnosti je imel Planjavec? — Primerjaj očeta iz obeh pripovedi in napiši svoje mnenje o njiju! 2. skupina: Rojenica — Kakšen privid je imel Koporčev Jurca, ko se je po proslavljanju sinovega rojstva pozno ponoči vračal domov? — Kaj je Jurca sklenil po tem prividu? — Kaj vse je Jurca žrtvoval za svojega sina Štefana, da se je ta lahko šolal? — Ali se je Jurca kaj jezil zaradi sinovega šolskega neuspeha? — S čim se je Jurca tolažil ob Štefanovem neuspehu? — Kaj je Jurca podaril svojemu sinu? — Kako se je Jurca vedel ob sinovem odhodu v vojsko? \ — S čim se je Jurca spet tolažil? — Kako je Jurca izrazil svoja čustva, ko je izvedel za sinovo smrt? — Kakšne očetovske lastnosti so značilne za Koporčevega Jurco? Ponkrčev oča — Zakaj krstijo Tolstovršnikovega novorojenčka za Ponkrca? — Kdaj Ponkrčev oče obišče svojega sina? — Zakaj čuti Ponkrčev oče dolžnost, da pred smrtjo vidi svojega sina? — Zakaj oče Ponkrcu izpove svojo zgodbo? — Kakšnega očeta imamo pred seboj v tej pripovedi? — Iz česa na koncu lahko razberemo, da je sin odpustil očetu njegovo življenjsko napako? — Primerjaj očeta iz obeh pripovedi in napiši svoje mnenje o njiju! 338 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43,97/98, št 7-8 METODIČNE IZKUŠNJE Ponkrčev oča — slab oče, ki se ne zanima za sina, — ni pravi oče, ker ni skrbel za svojega sina, — oče, ki je odšel po svoje. 4 Odgovori učencev a) Oznake očetov v 1. skupini Koporčev Jurca_ — skrben, — prijazen, — naiven, — ima rad svojega sina, — je ponosen na svojega sina, — dober oče. b) Primerjava očetov v 1. skupini — Koporčev Jurca je stal svojemu sinu ob strani od rojstva pa do smrti. Ponkrčev oče pa je izginil že pred sinovim rojstvom. — Oba sta dobra očeta, saj je tudi Ponkrčev oče čutil to dolžnost, da je priznal svoje očetovstvo. — Ponkrčev oča je bil slab oče, ker sina ni priznal. — Ponkrčev oče je bil slab, ker ga ni nič zanimalo, kaj bo z Urško in sinom; Koporčev Jurca je imel rad svojega sina, saj ga je dal šolat v mesto. Zanimivo je, da nekateri učenci vrednotijo očeta mladega Ponkrca kot dobrega, čeprav se ob sinu pojavi šele tik pred smrtjo. c) Oznake očetov v 2. skupini Stari Maček — trmast, — grob, — težko odpušča, — maščevalen, — jezen, — ne skrbi za svojega sina, — nezadovoljen, — nepopustljiv, — slab zgled svojemu sinu. Stari Planjavec — dober, — delaven, — skrben, — trden, — neobčutljiv, — zaprt vase, — imel je rad svoje otroke, — trd do svojih otrok, — v sebi nosi nekaj nežnosti. d) Primerjava očetov v 2. skupini — Oba sta si podobna. Vsak ima svoj razlog, da ne zapusti posestva sinu. Stari Maček se boji slabega ravnanja z njim na starost. Planjavec pa se je hotel počutiti koristnega. — Oba sta bila trda do svojih otrok, toda Planjavec je kazal več ljubezni. Stari Maček daje slab zgled svojemu sinu. Planjavec pa je trden in delaven, zato imajo tudi njegovi otroci lepši zgled. — Stari Maček ni kazal nobene ljubezni in kakšne nežnosti do svojega sina. Po mojem mnenju sploh ni bil oče. Planjavec pa je imel le nekaj ljubezni v srcu. — Stari Maček ni hotel zapustiti kmetije sinu, ker se je bal, da ga bo sin na stara leta nagnal od hiše. Stari Planjavec pa noče zapustiti posestva pred smrtjo zato, ker misli, da otroci ne bodo znali prav gospodariti. Imata skupno lastnost, da svojim otrokom ne zaupata. — Stari Maček bi moral biti bolj ljubezniv do svojega sina in se mu vse to ne bi zgodilo. Planjavec pa je imel prave lastnosti za dobro vzgojo otrok. 339 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 METODIČNE IZKUŠNJE Zanimivo je, da nekateri učenci vidijo vzrok za žalostni konec starega Mačka v tem, da ni bil dober zgled svojemu sinu, manj pa v materialnih okoliščinah. Na vprašanje, Kateri tip očeta prevladuje v Kmetskih slikah?, so učenci odgovorili, da trden oče, ki je do svojih otrok dober predvsem v dejanjih, ljubezen do otrok pa manjkrat izrazi s čustvi. Na vprašanje. Kateri očetje najbolj jasno izražajo svoja čustva?, so učenci odgovorili takole (povzetek). Najbolj jasno izražata svoja čustva do sina stari Maček, ki tako sovraži svojega sina, da bi ga rad pregnal s posestva, in Jurca, ki se nenehno žrtvuje za sinovo boljše življenje. V Ponkrčevemu očetu lahko očetovo ljubezen razberemo iz priznanja krivde svojemu nezakonskemu sinu. Pri kmetu Planjavcu pa so čustva do otrok neizražena in se kažejo predvsem v delitvi zapuščine, kjer daje prednost otrokom. Z učenci smo skupaj naredili sklep, v katerem ugotavljamo, od česa je odvisen očetov odnos do otrok: od boja za preživetje (Mačkova očeta). od težnje po oblasti od vraževerja in težnje od neodgovorne nad posestvom po boljšem življenju osebnosti {Kmetska smrt), {Rojenica), {Ponkrčev oča). 5 Sklep Moja obravnava temelji predvsem na sodelovanju z učenci, kije bilo v precejšnji meri zadovoljivo. Učenci 7. razreda seveda razmišljajo o odnosu očeta do svojih otrok na način, ki je značilen za njihovo starost. Na prvo mesto postavljajo vrednote, kot so skrbnost, delavnost, dobrota, trdnost itn. Učenci v sklepu ugotavljajo, da na očetov odnos do njegovih otrok ne vplivajo zgolj zunanje, stvarne okoliščine (kot se to na splošno ugotavlja za Kersnikov realizem v teh pripovedih), pač pa tudi subjektivno-psihološke okoliščine, kot so vraževerje ter lahkoživa in neodgovorna osebnost. Tako učenci ob njim dostopni analizi oseb na svoj način presegajo stereotipne šolske predstave o Kersnikovem realizmu. Katarina Oblak Vidic O. Š. Šnmrtno pod Šmarno goro 340 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO Ustvarjalno pisanje F, Petrarca: Sonet h Uvod v prvem letniku srednjega izobraževanja je kot obvezno besedilo v učnem načrtu tudi sonet Francesca Petrarce v prevodu Cirila Zlobca (O, blažen bodi čas pomladnih dni). Ob tem besedilu naj bi dijaki dobili bežno informacijo o sonetu kot pesemski obliki, obenem pa naj bi jim bil jasen pojem petrarkizem. Za ta cilj je predvidena ena šolska ura, ki praviloma zadošča izpolnitvi učnega načrta.' Na vprašanje, ali je možno Petrarkov sonet obravnavati tudi nekoliko drugače, sem dobila delni odgovor že na predavanju Kreativno pisanje prof. Milene Blažič. Predavanje in načini ustvarjalnega pisanja, kijih opisuje v svoji zanimivi knjigi, so me spodbudili, da sem poskusila učno uro izpeljati drugače kot običajno. Ker so dijaki že poznali pojem renesančna književnosti in ker literarna dela obravnavamo v kronološkem zaporedju, ni bil več potreben literamozgodovinski okvir. Dijaki so na listu dobili naloge, ki so jih reševali individualno in v skupinah. S prvo, uvodno nalogo, ki je bila skupna vsem, so dobili informacijo o pesnikovem življenju in delu, s čimer je bilo delno že zadoščeno zahtevam učnega načrta. Ostale naloge so reševali v skupinah, pri čemer je bila zahtevnost nalog, kolikor se je dalo, v sorazmerju s sposobnostjo dijakov. Nekatere skupine so imele pred seboj besedilo, druge pa so naloge reševale brez njega. Sledilo je poročanje posameznih skupin. Za konec so dijaki še primerjali dva različna prevoda istega Petrarcovega soneta izpod prevajalskih peres Cirila Zlobca in Andreja Capudra. Zdi se, kot da srednja šola ni več primeren kraj za ustvarjalno pisanje. Res da omejenost z urami po eni strani in preobsežen učni načrt po drugi ponavadi onemogočata učitelju, da bi ob vsaki učni enoti v razredu uvajal ustvarjalno delavnico, toda skromne izkušnje ob obravnavi Petrarcovega soneta in nekaterih drugih besedil so potrdile, da premalo cenimo ustvarjalnost srednješolcev in da ura, namenjena reševanju tovrstnih nalog, še zdaleč ni izgubljena. Celo nasprotno; dijaki so se med reševanjem nalog tudi zabavali in se mimogrede še marsičesa naučili. Naj to ne zveni kot Kaj me briga učni načrt!, ampak kot blagodejna osvežitev srednješolskega pouka slovenskega jezika. Francesco Petrarca (1304-1374) SONET (61) O, blažen bodi čas pomladnih dni in blažen mesec, leto, blažen kraj, kjer bil od dvoje lepih sem oči tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. In blažen prvi grenko sladki vzdih ki z Amorjem me v eno je spojil, in blažen lok, puščice, ki od njih v srce krvave rane sem dobil. Mentorica seminarske naloge je prof. Milena Blažič 341 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO In blažene želje, solze in vzdihi in še besede mnoge, brez števila, ki z njimi klical drago sem ime In blaženi naj bodo vsi ti stihi, ki njo slave, in misel, ki le nje, le nje se je za vselej oklenila. Prevedel Ciril Zlobec Bog z vami, mesec, dan in srečno leto in doba, ura, čas in milo mesto, kjer dvoje očes je zalih našlo cesto mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, da v ranih krči se srce zadeto! Bog z vami, o glasovi brez števila, ko klical sem ime božanske žene, o vzdihi, solze, poželenja sila! Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene! Prevedel: Andrej Capuder 2. Naloge i. Pred tabo je nekaj biografskih podatkov o FRANCESCU PETRARCI. Kot vidiš, so pomanjkljivi. Prazna mesta dopolni z najustreznejšim izrazom na desni! Francesco Petrarca (1304-1374) velja za začetnika antične / renesančne / romantične _lirike. Rodil se je v Arezzu v_kot Franciji I Italiji I Španiji sin premožnega firenškega notarja. Študiral je_ zemljepis / veterino I pravo in živel nekaj časa v Avignonu. Tam je 6. aprila 1327 v neki cerkvi spoznal_, poročeno de Sade, ki Lauro I Francko I Benedikto je postala glavni predmet njegove ljubezenske__ dramatike I proze / poezije Veliko je potoval, 1353 se je vrnil v Italijo, živel v več italijanskih mestih in umrl v Arquaju. Že za časa svetnika I kralja pesnikov I svojega življenja je bil imenovan za__ najboljšega dramatika Petrarca je veliko pisal, predvsem v_jeziku: latinskem I hebrejskem I g-skem nedokončani zgodovinski ep v devetih spevih Afrika, pisma, moralno-filozofske spise. Za razvoj _ književnosti pa je pomembna njegova antične I renesančne I romantične _H Canzoniere, napisana v zbirka črtic / drama / pesn. zbirka _, ki obsega več kot 300 sonetov, poleg francoščini / angleščini I italijanščini teh pa še kancon, šestin, ballat in madrigalov. Večino pesmi je posvetil__Ženska mu pomeni materi / očetu / svoji izvoljenki nekaj vzvišenega, po njej hrepeni z naravno 342 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO ljubeznijo, ki je _. S tem je postal srečna I nesrečna I duhovna predhodnik romantične ljubezni. Petrarca je uporabljal klasično obliko soneta (imenujemo ga klasik soneta), za katero je značilno, da ima _verzov, razporejenih v štiri kitice: prvi dve sta dvanajst / osem I štirinajst _in se imenujeta kvartini, zadnji dve pa štirivrstični / trivrstični / dvovrstični sta_in se imenujeta tercini. V kvartinah štirivrstični / trivrstični I dvovrstični so bile običajno oklepajoče rime, v tercinah pa največkrat verižne. Verz ima _zlogov. šest I devet I enajst Posnemanje Petrarcovega načina pisanja imenujemo _. petrarktem / humanizem I sonetizem 2. Verze Petrarcovega soneta je tiskarski škrat v kvartirmh in tercinah med seboj pomešal. Poskusi jih postaviti v pravilen vrstni red! (Naj ti bo v pomoč podatek, da je rima v kvartinah ABAB CDCD, v tercinah pa EFG EOF!) In blažen prvi grenko sladki vzdih, in blažen mesec, leto, blažen kraj, in blažen lok, puščice, ki od njih tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. O, blažen bodi čas pomladnih dni, ki z Amorjem me v eno je spojil, kjer bil od dvoje lepih sem oči v srce krvave rane sem dobil. In blaženi naj bodo vsi ti stihi, ki z njimi klical drago sem ime. In blažene želje, solze in vzdihi ki njo slave, in misel, ki le nje, in še besede mnoge, brez števila, le nje se je za vselej oklenila. J. Tiskarski škrat je pomešal verze posameznih kitic Petrarcovega soneta s Prešernovim petim sonetom nesreče. Pustil je začetnice in ločila. Tvoja naloga je, da smiselno razdruiiš oba soneta! O, blažen bodi čas pomladnih dni skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta, kjer bil od dvoje lepih sem oči tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. in blažen mesec, leto, blažen kraj, in pes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi, življenje ječa, čas v nji rabelj hudi. In blažen prvi grenko sladki vzdih, ki z Amorjem me v eno je spojil, ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta, in blažen lok, puščice, ki od njih tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi; Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: v srce krvave rane sem dobil. In blažene želje, solze in vzdihi tje, kamor moč preganjavcov ne seže, in še besede mnoge brez števila, ki z njimi klical drago sem ime. tje, kamor njih krivic ne bo za nami, tje, kjer znebi se človek vsake teže, 343 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO In blaženi naj bodo vsi ti stihi, tje v posteljo postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spet se vleže, ki njo slave, in misel, ki le nje, le nje se je za vselej oklenila. de glasni hrup nadlog ga ne predrami. 4. V pesmi manjkajo pridevniki. Dopolni z najustreznejšim! Lahko napišeš svoje ali pa izbiraš med blažen (7X), grenek, krvav, pomladni, lep, sladek, drag, prevzet! O,_bodi čas_dni in_mesec, leto,_kraj, kjer bil od dvoje_sem oči tako_, da sem njih suženj zdaj. ~ In_prvi__vzdih, ki z Amoijem me v eno je spojil, in_lok, puščice, ki od njih v srce_rane sem dobil. In_želje, solze in vzdihi in še besede mnoge brez števila, ki z njimi klical_sem ime. In_naj bodo vsi ti stihi, ki njo slave, in misel, ki le nje, le nje se je za vselej oklenila. 5. V pesmi manjkajo samostalniki. Dopolni z najustreznejšim! Lahko rmpišeš svoje ali pa izbiraš med misel, dan (dni), vzdih, puščice, leto, vzdih, solze, ime, oči, suženj, rane! O, blažen bodi čas pomladnih_ in blažen mesec,_, blažen kraj, kjer bil od dvoje lepih sem_ tako prevzet, da sem njih_zdaj. In blažen prvi grenko sladki_, ki z Amorjem me v eno je spojil, in blažen lok,_, ki od njih v srce krvave_sem dobil. In blažene želje,_in vzdihi in še besede mnoge, brez števila, ki z njimi klical drago sem__ In blaženi naj bodo vsi ti_, ki njo slave, in_, ki le nje, le nje se je za vselej oklenila. 6. Sonetu dopiši naslov, ki naj izraža: žalost:_ veselje:_ šaljivost:_ besedno igro:_ posmeh:_ 344 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO 7. Naslednjim besedam poišči čim več rim, nato pa jih uporabi v poljubni pesmi! kraj:_ oči:_ vzdih: _ dobil: _ stihi:_ števila:. 8. Napiši kratko ljubezensko zgodbo, v kateri boš uporabil naslednje besede: pomlad, kraj, oči, suženj, vzdihi, Amor, puščice, rane, solze, želje, besede, ime, stihi, misel 9. Prepesni Petrarcovo pesem tako, da bo v njej prisotna ironija! 10. Spremeni Petrarcovo pesem v ljubezensko pismo srednješolca (lahko v slengu)! 11. Reši križanko in gesla vpisuj vodoravno v pripravljene kvadratke. V označenih poljih navpično boš dobil še eno geslo, kije zelo povezano z renesančno književnostjo! 1. letni čas, v katerem se prebuja narava 5. grški bog ljubezni 2. človek, ki je popolnoma brez vsakršnih pravic 6. poškodba na človeškem tkivu 3. drug, zaznamovan izraz za verz 7. tanka palica za streljanje z lokom 4. močno čustveno vznemirjen 8. poln sreče, hvaljen zaradi sreče 7. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 8. 12. Pred tabo je rešena križanka. Tvoja naloga je, da opišeš gesla! 7. 1. P O M L A D 2. S u z R N J 3. S T I H 4. p R E V Z E T 5. A M O R 6. R A N E P U v s Č T C E 8. B L A v z E N 345, EZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO 13. Kakšne asociacije ti vzbudijo naslednje besede? blažen:_ suženj:_ puščice:_ stihi:_ Amor:_ 14. Napiši najbolj izvirno definicijo naslednjih besed: blažen:_ suženj:_ puščice:_ stihi:_ Amor:_ 15. Spodnje besede imajo poleg osnovnega tudi preneseni pomen. Poišči ga! mesec:_ srce:_ pomlad:__ 16. Poišči besedne družine rmslednjih besed' pomlad:_ dan:_ leto:_ rane:_ besede:_ 17. Napiši čim več besed izčrkPE TRARCA! 18. Samostalnikom pripiši čim več pridevnikov! _dan _srce _misel _ime _vzdih _stihi _oči 19. Besedam poišči sopomenke in protipomenke! sopomenke protipomenke kraj —_ dan —_ ime —_ suženj —_ lep —_ lep —_ prevzet —_ sladek —_ krvav —_ drag —_ 20. »... kjer bil od dvoje lepih sem oči tako prevzet,...« Oči niso samo organ vida, ampak v nekaterih stalnih besednih zvezah (frazemih) lahko pomenijo še marsikaj drugega. 346 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO Kaj pomeni, — da so bile oči bolj lačne kot želodec?. — da imajo vsake oči svojega malarja? _ — da nekdo ni mogel zatisniti oči?_ — da te nekdo ne izpusti iz oči?_ — da mečejo nekomu pesek v oči?_ — da se pogovarjajo na štiri oči?_ — da nekomu lezejo oči skupaj?_ — da nekoga oči ne ubogajo več?_ — da ima nekdo oči na pecljih?_ — da je nekdo zatisnil svoje trudne oči? . — da je nekomu padla mrena z oči?_ — da nekdo posoja denar na lepe oči? _ — da je neka stvar preveč na očeh?_ — da se nekomu dela črno pred očmi?_ — da nekdo hodi po svetu z odprtimi očmi? . — da ima strah velike oči?_ 21. Primerjaj Zlobcev in Capudrov prevod soneta in povej, kateri ti je bolj všeč. Odgovor utemelji! 3. Rešitve 1. naloga: renesančne, Italiji, pravo, Lauro, poezije, kralja pesnikov, latinskem, renesančne, pesniška zbirka, italijanščini, svoji izvoljenki, nesrečna, štirinajst, štirivrstični, trivrstični, enajst, petrakizem 2., 4., 5. naloga: O, blažen bodi čas pomladnih dni in blažen mesec, leto, blažen kraj, kjer bil od dvoje lepih sem oči tako prevzet, da sem njih sirženj zdaj. In blažen prvi grenko sladki vzdih ki z Amorjem me v eno je spojil, in blažen lok, puščice, ki od njih v srce krvave rane sem dobil. In blažene želje, solze in vzdihi in še besede mnoge, brez števila, ki z njimi klical drago sem ime In blaženi naj bodo vsi ti stihi, ki njo slave, in misel, ki le nje, le nje se je za vselej oklenila. 3. naloga: F. Prešeren: Soneti nesreče 347 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO 5. prišli, zaspi, poti, vsadi, sledi, reči... prepih, navdih, oddih ... sadil, pršil, preliv, zavil, odriv... vzdihi, prepihi, navdihi... zgubila, polila, gnojila, zmotila ... npr.i Otrok neugnan sprašuje me, zakaj ves svet je en sam velik vprašaj. Odgovor temu logičen sledi: zato, ker vsaki noči dan sledi. 8. naloga: npr. Tudi v veliko mesto Pozabljeni Kraj je prišla pomlad in z njo vsa bujna lepota prebujajoče se narave. Alenčica je pridno pomagala mami pri generalnem čiščenju stanovanja, a njene misli so šle skozi stene, ne — bolje rečeno skozi strop dvanajstnadstropnega stanovanjskega bloka. Le kje si, moj Miki? Tako je klicala njegovo ime. Zakaj ne prideš več nazaj? Takšni in podobni vzdihi so polnili srce uboge petnajstletne deklice, ki je komaj dobro vedela, kaj so srčne rane. Nikoli še ni slišala še za tistega navihanega Amorja, ki zna tako dobro izstreliti usodno puščico, da te zadene naravnost v srce in ti ne da več miru. Če bi bila uboga Alenčica pesnik, bi se usedla v najbolj romantični kotiček stanovanja — šla bi pod modro nebo balkona in tam izlila svojo bol na papir; vzvišeni stihi o nesrečni ljubezni bi bili pomešani z grenkimi solzami in neuslišanimi željami. Hrepeneče je dvigala oči proti nebu in spet zaklicala njegovo ime. Nesrečni deklici se je zdelo, da postaja suženj balkona, sobe, stanovanja, bloka in celega sveta. Vsaka mamina beseda se ji je zdela kot veriga, s katero je priklenjena na zemljo. On pa tam zgoraj, svoboden. Nič ni pomagalo. Vrnila se je v dnevno sobo, vzela v roke njegovo kletko in jo začela čistiti. Da jo bo našel čisto, ko se bo vrnil, ubogi moj Miki. 348 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta, in pes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi. Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: ti ključ, ti vrata, ti se srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta, tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi; tje, kamor moč preganjovcov ne seže, tje, kamor njih krivic ne bo za nami, tje, kjer znebi se človek vsake teže, _ tje v posteljo postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, de glasni hrup nadlog ga ne predrami. 6. naloga: npr. Žalostni spomin na pomlad; Kaj je lepše kot ljubiti; Amorju se trese roka; Iz mojega notesa; Kaj neki meni srčna bol pomeni 7. naloga: npr. raj, gaj, zakaj, vprašaj, migljaj... GRADIVO 9. naloga: npr. O, ti nesrečni čas pomladnih dni nesrečni mesec, leto, izgube kraj, kjer bil od dvoje močnih sem pesti tako zadet, da sem na intenzivni zdaj. Poguben prvi grenko grenki vzdih, ki s klofuto me v steno je zabil, in velik sod, kozarci, ki skoz njih v suho grlo tolažbe vino sem izlil. Vse dolge prošnje, solze in vzdihi besede dolge — vse je pozabila, ko stal kot trčen sem sred učilnice. Solit naj gredo se vsi stihi, ki njo slave, in fantov klapa, ki le nje, le nje se je kot parazit oklenila. 10. naloga: npr. Haj! Ti je kaj jasno, da je spet pomlad in da sem čist zadet? Pa ne od trave, ampak od tebe. Če ti ni še nobeden izjavil, da si dobra mrha, naj bo to moj prvi pomladni pušeljc zate. Pa saj vem, da te oblegajo kot muhe marmelado, pa mi ni mar — vzamem pipsss in zrak je čist. A prideš v petek zvečer v Cream? Težko bom zdržal, če te ne bo. Čau bella! Tvoj Zoki 11. naloga: 1. pomlad, 2. suženj, 3. stih, 4. prevzet, 5. Amor, 6. rane, 7. puščice, 8. blažen navpično: Petrarca 12. naloga: npr. 1. letni čas, v katerem se prebuja narava 2. človek, ki je popolmoma brez vsakršnih pravic 3. drug, zaznamovan izraz za verz 4. močno čustveno vznemirjen 5. grški bog ljubezni 6. poškodba na človeškem tkivu 7. tanka palica za streljanje z lokom 8. poln sreče, hvaljen zaradi sreče 13. naloga: npr. blažen: nebesa, omama, srečen, zadoščenje, pozaba ... suženj: verige, črnec, ubogi, brezpravnost, nemoč... puščica: lok, tekmovanje, bolečina, ost, tarča ... stihi: verzi, kitice, pesnik, stihija, poezija. Prešeren ... Amor: bog ljubezni, puščice, Eros, krilat... 14. naloga: npr. blažen je tisti, ki se imenuje Blaž suženj je najstnik, ki je priklenjen k šolski klopi puščica je kratkotrajna puščoba 349 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO stihi so tisto, kar povzroči stihijo človeka Amor je najučinkovitejši zmagovalec lokostrelskega tekmovanja 15. naloga: npr. mesec: nosi ga mesec, je mesečen srce: mati je srce družine, od žalosti mu je počilo srce, srce nosi na dlani pomlad: ima osemnajst pomladi, pomlad življenja 16. naloga: npr. pomlad: pomladanski, pomladek, pomladiti, mlad, mladež, mladina ... dan: današnji, danes, dánica, dandanes, daniti se ... leto: letopis, letos, letošnji, letovanje, letoviščar, leten, polleten ... rane: raniti, ranica, ranitev, ranjenec, ranjenka, ranocelnik ... besede: dobeseden, besedica, besedičenje, besedilo, prebesediti, besedišče, besedotvoron, besednjak, besedolomen, besedje... 17. naloga: npr. Petra, pet, peta, prt, pater, car, trapa, par ... 18. naloga: npr. dober, deževen, sončen, turoben, mrzel, pomladni, dolg, nenavaden, vroč... dan ; ljubeče, hladno, zaljubljeno, prizadeto, užaljeno, vroče, dobro, bolno, slabo ... srce pregrešna, topla, prijazna, odkrita, pametna, boleča, nenandna, pohujšljiva... misel rojstno, krstno, nenavadno, partizansko, pomenljivo, priznano, nevsakdanje ... ime globok, tih, boleč, glasen, zaljubljen, hrepeneč, žalosten, odrešilen, pobožen ... vzdih rimani, izvirni, lepi, svobodni, klasični, Prešernovi, nenavadni, metaforični... stihi modre, nebeške, tople, velike, zaskrbljene, vprašujoče, vznemirljive, pohlepne... oči 19. naloga: sopomenke protipomenke kraj — prostor dan — noč ime — naziv suženj — gospodar lep — čeden lep — grd prevzet — občudujoč sladek — grenek ' krvav — ranjen drag — poceni 20. naloga: — vzameš več, kot moreš pojesti — vsak ima drugačen okus — ni mogel zaspati — nekdo te nadzoruje — prikrivajo mu resnico — pogovarjajo se zaupno, brez prič — postaja zaspan — ne vidi več dobro — je radoveden — je umrl — spoznal je resnico 350 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 GRADIVO — brez zagotovila, da mu bo denar vrnjen — vzbuja preveč pozornosti — slabo mu je — dobro opazuje — če se nečesa bojiš, je še hujše kot v resnici 21. naloga: individualno Valentina Kante Pirih Srednja ekonomska in trgovska šola Nova Gorica 351 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 OCENE IN POROČILA Priročnik za samostojno branje in interpretacijo Gospe Bovaryjeve G. Flauberta Flaubert, Gustave (1996). Gospa Bovaryjeva. Spremna besedila napisala Nada Barbaric. (Zbirka Klasje). Ljubljana: DZS. X^ouku književnosti oziroma njegovim ciljem in nalogam pripada osrednje mesto v srednješolski jezikovni ter literarni vzgoji in izobraževanju. Vloga in pomen tega področja sta vidna v oblikovanju teorije in prakse pouka književnosti, ki temelji na osnovni predpostavki, da je literarno delo osnova pouka. Pri njegovi interpretaciji sodeluje poleg učitelja tudi učenec kot polnopravni estetski subjekt. Naloga pouka književnosti je v učencu vzbuditi estetsko doživetje in mu omogočiti razvoj literarnoopazovalnih sposobnosti, s katerimi bo razvil kritičnega duha in si oblikoval literarni okus. Če govorimo o virih za pouk književnosti v tem smislu, se pouk književnosti poleg izvirnih literamoumetnostnih napaja tudi pri posebej prirejenih besedilih. Književno didaktiko primarno zanimata koncept in struktura ravno teh besedilnih didaktičnih virov (učbenikov, priročnikov ipd.), saj so pri pouku nezamenljiva osnova za delo. Literarnoumetnostna besedila najdemo razen v berilih/učbenikih tudi v posebej oblikovanih izdajah obveznega branja za srednješolce (gimnazijce). Med takimi izdajami so zelo pomembne tiste iz zbirke A3as/e, kijih že nekaj let izdaja DZS. V njih najdemo poleg integralnih ali skrajšanih besedil iz slovenske in svetovne književnosti tudi informacije o literamoumetnostnem besedilu, njegovi umetniški naravi ter o zmožnostih recepcije in komuniciranja z besedilom v vzgojno-izobraževalnem procesu. Tovrstne izdaje so namenjene predvsem srednješolcem, ki lahko v njih najdejo mnogo pobud za lastno raziskovanje, zato je osnovna vrednost takih izdaj njihova literarnodidaktična narava. Ena izmed knjig iz zbirke Klasje je posvečena Flaubertovemu romanu Gospa Bovaryjeva. Priredila in osmislila jo je Nada Barbarič. Iz zanimanja, ki ga didaktična znanost že leta kaže za ta roman, so izšle številne teorije romana, med katerimi je zelo pomembna tista, ki se je osredotočila na celostno interpretacijo romana. Zanimanje didaktične znanosti za roman se pokriva z literarnimi interesi srednješolcev; dokazano je, da je srednješolcem najbližja realistična vrsta proze in da je na prvem mestu njihovega zanimanja evropski realistični roman. Poleg likov in zgodbe jih najbolj zanimajo tematsko-idejna zasnova romana, kompozicija, jezik in slog. To so ravnine, o katerih Nada Barbarič osmišljeno govori v več poglavjih omenjene izdaje. Avtorica je, upoštevajoč osnovne določilnice, po katerih poteka interpretacija romana (učenčeva recepcija, literamoumetniška narava romana, literamozgodovinske okoliščine nastanka romana), in dejstvo, da zahteva interpretacija najzapletenejše literarne vrste (romana) od učitelja precej sposobnosti, od učenca pa izjemno udejstvovanje, učencem ponudila navdihujoče gradivo, ki jim bo v pomoč pri njihovem delu. Zato si vsako posamezno poglavje zasluži nekaj besed. 352 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 OCENE IN POROČILA Skrbno izbrani podatki v prvem poglavju Kronološki pregled Flaubertovega življenja in dela kronološko sledijo najpomembnejšim dogodkom v življenju in literarnem snovanju velikega francoskega romanopisca. Z njimi umestimo besedilo. Čeprav je vprašanje umestitve v didaktični literaturi obdelano, je v učbenikih/berilih pogosto izpuščeno in tudi pri pouku neredko zanemarjano. Svet umetniškega dela je avtonomen svet, zato ga lahko doživljamo tudi zunaj časovnih in prostorskih določilnic, to je tako imenovano subjektivno doživljanje dela. Pri srednješolski interpretaciji literarnega dela se poleg subjektivnega doživljanja dela raziskujejo tudi vse pomembne okoliščine, ki so v njem objektivirane, rezultat tega raziskovanja pa vodi k objektivnemu vrednotenju literarnega dela in h kritičnemu razmerju do njega, kar je ena od pomembnejših nalog pouka književnosti. Tudi poglavje Gustave Flaubert in njegov čas sledi takemu pristopu k romanu. Avtorica je v obliki sinhrone preglednice prikazala najpomembnejše dogodke iz Flaubertovega življenja in dela, dogajanja v evropski (in slovenski) kulturi ter zgodovinske dogodke (tudi znanstvena odkritja), zamejene z letoma književnikovega rojstva in smrti (1821-1880). Ta primerjalni pregled učencu ne bo samo olajšal umestitve romana Gospa Bovaryjeva v celotni Flaubertov opus in ustvarjalno obdobje, v katerem je nastal, oziroma v slogovno obdobje, ki mu pripada, ampak bo osvetlil tudi okoliščine, ki so pogojevale njegov nastanek (družbeni in literarni kontekst). S tem je avtorica k delu pristopila zgodovinsko in tako določila mesto Flaubertovega izjemnega dela v vrsti evropskih literarnih stvaritev. Nadaljnjih dvajset strani, enostavno naslovljenih Uvodne opombe, je razdeljeno na nekaj delov. Prva dva {Politično in družbeno ozračje v Franciji v letih 1850-1860 ter Gustave Flaubert v letih 1850-1860 in nastanek romana Gospa Bovaryjeva) se ukvarjata z umestitvijo romana Gospa Bovaryjeva v Flaubertov opus. Avtorica spremlja njegovo genezo od leta 1850, ko ga Flaubert začne pisati, do let, ki sledijo »procesu Bovary». Ta umestitvena besedila prinašajo nove podatke o romanu: začetna ideja in viri, njegova tema, pisateljeve ustvarjalne težave, proces proti avtorju in njegovemu romanu. Taka umestitev literarnega dela ima poleg informativne tudi motivacijsko vlogo — učenca seznani s podatki, brez katerih ne more vstopiti v besedilo, hkrati pa ga motivira za ta vstop. Naslednji deli pod skupnim naslovom Notranja zgradba Gospe Bovaryjeve so posvečeni strukturi romana. Avtorica izhaja iz tridelne kompozicije romana, ki temelji na treh obdobjih Emminega življenja (oziroma na treh moških v njenem življenju); ta so shematsko povezana s tremi mesti francoske (normandijske) province, Tostesom, Yonvillom in Rouenom. Nova romaneskna struktura, o kateri lahko govorimo pri Flaubertu, bo učencem bolj jasna, če bodo pri samostojnem delu sledili »napotkom« Nade Barbarič. Analiza posameznih delov romana glede na notranjo zgradbo se ukvarja s podrobnejšo analizo vsakega od treh delov romana. Učenec bo v teh analizah našel osnove za aktualizacijo romana, tako da bo uporabil avtoričina izhodišča za razpravljanje o modernosti Flaubertovega rokopisa. V veliko pomoč mu bodo tudi shematične ponazoritve notranjih stanj glavne junakinje v razmerju do Charlesa, Emminega »čustvenega« kroga v Yonvillu in njene tragične poti do usodnega konca. Ena od pomembnejših ravnin Flaubertovega romana so literarne osebe, s katerimi je, ne glede na njihovo individualizacijo, romanopiscev kritični duh, ki sovraži neumnost in malomeščanskost, ustvaril tipe. O njih govori del Osebe in njihova vloga v notranji zgradbi Gospe Bovaryjeve. Nada Barbarič govori, izhajajoč iz Flaubertove izjave »Psihološki analizi je treba dati hitrost, čistost in potek pripovedi«, o karakterizaciji literarnih oseb, ki se razteza nad prikazom dogajanja. Učenec bo pri interpretaciji ob pozornem branju avtoričinih sodb o glavni junakinji romana in drugih osebah spoznal, da je »gibalo« dogajanja v romanu Emma Bovary, druge literarne osebe pa so v podrejenem položaju. Glede na koncept celostnega preučevanja se roman razčlenjuje na strukturne prvine, med katerimi so zelo pomembne njegove jezikovno-slogovne značilnosti. Znano je, da se starejši srednješolci radi osredotočijo na jezik in slog pripovedne proze. Flaubertov roman je seveda primer, na 353 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 OCENE IN POROČILA katerem lahko preučujemo različne pripovedne postopke. O njih govori del Pripovedovalec in slog v Gospe Bovaiyjevi. Avtorica postavlja na prvo mesto tiste Flaubertove novosti v tehniki pisanja (svoje sodbe podkrepi s citati iz romana), ki ga oddaljujejo od realističnega pripovednika in ga približujejo sodobnemu romanopiscu: spremenjena vloga pripovedovalca, drugačna vloga opisovanja in pripovedovanja, notranji monolog in oris. Posebej poudarja kontrastiranje kot tehniko, ki jo Flaubert najpogosteje uporablja — tako pri načinu izbire besed, organizaciji stavkov in njihovem povezovanju v višje enote, kot tudi pri oblikovanju samostojnih motivov pri karakterizaciji literamih oseb in prikazu okolja. Kako naj učenec vzpostavi dialog z idejno osnovo romana, N. Barbarič pokaže v Ideji romana Gospa Bovaryjeva, kjer pojasni pojem bovarizem ter poudari pesimizem in satiričnost Flaubertovega rokopisa. Opozori tudi na dosedanje interpretacije romana, ki še vedno niso prinesle končne sodbe o tem klasičnem delu evropske književnosti. Ravno ta odprtost romana ponuja nove možnosti za analizo, kar lahko pri pouku izkoristimo kot izziv za učenčevo individualno razlago različnih ravni romana. Bibliografija prinaša podatke o slovenskih prevodih Gospe Bovaryjeve in seznam virov, ki jih je avtorica uporabljala pri svojem pristopu k Flaubertovemu romanu. To poglavje je lahko učencem v pomoč pri preučevanju recepcije romana Gospa Bovaryjeva v slovenski literarni kulturi ter pri dodatnih nalogah za navajanje na izpisovanje bibliografskih podatkov (npr. v šolski knjižnici). Znano je, da imajo v vzgojno-izobraževalnem procesu poleg literamoumetnostnih in znanstvenih besedil zelo pomembno vlogo tudi ilustracije. Ilustracija učencu ponuja možnost, da na nov način vidi, doživi in razume literarnoumetniško vsebino. Ne prevelik, vendar raznovrsten in poznavalski izbor ilustracij Nade Barbarič (Lemotova karikatura Flaubert secira Gospo Bovaryjevo; Courtinova litografija Rouena iz leta 1849; Flaubertova skica Yonvilla; pisateljev rokopis zadnjega poglavja Gospe Bovaryjeve; stran iz modnega časopisa La Corbeille, ki ga je brala Emma Bovary; Richemontova ilustracija k francoski izdaji Gospe Bovaryjeve) bo učencu omogočil vstop v ozračje dela, v značilnosti časa, ki mu delo pripada, pospešil bo recepcijo literamega dela na čustveni, domišljijski in intelektualni ravni ter razširil učenčev doživljajsko-spoznavni kontekst. Posebej je treba poudariti faksimile Flaubertovega rokopisa, ki ga lahko uporabimo kot dopolnilo pri spoznavanju ustvarjalnega procesa ali kot podlago za besedilno analizo, in sicer pri različnih vrstah učnih ur. Šolska interpretacija romana se naslanja tudi na literamokritično literaturo. Učenec bo lahko pri interpretaciji Flaubertovega romana prek kritičnih besedil v poglavju Mnenja o Flaubertu in Gospe Bovaryjevi spoznal tudi literamokritično literaturo o romanu. Pohvalno je, da ta del sledi integralnemu besedilu romana (v prevodu Vladimirja Levstika), saj se literamokritične prvine v vzgojno-izobraževalni proces najpogosteje vključujejo po branju literamega dela. Ob samostojnem individualnem branju se bodo bralcu/učencu namreč porodila številna vprašanja, ki zahtevajo literamokritično ovrednotene odgovore. Z izborom kritičnih besedil je N. Barbarič pokazala poznavanje in določen literamokritični okus — izbrala je (kratka) kritična besedila in jih kronološko razporedila od tistega neznanega avtorja iz leta 1857 do tistega Janka Kosa iz leta 1989. Učenec bo lahko izbiral med petnajstimi različnimi pristopi in sodbami o Flaubertovi Gospe Bovaryjevi ter pisateljevem literamem postopku (od npr. Zolajevega mnenja iz leta 1881, sodb izvrstnih teoretikov in literamih zgodovinarjev, kot so Auerbach, Barthes, Žmegač in Kos, do zanimivih mnenj sodobnih francoskih književnikov, kot sta Sartre, Butor idr.), iz katerih bo dobil nujno potrebne informacije za razumevanje romana. Tovrstna besedila lahko vključimo v različne faze vzgojno-izobraževalnega procesa: v fazo motivacije, v osrednjo (analitično) fazo ali v domače branje (samostojno branje doma), skladno z ravnemi interpretacije Flaubertovega romana. Sodobna didaktična teorija posveča veliko pozomosti problemu organiziranja učenčeve ustvarjalne dejavnosti. Sodobna didaktična znanost se, izhajajoč iz dejstva, da sta doživljanje in spoznanje literamega dela dva soobstajajoča kategorialna sistema v procesu literarne komunikacije, m upoštevajoč psihološko-spoznavne značilnosti bralca/učenca, posebej ukvarja z 354 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 OCENE IN POROČILA uveljavitvijo ustvarjalnih nalog, ki učenca postavljajo v položaj ustvarjalnega subjekta. Poglavje, ki prinaša Vprašanja in Teme, bo v pomoč pri razvijanju različnih doživljajsko-spoznavnih procesov pri učnih urah, posvečenih interpretaciji Gospe Bovaryjeve. S sistemom vprašanj in nalog, ki jih predlaga Nada Barbarič, se učenec potrjuje kot ustvarjalna osebnost, kot samostojen raziskovalec. Vprašanja so oblikovana sistemsko. Med njimi so taka, ki motivirajo učenčevo opažanje, intelektualno dejavnost, domišljijo, refleksijo, asociacijske procese idr., nanašajo pa se na različne ravnine Flaubertovega romana (fabulo, literarne osebe, tehniko pisanja, slogovne značilnosti ipd.). Raznovrstne naloge v Temah pa sledijo raziskovalnim metodam pri pouku književnosti: analitične (npr. Vzroki in posledice samoprevare Emme Bovary), analitično-kritične (npr. Romantični ideali kot način upora proti nesprejemljivi vsakdanjosti), primerjalne (npr. Motiv nezveste žene v evropskem realističnem romanu) idr. Učenec bo ob reševanju teh nalog samostojno prišel do določenih spoznanj o pisatelju in njegovem delu. Te teme so lahko v pomoč pri pisanju razprav in esejev (npr. Jasnost in večpomenskost Flaubertovega sloga v romanu), kar bo pomagalo povečati učenčeve spoznavne sposobnosti in oblikovati zavestne kritične bralce literarnih del. Knjiga o Flaubertovem romanu Gospa Bovaryjeva, ki jo je uredila Nada Barbarič, je ena iz vrste pomembnih in opaženih knjig, ki jih že leta izdaja D2^ v svoji navdihujoče naslovljeni zbirki Klasje. S strukturo in kompozicijo združuje prvine, ki učenca usmerjajo k razmišljanju, sklepanju in vrednotenju literamoumetnostnega besedila. S tem niso v nobenem primeru zmanjšane njene druge vrednote, ki so na voljo drugačni vrsti bralcev. Barbaričeva ponuja precej možnosti za interpretacijo Gospe Bovaryjeve. Njeni predlogi bodo učencu, ki bo v njih našel določen kažipot in strokovno pomoč, zagotovo pa tudi spodbudo za samostojno raziskovanje Flaubertovega romana, precej pomagali. Problem šolske interpretacije romana kot najzapletenejše literarne vrste, katerega reševanje zahteva od didaktika/teoretika in učitelja/praktika precejšnjo pripravljenost, se zahvaljujoč takim priročnikom manjša. Delo Nade Barbarič omogoča učencu z uporabo induktivno-deduktivne metode vzpostaviti stik z besedilom ter motivira njegovo doživljanje in racionalno premišljevanje. Literarnoumetnostna in literamoznanstvena vsebina, povezana z romanom Gospa Bovaryjeva, je v avtoričinem pristopu prestavljena v sistem celostne analize romana, ki temelji na rezultatih sodobne didaktične teorije o analizi literarnega besedila in preučevanju pisateljeve ustvarjalnosti pri pouku književnosti. N. Barbarič uveljavlja interpretativne pristope k Flaubertovemu romanu na tistih teoretsko-metodoloških načelih šolske interpretacije, ki so povezani s pojmom literarne komunikacije in recepcije literarnega dela. Avtorica je pri didaktičnem oblikovanju knjige upoštevala postopke, ki bralcu/učencu omogočajo celovitejšo in globljo recepcijo besedila, ga uvajajo v zakonitosti interpretacije besedila, hkrati pa ga usmerjajo tudi na kritičen odziv in estetsko vrednotenje Gospe Bovaryjeve. Besedilo Nade Barbarič o Flaubertovi Gospe Bovaryjevi je interpretacijsko čtivo, namenjeno predvsem učencem, v veliko pomoč pa bo tudi profesionalnemu bralskemu občinstvu, študentom in učiteljem književnosti. Njena struktura bo nagradila vsakega motiviranega ustvarjalnega prejemnika. Ne bo mu ponudila končnih odgovorov, ampak spodbudo za lastno branje Flauberta. Bralec bo tako postal radoveden sogovorec z neminljivim in vedno aktualnim besedilom velikega Francoza. Miijana Benjak Prevedla Durda Strsoglavec Pedagoška fakulteta v Pulju, Univerza na Reki 355 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 7-8 03 •5' BQ § u 3 00 00 I I 1^ Q t^j -j« -n w trt . c-a sin 5-s « ^ Cu C3 os S V- .-i O 3 _ -H ¦ - 3 J5 _o i C u J5 3 .opa o oa.i: s eu XI « u > •- — .-^ > o (U ?lis 00 Q 3 00 i g Q 1 o « 3e| ^ E Ü •5 a^sll > ES > s o uu s 9 «cai |a|S.:| •a " e a ? fi-i E I o. E.SL,ci. o u S ? nc « L 00 I S i .2.3 r?--. I Ss-s^.r |&s§ Il itigli ÎS ni HS N.S|: I 5 e-S ^-2:3,1?" S iiltiilL?!! V) ft I I X 00 uns i lili i 5 a fr« 2 8 3 s o a v! 3 Ö f. »• > S il^ i s i 8 S| 2 I i s I G Ufa ^ ^ s P9 sr a. C Z o C a