Iz velikih dni boja za naše življenje
Srečanje z Lado Ahčan
Novakova dražina z Viča je ena tistih, ki je v času NOB žrfvovala prav vse kar je imela, tudi življenja. Njihova nekdanja hiša še vedno stoji ob Viški cesti, kjer sta bili včasih trgovina in gostilna in se spogleduje z dovo moderno osnovno šolo, katera je poimenovana po Marjanu Novaku -Jovu, Novakovemu sinu in bratu Lade Ahčan in Zvoneta Novaka.
Današnji prispevek sem namenila Ladi Ahčan. Članici Zveze borcev, ki je še vedno ostala zvesta svojim načelom in tradiciji NOB.
Od mojega pogovora z Lado Ahčan je minilo že skorajda dve leti in pol. Obiskala sem jo na domu, dolgo časa sva se pogovarjali. Večkrat je med razgovorom skromno pripomnila »saj sem že vse pozabila, le malo se še spominjam«, toda v dveurnem pogovoru sem lahko izluščila marsikaj dragocenega in nastal je zanimiv zapis, ki mi je kol toliko ostalih veliko pomagal pri obravnavi zgodovine NOB v naši občini.
Z delom v NOB je pnčda že zelo zgodaj, julija 1941. Povezal jo je brat Marjan. Kmalu je bila predlagana v vrste Komunistične partije, saj se je izkazala kot zanesljiva in vestna terenska delav-ka. Ustavilo je ni prav nič. Ne ponižanje ljudi, ki so mislili drugače kakor ona, ne skrb za malega sina Mitja,!saj je prav v njem videla, da se mora boriti za boljši jutri.
V Komunistično partijo je bila sprejeta jeseni 1942.
Na terenu je bila predana. Uspelo ji je organi-zirati prve desetine Narodne zaščite, pa AFŽ, katere sekretarka je bila vse do aretacije, marca 1943. Poleg tega pa je neprestano prisluškovala pomembnim razgovorom v trgovini in gostilni ter jih poskušala prenesti v Dolomitski odred.
O sebi in svojem delu ne govori dosti. Nepre-stano omenja svoje sodelavce in skrbi, da ne bi vendarte na koga pozabila in mu naredila krivico.
Poprosila me je, naj ne pozabim na Lojzeta Kremžarja, voznika rešilnega avtomobila. Imel je propustnico, zato je lahko nemoteno prečkal blok tudi po večkrat na dan. Pri Novakovih se je redno oglašal in povprašal, če jim lahko kakorko-
li pomaga. Njegova pomoč je bila izrednaže jeseni 1941 saj mu je uspelo prepeljati iz Mestne-ga doma na Brdo skorajda 300 odej, akcijo so organizirali in izpeljali člani VOS.
Lada se posebno dobro spominja, kako je mo-rala preko bloka v Kozarjah prenesti važno spo-ročilo v Dolomite. Sporočilo pa je bilo napisano na drobnih papirnatih trakcih. Takole pripove-duje:
»Premišljevala sem, kako naj stvar izpeljem, da bo stoodstotna. V vsak trakec sem zavila bonbon, čezenj pa okrasni papirček. Vse skupaj sem dala nazaj v vrečko. Na poti me je spremljal Mitja. Takrat je bil star komajda 3 leta. Stražniki na meji so bili videti napeti in nerazpoloženi. Resni-čno sem podvomila v uspeh akcije. Mitja pa je v svoji otroški pameti vzel vrečko in stražnikom ponudil bonbone. Bila sem prestrašena in že popolnoma obupana. K sreči so stražniki vzeli le tiste bonbone, ki niso bili »označeni«. Srečno sva prišla čez mejo. Še dolgo nisem mogla priti k sebi. Takrat pa mi je Mitja rekel, naj se nikar ne sekiram, saj je vedel, da so vsi bonboni s sporoči-lom čisto na dnu.«
20. marca 1943 je Lada doživela največji uda-rec. V Skodlarjevem bunkerju je junaško padel njen brat Marjan. Nastala je *nenadomestljiva praznina, tako v vrstah borcev in na terenu, največja pa doma pri Novakovih. V hiši so sledile neprestane preiskave ponoči in podnevi. Pogreb, ki je bil že čez tri dni se je odvijal tiho in ponosno. Italijani in plavogardisti so se bali politične mani-festacije, zato so ljudem celo prepovedali iti na pogreb. T<5da prav nič jih ni ustavilo. Pogreb je bil velik, saj se ga j^ udcležilo preko 100 ljudi.
Le nekaj dni po pogrebu so aretirali Lado in mamo. Obtožnica se je glasila preprosto: »Po-greb Marjana Novaka ste uporabili v namen poli-tične manifestacije!«
Lada je doma pustila triletnega sina. Ponoven udarec. Ko se je vrnila iz zapora je bila hiša polna belogardistov in domačih vohljačev, zopet hud udarec. Ob veliki izdaji 1944 so njeno mamo ponovno zaprli in jo poslali v taborišče Ravens-briick, kjer je umrla. Brat Zvone je umrl pred letom dni bolan in popolnoma slep.
Hude preizkušnje so si še sledile po vojni in izgradnji nove domovine. Lada je prenesla vse. Danes je še vedno tako ponosna kot je bila takrat, ko je kot mlada mati žrtvovala vse, kar je imela najljubšega.
Po izjavi in arhivskem
gradivu pripravila Mojca
Černe