SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XVI., 11	EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA	11. X. 1969.
PRAVICA DO BIVANJA
:Ob X. svetovnem kongresu arhitektov v Ruenos Airesu, v dneh 19. do 25. X. 1969, ki bo zboroval v geslu »Stanovanje kot družbeno dobro".
'Ko so razčlenjevale! vzrokov lanskih pariških dogodkov brskali po zakajih ter 'iskali vzroke in krivce, smo slišali tudi besedo urbanizem kot enega glavnih kandidatov za zatožno klop. Urbanizem namreč v najožjem pomenu kot konkretna tvorba fizičnega okolja sodobnega človeka, je nekaka tvarna lupina, ki največkrat omejuje in tišči, pa tudi dolgočasi in praznoti. V Evropi, kjer danes skraj ni več stanovanjske 'krize, se v vedno večji meri pojavljajo množični izbruhi odpora in prekucij, katerih -vzroke najdemo med drugimi tudi v nesmotrni rešitvi stanovanjskih, bolje, ambien-talnih problemov.
Pri analizi južnoameriškega družbeno kritičnega stanja se tudi uveljavlja teza o -pomanjkljivih bivajliščih kot osrednji, vsekakor najbolj otipljivi problem. Ta minimalni pogoj za dostojanstvo človekovega obstoja, ki ga zadnje papeške okrožnice prav izrecno :zahtevajo, ki je tudi v besedilih državnih ustav in v izjavah Organizacije združenih :narodov, in ki se ne omeji-zgolj na stanovanje kot tako, temveč tudi na vse ostale iprvine, ki typrij,o-človekov habitat - bivati: hraniti se, oblačiti se, vzgajati se ter irasti fizičnojin'duhovno, na žalost ni last pretežne večine zemljanov. To takoimenovano ■obrobno /(marginalno) prebivalstvo je neizbežno prepuščeno usodnemu razvoju zgodo-\vine, l&i Vkljub skromni miloščini ,,bogate" manjšine človeštva vodi samo v kaos in v dbup.
Ni tedaj slučaj, da si je Mednarodno združenje arhitektov (AIA) izbralo za sedež : svojega letošnjega X. mednarodnega kongresa prav Buenos Aires, prestolnico tene izmed vodilnih južnoameriških držav, ki trenutno doživlja težak proces ekonomskega razvoja in družbeno politične preosnove.
Vlogo arhitektov v sodobni civilizaciji lahko sintetiziramo na pojem: oblikovalci skupnega prostora; še bolje: graditelji okolja za človeško sožitje. Za to svojo dejavnost, ki raste iz osebne svobode in iz humanističnega nagiba, pa nujno potrebujejo odmev javne odgovornosti, če tako poimenujemo vse izvršilne organe, od vlade pa tja do zasebnih denarnih ustanov in gradbenih družb. To vprašanje javne odgovornosti postane še bolj pereče, kadar se dotakne reševanja stanovanjske problematike »obrobnih slojev", se pravi tiste večine ljudi, ki ne more z lastnimi sredstvi in brez pomoči oblasti aktivno poseči v načrtovanje svojega življenjskega okolja. Ni je dežele na svetu, ki bi dokončno in idealno rešila ta problem, pa naj se, postavimo, švedske oblasti še tako hvalijo s sadovi svoje socialne politike. Nekje posvečajo važnost ekonomskemu vprašanju, drugod denarnemu, spet drugje gledajo na problem s politično družbenega stališča, največkrat pa z demagoškega. A jasno je, da se je nemogoče resno ukvarjati s stanovanjskim vprašanjem, če ga ne vključimo v sklop organičnega načrtovanja v luči gospodarskega, družbenega in političnega razvoja posamezne dežele. Oblast mora načrtovati, pobujati, poiskati možnosti financiranja in usorediti to akcijo. Vsa izvedba načrta pa sloni na ramah zasebnega področja prebivalstva kot izvršilnega dejavnika.
V luči ekonomske analize moramo računati s tremi činitelji: čas, duhovne sile in družbene sestavine. Pri vpoštevanju časa moramo najti sintezo analize preteklosti in sedanjosti ter projekcije v bodočnosti. Pri analizi duhovnih silnic, ki so kvantitativno težko izmerljive, polagamo važnost predvsem na kvalitativne prvine, kot soj politična znanost, filozofija, psihologija, demografija, ekologija, sociologija, človeški zemljepis ip. Pri študiju družbenih sestavin skušamo vključiti horizontalne ali komu-nitarne sestavine, kot so družina, občina, dežela, narod in slednjič svet. Fizična povezava družin je mesto, najmanjša administrativna enota; kot taka predstavlja temeljno sestavino, ki se vključi v sklop pokrajinskega načrtovanja. Mesto je živčno središče sleherne pokrajine. Njegove temeljne življenjske vloge — prebivati - delati -krožiti - duhovno in fizično rasti — se morajo razvijati v organičnem ravnotežju, sicer se mesto sprevrže v torišče za notranje izbruhe, zunanje pritiske in slednjič robotizacijo človeške osebe.
Mednarodno združenje arhitektov si je zadelo skorajda izzivalno nalogo, da na letošnjem kongresu v Buenos Airesu do dna prerešeta različne možne rešitve temu pekočemu problemu tako s tehnično-človečanskega kot z gospodarsko-stvariteljskega vidika, pa te rešitve potem predstavi odgovornim oblastnikom, naj že bodo ministri, predsedniki, parlamenti, partije ali pa diktatorji. Skratka: gre za kreativno poživitev naše ekologije, naše zmožnosti medsebojnega sožitja, za nekakšen prednačrt človeškega okolja za bodoča desetletja, prav tja do viška razraščanja človeštva.
Marijan E i 1 e t z
Ker medsebojna odvisnost postaja iz dneva v dan tesnejša in se polagoma razprostira na ves svet, zato danes skupna blaginja - to se pravi vsota vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznim članom o-mogočajo, da v večji meri in lažje dosegajo svojo popolnost — dobiva bolj In bolj vesoljno razsežnost in vključuje zaradi tega pravice in dolžnosti, ki zadevajo ves človeški rod. Vsaka skupnost se mora ozirati na potrebe in upravičene težnje drugih skupnosti ter celo na skupno blaginjo človeške družine.
Istočasno raste tudi zavest vzvišenega dostojanstva, ki pripada človeški osebi, ker je odličnejša od vseh reči in so njene pravice ter dolžnosti povsod in vselej veljavne ter nedotakljive. Treba je torej napraviti človeku dosegljivo vse tisto, česar potrebuje za takšno življenje, ki je res človeško; k temu spada živež, obleka, stanovanje, pravica do svobodne izbire življenjskega stanu in do ustanovitve družine, pravica do vzgoje, do dela, do dobrega imena, do spoštovanja, do primerne obveščenosti; dalje pravica, da ravna tako, kakor mu narekuje njegova pravilno oblikovana vest, pravica do zaščite zasebnega življenja in do pravične svobode v verskih rečeh.
2. vatikanski koncil/
Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (25/ 1/ 2/ 3)
kulturni večeri
ki bodo
GOZD - poetična drama FRANCETA PAPEŽA
(10. kulturni večer, 18. oktobra 1969)
Spored za G. kulturni večer, najavljen za 16. avgust letos, smo zaradi okoliščin, ki smo jih razložili v 9. številki našega lista, zamenjali z glasbenim večerom. Avgustov prvotni spored: predstavitev poetične drame Franceta Papeža GOZD - bomo predstavili na 10. kulturnem večeru v letošnji sezoni, v soboto 18. oktobra 1969.
Pri predstavitvi tega najnovejšega slovenskega gledališkega teksta v Buenos Airesu bodo sodelovali slovenski gledališčniki, ki bodo skupno z avtorjem v obliki razgovora, vprašanj, odgovorov, dialoga, praktičnih pokazov, izvajanja nekaterih odlomkov dramskega besedila poskušali raz-
kulturni večeri
ki so bili
8. kulturni večer
SAMOODLOČBA NARODOV IN ODCEPITEV OD DRŽA-ve v marksističnem smislu je bil naslov predavanju, ki ga je na 8. kulturnem večera, v soboto 20. septembra 1969 v okviru zgodovinskega odseka imel univ. prof. dr. Tine Debeljak. Večer je vodil vodja odseka dr. Srečko Baraga.
Predavatelj je uvodoma poudaril propagandni uspeh obeh v naslov predavanja postavljenih gesel, ki sta že od brest-litovskega miru imeli vpliv tudi na slovensko politiko. V programu slovenskih komunistov sta bili vedno ti dve postavki, kakor ju je zahteval za osvobodilni boj v Jugoslaviji že Stalin 1. 1924. Tudi zdaj igrata važno vlogo pri osvobajanju azijskih, afriških in ameriških držav. Predavatelj je omenil Marxovo pojmovanje samoodločbe naroda v letu 1848. Tedaj jo je Marx zanikal za slovanske narode v Avstriji, priznal jo je samo za Nemce, Poljake in Madžare, kajti ti so bili po njegovo napredni revolucionarji, avstrijski Slovani pa reakcionarni, celo protirevolucionarni (Čehi, Hrvati). Med temi nazadnjaškimi narodi, ki „niso vredni svobode", imenoma navaja tudi Slovence. Mantovo načelo je: samoodločba velja le za revolucionarne narode. To mnenje izraža tudi komunistični manifest, kot Mantovo ga priznavajo tudi sodobne sovjetske monografije o tem problemu (Starušenko, Princip samoopredelenija narodov i nacij vo vnešnei politike sovetskogo gosudarstva, 1961). Predavatelj razbere razvoj tega načela pri Leninu in Stalinu, ki se v bistvu ne loči od Mantovega. Pri obeh ruše teorijo in prakso, ki se je pri Stalinu pokazala v grozotnih genocidih, v uničenju celih narodov. Tudi Hruščo-vova narodnostna politika ni bila nič manj uničujoča, čeprav ne fizično, pač pa refinirano premišljeno: z reformo šolskega načrta ter „zbliževanjem narodov", ki ni bilo le „stapljanje“ narodov, temveč „vtapljanje“ v velikoruski rusifikaciji, kar je dokazal ukrajinski slavist Ivan Dziuba v knjigi „Internacionalizem ali rusifikacija?", ki je izšla tudi v francoskem in angleškem prevodu.
Po tem razvoju se je predavatelj ozrl na vrenja v sedanji Sovjetski zvezi ter satelitskih sovjetskih državah, ki jih vodijo komunisti za izpolnitev vseh pravic narodov in posameznikov, kot so zajamčene v komunističnih ustavah na papirju, v življenju pa neuresničene. Predvsem pri Ukrajincih, pa tudi pri Rusih, Poljakih, celo v Jugoslaviji (Mi-hajlov, zagrebški intelektualci itd.). Ta opis tvori most k razmeram na Češkem in Slovaškem.
Nato je dr. Debeljak podal oris naporov „Dubčekovega leta" za liberalizacijo komunizma ter Dubčekov poraz, ki se zaključi s teorijo Brežnjeva o samoodločbi naroda in o pravici do odcepitve. Ta nauk je zadnja enačica Marxove teorije, ter daje ZSR pravico, da z vojsko vdre v sleherno socialistično (komunistično) državo, ki bi se hotela odcepiti od poti v »socializem" ali dovoliti več vpliva »reakcionarjem". Smo tam, kot smo bili leta 1848: načeli se nista spremenili, slej ko prej sta le vabi za kolonialne in polko-lonialne narode, kot vzmet za narodnostne revolucije, ki naj pripeljejo de proletarske diktature. Ko pa so v objemu
členiti novo slovensko gledališko delo: nastanek te drame, režiserski pogledi na možnost njene uprizorljivosti, sceno-grafove misli o prostorninski danosti drame za odrsko uprizoritev, igralske možnosti razpona posameznih poetičnih oseb, ki so nosilci dramskega konflikta. Vse to povezano z osebnim, pa spet kritičnim gledanjem na slovensko gle-dališčenje pošebej v Buenos Airesu, na bodočnost slovenskega gledališkega ustvarjanja zunaj domovine in zunaj Evrope. Ob predstavitvi Papeževe drame, ki bo svoj krst na odru doživela v prihodnji sezoni, bomo na tem večeru skušali pritegniti v razgovor o gledališki sodobnosti v življenju našega posameznika tudi občinstvo.
Glavne izsledke tega večera bomo pozneje objavili v našem tisku.
Večer bo v okviru gledališkega odseka.
te diktature, se objema klešč svetovnega komunizma več ne osvobode...
Po predavanju, ki je bilo globoko preštudirano in vredno pripravljeno, se je razvil živahen razgovor.
9. kulturni večer
O KULTURNO POLITIČNIH RAZMERAH NA KOROŠ-kem je podal pregledno podobo v javnem razgovoru pred številnim občinstvom na 9. kulturnem večeru 4. oktobra letos župnik Vinko Zaletel, ki deluje med Slovenci na Koroškem. Je v teh dneh na obisku v Buenos Airesu in se je kot prijatelj Slovenske kulturne akcije prav rad odzval njenemu povabilu, da odgovori na vprašanja, ki nas posebej zanimajo.
Vinko Zaletel je na dr. Debeljakova vprašanja in misli razlagal in pojasnjeval koroško politično, predvsem kulturno delo. Dobro je informiral o vseh bistvenih vprašanjih, ki slovenskega izobraženca v Argentini zanimajo: o ljudskem štetju in problemih ob njem, o slovenski državni gimnaziji v Celovcu, o slovenskem šolstvu na Koroškem sploh, o prosvetnem delu še posebej; o Mohorjevi družbi in Korotanu; o političnem predstavništvu koroških Slovencev; o sodelovanju z domovino in o razmerju do nje; o izmenjavi prosvetnih prireditev z domovino. Posebno se je pomudil na Debeljakova vprašanja ob reviji Mladje, kar je udeležence tega večera še posebej zanimalo. Za sklep je informiral o gostovanju z Vombergarjevim Martinom Krpanom po Sloveniji, ki ga je izpeljal s svojimi koroškimi igravci.
Razgovor, ki ni bilo golo zastavljanje vprašanj in niz pritrdilnih ali zanikalnih odgovorov, marveč živahno razpravljanje dveh dialogantov pred publiko o vprašanjih, ki so za nas pereča in sodobna, je vsem navzočim zanesljivo po izkušenem poznavalcu prikazal položaj naše Koroške, tokrat v besedi, dočim jo v sliki Vinko Zaletel kaže po naših domovih v veliko zadovoljstvo slovenske skupnosti v Argentini. Zaletel s svojim obiskom med nami opravlja plemenit in žlahten posel, za katerega smo mu iz srca hvaležni.
Ker se je v teh dneh mudil v Buenos Airesu tudi slovenski dušni pastir v Belgiji in Holandiji gospod Vinko Žakelj, je Kulturna akcija tudi njega naprosila, naj bi v drugem delu tega večera spregovoril v razgovora z vodjem teološkega odseka dr. Mirkom Gogalo o problemih, s katerimi se srečuje pri svojem delu med Slovenci, še posebej pa o tako sodobni problematiki holandske Cerkve. Vinko Žakelj se je našemu vabilu z veseljem odzval. Razgovor z njim je pokazal tole:
Holandska Cerkev velja danes za avantagai'distično in je na čelu reformnega gibanja v katoliški Cerkvi za njeno usodobljenje v naš čas. Žakelj, ki se zaradi svojega pastiro-vanja med Slovenci v Belgiji in Holandiji spozna v tej deželi, pravi o Holandcih, da so odkriti, iskreno demokratični, ničesar ne prikrivajo. Katolištvo je pri njih v stalnem in velikem porastu: od 20 odstotkov pred desetletji zajame danes že 60 odstotkov celotnega prebivalstva. Holandska
•	LITERARNI
Za vodjo literarnega odseka so člani namesto prejšnjega vodje dr. Debeljaka, ki kot predsednik po pravilih ne more opravljati dveh funkcij, izvolili pesnika in esejista Franceta Papeža.
•	GLEDALIŠKI
Za sklep letošnje sezone prireditev Slovenske kulturne akcije pripravlja gledališki odsek v sodelovanju s Slovenskim gledališčem v Buenos Airesu kot sopri-
o nas pišejo
karel mauser o pesmih milene šoukolove
V Ameriški domovini je po izidu pesniške zbirke Milene Šoukalove pisatelj in pesnik Karel Mauser o tej knjigi, ki jo je aprila letos izdala Slovenska kulturna akcija, zapisal naslednje vrstice:
„Reči moram, da so pesmi preproste, toda ne lahke. Zbirka je razdeljena v tri preseke: Podedovano ime, Odmevi in Zaprta vrata. Zdi se mi, da je posebnost te zbirke v posebnem izražanju — pesnica resnični svet namah prelije v svojega in ga nato proicira nazaj na življenjsko platno. Prav zavoljo tega je zbirka na svoj način posebnost, gotovo pa je tudi, da se je ob vsaki pesmi treba ustaviti, včasih za dolgo, da moremo ujeti blesk preprostega, včasih zelo drobnega življenjskega kristala. Čutiti mora kakor pesnica, kako
Sence plešejo ob ognju,
oči se zapirajo in odpirajo,
kot da bi še enkrat pred spanjem hotele
ujeti bežečo nit
izpod prstov,
ki tko cvetove z obrazi
v polnost življenja.
Prav zaradi tega danes pesniške zbirke ne gredo. Ubili smo sanjski svet, ki gladi trde gube realnega življenja. Kdor ga še ni, bo zbirko razumel. Gotovo lepe stisnjene misli,
naši odseki
rediteljem uprizoritev A. Tomaža Linharta komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, v zamisli in režiji Nikolaja Jeločnika. Scenski okvir bo dal predstavi slikar Ivan Bukovec. V glavnih vlogah pa bodo nastopili Lučka Potočnikova, Nataša Smersujeva, Majda Volovškova, Mojca Willenpartova; pa Maks Borštnik, France Hribovšek, Nikolaj Jeločnik, Maks Nose, Lojze Rezelj in Joža Vombergar, ki je obenem tudi lektor jezika pri vajah. Uprizoritve bodo predvidoma koncem decembra na odru Slovenske hiše v Buenos Airesu. Predstava bo hkrati tudi zunanja počastitev 15-letnice življenja Slovenske kulturne akcije:
ki posebno v nekaterih tako čudovito preprosto in močno pridejo do izraza. Naj zapišem zadnje verze Iz prerije:
Od dne do dne samotnejši postaja kraj.
Vetrc v travi zašumi, a nič več kot tedaj po šopku ne diši.
Ne bom rekel, da ni v zbirki nekaj tudi bolj prozaičnih izrazov, morda v pesmi Na avtobusni postaji in v Fotografiji. Toda ti izginejo ob doživetih slikah, ki človeku še dolgo ostanejo pred očmi.
Vesla labod med vzdihi kapelj, ugibajoč, zakaj obup oblakov se v njih sprosti...
Mnogi danes mislijo, da pesmi ni vredno vzeti v roke. Vsi ti pozabljajo, da je življenje resnično lepo v utrinkih, malokdaj v celoti. In pesniške zbirke so dejansko mozaik teh utrinkov. Pesniška zbirka Milene Šoukalove gotovo.
Treba je pohvaliti pogum Slovenske kulturne akcije, da je pesniško zbirko izdala. Naj bi po tej zbirki segli vsaj tisti, ki se včasih žele iz moreče poplave rešiti na samoten otoček in prisluhniti tudi v 20. stoletju utripu srca. Strašno smo tega vsi potrebni."
10. kulturni večer	Gledališki odsek
sobota 18. oktobra 1969 ob osmih v gornji dvorani Slovenske hiše	France Papež
Predstavitev nove slovenske drame v slogu razgovora okrog okrogle mize.-	GOZD
avtor — režiserji - scenograf — igravci in - igra nekaterih odlomkov iz drame	poetična drama
(nadaljevanje z druge strani.)
je tudi misijonsko najbolj prizadevna dežela: ob nedavnem sestanku holandskih škofov se jih je zbralo 70; samo 4 so bili iz Holandske, vsi drugi Holandci iz misijonskih dežel. Holandci žive intenzivno versko življenje, odtod tako živo zanimanje za vero, ki naj bi bila v skladju s sodobnim razvojem sveta in življenja. Ne poznajo antiklerikalizma. Resne misli je Vinko Žakelj podal tudi o diskutiranem holandskem katekizmu, ki po njegovo vsebuje mnogo dobrega, ni pa pisan za eksport. Pomudil se je ob evharističnem gibanju, o liturgičnih spremembah pri maši, o skupni spovedi ip. O vseh teh pojavih, ki se vedno bolj širijo in zajemajo vedno širši krog vernikov tudi po drugih deželah, smo na našem večeru dobili avtentično pričevanje. Žakelj se je izkazal kot dober poznavalec tega gibanja v Cerkvi, ki izhaja iz zatrdila: dozdaj smo katoličani preveč in le eno-
stransko poudarjali načela; z'daj gre za življenje in uvajanje evangelija med množice; za življenje s Kristusom; govorili smo samo o pokorščini, ne pa o svobodi in odgovornosti božjega ljudstva; v osnovi vsega našega življenja mora biti ljubezen. Zanimive so misli našega gosta o celibatu, o kardinalu Suenensu, o postu za božič in veliko noč.
Razgovor je bil izredno zanimiv. Vinko Žakelj je naše poslušalce na večeru osvojil z jasnimi sodbami in plastičnimi opisi, z živim pričevanjem modernega reformnega gibanja v Cerkvi.
Razgovor ob koncu je načel zanimiva in pereča vpraša-šanja, ki jih zaradi skopo odmerjenega časa ni bilo mogoče razviti v celoti.
Vinku Žaklju smo za njegov obisk pri Kulturni akciji in za bogatijo misli in dognanja hvaležni.
razgledi
POLJSKE OBLETNICE IZ DRUGE SVETOVNE VOJNE
1. septembra 1939 se je začela druga svetovna vojna s Hitlerjevim napadom na Poljsko, ki mu je bil omogočen samo s pomočjo pogodbe, podpisane med Molotovom in Ribbentropom v Moskvi 24. avgusta, teden dni prej. S tem Sovjetija ni dala samo poroštva, da Hitlerju ne preti nobena nevarnost od njene strani, temveč si je tudi sama zagotovila kot plen vzhodni del Poljske, ki ga je kmalu po začetku vojske začela tudi zasedati. Poljska je bila tako v svoji zgodovini že četrtič razkosana in je izginila iz zemljevida samostojnih držav.
Poljaki se letos spominjajo te tragične obletnice — tridesetletnice, kar so izgubili dom in bili pognani v svet. Večina jih je bilo — po brezuspešnem odporu v Varšavi ■— odpeljanih v ujetništvo v Sovjetijo, kjer so vojaki doživeli svoj Katyn, množični umor. Drugi so čez Romunijo, Madžarsko in Jugoslavijo (tudi Slovenijo) bežali v Italijo, Francijo in čez morje. Društvo prijateljev poljskega naroda v Ljubljani, ki mu je predsedoval pokojni prof. doktor Rudolf Mole, jih je sprejemalo in pogoščalo na ljubljanskem kolodvoru, mnoge je pod varstvom bana Natlačena spravilo varno čez italijansko mejo. Do meje sem peljal tedaj tudi poljskega pisatelja B. Kuczynskega. Spotoma sva se ustavila na Vrhniki ob Cankarjevem spomeniku in se menila, kako je Cankar svoj čas napisal pesem ob odkritju Mickievviczevega spomenika v Varšavi. Čez par mesecev mi je Kuczynski že poslal v objavo svojevrstno literarno reportažo „Vojna pride z neba", kjer opisuje nemške bombne napade, paniko in smrt med civilnim prebivalstvom. Slovenski prevod, ki je izhajal v Slovencu 1940. leta, je bil prvi prevod tega pozneje tudi v španščino prevedenega literarnega dokumenta iz rokopisa. Omenjamo to zato, ker španska izdaja (El terror viene del cielo, La Plata 1941, s podnaslovom: Un extraordinario relato vivido de la invasion de Polonia en 1930) v uvodu trdi, da je bil prvi prevod italijanski, po njem pa španski, dočim v poljskem izvirniku do tedaj še ni izšel. Menim, da je bil prvi prevod moj, kajti pisatelj mi je rokopis pošiljal iz Rima sproti, kot ga je pisal, in je moj prevod tudi sproti v Slovencu izhajal, kakor sem ga prejemal.
Ob tridesetletnici vojne se spominjam tega prvega stika s poljskim emigrantskim pisateljem sedaj, ko berem v poljskih listih spomine na tisti čas, ko je Poljska prva padla pod nemškim blickrigom brez kakršne koli vojaške pomoči z Zahoda, pa z nožem v hrbet od Vzhoda.
V spomin na to tragično obletnico poljskega naroda naj natisnemo tu eno najmočnejših poljskih pesmi iz časa nemške okupacije, kakor je je zapisal veliki poljski pisatelj Josef Wittlin, pisec znanega romana „Sol zemlje".
!
STABAT MATER
Mati žalostna je stala na trgu
pri mrtvem sinu, obešenem v zadrgu.
Stala je v sveta praznoti prekruti poljska mati, dekla v ruti.
Nič ni govorila, nič ihtela, z mrzlimi očmi je v mrzli trup strmela.
Nogi sta mu bosi, sezuti viseli,
Nemci so prej mu čevlje sneli.
Zdaj bodo v škornjih njenega sina hodili po tej deželi, ki so jo tako osramotili.
Po tej deželi, ki izmučena trpi, stoji in gleda in kot ona... molči...
Stabat Mater, Mater Dolorosa,
ko so ji sinove trgali iz motvoza...
ko je polagala v grobe, kot v noči svoje gluhe,
svojega življenja sadove mrtve... suhe.. .
Stabat Mater Polonia, Mater nostra:
senci ji stiska krona trnovita... ostra.. .
★
— pred 25 leti torej — ko so krvaveli poljski možje in fantje, da so po neuspelih naskokih angleških, francoskih, ameriških in novozelandskih čet oni osvojili skoraj nezav-zetno nemško trdnjavo, s katere vrha je zaplapolala poljska zastava. Letos so Poljaki v počastitev montecassinskih junakov napravili množično romanje v Monte Cassino, kjer je izletnike osebno sprejel stari general Anders. V posebni avdienci jih je v Rimu z nagovorom pozdravil tudi Pavel VI.
Naj v spomin na ta jubilej priobčim v slovenskem prevodu, znano popevko „Maki na Monte Cassinu", ki je postala resnično že narodna pesem:
MAKI NA MONTE CASSINU
Rdeči maki na Monte Cassinu poljsko kri pili ste mesto ros, vojak je po makih teh šel in ginil, bolj kakor smrt mu srd zbujal je groz.
Prešla bodo leta in vek bo preminil, ostali sledovi bodo davnih dni: bolj rdeči bodo maki na Monte Cassinu, ker bodo cveteli iz — poljske krvi.
★
Tretji poljski spominski praznik pa je 25-letnica vstaje v Varšavi, ki se je začela 1. avgusta 1944 in trajala do 2. oktobra, ko se je poveljnik podtalne poljske vojske general Bor Komorowski vdal Nemcem, ne Rdeči armadi, ki je stala v varšavskem predmestju Praga in cinično zrla prelivanje poljske krvi. Ta vstaja je bila tako brezupna kakor herojska, in tragična, ker ji zavezniki z Zapada niso mogli na pomoč, sovjetske čete pa niso hotele pomagati: niti zavezniškim letalom sovjeti nisi dovolili pristajati na svojem ozemlju, da bi vsaj iz zraka podprli poljske junake. To je bila politična igra Stalinova, ki je hotel, da Nemci uničijo nekomunistične poljske upornike, medtem ko je sam čakal, da zmago požanje poljska vojska v sklopu Rdeče armade s takoimenovano lublinsko vlado, komunistično, ki je na Poljskem po zmagi res prevzela oblast. Med brambovci za Varšavo je takrat padel tudi največji poljski pisatelj Kaden Bandrowski, pa tudi neki mlad poet z usodo in po smrti odkrito vrednostjo našega Balantiča.
Temu jubileju posvečamo naslednjo pesem, ki jo je zapel preprost vojak podtalne uporniške vojske ter namenil londonskemu radiu; prevedli so jo takoj v nešteto jezikov. Zajame po svoji iskrenosti, trenutni resničnosti in po čudovitem odporu in neskočni stiski.
KRIK IZ VARŠAVE
Tu imamo volčje zobe in kape postrani seveda, tu se ne joče pri nas v uporni Varšavi, tu se Prusom na vratove v okobal seda, tu pest naša gola vrage za grla davi.
A vi tam nenehno navijate, da kri bratovska in dim in požar uničuje Varšavo, a mi tu z golimi prsmi na žrela topovska na čudenje vaše, vaše petje in vaše: bravo!
Zakaj žalni koral iz Londona prenehati noče, ko tu se praznik pričakovani vendar že razcveta?
Tu se ob bokih svojih fantov borijo dekleta, celo otroci bore se in — kri ponosno teče...
Halo! — Tu — srce Poljske!!... Tu kliče Varšava! Speve pogrebne vrzite že iz avdicije!
Duha imamo dovolj, še za vas ga nam ostaja!
Ploska tudi ni treba: Hočemo municije!!!.. .
Teh tragičnih in heroičnih dogodkov izpred tridesetih in petindvajsetih let se spominjajo letos Poljaki. Mi jih spremljamo, dajajoč njihovim junakom tudi našo poklonitev.
Poljaki se spominjajo letos s posebnimi slovesnostmi tudi največjega junaštva poljske Andersove armade v Italiji, ko so njegovi vojaki zavzeli močno utrjeni samostan sv. Bernarda Monte Cassino in s tem odprli zavezniški vojski pot v srce Italije. To je bil teden od 11. do 18. maja 1944
Tine Debeljak
Citati pesmi so vzeti iz rokopisne zbirke „Poljska emigracijska lirika 1939-45“, ki je bila prevedena v Rimu leta 1946. (Glej Glas SKA, XVI.: št. 7, str. 4)
podobe
FRANCETA PAPEŽA „ G O Z D “
(odlomki)
ZBOR
Kamorkoli pogledam - gozd, kjerkoli sem - gozd, kamorkoli grem - gozd. ..
Težak duh gozda me je zlomil,
modemi nemir me razkraja
in mi odpira vrata
v usodnost časa;
vodi me prav na meje
svetništva
in poguhljenosti.
Ne bom imel miru — čutim — šel bom,
preobračal v sebi preteklost in prihodnost
ter jima iskal smisel, pomen in nannen do konca.
Nesmisel in groteske... do konca.
V dalji je še gorelo mesto, o katerem se je toliko govorilo, a v gozdu so padala drevesa — o njih se ni dosti govorilo.
A to ni bil les, ne kamen — gozd so bili tisoči in tisoči: postavne podobe, izzivalni obrazi
z neznanskimi silami življenja.
LEPA VIDA
Bilo je v gozdu, v hribih, sredi rdečih rož.
Kaplje rose so žarele kot biseri grozni in biloi je slišati vzdihe v drevju, med kamenjem, v praproti -pa ni bil kresni večer, ni bil kresni večer s svojimi čari, in praprotna semena niso imela moči spreminjati mladosti v ljubezen, ampak so imela moč spreminjati življenje v smrt
ki je tudi ljubezen. ..
Videla sem jih —
jaz, ki sem bila tam, žena
med drevjem,
v kamenju,
na strmi poti;
blazna ženska
— Antigona -
iščoča korenine svojih dreves,
Vida,
iščoča svoje najdražje...
KASANDRA
Videla sem in slišala:
tri dni im tri noči so padala drevesa,
posekana drevesa so se trdo valila po
hribu,
po ostrem kamenju in grmovju, podrta, razsekana, požgana. ..
O Bog, iz njih niso bile na/rejene zibeli,
niso bile stesane okrogle mize,
iz njih niso bili narejeni
presveti križi
in tudi ne žalostne truge,
ampak njih les je bil steptan, razsekan
in vržen v jame.
U L I K S E S
Jaz sem ležal nad prepadom.
Začel sem. razpadati.	.
Trave so omamno dišale in v koreninah je vse šumelo — kako zna biti narava razkošna! — vse je pelo, dehtelo... vse je krvavelo. ..
Bil je pozen mrak, prvi maj.
Tisoč in tisoč mladih dreves, ki so bila napolnjena s čarnim vonjem pomladne rasti,
je tisti dan padlo.
Težke sanje so postale resnične.
Gozd,
ki mi pomeni brez števila umorjenih — kot Agamemnon,
Cezar —
najprej ni mogel verjeti, da ga sekajo
in podirajo.
Ko pa je spoznal,
Im je zagledal Bruta,
kako je kleto jeklo sunil mu v srce,
se prekril je z vejevjem in s kamenjem
ter padel
prav
nad prepad.. . .
29. OKTOBRU — NA ROB
še dve leti in slavili bomo petdesetletnico tistega 29. oktobra 1918, ko je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani oklicana slovenska država in slovenska narodna vlada. Sicer je bila odvisna od Narodnega veča v Zagrebu, toda nad Slovenijo je zasijal blesk in spomin prvih slovenskih državnih tvorb: države Karantanije v šestem stoletju in skoraj dve stoletji za tem Kocljeve slovenske države v Panoniji...
Če bi naši predniki v letu 1918 prestrašeno zbežali v zapečke, bi 29. oktobra nikdar ne bilo. ... Slovenski praznik!
(Ruda Jurčec v Glasu SKA, XIII., 1966, št. 19.)
Letos se za narodni praznik 29. oktobra Slovenska kulturna akcija pridružuje spominu petdesetletnice ustanovitve slovenskega vseučilišča, prvega dejanja slovenske vlade iz 1. 1918, ki je s tem hotela poudariti slovensko kulturno samobitnost, zrelost in najvidnejšo legitimacijo, da smo resnično narod. Ne imeli bi svojega vseučilišča še tedaj, če bi ne bilo prej 29. oktobra 1918.
Pridružuje pa se tudi proslavi tridesetletnice začetka delovanja Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, našega reprezentativnega kulturnega ustvarjalnega predstavništva pred svetom.
Ob tej priložnosti naj citiramo iz najnovejše dvojne številke Hrvatske revije (Miiiichen 1969, 1-2, str. 79) besede hrvaškega pesnika Antuna Nizetea, ki nas Slovence postavlja Hrvatom za zgled, kako bi oni lahko postopoma spremenili ime Strossmayerjeve Jugoslovanske akademije v Hrvat-sko akademijo. Takole piše:
„Slovenci bi, uopče, mogli u mnogim stvarima biti Hrvatom uzorom i primjerom... Slovenci nisu nikad žrtvovali svoj jezik i ime — niti pred ilirskem idejom... Evo neko-
liko podataka njihove trijezne i smišljene borbe za osniva-nje akademije pod slovenskim imenom: 1921. Osnovano Znanstveno društvo za humanistične vede. — 1929. Pokrenuto pitanje stvaranja Akademije znanosti in umetnosti u Ljubljani. Beograd odbio je načrt i pravila Akademije. — 1937. Beograd (pod pritiskom Koi-ošca!) pristao na osniva-nje Akademije u Ljubljani. (1. januarja 1939 je akademija izvolila predsednika in začela z rednim delom. — Naša op.). 1945. Uredba o reorganizaciji Akademije. — 1948. Zakon o Slovensko j Akademiji znanosti in umetnosti. Eppur si muove!“
Tako Antun Nizeteo.
Dr. Mate Meštrovič, sin velikega umetnika in Hrvata mojstra Ivana Meštroviča, v isti številki Hrvatske revije na str. 120 svetuje Hrvatom tole, kar ima po naše zvezo z gornjim postopnim osvajanjem slovenskih postojank na poti k suverenosti slovenskega naroda:
„Ako Hrvati žele biti suvereni narod, treba da prestanu biti ovce, ko ji srkljaju za osnovima svuda, pa i provalije... Hrvati treba da idu naprijed oprezno i otvoi-enih očiju. Ne treba, da pružaju bezuvjetno lojalnost bilo kojem ,na-rodnom' vodji, uključiv tu i one, koji se tuku u prša koliki su veliki Hrvati i patrioti, jer na taj način Hrvatska do suverenosti neče doči. U skrajnoj liniji Hrvati se trebaju oslanjati na svoje realne snage i pred sebe postaviti ciljeve, koji su ostvarljivi u odredjenom momentu. Kroz takvu priz-mu treba posmatrati razne političke vodje i kombinacije biti pripravan za razne varijante, čija ostvarjenja ovise o momentanoj konjunkturi internacionalne politike i reai-nom odnosu sila na terenu u samoj Hrvatskoj i na Balkanu. Mudrost je postiči najviše što je moguče pod od-redjenim prilikama u jednom datom historijskom času.“
V obeh primerih — univerze in Akademije — smo šli Slovenci pot modrosti.
t d
da ne pozabimo
legenda o leninu
Robert Paine je napisal eno najbolj temeljitih in zanesljivih knjig o Leninu (The Life and Death of Lenin; Simon and Shuster, 1964). V uvodu omenja nastanek raznih legend o Leninu. Takole piše dobesedno:
,,Ker je dosegel zelo visoko mesto v svetovni zgodovini, je bilo neizogibno, da so nastale o njem razne legende. V najpreprostejši obliki taka legenda govori o sinu ubogega šolnika, ki se je v zgodnji mladosti proglasil za revolucionarja, je bil vržen v ječo in obsojen na živo smrt prisilnega dela v Sibiriji. Nato je zbežal iz Rusije in živel kot obubožan izgnanec v Evropi, dokler se ni 1. 1917 vrnil v Petrograd in povedel delavce k množičnemu uporu zoper carja. Potem je živel mirno in skromno sam zase kot kreposten in nepristranski učenjak in vladal Rusiji kot priznan diktator do svoje smrti, ki je nastopila 1. 1924 zaradi možganske izkrvavitve. Bil je povzetek ruskega genija,
človek čistega ruskega izvora, obdarjen s tipično ruskimi lastnostmi.. .
Ta legenda nima nič opraviti s pravim Leninom. Bil je sin ne ubogega šolnika, temveč šolskega nadzornika cele gubernije, posestnika in dednega plemiča, ki so ga ljudje nazivali ,vaša prevzvišenost'. Bil je zaprt in izgnan v Sibirijo, kjer je živel udobno, mirno, v samoti, potrebni za njegovo delo; nikdar ni bil fizično napaden in imel je dovoljenje, da je nosil samokres. Tudi v Evropi je živel lagodno v srednjeslojni udobnosti: najmanj trikrat so ob raznih priložnostih velikanske vsote denarja šle skozi njegove roke. Kot drugi moški je imel metrese in ni bil vedno nepristranski učenjak. Ko se je vrnil v Petrograd, je zasedel prestolnico s pomočjo Trockega, oboroženih sil, mornarjev baltiške mornai-ice in krajevnih posadk. Car je bil vržen s prestola že dolgo prej. V Leninu ni bilo niti kapljice ruske krvi in umrl je zastrupljen po Stalinu."
Kolikor je mogoče zasledovati rodovnik, je bil Lenin po očetovi strani pristno tatarske-čuvaške krvi,. po materi pa (Marija Blank) nemško-švedskega pokolenja.
knjige knjige knjige
MARTIN JEVNIKAR, Slovenska knjiga v letu 1966
MARIJAN MAROLT, R. Ložar: Bulgarian art - Vugoslavian art
FRANCE PAPE2, Karl Jaspers
Kulturni večeri in gledališke predstave Slovenske kulturne akcije v letu 1968
Revijo smo naročnikom že razposlali. Posamezni izvodi so na razpolago v založbi SKA, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, za ceno 1000 pesov; pri poverjenikih v inozemstvu pa po 3 dolarje, 1200 lir, 14 frankov, 10 nemških mark in 60 avstrijskih šilingov.
•	Izšla je knjiga predavanj s študijskih dni v Dragi pri Trstu, ki jih vsako leto organizira Društvo slovenskih izobražencev v Trstu, z naslovom Draga 1968. Na 126 straneh so ponatisnjena naslednja predavanja: Dr. Janko Pleterski (Ljubljana), Združena Evropa in Slovenci; dr.Ludvik Vrtačič (Švica), koreferat o isti temi; dr. Vekoslav Grmič, mariborski pomožni škof, Dialog Cerkve s svetom in Vzroki modernega ateizma. — Problematiki izseljevanja slovenskega naroda je posvečenih več člankov, ki so jih napisali dr. Vladimir Klemenčič (Ljubljana), dr. Valentin Tnzko (Celovec), Franc Miljač (Kanalska dolina), dr. Rado Bednarik (Gorica), Bogo Samsa (Trst) in Izidor Predan. Pisatelj Alojz Rebula se spominja smrti prof. Šolarja. Knjiga se konča s pregledom dosedanjih tečajev v Dragi. Uredil je publikacijo uredniški odbor (Fr. Miljač, dr. Marijan Bajc, dr. Silva Resinovič-Valenčič in Sergij Pahor), izdala pa založba Mladika.
•	Slovenska Matica je v uredništvu Fr. Koblarja izdala Izidorja Cankarja: Leposlovje, eseje in kritike. Prvi del obsega Prve novele (večinoma iz Doma in sveta, iz Slovenca v 1. 1907-1910). Drugi del: Obiski. Tretji del: Eseji o umetnosti (francoskem simbojizmu) in kritike literarnih del (Župančiča, Sar-denka, Podlimbarskega, Aškerca, Meška idr.). Prof. Koblar je napisal tudi spremno besedo.
•	V založbi Slovenskega dušnega pastirstva v Buenos Airesu je izšla izredno aktualna knjiga „Koncil se pričenja zdaj", ki jo je napisal koncilski strokovnjak profesor papeške univerze v Lateranu redemptorist Bernhard Hii-ring. Lep slovenski prevod je oskrbel Alojzij Geržinič.
•	V literarnih krogih zapadnega sveta je zbudil splošno zanimanje roman „Myra Breckinridge", čigar avtor je mladi ameriški pisatelj Gore Vidal, polbrat Jacquelline Kennedy Onassis. To literarno delo.kritiki primerjajo s slovitim francoskim romanom „Liaisons dangereuses".
•	V padovanski univerzitetni zbirki Studi sulPEuropa orientale (8. zv, založba Trevisini, Milano) je izšla 200 strani obsegajoča knjiga „La letteratura gio-vanile jugoslava", ki sta ji avtorja Cro-nia, zdaj že pokojni italijanski slavist,
in naš sodelavec Martin Jevnikar, predavatelj za slovenščino na padovanski univerzi. Cronia je obdelal srbsko in hrvaško mladinsko knjigo, Jevnikar pa slovensko. Uvod je napisal rimski slavist Giovanni Mave. O obeh razpravah poroča kritično tržaška revija Zaliv v letošnji 18.-19. številki.
•	Južnoafriška škofovska konferenca v Johannesburgu je pripravila prvi južnoafriški katekizem. Izdala ga bo londonska založba Chapman. Katekizem bo izšel v 11 jezikih: agleškem, afrikan-skem, zulu, sotho, xhosa, pedi, venda, tsonga, tswana, otshivambo in rujuan-gali.
•	Med predstavnike „nouveau roman" (novi roman) štejejo francosko švicarskega pisatelja Robert Pingeta. Za svoj roman „Quelq’un" je 1965 prejel nagrado Femina v Parizu, dve leti prej pa za roman „L’inquisitoire“ nagrado kritikov. Zdaj je izšel najnovejši njegov roman „Passacaille“, ki ga kritiki stav-Ijajo v vrsto s slovitim „Maison de rendez vous", katerega avtor je oče „novega romana" Robbe-Grillet.
•	Konec aprila je pri založbi Harcourt Brace and World Inc. izšla nova knjiga Milovana Djilasa „The Unperfect Society — Beyond the New Class" (Nepopolna družba). Kar daje knjigi posebno značilnost, je avtorjevo razkrivanje na lastnem primeru, kako komunisti mislijo in delajo, kako sklepajo in razlagajo — v luči marksizma in leninizma — družbene pojave in njen
. razvoj. Djilas nič več ne verjame v komunizem, ampak govori o oblastiželj-nosti in aroganci komunistov, ki nimajo nič drugega kot prezir za navadnega smrtnika. (Povzeli smo po reviji Klic Triglava. — op. ur.)
•	Sv. pismo se je 1968 izkazalo v Jugoslaviji kot bestseller. Tako v hrvaškem kot v slovenskem jeziku je bilo štirikrat izdano. Naklada je znašala 165.000 primerkov, pa se je izkazala za mnogo premajhno.
•	V Grčiji je umrl grški romanopisec Stratis Mirivilis, čigar roman „Sirena z Lesbosa" je preveden tudi v slovenščino.
•	V katolicizem je prestopil znani severnoameriški pesnik in dramatik Ten-nnessee Williams, s pravim imenom Thomas Lanier Williams.
MEDDOBJE
4-6
zaključni zvezek X. letnika
prinaša na 160 straneh tole:
KAREL MAUSER, Pesmi
MIRKO GOGALA, Teologija dialoga
VINKO BRUMEN, Dialog med nami
VLADIMIR KOS, Opera v zelenem
FRANCE PAPE2, Podoba človeka pri Ivanu Cankarju
T. S. ELIOT - F. PAPEŽ, Umor v katedrali (2. dejanje)
LOJZE ILIJA, Osvobojenje (iz romana Fluda pravda)
ALFONZ ČUK, Ob Brumnovih Iskanjih
V OCENO SMO PREJELI
Ivo Rojnica, Susreti i doživljaji. Pregovor Ivo Bogdan. Miinchen 1969, Knjižnica Hrvatske revije. Urednik V. Nikolič, Str. 270.
Tomaž Kovač, V Rogu ležimo pobiti.
Samozaložba. Buenos Aires, 1968. Str. 95.
Na stazama izbegličkim. Srpsko pesništvo u izbeglištvu 1945-1968. Sasta-vili dr. Mateja Matejic i B. M. Ka-rapamdjič. Melburn 1969. Založba: Srpska misao. God. XIV, vanredno izdanje, knjiga 29-31, str. 450.
Milena Merlak, Skrivnost drevesa. Petindvajset tekstov. Sodobna knjiga. London 1969, str. 660.
Joseph Felicijan, The Genesis of the contractual Theory and the Instala-tion of the Dukes of Carinthia. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 196.7, str. 145.
Rado L. Lenček, The Theme of the greek koine in the concept of a glavic common language and Matija Ma-jar’s model. American Contributions to the sixth International Congress of Slavists. Prague 1968, August 7-13. Separat iz knjige: Linguistic Contributions. Volume I. Edited by Hen-ry Kucera. Mouton. Std. 28.
Rado L. Lenček, Modalna raba adverba „lahko“ v slovenščini. Otisak iz Zbornika za filologiji! i lingvistika. Knj. XI, Kolaričev zbornik. Novi Sad, 1968
okno v svet
BUENOS AIRES
•	V Buenos Airesu bodo odkrili spomenik v mestnem parku Centenario veliki poljski učenjakinji, dvakrat nagrajeni v, Nobelovo nagrado, Mariji Curie Sklo-doivski. Spomenik bosta postavila s pomočjo argentinskih državnih in mestnih oblasti. Poljsko-argentinski kulturni klub v Buenos Airesu in klub Mile-nium. Po spomeniku, ki ga tudi pripravljajo v Buenos Airesu Tarasu Ševčenku, bo zdaj odkrit spomenik tudi tej slavi poljske znanosti. Odkritje bo izvršila 18. oktobra dopoldne soproga predsednika republike ga. Maria E. Green de Ongania. V častni odbor za odkritje spomenika je bil imenovan tudi predsednik Slov. kult. akcije dr. Tine Debeljak.
•	Na predvečer XX. mednarodnega kongresa Mednarodne zveze za astronavtiko, ki je zasedal v argentinskem obmorskem letovišču Mar del Plata, sta Buenos Aires obiskala tudi astronavta Neil Armstrong in Collins. Kongres v Mar del Plati, kjer so se zbrali najvidnejši predstavniki vesoljskih poletov in raziskovalci vesoljskega prostora - med temi tudi oče sovjetskih sputnikov L. Sedov •— sta pozdravila tudi ameriška astronavta.
•	Septembra je v Buenos Airesu zboroval tudi Mednarodni kongres kirurgov.
•	58. Salon de Artes Plasticas (vsakoletna državna razstava argentinske likovne umetnosti) je bil v začetku oktobra odprt v Buenos Airesu na državnem razstavišču za likovno umetnost (Posadas 1725). Začetek razstave je navadno na prvi pomladni dan; letos se
ERANCE GORŠE JE PISAL
Iz Sv. Jakoba v Rožu na Koroškem, kjer se trenutno mudi, je pisal odboru Slovenske kulturne akcije akademski kipar France Gorše naš redni član, naslednje pismo:
Sv. Jakob, 1. oktobra 1969
„Ker sem prepričan, da vas bo zanimalo, zato vam sporočam, da sem pri Sv. Jakobu v Rožu na Koroškem že več kot mesec dni. Sredi svojega dela sem pri kiparski opremi za novo kapelo šolskih sester istotam. Zanimalo vas bo, da sem izvršil izvirni križev pot (že peti) iz žgane gline. Pravkar sem izvršil tudi skupino Sv. Družine iz mahagonija. Poleg imenovanih del imam izvršiti še Križanje, tudi iz mahagonija v velikosti 160 centimetrov (corpus). S tem bo moje delo tu končano.
Ko sem hodil po tej poti skozi Trst in Gorico, sem se spotoma ustavil pri prijateljih, in značilno je, da se zanimajo za življenje in razvoj SKA in je mikavna okoliščina, kako se ustavljajo ob problemu razkola v njej.
Vam rečem, jaz sam sem bil, ko sem zvedel za to dejstvo, zaprepaš-čen in ogorčen.
Dobil sem od prijatelja tu v Rožu Glas SKA od 11. VII. 1969 in berem v njem z zanimanjem objavo odbora Slov. kult. akcije: Odgovor na prav skromno pojasnilo.
Jaz vam rečem, da je vaš odgovor čisto na mestu in jaz se z vami tozadevno popolnoma strinjam ter odobravam vaše edino pravilno stališče in zlasti, ko odločno pribijate, da SKA po svojem namenu ni politična organizacija, ampak kulturna ustanova. (Podčrtal je g. Gorše. -— op. ur.)
V	zvezi s tem jaz ‘post festum’ preklicujem mojo glasovnico, ki sem jo dal g. Rudi Jurčecu, da na zadnjem občnem zboru SKA v zadnjem marcu glasuje v mojem imenu. Kajti pod nobenim pogojem nisem želel, da bi naj bil moj glas prispeval k razkolu SKA. Mojo gornjo izjavo vzemite, prosim, blagohotno na znanje.
V	kolikor mislite, da bi stvari koristila, jo lahko ob priliki v Glasu SKA objavite. Pri nadaljnjem življenju in razvoju SKA vam prav iz srca želim mnogo novih uspehov in sem vam s svojimi prispevki radevolje še nadalje na razpolago.
V	tem znamenju vas in vaše neutrudne in zveste sodelavce prav iskreno pozdravljam vaš
France Gorše"
je zakasnil. Razstavljenih je skupno 196 likovnih umetnin: 87 slik, 39 plastik, 58 grafik in 12 stvaritev za oddelek vizuel-nih poskusov. Prvo nagrado je žirija prisodila slikarju Jose Luis Menghiju, kiparju Ruben Locasu in za grafiko J. Carlos Romeru.
e V Narodni galeriji v Buenos Airesu je bila julija retrospektivna razstava nemškega ekspresionizma v slikarstvu in kiparstvu. Avgusta pa prav tam razstava francoske preproge, z občasno razstavo kitajske umetnosti.
•	Gledališka sezona v Buenos Airesu je stopila v pomlad. Teatro Colon je po dokaj uspeli obnovitvi Rossinijevega „Seviljskega brivca", uprizoril vredno in tehtno Cherubinijevo opero ,Medeja", ki jo je dirigiral Previtali. Nemški dirigent Erich Leinsdorf pa je začel nemški ciklus s ponovitvijo R. Straussove opere „Kavalir z rožo". V teh dneh je isti dirigent ponovil tudi Alban Bergovega „Wozzecka“. Sredi oktobra bo dirigiral tudi šest predstav R. Wagnerjevega „Parsifala“, za sklep pa Webberjevega „Čarostrelca“.
•	Pozornost vzbuja v Buenos Airesu v Institute Torcuato Di Tella, (Zavod za audiovizuelne poskuse) predstava „profanega oratorija" — tako je avtor Marcos Mundstock svojo stvaritev naz-val — „Sneguljčica in sedem naglavnih grehov". Muzikalno gledališka in-vencija mladega avtorja je danes med najboljšimi predstavami letošnje pomladi v Buenos Airesu.
•	Svetovnega X. kongresa arhitektov v Buenos Airesu se bo udeležila tudi arhitekta Rahela Dayan, soproga izraelskega vojskovodje Moše Dayana.
•	Mestno dramsko gledališče Teatro San Martin pripravlja E. Stopporja dramo „Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva", katere premiera bo sredi oktobra. To je že drugi sodobni angleški avtor v letošnji sezoni na tem odru. Prvi je bil Peter Luke, čigar diskutirano, presenetljivo dobro režirano in odlično igrano dramo (Pepe Soriano v naslovni vlogi) „Hadrijan VIL" še u-prizarjajo pri polni hiši.
•	Italijanski, v Argentini zelo cenjeni režiser Luis Mottura pripravlja v gledališču Regina uprizoritev najnovejše Fr. Diirrenmattove drame “Play Strindberg”, ki so jo z velikim uspehom igrali letos v Rimu.
•	Od 8. do 14. novembra bo v Buenos Airesu Mednarodni festival pesmi in plesa.
•	Stoletnico slavi 18. oktobra letos največji argentinski dnevnik „La Fren-sa“, ki ga. štejejo med 7 največjih in najboljših časopisov na svetu.
•	Veliki buenosaireški dnevnik „La Na-eion", ki bo v začetku prihodnjega leta slavil 100-letnico življenja, je v počastitev tega jubileja razpisal posebno literarno nagrado v znesku 1 milijona pesov za najboljši, še ne objavljeni roman. Žirijo sestavljajo vrhovi sodobne argentinske beletristike Adolfo Bloy Casares, Jorge Luis Borges, Carmen Gandara, Eduardo Mallea in Leonidas de Vedia.. Pri natečaju lahko sodelujejo pisatelji od kjer koli; roman pa mora biti napisan v španščini.
•	V začetku oktobra je argentinski pri-mas kardinal A. Caggiano s slovesnim nagovorom odprl L kongres katoliških univerz latinske Amerike.
med slovenci
•	Dr. Miha Krek je govoril na iO. slovenskem dnevu v Torontu o Prešernu pod geslom „Bil je upornik, a velik mož iz ljubezni". V govoru, ko je slovenskemu dnevu v središče postavljal mojstra slovenske pesmi, je med drugim dejal: „Kljub notranjim viharjem ali celo morda prav zaradi njih, pa je Prešeren ohranil vero vase, v svoje ljudstvo, v bodočnost Slovenije in tej veri dal lepo izpoved, da zveni kot himna tudi v današnji dan. Iz bojev za to ljubezen je ustvaril bisere svojih poezij. Osnovne resnice na vezanost na svoj rod pove v nedosegljivi preprostosti, pa tako čudovito lepi in točni umetniški obliki. Spomnimo se samo njegove Zdravljice, pa recite, če ne zveni v celoti kot navdušen klic našega hotenja."
•	V Londonu je izšla knjiga, ki jo je napisal Ljubo Sire z naslovom „Nesmi-sel in smisel". V knjigi popisuje ječe UDBE, ki jih je po vojni doživljal bivši partizanski borec.
•	V prestolnici Venezuele Caracas so junija odprli prvo svetovno razstavo Otroške risbe. Sodelovali so otroci iz 35 dežel. Največ razstavljalcev je bilo — Slovencev!
•	V Oslu je izšla zbirka pesmi sodobnih jugoslovanskih pesnikov z naslovom »Jugoslovanski kvartet". Od Slovencev so zastopani v prevodih Svena Menes-landa Edvard Kocbek in Dane Zajc.
•	Matica mrtvih je zbirka imen tistih, ki so padli kot žrtve komunizma med revolucijo v Sloveniji. Pod tem imenom je Tabor v ZD do zdaj izdal že II. del. Prvi je izšel konec lanskega leta. V novem zvezku je opisan razvoj revolucije in njeno divjanje po Sloveniji do kočevskega procesa po padcu Turjaka.
•	Kulturne prireditve zadnje poletje v Ljubljani so bile izredno bogate. Na ljubljanskem festivalu v Križankah je bilo 48 nastopov; 15 oper, 12 koncertov, 7 folklornih predstav, 5 dram in 3 baletni večeri. Obiskovalcev je bilo na festivalu 45.480, med temi 40 odstotkov tujcev.
•	Za vpis na univerzo je letos v Ljubljani prosilo 4518 maturantov: 3916 za redni, 557 pa za izredni študij. Največ se jih je prijavilo na filozofsko fakulteto: 778. Lani je bilo na univerzi vpisanih 9000 študentov.
•	Slovenska akademija znanosti in u-metnosti je obiskala Češko in Slovaško akademijo. V delegaciji so bili predsednik Josip Vidmar, podpredsednik dr. A. Kuhelj, dr. Bratko Kreft, član akademije, in njen upravnik dr. L. Bebler.
•	V julija meseca so v Ljubljani priredili dobro uspel seminar slovenskega jezika in književnosti za inozemske goste, ki se ga je udeležilo čez 80 razumnikov. Organizatorja sta bila prof. Paternu in prof. Glušičeva; predavali pa so Josip Vidmar, Milko Kos, France Stele, prof. Novak, Paternu, Legiša, A. Slodnjak, Bezlaj, Cvetko, Matičetov, Mahnič, Pogorelčeva in drugi.
•	Hrvatski Srb Nobelov nagrajenec Ivo Andric je bil povabljen na Japonsko, da bi navezal stike z japonskimi književniki.
po svetu
•	V Kolnu so ustanovili Zvezo nemških pisateljev, ki bo zajela trinajst pokrajinskih pisateljskih združenj zapadno-nemške zvezne republike. Za predsednika so si volili Dieter Lattmanna, ki je bil duša gibanja za ustanovitev tega društva. Na ustanovni skupščini je govoril Heinrich Boli, ki je poudaril, kako je sodobni pisatelj na milost in nemilost prepuščen mogočni založniški industriji, ki se ji pridružita še radio, televizija, film in časopisje, da ga izkoriščajo. Pozval je svoje pisateljske tovariše, da se družno zavzamejo za novo zakonodajo o pisateljskih honorarjih.
•	Najnovejši film Alain Resnaisa, ki je zaslovel po »Hirošima, ljubezen moja", je celovečerna stvaritev „Je Caime, je Caime" (Ljubim, ljubim te). Resnais se je v tem filmu prvič sprijel z danes tako cenjenim postavljanjem zgodbe v umišljeni svet fiktivne znanosti in nad-časnosti.
• Poljski režiser umetniške generacije med obema vojnama Aleksander Ford, ki je zaslovel s svojimi stvaritvami v Holywoodu, se je preselil v Izrael, kjer nadaljuje svojo filmsko pot. Njegov prvi film iz tega izraelskega obdobja bo dramatizacija Solženicinovega romana »Prvi krog". Filmal ga bo v celoti v Palestini.
• Covent Garden v Londonu je letošnjo sezono začel sredi septembra z uprizoritvijo Berliozove največje, dvodelne opere »Trojanci". Oba dela: »Obleganje Troje" in »Trojanci v Kartagini" sta bila v počastitev stoletnice smrti francoskega mojstra v celoti izvajana. Dirigiral je največji sodobni poznavalec Berliozovih stvaritev v anglosaškem svetu Anglež Colin Davis. Davis je zdaj tudi direktor Covent Gardna. V glavnih vlogah so nastopili Anja Šil ja, Josephine Veasey, John Vickers, Poter Glossop in Michael Langdon. Režiral je grški mojster Miloš Volomcadis, scenski okvir pa je predstavam dal Nicholas Georgia-dis. — Covent Garden ima v letošnjem repertoarju še Puccinijevo »Boheme", Verdijev »Ples v maskah", kjer bo pel tudi slovenski tenorist iz buenoaireške-ga Colona Karl Košuta, Bizetovo „Car-men", R. Straussa »Žena brez sence", pa Rossinijevega »Seviljskega brivca".
•	Tudi dunajska Opera je začela svojo novo sezono. V letošnji svoj spored je vključila tudi izvedbo petih oper, ki že dolga leta niso bile izvajane. Med temi je Gluckova »Ifigenija na Tauridi" z dirigentom Horst Steinom, ki je postal tudi glavni ravnatelj Opere. Ifigenijo bo pela hrvaška sopranistka Sena Jurinac; Verdijev »Machbeth", ki ga bo dirigiral Karl Bohm; Beethovenov »Fidelio", za počastitev 200-letnice mojstrovega rojstva, ki ga bo dirigiral Leonard Bernstein; von Einenov »Proces", v režiji argentinskega režiserja Jorge Lavellija (njegovo režijo Valle-Inclanove potične drame »Božja beseda" z Mario Casares smo pred leti gledali v Buenos Airesu); pa Smetanova opera »Dalibor", ki jo bo dirigiral Jo-sef Krips.
•	Znani argentinski filmski režiser Leopoldo Torre Nilson je začel s snemanjem zgodovinskega filma o življenju narodnega osvoboditelja generala Jose de San Martina.
• Francoska in italijanska televizija std v koprodukciji pripravili niz televizijskih flmov o napoleonskh vojnah in podvigih, v počastitev 200-letnice rojstva Napoleona Bonaparteja. Zunanfe posnetke za filme so odigrali v Jugoslaviji.
darovi
Jože Stefanič, Tortuguitas, B. Aires, 1000 pesov;
Emil Cof, Zarote, B. Aires, 1000 pesov;
Franc Jakop, San Nicolas, B. Aires, 2000 pesov;
Ivan Tertnik, Buenos Aires, 300 pesov;
Štefka Mikuš, Palomar, Buenos Aires, 3000 pesov;
N. N., Ramos Mejia, Buenos Aires, 500 pesov.
Vsi ti iz Argentine.
Ing. dr. Bogdan Dolenec, iz Nemčije, 10 DMK;
Peter Mohar, Avstrija, 410 šilingov;
Dr. Alfonz Čuk, ZD, 13.50 dol.
Dr. Rajko Ložar, ZD, 10 dol.
Dr. Ciril Zebot, ZD, 10 dol.
Podporni člani
Dr. Miha Benedičič, Castelar, 2000 pesov;
Dr. Alojzij Voršič, Buenos Aires, 2000 pesov;
Dr. Franček Prijatelj, Nemčija, 40 DMK.
Vsem lepa hvala — za vse!
Prosimo, popravite!
V prejšnji številki našega lista (Glas SKA, XVI., št. 10) je bilo v članku »Antona Slodnjaka Slovensko slovstvo in Kulturna akcija" v zadnjem odstavku zapisano, da Stanko Kociper v zdomstvu do zdaj še ni objavil nobene drame. Piš-čeva trditev ne drži, ker je bila S. Kocipra drama »Svitanje" objavljena v munchenski reviji Svobodna Jugoslavija. Netočnost s tem popravljamo.
O ^	TARIFA REDUCIDA
2 ^ d	CONCESION 622»
sli	
S o -	
	R. P. 1. 953701
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Tiska ga Editorial Baraga S.R.L., Pedernera 3253, Buenos Aires. Nakazila na: Ladislav LenJek CM, Ramčn L. Falcdn 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable: Slovenska kulturna akcija, Ramin L. Falcdn 4158, Buenos Aires