441                                                                                                                           Pesmi o Titu
Acs Karolv
Pojem o človeku
Oko,
ubogo zemeljsko oko,
z lahkoto v hipu se zapre,
prevara ga odblesk fatamorgane,
vase se zazre — ali lahko
spozna prihodnost
oko?
—  Lahko.
Uho,
gluho to uho,
zasliši šele glasen hrup,
čim glasnejši je ga bolje sliši,
ah lahko natančno loči
pravo od napačnega
uho?
—  Lahko.
Jezik,
papagajsko blebetanje,
napačne ga besede zavozlajo,
ali pa se mu poslušna usta prilizujejo,
ah lahko v imenu milijonov
govori namesto njih
jezik?
—  Lahko.
Koža,
drhteča dn prekratka,
sname se z enim sunkom,
to je ne izuči, sama zase trpi,
ali lahko postane pregrinjalo
celi deželi
koža?
—  Lahko.
A kost,
sluzasti mehkužnež,
srečen kadar le počiva,
442                                                                                               Acs Karolv, Branko Miljkovič
a na ukaz si vsako breme naprti, ali lahko vzdrži med kamni v mlinu ta hrbtenica ljudstva ta kost?
—  Lahko.
A kri,
ki hitro se ohlaja,
preplašena hiti, da se razlije,
če le odkrije luknjo, ki jo zvrta krogla,
ali lahko tej valoveči množici
večno kljubovanje poje
ta kri?
—  Lahko.
Možgani,
zmotljivi in človeški,
stiskajo jih razni interesi,
po želji priskrbe resnice lažne,
sami s seboj se potrjujejo,
ali lahko poznajo zakon
možgani?
—  Lahko.
Telo,
to izčrpano telo,
zgubano od preživetih let,
suhi list se loči od veje življenja,
ali lahko obraz se domovine
vsako leto pomladi?
Titu jih je šestdeset, a čez leto eno manj.
(1952)