Dr. O. L: 29 Črni križ pri Hrastovcu. Zgodovinska povest. VIII. KRIVICA KAZNOVANA. Rekli bo, da sem brezverec, Komaj, komaj sem ušeL Aškero. Šel M fez planjava, Šel bi čez višioa I srca, težavel Da me žalost mkta, Jenko. Graščakinja je kmalu zvedela, da ae je izvršil le del sodbe; sporočil ji je to grajski pisar. Bila j« vsa prevzeta razburjenja, posebno, ker je prepreEil sežiganje župnik Morenus. Takoj je dala poklicati oskrbnika in sodnika Trenaka. Po izrečeni sodbi pred gradom se je podal Trenak v svoje prostore. Ni mogel gledati groznega sprevoda. Pred očmi mu je vedno stala ona v tisti beli obleki in s tistim pogledom, ki mu je molče očital, da je aokriv njene smrti. Hodil je nemirno gor in doL Mrak se je že vlegel na zemljo, ko pride naenkrat grajski pisar, ki sporoči Trenaku povelje grašeakinje. V naglici mu je sporočil še tudi pisar, kaj se je zgodilo v Črnem lesu. Trenaku se je hipno razjasnilo lice, kakor da bi čutil zadoščenje, da se ni izvršil sramotni del sodbe. Urno se je odzval pozivu. Graščakinja je proti svoji navadi stopala po sobi gor in dol, znamenje, da je zelo razburjena. »Ali je vam znano, kaj so napravili ti predrzni ljudje,« vpraša graščakinja Trenaka, kakor hitro je vstopil. »Da, pisar mi je povedal,« odvrne Trenak. »In župnik Morenus je to povzročil,« nadaljuje graščakinja, »tisti, ki je mojemu sinu pomagal, da je poročil to čarovnico.« »Poročalo se mu je 0 tem.« »Kaj govorite, — poročalo — dejanja hoCem sedaj od vas, zadoščenje — moj ugled trpi, če se sodba ne izvrši.« Jezno je spregovorila graščaki^ja te besede, hitro in hlastno. Trenak stoji mirno na svojem mestu, ne da bi kaj odgovoril. To še bolj razburi graščakinjo. »Vi molčite. vi, ki ste kot bistroumen sodnik vedeli dati vedno pravi nasvet, ali je tudi vas omamila ona čarodejka?« Trenak se zgane, povzdigne glavo, ki se mu je nekoliko sklonila na prsi, kakor bi je od težkih misli več ne mogel držati pokoncu. »Premilostljiva gospa,« začne počasno Trenak, »sodbo je smatrati izvršeno.« »Kaj vi to pravite, vi, ki ste sami izrekli, da mora biti sežgana kot čarovnica.« »Izrekel sem sodbo, ker so potrdili prisedniki krivdo in stroga določila ne pripustijo drugega izreka. Vzel sem to sodbo na svojo vest, omislil sem jo že prvotno, milost "pa priporočam tudi vam, premilostljiva gospa graščakinja.« »Sodba se mora izpolniti,« reče trdo graščakinja ter udari z nogami ob tla, da je odmevalo po visoki dvorani. »Tako daleč bi tega ne tiral,« ugovarja Trenak in povzdigne svoj glas, »Ijudstvo jo sm?'ra za nedolžno in nevarno je še dalje dražiti njegovih čustev, odločno odsvetujem delati silo.« »Vi mi tedaj hočete kljufcovati,« zakriči divje graščakinja, »naj ostanem osramočena, jaz graščakinja Herberstein.« »Pravici je zadoščeno, izrečena je bila smrt nad ono, ki p hi'a ^o vašem mnenju ovira sreče mladega gospoda graščaka; ne razburjajmo ljudi dalje, struna preveč napeta poči. Agata je po katoliškem obredu pokopana, ranili bi čustva ljudstva, ako bi se moralo še izvršiti sežiganje.« »Kaj brigajo mene ljudje in njih čustvovanje, moja volja se mora izpolniti.« »Ne pripustim, ker jaz sem sodnik, določen od višje oblasti, sodbo sem izrekel jaz in imam pravico, jo še sedaj omiliti. S tem le pomirimo ljudstvo.« »Tako govorite,« sikne graščakinja, »potem tudi ni več prostora za vas pri tej deželski sodniji.« »Je popolnoma prav,« odvrne Trenak mirno, »mojega obstanka tukaj itak ni več.« »Graščakinja pogleda nevoljno oskrbnika, se obrne in odide v bližnjo sobo. Trenak se hladno prikloni in odide. Med njim in graščakinjo je bila vez pretrgana. Še tisti večer je moral grajski pisar pisati škofu Brennerju daljše pismo, ki ga je narekovala graščakinja, ter v njem navedla vse, kaj je storil župnik Morenus. — Le-ta se je vrnil zadovoljen domov, kajti srčno čustvo mu je reklo. da je Agata nedolžna in bilo mu je v zadoščenje, da je rešil njeno truplo sramotnega sežiganja. A ravno to je dalo povod, da se je tudi glede Hjega izpolnila usoda. Caharija Niirnberger je izvedel, da je bil župnik Morenus tisti, ki je poročil na tihem njegj.o nečakinjo z mladim graščakom. Vsled tega je pri 8lo vse zlo nad Agato. »In kdo je vsega tega kriv,« se je razburila Caharijeva žena, »kakor naš župnik, saj sem ti že ,vedno govorila, luteranec je bil že od nekdaj. poroka je bila itak po protestantovskem obredu in jje bila neveljavna, zato je morala Agata v smrt.« Caharija je moral pritrditi,saj mu je bilo žal ea Agato in brata Štefana, ki je tudi postal žrtcv ieh dogodkov. Da je župnik Morenus pokopal 'Agato na svojo pest po krščanski navadi, ga je sicer potolažilo, a kaj je to proti temu, kar je proj povzročil ? Toda ni imel pravega pomočnika, da bi mogel tupniku do živega. Trški sodnik Pernhart je Ml njegov prijatelj, tudi zdravnik je bil na njegovi Btr .ai, le nekateri kočarji so se zgražali nad tem, ida je župnik dal pokdpati čarovnico kot kakega 'drugega kristjana in hodil celo k skakačem poiludat in giedat, kaj počenjajo. Dobil je nepričakovano pomočnika. Moral je kot cerkveni ključar v grad Hrastovec, da izposluje nekaj denarja za olepšavo cerkve. »Da, tako,« pravi graščakinja -ckoliko nsvoljna, »za cerkev bi naj naša graščina prispevala, a župnik nam v vsakem oziru nasprotuje.« »Je tudi moje mnenje in dosti nesreče je prišlo vsled njega —« Hotel je še govoriti dalje, a je v pravem času utihnil, ker bi se dotfiknil nečesa, kar bi moglo graščakinjo razburiti. »Dovolj vzrokov imam,« se razvnarae graščakinja, »tega mora biti konec« »Meni bi tudi bilo prav, zdi se mi le, da sc župnik preveč nagiba k luteranstvu. Sedaj je že celo uvedel, da kar površno spoveduje ljudi fer jim daje skupaj odvezo, zato pa letijo iz vseh župnij k njemu, seveda najbolj tisti grešniki, ki se ne upajo pred domačega župnika.« »To je vendar čisto po luteransko,« vzklikne graščakinja, »o tem še nisem slišala, župnik se mora odstraniti.« »Pa vam ne gre, to je izključeno, ker je le predobra ž\ipnija, dohodki so lepi in biti v trgu župnik, tudi nekaj velja!« »Zato ne gre,« se razjezi graščakinja, »naša gospoščina je zaščitnica te cerkve in mi imamo o tem odločevati.« »Da, gotovo, moč vam je dana, mi ne moremo napraviti ničesar, kajti župnik ima vendar le večino tržanov zase.« »Bodite pripravljeni,« nadaljuje gTaščakinja, »v treh dneb pošljem svoje ljudi, da izprašajo župniku temeljito vestj ali je pravi katoliški duhovnik ali luteranski predikant.« »Srčno sem vam hvaležen,« jeclja Nurnberger, ki je bil ves vesel, ko je slišal, da se stvar reši na ta način, kajti naveličal se je doma veČnega ftesedičenja svoje žene, ki mu je vsak dan trobila na ušesa, da tega župnika ne mara. Graščakinja je dala takoj povelje oskrbnikom svojib posestev, da naj pridejo drugi dan popoldne v grad. Tudi Ivana Voller je dala poklicati v Hrastovec. Le-ta se je priselil pred dvema letoma iz maribonekega okraja v Šent Lenart, kjer si je kupil malo hišico. Bil je nekaj časa pri mariborski graščini kot pisar in si je pridobil precejšnjega znanja v pravnih stvareh. Bil je visokfl postave, z dolgo črno brado. Ker je videl v mestu to in ono, kar se je preuredilo, za.el je tudi tukaj nagovari^*' +-"/~-~ da se otresejo starih navad. S svojim nastopom si je kmalu pridobil dosti pristašev in marsikateri, ki bi se sicer ne udal, se je uklonil, da je imel mir. Vollerjevo stremljenje je šlo za tem, da zasede mesto trškega sodnika, ki bi mu pripomoglo do splošne moči v trgu. Da je postal tudi nasprotnik Maksa Pernharda, ki se je kot stari domačin držal starih navad, je bila naravna posledica. Vsled tega pa je prišel navskriž tudi z župnikom, ki Vollerju ni bil posebno naklonjen, ker se je hotel ta vmešavati tudi v cerkvene zadeve. In tak mož ji je prišel sedaj ravno prav. Točno so se zbrali vsi v veliki dvorani. V kratkih besedah je razložila graščakinja, kako nasprotuje župnik Morenus gospoščini, kar ta kot zaščitnica šentlenartske cerkve ne more trpeti. Bilo ji je lahko vzbuditi nevoljo v srcu poklicanih zoper župnika Morenusa; večina se ga je bala, ker bo gotovo v milosti mladega graščaka, če se vrne; drugi so zopet iskali svoje koristi, če so poslušni graščakinji. »Župnika moramo odstraniti,« osmeli se Voller kot prvi spregovoriti. »tudi tržani ga ne marajo.«