Štev. 8.               V Ljubljani, 1. velikega srpana 1918.               Leto XIX.
Zgodba__>^
mladega   ,,Zvončkovega"   sotrudnika.
Cvetko mladolet je v gozdu          In učitelju ga nese
mnog preživel dan vesel,              s prošnjo, naj mu naroči
tam govedo, ovce pasel,                zanj kaj, kar še njemu lepše
stal na griču, vriskal, pel.              kakor zlat cekin se zdi.
Pridrči nekoč kočija                      Ptlči žvrgole po drevju,
tam po cesti; v njej gospod ;         deček jih ne sliši več;
plašni skočijo konjiči                     ,,Zvonček" čita, pregleduje,
tja na ozko stransko pot.              z njim na tratici sedeč.
Voz zadene se ob skalo,               Zanj učitelj ga naročil
hrstl — zdaj oje zahrešči,             na njegovo je ime
konji z njim zbeže po gozdu,       in poslal denar za list je
a kočija obstoji.                             kar v naprej za leti dve.
Silno je gospod prestrašen,           Cvetko bere in premišlja,
trese bled se ves v obraz ;             svet odpira se krasan,
Cvetko bosopeti steče                   vsak dan bolj je deček umen,
za pomoč h kovaču v vas.            vljuden, bister in srčan.
In čez ure tri nezgoda                  In zvedavo vanj strmijo
zopet je ozdravljena                      mladi poslušatelji,
ter kočija sredi ceste                    ki odslej so mu najboljši
za odhod pripravljena.                  znanci in prijatelji.
In gospod, stopivši vanjo,              Vsi ga čislajo iskreno:
za plačilo in v spomin                   ,,Ti gospod boš znamenit!"
bankovec poda kovaču,                 Njemu pa željš vzkipijo
dečku pa droban cekin.                tjakaj v svet prečudovit.
Do takrat denarja Cvetko             V šolah si izbistri glavo,
ni še toliko imel                             v ,,Zvončku" k deci govori;
in presrečen sam ni vedel,           in kdo ve, kaj še postane,
kaj s cekinom bi začel.                 kadar čas ga dozori!
Fr. Rojec
•^
169