Olga Kunst-Gnamuš
Pedagoški inštitut
pri Univerzi Edvarda Kardelja
v Ljubljani
PRIMER POMENSKO, FUNKCIJSKO
IN OPERATIVNO ZASNOVANE OBRAVNAVE
Ob primeru obravnave osebnega zaimka želim ponazoriti, da mora biti podstava sodobnega jezikovnega pouka pomensko in funkcijsko jezikoslovje in da je treba jezikoslovna spoznanja pretvoriti v šoli v ustrezne didakUčno-spoznavne postopke.
Pomensko in funkcijsko jezikoslovje razlaga pomen jezikovnih izrazov (fonemov, besed in oblik, besednih zvez, stavkov, stavčnih zvez in besedil) ter pojasnjuje vlogo posameznih jezikovnih sredstev pri nastajanju povedi in besedil. Izraz operativizacija pa pomeni pretvorbo strokovnih znanj v didaktično-spoznavne postopke (obUke in metode) pri pouku.
Jezikoslovna podstava
Da bi lahko pri jezikovnem pouku uspešno uzaveščah razmerja med pomenom, izrazom in funkcijo, morajo biti ta temeljna razmerja najprej jasna učitelju samemu.
V našem primeru je treba najprej odgovoriti na vprašanja: Kaj je pomen osebnega zaimka?
Kakšno vlogo ima pri nastajanju povedi in besedila?
Šele ko smo dovolj jasno odgovorili na ti dve vprašanji, se lahko lotimo metodično predelave jezikoslovnega znanja. Bistvo te pa je odgovor na vprašanje:
Katere jezikovne in miselne dejavnosti mora učenec opraviti, da bi osvojil znanja in da bi ta vphvala tudi na jezikovno rabo?
Podlaga za opazovanje jezikovnega izraza ne smejo biti posamezne besede, ampak dejanske sporazumevalne enote, povedi ali besedila. V njih se mora opazovani pojav pojavljati v tipični obliki in zadosti pogosto. Izrabljamo že oblikovana besedila, spretni učitelj pa jih bo ustvarjal neposredno pri obravnavi.
Pomen in vloga osebnega zaimka
Z osebnim zaimkom poved navezujemo na govorni položaj. Pomen osebnega zaimka opazujemo na podlagi že osvojene vednosti, da je beseda (besedna zveza) v povedi nosUec dveh pomenskih podatkov: predmetnopomenskega in skladenjsko-pomenskega. Prvega pridobimo na podlagi poimenovalnega razmerja med izrazom in sporočano predmetnostjo, drugega na podlagi razmerij, ki obstajajo med predmeti, zajetimi v dogodek in izraženimi kot skladenjska razmerja v povedi.
Urednici dr. Bredi Pogorelčevi se zahvaljujem za strokovne smernice pri predelavi besedila.
182
Primer:
Predmetni pomeni:
Izraz:
Skladenjski pomeni:
Vršilec, dejanje, prizadeti predmet, prejemnik.
Zunajjezikovne dogodke preslikamo v stavčni pomen tako, da predmetnost poimenujemo, z oblikovanjem poimenovalnih enot v stavčne člene pa izrazimo pomenske vloge v dogodku udeležene predmetnosti. Dogodek namreč ni vsota predmetov, ampak njihov v razmerja urejen sestav.
Skušajmo na podlagi tega splošnega metodološkega izhodišča razvozlati pomen osebnih zaimkov. Tudi ti nosijo v povedi oba pomenska podatka.
Predmetni pomeni:
Izraz:
Skladenjski pomeni:
Osebna zaimka za 1. in 2. osebo kažeta torej na položajsko dano predmetnost, in sicer ! samo na najpomembnejše sestavine te predmetnosti: sporočevalca (tistega ki go- \ vori) in naslovnika (tistega, s katerim sporočevalec govori). 3. osebo (neudeležen- 1 ca) pa je treba poimenovati s samostalnikom. To dejstvo je treba širše ovrednotiti: tako ¦ z osebnim zaimkom kot samostalnikom poimenujemo predmetnost Kadar gre za tretjo ; osebo, si samostalnik in osebni zaimek to vlogo delita (kot bomo videli kasneje), za izra-1 žanje sporočevalca in naslovnika pa praviloma uporabljamo le osebni zaimek. Tako je je- j zik dosegel neverjetno ekonomičnost v izrazu: vloge sporočevalca in naslovnika se me-njujejo, izraz pa ostaja vedno isti. V izjemnih okoliščinah lahko sporočevalec poimenuje I tudi sebe (Jaz, kralj danski), pogosto poimenuje tudi naslovnika (Peter, prinesi...). Ven- \ dar sta sporočevalec in naslovnik pridobila svoji imeni v vlogi tretje osebe, v kateri jima { je bilo to nujno potrebno, v vlogi sporočevalca in naslovnika pa bi lahko shajala brez \ imen.
Sklenemo lahko, da z osebnim zaimkom izražamo udeležence sporočanja; tretjo osebo, ki položajsko ni razvidna, pa poimenujemo s samostalnikom. Z oblikami osebnega zaimka pa izražamo v povedi pomenske vloge, ki jih imajo udeleženci v predstavljenem dogodku. I
Osebni zaimek pa ni vedno izražen. Kadar z njim izražamo v povedi vlogo vršilca dejanja/nosilca stanja ali dogajanja, je pomenski podatek izražen že z osebno glagolsko obliko ¦ - povedkom. Osebo v vlogi vršilca/nosilca izražamo z dvema jezikovnima sredstvoma: i
183
Osebni zaimek Končnica osebne glagolske oblike
(JAZ) piše-m
(TI) piše-š
JURE/(ON) piše-0
Za redundantno (podvojeno) izražanje udeležencev sporočanja v vlogi vršilcev/nosilcev se odločimo le tedaj, kadar želimo temeljnemu sporočilu dodati še posebni poudarek; sicer uporabljamo le osebno glagolsko obliko.
Toda te možnosti nimamo samo v imenovalniških oblikah oziroma pri skladenjskopo-menskih vlogah vršilca/nosilca, ampak tudi v drugih sklonih (rodilniku, dajalniku, tožil-niku) oziroma tudi tedaj, kadar imajo udeleženci druge skladenjskopomenske vloge.
V teh treh sklonih imamo na razpolago naglasno in naslonsko obliko osebnih zaimkov.
Osebni zaimek v povedi (podobno tudi osebna glagolska oblika) sporoča dva pomenska podatka: vlogo osebe v govornem dogodku (sporočevalec, naslovnik, neudeleženec) ter vlogo udeležencev v dogodku, ki je predmet sporočila.
Z osebnim zaimliom poved navezujemo na sobesedilo
Posebno obravnavo zahteva predmetnost (bitja, stvari, pojmi), o kateri sporočevalec sporoča, a položajsko ni razvidna. Zato jo poimenuje s samostalnikom (ali samostalniško besedno zvezoj. Torej je samostalnik ime za tretjo osebo, kot beremo že v Toporišičevi slovnici (1976). Ce se v povedih, ki sestavljajo besedilo, izrazi za isto predmetnost (v drugačni ali enaki skladenjskopomenski vlogi) ponovijo v neposredni bližini, jih pozaimeni-m o, to je opustimo njihova samostalniška ali samostalniško-zvezna poimenovanja, z zaimkom pa ohranimo podatek o njihovi skladenjskopomenski vlogi. Izražen je z obliko osebnega zaimka. i j
Mavgli je zagledal žensko, ki je bila dobra z njim in ki ji je pred tako davnim časom rešil življenje.
Če bi ponavljajočih se izrazov za predmetnost ne pozaimljali, bi poved imela takšno obliko:
Mavgh je zagledal žensko, ki je bila dobra z Mavghjem in tej ženski je MavgU pred tako davnim časom rešil življenje.
Pozaimljanje v neposrednem sobesedilu poimenovane predmetnost! ima velik pomen, saj razbremeni besedilo prevelike redundance.
Dejstvo, da samostalnike ali samostalniške zveze v besedilu pozaimljamo, ponovno potrjuje, da s samostalniki poimenujemo predmetnost (bitja, stvari, pojme), ki ima vlogo tretje osebe, in je torej samostalnik v tretji osebi.
184
Skupna (poimenovalna) vloga samostalnika in zaimka ( samostalnik izraža tretjo osebo, zaimek prvo in drugO; tretjo, če je njeno ime znano iz sobesedila) v razmerju do predmetnosti se vzporedno kaže pri izražanju svojine. Svojino izražamo s svojilnimi pridevniki ter osebno svojilnimi zaimki. Svojino sporočevalca in naslovnika vedno z osebno svojilnimi zaimki, svojino tretje osebe pa s svojilnim pridevnikom ali osebno svojilnim zaimkom. Slednjega rabimo, če izražamo svojino tretje osebe, ki je bila poimenovana v sobe-sedilu:
Prinesi mi Petrov dežnik.
Peter je tu. Prinesi njegov dežnik.
Razmišljanje pod točko 1 in točko 2 lahko strnemo v naslednjo preglednico:
Obravnava osebnega zaimka lepo razkriva, kako je sporočilo povedi vpeto v okvire sporazumevanja in zunaj njih ni razumljivo. Z osebnim zaimkom izražamo vloge udeležencev sporočanja v dogodku, o katerem sporočamo. Iz sporočila o dogodku zvemo, katere vloge so imeh v njem udeleženci sporočanja. Nosilec teh podatkov je osebni zaimek.
Preveri, ali je opisana jezikoslovna razlaga pojava (pomen in vloga osebnih zaimkov) ustrezna. Reši naslednji nalogi.
1. Oblikuj dve povedi. V prvi izrazi z osebnim zaimkom pomenske podatke, ki so zaznamovani z 1, v drugi tiste, ki so zaznamovani z 2.
Vloge v govornem dogodku:
Vloge v glagolskem dogodku: PODARITI,
Pri reševanju naloge boš ugotovil, da nekateri pomenski podatki še manjkajo, npr. tisti, ki določajo rabo poudarnih ali naslonskih oblik, izražanje vršilca z osebnim zaimkom ali samo z osebno glagolsko obliko. Vendar pa bi zajetje teh podatkov zahtevalo obsežnejšo uvodno obravnavo še drugih dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje sporočila.
Manjkajo tudi podatki o času glagolskega dogodka v razmerju do govornega dogodka ter o osebkovem naklonskem razmerju do dejanja.
185
2. Določi predmetni in skladenjski pomen z velikimi črkami napisanih oblik osebnega zaimka, tako da jih boš s črto povezal z ustreznim pomenskim podatkom.
Predmetni pomen: SPOROČEVALEC    NASLOVNIK   NEUDELEŽENEC
Izraz: Toda nenadoma se je pred MENOJ zrušil ves svet.
Skladenjski pomen: Zrušiti se, nosilec dogajanja, kraj, čas.
Katera temeljna znanja, ki bi mu razširila vpogled v pomen in funkcioniranje jezika, naj bi učenec osvojil pri obravnavi osebnega zaimka?
Spoznal naj bi pojem osebe (1. oseba je sporočevalec, govoreči; 2. oseba naslovnik, tisti, s katerim govorimo; 3. oseba v sporočanju dejavno neudeležena predmetnost) ter način njenega izražanja. Z oblikami osebnega zaimka pa izražamo pomensko vlogo, ki jo imajo udeleženci sporočanja v dogodku, o katerem sporočamo. Spoznal naj bi, da tretjo osebo poimenujemo s samostalnikom, da pa jo, kakor hitro je mogoče, v besedilu ponovno po-zaimenimo, to je izrazimo z zaimkom. Tako bi osvojil pomen osebnega zaimka, oblike osebnega zaimka ter njihovo vlogo ter zaimek kot sredstvo navezovanja povedi s sobesedilom.
Marsikdo se bo seveda prestrašil, misleč, da smo svojčas učence vendarle naučiU prepoznavati osebne zaimke, jih sklanjati ali celo določati. Zagotovo pa ne bodo uspeli osvojiti teh spoznanj.
Na take pomisleke odgovarjam tako:
Kaj so imeU od tega, če so se snov naučili, a so jo potem tudi hitro pozabiU? Bistva zaimen-ske besede niso dojeli. In koliko je to znanje vpUvalo na rabo jezika, na razumevanje postopkov nastajanja povedi in besedila? Verjetno zelo zelo malo.
Razen tega imamo v razredu učence, ki so vajeni misliti in radi mislijo. Čemu bi jih prav pri spoznavanju jezikovnega sestava oropali za take priložnosti?
Postopek je videti zapletenejši, kot dejansko je, tudi zato, ker moramo mi sami spremeniti oziroma dopolniti naše razmerje do jezika. To pa je pri vsej stvari najnapornejše. Spremeniti se je treba do take mere, da bomo morali začeti sami jezikoslovno razmišljati.
Ali je obravnava zaimkov pomembna iz zornega kota rabe
Pri odmeri časa za določeno slovnično poglavje je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kakšna so razmerja med znanjem in njegovo uporabnostjo pri praktičnem sporočanju. Tega vprašanja v metodiki ni mogoče obravnavati mimo vprašanja, kako snov obravnavati, da bi vplivala na praktično sporočanje. Tudi zelo uporabno snov je namreč mogoče podajati tako, da v najboljšem primeru vpliva na razvijanje spominskih zmožnosti.
Najprej je torej treba pogledati, ali raba osebnega zaimka predvsem v funkciji navezovanja dela otrokom ali celo odraslirü težave. Ali razčlemba njihovih besedil razkriva, da jim dela težave pozaimljanje kot sredstvo vstavljanja povedi v sobesedilo? V besedilih otrok aU celo odrasUh pogosto naletimo na tovrstne napake:
(1) Dečki so naredili stolp. Mačka jim je stolp podrla.
V drugi povedi je po nepotrebnem ponovljen izraz, znan iz sobesedila. Podobno velja za naslednjo vsoto oblikovno nepovezanih povedi.
(2) Raziskava bo dokončana do pogodbenega roka Posebnih ovir med potekom raziskave nismo imeli. O rezultatih raziskave pa še ne moremo poročati, ker še ni dokončana.
186
Tovrstne napake razkrivajo, da bi bilo treba postopke pozaimljanja uzavestiti kot pomembno obliko navezovalnih postopkov.
Nato učenci raziskujejo, kako je sporočevalec izrazil sebe v vlogi vršilca, kako je izrazil naslovnika in kako neudeleženca, tretjo osebo.
187*
Metodična operativizacija spoznanj o pomenu in funliciji osebnega zaimka
Da bi lahko smotrno zasnovali obravnavo osebnega zaimka, je bilo treba odgovoriti na \ vprašanje, kakšno vlogo opravlja pri nastajanju povedi in besedila in kakšen pomen ima j to znanje za rabo. \
Temeljno vodilo pri iskanju metodičnih postopkov pa je spoznanje, da lahko učenec pride do zaželenih spoznanj le z lastno dejavnostjo in le prek nje razvija zmožnosti. To pa zahteva, da spoznanja pretvorimo v (jezikoslovno) dejavnost učencev. Dejavnosti so tem ; učinkovitejše, v čim večji meri so odsev dejanskih procesov, ki potekajo pri oblikovanju \ povedi in besedil. V zgodnejših fazah govornega razvoja so ti procesi razvidni, kasneje j se skrajšajo, ponotranjijo in potekajo po nezavedni ravni. Njihovo dejanskost odkrivamo ; le še v napakah slabše razvitih govorcev. Dejavnost otrok torej ne izhaja samo iz didak- : tičnih načel, ampak mora temeljiti na psihoUngvističnem opisu jezikovnih operacij, biti mora usklajena z bistvom jezikovne dejavnosti. Zato mora operativizacija smotrov temeljiti na ustrezni jezikoslovni teoriji o postopkih upovedovanja in sporazumevanja.
Načelo operativizacije bom ponazorila z operativno zasnovano obravnavo osebnega zaimka. Osebni zaimek obravnavamo v dveh stopnjah, ki jih razčlenimo na podrobnejše korake. Podrobna členitev je odvisna od zmožnosti učencev. Nekatere je treba voditi do spoznanja kar se da postopoma, pri zmožnejših pa samo nakažemo smer razmišljanja.
h stopnja
Na tej stopnji učenec spozna, kako sporočevalec in naslovnik ter neudeleženec izrazijo i v sporočilu povedi vloge, ki jih prevzamejo v dogodku. Začnemo s pomensko najpo-;
membnejšo vlogo vršilca dejanja/nosilca stanja ali dogajanja. I
I
Nato postopek razširimo na druge skladenjskopomenske vloge. Za obravnavo je primer- j no besedilo v obliki dvogovora med sporočevalcem ali naslovnikom, še bolje pa je, če j spretni učitelj organizira pogovor neposredno v razredu. Razdeli vlogi sporočevalca in j naslovnika (med pogovorom se ti vlogi zamenjujeta, ta okoliščina je za obravnavano snovi pomembna, saj sleherni sporočevalec izrazi svojo vlogo z enakim izrazom). Dogovoriti se ! morata, kateri izmed njiju bo vršilec spornega dejanja, npr. kdo bo na koncu leta izročil, razredničarki rože. Kot izid pogovora nastane tabelska sUka, v kateri je treba izraziti, kateri izmed udeležencev pogovora bo prevzel sporno vlogo v dogodku. Učenci sami vpi-1 šejo manjkajoče sestavine povedi, tako da izrazijo, kdo izmed udeležencev bo prevzel] vlogo vršilca dejanja. j
1
Tabelsko sliko je seveda treba skrbno pripraviti ter besedila podrediti didaktičnim smot- j rom. Vendar pa je bistvena zveza s sporočanjem dosežena: sporočanje je podlaga za opa- j zovanje jezikovnega pojava, jezikovni pojav opazujemo iz zornega kota vloge v sporočilu, j
Tako bo mogoče zasnovati jezikovno vzgojo šele tedaj, ko bomo začeli pomensko in funk- \ cijsko zasnovani pouk uvajati celovito.
Za sedaj pa so morda ti poskusi videti še precej izjemni in zato težje prenosljivi v prakso.
Znanje je treba izpopolniti z uvedbo oblik za razna števila in razne sklone. Npr.: Dopolni i poved z manjkajočo pomensko sestavino. V prvi povedi je nosilec pomenske vloge na- j slovnik, v drugi sporočevalec: i
Učitelj je poklical
NASLOVNIK
., ne
SPOROČEVALEC
Določi, kateri izmed udeležencev sporočanja je nosilec pomenske vloge prejemnika in ci- ' Ija. i
Ne bom TI več posojala knjig, saj MI JIH ne vračaš. i
Tu je nakazana samo smer metodične operativizacije. ^
i
Na tej stopnji učenec spozna, da osebni zaimek pomeni sporočevalca (1. osebo), naslov- j nika (2. osebo) in neudeleženca (3. osebo) ter da z raznimi oblikami osebnega zaimka izražamo pomenske vloge, ki jih imajo udeleženci v dogodku, o katerem sporočamo. ObUke zaimkov uredimo po sklonih, številih in spolu, kjer ga izražamo.
2. stopnja ]
Na tej stopnji učenec spozna, da tretjo osebo (neudeleženca) poimenujemo, v sobesedilih i pa besedo ali besedno zvezo znova nadomestimo z osebnim zaimkom. Primeri vaj so vzeti iz delovnega zvezka Besede naše so žive (Slabe - Gnamuš, 1981).
1. Učenci se vadijo vpozaimljanju besed ali besednih zvez: j
Npr.: Podčrtaj samostalnik, ki se ponovi, in ga nadomesti z zaimkom. Napiši izboljšani dvojici povecü. ;
- Narisana je premica. Na premici je označena točka. *
- Lisica beži zelo hitro in vztrajno, pri tem krmari z repom. Celo psi lisico težko najdejo, i Če so lisici tesno za petami, spusti plen. '|
Vaje bodo najučinkovitejše, če jih bomo jemali iz učenčevih pisnih izdelkov (šolskih in i domačih nalog). i
2. Učenci uzaveščajo navezovalno vlogo zaimka. Določajo mu pomen, tako da izpišejo be-1 sedo ali besedno zvezo, na katero se navezuje. j
Npr.: a) Določi, kaj pomeni zaimek g a v naslednjih povedih.
Zaimek Pomen       ]
Na gozdni poti smo srečali gozdarja. j
Povprašali smo ga po njegovem delu.                                     ga gozdar       1
188 ^
Polh živi najraje v bukovih in hrastovih gozdovih. Lovijo ga ponoči s posebnimi pastmi.
b) Nariši, kaj pomenijo poševno tiskani zaimki. Šivanka je padla na tla. Poišči jo.
Zvonček je ovenel. Zalij ga.
Postavi mizo na sredo sobe in jo pokrij s prtom.
c) Podčrtaj v besedilu besede ali besedne zveze, ki določajo označenim zaimkom pomen.
V starih časih, tako pripovedujejo, je lev lahko letal po zraku. Takrat nobena žival ni bila varna pred njim. Lev pa je zavaroval kosti oglodanih živali. Dve beli vrani sta jih morali stražiti noč in dan.
Opravičeno sklepamo, da bi bile vaje v pozaimljanju koristne tudi za rabo, še posebej, če bi temeljile na dejanskih napakah, ki jih učenci delajo pri obUkovanju besedil. {
Izraba izbirnih sredstev____
Pri slovničnem pouku pa je treba vselej paziti, da postopkov ne bi preveč zožili in učencem zamejili izraznih možnosti. Jezik namreč nudi za izražanje enake vrednosti izbir-n a sredstva ter tako sporočevalcu omogoča, da s sporočilom izrazi svoje videnje dejanskosti.
Iz naslednjih stavkov lahko tvorimo besedilo po dveh postopkih:
- s pozaimljanjem sobesedilno znanih izrazov,
- z njihovim sopomenskim izražanjem.
Raziskava bo končana do pogodbenega roka. Med potekom raziskave ni bilo posebnih ovir. O rezultatih raziskave ne moremo poročati, ker raziskava še ni končana.
a) Raziskava bo končana do pogodbenega roka. Med njenim potekom ni bilo posebnih ovir. O rezultatih (raziskave) ne moremo poročati, ker še ni končana.
b) Raziskava bo končana do pogodbenega roka. Med potekom dela ni bilo posebnih ovir. O rezultatih raziskave še ne moremo poročati, ker naloga še ni končana.
Sporočevalec je pri oblikovanju besedila isto predmetnost poimenoval s tremi sopomenkami: raziskava - delo (raziskava je vrsta dela) - naloga (raziskava je raziskovalna naloga). Sopomenke so brez čustvenih predznakov.
Včasih pa sporočevalec z novim poimenovanjem predmetnosü vstavlja v sporočilo odtenke svojih čustvenih ali spoznavnih razmerij do nje.
Na primer:
Pred vrati je stal star mož. Tega človeka nisem videl še nikoh poprej. AH: Pred vrati je stal star mož. Tega potepuha nisem videla še nikoli poprej.
18»!
z izrazom potepuh izrazim svoje videnje predmetnosti. Za koga drugega bi morda ista predmetnost pomenila kaj drugega (npr. reveža). Prek operacij pozaimljanja učenci spoznajo:
- podvrsto samostalniške besede (izraze za osebe, to je udeležence sporočanja),
- njeno vlogo pri nastajanju besedila,
- operacijo nadomeščanja, njeno vrednost pri sporočanju in jezikoslovnem raziskovanju.
Literatura:
Slabe V., Kunst Gnamuš O. (1981): Besede naše so žive, delovni zvezek za učence, Pedagoški inštitut
Toporišič J. (1976): Slovenska slovnica, Obzorja, Maribor.
Kunst Gnamuš O. (1981): Pomenska sestava povedi, Pedagoški inštitut
Dik, S. C. (1978): Functional Grammar, North-HoUand Publishing Company.
190