J eorija Iz vsebine: LEOPOLD KRESE Ovire VLADO RUPNIK Reelekcija in javnost LEO MATES Evropa in nevezanost BORIS MAJER Heidegger — »mislec biti« AJ LJUBLJANA V NOVEMBRU 1966 Teorija in praksa — revija za družbena vprašanja Izdaja Visoka šola za politične vede v Ljubljani Urejuje uredniški odbor: Roman Albreht, Vlado Benko, Adolf Bibič, Stane Kavčič, Dragana Kraigher, Sergej Kraigher, Stane Kranjc, Boris Majer, Lev Modic, Mitja Ribičič, Zdenko Roter, Rino Simoneti, Majda Strobl, Mitja Švab, Zvonimir Tanko, Joža Vilfan, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK : Stane KAVČIČ ODGOVORNI UREDNIK: Stane KRANJC Lektorja: Mojca Močnik in Jože Snoj oprema: ing. arch. Branko SIMČIČ UREDNIŠTVO: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 10 39, 31 13 77 UPRAVA: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 13 77 int. 232 letno izide 12 številk. Celoletna naročnina 30 N din (3000 starih dinarjev), polletna 15 N din (1500 dinarjev), posamezen izvod 3 N din (300 dinarjev) Za tujino dvojna cena Tekoči račun 504-603-13 Visoka šola za polit, vede — za revijo »Teorija in praksa« Tiska CP »Delo«, obrat Blasnikova tiskarna, Breg 12 — 14 Rokopisov ne vračamo Teorija in Praksa Letnik 111.1966 št. 11 revija za družbena vprašanja VSEBINA LEOPOLD KRESE: Ovire 1307 ZDRAVKO MLINAR: Kje se zaustavljata pobuda in kritika? 1514 LADO RUPNIK: Reelekcija in javnost 1528 LOJZE SOČAN: Koncentracija slovenske industrije in izvoz 1545 BORIS MAJER: Heidegger — :>mislec biti« 1559 KOMUNISTI IN NAS CAS: FRANE JERMAN: Pogoji za vodilno vlogo 1575 POLDE KEJŽAR: Komunisti in osnovna organizacija 1578 ZDENKO ROTER: Kriteriji pravo vernosti 1582 POGLEDI, GLOSE, KOMENTARJI: MARA BE3TER: Proklamacije in možnosti uresničevanja enakih pravic 1588 IVAN RENKO: Družbenopolitično izobraževanje in samoupravljanje 1593 JOŽE JAGER: Zavora ali po- goj razvoja f 1598 IVAN KRI2NAR: Pouk novejše zgodovine 1605 VPRAŠANJA POLITIČNEGA SISTEMA: JOSIP GLOBEVNIK: Volilni sistem in družbeno samoupravljanje 1613 ODMEVI: VLADO VODOPIVEC: O dialogih, ostavkah in odgovornosti 1627 SOCIALISTIČNE DEŽELE: WILLY WALTHER: Univerze in visoke šole v NDR 1632 ALOJZ LAVRIHA: Novi ekonomski sistem v ČSSR 1642 MEDNARODNI ODNOSI: LEO MATES: Evropa in nevezanost 1651 PRIKAZI, RECENZIJE: ADOLF BIBIČ: Hegel v Pragi 1664 JULIJ TITL: Socialnogeograf-ski problemi na koprskem podeželju (Milan Natek) 1671 Beležke o tujih revijah 1675 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 1678 CONTENTS LEOPOLD KRESE: Obstacles 1507 ZDRAVKO MLINAR: Where do Initi- ativc and Criticism Stop? 1514 LADO RUPNIK: Reelection and the Public 1528 LOJZE SOČAN: Concentration of Slo- vene Industry and Export 1545 BORIS MAJER: Heidegger — »the »the Thinker of the Seint 1559 THE COMMUNISTS AND OUR TIME: FRANE JERMAN: Conditions of Leii-ding Role 1575 POLDE KEJZAR: League of Commu-nists and Its Basic Organfeation Units 1578 ZDENKO ROTER: Criteria of Ortho-doxy 1582 GLOSSES, VIEWS, COMMENTS: MARA BESTER: Proclamations and Possibilities for Realization of Eqii-al Rights 1588 IVAN RENKO: Socio-political Education and Selfmanagement 159' JOŽE JAGER: An Obstacle or a Con-dition for Development? 1598 IVAN KRIZNAR: Teachning of Reeent History 1605 PROBLEMS OF POLITICAL STSTEM: JOSIP GLOBEVNIK: Electoral Systcm and Social Selfmanagement 1615 ECHOES: VLADO VODOPIVEC: On Dialogues, Resignations and Responsibilities 1627 SOCIALIST COUNTRIES: WILLY AVALTHER: Universities and Colleges in German Democratic Re-public 1632 ALOJZ LAVRIHA: New Economic Sys-tem in Czechoslovak Socialist Re-public 1642 INTERNATIONAL RELATIONS: LEO MATES: Europe and Nonalign-ment 1651 REVIEWS, NOTES: ADOLF BIBIČ: Hegel in Prague 1664 JULIJ TITL: Socio-geographical Pro-blems of the Country of Koper (Milan Natek) 1671 Notes on Foreign Reviews 1675 BIBLIOGRAPHY OF BOOKS AND ARTICLES 1678 COAEP^AHHE AEOHOAA KPEC3: npenHTCTBHH 1507 3APABKO MAHHAP: nepeA hcm nOTOH H KpHTHKa OCTaHaBAH-BaroTCH? 1514 BAAAO PVnHHK: nepeBMSopH h 06meCTBeHH0CTB 1528 A0H3E CO^AH: KoimenTpamiH npOMMIHAeHHOCTH Caobchhh h BbIB03 1545 EOPHC MAHEP: IeHAerrep — »MHCAHTeAb 6hthh« 1559 KOMMVHHCTbI H HAIIIE BPEM3: ®PAHU EPMAH: Ycaobiih aah pyK0B0A«iuew poah 1573 nOAAE KEH3KAP: KoM.uyHHCTbi h nepBmmaa opraHH3au«a 1578 3AEHKO POTEP: KpHTepmi npa- BOBepHOCTH 1582 B3FA3AM, 3AMETKH, KOMMEH-TAPHH: MAPA EEUITEP: IIpoKAaMamra H B03M0JKH0CTH OCVmCCTBAe- HH» OAHHaKOBbix npaB 1588 HBAH PEHKO: 06mecTBeHH0-n0-AHTimecKoe c>6pa30BaHHe h ca-MoynpaBAeHiie 1593 HO/KE arEP: Topmo3 hah sce VCAOBHe pa3BHTHfl? 1598 HBAH KPH5KHAP: npenoAaBaHHe HOBeHIIien HCTOPHH 1605 BOnPOCbl nOAHTHHECKOH CH-CTEMbl: HOCHn TAOEEBHHK: HsBHpa-TeAbHaa CHCTeMa h o6mecTBeH-Hoe caMoynpaBAeHHe 1613 OT3EIBBI: BAAAO BOAOnHBEH: O AiiaAO-rax, OTCTaBKax H OTBeTCTBeH-hocth 1627 nO CTPAHAM COUHAAH3MA: BHAAH BAAbTEP: VHHBepcHTe- Tbl H BY3bI B TAP 1632 AAOH3 AABPHXA: HoBaa sko-HOMHHceKaa CHCTeMa b MCCP 1642 ME5KAVHAPOAHBIE OTHOIUEHHH: AEO MATEC: EBpona h iienpHCO-eAmieiine 1651 0E03PEHHH, PEUEH3HH: AAOAE EHEHM: TereAb B npare l664 IOAHH THTA: CoUHaALiio-reo-rpaH»iecKHe npoSAe.Mbi B 0KpecTH0CT3X ropoAa Konep (MnAaH HaTen) 1671 no CTpaHHUaM HHOCTpaHHbIX >KYP- HaAOB 1673 EHEAH0rPA so bile nedvomno rezultat prevladujočega mnenja, da je izbira direktorja predvsem stvar samih delovnih kolektivov, medtem ko naj bo družba zgolj pasivni opazovalec dogajanj v podjetju ali v najboljšem primeru še čuvar zakonitosti in organizator postopka. Zdi se nam, daje takšno mnenje zmotno, saj družbi ne sme biti vseeno, kakšni kadri so na direktorskih mestih v delovnih organizacijah. Delovne organizacije namreč niso izključni lastnik sredstev, s katerimi upravljajo; rezultati slabega gospodarjenja pa v končni posledici pri nas vendarle bremenijo družbo kot celoto. Ker pa je navedeno mnenje prevladalo, družbenopolitične sile (skupščine, družbene in politične organizacije, zlasti sindikati itd.) pred reelekcijo sploh niso objavile ja-snih stališč o kadrovski politiki v podjetjih, pa čeprav je bila splošna družbenopolitična klima zaradi reforme dokaj ugodna za zaostritev pogledov na kadrovsko politiko v podjetjih.6 Zato so bile razpisne komisije prepuščene same sebi, ponekod so nanje še vedno pritiskale razne neformalne skupine, v nekaterih kolektivih pa je lahko prihajalo do raznih spletk in do demagoških nastopov. In končno, pomanjkanje jasnih družbenih stališč o nujnosti sprememb kadrovske politike v podjetjih je nedvomno odvrnilo marsikaterega morebitnega kandidata od udeležbe pri razpisu. Pomanjkljive družbenopolitične priprave so nedvomno botrovale tudi številnim drugim slabostim ob reelekciji. Nekatere analize konkretnih razpisov, ki so bili objavljeni ob letošnji reelekciji,7 namreč kažejo, da so razpisne komisije v nekaterih podjetjih določile takšne pogoje, da so že vnaprej izločile ali pa odvrnile od kandidature vse druge kandidate razen dotedanjega direktorja. Izenačevanje nižje izobrazbe in daljše prakse z visoko izobrazbo in nekoliko krajšo prakso, predpisovanje zelo dolge prakse na vodilnem delovnem mestu v zelo specializirani stroki, izrecno navajanje, da 8 Da ne bo nesporazumov, je treba poudariti, da smo proti vsakemu vmešavanju organov zunaj podjetja v konkretno delo razpisnih komisij in konkretno odločanje delavskih svetov. Vendar pa bi družba morala samoupravne organe pravočasno opozoriti na posledice, ki jih lahko povzroči za položaj in razvoj podjetja izbira strokovno neustreznih vodstvenih kadrov. Družba bi tudi morala opozoriti kolektive, da pri naporih za intenzifikacijo gospodarjenja in vključevanje v mednarodno delitev dela kadri z nezadostno strokovnostjo ne morejo biti kos zahtevam sodobno organizirane proizvodnje. 7 Prim. dr. Momčilo Kordulija, Konknrsi u praksi, Gledišta, št. 4/1966, str. 509—523 in dr. Ivan Kristan, Analizirajmo izkušnje ob prvi reelekciji direktorjev. Občan, št. 19/1966, str. 21. podjetje (npr. v majhnem kraju) ne razpolaga s stanovanjem, poudarjanje povsem nedoločnih »moralnopolitičnih kvalifikacij« itd. bo seveda že v razpisu morebitne kandidate poučilo, da ne morejo računati na direktorsko mesto. Ob tem je sicer treba poudariti, da so ponekod občinski predstavniki v razpisnih komisijah zvečine samoiniciativno vplivali na izboljšanje razpisnih pogojev in s tem tudi na širšo izbiro kandidatov. Seveda so bila takšna posredovanja izjemna, v širšem obsegu pa niti ne morejo računati na uspeh, saj je določanje pogojev za direktorsko mesto dejansko v izključni pristojnosti samoupravnih organov podjetja. Jasnejša družbenopolitična stališča ob reelekciji bi bila prav gotovo v veliko oporo razpisnim komisijam, hkrati pa bi nedvomno vplivala tudi na samoupravne organe, da bi že sami zaostrili pogoje za zasedbo direktorskih mest. Večina razpisov za letošnjo reelekcijo je bila objavljena v januarju in februarju. Časovna strnitev razpisov je seveda pri morebitnih kandidatih vzbujala vtis, da gre zgolj za formalnost.8 Ob sprejemanju novega zakona, ki je uveljavil načelo reelekcije, so sestavljavci zakona in poslanci enostavno verjetno spregledali, da bo pri izvajanju zakona v praksi prišlo do takšne časovne koncentracije reelekcije. In končno, sam način izbire predlaganih kandidatov (v številnih podjetjih so glasovali javno) je marsikod zadušil kritičnost do dotedanjega direktorja. Gre za izrazito pomanjkljivost v postopku, saj so npr. volitve odbornikov in poslancev tajne predvsem zato, da bi se volivci lahko brez strahu pred morebitnimi posledicami res svobodno odločili. Pri glasovanju o direktorju, kjer je takšen strah lahko mnogo bolj konkreten, pa je zakon vprašanje načina glasovanja enostavno pustil docela odprto. Navajanje nekaterih pomembnejših razlogov za neuspeh letošnje reelekcije seveda še zdaleč ni moglo zajeti vseh okoliščin, ki so v posameznih podjetjih vplivale na takšen ali drugačen izid reelekcije. Prav gotovo pa so že omenjeni razlogi dovolj opozorili, da je reelekcija v bistvu precej bolj zapleten družbeni proces, kot pa smo bili pripravljeni verjeti ob sprejemanju novega zakona. Z vso to zapleteno problematiko pa se bo treba zelo poglobljeno ukvarjati ob prihodnjih reelekcijah, če bomo kadrovsko politiko podjetij dejansko hoteli usmeriti na pot, ki je nujna v razmerah intenzivnejšega gospodarjenja. 8 Prim. dr. Ivan Kristan, op. cit., str. 21. 3. Posebnosti kadrovske strukture v Sloveniji Iz vseli dosedanjih pregledov kvalifikacijske strukture direktorjev je razvidno, da je kadrovska struktura direktorjev prav v Sloveniji najslabša ali pa vsaj med najslabšimi v državi. Enaka ugotovitev velja tudi za rezultate reelekcije, pri čemer je treba poudariti, da je celo med novimi direktorji slovenskih podjetij mnogo manj kadrov z visoko in višjo izobrazbo kot v drugih republikah. Zato veljajo vse dosedanje ugotovitve o prihodnjih nalogah kadrovske politike v podjetjih še toliko bolj prav za našo republiko. Večja tradicija slovenskih podjetij z ustaljeno zasedbo vodilnih kadrov se namreč kaj lahko sprevrže v resno oviro prizadevanj za sodobnejšo organizacijo naš^ proizvodnje. V slovenskih podjetjih je struktura delavcev v neposredni proizvodnji sicer ugodnejša kot na drugih območjih države, saj pri kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcih presegamo jugoslovanska povprečja. Pri voditeljih in organizatorjih proizvodnje, tj. pri kadrih z višjo in visoko izobrazbo, pa je položaj povsem nasproten. To velja še zlasti za industrijo kot najpomembnejšo panogo slovenskega gospodarstva. V posameznih industrijskih strokah, ki naj bi v prihodnje pomenile podlago razvoja naše proizvodnje, je bilo namreč konec 1. 1964 na 1000 zaposlenih precej manj kadrov z visoko izobrazbo, kot znašajo jugoslovanska povprečja. Ta primerjava je razvidna iz naslednjega pregleda: (Glej razpredelnico na strani 1542.) Toliko slabša »intelektualna podkovanost« slovenske proizvodnje v primerjavi s proizvodnjo na drugih območjih države je še bolj nerazumljiva zato, ker je v strukturi prebivalstva Slovenije delež oseb z visokošolsko izobrazbo najvišji v državi. Ob popisu prebivalstva v 1.1961 je bilo namreč na 10.000 prebivalcev v Sloveniji v gospodarstvu in negospodarstvu zaposlenih 80 oseb z visokošolsko izobrazbo, povprečno v vsej državi pa le 61. To pa pomeni, da sicer imamo boljši intelektualni potencial, vendar pa se ga nam ni posrečilo ustrezno vključiti v proizvodnjo. Čeprav na ta pojav nedvomno vplivajo tudi drugi dejavniki (še zlasti relativno višja razvitost družbenih služb v Sloveniji), pa del krivde prav gotovo zadene tudi dosedanjo kadrovsko politiko v podjetjih. Pri tem lahko toliko večjo skrb vzbuja dejstvo, da takšna kadrovska politika ne prevladuje samo v majhnih podjetjih s primitivno organizacijo proizvodnje, ampak je značilna tudi za nekatera večja podjetja. Iz razpoložljivih statističnih Število kadrov z visoko izobrazbo na 1000 zaposlenih SFRJ SRS Industrija —• elektroenergija — premog — črna metalurgija — barvasta metalurgija 15 27 10 21 19 17 28 42 7 14 4 4 11 25 7 12 16 12 15 50 6 10 4 4 9 — kovinska — elektro — kemična — lesna — papirna — tekstilna — usnjarsko-obutvena — živilska 8 Vir: SGJ-66, str. 163 in 177 ter Statistično gradivo SR Slovenije, št. 5, Industrija 1959-64,str. 9. podatkov9 je npr. razvidno, da ob koncu leta 1965 od skupno 474 industrijskih podjetij ter industrijskih obratov neindu-strijskih organizacij 145 enot ni zaposlovalo nobenega delavca z visokošolsko izobrazbo. Med njimi je bilo 13 organizacij, ki so zaposlovale 250 do 500 delavcev in celo 6 organizacij s 500 do 1000 delavci. Še slabši je položaj glede ekonomskega kadra in kadrov z višjo izobrazbo. Skoraj polovica vseh industrijskih podjetij sploh ni imela zaposlenih diplomiranih ekonomistov, v okoli 180 industrijskih organizacijah pa ni bilo nobenih kadrov z višjo izobrazbo. Tudi pri tem ni šlo le za manjša podjetja. Na takšno kadrovsko politiko slovenskih podjetij med drugim nedvomno vpliva tudi razmeroma nizka strokovnost njihovih direktorjev ter nekaterih drugih vodilnih kadrov. S takšno kadrovsko politiko pa bodo naša podjetja prav gotovo začela resno zaostajati v svojem razvoju, saj ne bodo zmožna sprejemati sodobnih tehničnih dosežkov in vpeljavati racionalnejših organizacijskih rešitev, ki so vsekakor prvi pogoj za uspešno uveljavitev v konkurenčnem boju na domačem in svetovnem trgu. Tolikokrat omenjena nujnost modernizacije slovenske industrije se mora torej začeti predvsem v kadrovski politiki. Šele z izboljšano strukturo strokovnih ' Zavod SR Slovenije za statistiko, obdelava letnega poročila industrijskih podjetij, obrazci IND — 21/65. kadrov bo precej naših podjetij sploh sposobnih ugotoviti, v kakšno smer naj se razvijajo, kje so možnosti za izvoz, kooperacijo in specializacijo ter kakšna modernizacija proizvodnih naprav jim je za realizacijo teh programov dejansko potrebna. Vsekakor pa bo treba premike v kadrovski strukturi začeti pri direktorjih in drugih vodilnih kadrih v podjetjih. Zato je uspeh prihodnjih dveh reelekcij še zlasti v Sloveniji bistvenega pomena za ves naš razvoj v naslednjem obdobju. 4. Neogibnost nadaljnjih izpopolnitev sistema reelekcije Analiza poglavitnih vzrokov, ki so vplivali na neuspeh letošnje reelekcije, že sama po sebi poraja vrsto predlogov za izboljšanje postopka in tudi splošne družbenopolitične klime ob prihodnjih reelekcijah. V nadaljevanju navajamo le nekatere od teh predlogov, številni drugi pa se bodo nedvomno izoblikovali v naslednjih razpravah. Družbenopolitične sile bi vsekakor morale sprejeti jasna stališča o kadrovski politiki glede vodilnih delovnih mest v družbi sploh in še posebej v gospodarstvu. Po našem mnenju bi glede direktorjev podjetij kazalo sprejeti načelo, da morajo imeti (z izjemo najmanjših podjetij v gostinstvu in obrti) najmanj srednješolsko izobrazbo, direktorji srednjih in večjih podjetij pa brez izjeme dokončano višjo ali visoko šolo. S tem bi kazalo seznaniti samoupravne organe, v primernem roku pred naslednjimi reelekcijami pa sprožiti tudi široko javno kampanjo v podporo takim stališčem. Ob letošnji reelekciji je bilo javno mnenje v pripravah na reelekcijo na splošno premalo rabljeno, pa čeprav je javnost z velikim zanimanjem spremljala reelekcijo in njene rezultate. Zato bi bilo verjetno koristno, da se v temeljni zakon o volitvah delavskih svetov vnese določba, da mora biti objavljen ne samo razpis, ampak tudi rezultati reelekcije. Podjetja naj bi objavila imena kandidatov z osnovnimi podatki o njihovi strokovnosti (šolska izobrazba, praktične izkušnje itd.) in izpolnjevanju drugih pogojev iz razpisa, hkrati pa tudi ime kandidata, ki je bil imenovan za direktorja. To prakso bi kazalo uveljaviti tudi pri vseh neuspelih razpisih, tj. v primerih, ko je delavski svet zavrnil kandidate, ki jih je predlagala razpisna komisija. Vsi dejavniki, ki odločajo o reelekciji, bi se s tem znašli pod določenim pritiskom javnega mnenja. S spremembo ustreznih predpisov bi bilo nadalje treba zagotoviti bolj precizne razpisne pogoje. To velja še zlasti za strokovno izobrazbo, glede katere morajo iz razpisov izgi- niti številne stopnje, kombinirane z daljšo ali krajšo prakso. V razpisu naj bi bila navedena samo tista stopnja izobrazbe in tolikšne praktične izkušnje, kolikor je po mnenju samoupravnih organov obojega potrebno za zasedbo zadevnega vodilnega položaja. Šele če prvi razpis ne bi uspel, naj bi ponovni razpis upošteval kot pogoj tudi naslednjo nižjo stopnjo izobrazbe. Preprečiti bo tudi treba časovno koncentracijo razpisov v zvezi z reelekcijo. To bi bilo mogoče doseči tako, da bi občinske skupščine v sporazumu z delovnimi organizacijami zagotovile enakomerno razpisovanje direktorskih in drugih vodilnih mest na svojem območju skozi daljše razdobje, npr. poldrugo leto. Tak ukrep je čisto tehnične narave, potreben pa bi bil samo ob prvi reelekciji. Pristojnost občinskih skupščin za določanje rokov za prvo reelekcijo je utemeljena zlasti zato, ker bi se samo tako lahko zanesljivo izognili časovni koncentraciji razpisov na določenem ožjem območju (v občini), hkrati pa tudi koncentraciji razpisov v podjetjih iste stroke na širšem območju (npr. v republiki). Zelo pomebno je tudi izboljšanje strokovne sestave razpisnih komisij, zlasti kvalifikacije tistih njihovih članov, ki jih imenujejo občinske skupščine. Zaradi varstva zakonitosti bi moral biti v razpisni komisiji obvezno sodnik, prav tako pa bi bilo treba sprejeti vanjo tudi ugledne strokovnjake (npr. predstavnike strokovnih društev, inštitutov, fakultet in višjih šol itd.). In končno, v zakonu bi bilo treba določiti, da je glasovanje na delavskem svetu tajno, zlasti tedaj, kadar se glasuje o kandidatih, ki so že člani delovnega kolektiva. S tem bi se verjetno najlaže izognili raznim poznejšim pritiskom vodilnih delavcev na posamezne člane delavskega sveta, ki so glasovali proti njihovi kandidaturi. Vsi ti predlogi v bistvu ne zadevajo osnovnih načel reelekcije, kakršna določa zakon. Vsekakor pa pomenijo nujne izpopolnitve v sistemu reelekcije, ki izvirajo iz izkušenj ob letošnji neuspeli reelekciji. Kot je bilo v teh razmišljanjih že tolikokrat poudarjeno, morata namreč naslednji reelekciji dejansko povzročiti temeljito spremembo v dosedanji strukturi vodilnih kadrov v naših delovnih organizacijah. Za izpolnitev te naloge, od katere je v dobršni meri odvisna tudi uspešnost vsega našega gospodarjenja v prihodnjem obdobju, pa bo seveda treba ustrezno izboljšati tudi reelekcijski postopek in ob reelekciji še zlasti ustvariti primerno družbenopolitično klimo, ki naj na vodilna mesta dejansko pripelje strokovno usposobljene kadre. LOJZE SOCAN Koncentracija slovenske industrije in izvoz Ena izmed pomembnih značilnosti izvoza SR Slovenije je to, da je zelo usmerjen v države s konvertibilno valuto; ta težnja se v zadnjih letih nenehno krepi, tako da smo lani izvozili na konvertibilne trge že 64,6 % našega izvoza. Pri tem se je od leta 1960 do 1965 izvoz povečal za 235% (od 79 milijonov na 188 milijonov $), uvoz pa v istem obdobju za 174% (od 110 milijonov na 193 milijonov $). V jugoslovanskem izvozu se je v tem obdobju delež Slovenije povzpel s 13,8% na 16,9%, v jugoslovanskem uvozu pa ,s 13,3% na 14,9%. Vprašati se moramo, ali je tudi v prihodnje realno pričakovati v zunanji trgovini naše republike podobno dinamiko, kot je bila dosedanja. S tega stališča je nujno natančneje analizirati nekatere značilnosti in glavne osnove za obseg in dinamiko izvoza Slovenije. Na podlagi teh ugotovitev bo mogoče dokaj zanesljivo sklepati, ali je sedanje izredno povečevanje izvoza naše republike predvsem posledica gospodarskih ukrepov na tem področju ali pa ta proces že prinaša s seboj tudi realne osnove za še obsežnejše, trdnejše in trajnejše vključevanje v mednarodno delitev dela. a) Nekatere značilnosti slovenskega izvoza Zaradi skromnejših naravnih bogastev in pomanjkanja velikih, predvsem v izvoz usmerjenih zmogljivosti Slovenija nima na voljo izvoznih predmetov velike vrednosti. Kljub temu pa je mogoče zapaziti manjše število posameznih proizvodov ali pa sorodnih proizvodnih skupin, katerih vrednost izvoza presega 5 ali pa celo 10 milijard starih dinarjev (v letu 1965), obenem pa je opaziti pri njihovem izvozu v zadnjih letih tudi večjo stalnost. Sem spadajo: živo srebro (8,4)*, različne stopnje predelave svinca, cinka, aluminija (9,0), steklena in emajlirana posoda (4,4), vagoni in avtomobili (10,8), električni motorji (2,0), žagan les (9,9), lesna galanterija in pohištvo (16,5), tkanine, pletenine in konfekcija (16,5), obutev (6,3), v kmetijstvu pa živina (13,1) in hmelj (6,0). V večini primerov je prikazani obseg izvoza raznih proizvodnih skupin rezultat velikega števila podjetij, le redko gre za enega samega izvoznika ali manjše število izvoznikov. Taki primeri so v barvasti metalurgiji, pri izvozu avtomobilov in vagonov, električnih motorjev itd. V strukturi slovenskega izvoza je moč opaziti pomemb-nejiše spremembe šele v malo daljšem obdobju, vsekakor pa za to zadostuje obdobje zadnjih desetih let. V tem času se je v našem izvozu bistveno zmanjšal delež, pa tudi absolutni obseg izvoza nepredelanih kovin (svinec, cink) in lesa, ki je bil v začetku petdesetih let jedro našega izvoza, močno pa ise je povečal izvoz srednje in končne obdelave (pohištvo, tekstil, obutev, proizvodi kovinsko predelovalne in elektroindustrije, barvaste metalurgije). Ne glede na to pa je bil naš izvoz še zmerom v pretežni meri vezan na zahodnoevropske in ameriške trge, in ta težnja se v zadnjih letih celo krepi. Kljub temu da je splošna podoba regionalne usmerjenosti kot tudi posameznih izvoznih grupacij ugodna, se nam pokaže problematika našega izvoza dosti bolj zamotana že takoj, če spremljamo gibanje izvoza po državah kot tudi po posameznih mesecih. Tu izginejo skoraj vse prej ugotovljene zakonitosti. Tako se razen redkih primerov (npr. v izvozu barvaste metalurgije, lesa, hmelja, električnih motorjev — ravno za-sled poglavitna rezerva birokracije. Tu se pojavljajo tendence po atomizaciji družbe, vztrajanje na ozkih interesih posameznih skupin, ki so nujno kratkoročni in se zelo hitro sprevržejo v svoje nasprotje, za kar plačuje davek družbena skupnost. Spričo primitivne in zaostale zavesti se lahko zgodi, da samoupravljanje postane ovira tistega, v imenu česar nastopa. Samoupravljanje ne more biti pojmovano kot nekakšna idilična samoupravna praskupnost, ampak kot odsev svoje dobe in potreb te dobe. Biti mora zmožno, da absorbira moderno tehniko, tehnologijo in znanost, da s teh izhodišč deluje, jih vzpodbuja in v svojem okviru razvija. Če torej samoupravljanje sprejema nase to obveznost in vlo- go, da odstranjuje in premaguje tisto, kar je preživelo in kar ovira družbeni napredek, potem je samoupravljavec toliko bolj angažiran, kolikor več ima dejanskih možnosti svojega vpliva, da nekaj ukrene, nekaj premakne. V tem moramo tudi iskati poglavitno spodbudo za njegovo družbenopolitično izobraževanje. Človek, ki se izobražuje in spoznava družbene zakonitosti, ne dela tega zato, da bi se po njih slepo ravnal, ali pa, da bi si jih znal samo razlagati, temveč zato, da nanje uspešno vpliva, kot mu narekujejo njegovi interesi. Znanje ga postavlja na trdna tla, mu pomaga, da zna izmeriti svoje sile, da ne popušča tam, kjer ni treba in da hkrati nekoristno ne zapravlja svojih energij. Če subjektivnost in voluntarizem ustvarjata varljiv občutek o neomejenih možnostih vpliva na družbena dogajanja, pa fetišizacija zakonitosti, kot rezultat poenostavljanja družbenih odnosov, človeka dezangažira. Izobraževanja torej ne more spodbujati samo neka želja po znanju, ampak predvsem objektiven pritisk, ki to znanje terja. Tak pritisk je v samoupravljanju proces odločanja. Tam, kjer odločanje ni prišlo do poslednjega proizvajalca, bomo naleteli pri njem na gluha ušesa tudi glede izobraževanja, saj družbenopolitičnega znanja preprosto ne potrebuje. In ker se mimo vsega čuti še ogoljufanega, si lasti polno pravico kritike vsega. Pri tem izgublja vsakršna merila, saj je osebno nezadovoljstvo, ki izvira iz nemoči, pogojene s takšnimi razmerami, navdihovalec takšne kritike. To postaja izrednega pomena zlasti sedaj ob čedalje večji materialni osnovi in čedalje večjem vplivu samoupravijavca na materialne pogoje lastnega dela. Pri tem mu mora družbenopolitično znanje pomagati, da se izvije iz ozkih okvirov in spoznava organsko povezavo med individualnim, skupinskim in širšim družbenim interesom, da spoznava svoje mesto v družbi, možnosti, pravice in odgovornosti, ki so s tem povezane. Seveda to ne prenese takšnih ugotovitev, kot so na primer — treba je ljudi naučiti, da bodo znali upravljati, marveč velja bolj kot kjer koli drugje poudariti, da je resnično samoupravna praksa enakovreden učitelj in da družbenopolitično izobraževanje lahko uspešno vzpodbuja ljudi k takšni praksi. IVAN RENKO Zavora ali pogoj razvoja? i Tudi v železniških delovnih organizacijah so v zadnjem času začeli hitreje kot doslej urejati nekatera vprašanja, ki jih sicer že dalj časa narekujejo potrebe našega družbenega razvoja. Nedvomno sta gospodarska reforma in pa novi zakon o organizaciji in poslovanju JŽ bistveno pripomogla k transformiranju železnice iz javne službe v gospodarsko dejavnost. Železnica že postaja po vseh najbistvenejših značilnostih enaka drugim gospodarskim dejavnostim pri nas. Čeprav je svoboda železniških organizacij, kar zadeva samostojno formiranje in določanje cen njihovih uslug, še vedno za stopnjo bolj omejena kot pri večini drugih panog, je bil tudi pri urejanju tega, za železnico bistvenega problema storjen določen kvalitativni premik. Sistem tarif ad valorem je opuščen, pri formiranju novih tarif pa so bolj prišli do veljave stvarni stroški prevoza tovorov in potnikov na določeni relaciji oz. področju. Enotna jugoslovanska železniška tarifa je odpravljena hkrati z »enotno« jugoslovansko blagajno na železnici. Nimam namena podrobneje osvetljevati vseh tistih elementov in problemov, ki so v preteklosti zaviralno delovali na sistem poslovanja JZ, ker so le-ti dokaj znani. Prav tako ne bom mogel kompleksno analizirati vseh tistih problemov, ki so še vedno samo deloma urejeni ali pa sploh še niso urejeni, pa čeprav sodijo mednje nekateri dokaj težavni. Aku-mulativnost je na primer še vedno dokaj nizka, velika je tehnična zaostalost skoro vse signalno varnostne opreme, sredstev vleke, vagonov, prog itd. Vse to predstavlja skupaj s še vedno dokajšnjo vlogo države pri plafoniranju tarif zelo kompleksno problematiko, ki narekuje potrebo po intenzivnem iskanju boljših rešitev v prihodnosti. II Zadržal se bom ob nekaterih možnostih in deloma tudi že dejstvih hitrejšega in kvalitetnejšega urejanja skupnih zadev, ob optimalni ekonomski in samoupravni samostojnosti posameznih delov mreže JZ oz. delovnih kolektivov pod nastajajočimi pogoji. Dejstvo je, da je, ne glede na družbeni sistem, stopnja integriranosti oz. centralizma železnic povsod na svetu do-kajšnja. Povezanost posameznih nacionalnih železnic z železnicami sosednjih pa tudi drugih dežel je običajno večja, kot se dogaja pri drugih dejavnostih (razen morda pri PTT). Povezanost je tehnološka in celo fizična. Tehnologija pa narekuje razen nujnega medsebojnega usklajevanja voznih redov čim enotnejše urejanje še vrste tehničnih, organizacijskih in drugih podrobnosti v organizmih nacionalnih železnic. Medsebojna povezanost in odvisnost je torej dokajšnja. Pa vendarle tolikšna enotnost tehnologije in medsebojna odvisnost nista ovira za popolnoma samostojno ekonomiko vsake nacionalne železniške uprave oz. njenih delov. V ZDA npr. deluje celo več zasebnih železniških družb, ki so angažirane tudi pri skupnih prevozih, pa vendarle vsaka deluje kot samostojen ekonomski organizem. III Na podlagi novega zakona o organizaciji in poslovanju JZ je bila v prvem obdobju izvajanja gospodarske reforme dokončno odpravljena ena, tj. jugoslovanska železniška tarifa, kakor tudi blagajna. Enotna tarifa in blagajna sta bili na železnici dolgo časa »ekonomski« interes včasih enih, včasih drugih delov mreže JZ, vsem pa vedno vzrok za ostre medsebojne spore. Merila za pokrivanje stroškov posameznih ZTP oz. za delitev skupnega dohodka so se često spreminjala. Glasovna premoč številčno močnejših predstavnikov posameznih regi-onov nad slabšimi v organih upravljanja skupnosti JZ in druge oblike izsiljevanja so še bolj zmanjševale vlogo ekonomike v sistemu delitve skupnega dohodka. Tako je bila enotnost tarif in dohodka na ravni skupnosti J2 dejansko vzrok resnične neenotnosti in navidezne sprtosti med delovnimi kolektivi ter resnične sprtosti med mnogimi vodečimi ljudmi na mreži JZ itd. Kljub temu pa je precej počasi dozorevalo spoznanje, da je resnično enotnost interesov mogoče doseči šele, ko se odpravijo vzroki resnične neenotnosti. Mnogi sicer pošteni borci za razvoj JZ niso v zadostni meri videli tega v likvidiranju skupne železniške blagajne. Celo narobe, zdelo se jim je, kot da gre za udarec po enotnosti, ki bo na škodo razvoju, v prid anarhiji, nedisciplini itd. Dosti skepse in strahu izpričuje pogled na bodoče možnosti investicijskega vlaganja: češ, že tako nezadostna sredstva se bodo sedaj razdrobila, celo atomizirala; na eni strani bo prišlo morda do neracionalnih vlaganj, medtem ko za mnogo potrebnejša skupna vlaganja sredstev ne bo itd. Nekateri so trdili, da je tudi ekonomska odvisnost posameznih delov prog in relacij tolikšna, da je nemogoče ugotoviti njihovo rentabilnost ali pa nerentabil-nost: ker je mreža železnic še najbolj podobna rekam, ki dobivajo vodo iz rečic, te pa iz potokov, kar dokazuje, da brez potočkov ni potokov, brez teh pa ne rečic, rek itd. Ker jugoslovanske železnice niso nastajale v okviru enega državno političnega in ekonomskega organizma, je bila koncepcija razvoja popolnoma odvisna od ekonomik takratnih matičnih dežel oz. železnic. To je podedovala stara Jugoslavija in to se niti tedaj niti pozneje ni bistveno spremenilo! Zato velja primerjanje železnice z vodovjem rek pri nas le deloma, za magistralne proge, ne pa tudi za vse ostale, med katerimi so se že v prvem obdobju ekonomskega osamosvajanja delov mreže J2 nekatere pokazale kot nerentabilne in so bile ukinjene. To se v prejšnjem centralističnem sistemu, ko je vse izgube železnic pokrivala država in ko veljavnost zakonov dohodka ni segla do podjetij in niže, ni moglo zgoditi. Delovni ljudje na mreži JZ so, čeprav z zamudo, vendarle dobili osnovne možnosti samostojnega formiranja in delitve dohodka tam, kjer ga dejansko ustvarjajo. Omogočeno jim je, da neposredno prodajajo večino (razen tranzitnih) svojih uslug koristnikom, da se vsestransko poslovno povezujejo s komitenti, ostalim gospodarstvom itd. Ustvarjene so torej dokaj solidne osnove za razvoj samoupravljanja tudi v smislu ekonomske demokracije. Pri tem so upoštevani vsi tisti organizacijski, tehnološki, poslovni in drugi faktorji, ki so za železnico značilni. In to zaradi tega, ker tudi samoupravnega mehanizma ni mogoče graditi neodvisno od omenjenih faktorjev. Pri železnici namreč gre za tako imenovani včestopenjski sistem samoupravljanja in odločanja, pri čemer je moč zagotoviti visoko stopnjo ekonomske samostojnosti ne samo ZTP, temveč tudi delovnih enot, brez škode za solidno opravljanje skupnih (centraliziranih) zadev. Kako se je pričel uresničevati ta proces? IV V obdobju razpravljanja in sprejemanja statuta Skupnosti JZ se je močno uveljavila težnja, da je treba za to raven (kot tudi vse druge) zelo precizno določiti funkcije in pravice tako skupščine in UO skupnosti kot tudi delovne skupnosti v Skupščini JZ. Vse to zaradi tega, da bi se povsem ognili morebitni ponovitvi sporov oz. da bi z močjo norm preprečili vsako nepotrebno vmešavanje teh organov v samoupravnost včlanjenih delovnih kolektivov. Da torej samoupravni organi železnic na ravni federacije opravljajo samo tisto, kar je v interesu včlanjenih kolektivov in kar predpisuje zakon. In za opravljanje samo teh in takšnih funkcij naj bi dajali kolektivi ustrezen del svojega dohodka skupnosti. Pokazalo se je, da imajo delovni ljudje na mreži dovolj smisla za takšno delitev posameznih nalog v okviru skupnega procesa, kjer se vsakemu nivoju v vsem železniškem mehanizmu določi tiste in takšne naloge, ki mu v interesu vseh najbolj ustrezajo. Tako so tudi nekatere strokovne službe skupnosti JŽ, zavodi in inštituti dobili naloge, ki jim jih podjetja po zakonu niso bila dolžna odstopiti. Nov ekonomski sistem deluje na železnici šele kratek čas, a je že prišlo do iniciativ prostovoljnega združevanja sredstev nekaterih sekcij (Kraljevo) za skupna vlaganja v rekonstrukcijo nekaterih delov prog, v čemer vidijo proizvajalci skupen interes. Prevladujoče je namreč med železničarji spoznanje, da je predvsem v izboljšanju poslovanja perspektiva za hitrejšo rast dohodka. Da torej tudi modernizacija, če je samo parcialna in brez prave zveze z vso modernizacijo, ne more dati želenih rezultatov. Seveda pa je za realizacijo ideje o združevanju sredstev zaradi skupnih vlaganj treba dokazovati tudi ekonomski interes vsake delovne enote, ki naj bo kreditor ali pa soinvestitor. Dejstvo je, da so bile odločitve o investicijah na železnici v preteklosti stvar ožjih krogov in da železniški kolektivi v to stvar niso imeli dosti vpogleda. Prav tako je dejstvo, da kljub visoki stopnji centralizacije železnic v preteklosti s tem ni bila zagotovljena harmonična investicijska dejavnost, o čemer priča različna tipizacija opreme, vleke itd. Seveda je k temu mimo drugega prispevalo tudi dejstvo, da je bilo do investicijskega dinarja mogoče relativno laže priti, ker kolektivom pač ni bilo treba dokazovati ekonomske opravičenosti ene ali druge variante in ker se za nerealiziran, a v elaboratu predviden dohodek večinoma ni odgovarjalo, še manj pa kolektivom — ustvarjalcem sredstev. No, to pač ni pojav samo na železnici in naj bi v celoti sodil v preteklost. O tej stvari govorim samo zato, ker je ena od vzrokov za še vedno živeča nasprotovanja, da se tudi na železnici dohodek formira in deli v delovni enoti in da le-ta sklepa, v kaj bo vlagala akumulacijo. Že začetna faza delovanja zakona dohodka na železnici omogoča formiranje in delitev le-tega na ravni delovne enote. To ni več samo ideja, temveč — v obširnih materialih z nedavnega posvetovanja železniških kolektivov iz vse Jugoslavije — tudi strokovno obdelan prikaz možnosti. Kljub visoki stopnji medsebojne odvisnosti posameznih delov mreže JZ (sekcije, obrati, transportna podjetja, namenska podjetja, združeno podjetje, skupnost), ki končno opravljajo pretežno skupen posel, to je prevoz, je vendarle na podlagi delitve dela popolnoma natanko prepoznano (že merjeno ali pa merljivo), kaj in d kakšnem obsegu opravlja posamezen del (sekcija, obrat itd.). Sedaj železniška podjetja samostojneje formirajo cene, a le-teh sploh ni mogoče formirati drugače kot od spodaj navzgor — od faze do faze, koliko vsaka posebej resnično stane, torej kolikšna je na tej podlagi lahko cena dela, opravljenega v vsaki fazi, kolikšna je amortizacija, stroški itd. To so tudi bistvene osnove dohodka sekcij — delovnih enot. Ker vsa najnujnejša evidenca (stroški, tehnični normativi itd.) že obstaja, so s tem uresničeni osnovni pogoji za to, da se dohodek formira in deli v delovni enoti.1 Delovna enota naj bi odstopala ustrezen del svojega dohodka delovnim enotam skupnih služb (servisom del. enot) po ekonomsko formiranih osnovah — plačevale naj bi storitve po utrjenem ceniku. Skupne službe naj bi mimo drugih nalog opravljale v imenu delovnih enot tudi obračun družbenih obveznosti in drugih prispevkov, npr. Skupnosti JZ itd. Funkcija podjetja (»skupnost delovnih enot«) in samoupravnih organov na tej ravni se zato spreminja. Pomembnejše postane koordiniranje in usmerjanje splošnega razvoja kot pa odločanje o vsaki konkretni investiciji. O teh naj na podlagi skupnega programa razvoja odločajo delovne enote. Toda programiranje razvoja mora biti sedaj odsev najrazum-nejših — ekonomsko najinteresantnejših teženj vseh delovnih enot. V takih odnosih bodo prav gotovo demantirane nekatere trditve, da se bodo sredstva razsula, brž ko bodo »decentralizirana« na delovne enote. 1 Sklepi omenjenega zveznega posvetovanja o možnostih formiranja delovnih enot na mreži JZ govore o njih med drugim takole: — v prometni službi so delovne enote lahko: ranžirne postaje, razporedne postaje, postaje, grupe manjših postaj itd.; — v službi vleke: kurilnice in delavnice oz. v večjih kurilnicah več enot po funkcionalnem principu; — na vzdrževanju prog: progovni odseki in delavnice; — v signalno varstvenih in TT službah: nadzorniški okraji in delavnice; — skupne službe podjetja (oz. skupne službe delovnih enot). Delovne enote upravljajo z vsemi sredstvi, formirajo in dele ves dohodek; organi upravljanja so lahko zbori delovnih ljudi v delovnih enotah, njihovi sveti ali podobno. V Velikega pomena za zagotovitev skupnega razvoja na podlagi združevanja sredstev, ki je v sedanjih razmerah tudi na železnici postalo edino mogoče, je zato Program razvoja J2.2 Ni naključje, da je bila na že omenjenem posvetovanju sprejeta zahteva, da je osnutek programa razvoja treba čimprej izdelati, da bi ga vsi delovni kolektivi in enote mogle temeljito pretresti, da bi ga nato sprejeli vsi delovni ljudje na mreži JZ. Njihov pa bo v tolikšni meri, kolikor bodo v njem videli realizacijo svojih ekonomskih interesov. Res je sicer, da je dokaj lahko dokazati vzročno ekonomsko zvezo med modernizacijo proge na enem delu in rezultati tega tudi na drugem delu. Toda kolikšna je stvarna korist v prvi vrsti tistega, ki je največ vložil, s tem še ni dovolj dokazano. Zato bo v programu ta aspekt izrednega pomena, kajti vlaganje v skupne investicije mora dajati stvarne koristi tistim, ki vlagajo. In če bo v koncepciji združevanja sredstev na podlagi programa to poglavitno, potem se bodo delovne enote lahko odločale, da vlože svoja sredstva po potrebi tudi na drugih delih mreže. Zahteva za takšnim programom razvoja je popolnoma utemeljena, ker bo za realizacijo razvoja v naslednjih letih gotovo treba zbrati velika sredstva, pri čemer velja opomniti, da so dotacije skupnosti železnicam že definitivno stvar preteklosti, pa čeprav je stopnja akumulacije železnic za sedaj še precej nizka. Železničarji tudi še nimajo urejenih številnih vprašanj družbenega standarda. Delovni pogoji so težki, zaščita precej slaba. Specifični delovni pogoji terjajo ustrezne možnosti od-počitka, rekreacije itd. Za vse to v preteklosti ni bilo dovolj denarja, večkrat pa tudi ne dovolj razumevanja tam, kjer so o uporabi železniškega dinarja sklepali. Program razvoja JZ, zlasti pa še ustrezni programi podjetij, ki naj bi bili odsev stvarnih potreb in možnosti, bodo na ustrezen način verjetno morali predvideti hitrejše urejanje tudi teh zadev. Neverjetno je namreč, da bi delovni ljudje, ko bodo sklepali o vlaganju svojega dela dohodka za realizacijo razvoja, prezrli ta, zlasti ponekod na mreži celo akutna vprašanja. ! Modernizacijo dela prog, vleke in ostale opreme, ki poteka in bo realizirana v naslednjih letih, je treba ocenjevati kot necelovito predvsem tudi zato, ker ni popoln odraz samoupravnih odločitev železničarjev. Prvi podatki iz poslovanja železniških podjetij v prvih mesecih letošnjega leta so večinoma potrdili zamisel, da železnica lahko postane akumulativna. Prvič po več letih poslovanja z izgubo se sedaj kažejo možnosti, da gre lahko razen za osebne dohodke, družbene obveznosti in stroške nekaj dohodka tudi že v sklade podjetij oz. delovnih enot. Pričakovati je takšen razvoj tudi v prihodnje. To predstavlja eno od osnov teze, ki pravi, naj se dohodek formira tam, kjer se realizira, to je v delovni enoti, in da naj ta sama sklepa o njegovi delitvi. Pri odločanju o delitvi bo vsaka delovna enota, zavedajoč se samostojnosti pri opravljanju tistega dela procesa, ki je sporazumno njej zaupan, obenem tudi vedela (in to železničarji že zdavnaj vedo), da je v skupnem delovnem procesu odvisna tudi od drugih enot (horizontalno in vertikalno) in da so vse enote skupaj med seboj tehnološko povezane, kar je življenjskega pomena za vse. Železnica ima v nečem morda celo določene prednosti pred nekaterimi drugimi gospodarskimi organizacijami. Zdavnaj je namreč uveden sistem spremljanja in obdelave cele vrste tehničnih in ekonomskih kazalcev poslovanja. Ta sistem bo gotovo moral doživeti določene spremembe — moral se bo prilagoditi samoupravnim potrebam delovnih enot. Tudi v tehničnem pogledu je več kot na dlani, da bi se izplačalo uvesti najmodernejšo mehanografijo — za vse skupaj. No, dejstvo je, da so mnoge izkušnje in normativi tu, kar lahko, razumno uporabljeno, bistveno pripomore h graditvi ekonomsko čimbolj čistih odnosov med posameznimi deli železnic, to je k objektivnemu merjenju dela in ugotavljanju njegove cene. Vse to je izrednega pomena za odpravo vseh ostankov medsebojnih sumničenj, češ da se dohodek neupravičeno in nevidno preliva iz enega dela v drugi del mreže itd., kar lahko postane resna zavora pri realizaciji skupnih ciljev razvoja. Pozitivnemu razvoju, ki se je pričel, lahko tudi v sedanjih razmerah škodujejo neupravičena vmešavanja v železnico od zunaj. Če je kaka postaja ali proga nerentabilna, jo je treba odpraviti, ne pa to preprečevati s tem, da se kdorkoli sklicuje na neke »višje«, »širše« ali podobne ekonomsko nedokazane interese. Odpravljanje vsega tistega, kar je železnico označevalo kot javno službo in jo prikrajševalo pri ekonomskih in samoupravnih pravicah, ki so v drugih panogah bolj ali manj že zdavnaj realizirane, bo železnici in vsej družbi samo v korist. Nastajajo torej pogoji, pod katerimi lahko tudi na železnici popolnoma zmagajo samoupravni odnosi, ki tudi v tem specifičnem organizmu ne morejo biti izvor tehnološke, tehnične in organizacijske anarhije in ki ne preprečujejo skupnih investicijskih vlaganj, temveč dokazujejo, da so razviti samoupravni odnosi mimo drugega lahko tudi praktično zagotovilo, da bo železniški dinar kar najpravilneje vložen. ouk novejše zgodovine je tako tesno povezan s poukom zgodovine v celoti in z našim šolskim sistemom, da ga ni mogoče obravnavati povsem ločeno od splošnega učnega in vzgojnega procesa. Zato najdemo pri obravnavanju pouka novejše zgodovine nekatere skupne probleme, ki jih opažamo povsod v našem šolstvu. Razen njih pa so še nekatera posebna vprašanja, ki jih je treba urediti, če hočemo, da bo pouk novejše zgodovine bolj kot doslej vplival na umski razvoj učencev in jih pripravljal na uveljavljanje socialističnih odnosov. Ne moremo namreč mimo dejstva, da se nam pri pouku novejše zgodovine ni posrečilo izrabiti vseh možnosti, da bi učence seznanili z zakonitostmi družbenega razvoja, jih odtegnili od neznanstvenih in socializmu nasprotnih tokov ter jih pripravljali za aktivno vključitev v sodobno družbeno politično življenje. V zadnjem desetletju smo ob forsiranju tehničnih predmetov in ročnih spretnosti v naših šolah močno zanemarjali družbeno vzgojo. Čeprav ni mogoče zanikati dejstva, da je pouk zgodovine izredno pomemben pri oblikovanju znanstvenega nazora ljudi in pri njihovi družbeno-politični usmeritvi, smo v boju proti historicizmu pri marsikom ustvarili napačno mnenje, da je znanje zgodovine za sodobnega človeka nekaj nepotrebnega. Če pa se zavedamo, da pri pouku zgodovine ne gre zgolj za to, da bi si učenec pridobil nekaj podob iz naše preteklosti in si zapomnil nekaj podatkov, temveč za to, da bo na svoji razvojni stopnji na najbolj primeren način spoznal nujnost družbenega razvoja in vzroke zanj, pa tudi pomen, ki ga imajo v tem razvoju subjektivne JOŽE JAGER Pouk novejše zgodovine sile, potem šele prav spoznamo, kakšno odgovorno nalogo imajo zgodovinarji tudi pri usposabljanju mladega rodu za čim uspešnejše vključevanje v sodobno družbeno dejavnost. Pri pouku zgodovine so velike možnosti za razvijanje intelekta mladega človeka, ki naj skladno s svojim umskim razvojem čedalje bolj samostojno razmišlja o vzročnih zvezah med posameznimi družbenimi pojavi, in za njegovo vzgojo, predvsem pa za razvijanje ljubezni do vsega, kar je bilo v preteklosti naprednega in kar je razvoj pospeševalo. Najbrž bi bilo mogoče v sedmem razredu osnovne šole, ko postajajo učenci že zmožni abstraktnega mišljenja, mlade ljudi postopoma navajati na razmišljanja o zakonitostih družbenega razvoja. To bi pripomoglo k temu, da bi tudi osnovna šola dajala zrelejše, bolj samostojno razmišljujoče ljudi, kar bi bilo potrebno ne samo za tiste, ki gredo v srednje šole, ampak še posebno za tiste, ki z osnovno šolo končajo svoje redno šolanje. Ne smemo pozabljati, da ima tudi zgodovina nalogo možganske vaje, ki naj pripomore, da lahko nato odrasel človek samostojno sprejema in dojema tudi tiste družbene pojave in procese, o katerih se dotlej še nikoli ni učil. Razumevanje zgodovinskih zakonitosti je pogoj za samostojno, kritično in na družbena dogajanja vezano osebnost, ki bo resnično lahko sodelovala pri oblikovanju in uresničevanju naprednih stališč sodobne družbe. Pouk zgodovine je lahko zelo uspešno sredstvo v boju proti individualistično anarhističnim pojavom, ki se pri mladini večkrat izpričujejo v huliganskih izpadih ali pa v neveri v kakršenkoli življenjski smoter in v vrednost človeškega življenja sploh. V naši družbi, v kateri je delo temeljna vrednota, moramo pomagati mlademu rodu, da bo znal pravilno oceniti progresivno dejavnost generacij pred nami, ki je omogočala napredek in prispevala k sedanji človeški kulturi. Zato je pri pouku zgodovine treba obravnavati družbeno življenje v vsej možni širini in globini, ki jo učenci na določeni razvojni stopnji morejo sprejemati. Tak zgodovinski pouk bo vzbujal v učencih željo, da bi v družbenem razvoju neposredno pozitivno delovali in po svojih močeh prispevali k temu, da bi človek še bolje obvladoval naravo in da bi bili odnosi med ljudmi čedalje bolj usklajeni z vedno višjo stopnjo proizvajalnih sil, čedalje bolj humani. Za neposredno vključevanje mladih ljudi v družbeno politično dejavnost je posebno pomemben pouk novejše zgodovine, pri katerem naj bi učenec spoznal vlogo delovnih množic, predvsem pa vlogo delavskega razreda pri odpravljanju socialnega izkoriščanja in zatiranja v družbi, pri uve- ljavljanju in poglabljanju socialističnih odnosov in pri doslednem urejanju narodnega vprašanja. Naš narodnoosvobodilni boj, ki je temeljil na zahtevi po svobodi in popolni enakopravnosti ljudi in vseh narodov, je sprožil izredno politično aktivnost ljudskih množic. Omogočil je slehernemu delovnemu človeku, da je lahko razvijal vso svojo ustvarjalnost in tudi sedaj njegova veličina lahko izredno močno vpliva na oblikovanje družbene zavesti mladega rodu. Povsem utemeljena je misel, izrečena na zadnjem kongresu ZZB NOV, da je odnos do naše revolucionarne preteklosti hkrati tudi odnos do naše revolucionarne sedanjosti in prihodnosti, da gre tedaj za kontinuiteto naše ljudske revolucije. Spoznavanje razvoja človeške družbe v celoti, posebno pa razvoja ožje družbene skupnosti — nacije in jugoslovanske socialistične skupnosti — posameznika tesneje poveže z okoljem in družbo, iz katere je izšel, s čimer se mu okrepi občutek članstva v tej skupnosti, v kateri mora biti aktiven vsak posameznik. Le če pouk novejše zgodovine na podlagi spoznavanja zakonitosti dosedanjega družbenega razvoja omogoči učencu, da spozna nadaljnjo smer razvoja družbe in ta razvoj pospešuje, lahko opravi zgodovina svojo nalogo kot osrednja družbena veda. Če tako ocenjujemo naloge pouka zgodovine in jih primerjamo s sedanjim stanjem tega pouka, potem spoznamo, da smo še precej daleč od izpolnitev takih učnih in vzgojnih namenov. Nemogoče je posploševati posamezne trditve, ker mora biti delo vsakega učitelja v drugačnih okoliščinah drugačno, vendar rezultati učnega procesa pri pouku zgodovine na splošno niso taki, kot bi morali biti. Težko je trditi, da spoznajo srednješolci na podlagi zgodovinskih konkretnosti poglavitne zakonitosti družbenega razvoja, niti ni mogoče trditi, da pripravi mladino pouk zgodovine na aktivno družbenopolitično dejavnost. Preverjanje znanja zgodovine pri absolventih srednjih šol celo kaže, da je tudi njihovo fakto-loško znanje navadno zelo pomanjkljivo. O tem priča tudi anketa, ki so jo izvedli pred dvema letoma na oddelku za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani, ob kateri so celo absolventi srednjih šol, ki so se odločili za študij zgodovine, pokazali zelo šibko znanje. Tudi anketa med študenti, ki so se v zadnjih letih vpisali na fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, je pokazala zelo pomanjkljivo znanje novejše zgodovine. Šibko znanje novejše zgodovine in, ne tako redko, popolno nerazumevanje sodobnih družbenih vprašanj pokažejo nekatere skupine dijakov celo na javnih oddajah. Najbrž bo treba tudi v tem neznanju in nerazumevanju družbenih vprašanj iz preteklosti in sedanjosti iskati vzrok, da se mladi ljudje aktivno bolj ne vključujejo v politično življenje. Preden bomo navedli nekaj vzrokov, zakaj s poukom novejše zgodovine ne dosegamo pričakovanih rezultatov, si oglejmo v kratkih črtah, kako je z novejšo zgodovino v učnih načrtih. Novejšo zgodovino v prvih treh razredih osnovne šole obravnavajo predvsem v zvezi s spominskimi dnevi in državnimi prazniki. Na tej stopnji gre za oblikovanje konkretnih podob, za seznanjanje s pomembnimi dogodki, narodnimi heroji ipd. Ob tem se pri učencih razvija čut za moralne vrednote, slaba stran pa je ta, da ponavljajo učenci vsako leto ob spominskih dnevih podobne ali skoraj povsem enake sestavke. V četrtem razredu osnovne šole upošteva učni načrt novejšo zgodovino, vezano na lokalno slovensko okolje, v petem razredu pa dobi jugoslovanski okvir. Gradnja učnega načrta na podlagi takih koncentričnih krogov zgodovinske teme povsem podredi zemljepisnim območjem in zato učencu ravno tistega, kar bi pri pouku zgodovine moral dobiti, ne more nuditi, in to je spoznanje, da se družba razvija in da se ne razvija zgolj po naključju in vedno vezano samo na geografsko okolje, ampak da nastajajo zaradi določenih vzrokov tudi določene posledice. Ker tega ni, si ustvari učenec v prvih petih razredih osnovne šole nekaj več ali manj natankih podob iz naše preteklosti, ki pa med seboj niso dovolj povezane. V šestem razredu osnovne šole se začne sistematičen pouk zgodovine, torej prikaz družbenega procesa od najnižje stopnje navzgor. Do prve sistematične obravnave novejše zgodovine pride učenec šele v osmem razredu osemletke. Ker približno četrtina slovenskih otrok sploh ne pride v osmi razred osnovne šole in tudi nima možnosti za študij na srednjih šolah, se četrtina otrok nikoli sistematično ne uči novejše zgodovine. Čeprav je z učnim načrtom iz leta 1962 določeno za novejšo zgodovino v gimnazijah precej več ur, kot jih je bilo določenih prej, je bilo to storjeno samo na račun starejše zgodovine. Starejše učne moči pa se tej spremembi le počasi prilagajajo, ker nočejo krčiti starejše zgodovine. Učni načrti za zgodovino in družbenopolitično ureditev SFR J v vajenskih in strokovnih šolah so zelo različni. Srednje strokovne šole, ki so bolj družbeno usmerjene, posvečajo družbeni vzgoji precejšnjo pozornost, druge pa precej manj. V nekaterih srednjih strokovnih šolah je za novejšo zgodovino določenih celo nekaj manj ur kot v osnovnih šolah, zato terjajo tudi učni programi le več ali manj poglobljeno ponavljanje snovi, ki so jo učenci predelali že v osemletki. Tak pouk zgodovine navadno ne more biti uspešen in tudi ni utemeljen. V učnem načrtu je zgodovina le zato, da je šoli sploh priznana stopnja srednje šole. Najbrž pa ni treba nikogar prepričevati, da je solidna družbena vzgoja v srednjih strokovnih šolah nujno potrebna. Ko ugotavljamo, da so učni načrti za pouk zgodovine v osnovnih in srednjih šolah pomanjkljivi, je treba takoj poudariti, da še teh v celoti ne izvajamo. Učni načrti dajejo novejši zgodovini ustrezen poudarek, učitelji za zgodovino pa tega ne upoštevajo dovolj in skušajo izpolniti obsežen učni načrt za zgodovino s krčenjem novejše zgodovine, pri čemer za obdobje po prvi svetovni vojni pogosto zmanjkuje ali pa sploh zmanjka časa. Pravega nadzora nad izvajanjem učnega načrta sploh ni, posamezni pregledi pa kažejo, da se mnogi učitelji ne ravnajo po učnih načrtih, saj so na primer v nekaterih gimnazijah obravnavali lani zgodovino NOB in povojnega obdobja samo 6 ur. Navadno torej zmanjka časa ravno za obravnavanje novejše zgodovine. Metoda pouka zgodovine v osnovnih in srednjih šolah marsikje ne ustreza. Zaradi dalj časa trajajočega pomanjkanja učbenikov in ker na srednji stopnji do sedaj še ni učbenika za IV. razred, se je ponekod razširilo počasno narekovanje vse učne snovi, drugod pa učitelji še vedno preveč razlagajo in premalo ponazarjajo, še manj pa učence vključujejo v aktivno vzgojno in izobraževalno delo. Razumljivo je, da je najustreznejša učna metoda tudi za uspešen pouk zgodovine toliko pomembnejša, čim mlajšim učencem je pouk namenjen, medtem ko je na višji stopnji vse pomembnejša širina in posebno globina znanja. S tem pa seveda ni rečeno, da ne vpliva ustrezna ali neustrezna metoda na učni uspeh tudi na višjih stopnjah šolanja. Ko ugotavljamo, zakaj pouk zgodovine ne daje učencem v osnovnih in srednjih šolali niti solidnega faktološkega znanja in ne prispeva zadosti k njihovemu razumevanju družbenega razvoja, potem ne moremo mimo dejstva, da posegi prosvetnih organov v šolstvo mnogokrat niso upoštevali realnih možnosti in ne posledic raznih ukrepov, ki jih je bilo mogoče pričakovati in na katere so nekateri opominjali, drugi pa jih niso hoteli upoštevati. Prosvetni organi so veliko posegali v ustroj šol in v učne načrte, niso pa si dovolj prizadevali spremeniti notranjo vsebino šolskega dela, s čimer bi resnično mogli izboljšati učni in vzgojni proces. Uspeli šolskega dela zavisi predvsem od učiteljeve zavzetosti za pedagoško delo, vendar se prosvetni organi niso dovolj prizadevali, da bi to zavzetost nenehno krepili. Delo učiteljev nasploh ni dovolj ovrednoteno, še manj pa je ovrednoteno resnično delo posameznega učitelja. Na šolah navadno ni sankcij proti učitelju, ki slabo uči, pa tudi nezadostne stimulacije za učitelja, ki dobro uči in mladino tudi uspešno vzgaja. Tudi to je vzrok, da je zavzetost učnega kadra v zadnjih letih precej popustila. Tudi na šolah je bilo premalo konkretne odgovornosti. Ponekod so napačno menili, da dela najbolje tisti učitelj, pri katerem dosežejo učenci najvišje ocene, čeprav je šlo to na račun popuščanja in zanemarjanja vzgoje. Ker učitelja nihče ne opominja na napake, je vsakdo prepričan, da dela najbolje, zato pogrešamo prizadevanj za izboljšanje učnega in vzgojnega dela. Na učiteljskih konferencah so se marsikje preveč formalistično lotevali urejanja samoupravnih nalog in često razpravljali o oblikovanju in delitvi dohodkov ter porabili mnogo časa za sestavljanje in nenehno spreminjanje pravilnikov in drugih samoupravnih aktov, le malo konferenc pa je bilo posvečenih prizadevanju za izboljšanje izobraževanja. Težko je govoriti, da je uvajanje nagrajevanja po opravljenem delu med prosvetnimi delavci že doslej povzročilo povečano prizadevnost za delo, pač pa je pripeljalo do mnogih zakotnih in javnih razprav in prepirov v šolskih zbornicah. Največja kritika zaradi osebnih dohodkov prosvetnih delavcev je nastajala zato, ker so imele različno razvite občine različna finančna sredstva za šolstvo, kar je vplivalo tudi na različne osebne dohodke učnih moči, ki opravljajo v posameznih občinah enako delo. Prosvetni aktivi šol mnogokje sploh še niso zaživeli kot aktivi, ki naj bi razpravljali o vsebini šolskega dela, usmerjali učni in vzgojni proces in ustvarjali pogoje za aktivizacijo učencev. V takih razmerah je še posebno občutno padla zavzetost učiteljev, ki poučujejo zgodovino, za katero določa predmetnik posebno v strokovnih šolah precej manj učnih ur kot pred nekaj leti. Razen tega pa izpušča zgodovino zaključni izpit v gimnaziji in tudi akt o verifikaciji posameznih srednjih šol, ki je zagotavljal ureditev materialnih pogojev za posamezne predmete. Še vedno tudi ni dovolj učiteljev, ki bi bili usposobljeni za poučevanje novejše zgodovine. Za strokovno vzgojo {vključno pedagoško) učnega kadra v osemletkah in srednjih šolah nosijo v prvi vrsti največjo odgovornost republiški zavod za šolstvo in zavodi za prosvetno pedagoško službo kot regionalne enote. Vendar je pedagoška služba vsaj glede po- moči, ki naj bi jo nudila učiteljem zgodovine, kadrovsko še zelo šibka in zato neučinkovita. Samo po letu 1959 je doživela že pet reorganizacij in zopet pričakujejo spremembe. Pedagoški centri so se doslej preveč pečali z organizacijskimi in upravnimi vprašanji namesto s strokovnimi. Eno izmed poglavitnih vprašanj v pedagoških zavodih v zvezi s poukom zgodovine je kadrovsko vprašanje. V zavodu za šolstvo in v 13 zavodih za prosvetno pedagoško službo je samo en svetovalec za zgodovino s fakultetno izobrazbo in pet svetovalcev — predmetnih učiteljev za zgodovino. Dokler se prosvetno pedagoška služba ne bo kadrovsko okrepila, bosta morali prevzeti univerza in pedagoška akademija skrb za strokovno vzgojo učiteljev, ki poučujejo zgodovino v osnovnih in srednjih šolah. Ker pa ne gre le za ažurno dopolnjevanje strokovnega znanja učiteljev, ampak za nenehno posredovanje najustreznejših metodičnih izkušenj, s kadrovsko okrepitvijo prosvetno pedagoške službe ni več mogoče odlašati. Razen tega manjka za poučevanje zgodovine v osnovnih šolah na Slovenskem skoraj 50 % strokovno usposobljenih moči. V gimnazijah je kadrovska zasedba sicer dosti boljša, saj le 2,3 % učnih moči nima ustrezne strokovne izobrazbe, vendar večina profesorjev ni poslušala ciklusov predavanj iz novejše zgodovine. Ko ugotavljamo vzroke za te kadrovske težave, je treba omeniti tudi osebne dohodke učnega kadra, ki v primerjavi z osebnimi dohodki drugih poklicev ne vzpodbujajo, da bi se zmožen mlad človek rad odločil za pedagoški poklic, pač pa vplivajo na marsikoga, da tudi po končanem študiju ne gre v pedagoško službo. Za novejšo zgodovino doslej še nismo imeli ustreznih učbenikov; prav tako nimamo primernih priročnikov za učni kader ne zgodovinskih čitank ter zgodovinskih zemljevidov, da niti ne govorimo^ o pomanjkljivih strokovnih knjižnicah in tehničnih sredstvih za nazorni pouk, ki šele morejo popolnoma aktivirati učence. Ni torej poglavitnih objektivnih pogojev, mnogih tistih najpotrebnejših učnih pripomočkov, s katerimi bi v učencu vzbudili in okrepili odnos do novejše zgodovine. Omeniti je treba, da učbenike in nekatera druga učila sicer pripravljajo, vendar se temu posveča še vedno premajhna skrb. Zato bi morali s tako prizadevnostjo, kot smo doslej opremljali šolske kabinete za naravoslovne predmete, opremiti v prihodnje tudi kabinete za družbene vede, če hočemo ustvariti pogoje, da bomo mogli zgodovinarji razen frontalne metode uvajati tudi ustreznejše metode pouka. Pomembno dopolnilo pouka novejše zgodovine so tudi šolski krožki, ki pa so silno redki, dobro pripravljene šolske ekskurzije, ogledi stalnih in občasnih muzejskih razstav, šolske ure, ki jih pripravlja RTV, razna ekipna tekmovanja o znanju zgodovine in, seveda, ne na zadnjem mestu ustrezna literarna dela, ki obravnavajo življenje v bližnji preteklosti. Vendar tudi med šolami in RTV, muzeji, galerijami, založbami in javnimi knjižnicami navadno ni dovolj sodelovanja. Samoupravni in upravni organi, ki upravljajo šolstvo, predvsem pa zavodi za prosvetno pedagoško službo, posredno pa tudi društvo zgodovinarjev, bodo morali v prihodnje skupno z zavodi, ki proučujejo in drugače obravnavajo novejšo zgodovino, bolj pogumno kot doslej urejati številne probleme. Če hočemo, da bo pouk novejše zgodovine resnično dosegel svoj učni in vzgojni namen, je treba vztrajno ustvarjati objektivne pogoje za uspešno šolsko in zunaj šolsko izobraževalno delo. Učni in vzgojni nameni pouka zgodovine bodo morali biti poslej v učnih načrtih bolje obrazloženi in utemeljeni. Ti nameni, ki bodo uvod v učne načrte, naj bi predvsem poudarili potrebo po intelektualnem razvoju učencev; po tem, da učenec ob spoznavanju zgodovinskih konkretnosti spoznava družbeni razvoj in se ob tem usposablja za aktivno vključitev v družbeno življenje. Taka usmeritev zgodovinskega pouka je tudi družbeno povsem utemeljena in more pripeljati k realnemu učnemu načrtu, ki naj resnično prispeva k oblikovanju osebnosti mladega človeka. IVAN KRIZNA R Vprašanja političnega sistema Volilni sistem in družbeno samoupravljanje i Visoka šola za politične vede v Beogradu, Institut za družbene vede ter Jugoslovansko združenje za politične vede so organizirali znanstveni simpozij o temi »Volilni sistem v razmerah družbenega samoupravljanja«. Posvetovanje je bilo od 6. do 8. oktobra 1.1. v Beogradu, v prostorih zvezne skupščine; na njem je sodelovalo 120 udeležencev. Razen lepega števila poklicnih znanstvenikov s področja političnih in družbenih ved so se simpozija udeležili tudi nekateri naši vidni politični delavci. Med njimi so v razpravi na plenumu z obširnejšimi prispevki intervenirali tovariši Edvard Kardelj, Veljko Vlahovič in Nikola Sekulic. Namen simpozija je bil, da bi v okviru ter na podlagi solidno pripravljene in znanstveno utemeljene analize kritično obdelali in ocenili dosedanje izkušnje pri izvajanju volitev v našem družbenem sistemu, zlasti volitev v predstavniška telesa družbeno političnih skupnosti, tez ugotovili aktualne probleme v zvezi z nadaljnjo demokratizacijo našega volilnega sistema. Na temelju kritičnega proučevanja in posploševanja rezultatov naše politične prakse naj bi simpozij — s pomočjo vnaprej izdelanih pismenih referatov in izmenjave mnenj udeležencev na njem — ugotovil sedanji resničen položaj, stopnjo demokratičnega razvoja, do katere smo že prišli pri delovanju našega volilnega sistema in njegovega mehanizma, ter analiziral pozitivne in negativne težnje v volilni praksi. Tako bi simpozij prispeval k teoretični obdelavi temelju jih problemov nadaljnjega demokratičnega razvoja našega političnega sistema v celoti, posebno pa v razmerju do volitev nosilcev javnih funkcij v razmerah razvitega družbenega samoupravljanja. V središče kritičnega proučevanja in obravnave je bilo že v pripravah simpozija postavljeno vprašanje, kaj za delovnega človeka, za njegove samoupravne organe in družbenopolitične organizacije sedaj stvarno pomeni odločanje na vo- litvah. Z drugimi besedami: ali je in v kakšnem obsegu je odločanje na volitvah v praksi našega družbenega življenja postalo politično-samoupravni instrument v rokah delovnih ljudi za neposredno in posredno delovanje v smeri nadaljnjega razvoja demokratičnih socialističnih odnosov. Hkrati je bila postavljena naloga, da bi kritično proučili tudi drugo stran istega problema, namreč normativni del obstoječega volilnega sistema, zlasti z gledišča, ali ustreza sedanji stopnji razvoja samoupravnih odnosov in nedvomnih teženj njihovega nadaljnjega demokratičnega dozorevanja. Se pravi, ugotoviti je bilo treba, kaj v pozitivni normativni ureditvi volilnega sistema več ne ustreza in je zato kot zastarelo potrebno opustitve ter kaj in kako naj bi vanj vnesli novo oziroma kakšne spremembe normativnega dela volilnega sistema bi bile sicer potrebne za njegovo nadaljnje razvijanje. Z ustrezno znanstveno zavzetostjo so bili na simpoziju1 obravnavani konkretni in bistveni, teoretični in praktični problemi s področja volilnega sistema, in sicer v svoji medsebojni povezavi in odvisnosti. Skupna prizadevanja znanstvenih in političnih delavcev pri raziskovanju omenjene tematike in iskanju novih ustreznih rešitev so se pokazala kot zelo uspešna. Gledišča udeležencev simpozija so bila pri večjem delu problemov enotna. Konfrontacija nekaterih med se- 1 Podlaga za delo simpozija je bilo 65 referatov, ki so obdelali posamezne teoretične probleme s področja volitev in volilnega sistema ter njegove uporabe v praksi. Več teh referatov je bilo opremljenih s številčnimi in drugimi podatki o dosedanjih volitvah v naša predstavniška telesa; ti podatki so bili v nekaterih referatih tudi podrobneje analizirani. V gradivu je bila med drugim obširna in temeljita analiza skupščinskih volitev 1. 1965, ki jo je v okviru Instituta družbenih ved pripravila skupina znanstvenih delavcev. Delo simpozija je bilo usmerjeno na tri poglavitne teme ter se je razvijalo — razen v začetku in na koncu, ko je potekalo v plenutnu — v treh sekcijah, v katere so se razdelili udeleženci simpozija. Teme sekcij so bile: 1. »Družbeno politični temelj in teoretična problematika volilnega sistema«, 2. »Problemi volilne prakse in uresničevanje volilnega sistema« ter 3. »Problemi volilne zakonodaje in normativnega reguliranja volitev«. Ko so bila na plenumu izvoljena delovna predsedstva sekcij, je poročevalec vsake sekcije poročal o predloženih referatih ter posredoval sumaren pregled v njih obseženih bistvenih problemov in glavnih stališč. Po končanem delu v sekcijah, ki so izčrpno obdelale ustrezno problematiko, so v sklepni plenarni seji poročevalci sekcij v svojih poročilih posredovali plenumu stališča, podana v sekcijah, ter predloge sklepov. Plenuin je poročila in predloge sklepov sprejel ter izvolil posebno komisijo z nalogo, da opravi redakcijo končnih sklepov simpozija. Priprave in organizacijo dela na simpoziju, ki je po splošnem mnenju udeležencev dobro uspel, sem namenoma posebej opisal. To sem storil, ker menim, da je — mimo dobrega in kritičnega izbora same raziskovalne problematike — pravilna organizacija priprav in dela simpozija pomembno prispevala k njegovemu uspehu. boj različnih stališč je bila strpna, nasprotujoča si mnenja so bila medsebojno respektirana; le s težo argumentov so bila odpravljena posamezna nepravilna in neznanstvena gledišča. V vsem delu simpozija, tako na plenumu kot v sekcijah, se je jasno pokazalo, da posamezne spekulativne konstrukcije in abstraktno teoretiziranje, zlasti če so prenašani iz tujih političnih sistemov na naša tla, niso predstavljali znanstvenih pogledov in so lahko le ovira na poti iskanja novih pravilnih dognanj. V bistvu velja isto za formalni pravniški logicizem, ki je iskal rešitve posameznih vprašanj odtrgano od resničnega smisla in vsebine pozitivne ureditve našega volilnega sistema. Pa tudi obramba in utemeljevanje določene naše politične prakse, ki ni več v skladu z razvitim sistemom družbenega samoupravljanja, je hitro izgubila tla pod nogami. Le kritični in nedogmatični pogledi na obravnavano problematiko našega volilnega sistema kot sestavnega dela in emanacije družbenega samoupravljanja, zlasti še, če so bili podprti z rezultati empiričnih raziskav, so lahko pomenili ter so tudi stvarno dali aktiven prispevek k odpiranju in razreševanju problemov s področja teorije in prakse našega volilnega sistema. Namen tega mojega sestavka ni, da bi podal in razčlenil vso zanimivo vsebino dela simpozija. Želel bi se omejiti le na revijo problemov, ki so bili odprti v okviru omenjene tretje teme in so bili obravnavani v delu sekcije, ki je proučevala normativen aspekt našega volilnega sistema. O tej problematiki, ki je bila simpoziju že uvodoma posredovana v štirinajstih referatih2 in je bila nato v sekciji podrobno obdelana, sem bil tudi poročevalec na plenumu ter jo zato bolj neposredno poznam kot snov iz prvih dveh tem. Vrh tega so v rezultatih dela prav te sekcije konkretizirana v svoji konč- 1 Caca Djordji: »Karakter mandata i efikasnost odgovornosti predstav-ničkih tela u nalem političkom sistemu«; dr. Čemerlič Hamdija: »Izborne jedi- nice«; dr. Desput Milivoj: »Biračko pravo lica na odsluženju vojnog roka i na vojnoj vežbi«; dr. Dimitrov Evgenije: »Načelo federalizma u izbornom sistemu Jugoslavije«; dr. Djankovič Dau: »Razmatranje o izbornom sistemu za predstav-nička tela društveno-političkih zajednica«; dr. Globevnik Josip: »Načelo opštin-ske delegacije«; Joksimovič M.: »Problemi u vezi izbornih jedinica«; dr. Jončič Kočo: »O nekim pitanjima normiranja izbornog sistema u vezi sa razvojem medjunacionalnih odnosa u Jugoslaviji«; dr. Jovičič Miodrag: »Elementi demo-kratskog izbornog sistema«; dr. Konforti Salomon: »Neka pitanja adekvatnijeg mehanizma ostvarivanja ustavnih izbornih principa«; dr. Kušej Gorazd: »Evolucija izbornog sistema«; dr. Prodanovič Dimitrije: »Zaštita biračkog prava u Jugoslaviji«; dr. Sesardič Dražen: »O nekim aktuelnim problemima sprovodjenja izbora za Saveznu skupštinu«; Strahinjič Caslav: »Neka pitanja normativnog aspekta izbornog sistema u preduzeču«. ni fazi nekatera stališča, ki so bila o drugih dveh temah izoblikovana v prvih dveh sekcijah, — seveda z gledišča neposredne kritike normativne ureditve volilnega sistema in v smeri predlogov za njene spremembe oziroma dopolnitve. II Volilni sistem je odsev in sestavni del političnega sistema. Kolikor se slednji razvija in izpopolnjuje, je treba z njim uskladiti tudi volilni sistem. S te podlage je mogoče volilni sistem podvreči kritiki bodisi tako, da slednjo omejimo na okvir obstoječe ustavne ureditve, ali pa tako, da s tem v zvezi odpremo tudi probleme, katerih razrešitev bi slej ko prej terjala nekatere spremembe oziroma dopolnitve samih ustavnih določb. Ze referati, ki so bili pripravljeni o temi normativnega aspekta volilnega sistema, so deloma presegali prvi okvir. V sekciji je bilo sprejeto stališče, da je treba razpravo usmeriti predvsem na kritično oceno obstoječe zakonske ureditve volilnega sistema, zlasti na tiste njegove dele, kjer v praksi nastajajo problemi oziroma težave pri izvrševanju materialnih ali proceduralnih zakonskih določb o volitvah. Vendar pa naj to ne bo ovira, da udeleženci simpozija ne bi povedali tudi svoja mnenja, ki bi nakazovala potrebo po novih ustavnih rešitvah nekaterih vprašanj volilnega sistema oziroma, s te m v zvezi, morda tudi drugih ustavnih vprašanj (npr. glede organizacije skupščinskega sistema). V tem širšem okviru je bilo — na podlagi omenjenih pismenih referatov, ki so jih nekateri avtorji še ustno pojasnili in dopolnili — obravnavanih več konkretnih problemov s področja normativne ureditve našega volilnega sistema. V tem sestavku bom v nadaljnjem poskusil izluščiti poglavitne med njimi, zlasti tiste, ki so za prakso zanimivi in pomembni. Hkrati bom posredoval tudi skupno oziroma prevladujoče stališče sekcije, kolikor je bilo to glede posameznega problema dejansko oblikovano in sporočeno plenumu. 1. Vprašanje, ali so ustavna načela o nacionalni enakopravnosti ustrezno uresničena v volilnih zakonih, je bilo eno izmed splošnih problemov s področja normativne ureditve volilnega sistema. Avtor ustreznega referata je prišel do sklepa, da pozitivna zakonska ureditev volitev ne pomeni ustrezne in zadostne konkretizacije in jamstva za uresničevanje ustavnih načel o enakopravnih odnosih narodov in narodnosti oziroma enakosti in nediskriminacije občanov glede na njihovo narodnost. To se po mnenju referenta nanaša na sestavo republiške delegacije v zbor narodov, na ustrezno zagotovitev načela javnosti in demokratičnosti v volilnem postopku, na uporabo jezika in pisave, na oblikovanje volilnih enot; v teh smereh bi bilo treba obstoječo zakonsko ureditev izpopolniti. Res pa je, da so doslej ta vprašanja, katerih ureditev je bila prepuščena politični praksi, uspešno razreševali socialistična zveza delovnih ljudi in drugi subjektivni politični faktorji. V sekciji je prevladalo mnenje, da bi bilo treba splošna politična stališča o nacionalnem vprašanju primerno izraziti tudi v volilnih zakonih. Temu naj bi zadostili zlasti z uveljavitvijo načela, da se mora ob volitvah v predstavniška telesa upoštevati nacionalna struktura, ter z uzakonitvijo načela, da se na območjih, na katerih živi znatnejše število pripadnikov narodnosti, volilni material tiska in objavlja tudi v jeziku teh narodnosti. Nadalje je bilo posebej opomnjeno, da je treba temeljito proučiti način oblikovanja, sestavo, vlogo in funkcije zbora narodov, in sicer z namenom, da bi ustvarili pogoje za njegovo učinkovitejše delovanje in doslednejše uresničevanje načela federalizma pri delu zvezne skupščine. 2. Na vprašanje, ali je pri zakonski ureditvi volilnega sistema načelo federalizma pravilno izpeljano, so referati pozitivno odgovorili. Enotnost volilnega sistema je zagotovljena z enotno volilno pravico občanov in delovnih ljudi ter z enotnostjo temeljnih načel za volitve v predstavniška telesa družbeno političnih skupnosti. V okviru te enotnosti volilnega sistema so upoštevani elementi federalizma. Izpričujejo se: v pravici republik, da v okviru enotnega volilnega sistema same regulirajo volitve republiških poslancev in občinskih odbornikov; v tem, da se volilne enote za volitve zveznih poslancev oblikujejo v okviru območij republik; v zakonski ureditvi volitev v zbor narodov, ki ga sestavljajo republiške delegacije. V slednjem primeru določa federacija samo številčno sestavo zbora narodov, vse drugo bi morale podrobneje urediti republike, česar pa niso storile, zlasti glede odpoklica oziroma sploh prenehanja mandata poslancev tega zbora. Kar se tiče volitev v organe upravljanja delovnih organizacij, ureja to snov federacija s temeljnim zakonom neposredno, republike pa imajo možnost dopolnilnega urejanja tistih vprašanj volilnega postopka, ki niso urejena z zveznim zakonom. Kar zadeva normativno ureditev volitev in prenehanje mandata poslancev zbora narodov, je bilo v sekciji sprejeto stališče, da bi ta vprašanja moral podrobneje urediti zakon, ne pa, da je to po dosedanji praksi še nadalje prepuščeno poslovnikom republiških skupščin. Stališča o tem, ali naj to problematiko uravnava zvezni ali republiški zakon, so se razhajala; vprašanje je treba posebej proučiti. 3. V referatih in v razpravi v sekciji je bil nadalje obravnavan problem meril za predstavništvo posameznih področij dejavnosti v zborih delovnih skupnosti. V ustavi SFRJ in v republiških ustavah je uveljavljeno načelo, da se poslanci vseh zborov zvezne oziroma republiških skupščin volijo na način, ki ga določi zakon, in sicer po pravilu, da se voli en poslanec na približno enako število prebivalcev. Zakoni o volitvah poslancev so usklajeni z omenjenim ustavnim načelom, medtem ko republiški zakoni o volitvah občinskih odbornikov od njega odstopajo pri volitvah zborov delovnih skupnosti. Ti zakoni namreč določajo nekatera posebna merila za predstavništvo posameznih skupin oziroma dejavnosti v zboru delovnih skupnosti (udeležbo v družbenem produktu, pomembnost in razvitost posameznih skupin itd.), kar po mnenju referata poraja vprašanje, ali ni prizadeto načelo enakosti volilne pravice. To je pomembno zlasti zaradi tega, ker imajo občinske skupščine odločujočo vlogo pri oblikovanju predstavniških teles drugih družbenopolitičnih skupnosti. V razpravi v sekciji se je izoblikovalo mnenje, da se določena »neenakost« delovnih ljudi v delovnih skupnostih pri uresničevanju volilne pravice poraja iz samega značaja zborov delovnih skupnosti. Vendar je treba problem še posebej proučiti ter se potruditi, da se v zakonski ureditvi volilnega sistema — in sicer v okviru obstoječe ustavne ureditve — ta »neenakost«, kolikor je mogoče, ublaži. 4. Med materialne probleme volilnega sistema je sodilo vprašanje oblikovanja volilnih enot in njegove reperkusije na volilno pravico. Glede volitev poslancev v zvezno skupščino so v ustavi postavljena tri načela: a) vse območje države se razdeli na toliko volilnih enot, kolikor se voli poslancev, b) vsak poslanec se voli na približno enako število prebivalcev, in c) občine se kot celote vključujejo v volilne enote. Po mnenju avtorja referata v praksi vseh treh načel ni mogoče izvajati sočasno in v celotnem obsegu. Zaradi vključevanja vsega območja ene ali več občin v volilno enoto je večkrat nemogoče uresničiti načelo, da se poslanec voli na enako oziroma na približno enako število prebivalcev. Skupščine vseh občin, ki so vključene v volilno enoto, so enakopravne pri odločanju na volitvah, čeprav so, kot kažejo primeri iz prakse, veliki razločki v številu volilcev v posamezni občini. Tudi pri volitvah v zbore delovnih skupnosti imajo občine enako ozi- roma še odločilnejšo vlogo, pri čemer je tu še večji poudarek na številu delovnih ljudi po posameznih področjih. To število pa je v posameznih občinah zelo različno; navedeni so bili celo primeri, ko v nekaterih občinah ni bilo npr. nobenega volivca s področja zdravstva in socialnega varstva. Izražena je bila težnja, da bi območja volilnih enot za volitve v različna predstavniška telesa bolj uskladili med seboj. To velja zlasti glede volilnih enot pri volitvah v zvezno skupščino in v republiške skupščine, tako da bi volitve opravljali na istem ozemlju, se pravi, vsako drugo leto na polovici območja republike, a ne kot doslej, da je bilo angažiranih celo do 80% volivcev. Neusklajenost volilnih enot pomeni poseben problem pri volitvah republiških poslancev, ker obstoje posebne volilne enote za volitve v republiški zbor in za volitve v zbore delovnih skupnosti, pri čemer so prve ožje od drugih. To povzroča, da je volilni sistem zamotan, dolgotrajen in drag. Spremembe območij občin povzročajo težave pri organizaciji volitev. Tudi manjše spremembe občinskega ozemlja zelo vplivajo na volilne enote za volitve v občinsko skupščino. Najhujši problem nastopi tedaj, ko odpravijo občino, ki je sestavljala posebno volilno enoto, in njeno območje pridružijo občinam, ki so tudi sestavljale posebne volilne enote. V slednjem primeru je treba na vsem tem območju volilne enote na novo oblikovati. Načelo, da se v volilni enoti voli en predstavnik, je dosledno izpeljano le pri volitvah v zvezno skupščino in v republiške skupščine. V republiških zakonih je glede volitev v občinske skupščine določena možnost, da se izjemoma v eni volilni enoti voli po več odbornikov. Zastavlja se vprašanje, ali ne bi morali omenjeno izjemo iz republiških zakonov črtati, in sicer zaradi enotnosti volilnega sistema ter zaradi samega značaja neposrednega odnosa med volivci in predstavnikom, zlasti glede njegove odgovornosti volivcem. V sekciji je bilo sprejeto stališče, da navedeni problemi glede volilnih enot obstoje. Njihovo razreševanje bi terjalo nekatere bistvene oziroma splošne spremembe v dosedanji strukturi volilnih enot. Treba pa je upoštevati dejstvo, da so bile volitve v predstavniška telesa že dvakrat (1. 1963 in 1. 1965) izpeljane v okvirih teh volilnih enot, ki bi jih za prve bližnje volitve najbrž še ne kazalo spreminjati. Kar se tiče obstoječe zakonske možnosti, da se v posamezni volilni enoti voli po več odbornikov občinske skupščine, je prevladalo mnenje, da bi bilo mogoče navedeno načelo predvsem zaradi omenjenega odnosa volivci — odbornik uporabiti le izjemo- ma, in sicer pri volitvah v zbore delovnih skupnosti občinske skupščine. 5. Nekaterim vprašanjem s področja kandidacijskega postopka je bila tako v referatih kot tudi na razpravi v sekciji posvečena večja pozornost. Po obstoječi zakonski ureditvi je za zbor volivcev, ki določa kandidate, potrebna sklepčnost (kvorum). Vendar se lahko v primeru, če kvorum ni dosežen, po preteku ene ure od časa, ki je bil določen za začetek zbora, opravi zbor z navzočimi volivci. Tej zakonski določbi je referat ugovarjal, češ da je zbor volivcev kandidacijski faktor, ki izvaja politično, in sicer konstitutivno opravilo, zaradi česar bi moral zakon za zbor volivcev dosledno zahtevati kvorum. V sekciji je prevladalo drugo stališče, čeprav bi bila verjetno pravno in z gledišča sistema pravilnejša rešitev, da se kvorum dosledno zahteva, ker zbor volivcev konstitutivno sklepa o kandidaturi. Obstoječe zakonske ureditve glede kvoruma zbora volivcev ne bi kazalo spreminjati, ker olajšuje fazo kandidiranja. Postavljen je bil problem, ali ni z zakonom določeni odstotek zborov volivcev, ki je potreben za veljavnost kandidature, prevelik. Referat je zastopal stališče, da bi bilo primerno, če bi se ta odstotek, ki je bil ob zadnjih spremembah volilnih zakonov že enkrat znižan, še znižal, s čimer bi zbori volivcev pridobdi še večji pomen. Pogoje za postavljanje kandidature na zborih volivcev bi bilo treba olajšati, morda tako, da bi postal kandidat vsakdo, ki ga predloži en zbor volivcev; če pa volilno enoto sestavljata dve občini ali več občin, bi postal kandidat tisti, ki sta ga predložila vsaj dva zbora volivcev, vsak iz druge občine. V sekciji je bilo sprejeto stališče, naj bi podrobneje proučili možnost, da se zmanjša odstotek zborov volivcev, potrebnih za veljavnost kandidature, pri čemer pa je treba upoštevati, da to število glede na pomen faze kandidiranja ni vprašanje volilne tehnike. Glede zakonskega normiranja vloge socialistične zveze delovnih ljudi sta bila stavljena dva predloga. Po prvem predlogu naj bi se ta vloga oziroma pravica občanov, da v socialistični zvezi razpravljajo o kandidatih, v zakonu določneje formulirala. Po drugem predlogu to ne bi bilo potrebno; družbena vloga socialistične zveze je v ustavi in tudi v volilnih zakonih v bistvu opredeljena, svoje naloge pa si ta organizacija, kot vsaka druga, sama določa. V skupnem stališču sekcije je bilo poudarjeno, da je treba vlogo socialistične zveze presojati kot pomemben ele- ment zavestnega usmerjanja volilnega procesa. Zaradi tega bi bilo treba to vlogo, ki je v volilnih zakonih v posebni določbi že povedana, izraziti v skladu z obstoječimi dognanji o aktivnejši in svobodnejši udeležbi občana v vsem volilnem procesu, pričenši od predkandidacijske faze prek kandidacijskih zborov volivcev do glasovanja. 6. V praksi nastajajo problemi in komplikacije pri izvajanju volitev v občinskih skupščinah, kar je bilo predmet izčrpne razprave. V referatu je bil postavljen problem, ali so določbe v volilnih zakonih glede Yi oziroma glasov v občinskih skupščinah, potrebnih za izvolitev kandidata, v skladu z ustavo. V ustavi je namreč govor o določeni večini glasov (ne o določenem številu glasov), večina pa je lahko najmanj nadpo-lovična večina. Pri volitvah za zvezni zbor se predlagajo oziroma so bile v razpravi štiri nove variante za zakonsko ureditev volitev v občinskih skupščinah: 1. Odborniki naj glasujejo za vsakega kandidata posebej; za izvoljenega se šteje vsak kandidat, ki je dobil večino glasov vseh odbornikov v volilni enoti. Če ta večina ni dosežena, se šteje v občinski skupščini za izvoljenega vsak kandidat, ki je v eni občinski skupščini dobil večino glasov, medtem ko naj o dokončni izvolitvi odločijo volivci. 2. Izvoljen je vsak kandidat, ki je dobil večino glasov v eni občinski skupščini v volilni enoti. 3. V občinskih skupščinah se šteje za izvoljenega vsak kandidat, ki je dobil večino v vseh občinskih skupščinah, in tudi tisti, ki je dobil vsaj Vs glasov (doslej Yi) v vsaki izmed njih. 4. V občinskih skupščinah se glasuje po »načelu reprezentacije«, se pravi, da bi vsak odbornik glasoval s tolikim številom glasov, kolikor nanj sorazmerno odpade volivcev; za izvoljenega se šteje kandidat, ki je dobil določeno število (H ali Vb) od skupnega števila volivcev. Sedanji predpisani pogoji za določitev kandidata za poslanca zbora delovnih skupnosti po mnenju referata tudi ne ustrezajo, ker težijo k ponavljanju volitev v občinskih skupščinah. Dogaja se, da je bil pri ponovnem glasovanju kandidat izvoljen z manjšo večino glasov, kot jo je dobil drugi kandidat pri prvem glasovanju. Tudi tu je bilo v obravnavi več variant za novo ureditev: 1. Namesto kriterija večiue delovnih ljudi v ustreznih področjih naj bi pri ponovnih volitvah odločala večina glasov odbornikov. 2. Vsi odborniki občinskih skupščin z območja volilne enotne sestavljajo enotno volilno telo in naj sočasno glasujejo na enem mestu; izvoljen je kandidat, ki je dobil absolutno oziroma, pri ponovnih volitvah, relativno večino glasov. 3. Glasovanje se izvaja po občinah; če je en sam kandidat, je ta izvoljen, ako je dobil večino glasov v vseh občinskih skupščinah, če pa te večine ni, se volitve ponovijo; ako je več kandidatov, je izvoljen tisti, ki je dobil največ glasov. V obeh primerih se uporabi načelo reprezentacije. Teritorialno načelo pri volitvah v občinskih skupščinah povzroča v praksi komplikacije tudi zaradi tega, ker je sestava občinskih skupščin heterogena. Vsi odborniki zbora delovnih skupnosti volijo poslance v zvezne in republiške zbore delovnih skupnosti, čeprav predstavljajo zelo različno število posameznih kategorij delovnih ljudi. Postavljeno je bilo vprašanje, ali ne bi bilo pravilneje, če bi poslanca v posamezni zvezni oziroma republiški zbor delovnih skupnosti volili ne vsi odborniki občinskega zbora delovnih skupnosti, ampak le tisti, ki so bili izvoljeni v ustrezni skupini. To ne bi podiralo načela občinske delegacije in bi prispevalo k večji povezavi posameznih vrst dejavnosti; za izvoljene poslance bi lahko po pravici rekli, da predstavljajo delovne ljudi z ustreznega področja. Po razpravi je bilo v sekciji ugotovljeno, da nastajajo pri volitvah v občinskih skupščinah ob sedanji zakonski ureditvi nekatere težave, ki bi jih bilo mogoče ublažiti, ne da bi posegli v samo ustavno ureditev. Treba pa bi bilo temeljiteje in podrobno proučiti vprašanje večine, ki je potrebna za predhodno oziroma za končno izvolitev poslanca. Pri tem naj bi ocenili, aU ne bi bilo primerno ponovno uveljaviti načelo reprezentacije, tako da bi odborniki v občinski skupščini glasovali s tolikim številom glasov, kolikor je volivcev v volilni enoti, v kateri so bili odborniki izvoljeni. Predlog, da bi poslance zveznih oziroma republiških zborov delovnih skupnosti volili samo odborniki občinskih zborov delovnih skupnosti ali celo le odborniki teh zborov, ki so bili izvoljeni v ustrezni skupini, je bil odklonjen kot neutemeljen oziroma vsaj kot preuranjen. 7. V okviru problematike s področja glasovanja volivcev sta bili obravnavani zlasti dve vprašanji, in sicer glasovanje vojaških oseb ter omejitev pravic volivca, da glasuje samo na območju volilne enote. Osebe, ki služijo vojaški rok ali pa so na vojaških vajah, glasujejo po obstoječi zakonski ureditvi samo pri volitvah poslancev v zvezni zbor. Takšna ureditev je po ugotovitvi v referatu posledica prevelike kompliciranosti našega volilnega sistema, ne pa morda namena, da bi omejevali volilno pravico. Postavljeno je bilo vprašanje, ali ne bi z novo za- konsko ureditvijo volilnega sistema kazalo omogočiti vojaškim osebam tudi sodelovanje pri volitvah v občinski in v republiški zbor; vojaškim osebam, ki so prišle iz delovnih skupnosti, pa tudi sodelovanje pri predlaganju kandidatov v zbore delovnih skupnosti. Ta volilna opravila bi se izvajala pismeno. Nadalje je obstajalo mnenje, naj bi — če zadržimo obstoječo zakonsko ureditev — pri volitvah v zvezni zbor izvajali volitve v posamezni vojaški enoti le tedaj, če je v njej vsaj določeno število (npr. 20) volivcev, ki pri teh volitvah glasujejo. V sekciji je bil slednji predlog odklonjen. Glede prvega predloga pa se je izoblikovalo mnenje, da je v načelu sicer pravilen, vendar pa je treba problem v celoti podrobneje proučiti, pri čemer je treba pri obstoječem načinu glasovanja na volitvah neogibno upoštevati stvarne tehnične možnosti za širši okvir glasovanja vojaških oseb kakor tudi okolnost, da se volitve pri nas pogostno izvajajo. Po zakonih o spremembah volilnih zakonov volivec, ki je na dan volitev v kraju, kjer je vpisan v volilni imenik, lahko glasuje na drugem kraju, toda samo na območju volilne enote. Predlagano je bilo, naj se uveljavi načelo ubikvi-teta uresničevanja volilne pravice v tem smislu, da lahko volivec glasuje za kandidata v svoji volilni enoti ne glede na to, kje je na dan volitev; volitve bi se v tem primeru izvajale pismeno. Sekcija ni sprejela predloga, da bi zakonsko ureditev v navedeni smeri spremenili, predvsem zaradi večjih tehničnih komplikacij, ako bi sicer ostali pri dosedanjem načinu glasovanja. 8. Bilo je tudi več predlogov, da bi dosedanji sistem evi-dence volivcev, ki se izvaja prek volilnih imenikov, zamenjali z drugim (kartoteko, osebno izkaznico, volilno legitimacijo). Zoper utemeljitev teh predlogov, češ da je evidenca prek volilnih imenikov ponekod nezadovoljiva, je bilo rečeno, da ta sistem ni slab sam po sebi, ampak zaradi slabosti administracije v nekaterih občinah. Zastavljen je bil še en problem s tega področja, in sicer, ali je v skladu z načeli volilnega sistema praksa, po kateri v izvlečke iz volilnih imenikov, ki rabijo volilnim odborom pri glasovanju, ne vnesejo tako imenovanih »opravičeno odsotnih«. Tu gre za volivce, ki iz objektivnih razlogov ne morejo priti na volišče. Tako se izkaže večja udeležba na volitvah, kot je bila v resnici, čeprav takšno večjo udeležbo dejansko preprečuje objektivna okolnost. Glede prvega vprašanja je v sekciji prevladalo stališče, da v našem volilnem sistemu institucija volilnih imenikov mora ostati, ker se možnost izvajanja volilne pravice praviloma veže na kraj stalnega prebivališča volivca. Podano pa je bilo tudi mnenje, da bi bilo treba zakonsko omogočiti, da v republikah, kjer obstoji register stalnega prebivalstva, ta register opravlja hkrati funkcijo volilnega imenika. Glede drugega vprašanja se je sekcija postavila na stališče, da bi se izpisek iz volilnega imenika moral skladati s podatki volilnega imenika; ni pa ovire, da se ob objavi volilnih rezultatov pove, kolikšen je odstotek »opravičeno odsotnih«. 9. Med probleme, ki niso samo tehnične narave, ampak stvarnega, tako teoretičnega kot praktičnega značaja, sodi vprašanje stroškov volitev. V praksi nastajajo težave glede udeležbe pri stroških, kadar se sočasno opravljajo volitve za predstavniška telesa različnih družbeno političnih skupnosti, zlasti ker je višina stroškov v zvezi z izvedbo volitev različna v posameznih občinah. Predlagane so bile posamezne nove rešitve: 1. Glede na načelo občinske delegacije bi bilo pravilno, da vse stroške v zvezi z volitvami nosi občina. 2. Zvezna oziroma republiška skupščina naj za volitve poslancev dodeli občinam pavšalni znesek (za material), druge stroške naj nosi občina. 3. Z zakonom bi bilo treba določiti, kateri stroški gredo v breme zveznega, republiškega oziroma občinskega proračuna; stroške v zvezi z glasovanjem vojaških oseb naj nosi federacija. V sekciji je prevladalo stališče, da velja obdržati obstoječe zakonsko načelo, po katerem pokriva stroške za volitve družbeno politična skupnost, katere predstavniško telo je voljeno. Iz tega izhaja sklep, da v primeru, ko se sočasno izvajajo volitve v predstavniška telesa različnih družbeno političnih skupnosti, nosijo te družbeno politične skupnosti stroške sorazmerno; vse drugo je stvar tehnike in dogovora. 10. Tudi pravno varstvo volilne pravice, kakršno je uveljavljeno z ustavo in konkretizirano v obstoječi zakonodaji, ki ureja volitve in mehanizem njihovega izvajanja, je bilo na simpoziju posebej obravnavano. Referat je, po analizi problematike, prišel do sklepa, da je bilo zakonsko uravnavanje pravnega varstva volilne pravice izvajano v skladu s spremembami v našem družbeno ekonomskem in političnem sistemu. Obstoječi instrumenti tega varstva so dovolj učinkoviti, kar seveda ne pomeni, da bi jih ne bilo mogoče še izpopolniti. Pri nas pride v praksi redko do uporabe tega varstva, ker ni spopadov, kot so v drugih družbah, v katerih obstoje razredni antagonizmi oziroma je v njih več političnih strank. Pri zagotavljanju demokratičnosti volitev in varstva volilne pravice imajo pomembno vlogo družbeno politične organizacije, ki neposredno delujejo v fazi predlaganja kandidatov. Politično in pravno varstvo volilne pravice se v določenem smislu dopolnjujeta. Po izčrpni obravnavi tega problema je bilo v sekciji sprejeto mnenje, da je pravno varstvo volilne pravice tako v ustavi kot v zakonski ureditvi volilnega sistema pravilno regulirano ter da je zadosti zagotovljeno. 11. Med temeljne probleme sta sodila tudi ustavno načelo občinske delegacije in značaj poslanskega mandata, kar je oboje bilo deloma obravnavano tudi v drugih sekcijah. Referat je po analizi normativnih določb ustave in volilnih zakonov prišel do sklepa, da gre pri načelu občinske delegacije v obstoječi pravni ureditvi za načelo volilnega procesa, v katerem ima občina kot temeljna družbeno politična skupnost oziroma njena skupščina pomembno vlogo. To ni tudi materialno politično načelo v tem smislu, da se v republiški oziroma v zvezni skupščini pojavijo organizirane delegacije občin oziroma da so te skupščine seštevek takšnih delegacij ter da poslanec nastopa v skupščini kot član takšne delegacije. Vsak poslanec je nosilec lastnega mandata, za katerega izpolnjevanje je politično odgovoren svojim volivcem; pri nas ne more biti niti vezanega niti imperativnega mandata. Obstaja mnenje, da je ustava to jasno in pravilno precizirala, zaradi česar ne bi bilo treba glede tega spreminjati določb ustave pa tudi ne volilnih zakonov. V sekciji je bilo ugotovljeno, da sta načelo občinske delegacije ter v zvezi s tem značaj poslanskega mandata zelo pomembni in obenem zapleteni vprašanji, pri katerih se odgovor v svojem učinku ne omejuje na okvir volilnega sistema. Teorija ju je, zlasti prvo, komaj začela proučevati. Zaradi tega je bilo v sekciji splošno prepričanje, da terjajo ti problemi nadaljnje proučevanje, predvsem v smeri, da bi pojasnili bistvo in vsebino pojma »delegacije« in še posebej »občinske delegacije« v sistemu družbenega samoupravljanja. 12. S področja problematike v zvezi s prenehanjem poslanskega mandata, ki jo urejajo volilni zakoni, je bilo obravnavano vprašanje, ali poslanec zbora delovnih skupnosti izgubi mandat, če spremeni področje svojega dela. V praksi v takšnem primeru poslancem ni prenehal mandat. Obstajalo je dvoje nasprotujočih si mnenj. Po prvem poslanec izgubi mandat, ker je prenehal eden izmed elementov pasivne volilne pravice; po drugem mnenju poslanec ne izgubi man- data, ker slednji ni vezan na delovno mesto oziroma na organ upravljanja, ampak na vrsto dela, ter je zaradi tega težko ugotoviti prenehanje pasivne volilne pravice. Po ustavi traja mandat članov organov upravljanja dve leti; če bi bilo sprejeto prvo stališče, bi prihajalo do čestih dopolnilnih volitev. Sekcija je bila mnenja, naj se problem posebej prouči, pri čemer pa je bilo opozorjeno, da imajo nekateri republiški zakoni že doslej posebno določbo o tem, da v obravnavanem primeru poslanski mandat ne preneha. III Kot pri prvi in drugi tako tudi pri tretji temi ni bil in tudi ni mogel biti namen simpozija kot znanstvenega posvetovanja, da poda neposredne predloge za razrešitve posameznih vprašanj oziroma za spremembe zakonske in morda tudi ustavne ureditve. To ne bi bilo v skladu z njegovo poglavitno nalogo, da probleme ugotovi in jih pokaže, kritično prouči ter o njih pove svoje mnenje z namenom, da bi usmeril prihodnje znanstveno delo ter prispeval svojo pomoč pri iskanju ustreznih praktičnih rešitev posameznih vprašanj. Po splošni sodbi je bil ta namen dosežen. Prvotni program, postavljen v začetku priprav simpozija, ki naj bi v okvir svojega dela sprejel tudi problematiko sistema volitev v samoupravne organe delovnih in drugih organizacij, je bil v sporazumu z vodstvom simpozija v tretji sekciji skrčen. Ze ob pričetku posvetovanja se je namreč pokazalo, da bi bil takšen obseg nalog za delo v sekciji prevelik in da tudi materiali za tako razširjeno tematiko še niso zadosti izčrpni. Zato bi bilo treba normativno ureditev volilnega sistema zunaj volitev v predstavniška telesa družbeno političnih skupnosti pozneje posebej obdelati. Problematika, ki je bila na simpoziju obravnavana v okviru vseh treh tem, zlasti teme o normativni ureditvi volilnega sistema, je bila v precejšnjem delu znana že ob pripravi naše nove ustave ter volilnih zakonov in je bila takrat tudi izčrpno proučevana. Seveda pa se nekatera vprašanja sedaj, ko se je sistem družbenega upravljanja že močno utrdil in naprej razvil, kažejo v spremenjeni luči, kar terja tudi njihovo obravnavo z novih vidikov ter deloma tudi nove razrešitve. V tem okviru so potrebna zlasti prizadevanja za nadaljnjo demokratizacijo volilnega sistema pa tudi za njegovo organizacijsko in tehnično poenostavitev, da bo vsem njegovim nosilcem čimbolj razumljiv. JOSIP GLOBEVNIK Odmevi O dialogih, ostavkah in odgovornosti i Včasih imam vtis, da pri razvijanju boja mnenj in odpiranju dialogov kaj radi pozabljamo na nekatera obvezna »pravila igre«, zaradi česar se nam dialogi tako pogosto spreminjajo v monologe. Mislim na dvoje takih potrebnih in koristnih pravil: prvo, ki obvezuje nasprotnika, da najprej jasno in določno ugotovi razločke, zaradi katerih načenja polemiko, in šele na to preide v kritiko nasprotnih in v dokazovanje lastnih stališč; in drugo, nič manj obvezno za tistega, ki v dialogu sodeluje, da uporablja pojme z vsebino in pomenom kot nasprotnik; če to ni mogoče, ker je bil to morda nejasen, pa da pojme po vsebini določi in nada-ljuje polemiko pogojno in s predpostavko, da teče dialog res o pojavu, ki ga ima tudi nasprotnik v mislih, ne pa o kakem sorodnem ali povsem tretjem pojavu. Navedene metodološke pripombe ne zadevajo samo iu predvsem zapis Ivana Kristana v Teoriji in praksi, št. 8 in 9 »Osebna odgovornost in ostavka« (str. 1195), temveč sodijo po mojem na rob marsikaterega dialoga, polemike in diskusije, ki jih pri nas niti ni tako malo. Dvomim namreč v splošno in posebno koristnost zagretih polemičnih dokazovanj o upravičenosti kakega pojava, postopka ali zadržanja nasploh, ki jih je povzročila kritika čisto konkretnih oblik tega pojava. Prav tako težko priznavam razumnost dialogom, ki ob kritičnih sodbah o nečem, za kar vsi vemo, kaj pomeni, načenjajo polemiko o čisto tretji stvari, glede katere ni nikomur prišlo na misel, da bi lahko bila sporna. Ce je npr. govor o mnogih bridkih situacijah v praksi samoupravljanja, je ob tem popolnoma odveč razvijati znova apologijo samoupravljanja; če govorimo o pojavih sodobnega snobizma, ni to diskusija, ki bi začenjala rušiti načelo o delitvi ustvarjenega dohodka po delu; in če je pod udarci kritike sedanje stanje v šolstvu, v zdravstvu in znanstvenih zavodih, to še ne pomeni, da gre za odklanjanje gospodarske reforme, itd. Če bi se podvrgli omenjenim »pravilom igre«, bi bilo dialogov — o tem sem prepričan ■— nekoliko manj, od tistih, ki bi ostali, pa koristi nekoliko večje. Razprave bi tekle res o razločkih, ne pa vedno znova o vsem, zaradi česar razločki v mnenjih ostajajo. Končno bi se nam dialogi ne spreminjali v monologe, predmet razprav pa bi bile resnične in ne namišljene razlike. II V omenjenem sestavku Ivana Kristana je govor o ostavkah predvsem vodilnih delavcev v delovnih organizacijah. Po mnenju avtorja je pojav ostavk aktualen ne samo v delovnih organizacijah in v občini, temveč na vseh ravneh v družbenopolitičnih organizacijah in organih. Ostavke so — kot trdi — neogibna posledica boja mnenj, komplementarni sestavni del osebne odgovornosti, institut naše družbene prakse, ki je v sistemu samoupravljanja sprejemljiv, ki bi moral dobiti ustrezno družbeno mesto in ki je po trditvah avtorja že ustavna pravica (zaradi česar pa ni popolnoma razumljivo, zakaj bi bilo to možnost šele treba vsakomur zagotoviti.) Zaradi tega ne kaže ostavke — trdi avtor — apriorno moralno politično obsojati, zlasti ne kot izsiljevanje samoupravnih organov in delovnih kolektivov, kakor so reagirali sindikati v Kopru in komisija za družbeno samoupravljanje pri republiškem svetu ZSS na nekatere ostavke v podjetjih na Koprskem pa tudi drugod. Preden si začnemo prizadevati za to, da priborimo kakemu pojavu ustrezno družbeno mesto in ga razglasimo za institut naše družbene prakse, je treba sam pojav po vsebini jasno določiti. Iz avtorjevega izvajanja ni razvidno, kakšna kategorija naj bi bila ostavka. V članku govori enkrat o ostavki na delovno mesto, drugič pa o ostavki kot o prostovoljnem odstopu in umiku s funkcije. Mimo tega govori o ostavkah vodilnih delavcev, o ostavkah direktorjev, iz vseh izvajanj pa je mogoče sklepati, da ima v mislih tudi ostavke političnih in državnih funkcionarjev. Vprašanje je pomembno zaradi tega, ker je ostavka v primeru, če je umik z delovnega mesta in odpoved delovnega razmerja kategorija delovnega prava, če je odstop s funkcije, pa kategorija politične prakse. Očitno je, da avtor tega ne razločuje in da je zanj ostavka generičen pojem za odpoved delovnega razmerja in umik s funkcije in položaja. Najbrž lahko takoj brez velikega dokazovanja postavimo trditev, da ostavka ni kategorija delovnega prava. Ne samo da pojma ostavke naša delovnopravna zakonodaja ne pozna tudi ustava je nikjer ne priznava kot državljansko pravico. Z ustavo zajamčena svobodna izbira poklica in zaposlitve pa ni pravica do ostavke, temveč do odpovedi delovnega razmerja, kar pa je nekaj bistveno drugega. Ostavka je v teoriji in praksi vrnitev zaupanega mandata, umik s funkcije in položaja, pri čemer ni vedno nujno, da je ta umik prostovoljen. Zato se mi zdi da lahko razpravljamo o ostavki samo v zvezi s funkcijo in mandatom, ne pa nasploh in ne v zvezi z opravljanjem dela na določenem delovnem mestu. Če je tako, potem lahko v podjetjih samo pogojno govorimo o ostavki na direktorsko mesto, ki je po ustavi in drugih predpisih funkcija, nikakor pa ne o ostavkah vodilnih delavcev, ki so prišli na svoje delovno mesto s sklenitvijo delovnega razmerja. Močno dvomljivo pa je celo, ali lahko govorimo o ostavki direktorja. Direktorsko mesto namreč ni samo funkcija, temveč je tudi delovno mesto, za katero se zahtevajo določena izobrazba, izkušnje, praksa ipd. Direktor se po veljavnih predpisih sicer lahko svoji funkciji odpove, zaradi značaja te funkcije in tega delovnega mesta pa ima odpoved funkciji značaj odpovedi delovnega razmerja. Nihče, ki je postavljen na delovno mesto direktorja, se ne more odpovedati svoji funkciji, zadržati pa delovno mesto, če delovna skunpost ne pristane in ne sklene z njim delovnega razmerja za drugo delovno mesto. V predpisih o imenovanju in razrešitvi direktorjev ni govor o ostavkah. Predpisi tudi ne dopuščajo možnosti, da bi se direktor funkciji odpovedal, svoje delovno mesto pa zadržal. Potemtakem po našem pravu tudi, kar zadeva direktorsko mesto ni mogoče govoriti o ostavki. Drugače je s funkcijami in položaji v državnih organih in političnih organizacijah ipd. Ostavka na funkcijo ali na položaj za razloček od odpovedi nima kot posledico izgube delovnega mesta, ker zakon jamči osebi, ki je opravljala določeno funkcijo ali bila na kakem položaju, pravico do tistega delovnega mesta, ki ga je ta oseba zasedala, preden je bila imenovana oziroma izvoljena. Toda o značaju te vrste ostavk ne kaže dalje razpravljati, ker sodi to v povsem drugo področje politične prakse, ki pa ni predmet tega zapisa. Predmet koprske kritike in poznejših razprav komisije za družbeno samoupravljanje pri RS ZSS so bile »ostavke« direktorjev in vodilnih delavcev. Dejansko ni šlo za ostavke, temveč za odpovedi glede na to, da ostavke niso način prenehanja dela. Toda povrh vsega niti ni šlo za odpovedi, tem- več za grožnjo z odpovedjo delovnega razmerja v situacijah, ko predlogov nekaterih vodilnih delavcev kolektivi in samoupravni organi niso sprejeli. Te »pogojne ostavke« (tako so jih namreč v razpravah poimenovali) so poseben družbeni fenomen, ki bi ga bilo treba oceniti. Nihče ne more nikomur omejevati ustavne pravice, da delovno razmerje z vsemi zakonitimi posledicami odpove. Ker pa to sploh niso bile resno mišljene odpovedi, temveč samo grožnje, ki so spremljale uveljavljanje določenega predloga, jim pač ne bo težko dokazati značaja izsiljevanja. Organi samoupravljanja, ki sklepajo o raznih strokovnih predlogih s področja svojih pristojnosti, mnogokrat niso zmožni vsak predlog, ki jim je predložen, tudi razumeti. Včasih pa ga čisto dobro razumejo, vendar se z njim ne strinjajo. Če je tak predlog vezan na grožnje z odpovedjo delovnega razmerja predlagatelja (direktorja, enega ali več vodilnih delavcev), potem so samoupravni organi pred alternativo: ali sprejmejo predlog, s katerim se ne strinjajo in ki jih ne prepričuje, ali pa predlog odklonijo in se izpostavijo riziku, da bodo ostali brez direktorja oziroma vodilnih delavcev, kar mnogim delovnim skupnostim še zlasti sedaj ne more biti vseeno. Za take primere je šlo v razpravah v Kopru in Ljubljani. To seveda nima nobene zveze z bojem mnenj. V sedanjih razmerah je verjetnost, da se bodo samoupravni organi v dilemah, pred katere so postavljeni, odločali za direktorja, čeprav ne za predlog, o katerem glasujejo in ga izglasujejo, mnogo večja kot pa narobe. Take metode pa samostojnosti odločanja samoupravnih organov ne razvijajo, temveč dušijo in skušajo zreducirati samoupravljanje na pritrjevanje predlogom ne glede na prepričanje tistih, ki o tem sklepajo. Ob tem je obsodba »ostavk« komisije za družbeno samoupravljanje RS ZSS in sindikatov v Kopru vendarle popolnoma na mestu. III To še zlasti zaradi osebne odgovornosti, katere sestavni del naj bi bile po avtorjevem mnenju tudi »ostavke«. Kaj je pravzaprav odgovornost in kaj naj pod tem pojmom razumemo, avtor ne pove. V jugoslovanski družbeni publicistiki so mnenja o vsebini in pomenu odgovornosti deljena. Toda v okviru tega sestavka lahko z določenim pridržkom pristanemo vendarle na to, da je odgovornost moralna in politična kategorija. Zdi se, da tudi avtor razume pod odgovornostjo subjektivno pripravljenost, sprejemati in podpirati samo od- ločitve, ki so po prepričanju tistega, ki naj jih izvaja, najboljše, s pravico do umika, če tega prepričanja ni. Ne trdim, da »ostavka« ni lahko izraz zelo izostrenega čuta take osebne odgovornosti, lahko pa je tudi izraz absolutne neodgovornosti. Do take mere »demokratizirati« vsako delovno skupnost v družbi, da bi bila priznana pravica do umika vsakomur, ki bi v boju mnenj ostal poražen, bi bilo absurdno. Nekoliko pretirano povedano — to bi lahko pripeljalo do tega, da bi bili vsi permanentno v »ostavki«. Zato družbenega mesta »ostavke« ne gre iskati samo v okviru boja mnenj in v okviru uveljavljanja osebne odgovornosti, zlasti ne z generalizacijo ostavk kot sestavnega dela osebne odgovornosti. Mimo ostavk kot kategorije iz politične prakse (kar ni predmet tega zapisa) je »ostavka« kot odpoved delovnega razmerja lahko posledica samo zelo izjemne situacije, če se namreč uveljavijo sklepi in stališča, katerih izvršitev bi pomenila družbenopolitično, moralno in drugo škodo. Edinole takrat bi bila odpoved delovnega razmerja izraz visoke osebne odgovornosti. Vsiljevanje vsakega strokovnega stališča, s katerim se večina kake delovne skupnosti ne more strinjati, ker ne more spoznati koristnosti in utemeljenosti, z grožnjami »ostavke« pa je lahko politična in moralna neodgovornost. V tem smislu so v Kopru označili »pogojne ostavke« pravilno kot politično in moralno neodgovorne. Dvomim, da je sestavek o »ostavkah in odgovornosti« prispeval k jasnejšemu pojmovanju take osebne odgovornosti, kot jo v naši družbeni praksi vsi pogrešamo. VLADO VODOPIVEC Socialistične dežele WI L L Y WALTHER Univerze in visoke šole v NDR i Dvojen je povod, da prišemo o zgodovini in strukturi univerz ter visokih šol v Nemški demokratični republiki. Prvič, konec 1. 1965 in v začetku 1.1966 bo poteklo dvajset let, kar so bile na novo odprte univerze v NDR. In drugič, skupščina NDR je izglasovala v 1.1965 novi »zakon o enotnem socialističnem šolstvu«, ki prinaša pomembne in daljnosežne spremembe tudi univerzam in visokim šolam. V NDR je trenutno sedem univerz, in sicer v mestih Berlin, Leipzig, Dresden, Rostock, Halle, Greifswald ter Jena; potem 40 visokih šol in več kakor 250 inženirskih ter strokovnih šol s s skupno 280.000 študenti v 198 različnih strokovnih usmeritvah. V Nemčiji so se že v 19. stoletju v teku razvoja ter diferenciacije produktivnih sil in znanstvenih disciplin porajale poleg tradicionalnih univerz tudi visoke šole za tehniko, gospodarske vede, poljedelstvo, rudarstvo in gozdarstvo, dalje, za glasbo, arhitekturo ter upodabljajoče umetnosti, ki so glede na značilnost študijskih področij razporejene po fakultetah in po strokovnih usmeritvah. Visoke šole, ki sicer ne zajemajo kakor univerze vseh znanstvenih področij, a so vendar na splošno po strukturi enake vrste in skrbijo za enake osnovne naloge pri pouku ter raziskovanju, so danes skupaj z univerzami na isti stopnji kakor najvišje izobraževalne ustanove v NDR. L. 1945/46 je bilo na območju NDR sedemnajst univerz in visokih šol, ki so bile razdejane deloma tudi do 60%. Nekaj dni po obnovi pouka na šolah za splošno izobrazbo je sovjetska za-sedbena oblast 1. oktobra 1945 dovolila, da začno univerze spet delati. V svojem ukazu z dne 15. septembra 1945 je izrecno terjala, da je treba ob zopetnem začetku dela na univerzah »iz pouka in vzgoje študentov popolnoma odpraviti nacistične in mili-taristične doktrine ter da je treba zagotoviti izobrazbo takih moči, ki bodo sposobne presaditi demokratična načela v prakso«. Te zahteve so bile po temeljitem čiščenju in demokratizaciji celotnega izobraževalnega ter vzgojnega sistema zgodovinsko potrebne in so ustrezale interesom protifašističnih, demokratičnih sil. Po ustvaritvi materialnih možnosti je bilo treba opraviti veliko vzgojno delo, da bi bilo mogoče na univerzah in visokih šolah, na najvišjih izobraževalnih ustanovah nove protifašistične, demokratične države, izobraževati bodoče učitelje, znanstvenike, inženirje ter vodje v gospodarstvu in upravi. Bilo je neogibno potrebno razbiti na univerzah in visokih šolah vpliv buržoazije ter jih preoblikovati v izobraževalna žarišča delavskega razreda. Konec 1.1945 sta obe delavski stranki v tedanji sovjetski zased-beni coni (Komunistična stranka Nemčije in Socialdemokratska stranka Nemčije, ki sta se združili v aprilu 1946 v Enotno socialistično stranko Nemčije) terjali v posebnem razglasu, da se odpre pot do visoke šole vsem sposobnim otrokom delavcev in kmetov, ki so jim hitlerjevski fašizem ter reakcionarni izobraževalni privilegiji onemogočali visokošolski študij. Že kmalu po začetku pouka na univerzah so ugotovile stranke delavskega razreda, da je izviral iz vrst delavskega razreda in delovnih kmetov le neznaten delež v številu tistih, študentov, ki so zaradi vojne pretrgali študij in ki so se tedaj vpisali, ker so želeli študij nadaljevati. Da bi kar najhitreje spremenili sestavo na visokih šolah in univerzah, je izdala deželna uprava na Saksonskem, ki je ena od petih pokrajin sovjetske zasedbene cone, februarja 1946 oklic s pozivom k ustanavljanju »predštudijskih zavodov«. V teh inštitutih naj bi se pripravljali otroci delavcev in kmetov v krajših tečajih za visokošolski študij. Da bi omogočili nadaljnjo demokratizacijo našega visokega šolstva in da bi lahko preoblikovali naše univerze v prave ljudske univerze, so bili v marcu 1.1949 predštudijski zavodi uvrščeni kot delavske in kmečke univerze v okvir univerze. Hkrati pa so bile študentom delavskih in kmečkih fakultet že za njihovega dve- ali triletnega študija zagotovljene iste pravice in dolžnosti kakor študentom drugih fakultet. Približno dve leti je od tega, ko je bilo mogoče reči, da so svojo nalogo opravili, in so zato prenehali delati. Sestava študentov ustreza danes v jedru sestavi prebivalstva NDR. Tako je študiralo 1.1962 v okviru rednega študija na univerzah in visokih šolah 54,2 odstotka delavskih ter kmečkih otrok, 20,5 odstotka otrok nameščencev, 15,9 odstotka otrok inteligentov, 6,3 odstotka otrok samostojnih obrtnikov in 3,1 odstotka otrok staršev drugih poklicev. Ta sorazmerja zagotavlja novi izobraževalni sistem, ki bomo o njem še govorili. Prvi petletni plan NDR za obdobje 1951—1955 je začrtal tudi univerzam, visokim šolam, raziskovalnim inštitutom ter drugim znanstvenim ustanovam pomembne naloge takšnega obsega, kakršnega doslej nismo poznali. Odprl je novo etapo v njihovem razvoju. III. kongres Enotne socialistične stranke Nemčije, ki je bil v aprilu 1950, je predlagal ministrstvu za ljudsko izobraževanje »ukrepe za kvaliteten vzpon univerzitetnega študija«. ESSN je opozorila, da je treba pouk na univerzah načrtno oblikovati, pripraviti nove sistematične študijske načrte ob tesni naslonitvi na prakso ter ustanoviti študijske skupine kot trdne organizacijske enote. Razen tega je priporočila, da se uvede desetmesečno študijsko leto. S tem pa so že bila trdno zarisana glavna stališča študijske in visokošolske reforme, ki je postala potrebna in ki je bila sprejeta z zakonom 1. 1951. Hkrati pa je bila poudarjena potreba, da se znanstveno delo centralizira in načrtuje. Državno štipendijo prejema malodane 90 odstotkov vseh študentov NDR. Vsota v ta namen zbranih državnih sredstev je znašala 1.1957 samo za univerze in visoke šole 156,4 milijona mark. L. 1962 je dosegla vsota štipendij za študente visokih in strokovnih šol vrednost 314 milijonov mark. Pomoč, ki jo je dajala socialistična država študirajoči mladini, je še bolj vidna, če primerjamo število študirajočih v NDR s številom študentov v nekdanji nemški državi. V zimskem semestru 1937—1938 so bili v vsej Nemčiji 80.203 študentje. V septembra 1958 je doseglo njihovo število le na univerzah in visokih šola NDR 86.558, četudi šteje naša republika le približno 25 odstotkov prebivalcev celotne Nemčije. Če naredimo primerjavo z Zvezno republiko Nemčijo, so razmerja takale: !. 1958 je prišlo v Zahodni Nemčiji na 10.000 prebivalcev 26,8 študentov, v NDR pa 49,7. L. 1962 so znašale ustrezne številke 35 v Zahodni Nemčiji, 55 pa v NDR. Decembra 1959 je sprejela skupščina NDR zakon o socialističnem razvoju šolstva. Jedro tega zakona je bila desetrazredna splošnoizobraževalna šola. Celotni družbeni razvoj pa je ta čas terjal zakonito ureditev celotnega izobraževalnega sistema, ne pa le splošnoizobraževalnega šolstva. Glede na to je sklenil ministrski svet NDR v marcu 1963, da se ustanovi državna komisija za izdelavo načel za oblikovanje enotnega socialističnega izobraževalnega sistema. V aprilu 1. 1964 je bil predložen ustrezen osnutek, ki je bil skoraj leto dni v javni razpravi in ki je dobil zakonsko moč potem, ko je bilo upoštevanih na tisoče spreminje-valnih in dopolnilnih predlogov. Zakon o enotnem socialističnem izobraževalnem sistemu je v tej zvezi zanimiv predvsem zaradi tega, ker so bile poti, ki so držale do univerze in visoke šole, na novo začrtane. Desetrazredna splošnoizobraževalna šola predstavlja pri tem osnovno šolsko obliko v enotnem izobraževalnem sistemu. Ta šola je osnova za vse nadaljnje j)oti izobraževanja in za poklicno dejavnost. Bistvene značilnosti te višje šole so: posredovanje visoko znanstvene splošne izobrazbe s področja naravoslovnih in družbenih ved in pa z jezikoslovnega, umetniškega in telesno-vzgojnega področja. Gre za politehnično šolo, ki povezuje šolo ter življenje in ki tvorita v njej pouk in produktivno delo neko strnjeno enoto; za to šolo je značilno, da pripravlja za poklic na podlagi sistema usmerjevanja k poklicu in poklicnega vodstva. V dveh letih si lahko pridobijo zrelost za visoko šolo tisti absolventi desetrazredne višje šole, ki se začno poklicno izobraževati in ki hkrati obiskujejo razred za »poklicno izobraževanje z abitur«. To naj bi bila v prihodnje glavna pot, ki drži k visoki šoli. Razen tega pa obstajajo 12-razredne razširjene višje šole, ki se končujiejo z »abitur« in s pismom strokovnega delavca; pri tem je glavno delo vsekakor opravljeno v 11. in 12. šolskem letu v šoli in ne v obratu kakor v razredih »poklicnega izobraževanja z abitur«. Končno imamo tudi specialne šole in specialne razrede, katere obiskujejo posebno nadarjeni in talentirani učenci in pridejo tako po skrajšani poti do visoke šole. Za te ureditve skrbijo univerze in visoke šole.1 Univerze in visoke šole: katerih izobraževanje sloni na enotnosti teorije in prakse, pouka in raziskovanja, izobraževanja in vzgoje, si zdaj prizadevajo ustreči novim izobraževalnim zasnovam ter spremenjenim možnostim in potrebam. Sicer gre pri vsem tem za proces, ki se je pravkar začel, vendar pa terja z zakonom določeno zaporedje posameznih stopenj v izobraževalnem sistemu pravočasno perspektivno načrtovanje, saj ne sme ostati geslo o »ustvarjalni moči znanosti« še dlje časa le geslo, temveč mora postati resničnost, in sicer v velikem obsegu. Pri tem je presenetljivo, da niso kritiki in reformi podvrženi le učni koncepti, temveč je pričakovati spremembe prav tako tudi v strukturi in v stanju kadra. Tradicionalna hierarhična zgradba univerz, fakultet ter inštitutov ovira delo na področju raziskovanja v okviru skupnosti in zmanjšuje učinek vzgojne dejavnosti. O strukturnih in vodstvenih vprašanjih na univerzah in na visokih šolah se je pravkar razvila razprava, ki bi bilo mogoče o njej pozneje nadrobno poročati, kakor hitro bi dozoreli pričakovani rezultati. Že zdaj pa je pri učiteljskem zboru očiten pomlajevalni proces, ki ga narekujejo enaki razlogi (večja produktivnost znanstvenega dela). Tako so bili npr. 1. 1961 na univerzi Karla Marxa v Leipzigu na področju družbenih ved štirje profesorji, stari od 30 do 40 let. L. 1965 pa jih je bilo 17. Skupno sta dva odstotka vseh profesorjev in docentov na področju družbenih ved stara manj ko 30 let, 45 odstotkov pa je starih 30 do 40 let. Ta proces kaže svoj vpliv do najvišjih univerzitetnih gremijev. II V drugem delu svoje razprave pa bi želel opozoriti na nekatere pereče probleme na univerzah in visokih šolah Nemške demokratične republike. Površnemu opazovalcu se zdi visoko ter univerzitetno šolstvo v NDR uravnan sistem, ki dobro deluje. Res so dejstva presenetljiva: od 8.200 študentov, vpisanih v letih 1946 in 1947, se je povečalo njihovo število na visokih šolah ter univerzah v NDR v 1.1964 na 110.000. Od štiridesetih visokih šol je bilo več kot dvajset ustanovljenih v povojnih letih. Ta dejstva so še toliko bolj pomembna, če pomislimo, kako obsežne so motnje, ki nastajajo zahodnonemški zvezni republiki prav na tem področju (sistematično zavračanje učnih moči in študentov višjih semestrov). Zgovorno pričevanje o vitalnosti tega visokega šolstva je 1 Razen tega je mogoče doseči visokošolsko zrelost na večernih tečajih ljudske visoke šole ali pa na obratnih akademijah. že to, da si je priborilo v znanstvenem svetu tako upoštevano raven kljub neugodnemu izhodiščnemu položaju. Vendar bi bila neodpustljiva napaka, če bi se hoteli trdno zaustaviti ob pridobitvah ter se spočiti ob dosežkih, ki so prav tako (pa naj bodo še tako hvale in občudovanja vredni) kakor vse drugo v našem življenju podvrženi dinamiki tega življenja. V visokem šolstvu NDR se je marsikaj že premaknilo, odkar je državni sekretariat za visoko ter strokovno šolstvo predlagal v decembru 1965 svoja »Načela za nadaljnji razvoj pouka in raziskovanja na visokih šolah Nemške demokratične republike«. Ta sicer ne zelo obsežen, toda kljub temu pomemben dokument izhaja iz ugotovitve, da postavlja nadaljnje izvajanje zakona o enotnem in socialističnem sistemu izobraževanja ter o razvoju znanosti, tehnike in narodnega gospodarstva do 1.1980 povečane zahteve glede izobraževanja študentov ter vključevanja visokošolskih raziskovalnih zmogljivosti v okvir reševanja nalog, ki so pereče v NDR. Te povečane zahteve terjajo — tako je rečeno — spremembe v pouku, raziskovanju, vodstvu ter organizaciji visokega šolstva. Bistvo sprememb, ki so tolikanj potrebne, je v tem, da je treba pouk in raziskovanje, ustrezno potrebam narodnega gospodarstva, znanosti in družbenega razvoja, tako osredotočiti in razporediti, da bo to podlaga za utiranje znanstvene poti v narodnem gospodarstvu, da bodo proizvodno koristni raziskovalni uspehi hitro na voljo ter da se bodo izobrazili socialistični kadri, ki bodo imeli obsežno znanstveno osnovno znanje, da bo njihovo delo hitro učinkovito ter da bodo lahko ustvarjalno delovali. Katere spremembe so nakazane v posameznih primerih? Študij na univerzah in na visokih šolah naj bi bil vsebinsko in metodično na novo razporejen, in sicer v osnovni študij, strokovni študij ter specialni oziroma raziskovalni študij. Ob tej študijski ureditvi se obetajo boljše možnosti: vzgojiti študente v vsestransko izobražene, socialistične osebnosti, ki bodo lahko vešče vodile kolektive socialističnih delovnih ljudi. Razen tega ustreza ta študijska ureditev procesu znanstvene integracije ter specializacije, ki omogoča posredovati študentom v zaporedno potekajočem procesu obsežno osnovno znanje in znanstvene delovne metode ter, izhajajoč iz teh osnov, tudi strokovno ter specialno znanje. V osnovnem študiju, prvi etapi izobraževanja, naj bi študentom posredovali temelje za več sorodnih strokovnih usmeritev, študentje pa naj bi si pridobili osnovno znanje na področju znanstvene delovne metodike. Ob tem pa je vendarle treba predvsem nedvoumno določiti, s katerimi temeljnimi teoretičnimi pogoji je treba seznaniti študenta, preden se loti pravega strokovnega študija. Ta osnovni študij naj bi se smiselno pridružil izobraževanju na razširjenih višjih šolah ter naj bi v skladu z univerzitetnimi in visokošolskimi učnimi načrti olajšal prehod iz šole k univerzitetnemu študiju. Osnovni študij zajema naravoslovno in druž-benoznanstveno osnovno izobraževanje ter uvajanje v osnove izobraževalne usmeritve, v specialno jezikovno temeljno izobraževanje, v šport ter v obrambno vzgojo. Konča pa se s preizkus- nim izpitom, ki je, če je opravljen z uspehom, pogoj za prehod k priključenemu strokovnemu študiju. Tudi ta strokovni študij je treba v precejšnji meri razumeti kot temeljni študij, če se študent tudi tukaj ukvarja potem z osnovami konkretne stroke, ki jo je treba študirati. Po zamisli državnega sekretariata za visoko šolstvo pripada strokovnemu študiju naloga nadaljevati osnovni študij, razdeljen v posamezne specifične smeri: posredovati teoretične osnove ter matematično-naravoslovne, družbene, tehnične in ekonomske strokovne probleme; poučevati metodiko znanstvenega dela; usposobiti študente, da prenašajo znanstvene dosežke v prakso ter da hitro reagirajo na nove zahteve. Strokovni študij zajema daljše praktično delo. Število tedenskih ur naj bi bilo na tej stopnji bistveno manjše kakor na stopnji osnovnega študija, tako da je na voljo več časa za obvezne ter fakultativne študijske priprave ter da ima študent večje možnosti za individualni študij. Strokovni študij se konča z glavnim izpitom, ki daje pravico do navedbe določenega poklica. Po glavnem izpitu se je mogoče posvetiti specialnemu ali strokovnemu študiju, v skladu z državnimi plani ter ustrezno sposobnostim študentov. V celotnem študijskem času 4 do 5 let naj bi zajemal specialni študij časovno najkrajše obdobje. Temu v prid govori dvoje. Prvič: utemeljen osnovni ter strokovni študij omogoča študentu, da si prej pridobi specialno znanje na določenem strokovnem področju. V tem času naj bi opravil študent že samostojno znanstveno delo ter naj bi bil neposredno vključen v okvir raziskovalnih nalog kakega inštituta ali kake sekcije. Po drugi strani pa narekuje že hitri napredek znanosti sam, pa tudi potrebe, ki jih postavlja narodno gospodarstvo akademsko izobraženemu človeku, da je stalna nadaljnja strokovna specializacija zadeva predvsem praktičnih del, manj pa zadeva univerze. Štu-dentovo samostojno znanstveno delo med specialnim študijem pa poteka po individualnih študijskih načrtih, ki obsegajo delo v višjih seminarjih, v specialnih fakultativnih pripravah ter v po-sebnh praktikumih. Specialni študij se konča z zagovorom diplomskega dela ter s podelitvijo fakultetne diplome. Nova oblika izobraževanja je predlagani raziskovalni študij; namenjen je nadpovprečno nadarjenim študentom in neposredno združen s strokovnim študijem ter načrtno hitro izobražuje visoko kvalificirane promovirane kadre. Ta raziskovalni študij traja dve do tri leta. S to ureditvijo študija naj bi bile uresničene tele zahteve: 1. vzpostaviti po načeloma neomejenih specializacijskih možnostih daljnosežno skladnost med potrebami družbe ter posebnimi interesi in nadarjenostjo študentov; dalje, okrepiti študij v njegovi učinkovitosti ter ustvariti nove možnosti za načrtno (doslej komaj možno) visokošolsko sodelovanje; — 2. skrajšati dosedanjo običajno pot od začetka študija do promocije (9 do 10 let) na čas od 6 do 7 let ter bolje in hitreje ustreči čedalje večji potrebi po promoviranih kadrih; — 3. ustvariti z uvedbo specialnega ter raziskovalnega študija nove možnosti, dalje, prenašati postopoma v prakso dele specialnega izobraževanja, ločenega po posameznik strokovnih usmeritvah, ter, končno, pri tem izrabiti možnosti izrednega študija, industrijskih inštitutov in akademskih ustanov. Državni sekretariat za visoko in strokovno šolstvo poudarja izrecno v svojem reformnem načrtu enotnost izobraževanja ter vzgoje kot eno najbolj bistvenih značilnosti izobraževanja študentov na socialističnih univerzah ter visokih in strokovnih šolah. To ni nobena nova maksima. Na ustrezna stališča lahko namreč naletimo v vseh podobnih poprejšnjih dokumentih. Težišče problema je tukaj v neskladju med teorijo in prakso, med besedo in dejanjem. Včasih je bilo opaziti nekakšno podcenjevanje vzgojne funkcije učnega osebja. Tako obstaja npr. mnenje, da so študentje vendarle odrasli ljudje in da zato ne bi bilo več mogoče govoriti o kaki vzgojni funkciji na univerzah ter visokih šolah. Dejansko pa taka ugotovitev zaobide konkretno študen-tovo situacijo. Študent pa sprejema, študira in oblikuje samega sebe ne glede na to, ali je v prvem semestru ali pa v petem študijskem letu. Njegovo študijsko obdobje je čas, ko si ob pridobivanju strokovnega znanja oblikuje svoj svetovni nazor in način svojega vedenja. Učitelj mladega človeka bo vzgajal tega študenta, ne glede na to, ali hoče ali noče. Pomagal bo utrjevati način vedenja, ki oblikuje značaj mladega znanstvenika. Nedvomno je že to neka vzgojna funkcija, če postane mlademu študentu jasno, na kak način, s kako disciplino ter intenzivnostjo opravlja njegov profesor svoje znanstveno delo, saj je vendar vzgojno učinkovito, če ta študent sprevidi, da se njegov učitelj ne zanima le za stroko, temveč tudi za vse družbeno okolje. Nekateri znanstveniki, ki delno sprejemajo to vzgojno funkcijo, menijo, da je posredovanje znanstvenih disciplin samo tudi že najboljše vzgojno delo. Seveda je mogoče ustvarjati dobre pogoje s posredovanjem strokovnega znanja, s prikazovanjem pomena določene discipline za razvoj načinov vedenja pri študentih, npr.: disciplina, izpovedni pogum; drznost uveljaviti nekaj novega; dalje, premagovati ovire in še mnoge druge, za socialističnega človeka dragocene lastnosti. Toda kljub temu oblikujejo te lastnosti le del osebnosti. Kako naj bi si mlad človek prizadeval postati dober znanstvenik, če ne ve, zakaj se ukvarja z znanostjo in za koga? Znanost sama sili, da se nagne na določeno stran. Navaja k temu, da se prek posredovanja izobraževalnih vrednot opusti stroka ter da se te izobraževalne vrednote razširijo na položaj znanosti ter znanstvenika v družbi. V zadnjem času se v NDR dosti govori o tem, da se je med študenti razvilo neko opazovanje ter da se širita kritikarstvo in skepticizem. Vzroki so lahko raznolike narave, vendar pa se kot bistveno pokaže tole: prvič, večji politični interes študentov glede nacionalnih ter internacionalnih dogajanj ni v nobenem sorazmerju z lastnim prizadevanjem spoznati zveze in ozadja. Mladi ljudje, ki pokažejo v svoji stroki že lepe dosežke, se lotevajo ocene političnih pojavov z neko površnostjo, ki se roga znanst- venim delovnim načelom. Marsikje podpirajo te težnje še s tem, da se od študenta pri zadevah strokovne narave zelo veliko zahteva v pogledu izpovedi lastnega stališča, medtem ko se ob zadevah politične narave pravzaprav terja le to, da postavlja vprašanja. Drugič, jasno postaja, da škodujejo nekemu delu naših študentov nezgodovinske, metafizične ter spontane predstave pri oblikovanju njihovega mnenja o socialističnem razvoju ter okolju sploh. To velja še zlasti za vprašanja najnovejše zgodovine, zgodovine NDR. Končno se pridružujejo tem metafizičnim, ne-zgodovinskim oblikam opazovanja v zvezi z razvojem še druga rprašanja, ki pripadnikom univerz ter visokih in strokovnih šol ne pomagajo dokopati se do pravilnih misli o političnih vzročnih zvezah in do pravilnega stališča. Tukaj gre npr. za take probleme, kakor je nezadostno razumevanje dialektike družbenega razvoja, dalje, vzročnih zvez na določenih stopnjah našega nacionalnega boja ter mnogih takih vprašanj, ki so bali doslej z njimi študentje ter deloma tudi vsi pripadniki univerz ter visokih šol še premalo seznanjeni. Niso pa študentje edini, ki vzbujajo pozornost s svojimi vzgojnimi problemi. Znanstveni naraščaj na univerzah ter visokih šolah (asistenti, višji asistenti, aspiranti) — v primerjavi s študenti jih je sicer manj, kar pa ne velja za njihov pomen — je dolžan sestaviti seznam vseh problemov. Poizvedovanje, ki se nanaša na izobraževanje znanstvenega naraščaja in ki ga je organiziral v Leipzigu 1965 list »Universitatszeitung«, lahko ocenimo kot docela reprezentativno. Najpogostnejše kritične izjave: nezadostna znanstvena spodbuda doktorandom; pomanjkljivo delovanje pri izbiri ter pripravi primernih kadrov za znanstveni naraščaj; izguba časa zaradi večkratne menjave tem; prevelika obremenjenost zaradi učne dejavnosti; premajhne možnosti za pogovore o znanstveno spornih problemih; metodološke pomanjkljivosti; nezadostna jasnost in pomoč pri nasvetih glede zaposlitve po promociji. Te pomanjkljivosti so sicer le lokalne, omejene na to ali ono ustanovo. Opozarjamo pa na to, da ravno na področju znanstvenega naraščaja doslej ni bilo nobene potrebne daljnovidnosti in načrtnosti, temveč sta prevladovala naključje in subjektivizem. Mnoge stvari bodo v temeljih spremenjene v taki meri, kolikor bodo uresničeni novi načrti. Nekatere zadeve izvajajo že zdaj, tako rekoč v prehodnem obdobju. Bolj in bolj so prejemali najboljši študentje v zadnjih letih prednostne pogodbe. Za odgovorne dejavnike je bilo potem manj težavno pripraviti primerne študente za znanstveno dejavnost, za mesta asistentov ali aspi-rantov. Ob primerjavi z marsikaterimi poprejšnjimi načrtnimi priložnostnimi rešitvami se sedanji predlogi za namestitve ter ponudbe za mesta aspirantov ob praviloma perspektivno določenih nalogah opirajo na zelo dobre znanstvene dosežke, dalje, na osebno usposobljenost in delno tudi na praktične izkušnje. Mnoge fakultete so že spoznale, da je prva njihova naloga pridobiti preizkušene praktike za univerzitetno kariero. Slej ko prej pa je eden osrednjih problemov, ki se nanašajo na znanstveni naraščaj, pa tudi na učno osebje sploh (kar velja zlasti za druž-benoznanstvene discipline), povezovanje znanstveno teoretičnega dela s praktičnim, po drugi strani pa združevanje pouka in raziskovanja v univerzitetnem okviru. V anketi, ki so jo organizirali pri listu »Universitatszeitung« na univerzi v Leipzigu, so udeleženci soglasno poudarili potrebo in koristnost učnega ter vzgojnega dela kot trdne sestavine časa izobraževanja. Neprestano se poudarja vzajemno izobraževalno ter vzgojno vplivanje na študente ter na pripadnike znanstvenega naraščaja. Zaradi tega niso kritične pripombe, izražene v tej zvezi, usmerjene kar proti udeležbi pri učnem delu, temveč le proti negativnim komponentam, ki so pogosto s tem povezane, pa tudi proti nenavadni preobremenjenosti asistentov ter aspirantov s takimi nalogami. Problem, o katerem so že veliko razpravljali, je tudi, ali ne bi kazalo znotraj univerze določenih skupin znanstvenikov (od profesorja do asistenta) popolnoma razbremeniti v tem smislu, da sploh ne bi opravljali učne dejavnosti, ter jim dodeliti izključno raziskovalno delo. S tem v zvezi je tudi vprašanje, ali bi ne bilo smotrno skupine znanstvenikov ali pa še celo popolne inštitute odvezati od učne dejavnosti, da bi lahko med tem časom v znanstvenem in teoretičnem pogledu napredovali, kar bi potem omogočalo toliko intenzivnejši pouk. Doslej so naletele take misli povečini na opozorilo, da je treba ocenjevati univerze in visoke šole predvsem kot učne, izobraževalne ter vzgojne ustanove. Zato morajo tej osrednji nalogi ustrezati tudi organizacija, vodstvo ter struktura. Državni sekretariat za visoko in strokovno šolstvo je zavzel svoje stališče tudi ob vprašanju visokošolskega raziskovanja ter njegove organizacije. To se je zgodilo na izredno zanimiv način, ki je močno razgibal razpravo. Predvsem gre za tole ugotovitev: univerze in visoke šole so del raziskovalnega potenciala v NDR. Na nekaterih področjih, kot npr. v družbenih in medicinskih vedah, so zajete raziskovalne zmogljivosti na splošno v visokem šolstvu. Raziskovanje na univerzah in na visokih šolah pa poteka zelo pogosto dokaj po naključju in sporadično, ker je povečini odvisno od uvidevnosti in daljnovidnosti posameznih znanstvenikov ter inštitutov. Marsikdaj manjka jasna znanstvena zasnova. Raziskovalna težišča niso povsod jasno izoblikovana. Zelo pogosto manjka — in to je pač odločilna pomanjkljivost — jasna usmeritev k najnovejšim znanstvenim zaznavam. Od znanosti v celoti terja družba povečanje koristnega učinka. Na področju družbenih ved so začrtane kot najpomembnejše naloge izoblikovanje teoretičnih temeljev za vodstvo in organizacijo družbenega razvoja, pospeševanje socialistične mladinske vzgoje ter oblikovanje zavesti vsega delovnega ljudstva na osnovi marksistično-leninističnega svetovnega nazora ter razpravljanja o zahodnonemškem militarizmu ter imperializmu in njuni ideologiji. Iz te osnovne naloge potekajo naštete konkretne raziskovalne teme z malodane vseh področij družbenega življenja, ki jih je mogoče reševati le ob sodelovanju vseh družbenoznanstvenih disciplin. O že znanih organizacijskih oblikah raziskovalnega dela (raziskovanje smotra in temeljev, delov v skupnosti, raziskovalna skupnost) so se razvile torej nove predstave, kako premagati določene, v stari univerzitetni strukturi zasidrane ovire. Misli, ki jih zajemajo načela sekretariata, predvidevajo v sekciji novo vodstveno obliko oz. nove možnosti na ravni znanstvenih in raziskovalnih dosežkov med inštitutom in fakulteto. V sekciji naj bi bil namreč zaradi koncentracije ter kooperacije pri izobraževanju, vzgoji in raziskovanju povzet znanstveni potencial inštitutov ter enega ali različnih znanstvenih področij. Ob tem naj hi razmejitve med fakultetami ne imele nobene vloge. Glede na izkušnje, ki so se doslej pokazale, je videti, da se oblikujejo trije osnovni tipi sekcij: 1. sekcije, ki so v njih zajete različne znanstvene enote ali deli — ustrezno dolgoročnim kompleksno začrtanim nalogam, pač v skladu z načrti, ki se nanašajo na pouk, raziskovanje in narodnogospodarska težišča; 2. sekcije, ki povezujejo različne inštitute, enako zasnovane glede na njihovo delo ter znanstveno disciplino, ki jo zastopajo; 3. sekcije, ki nastajajo v skladu z načelom enako oblikovane metodike znanstvenega dela na različnih znanstvenih področjih. Povezava v sekcijah omogoča koncentracijo znanstvenih in materialnih možnosti ter sredstev. Nadaljnja prednost je v tem, da je s sekcijo zagotovljen primeren partner za gospodarske in državne organe, ki so v raziskovanju odločilnega pomena. Sekcijo naj vodi in zastopa predsednik, ki naj bi ga predlagal krog znanstvenikov, združenih v sekciji, in ki naj bi ga imenoval rektor za obdobje treh do štirih let. Vodji sekcije naj bi stal vsakokrat ob strani svet, ki bi se z njim kolektivno posvetoval ob določilnih vprašanjih. Ta nova raven vodstva v obliki sekcij sili seveda k temu, da se na novo določijo funkcije inštitutov in fakultet. V januarju 1966 je o tem razpravljal državni sekretar prof. dr. Giessmann v tem smislu, da bodo postali inštituti praviloma sestavni deli ter členi sekcij. V interesu znanstvenega razvoja in potrebe po koncentraciji znanstvenih zmogljivosti je menil, da je nujno in potrebno osnovati na najpomembnejših znanstvenih področjih večje inštitute. Tukaj naj bi delovalo z enako pravico večje število profesorjev, ker ovira razdrobljenost inštitutov znanstveni razvoj in ker posameznik ne more več sam opravljati uspešnega znanstvenega dela. Fakulteto presojajo predvsem kot instrument za vodstvo znanstvenega integracijskega procesa, za zagotovitev kompleksne odgovornosti ter za sodelovanje pri vzgoji, izobraževanju ter obsežnem razvoju vseh fakultetnih področij. Med najpomembnejše fakultetne naloge bi sodila v prihodnje določitev učnih obveznosti, dalje izdelava znanstvene analize ter ocena o stopnji vpliva vzgoje in izobraževanja. Veliko pa bo še treba razpravljati prav v zvezi z novimi problemi, v zvezi z dosežki na univerzah in visokih šolah, prav tako pa tudi o drugih predlogih. Državni sekretariat je namreč samo navedel načela, hkrati pa pustil prosto široko torišče, da povedo svoje misli posamezni znanstveniki. Seveda se zdi, da ne bo manjkalo, vsaj v začetku, pri marsikateri točki, kakor npr. glede vodstva znanstvenega dela, tudi mnenj, ki se bodo križala. Sekcije, ki že delujejo, so še premlade, da bi že lahko izrekli zanesljivo sodbo o razmerju: inštitut — sekcija — fakulteta. Ne le novih spodbud, temveč predvsem trdno osnovo je dal predlog za mnoge razprave, ki so se razživele v času, ki je za nami, sicer z veliko strastjo, ne pa s kakim vidnim uspehom, saj ni bilo marsikdaj niti potrebne jasnosti o smotru. In to je pomembno, če je treba doseči kako temeljno spremembo, ne pa zato, da se ne bi prehitro pojavila resignacija. V sedanji razpravi zajete misli bodo dalje zorele. Različne poskuse pa bo treba natančno opazovati. Novi ekonomski sistem v CSSR konomski in nasploh družbeni razvoj ČSSR sta prišla navz- križ z obstoječim administrativnim, centralističnim siste mom upravljanja. To je zaviralo ekonomski in tehnični razvoj in zaostrilo številna protislovja. Po materialnem, kulturnem in družbenem razvoju spada ČSSR med najrazvitejše dežele Evrope, vendar imajo njen sistem družbenoekonomskega upravljanja, organizacija in metode političnega dela znamenja neizde-lanosti družbenoekonomskega sistema. ČSSR je industrijska dežela, v kmetijstvu je zaposleno le 14% prebivalstva. Industrijska proizvodnja se je od predvojne visoke ravni povečala skoraj za petkrat. Narodni dohodek na prebivalca je skoraj 3-krat večji, potrošnja energije pa 5-krat večja kot v jugoslaviji. Vrednost izvoza je več kot 3-krat večja. Tudi na področjih kulture, prosvete, zdravstvene službe in strokovnih kadrov je Češkoslovaška daleč pred nami. Gradijo velike gospodarske objekte: pet velikih elektrarn s skupno zmogljivostjo več kot 2.000 MW, od katerih je ena na atomski pogon; odpirajo in opremljajo premogovnike lin dva izmed njih povečata proizvodnjo premoga vsako leto za 14 milijonov ton; podaljšujejo naftovode in dokončujejo plinovode, po katerih pritekata nafta in plin iz Sovjetske zveze; ko bo dograjen vzhodnoslovaški metalurški kombinat, bodo na leto proizvedli za 2,8 milijona ton več surovega železa, za 2 milijona ton več jekla in za 1,7 milijona ton več koksa. Gradijo še približno 15.000 velikih gospodarskih objektov in objektov družbenega standarda itd. Ta, razmeroma močna industrija, ki se še naprej hitro razvija, pa je ekstenzivna, zaostaja za svetovno ravnijo tako v organizaciji kot tehmiki proizvodnje, produktivnosti dela in kakovosti ter asortimentu prozvodnje. Industrija je odvisna pretežno od uvoza surovin, ki jih ne izkoriščajo racionalno. Proizvodnja ne zadovoljuje potreb in zahtev domačega, toliko manj seveda tujega trga, od katerega je češkoslovaško gospodarstvo zelo odvisno. Češkoslovaška industrija se je razvijala v okoliščinah administrativnega upravljanja in prejšnjih odnosov z deželami socialističnega tabora. Imela je velike možnosti za nabavo surovin in zagotovljeno plasiranje svojih industrijskih proizvodov, zlasti strojne industrije. Neekonomična proizvodnja, proizvodi slabe kakovosti in zastareli vzorci so imeli v deželah SEV zagotovljen plasma. To pa je negativno vplivalo na tehnično raven, ekonomičnost in kakovost češkoslovaške industrijske proizvodnje. Industrijski razvoj drugih socialističnih dežel, njihovo čedalje močnejše povezovanje s kapitalističnim trgom je dovedlo češkoslovaško gospodarstvo v težaven položaj, ki ga slabša tudi omejevanje zunanje trgovine s Kitajsko. Na ta način je otežkočen uvoz surovin in živil. Življenjsko vprašanje češkoslovaškega gospodarstva sta postali modernizacija in ekonomičnost proizvodnje ter doseganje svetovne ravni. Zaradi pospešene kolektivizacije češkoslovaško kmetijstvo stagnira — kmetijske površine in proizvodnja niso presegle predvojne ravni. Vendar pa je to samo del resnice. Kolektivizacija je bila uresničena, 92,5% kmetijskih površin je v socialističnem sektorju. Spremenjena je bila struktura kmetijske proizvodnje v tem smislu, da so zelo povečali proizvodnjo industrijskih surovin :in mesa. Vendar pa je treba upoštevati, da pride v ČSSR na 5 milijonov hektarov obdelovalne površine približno 1,5 milijona prebivalcev, medtem ko pride v Jugoslaviji na 7,6 milijona hektarov 9,4 milijona prebivalcev. Torej je pri nas na ha obdelovalne površine štirikrat več ljudi. Češkoslovaško aktivno kmetijsko prebivalstvo se je v primerjavi s predvojnim stanjem zmanjšalo za 60%. 52% delovne sile v kmetijstvu je ženske, povprečna starost le-te pa je 57 let. Produktivnost dela se je povečala za približno 160%, tržni presežki pa za 37%, tako da to kmetijstvo, ki po obsegu proizvodnje sicer stagnira, povečuje produktivnost dela (zlasti mehanizacijo) in tržne presežke. Pri tem pa to, da se obseg proizvodnje nič ne veča, povzroča nesorazmerja spričo hitrejšega povečevanja industrijske proizvodnje in kupne moči prebivalstva; vse to pa je ustvarilo enega težavnih problemov češkoslovaškega gospodarstva. Dokajšnje razlike med cenami in vrednostmi so v administrativnem sistemu povzročile velike disparitete v cenah. Vrednost češkoslovaške krone se od predvojne ni dosti spremenila. Spremenile pa so se cene energije, goriva in proizvodov bazične industrije. Tako so se zmanjšale cene elektroenergije in plina na Vs, premoga na 3U (cen metalurgije in strojegradnje ne objav- ljajo, vendar so se tudi te znižale), prometa in storitev na % do /3, gospodinjskih strojev in najemnin na V3 do Yt, časopisja, vstopnic za kino in gledališče na % itd. Zlasti so se znižale cene osnovnih živil, povečale pa so se cene tekstila za 2—3-krat, gradbenega materiala in pohištva za 2-krat, kave, čokolade in južnega sadja za 4—5-krat. Prodajne cene avtomobilov in motornih koles so za približno 3-krat višje, kot so proizvodne cene, itd. Zaradi takih razmerij med cenami imajo podjetja zelo različne možnosti; omejeno je svobodno delovanje zakona vrednosti in trga pa tudi možnosti za ugotavljanje rentabilnosti in ekonomičnosti. Nizke cene proizvodov zahtevajo velike subvencije in dotacije. To je ena največjih ovir pri uvajanju samostojnosti podjetij in svobodnega trga, obenem pa najtežavnejši problem, ki ga mora rešiti novi sistem. Za kulturo, prosveto ter socialne in zdravstvene službe izdajo zelo veliko. Lani so znašali tovrstni izdatki 47,177 milijonov čeških kron oziroma 2,360 milijard dinarjev (računano po 50 starih dinarjev za češko krono, kar naj bi bil realen odnos) — 27% narodnega dohodka. Imajo 2,565.000 upokojencev, pokojnine pa znašajo 14,5 milijona kčs oziroma 725 milijard dinarjev. (Pri nas imamo 800.000 upokojencev, pokojnine pa znašajo 297,4 milijarde dinarjev.) V preteklem letu je država plačala za zdravstvene službe, šolstvo in kulturo 1,270 kčs oziroma 63.490 dinarjev na prebivalca. Učenci dmajo brezplačno hrano v šolah, knjige in pribor (zdaj bodo začeli nekaj plačevati), obvezno šolanje pa traja 13 let. Neekonomičnost v proizvodnji, veliki izdatki za kulturo, zdravstvene lin socialne službe, velike subvencije in dotacije, in kot bomo videli kasneje, tudi draga delovna sila otežujejo, da bi se zbrala sredstva za rekonstrukcijo in modernizacijo proizvodnje ter dobila sredstva za odpravo obstoječih nesorazmerij v gospodarstvu. Tudi ustvarjenih investicijskih sredstev ne izkoriščajo dovolj racionalno. Plače so v primerjavi z nizkimi cenami osnovnih življenjskih potrebščin in velikimi socialnimi dajatvami razmeroma visoke — v povprečju 1.400 kčs (t. j. 70.000 dinarjev) mesečno. Zanimivo je, da plače upravnega strokovno-tehničnega osebja niso nič višje kakor plače delavcev. Medtem ko je pri delavcu razpon do 4-kra-ten, je ta pri strokovno-tehničnem osebju sorazmerno manjši. Slabo so plačani predvsem prosvetni in zdravstveni delavci. Tako je sistem nagrajevanja iz splošnega plačnega sklada in po administrativnih merilih vplival, da sta se zmanjšali intenzivnost in produktivnost dela ter umetno povečalo število zaposlenih. Nizke najemnine in cenene komunalne storitve so pripomogle, da so stanovanjski fond slabo vzdrževali, zlasti starega, v težavnem položaju so se znašle tudi komunalne storitve. Nastala so precejšnja neravnovesja med strukturo, asorti-mentom in kvaliteto proizvodnje za široko potrošnjo ter visokimi osebnimi dohodki in povpraševanjem. Primanjkuje kvalitetnega blaga, zlasti tekstila, predmetov trajne potrošnje, kot npr. avtomobilov, letnih hišic, stanovanj itd. Važen družbeni problem je tudi počasnost v delovanju gospodarske uprave ter s tem problem vodilnih kadrov. Razvoj gospodarstva kot tudi družbe zahteva več znanja in boljši način upravljanja. To bo še zlasti pomembno pri uvajanju novega sistema. Večina ljudi na vodilnih položajih, ki so se razvijali v administrativnem sistemu, ne ustreza sodobnim razmeram in potrebam. Razen tega je velik dotok mladih, šolanih in sposobnih ljudi, ki zahtevajo delovna mesta. Izmenjava teh kadrov pa se je pokazala kot družbenopolitični in socialni problem, ki ga bo treba reševati. To so torej najtežavnejši problemi češkoslovaškega gospodarstva, v katerih odsevajo tudi družbenopolitični problemi in jih želi vodstvo rešiti z uvajanjem novega gospodarskega sistema. Novi gospodarski sistem Hibe centralističnega administrativnega sistema gospodarskega upravljanja so opazili že v letih 1957 in 1958. Že tedaj so ga začeli zboljševati, in sicer tako, da so začeli vnašati elemente novega sistema. Leta 1963 pa so začeli izvajati temeljito reformo gospodarskega sistema. V to delo so pritegnili CK, njegove organe in celo partijo, vlado, ministrstva, lokalne organe in podjetja; prizadevno so delale iin še delajo razne študijske grupe in znanstveni inštituti. Organizirali so široke javne razprave ekonomistov, tehnikov in drugih državljanov. V akcijo so vključili tisk, radio in televizijo. V razne socialistične in zahodne dežele so poslali skupine ljudi in posameznike, ki naj bi proučili tamkajšnje gospodarske sisteme. V poskusno delo so pritegnili okrog 20% podjetij. Na podlagi teh priprav so na plenumu CK KPČ januarja letos sprejeli načela in smernice za uvedbo novega gospodarskega sistema. Proučevanje novega sistema je zajelo celotno organizacijo in način upravljanja v gospodarstvu. V metode sestavljanja in izpolnjevanja plana, financiranja in kreditiranja, v sistem investiranja in sistem nagrajevanja, v odnose do trga in cen ipd. so vnesli večje oziroma manjše spremembe. V načrtu imajo decentralizacijo upravljanja, pri čemer se bo družbeno-plansko upravljanje, zasnovano na socialistični blagovni proizvodnji, deloma preneslo iz centralnih organov, iz državnega plana in ministrstev na pokrajine, okraje, direkcije podjetij in podjetja; temu ustrezno se bodo prenesle tudi pristojnosti in odgovornosti. Usklajevanje proizvodnje in potrošnje bo urejal trg, kar bi naj omogočilo večjo samostojnost in večje možnosti pobude direkcijam podjetij (trustom in koncernom) in podjetjem. Novi sistem bo povzročil »rehabilitacijo« ekonomskih zakonitosti, ekonomskih kategorij, vrednosti in trga. Bruto dohodek in delitev tega bruto dohodka postajajo poglavitni kazalci plana. Novi sistem naj bi zbudil materialno zainteresiranost in bolj uskladil splošne interese s kolektivnimi in posamičnimi; zboljšal naj bi znanstveno-tehnično raven proizvodnje, povečal učinko- vitost dela, ekonomičnost in kakovost proizvodnje; na svetovno raven naj bi dviignil organizacijo, tehniko in produktivnost dela; upravljanje naj bi približal delovnim ljudem in razvil demokracijo. V zvezi s tem je nastala potreba po širšem in temeljitejšem znanstvenem proučevanju gospodarstva in družbe v celotii-, po izgrajevanju jasnejše perspektive gospodarskega razvoja, investicijske in ekonomske politike, ustvarjanju stalnih in približno enakih pogojev gospodarjenja in iskanju ustreznih, predvsem ekonomskih mehanizmov usmerjanja in reguliranja gospodarstva, zlasti pa trga in cen, po prilagoditvi vodilnega kadra novemu načinu upravljanja lin zboljševanju njihove strokovne ravni. Kot pereče se je pokazalo tudi vprašanje navezovanja medsebojnih vezi in odnosov med podjetji, med podjetji in njihovimi direkcijami, med direkcijami in ministrstvi, vseh teh pa s teritorialnimi skupnostmi in centralnim planom kakor tudi spodbujanje k specializaciji in kooperaciji tako doma kot tudi v tujini. V organizaciji upravljanja so že začeli izvajati oziroma nameravajo izvesti ustrezne ukrepe. Industrijska in gradbena podjetja so v prvi polovici leta organizirali v direkcije na proizvod-no-tehnični podlagi. To so kombinati, ki združujejo podjetja po horizontalni in vertikalni liniji v truste in koncerne (oborovy podniky). Te kombinate obravnavajo kot podjetja na najvišji ravni in jih imenujejo »proizvodno-ekonomske enote-s. Kasneje so začeli snovati take kombinate tudi v trgovini, tako da so zdaj podjetja v vsej dežeLL združena v približno 100 trustov in kou-cernov. Trusti in koncerni so dolžni s svojimi proizvodi oskrbovati deželo in zagotavljati izvoz, v pogledu tehnike, produktivnosti in kakovosti proizvodnje morajo »doseči svetovno raven«, državi pa odgovarjajo za zaupana jim družbena sredstva. Podjetja so podrejena direkciji trusta ali koncema. Ta jiim določa proizvodni plan in realizacijo, načrtuje njihov razvoj, raziskovalno delo, razvoj organizacije proizvodnje in tehnike, investicijsko politiko, posreduje pri izpolnjevanju obveznosti do države itd. Direkcija je podrejena ustreznemu ministrstvu v vseh važnejših vprašanjih gospodarjenja in upravljanja. Direktorja direkcije imenuje ustrezno ministrstvo, direktorja podjetja pa direktor direkcije. Direkcija prav tako prevzema velik del pristojnosti ministrstva, vendar precej omejuje samostojnost podjetij. Kljub temu pa je le-ta precej večja, kot so jo imeli prej; okviri sprejetega plana so širši, manj je kazalcev, plačni sklad razdeljujejo samostojno, obrati imajo svoj »hozraščot« (hozjajstveni rasčat — gospodarski račun), ki omogoča obračunavanje v okviiru podjetja, bolj so svobodni pri delitvi dobička itd. Rezultatov dela podjetij ne bodo ocenjevali po naturalnih kazalcih, temveč po bruto dohodku oziroma dobičku (bruto dohodek je v+m, dobiček pa se dobi po odbitku plač in premij od bruto dohodka). Iz dobička plačujejo obveznosti do skupnosti. prispevek v osnovne sklade, odstotek za kredit, ostanek pa nalagajo v sklade svojega podjetja. Ker pa podjetja nimajo enakih možnosti gospodarjenja in pri sedanjem sistemu cen tudi ne morejo realno oceniti ekonomičnosti svojega poslovanja niti določiti enotnih stopenj prispevka, uvajajo prehodne ukrepe. Tako naj bi variabilni del plač, ki je znašal doslej okrog 2%, dosegel 35% skupnega sklada plač. Da bi preprečili hitro zviševanje plač, so uvedli progresivno obdavčenje, če bi se plačni sklad na leto povečal za več kot 6%. Tako podjetja v prvem letu ne smejo povečati plačnega sklada za več kot 12%, v drugem in tretjem letu za več kot 20%, začenši z januarjem 1966. V prvih treh letih jamči minimalne plače država (okrog 90% plač iz 1965. leta). Bruto dohodek se deli po družbenem planu, pri delitvi dohodka znotraj podjetja pa imajo veliko vlogo direkcije. Podjetja se morajo v prihodnjih treh letih prilagoditi novim pogojem poslovanja. Pri dajanju samostojnosti podjetjem se postopa zelo oprezno. Razmeroma največ samostojnosti dobivajo direkcije trustov in koncernov, veliko manj pa podjetja. Obdržali so sistem »jedino-načalija«, tako da dobiva direktor direkcije in podjetja s svojim upravnim in strokovnim aparatom več samostojnosti glede na višjo raven upravljanja, a v podjetjih glede na kolektiv to samostojnost že imajo. Tako tvorijo gospodarska miinistrstva, direkcije trustov in uprave podjetij za posamezna gospodarska področja enoten sistem še vedno državnega upravljanja. Združujeta jih vlada (podpredsednik za gospodarstvo) in državna planska komisija. Ministrstva prepuščajo svoje operativne funkcije direkcijam, ki se morajo čedalje več ukvarjati z analizo in perspektivnim razvojem na področju svojega resora, da bi bile lahko na tekočem glede izpolnjevanja planskih nalog; proučujejo in pomagajo pri tehničnem razvoju, razvoju kadrov ipd. Zato računajo, da se bo aparat ministrstev zmanjšal za Vs- V koncepcijah novega sistema in v njegovem uvajanju je zlasti poudarjena vloga vlade, ki mora pripravljati perspektivne plane gospodarskega razvoja, razvozlavati važnejša ekonomska vprašanja, izdelovati in uporabljati ekonomske instrumente, razvijati mednarodne ekonomske odnose, nadzirati izvajanje sprejete linije gospodarskega razvoja in gospodarske politike, zlasti kontrolirati cene, kredite dn plače. Da pa bi lahko opravljala te naloge, namerava precej izboljšati organizacijo in metode svojega dela. Pri tem se bo opirala na svoje strokovne organe, predvsem na državno plansko komisijo (ki se bo preusmerila k novi vlogi), na novo ustanovljeno komisijo za finance, cene in plače, na državno komisijo za ekonomsko in znanstveno-tehnično sodelovanje, državno komisiijo za upravljanje in organizacijo ter na centralno komisijo za narodno kontrolo in statistiko. Akademija znanosti dobiva status glavnega vladnega svetovalca. Vlada prilagaja stare in ustanavlja nove mehanizme centralnega upravljanja, kii naj bi bili bolj prožni, zagotavljali naj bi večjo svobodo gospodarskih gibanj ter višjo raven upravljanja in njegovo decentralizacijo. Več pristojnosti na področju planiranja in financiranja dobivajo tudi ljudski odbori. Poleg namenskih proračunskih sredstev, ki jih dobivajo od vlade, bodo lahko ustvarjali tudi lastna sredstva, reševali lokalne probleme in razvijali lokalno gospodarstvo. Seveda v še zelo skromnih mejah. Najmanj so decentralizirane investicije, cene in zunanja trgovina; na tem področju so doslej še najmanj spremenili. Neobdelano je zlasti vprašanje cen. Novi gospodarski sistem so začeli uvajati na celi fronti i. 1.1966 in ga bodo izvedli etapno v nekaj letih; predvidevajo da do 1968. leta. Vsak nov ukrep temeljito pripravijo, ga uskladijo z drugimi ukrepi in tudi določijo, kako je treba nadzirati uresničevanje teh ukrepov. Centralni organii zelo previdno opuščajo neposredno upravljanje; še vedno zadržujejo glavne člene verige, iščejo nove instrumente upravljanja, krepijo obstoječe organe oziroma ustanavljajo nove, na katere se lahko v gospodarskem upravljanju z zaupanjem oprejo. Pri graditvi novega gospodarskega sistema izhajajo izključno z ekonomskih in tehničnih pozicij. Govorijo o procesu zdravljenja gospodarstva in o znanstveno-tehnični revoluciji. Ohranjajo bistvene koncepcije državnega upravljanja, ki ga decentralizirajo ter z uporabo ekonomskih instrumentov delajo bolj prožnega. Vendar je že zdaj slutiti probleme, na katere bo naletelo gospodarsko upravljanje v procesu uvajanja novega sistema. Novi sistem ima namreč zdaj, ko se še oblikuje, mnoge koncepcije in prvine starega, administrativnega upravljanja. Zelo močni so ostanki starega načina mišljenja, starih navad in odnosov, ki jih je utrdila dvajsetletna praksa. Uvajajo sicer sodoben sistem upravljanja in sodobno proizvodnjo, toda velik del vodilnega kadra v gospodarstvu je po pojmovanju in načinu dela zaostal. Gospodarske organizacije so se razvile v razmerah, ko je bilo delo ekstenzivno, in se na to navadile. Vse to bo gotovo vleklo nazaj in zaviralo razvoj sistema. Nadaljnji problemi so na temelju splošnih interesov uskladiti kolektivne in individualne interese, najti merila za ekonomičnost poslovanja in praktično uresničevanje načela materialne zainteresiranosti in delitve po delu. Treba bi bilo spremeniti pogoje poslovanja in razmerje med cenami, ki jih je ustvaril stari gospodarski sistem. Spreminjanje vsega tega je zamotan in dolg proces, ki še ni proučen. Tako sta bila tudi plan za leto 1966 in perspektivni plan narejena v pretežni meri po stari metodi, kar bo zelo oviralo uvajanje novega sistema. Že v eksperimentalnih podjetjih so se pokazale težnje priti čimprej na lahek način do zaslužka. Veliko podjetij je v starem sistemu postalo neaktivnih, imajo zastarelo opremo in nestrokoven kader. Pojavilo se bo vprašanje njihove modernizacije oziroma likvidacije, s tem pa problem preusmerjanja delovne sile. ČSSR je zelo rezana na druge socialistične dežele, in to: ekonomsko, vojaško in politično, kar nedvomno vpliva na način, širino in hitrost uvajanja novega gospodarskega sistema. Reforme gospodarskega sistema so se lotile vse socialistične dežele razen Albanije. Ta pa se v okvirih teh skupnosti, zlasti v okvirih SEV, razvija v drugačnem tempu in na drugačen način. To dejstvo kot tudi ekonomska in politična odvisnost, varnost spričo rizika pa zahteva neko uravnavanje v gibanju. Različna stopnja ekonomskega razvoja in stopnja reforme povzroča tudi različne koncepcije sodelovanja v okviru SEV. Zanimivo je, da ni dovolj zanimanja za konkretno medsebojno sodelovanje in izmenjavo izkušenj reforme, čeprav se o tem deklarativno govori. Novi gospodarski sistem v CSSR ne gradijo kot nekak dokončen sistem, ne zapirajo ga, temveč prepuščajo praksi in izkušnjam, ki naj mu dajo dokončne oblike in mehanizme. Pri uveljavljanju novosti še ne razmišljajo javno in temeljiteje o vprašanjih družbenih odnosov in političnega sistema. O teh vprašanjih razpravljajo po komisijah, študijskih skupinah na inštitutih ter med partijskimi delavci. Prav gotovo bodo krepitev materialne zainteresiranosti, delitev po delu, nov sistem cen in sam družbeni razvoj, ki bo pospešil uveljavitev novega sistema, postavili na dnevni red tudi vprašanja družbenih odnosov, sodelovanja proizvajalcev pri upravljanju in reformi političnega sistema. Na gospodarski sistem in razprave o njem navezujejo tudi vsa druga družbenopolitična vprašanja, zato se razpravljanje čedalje bolj širi, v mnenjih in opredelitvah pa gredo vse dalj od starih koncepcij. Sodelovanje proizvajalcev v upravljanju Novi sistem naj bi po splošnih predvidevanjih okrepil sodelovanje proizvajalcev v gospodarskem upravljanju. Po sedanjih koncepcijah se bo to sodelovanje uresničevalo zlasti prek sindikalnih organizacij kot najbolj množične organizacije delovnih ljudi oziroma prek organov sindikatov, ki sodelujejo z upravo na ustrezni ravni. V tem sklopu se postavlja vprašanje uvajanja proizvodnih odborov (virobni vybory) v oddelke, obrate in podjetja, ne pa v direkcije. Tako je predsedstvo sindikata v juniju1, letos sprožilo zamisel o proizvodnih odborih in o njihovi dejavnosti. Po tej zamisli so proizvodni odbori organi sindikata. Imenuje jih vodstvo sindikata, ponavadi sindikalni komite podjetja, skupščina ali konferenca sindikata pa jih potrjuje. Proizvodni odbori naj bi pomagali ustreznim sindikalnim organom zavzemati stališča do predloga plana, pomagali organizirati uresničevanje plana, proučevali ter pomagali rešiti konkretne probleme, zlasti s področja proizvodnje, izkoriščanja zmogljivosti, ekonomičnosti, tehnične ravni in kakovosti, proučevali predloge in pripombe delovnih ljudi, jih posredovali upravi in spremljali njhovo uresničevanje v praksi. Delajo na podlagi polletnega in letnega plana dela, ki ga potrjuje sindikalni komite podjetja. Te odbore so uvedli v 120 eksperimentalnih podjetjih. Proizvodni odbori kot svetovalni organi, priznavajoč princip »jedinonačalije«, pomagajo pri delu vodjem oddelkov, obratov oziroma podjetja. Ti vodje pa imenujejo posamezne člane uprave v proizvodne odbore. Sicer pa sindikalni komite imenuje v proizvodni odbor vidnejše delavce, zlasti iz brigad socialističnega dela, iznajditelje, racionalizatorje in novatorje, člane sindikata. mladine in znanstvenotehničnih društev. Proizvodni odbor nato voli predsednika (ki mora praviloma biti član sindikalnega komiteja podjetja), potrjuje pa ga sindikalni komite. Proizvodni odbor pomaga sindikalnemu organu, da nasproti ustreznemu upravnemu organu nastopa kot kvalificirani partner, ki (ne da bi prevzemal nase odgovornost) posreduje mnenje in izkušnje delovnih ljudi in pomaga pri izpolnjevanju plana. Ze od prej pa obstajajo poleg proizvodnih komitejev še druge oblike sodelovanja proizvajalcev pri upravljanju, ki so prav tako svetovalni organi oziroma instrumenti sindikalnih forumov in uprave. To so zlasti kolektivne pogodbe med upravo podjetja in ustreznim organom sindikata, v kateri so natančno določene dolžnosti glede izpolnjevanja planskih nalog in zadovoljevanja potreb delovnega kolektiva. Menijo, da bi v novem sistem kolektivne pogodbe ne sestavljali za zaprtimi vrati in kasneje le formalno zahtevali soglasje kolektiva, pa tudi spreminjati je ne bi smeli brez vednosti kolektiva. V praksi so še proizvodni posveti glede proizvodnje in izpolnjevanja plana kot tudi tehnično-ekonomske konference po podjetjih in direkcijah, na katerih razpravljajo o vprašanjih tehnično-ekonomskega razvoja proizvodnje. Organizirana so tudi socialistična tekmovanja. Vse te oblike je ocenjevati kot oblike sodelovanja proizvajalcev v gospodarskem upravljanju in prizadevajo si, da bi v novem sistemu zaživele. Značilno je, da so organi sindikata, da imajo svetovalne pravice in da morajo pomagati predvsem pri uresničevanju plana in delu uprave, po novem pa tudi pri nalogah. ki jih postavlja novi sistem. Ne volijo jih pa neposredno proizvajalci, niti niso njihovi organi, ne vmešavajo se v proizvodne odnose in neposredno ne sodelujejo v upravljanju. širše, zlasti neposredno sodelovanje proizvajalcev v upravljanju se še ne more vključiti v novi gospodarski sistem na sedanji stopnji njegovega razvoja. To je še vedno državno upravljanje po načelu »jedinonačalija«, kjer upravljajo direktor in drugi funkcionarji do poslovodje, kolektiv pa jim je v pogledu upravljanja podrejen. Po drugi strani pa zahtevajo od gospodarskih voditeljev, da pri vodenju upoštevajo mnenja in predloge delovnih ljudi. Tako novi sistem ustvarja in bo še ustvarjal možnosti in potrebo po širšem pritegovanju proizvajalcem v upravljanje, in sicer z izpopolnjevanjem že obstoječih oblik sodelovanja ali pa s snovanjem novih. ALOJZ LAVRIHA Mednarodni odnosi Evropa in nevezanost Vloga Evrope v mednarodnih odnosih se je v zadnjih letih zelo povečala. Za to sta dva poglavitna razloga. Evropskim deželam se je posrečilo izboljšati svoj ekonomski položaj v svetu. Povojna obnova gospodarstva v razvitem delu zahodne Evrope in pospešen razvoj socialističnih dežel v vzhodni Evropi sta imela pomembne politične posledice na obeh straneh razdeljene Evrope. Drugi razlog za povečan vpliv Evrope v svetu je zmanjšanje pritiska, ki je v obdobju hladne vojne obremenjeval zunanjo politiko evropskih držav. Z ekonomsko krepitvijo posameznih držav je popuščala toga odvisnost od blokovske politike. Na vzhodu in zahodu se je skoraj vzporedno razvijala samostojnejša zunanja politika. Hkrati s tem gibanjem v Evropi se je pojavil na svetovnem prizorišču popolnoma nov faktor. V tistem delu sveta, kjer so se še do nedavna širili kolonialni imperiji, so se začele rojevati nove države, med temi pa močno politično gibanje k nevezanosti. Ta pojav je v marsičem prispeval, da je popustila napetost hladne vojne in da se je razvilo takšno politično ozračje, ki je krepilo samostojnost evropskih držav v zunanji politiki. Glede na zgornje ugotovitve bi bilo treba zastaviti tudi vprašanje o odnosu evropskih držav do politike nevezanosti oziroma o možnosti, da se Evropa usmeri k njej. Z drugimi besedami, ali lahko postane Evropa novo področje, na katerem bo prevladala politika nevezanosti, in ali bo ta dobila pomen, ki ga ima v tako imenovanem tretjem svetu? Preden začnemo obravnavati to vprašanje, se moramo ozreti na nekatere pojave, ki so pomembni za ocenjevanje povojne vloge Evrope v svetu. Mednje sodi predvsem razdeljenost Evrope na dva politična tabora. Da bi to razdeljenost presegli, je treba odpraviti tiste okoliščine, ki so jo povzročile. Iskati jih moramo v položaju, ki je nastal takoj po vojni, v času, ko so se oblikovale fronte hladne vojne. Obnoviti moramo torej povojno politično podobo Evrope. Pri tem se ni treba spuščati v vse podrobnosti niti obravnavati položaja vsake posamezne države. Dovolj bo. če se zadržimo ob treh splošnih pojavih, ki so močno vplivali na politiko vseh evropskih držav in zaradi katerih sta se postopoma izoblikovali popolna razcepljenost in hladna vojna. Prvi pojav so predstavljali globoki ekonomski in družbeni pretresi, ki jih je tako ali drugače povzročila vojna v vseh evropskih deželah. Začasno so zmanjšali vlogo Evrope v mednarodnem dogajanju in pripeljali veliko evropskih držav v odvisnost od zunanje pomoči, predvsem ameriške. Vse evropske države, s poglavitnimi partnerji vojaške zavezniške koalicije vred so dobile v taki ali drugačni obliki pomoč iz Amerike. Sovjetska zveza je na primer dobivala pomoč od znane vojne organizacije UNRRA, Anglija pa je dobila kmalu po vojni zelo veliko posojilo za obnovo gospodarstva. Ker zunaj Evrope v tem času še ni bilo tistih sil, ki so se pojavile kasneje z naraščanjem protikolonialnega gibanja in politike nevezanosti, je v mednarodnih odnosih nenavadno narastla specifična teža Amerike. Vojaške sile Združenih držav Amerike so ostale še naprej v Evropi kot sestavni del zahodnih okupacijskih sil. Ameriški vpliv v svetu je čedalje bolj naraščal. Drugi pojav, ob katerem se moramo ustaviti, je politično razvrščanje evropskih držav ob razpadu vojne koalicije. Trenja med zavezniki so nastajala že med vojno, zlasti med vodilnimi silami antihitlerjevske koalicije. Razdvojenost med vzhodom in zahodom se je občutno zaostrila po končani vojni v Evropi. Ze med vojno, kakor hitro je bila v Italiji ustanovljena republikanska vlada, je bilo opaziti, da vodilne zahodne sile ne gledajo v njej nekdanjega sovražnika, temveč prihodnjega zaveznika. Kmalu po vojni se je to gibanje razširilo in ni minilo veliko časa, ko je bila tudi Zahodna Nemčija najprej dejansko, potem pa tudi formalno vključena v zahodno politično in vojaško zvezo. Ko so bile osvobojene dežele vzhodne Evrope in ko so v njih ustanovili nove vlade, se je hitro pokazalo, da jih zahod ne šteje med osvobojene zaveznike, marveč med potencialne nasprotnike. Razumljivo je, da se je začel oblikovati podoben odnos tudi na nasprotni strani: Sovjetska zveza svojih vojnih zaveznikov ni več obravnavala kot zaveznike, marveč kot potencialne nasprotnike. Odnosi med vzhodnimi in zahodnimi zavezniki so se čedalje bolj ostrili. Zadnja velika akcija zavezniške koalicije je bila operacija UNRRA, toda tudi te je bilo hitro konec, že leta 1946. Z novim političnim razvrščanjem in s postopnim odmiranjem funkcij, ki so jili prevzeli vojni zavezniki v posameznik delih Evrope, se je začela temeljna politična transformacija povojne Evrope. Res je, da so se ohranile nekatere skupne, manj pomembne funkcije v Berlinu, toda opravljajo jih samo kot nujno zlo, da bi se izognili nevarni konfrontaciji velikih sil na tem skrajnje občutljivem delu Evrope. S prevrščanjem in z razcepom je začel naraščati vpliv dveh centrov, enega na zahodu, drugega na vzhodu. Odnosi med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike so postajali dominantni za odnose v Evropi. Hkrati so se začele evropske države vključevati v trdne vojaškopolitične zveze pod vodstvom ene ali druge jedrske velesile. Nastala je polarizacija, ki je močno omejevala samostojno ravnanje vezanih evropskih držav. Urejanje problemov, ki sta jih prinašala razvoj tehnike in ekonomski razvoj in ki so terjali mednarodno sodelovanje, je potekalo skoraj izključno v okvirjih, ki jih je vsiljevala razdeljena Evropa. Sodelovanje so najbolj razvili na vojaškem področju in tako sta nastali v času hladne vojne dve blokovski vojaški organizaciji. Poglejmo še, kako sta se oblikovali velesili, ki sta bili središči združevanja na obeh straneh. ZDA so postale jedrska sila že med vojno; Sovjetska zveza pa šele po vojni, vendar je hitro ustvarila tak jedrski potencial, da je nastalo v svetu svojevrstno ravnotežje sil. Pravimo »svojevrstno«, ker se razločuje od prejšnjega ravnotežja vojaških sil. Sedanje ravnotežje sta vzpostavili obe velesili na tako visoki rušilni moči, da je eni in drugi strani ta moč presegla potencial, ki bi bil potreben za popolno uničenje nasprotnika ne glede na to, kakšna koalicija bi se združila proti eni od njiju. Ta posebnost novega položaja se je tako potencirala, da je bila praktično izključena možnost, da bi lahko še katerakoli druga sila — posebej evropska — dosegla potencial Sovjetske zveze in ZDA. Če bi ju hotele druge države doseči, bi morale imeti precej večje ozemlje, veliko notranje tržišče, gospodarski in finančni potencial in ustrezen geografski položaj. Začel se je mrtvi tek na dveh stezah: med obema velesilama ter med njima in katerimkoli novim jedrskim aspi-rantom. Odnosi med velesilami so se na ta način uravnovesili. Spremembe v odnosu moči, ki lahko nastanejo med drugorazrednimi silami, kot so npr. nekatere evropske države, ne morejo bistveno vplivati na celotne odnose vojaške moči v Evropi, še manj pa na svetu. Taki odnosi so nastali zaradi razvoja prirodnih znanosti in uporabe njihovih odkritij v gospodarstvu, posebej pa v oboroževanju. V letih po vojni je prišla kot dejavnik razvoja še bolj do izraza velikost države, zaradi česar so velesile tudi v ekonomskem pogledu čedalje bolj puščale za seboj druge visoko razvite države. To ne velja samo za razlike v gospodarski moči med zahodno Evropo in ZDA, ampak prav tako za naraščanje gospodarske moči Sovjetske zveze v primerjavi z njenimi zahodnimi partnerji in tekmeci. Vse to ne more imeti večje veljave, ker lahko ustvarijo nova znanstvena odkritja nov položaj, ki ga sedaj ne moremo predvideti. Zato je treba vse, kar smo zapisali, vzeti samo kot analizo sedanjega stanja, ki pa bo nemara trajalo še precej časa, vendar to ne izključuje morebitnih temeljnih sprememb v prihodnosti. Na sedanji stopnji razvoja prirod-nih znanosti bi posamezna znanstvena in tehnična odkritja zelo težko povzročila občutne spremembe. Novi koraki v razvoju znanosti so samo povečevali in utrjevali razlike med velesilami in drugimi državami. Tako sta, na primer, razvoj vesoljske tehnike in razvoj protiraketne obrambe samo še bolj pokazala, da ne more niti izdelava določenega jedrskega potenciala ogroziti nadvlade jedrskih velesil ali ravnotežja med njimi. Doslej smo govorili predvsem o vojaškem potencialu, zadnja leta pa je začel igrati ekonomski potencial velesil vedno večjo vlogo v mednarodnih odnosih, kar vnaša vanje nekatere nove prvine. Vendar je bil vojaški potencial prva leta po vojni dominanten dejavnik, ki je vplival na opredeljevanje in oblikovanje odnosov na svetovnem političnem prizorišču. Potemtakem je ta faktor prvenstvenega pomena tudi za našo analizo, posebno sedaj, ko govorimo o fazi naraščanja hladne vojne in o razvrščanju evropskih držav v dva tabora. Evropa je bila v vsej moderni zgodovini do prve svetovne vojne torišče boja za prevlado na svetu. Država, ki bi zavladala nad Evropo, bi že samo s tem zavladala nad vsem svetom. Dejansko je bil ves ostali svet bolj ali manj odvisen od Evrope ali pa pod dominacijo tega starega kontitenta. Samo dve sili zunaj Evrope sta se pojavili v drugi polovici devetnajstega oziroma na začetku dvajsetega stoletja kot samostojna akterja v svetovnih odnosih: ZDA in Japonska. Toda samo prvi se je posrečilo kasneje povzpeti se do najvišje ravni. Po intervenciji ZDA v prvi svetovni vojni je postala Severna Amerika del tistega sveta, v katerem se kroji usoda vojne in miru ter vodi boj za svetovno premoč. Po drugi svetovni vojni je odločanje o premoči na svetu in v Evropi sami prestopilo tradicionalne evropske okvire. Na vzhodu Evrope se je izoblikovala svetovna jedrska velesila, v zahodni Evropi pa se to ni zgodilo in je malo verjetno, da se bo. Zahodnoevropske države so poskušale kompenzirati manjši vojaški potencial z vojaško koalicijo, toda ta poskus je bil jalov. Nikakršna koalicija teh držav ni mogla vzdržati koraka s potencialom, ki ga je razvijala Sovjetska zveza. V želji, da bi za vsako ceno vzpostavile vojaško ravnotežje, so poiskale izhod v ustanovitvi NATO pod vodstvom ZDA. Tu ne ocenjujemo politične ali kakršnekoli druge upravičenosti in pomena ustanovitve te vojaške zveze niti vojaške zveze v vzhodni Evropi; govorimo samo o tem, kakšni so bili v tistem času splošni pogoji, ki so pripeljali do takšnega političnega razvrščanja. Čeprav često skušajo razložiti ustanovitev NATO s sovraštvom do Sovjetske zveze, nas ta vzrok ne more zadovoljiti. Končno ne gre samo za ustanovitev fronte proti Sovjetski zvezi, ampak za to, da so nekdanje evropske velesile sprejele hegemonijo neevropske sile in se dejansko odrekle samostojni zunanji politiki. Tudi to pot se je pokazalo, da je politika, zasnovana na iskanju vojaškega ravnotežja, neadekvatna in škodljiva za zahodnoevropske države. Zahodnoevropske države so se pri vzpostavljanju ravnotežja v Evropi naslonile na ZDA in postale tako odvisne od Amerike, da so si še bolj otežile položaj v mednarodnih odnosih. Pomen in vpliv- zahodne Evrope v mednarodnih odnosih sta s tem dosegla najnižjo točko v vsej njeni zgodovini. Postala je torišče boja dveh velikih sil, ne pa center, ki odloča o usodi sveta. V celoti vzeto, je bila podoba povojne Evrope črna. Gospodarstvo je bilo uničeno in oslabljeno, evropske dežele so se razdelile in postale predmet rivalskega boja dveh velesil. Toda uspešna obnova nacionalnih gospodarstev in izboljšani položaj na svetovnem trgu sta ustvarila podlago tudi za politično obnovo. Razpad kolonialnih imperijev in nastajanje novih držav na drugih celinah sta zelo spremenila podobo vsega sveta. Novonastale države so se s politiko nevezanosti uspešno uprle razdelitvi sveta na dva bloka. Ustanovile so cono nevezanosti, ki se je čedalje bolj širila in postala tako vplivna v mednarodnih odnosih, da so morale z njo računati tudi velesile. Pokazalo se je, da je naslanjanje na vojaški potencial — posebno pod modernimi pogoji — nezadostna podlaga za utrjevanje položaja kake države v svetovnih odnosih. Dogajanje v tako imenovanem tretjem svetu in vzpostavljanje ravnotežja med ZDA in Sovjetsko zvezo je ustvarilo nove možnosti za politično in ekonomsko krepitev evropskih držav. Na zahodu in vzhodu se je začel razvoj, ki je postopoma sproščal toge okvire razdeljenosti in omogočil svobodnejše sodelovanje prek črte, ki je delila Evropo na dvoje. Da bi spoznali možnosti nadaljnjega razvoja, moramo presoditi, kateri dejavniki so bili v dosedanjem razvoju posebno pomembni in na kakšnih temeljih lahko pričakujemo nadaljnji razvoj sodelovanja med prejšnjimi nasprotniki v hladni vojni. Če hočemo uporabiti isto metodo kot pri proučevanju povojne Evrope, se moramo najprej ustaviti pri ekonomskem sodelovanju. Tu so rezultati premagovanja evropske razdeljenosti največji. Toda gospodarsko sodelovanje med vzhodom in zahodom ni odvisno od želje, da bi ga razvili, tudi ne od političnega rezoniranja, odvisno je od temeljnih gospodarskih dejavnikov in možnosti. Politična razglabljanja lahko vzamemo samo kot predhodni pogoj, brez katerega ni moč storiti niti koraka naprej. O ekonomskih interesih skoroda ne more biti dvomov. Na obeh straneh jih dobro poznajo in priznavajo. Novo je to, da jim dajejo na eni in drugi strani vedno večji pomen. V začetku sta se obe strani merili v tekmi za premoč v vojaškem potencialu, zdaj pa čedalje bolj prihajata do spoznanja, da je ta tekma brez perspektive in da v nobenem primeru ne more pripeljati do pozitivnega rezultata že zaradi narave modernega orožja. Pokazalo se je, da politična pripravljenost in dobra volja, pa tudi komplementarnost gospodarstev za gospodarsko sodelovanje niso dovolj. Pogoji morajo biti v gospodarskem mehanizmu in njegovi zmožnosti za sodelovanje. Tu pa so se pokazale resne težave, ki sedaj zelo otežujejo odstranjevanje meja. ki jih je ustvarila v Evropi hladna vojna. Ko govorimo o možnostih sodelovanja dveh gospodarstev, moramo upoštevati dva dejavnika: razvojno stopnjo gospodarstva in prikladnost gospodarskih mehanizmov za sodelovanje. Razvitost je zelo pomembna, posebno ko gre za velike razlike. Pri velikih razlikah se pojavljajo težave zaradi nižje produktivnosti dela, nekonkurenčnosti in zaradi nesposobnosti, da bi sodelovanje finansirali, ne da bi se povečevala zadolženost manj razvitih gospodarstev. Težave te vrste so se precej zmanjšale po zaslugi modernizacije gospodarstva in industrializacije v vzhodni Evropi. Ne gre pa podcenjevati teh težav v prihodnosti, brez dvoma pa jih bo moč razmeroma lahko premagati s posebnimi olajšavami, kot je na priliko GATT. Na sedanji stopnji razvoja lahko prinese vzhodni Evropi svobodnejši stik z zahodom v vsakem pogledu samo korist. Mnogo bolj zapleteno je drugo vprašanje. Ekonomski sistem, ki so ga razvile vzhodnoevropske države, je postal poglavitna ovira za svobodnejši in širši razvoj ekonomskih odnosov s tujino. Še več, ta sistem je začel zavirati tudi ekonomske odnose v samem SEV in razvoj gospodarstva v vsaki posamezni državi. Zaradi vsega tega si zadnje čase močno prizadevajo modernizirati gospodarski sistem in usposobiti gospodarstvo za širše in intenzivnejše sodelovanje z ostalim svetom. Tudi tu je bilo čutiti ugoden vpliv novonastalih držav v razvoju, ki predstavljajo ekonomski in politični interes za Sovjetsko zvezo in druge države vzhodne Evrope. Na kratko, ekonomsko sodelovanje med vzhodnim in zahodnim delom Evrope se je začelo razvijati na podlagi bolj sproščenega mednarodnega ozračja in ob plahnenju hladne vojne v Evropi. Spodbudila sta ga tudi notranji ekonomski razvoj in razvoj sistema v državah vzhodne Evrope. V zahodni Evropi igra mimo tega odločujočo vlogo želja, da bi se čimbolj otresli vpliva vojaškega bloka, pa tudi čedalje bolj jasno spoznanje, da se zahodna Evropa ne sme meriti z vzhodno zgolj po vojaškem potencialu, ampak da mora posvetiti pozornost predvsem mirnodobnim možnostim in prednosti, ki jih ima v primerjavi z vzhodno Evropo. Razvoj na ekonomskem področju in nov odnos do sodelovanja vzhod— zahod odpirata možnost, da bo hladna vojna še bolj popustila. Politična razdeljenost Evrope je naslednji predmet naše pozornosti. Zaostritev odnosov so precej po vojni na obeh straneh pojasnjevali s prizadevanji nasprotne strani, da bi jim vsilila svojo družbeno ureditev. Ta argument je vreden, da ga natančneje proučimo. Očitno ga na obeh straneh sestavljata dva dela, ki ju imajo za realna in nesporna: strah pred nameni druge strani in obstoj agresivnih namenov, ki ta strah spodbujajo. Najpogosteje sta konkretizacija namenov in potemtakem tudi strah vodila k sumničenju, da se pripravlja vojna agresija. Ni posebno težko dokazati, da to ni bilo realno; sicer pa zadostuje že to, da agresije do sedaj še ni bilo in da nanjo ne mislijo resno ne na eni ne na drugi strani. Če se še kdaj slišijo obtoževanja na račun agresivnosti, potem je to le v izjavah, ki na eni in na drugi strani ne odsevajo premišljene uradne ocene odnosov v Evropi. Druga vsebina teh sumničen j je bila domneva, da ima ena stran namen vsiliti svojo družbeno ureditev drugi. Na za- hodu se je to konkretiziralo v hajki proti komunizmu, na vzhodu pa so o tem pričali razni policijski zaščitni ukrepi, med drugim oteževanje prihoda tujcev, motenje radijskih oddaj itd. Na tem mestu ni vredno dajati odgovorov na vprašanje, ali so eni ali drugi res imeli namero zrušiti družbeni red na drugi strani. Očitno ni velike razlike, če je upravičen sum ene ali obeh strani, kajti četudi se čuti ogrožena samo ena stran, bodo njeni varovalni ukrepi vzbudili sumničenja nasprotne strani in to bo še povečalo napetost. Potemtakem je dovolj, da se pojavi resen sum na katerikoli strani, pa postanejo odnosi napeti. Upravičenost suma nima posebnega pomena. Dovolj je, da sum obstoji, ker izziva njegova javna manifestacija reakcijo, ki ga dela čedalje bolj upravičenega. Kakšen naj bi torej bil izhod? Takšnih kategorij, kot so sumničenja in nameni, ni moč proučevati objektivno. Pa četudi bi se nam to posrečilo, ne bi odkrili ničesar, kar bi nam lahko rabilo pri nadaljnjem proučevanju odnosov. Obdelavo je torej treba prepustiti politični akciji, ki se je takšnih besed že bogato oprijemala, toda žal, tako pogosto s ciljem, da bi se sumničenja podkrepila in odnosi zaostrili. Potemtakem moramo tak pristop opustiti in se obrniti k bolj realnim kategorijam, k dejanskim možnostim in stanjem. Sumničenje in strah pred zunanjimi posegi sta najpogosteje izraz notranje negotovosti. Negotovost pa je odsev šibkosti. V odnosih, ki so po vojni zavladali v Evropi, je na veliko prevladoval občutek negotovosti in strahu zaradi lastne šibkosti pri eni in drugi strani razdeljene Evrope. Šibkost ni bila samo rezultat gospodarske opustošenosti, ampak tudi rezultat splošne družbene nestabilnosti, ki jo je prinesla vojna. To velja tako za nove družbene ureditve v vzhodni Evropi kot za globoko pretresene in oslabljene družbene strukture na zahodu. Na vzhodu so nestabilnost in vse njene politične posledice temeljile v predvojnem času, v predvojni Sovjetski zvezi, obremenjeni z nečloveškimi napori industrializacije in z ekscesi stalinizma, zaprti vase, izolirani in v neprestanem spopadu z ostalim svetom. Na zahodu so nestabilnost povečevale izgubljene pozicije v svetu, odvisnost od Amerike in vpliv, ki sta ga imela na svet zlom kapitalističnega reda v vzhodni Evropi ter razpadanje kolonialnega sistema. Stabilizacija, ki je sledila na obeh straneh in ki se še vedno razvija, je odpravila vrsto na videz nepremostljivih ovir v sodelovanju med vzhodom in zahodom. Ne samo gospodarski razvoj in reforme, ampak tudi notranja evo- lucija na političnem in družbenem področju je pomagala vzhodnoevropskim državam odpirati vrata v svet. Na zahodu ni pomagala premagovati napetosti samo ekonomska rehabilitacija, ampak tudi prilagajanje novemu obdobju, to je izginevanju kolonializma. Vse to je prispevalo k stabilizaciji notranjih političnih in družbenih odnosov, ki kažejo čedalje več možnosti postopne družbene evolucije ter so čedalje manj nagnjeni k silovitim prelomom. Uspehi evropskega sodelovanja niso zasluga boja proti sumničenju. Do objektivno ugodnih pogojev za sodelovanje so pripeljala družbena in politična gibanja ter gospodarski razvoj na obeh straneh, prav tako pa tudi podobna gibanja po vsem svetu. Z drugimi besedami: k slabitvi hladne vojne v Evropi je pripomogla samo nerealnost politike ostritve in agresije. Razvoj je pripeljal tako daleč, da bi bilo moč že sedaj popolnoma pregnati hladno vojno iz medevropskih odnosov, če ne bi bilo nekaterih problemov, ki vplivajo nanje. Preden se lotimo teh problemov, se moramo spomniti vpliva, ki ga je imelo jedrsko orožje na razvoj odnosov v Evropi. Konstelacija, ki je nastala po vojni (o njej smo že govorili), se je opirala na vojaško ravnotežje v mednarodnih odnosih in na iskanje zaščite pod okriljem ene izmed jedrskih sil. Razvoj jedrskega orožja in poznavanje njegovih učinkov, ne pa samo delovanje političnih činiteljev, sta pokazala, kako nevzdržna je usmeritev, ki išče zaščito v jedrskem orožju. Drugi činitelji so samo omogočili, da so se spoznanja spremenila v politično akcijo. Postalo je očitno, da nobena jedrska sila ne bo tvegala svojega obstoja v splošnem jedrskem spopadu, da bi zavarovala interese katerekoli zavezniške države. To bi lahko storila samo v primeru, če bi bili hkrati prizadeti interesi, ki bi bili življenjskega pomena zanjo samo. Toda, če bi se to zgodilo, bi prizadeta velesila posredovala ne glede na to, ali jo formalna pogodba zavezuje ali ne. Potemtakem so vojaške zveze izgubile velik del svojega prejšnjega pomena. Pri tem seveda ne smemo precenjevati pomena zvez celo v prejšnjih situacijah. Ne v prvi ne v drugi svetovni vojni se zavezniške obveze niso spoštovale, če niso bile v skladu z življenjskimi interesi posameznih držav. Vpliv te okoliščine na mednarodno konstelacijo se je povečal, ko je postalo jasno, da se obe velesili zavedata nevarnosti, ki bi jih povzročil jedrski obračun velesil. V tem pogledu je bilo zlasti pomembno srečanje voditeljev velikih sil v Ženevi 1.1955 in obnašanje velesil v poznejših krizah, ki so grozile, da se sprevržejo v splošen spopad. Obe strani sta si prizadevali, da bi direktna konfrontacija ne prerasla v odprt boj; druga drugi sta odkrito priznavali pripravljenost, da preprečita medsebojni spopad. Evropske države so se vedno manj naslanjale na jedrsko zaščito, začele so se samostojneje odločati v zunanjih odnosih in na druge načine varovati svoje interese. Samo Francija je v Evropi razvijala lastno jedrsko udarno silo. Anglija, ki je imela že prej določeno jedrsko silo, je zmanjšala tempo v tekmi. Toda tudi ti državi sta, kot vse druge, ki se niso spustile v jedrsko tekmo, pokazali veliko zanimanje za razvijanje političnih in ekonomskih odnosov z deželami vzhodne Evrope in, seveda, z drugimi deželami sveta. Vzhodnoevropske države so začele veliko samostojneje razvijati odnose z ostalim svetom. Hkrati so se začele sproščati vezi v vojaških blokih. Popuščala je polarizacija ob obeh jedrskih silah. S tem so postajali medevropski odnosi čedalje bolj resnično evropski, čedalje manj pod senco odnosov med velikima jedrskima silama, ki sta se še naprej konfrontirali po vsem svetu. Vendar nekateri podedovani odnosi in povezanost Evrope z drugim svetom niso dopuščali, da bi popolnoma uplahnila napetost, ki je nastala v času intenzivne hladne vojne. Še zmerom so živi trije elementi hladne vojne, ki zastrupljajo odnose med obema deloma Evrope in ki bodo tudi v prihodnje igrali negativno vlogo. Ti momenti so: povezanost ideološke razdeljenosti Evrope s politično konfrontacijo velesil, angažiranost velesil v nemškem vprašanju in reperkusije konfliktov v svetu na odnose v Evropi. Odnosi med kapitalističnimi in socialističnimi državami v Evropi bi se lahko še zboljšali, toda nanje pada senca politike sile, ki je v konfrontaciji med velikimi silami neogibna. Kadarkoli ukrepajo velike sile kot sile, ki imajo posebno vlogo v svetu, delajo to na podlagi svoje moči, ne glede na svoje intencije. Tako postane vsako njihovo ravnanje sestavni del politike sile, opira se na silo ne glede na vsa zatrjevanja o drugačnih namenih in ne glede na odkritosrčnost teh zatrjevanj. Ideološki problem, ki bi ga evropske države morebiti lahko zreducirale na boj mnenj, dobiva tako neogibno značaj meddržavne politike in potemtakem politike sile; če ne drugega, se s takšno politiko vsaj toliko prepleta, da je težko doseči tako pomiritev obstoječih napetosti in sumničenj, ki bi bila potrebna za polno in harmonično sodelovanje, za dokončno odpravo hladne vojne. V tem kontekstu je težko tako mimogrede govoriti o nemškem vprašanju. Omejiti se moramo zato samo na ugoto- vitev, da je eden izmed poglavitnih elementov, na katerega se opirajo revanšisti v Zahodni Nemčiji, up, da bodo uživali podporo ZDA pri vseh svojih akcijah. Z drugimi besedami bi lahko dejali, da je malo verjetno, da bi se lotevali politike, o kateri ne bi verovali, da jo bodo odobrili ali vsaj tolerirali v Washingtonu. Nemčija ni in ne more postati jedrska velesila. Podobno je s katerokoli drugo državo v zahodni Evropi. Bistvo njene politike je naslanjanje na hladno vojno in ZDA. Čeprav zveni morda poenostavljeno, lahko rečemo, da nemške nevarnosti v resnici ni, ker je politika Bonna odsev stanja v zahodni Evropi. V širšem kontekstu bi lahko tudi rekli, da je nemško vprašanje dejansko vprašanje hladne vojne v Evropi, ali sedaj še bolj določno, povezanosti Evrope s hladno vojno, ki nima več poglavitnih virov v evropskih nasprotjih. Moramo se še enkrat zavarovati: tu nismo izčrpali niti osrednjih elementov tega vprašanja, hoteli smo le pokazati, da ima ta problem v marsičem vlogo transmisije, prek katere se prenašajo v Evropo napetosti, ki rastejo iz rivalstva in na njem živijo, vendar pa da rivalstvo- ni notranji problem Evrope. In še tretji element. Konfrontacija med velesilami je sedaj čedalje pogostejša in najostrejša daleč od Evrope, v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki. Tam se najpogosteje srečujejo neposredno, toda vedno v situacijah, ki skrivajo v sebi izredno nevarnost za mir na vsem svetu. Najpomembnejša konfrontacija te vrste je sedaj brez dvoma vojaška intervencija ZDA v Vietnamu, ki ustvarja povečano napetost v vsej jugovzhodni Aziji. Te posredne konfrontacije otežujejo urejanje odnosov med ZDA in SZ; celo še bolj jih zaostrujejo. Povezanost Evrope s temi dogajanji ni samo rezultat vezi, o katerih smo govorili prej, ampak je rezultat še živih interesov zahodnoevropskih držav v čezmorskih krajih, posebno tam, kjer so imele nekatere od njih kolonialne posesti. Temu je treba dodati še interese, ki normalno izhajajo iz položaja posameznih evropskih držav kot visoko razvitih industrijskih producentov z zelo razvitimi ekonomskimi interesi po vsem svetu. Odnosi med velesilami imajo močan vpliv na notranje odnose v Evropi. Medtem ko je nekoč Evropa vplivala na svetovna dogajanja, ko so odnosi med evropskimi deželami dajali pečat odnosom na svetu, vplivajo sedaj razmere in odnosi v svetu na odnose v Evropi. Hladna vojna se je začela v Evropi v hudih dneh, skozi katere je šel ta del sveta med vojno in neposredno po njej, postala pa je splošen svetovni pojav in deluje sedaj kot zunanja sila na Evropo samo. V določenem pomenu postajajo evropski odnosi obremenjeni s stanjem, ki ga je povzročila na svetu hladna vojna. Trajni in splošni evropski interes se čedalje bolj kristalizira kot zainteresiranost, da se notranji evropski odnosi otresejo pritiska hladne vojne. Evropa prihaja po dveh desetletjih v podoben položaj, v kakršnem so bile prve novoosvobojene države. Po svoje začenja sedaj tudi Evropa čutiti potrebo, da se otrese hladne vojne. Temeljne razlike med sedanjim položajem evropskih držav in položajem, v katerem so bile precej po vojni nevezane države, so jasne; vse to proučevanje je bilo posvečeno v prvi vrsti osvetlitvi specifičnega položaja Evrope v povojnem času. Ni moč pričakovati, da se bo potreba po zaščiti notranje-evropskih odnosov pred zunanjimi vplivi izpričala v sodobnih oblikah, kot se je nevezanost novih držav. Predvsem imajo evropske države popolnoma drugačen ekonomski, političen in vojaški položaj, po svoji družbeni strukturi in po vplivu na svetu pa predstavljajo povsem drugačne dejavnike. Najpomembneje je to, da je v teh državah še zmerom močna identifikacija s tistimi osnovnimi družbenimi formami in gibanji, ki so ozko povezana s političnimi spopadi v hladni vojni. To izhaja iz dejstva, da se je začela hladna vojna v Evropi in da se je le-ta ne bo mogla popolnoma znebiti, dokler bo trajala. Evropske države se lahko umikajo iz sporov, ki po svoji naravi niso evropski ali pa so samo odsev splošnega stanja v svetu, toda ne morejo se popolnoma umakniti iz hladne vojne in konstituirati lastne politike, tako kot so storile nevezane države. Primer Jugoslavije kot evropske države ne more ovreči te trditve, ker ima naša država izjemen družbeno politični položaj. Nevezanost lahko vpliva na oblikovanje zunanje politike evropskih držav samo toliko, kolikor gre za njihovo sistematično težnjo, da bi se otresle kakršnegakoli zunanjega pritiska, pa naj gre za pritisk velesile ali pritisk, ki ga povzroča kako dogajanje v svetu. Sodelovanje z nevezanimi državami je lahko ena od manifestacij prihodnjih poti evropske politike. Gibanja v Evropi in perspektive nadaljnjega razvoja dokazujejo, kako zgrešeno je interpretirati politiko nevezanosti preozko in preveč ekskluzivno, na kar včasih naletimo v nevezanem svetu. Splošen razvoj na svetu in posebno v Evropi kaže, da je treba sedaj misliti na združevanje vseh tistih sil v svetu, ki se zavzemajo za ublažitev in omejitev hladne vojne. Evropskim državam se odpirajo nove in širše možnosti, da sodelujejo s tistimi državami na svetu, ki ne sodijo k blokom. Pri sodelovanju je seveda treba upoštevati specifičnosti vseh treh področij: vzhoda in zahoda v Evropi ter nevezanih držav. To gibanje že ima določen vpliv na dogajanje zunaj Evrope in brez dvoma lahko vpliva na politiko velesil. Sovjetska zveza je zavzeta za sodelovanje v takšnem evropskem razvoju, ZDA ne more mimo stališč te celine. S tem je dana možnost vplivanja na ameriške odnose do Evrope, toda to so problemi, ki presegajo okvir naše teme. tuatf« Prikazi, recenzije Hegel v Pragi Heglova filozofija prava, ki obsega med drugim tudi njegovo politično filozofijo, je imela svojevrstno zgodovinsko usodo. 2e večkrat so jo zapisali zgolj zgodovini ali jo odpisali iz zgodovine, a se je po neki čudni logiki zmerom vračala vanjo. Ta logika pa je bila čudna le na videz: vračanje velikega filozofa, ki je ustvaril svoja najpomembnejša dela v prvih treh desetletjih 19. stoletja, iz zgodovinske pozabe v živo priču-jočnost zgodovine, je naravno, če pomislimo, kakšne družbene in idejne motive je vtkal v svoj filozofski opus in v kakšnih zgodovinskih zvezah je deloval. Heglova filozofija prava (temeljno delo z njenega področja — Grundlinien der Pliilosophie des Reclits — je izšlo leta 1821) je tematizirala nekatere bistvene probleme buržoazne družbe in moderne reprezentativne države. Čeprav je bil v ostrem konfliktu z nekaterimi osrednjimi političnoideološkimi tokovi svojih predhodnikov, je Hegel znal — ob izkušnjah svetovno-zgodovinskega dogajanja takratnega časa (francoske revolucije in angleške ekonomije) — integrirati problematiko prejšnjih mislecev v bogato razčlenjeno celoto svojega sistema. Pri tem se ni mogel izogniti vplivu takratne nemške resničnosti, ki je dala pečat ne samo nekaterim konkretnim ustanovam njegove filozofije prava, ampak je tudi vplivala na nekatere temeljne značilnosti njegovega pogleda na politiko in družbo. To velja še posebej za splošno tendenco njegove družbenopolitične misli, ki je hkrati, ko je vztrajno zavračala sleherno napetost med stvarnostjo in idealom, težila k spravi z obstoječim stanjem, čeprav se je skozi površino te sprave prebijal princip dialektičnega gibanja, ki je stalno gnal k negaciji obstoječega. Ta dvojni značaj Heglove filozofije prava, ta njena težnja, da ohrani obstoječe ob istočasni težnji, da ga spremeni, je vseboval možnost, da so se nanjo navezovali najrazličnejši idejnopolitični tokovi, od skrajne desnice do skrajne levice. Velika vloga, ki jo je imela vsa Heglova filozofija, tudi njegova filozofija prava, pri oblikovanju Marxove družbenopolitične misli, je zlasti v novejšem času, ko postaja marksizem zaradi političnih uspehov socialističnih gibanj najpomembnejša idejna sila sodobnega sveta, še povečala zanimanje za Hegla, številne publikacije o Heglovi filozofiji in prevodi njegovih del po drugi svetovni vojni najlepše pričajo o tem, kako živa je še sedaj Heglova filozofska dediščina in kako veliko vlogo pri oblikovanju duhov v sodobnem svetu še vedno igra. O tem govori še eno dejstvo: v zadnjem desetletju sta bili ustanovljeni dve organizaciji, ki imata namen pospeševati proučevanje Heglovega filozofskega opusa. Leta 1958 je bila ustanovljena Internationale Hegel-Gesellschaft (ki ima sedež v Salzburgu, njeni začetki segajo v leto 1956), leta 1962 pa Internationale Vereinigung zur Forderung des Studiums der Hegelschen Philosophie. Obe društvi, od katerih je prvo, po vsem sodeč, bolj levo usmerjeno, sta zelo delavni tako v prirejanju srečanj, na katerih se razpravlja s široko mednarodno udeležbo o različnih vidikih Heglove filozofije, kot na publicističnem področju: prvo izdaja sHegel-Jahrbuch«, drugo pa »Hegel — Studien«. Internationale Hegel-Gesell-schaft je doslej organizirala pet mednarodnih kongresov, posvečenih med drugim Heglovi logiki in estetiki. Od 4. do 11. septembra letošnjega leta pa se je zbralo nad 200 udeležencev iz 24 držav v Pragi, da bi na njenem "VI. kongresu razpravljali o Heglovi filozofiji prava. Bogastvo, ki ga ta tema vsebuje, in njena protislovna narava sta nudili odlično priložnost za soočenje stališč in prikaz raziskovalnih rezultatov iz najrazličnejših zornih kotov in idejnih izhodišč. Številna udeležba iz socialističnih dežel, zlasti iz ZSSR, NDR, CSSR, je še povečala možnosti za dialog. Referati na kongresu so zadevali zelo širok spekter vprašanj od problemov prava, morale prek problematike družbe in države do obče dialektike. Poglavitni poudarek, vsaj takšen vtis si lahko dobil, pa je bil na Heglovi koncepciji države, torej na njegovi politični filozofiji. Hegel in naravnopravna šola O Heglovem odnosu do različnih političnih tokov v preteklosti, njegovi sodobnosti in po nJej je govorilo več udeležencev (J. Popelova iz Prage o odnosih med Heglovo filozofijo prava in pravno filozofijo 17. in 18. stoletja; S. F. Kečekjan iz Moskve o Heglu in zgodovinski šoli prava; M. Riedel iz Mar-burga o Heglu in Gansu; Shlo-mo Avineri iz Jeruzalema o Heglu in Marxovi Kritiki 1843; Peter Heintel z Dunaja o Heglu in avstromarksizmu, posebno Maxu Adlerju itd.). Med temi idejnozgodovinskimi prispevki je bil najbolj zapažen nastop Norberta Bobbia iz Torina o Heglu in naravnopravni šoli. Poseben poudarek je dobil njegov prispevek že s tem, da ga je organizator uvrstil kot uvodni slovesni referat na otvoritvenem zasedanju kongresa. Heglov odnos do naravno-pravne šole se zdi na prvi pogled jasen, saj je vztrajno polemiziral zoper nekatere njene osrednje teze in predstavnike (zlasti Rousseauja). N. Bobbio je v svojem prispevku skušal pokazati, da te polemike ne smemo jemati zgolj po njenem zunanjem videzu, ampak da moramo prodreti globlje v sam odnos med Heglom in naravno-pravno šolo. Razmerje med obema ni zgolj negativno: Hegel po eni strani naravnopravno šolo negira (Auflosung), po drugi strani pa do kraja razvi- li 1665 je (Vollendung) nekatere njene temeljne postavke. To na videz paradoksno trditev je avtor podkrepil z analizo posameznih elementov Heglove filozofije prava v primerjavi z ustreznimi sestavinami naravnopravne šole. Vzroka za poudarjanje zgolj nasprotja med Heglom in na-ravnopravno doktrino sta po njegovem predvsem dva: prvič, moderne filozofije naravnega prava često ne obravnavajo v njeni kompleksnosti, ki gre od Hobbesa do Rousseauja, ampak se omejujejo na inačice te struje v Nemčiji 18. stoletja ali samo na Fichteja in Kanta; in drugič, Heglovo polemiko zoper na-ravnopravno šolo često trgajo iz zgodovinskega konteksta in jo imajo za popolnoma nov pojav, ne da bi upoštevali, da so na-ravnopravno doktrino kritizirali vsi pomembnejši filozofski tokovi takratnega časa od angleškega utilitarizma prek Burke-jevega historicizma in nemške zgodovinske šole prava do francoskega pozitivizma (Saint-Si-mon, Comte). Kategorija, ki naj bi bila preizkusni kamen za primerjavo Heglove in naravnopravne misli, je po mnenju Bobbia Heglov pojem nravne totalnosti (sittliche Totalitat). Ta kategorija, ki je osrednja v Heglovi filozofiji prava, na prvi pogled popolnoma zanika vse, kar je naravnopravna doktrina učila. Medtem ko je naravnopravna šola jemala vedno za izhodišče posameznika, je v »sittliche Totalitat« celota pred delom, torej država pred posameznikom, in medtem ko je bil v naravno-pravni doktrini posameznik nad celoto, ji je tukaj podrejen; »sittliche Totalitat« je, nadalje, istovetna z življenjem in usodo kakega naroda, je torej zgodovinski dogodek, ne pa raciona-listična konstrukcija; je tudi objektivna moralnost, česar naravnopravna šola nikoli ni pri-poznala; končno in, kot se zdi, odločilno: ta pojem je negiral samo izhodišče sleherne naravnopravne koncepcije: razločevanje med naravnim in pozitivnim pravom. Toda pri vseh teh razločkih in nasprotjih ne smemo pozabiti, da Hegel ne odklanja koncepta pogodbe, potisne ga le v zasebno sfero; da tudi ne zavrže pojma naravnega stanja, vendar ga pomakne iz predzgo-dovine v areno odnosov med državami; Hegel tudi ne prezre razlike med pozitivnim in naravnim (ki ga imenuje filozofsko pravo) pravom, le da daje filozofskemu pravu drugačen smisel kot kontraktualisti; in končno: čeprav vidi v nrav-ni totalnosti objektivno moralnost, uporabi ta pojem predvsem za to, da bi povzdignil državo. Državo pa so povzdigovali, poudarja Bobbio, tudi vsi bistveni predstavniki naravnopravne doktrine od Hobbesa in Locka do Rousseauja. Vsi ti so, s Kantom in Fichtejem vred, postavljali državo v središče zgodovinskega procesa. Toda ravno ko je Hegel poveličeval državo kot najvišjo ustanovo svobode, se je pojavila teorija, ki je zanikala tako naravnopravno doktrino kot Heglovo politično filozofijo; teorija, ki je trdila, da k osvoboditvi človeka ni pripeljala francoska revolucija, temveč da ga bo tja pripeljala industrijska revolucija. Saint-Simon, ki je prvi opredelil to teorijo, je torej obrnil izhodišče. To poslej ni več država, ampak družba. Tako se začenja novo razdobje v filozofiji zgodovine: država, ki je od Hobbesa do Hegla pomenila pozitiven element, poslej pomeni negativnega; civilna družba, ki so jo predstavljali kot moment divje človekove narave, ki naj bi jo krotila država, postane pozitiven element. Ali ni Hegel, ki je verjel, da je zložil zmagoslavno himno državi, dejansko, ne da bi se tega zavedal, sestavljal njen nagrobni govor? Toda če ne upoštevamo zgolj zgodovine filozofov, ampak stvarno zgodovino, se ta nagrobni govor, ki ga je Hegel upodobil v simbolu Mi-nervine sove, ki leta ob mraku in riše sivo na sivo, spremeni v petelina, ki naznanja zoro dneva, ki mu še danes ne vidimo konca. Politični profil Heglove filozofije prava Tako so se teme, ki so napovedovale zgolj zgodovinsko odmaknjeno razmišljanje, prelivale v sedanjost. Sedanjost pa je segala v preteklost in jo merila s svojimi merili. Vprašanje, kakšno je politično bistvo Heglove filozofije prava, se je nujno zastavljalo zboru, ki je izredno angažirano razpravljal o eni od največjih političnih filozofij. Toda tudi o eni najbolj spornih političnih misli. Ze v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je prvikrat v širšem obsegu razplamtela Tazprava o njej, so Heglove nazore o državi nekateri mladoheglovci razglasili za izraz restavracijskih teženj; v petdesetih letih jih je silovito napadel liberalec Havm, očitajoč jim konservatizem, kvi-etizem in optimizem; in ali niso kasneje celo nekateri socialisti, v začetku 70 let, skušali odpraviti Hegla z oznako prusovstva? In kdo se ne spominja let, ko je dogmatična ozkosrčnost razglašala Heglovo filozofijo, sklicujoč se pri tem celo na Marxa, za »aristokratsko reakcijo« na francosko revolucijo? In ali ne izenačuje še leta 1963 najvidnejši romunski hegloslovec Gu-lian Hegla z reakcionarjem? Toda po drugi strani so Heglu konservativni ideologi očitali, da ima njegova filozofija prava revolucionarne konsekvence. Nekateri novejši raziskovalci ne označujejo Hegla le kot zagovornika »revolucije brez revolucionarjev«, ampak ga predstavljajo kot najbolj doslednega filozofa revolucije. In tisti, ki vendarle ne morejo prezreti ujetosti Heglove politične filozofije v pruske razmere, skušajo prevrednotiti to filozofijo tako, da prevrednotijo zgodovino Prusije: ta naj bi bila na začetku 19. stoletja najnaprednejša evropska država (E. JVeil). Bilo je torej dovolj razlogov, da se na podlagi sedanjih zgodovinskih izkušenj ponovno skuša oceniti politični profil Heglove filozofije prava. Različna idejna izhodišča udeležencev so sicer že vnaprej napovedovala, da kakšne enotne ocene ne bo mogoče doseči, so pa tudi poživljala pričakovanje, v kakšnih smereh se bodo gibale ocene. Ni bilo čudno, da je zato zlasti veliko zanimanje vladalo glede nastopov sovjetskih filozofov in juristov. Ti so najavili nekaj referatov, ki so se tudi neposredno ukvarjali s profilom Heglove politične filozofije. Razen tega so se omahovanja pri ocenjevanju Hegla v zadnjih tridesetih letih v Sovjetski zvezi vrtela zlasti okrog družbenopolitične usmerjenosti njegovega filozofskega sistema. Skrajnje ocene, ki so enačile Hegla z ideologijo fevdalne reakcije, so nekoč za nekaj časa celo sploh ogrozile raziskovanje Heglove filozofske dediščine. V nasprotju s takšno nekdanjo oceno so si sovjetski udeleženci na kongresu (zlasti A. S. Piont-kovski, B. S. Mankooski, S. F. Kečekjan in dr.) prizadevali dokazati, da je Hegel po svojem bistvu filozof interesov nemške buržoazije. Do istega rezultata, čeprav z drugačnimi pojmovnimi sredstvi, sta prišla Milan Sobotka iz Prage in Radomir D. Lukič iz Beograda. Za slednjega je bilo značilno, da je vnesel V analizo idejnega profila Heglove politične filozofije sodobno spoznavnosociološko izhodišče.1 Če so se te ocene kljub razlikam v obliki in ravni obravnavanja praviloma gibale v zgodovinskih mejah socialno-strukturnih zvez Heglove politične misli, pa je del drugih udeležencev skušal delati sklepe. ki so si prizadevali, dasi z različnih izhodišč, k maksimalni aktualizaciji Heglovih političnih idej. V tem smislu je bil zelo značilen nastop Werner-ja Mailioferja iz Saarbriickna. 1 V referatu »Socialna baza Heglove filozofije prava in države«. Iz Jugoslavije so bili na praškem kongresu poleg R. D. Lukiča še Boris Zi-herl, ki je predsedoval enemu od zu-sedanj. G. Zaječaranovič in podpisani s prispevkom: Integracija države in družbe v Heglovi »Rechtsphilosophie«. Ta je, govoreč o Heglovem »principu moderne države«, ostro zavrnil tiste, ki izenačujejo Hegla z etatistom ali celo s predhodnikom fašizma. Heglova koncepcija države sloni na svobodi, izhaja iz subjektivnosti, ne pa iz objektivne nravnosti. Svoboda, uresničena v moderni državi, ki jo je koncipirala Heglova filozofija prava, je konkretna enotnost posebnih in občih interesov. Hegel je na podlagi zgodovinskih izkušenj francoske revolucije zavrnil »absolutno demokracijo« večine in se odločil za struktoro »kon-stitucionalne demokracije«, ki zavrača tako kolektivistično absolutizacijo občih interesov kot individualistično povzdigovanje posebnih koristi. Heglov »princip moderne države«, izražen v paragr. 260 njegove Filozofije prava, anticipira celo Marxovo teorijo o odmiranju države in pomeni sintezo med pravno in socialno državo, ki bi morale k njej težiti tako vzhodne kot zahodne države. Takšna aktualizacija, ki ji ni manjkalo političnega podto-na, je neogibno morala zbuditi ugovore tako med udeleženci iz zahodnih kot iz socialističnih dežel. Nekateri so upravičeno opominjali, da je načelo subjektivnosti, to je posameznikova individualnost v konkretnih institucijah Heglove pravne filozofije izrazito v podrejenem položaju; drugi so poudarjali varljiv značaj občega interesa v buržoazni družbi; tretji so zavračali prenos Heglove države v sredino XX. stoletja, četrti pa oporekali interpretaciji zveze Hegel-Marx. Del te polemike je odmeval tudi ob referatu W. R. Bei/erja iz Salzburga (sicer predsednik Internationale Hegel - Gesell-schaft), ki je potegnil nekoliko drzno paralelo med Heglovo pravno filozofijo 1817 in Leninovo politično mislijo iz leta 1917. Po Beyerju se da Heglov spis o wiirtemberških stanovih primerjati z Leninovo Državo in revolucijo. Iz njega naj bi rasla zahteva po reformi in revoluciji; zahteva, da se ljudstvo vzdigne k politični zavesti, s čimer padejo vse dosedanje razlage najbolj razvpite Heglove politične teze, da je ljudstvo tisti del države, ki »ne ve, kaj hoče«; država mora postati last ljudstva. Hegel napada birokra-tizem, kot ga je v svojem epo-halnem delu napadal Lenin. Skratka, Hegel kot politični mislec je bil po Beverju revolucionarno razpoložen, njegova filozofija prava je revolucionarna filozofija. Vidimo torej, da tudi praško srečanje ni pripeljalo do enotnega vrednotenja Heglove politične fdozofije. Temu niso bila vzrok le različna idejna izhodišča, ampak tudi večja ali manjša dognanost metodoloških postopkov, ki so jih posamezni avtorji uporabljali. Vendar pa je razprava o Heglovi politični filozofiji v Pragi pokazala vsaj eno: da sedaj skoraj nihče več ne gleda v Heglu reakcionarnega političnega misleca. Za sedanje ocene je morda bolj značilno, kar je pokazalo tudi praško srečanje, pretiravanje v nasprotni sferi: interpretacije, zasnovane na posameznem Heglovem spisu ali celo na delu posameznega spisa, iztrgane iz konteksta njegovega filozofskega opusa in zgodovine, često prezrejo protislovni značaj He- glove politične in pravne filozofije in poudarjajo zgolj njene revolucionarne momente ter s tem dejansko brišejo razločke med Heglovo in Marxovo politično mislijo. To je verjetno neogiben davek dobi, ki je skušala s pretirano »politizacijo« Heglove filozofije postaviti med Hegla in Marxa kitajski zid. Filozofija in politika Seveda se razprava v Pragi ni gibala in se tudi ni mogla gibati v nekakšnih čisto nepolitičnih filozofskih sferah. Najsi je šlo za interpretacije z različnimi predznaki, v vseh se je bolj ali manj očitno, bolj ali manj subtilno razkrivala povezanost med filozofijo in politiko. To velja tako za splošno razmišljanje o »principu moderne države« v Heglovi politični filozofiji kot za simboličnega petelina, ki v Heglovi filozofiji napoveduje birokratizacijo XX. stoletja, tako za tista razglabljanja, ki so iskala zvezo med Heglom in M. Adlerjem, kot za tista, ki so razmišljala o odnosu civilne družbe in politične države v Heglovi filozofiji prava. Povezava med filozofsko in politično pozicijo je bila še zlasti neposredna pri nastopih nekaterih sovjetskih udeležencev, ki so našli v Heglu zaveznika v boju zoper ameriško agresijo v Vietnamu, rasizem, nezakonitost v kapitalističnih deželah itd. Takšne dnevnopolitične aktualizacije so, razumljivo, tu pa tam zbudile odmeve, ki so zveneli nekoliko disharmonično v sicer uglajeni in strpni razpravi. Nujna prepletenost politike in filozofije je zbudila tudi zelo živahno polemiko o samem vprašanju njunega razmerja. Ko je namreč Herbert Marcuse iz San Diega v zelo zanimivem prispevku zagovarjal potrebo, da se dialektika prilagodi novi fazi v razvoju kapitalizma, in poudarjal pri tem posebej nujo, da se opredeli princip negacije znotraj visoko- razvite kapitalistične družbe, mu je Maihofer očitale, da vnaša v kongres, ki je filozofske narave, politično diskusijo. Marcuse mu je odgovoril, da se čudi, kako se more v današnjem času še najti intelektualec, ki trdi, da je lahko njegova filozofija ločena od politike. Nato je intervenirala neka udeleženka iz Francije, ki se je strinjala s tem, da je vsaka filozofija tudi politika, zanikala pa je, da bi vsaka politična razprava pomenila tudi že filozofsko razpravo. To podrobnost navajamo, da bi nekoliko ponazorili sproščeno vzdušje, ki je vladalo na praškem srečanju. Ocena kongresa? Izredno tvegano je dajati splošne ocene o rezultatih praškega kongresa. Organizatorji so sicer vložili v priprave veliko truda; niso pa, kar je še posebej obžalovanja vredno, poskrbeli, da bi dobili udeleženci, kot je to navada pri takšnih mednarodnih srečanjih, v roke pismene referate. Tako so bili udeleženci navezani zgolj na ustna sporočila in razprave (na voljo je bil le del sovjetskih prispevkov in omenjeni referat N. Bobbia)). Ker je kongres delal tudi v sekcijah, ki so zasedale hkrati, se ni bilo mogoče udeleževati vseh. Nekoliko nesistematično razvrstitev nastopajočih, ki je nastala predvsem zato, ker udeleženci niso bili dolžni poslati referatov pred kongresom, je še bolj oteže-vala pregled. Zato bo mogoče dati meritorno oceno o rezultatih kongresa šele potem, ko bodo referati objavljeni. Takrat bo mogoče dobiti zanesljivejši vpogled tudi v prispevke drugih avtorjev, ki jih tukaj nismo omenili. Posebej bi bilo treba omeniti še domače čehoslovaške udeležence, ki so pokazali visoko raven tako na kongresu kot v posebni (četrti) številki letošnjega Filozofskega časopisa, v katerem so ob kongresu objavili prispevke o Heglovi filozofiji (navedeno oznako M. Sobotke smo povzeli po njegovi prodorni razpravi v Filozofskem časopisu). Kljub pomanjkljivim podatkom pa lahko že rečemo, da je bilo mednarodno srečanje v Pragi zanimivo in koristno. Opomnilo je ne samo na številne probleme Heglove politične filozofije, ampak tudi pokazalo, da se je že mogoče o njej strpno pogovarjati. Oboje je zelo lepa spodbuda za prihodnji kongres, ki bo leta 1968 v Parizu razpravljal o Heglovi filozofiji zgodovine. ADOLF BIBIČ JULIJ T I T L Socialnogeografski problemi [na koprskem podeželju Koprsko je tisti del Slovenskega Primorja, ki je bil šele deset let po končani drugi svetovni vojni pridružen matični državi — Jugoslaviji. Hkrati pa je Slovensko Primorje tisto območje slovenskega ozemlja, ki je zaradi nekaterih naravnih posebnosti doživljajo tudi precej samosvoj družbenoekonomski razmah. Na Koprskem je stičišče uveljavljanja dveh različnih, pomembnih prometno tehničnih medijev (kopno in morje), ki rabita za materialno podlago procesu gospodarskega komuniciranja v prostoru. Tudi zaradi tega je bil ta del slovenskega ozemlja vseskozi na strateško izredno izpostavljenem položaju, v katerega so se »zaletavali« državnopolitično organizirani sosedi. S tem, da so ga vključevali v svoj državni imperij, pa so ga podrejali vsem svojim sodobnim zahtevam družbenega in gospodarskega razvoja. In če se je koprsko podeželje razvijalo v naznačenih razmerah, potem smemo odsev le-teh popolnoma upravičeno pričakovati tudi v procesu nastajanja njegove fiziognomije. To pa je bilo eno izmed poglavitnih vodil Titlovega proučevanja obalnega področja Slovenj skega Primorja, ki je upravno, političnoteritorialno razdrobljeno na vse tri naše obmorske občine (Koper, Izola in Piran). Poglavitna vsebina obsežne in zanimive, včasih že kar ak- tualno žgoče problematike koprskega podeželja, ki jo zajema Titlova študija, je strnjena v sedmih poglavjih. V njih nam poskuša avtor s številnimi, večinoma tudi trdno utemeljenimi dokazi, ki jih je zbral pri proučevanju katastrskega in statističnega gradiva ali pa pri obsežnem in poglobljenem terenskem delu ter drugod, razložiti bistvene poteze tega tako edinstvenega dela naše domovine, kar zadeva njegov geografski fiziognomično-pokrajinski razvoj. S takšnim prikazom problematike koprskega podeželja pa nam Titlova razprava ne zastira vpogleda v drobne posameznosti, posebnosti in na navidezne naključnosti, ki so v procesu pokrajine prav tako upoštevanja vreden činitelj, saj so največkrat prav izraz hete-rogenega geografskega okolja. Hkrati se vsa ta množica pisanih odtenkov v pojavnih oblikah, v katerih se izpričuje enotnost nasprotij v procesu območja, dela ali pokrajine, »preliva« v bolj ali manj izrazito pokrajinskofiziognomično enovitost. V prvem poglavju —• »Razvoj koprske podeželske pokrajine« —• s štirimi razdelki nam dr. Titi na podlagi virov spretno riše podobo koprskega podeželja od začetka 19. stoletja do današnjih dni. S specifičnimi mediteranskimi kulturami (oljka, murva, vinska trta itn.) pa s spremembami strukture zemljiških kultur (njive, travniki, pašniki, gozdovi, vinogradi) ter s posrečenim vključevanjem koprskega podeželja v širše prostorske dimenzije, ki jih je navadno določala pripadnost tega našega ozemlja različnim družbenoekonomskim in političnim vplivom, je očrtan razvoj našega obmorskega podeželja. Brez dvoma je bila vinska trta skoraj v vsem obalnem delu, od koder se je širila tudi v notranjost, med najbolj nazornimi pokazatelji pokrajinskega razvoja v vsem zadnjem poldrugem stoletju. V sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko je trtna uš že uničila zahodnoevropsko vinogradništvo, so se na Korpskem z veliko naglico širile vinogradniške parcele. Celo pašnike ter izkrčene gozdove so preurejali v vinograde, ki jih je kmalu potem prizadejala trtna uš ter mnoge tudi za vedno uničila. Propad ovčarstva in oljčnih nasadov na Koprskem (slednje je posledica vpeljave plinske razsvetljave v Trstu); povečanje števila goveje živine in razširitev z ranimi vrtninami posejanih površin; zaradi perono-spore povečani stroški obdelovanja vinogradov (po večini je bila v veljavi še ročna obdelava s kopačami); prodaja zemljiške posesti v času, ko je cvetelo pomorstvo, v katero vlagajo svoj kapital »paolani« iz slovenskih obmorskih mest — to so nekatera najbolj splošna spoznanja o koprskem podeželju na prehodu v 20. stoletje. S tako pisano podobo pojavov, ki povzročajo še sedaj nešteto težav pri smotrnejšem izrab- ljanju kmetijskih površin (vinogradi so večinoma v neposredni bližini obale; pomanjkanje delovne sile, ročna obdelava s terasami pridobljenih in zaščitenih površin, pomanjkanje gnoja itd.), se je koprsko podeželje vključevalo v razvoj gospodarskega prostora Slovenskega Primorja v vseh zadnjih desetletjih. Tudi tukaj so se pojavile po drugi svetovni vojni temeljite spremembe. Z agrarno reformo so bili odpravljeni kolonski odnosi, ki so bili najtrdneje zakoreninjeni v predelih z intenzivnimi vrtnarskimi kulturami in vinogradništvom. V novejšem času pa skušajo s komasacijami močno razdrobljene kmečke posesti v Rižanski dolini, z melioracijami in namakanjem ustvariti osnovne pogoje za racionalizacijo in ra-jonizacijo kmetijske proizvodnje. O vsem tem razmišlja avtor v drugem poglavju knjige (»Sodobne transformacije agrarne pokrajine«, stT. 31—58). Naslednje poglavje (»Naselja kot odraz različnih agrarnih odnosov in zgodovinskega razvoja«, str. 39—46) pa prinaša nekaj nov.ih pogledov na nastanek in razvoj primorskih podeželskih naselij. Različna produkcijska usmerjenost posameznih delov koprskega podeželja je porajala specifične oblike kmečkih naselij: ali »ka-zete« (poljske hišice), ki so jih kmetje iz mest (paolani) gradili na svojih kmetijskih površinah, ali »kaciende« — velika gospodarska poslopja s stanovanjskimi objekti, ki so stali v sredini veleposestva, pa solinarske hišice na območju piranskih solin (1. 1900 je bilo 545 solinar-skih hišic) ter značilne mlinar- ske zaselke y Rižanski dolini (Kortina, Mlini, Miši itd.). Vzporedno s spremembami družbenoekonomskih razmer — pa naj so bile odsev »domačih« podeželskih razmer ali sprememb v razmahu gospodarskega potenciala manjših ali večjih mestnih aglomeracij, h katerim so gravitirali posamezni deli koprskega podeželja — so se menjavale tudi funkcije posameznih podeželskih naselij ali vsaj posameznih objektov. (Vštric s krizo paolanskega kmetijstva gre propadanje kazet, ki jih skupaj s pripadajočimi zemljiščem pokupijo hribovske kmetije; solinarske hišice propadejo po podržavljenju soliD 1. 1919, ko prenehajo z delom, delavci iz oddaljenega Pirana in jih nadomestijo kmetje iz bližnje okolice itd.) Poglavje o kulturnih terasah ni le najobsežnejše v Titlovi knjigi (str. 47—72), temveč pri nas prva temeljitejša osvetlitev njihove geneze in transformacije ter sedanjih težav, ki so največkrat odsev specifičnosti naravnega okolja. Res je, da sta v preteklosti podnebje in izoblikovanost površja v pri-morju narekovali poseben način obdelovanja kmetijskih površin pri gojenju intenzivnih (vrtnarskih, njivskih ali vinogradniških) kultur. Ko se sedaj oziramo po koprskem podeželju, najbolj tipičnem slovenskem delu s kulturnimi terasami, z obžalovanjem ugotavljamo, da je že nad polovico teras opuščenih. V njih zremo tudi propad večstoletnega prizadevanja ljudi, ki so s silo svojega razuma trgali naravi košček za koščkom rodovitne zemlje. Vzroke tega pojava moramo iskati v družbenoekonomskih spremembah, ki jih današnji čas prinaša na Koprsko (razkosane in majhne parcele, primerne le za ročno obdelovanje; polikul-turn,i sistem; parcele so skoraj brez dovoznih poti, zato je vse treba znositi na hrbtih; pomanjkanje delovne sile, ki je potrebna za vsakoletno obnavljanje teras oziroma brežin). Sklenemo lahko s spoznanjem, da so »kulturne terase« v Titlovi knjigi nadvse dragocen prispevek h geografskemu proučevanju kmetijskih pokrajin v sredozemskih državah. Avtor posebno poudarja povezavo koprskega podeželja s Trstom in drugimi trgi, kar je vsekakor osvežitev ter obogatitev vsebine sodobne slovenske geografske literature. V tem poglavju so prikazane ali vsaj naznačene številne silnice razvoja koprskega podeželja. Vsekakor je bil Trst najmočnejši in najodločnejši činitelj, ki je s svojimi številnimi posrednimi ali neposrednimi posegi vplival in tudi usmerjal kmetijstvo na Koprskem vse do najnovejšega obdobja (1945. oziroma 1954. 1.). Potem se tudi ne čudimo, ko na obravnavanem območju odkrivamo »razširjenost in pomen domačih nekmetijskih gospodarskih dejavnosti« (npr. mlinarstvo, peka kruha za prodajo v mesta, pranje perila, gostil-ničarstvo in dr.). Skoraj vse te dejavnosti so se naslanjale na nekatere domače naravne ugodnosti (npr. izraba kraških vod za mlinarstvo), na obilico delovne sile po kmetijah, vznikle pa so zaradi potreb in zahtev obmorskih mest (predvsem Trsta), ki so bila prometno zelo ugodno povezana z našim po- deželskim zaledjem (po kopnem ali po morju). Vse to je prispevalo k uspešnemu razvijanju in utrjevanju sožitja med mestnimi in kmečkimi naselji. Prav tako zanimiva so spoznanja, kako je že v preteklosti večja, predvsem mestna prebivalstve-na aglomeracija vplivala na diferenciacijo produkcijske usmerjenosti na vsem svojem podeželskem gravitacijskem območju (npr. peka kruha za prodajo v mesta je bila razvita na območjih, kjer ni bilo intenzivnega vinogradništva ali vrtnarstva). Zadnje poglavje Titlove razprave pa je posvečeno populacijskim učinkom gospodarskega razvoja in nas seznanja z nekaterimi demogeografskimi karakteristikami (gostota prebivalstva, migracija in rast števila prebivalcev), ki so spretno vpete v ves kontekst študije. Titlova knjiga »Socialnogeo-grafski problemi na koprskem podeželju«* je bogat in izviren prispevek k metodologiji druž-benogeografskega proučevanja podeželja. Avtor je posvetil svojo pozornost tistim procesom na našem podeželju, ki v medsebojnem in vzročnem učin- * Julij Titi: Socialno-geogratski problemi na koprskem podeželju. Izdala Založba »Lipa«, Koper 1965, str. 159. Spremno besedo je napisal univ. prof. dr. Svetozar Ilešič; knjigo je opremil Zvest Apollonio. kovanju klešejo fiziognomijo obmorskim delom. Prav tako knjiga bralca ne obremenjuje z vsem bogastvom številčne dokumentacije, ki je poglavitna vsebina številnim sodobnim ekonomskogeografskim knjigam. Vendar pa jo je avtor brez dvoma moral upoštevati, saj prav na njej slonijo skoraj vsa spoznanja in sklepi. Tudi bogata kartografska dokumentacija, s katero je knjiga že kar razkošno opremljena, prikazuje številne razločke v procesu raznovrstnih pojavov v različnih naravnih ali družbenih okoljih. Kljub vsemu se mi vendarle zdi, da je Titlova knjiga, ki razgrinja pred nas številna nova dognanja in spoznanja, še nedokončano delo o problematiki koprskega podeželja. Kolikor se bo avtor pri nadaljnjem tovrstnem delu še oprijemal svoje dobro začrtane metodologije raziskovanja, mu bo to prav gotovo omogočilo nova spoznanja in vrednotenja še drugih pojavov in procesov, ki so izraz rasti in razvoja podeželja. Vsekakor pa je knjiga bogat dokument ter tehten prispevek k spoznavanju obsežne problematike našega podeželja, zato bo koristno rabila vsem, ki se bodo s kateregakoli vidika lotevali raziskave primorskega podeželja. MILAN NATEK Beležke o tujih revijah CERKEV PO KONCILU IN NEVARNOSTI NEOINTEGRIZMA Questitalia št. 98—99 (1966) Sodelavci italijanske revije Quest-italia so med tistimi italijanskimi kato-ličani-laiki, ki so se v ostri polemiki z ideologi večidel integristično, klerikalno usmerjene italijanske cerkvene hierarhije že dolgo pred koncilom zavzemali za neklerikalno in odprto pojmovanje vere. Čeprav so bili slednji na koncilu poraženi, skušajo še vedno nadaljevati s starimi prizadevanji. Pri tem izrabljajo kompromise in nedoslednosti v koncilskih dokumentih ter svojo organizacijsko moč in vpliv na papeža. Tako so na primer — kot piše revija — »italijanski škofje ob volitvah 12. junija letos zamudili prvo veliko priložnost po koncilu, da bi v skladu z duhom koncila molčali«: pokazali so, da šteje »italijanska cerkvena hierarhija italijansko politiko in celo lokalno upravo za svoj rezervat«. Zanimivo pa je, da revija opominja tudi na nevarnosti, tako imenovanega neointegrizma med tistimi katoličani, ki veljajo sicer za ostre nasprotnike konservativne cerkvene hierarhije. Nekatera pojmovanja, ki so se pojavila v naprednejših listih italijanskih katoličanov (Testemonianze, L'Avvenire d'Ita-lia), so, »čeprav posodobljena, nedvomno integristična«! Na primer: — Od cerkve ni mogoče zahtevati, da izdeluje moralne, politične in kulturne programe. To morajo storiti katoličani-laiki, in to kot božje ljudstvo, kot cerkev, ki prek soudeležbe, ne pa prek avtoritete, manifestira svojo kom-petentnost v posvetnih zadevah. (Uvodničar v reviji ironizira: »cerkev laikov v . . . Montecitoriu in palači Chigi«.) — Katoličan mora navdihniti svojo politično akcijo po svoji veri. — Prav krščanstvo je tista plodna in navdihujoča kultura, ki jo morajo kristjani prevesti v socialne strukture. — Kristjan je vedno v cerkvi, je vedno cerkev; tudi kadar se posveča posvetnemu delovanju. Zgrešenost zgornjih in podobnih pojmovanj je ta, da predpisujejo katoli-čanom-laikom enaka prizadevanja in enako vlogo, kot jo je doslej igral (ali hotel igrati) v družbi kler —, namesto da bi se takim prizadevanjem sploh odpovedali! »Ni važno, ali je razsodnik, ki odloča, kaj nosi katoliško etiketo, kler ali laikat: dokler bo naziv ,katoliški* ostal prilastek posvetnih ustanov, ki jih vodijo katoličani (tisk, šola, stranka, sindikat, država, film itd.), laik ne bo svoboden . . .« Katoliški tisk, katoliške šole, religiozni pouk v javnih šolah — kar naj bi po mnenju nekaterih prešlo v roke laikov — sodijo v »cerkev preteklosti«: koncil je zrušil principe, na katerih so temeljili, čeprav se mu njih samih še ni posrečilo odpraviti. Kon-cilski dokumenti nikjer ne govore o »katoliški« politiki, kulturi, znanosti ali filozofiji, čeprav se koncil še ni upal odpovedati »katoliški šoli«. Treba se je zavzemati za »drugačna, demokratična, znanstvena, eksperimentalna prizadevanja skupaj z drugimi ljudmi, ne glede na podedovane in vnaprej izdelane ideologije, ne glede na .socialne doktrine* ipd.« Revija torej opominja, da je temeljno znamenje integrizma vztrajanje pri posebnih »katoliških« posvetnih institucijah (v najširšem pomenu besede). Ravno težnja po »prenosu poudarka s človeka na strukture, . . . zahteva po njihovi posvetitvi, je izraz človekove alie-nacije«. Zanimivi sta tudi naslednji izpeljavi: — Ni vera kot taka tista, ki civilizira; narobe, civilizacijska prizadevanja ustvarjajo pogoje za razumevanje, sprejemanje ali zavračanje evangelija. Katere so konkretno te strukture in kako jih uresničiti, tega vera ne more povedati. Verujoči nima pri tem nobenega zagotovila, za boljšo izbiro od neverujočega . . . vedno je mogoče, da je njegova izbira manj učinkovita za uveljavitev bolj osvobajajočih struktur . . .« (L Ruggiu). — Mnogi katoličani v bistvu zavračajo koncilsko učenje, Čeprav ga spre- jemajo po črki. Ne znajo se odpovedati prijetnemu občutku varnosti, ki izhaja iz posesti večne resnice, katera jih dviga v udobno vzvišenost nad druge ljudi . . . Včeraj so poizkušali prikazati krščanstvo kot najpopolnejšo religijo, celo kot Religijo par exellence; danes pa jo predstavljajo kot najbolj koherentno ideologijo, celo kot edino ideologijo, ki se je zmožna upreti splošni krizi biti.« (M. Vigli) , -mk- CRITICA MARXISTA, št. 3, maj—junij 1966 Številko posebej označuje dvoje tehtnih prispevkov o evropski družbenoekonomski problematiki. V prvem, >Demokratične sile in Evropa skupnega evropskega trga<, Ugo Pecchiolli ugotavlja, da je kljub pomembnim razlikam, ki označujejo posamezne evropske države, očitno, da potekajo v tem delu sveta procesi, ki vsem evropskim demokratičnim silam nalagajo nove naloge. Predvsem se je spremenilo ravnotežje tako v razmerju med evropskim in ameriškim kapitalom kot med evropskimi državami in različnimi kapitalističnimi skupinami znotraj in zunaj Skupnega evropskega trga. Globoka kriza te organizacije je razkrila organsko nesposobnost evropskih in svetovnih monopolnih skupin, da bi objektivnemu impulzu k internacionalizaciji in integraciji ekonomskega življenja dali enotno smer. »Mala Evropa« se v zadnjem obdobju ni mogla zoperstaviti tehnični, finančni in trgovski ofenzivi velikega ameriškega kapitala, niti vplivati nanjo. Za skupno, koordinirano akcijo v sedanji evropski situaciji je predvsem potrebna zavestna usmeritev vseh demokratičnih sil proti monopolistični integraciji. >Kriza NATO: polemika na zahodu« je naslov zelo obsežne in dokumentirane razprave treh avtorjev (R. Sandri, J. Tre vi, D. Pelliccia); kriza, ki jo je povzročil izstop Francije, je eno najaktualnejših vprašanj zahodnega sveta. Avtorji navajajo dva najpoglavitnejša vzroka za izstop Francije: 1. globoko spremembo v Evropi, ki je članice atlantskega pakta pripeljala k priznanju atomskega protektoTata ZDA in 2. svetovno globalnost ameriške politike, ki je že 1. 1962, ob kubanski krizi, pripeljala države-članice na rob atomske vojne. Giuliano Pajetta piše v članku >Prve ugotovitve ob indonezijskem porazu«, da postavlja vsebina indonezijske krize, njene tragične posledice in razvoj, pred komuniste in vse demokratične sile nalogo, da z vsemi sredstvi zaustavijo ta proces. Če izvzamemo proteste in diplomatske intervencije socialističnih držav, moramo ugotoviti, da sicer komunisti v svetu niso dovolj storili, da bi priklicali >vest sveta*. Morda je delno vztrok za to v zmedi, kakršna je vladala v prvem obdobju indonezijske krize, in v dejstvu, da sama KP Indonezije ni zavzela jasnega stališča. Indonezijskega ekonomskega položaja, ki se zadnja leta stalno slabša, ni mogoče razložiti samo z nujnimi, objektivnimi ovirami, ki so lastne vsemu »tretjemu svetu«. Vzrok je bolj v popolni neorganiziranosti nacionalne ekonomije in v bojkotu le-te po priviligiranih skupinah, predvsem »compradores« ter obstoju vojaških skupin, ki so postale »upravljavci« nacionalizirane holandske posesti, v resnici pa prava nova birokrat-sko-kapitalistična kasta. Obe skupini se dosledno upirata vsakršnim socialnim ukrepom, ki bi prizadeli njihove privilegije in imetje. Imperialistična »pomoč« lahko nemara mnogo bolj konsoli-dira stare in nove privilegirane skupine, kot pa resnično odpre nove perspektive razvoja indonezijskega gospodarstva in družbe. Emilio Sereni razpravlja pod naslovom >Strukture in ,zgodovinski bloki'«, o »Mestih in podeželju v predrimski halijU. Razprava je po snovi izvirna in zanimiva tudi zaradi metodološkega pristopa: od Aristotela prek Polibija idr. pa do »Nemške ideologije« Marxa in Engelsa je očitno, na koliko različnih ravneh in strukturah poteka klasična razlika med mestom in vasjo. Critica marxista objavlja tudi prevod članka Mihajla Markoviča »Socializem in samoupravljanje« (Praxis, mednarodna izdaja). V stalnih rubrikah revije je zanimiv še prispevek Leo-narda Paggija »Novejše interpretacije Gramscija«. V rubriki »Polemike« se nadaljuje diskusija o nujnosti reforme pravosodnega sistema, nato pa sledijo krajši sestavki: Ekonomska teorija in planiranje v SSSR«, »Emigracija v Franciji«, »Ali je Sartre marksist?« itd. -nb- VOPROST FILOSOFII, št. 8—9, avgust—september 1966 M. B. Mitin, Problemi filozofije in sociologije d luči sklepov XXIII. kongresa KPS1, pokaže, da je ena poglavitnih nalog, ki jih je začrtal omenjeni kongres, pospešiti znanstveni in tehnološki razvoj ter dvigniti produktivnost. Terja poglobljen študij družbenih posledic, ki jih povzroča hiter razvoj znanosti in industrije, in njihovega vpliva na skladni razvoj individua. Treba je izdelati poglavitne probleme logike znanstvenega raziskovanja in obče teorije materialistične dialektike. Prav tako je treba izdelati pota in sredstva premagovanja neantagonističnih nasprotij v razvoju socialistične družbe. V. A. Fok, Fizikalni principi Einsfemo-ve teorije gravitacije, trdi, da obča teorija relativnosti ne izraža natančno vsebine teorije in da jo je treba imenovati krono-geometrična teorija gravitacije ali preprosto Einsteinova teorija gravitacije. D. I. Dubrovskij, Fiziološko in logično, raziskuje stopnje formaliziranega opisovanja fizioloških pojavov. Prvi resni koraki so bili narejeni na podlagi logično-matematičnih metod ki-bernetike in teorije informacije. Tako je bilo mogoče vzpostaviti zveze med fiziologijo in teorijo avtomatov. Napredek v natančnem opisovanju nevrodina-mičnih odnosov, povezanih s procesi informacije v človeških možganih, zahteva bistveno dopolnitev formalno-Iogičnega aparata. D. M. Ugrinovič, Poskusi >eksi-stencialnet interpretacije krščanstva, analizira interpretacijo človeka pri protestantskih teologih Paulu Tillichu in Rudolfu Bultmannu. Po Tillichu človek ni zmožen sam premagati tragičnih nasprotij svoje eksistence, ampak lahko to stori edino s pomočjo boga. Počutja in emocije, značilne za drobno buržo-azijo in njeno zavest, kot so strah, tesnoba, obup, razglaša Tillich za večne poteze človekove zavesti, ki tvorijo temelj eksistence vsakega individua. Bul- tmann skuša posredovati eksistencialno interpretacijo krščanskih mitov. D. I. Cubašov, K vprašanju o nastanku življenja na Zemlji, dokazuje realno možnost prenosa življenja z enih planetov na druge. Ce se ne omejimo samo na posamične planete, potem je življenje v vesolju večno. D. I. Cesnokov, Družbeni interes in mehanizmi delovanja družbenih zakonov, pokaže na razliko med družbenimi in naravnimi zakoni ter družbenimi zakoni v razredni in socialistični družbi. Subjektivnega faktorja ni mogoče izločiti iz realiziranja zakonov, tega dejstva pa ni mogoče reducirati na subjek-tivizem in voluntarizem. N. F. Ovčini-kov, Posebnosti sodobnega naravoslovja, izdvaja naslednje specifične črte: 1. sistematičnost, 2. kompleksen način razreševanja problemov, 3. integracija in diferenciacija znanja, 4. matematiza-cija znanja. Znanstveno spoznavanje se začne z ugotavljanjem konstantnih lastnosti. Filozofska metodologija zadeva objekte raziskovanja kot znanost, toda sodi na drugo raven raziskovanja. E. G. Apresjan, Raziskovanje estetske dediščine K. Marxa in F. Engelsa v tridesetih letih, podaja pregled obsežnih raziskovanj sovjetskih filozofov in estetov Marzovih in Engelsovih pogledov na umetnost in kulturo sploh. Večletni znanstveni napori so sklenjeni z izdajo dela »Marx in Engels o umetnosti (1933 in 1938), v katerem so misli klasikov marksizma sistematizirane in razčlenjene. V. A. Lektorski Od pozitivizma k ne-opozitivizmu, pokaže na nezadostnost razrešitve osrednjega problema v pozitivizmu: razmejitev med znanostjo in metafiziko. V poslednji etapi svojega razvoja, v logičnem pragmatizmu in analitični filozofiji, pozitivizem že ukinja samega sebe. Edini izhod za pozitivizem je ponovno prevrednotenje njegovega pojmovanja znanosti. A. I. Rozov, Fantazija in ustvarjanje, meni, da pojem »rešitev naloge« ni zadosten za označbo ustvarjalnega procesa, ker se tu mišljenja lotevamo s stališča njegovih rezultatov, ne pa samega procesa. Ustvarjalna dejavnost se ne izčrpa v razreševanju nalog. Logična pot misli nenehno prevzema značaj fantazije. Fantazija leži v bistvu mišljenja. -ak- Bibliografija knjig in člankov A. KNJIGE IN ČLANKI IZ SFRJ I. MARKSIZEM MARX Karl-Friedrich Engels: Izbrana dela v petih zvezkih. Zv. III. Izbral Boris Ziherl. Ljubljana, Cankarjeva založba 1967. 598 str. — 1/2423-3. II. FILOZOFIJA DAMJANOVIC Milan: Strujanja u sa- vremenoj estetici. Zagreb, Naprijed 1946—1966. 144 str. (Filozofska biblioteka.) — 11.546. KANGRGA Milan: Etika i sloboda. Uvod u postavljanje etičkog problema. Zagreb, Naprijed 1946—1966. 139 str. (Filozofska biblioteka.) — 11.547. KNJAZEVA Svetlana: Filozofija Bert-randa Russella. — Strašno traženje izvesnosti. Zagreb, Naprijed 1946— 1966. 127 str. (Filozofska biblioteka.) — 11.545. III. SOCIOLOGIJA DERGANC Jože & Ana Kranjee-Cuk: Delovna skupina v sistemu delavskega samoupravljanja. V Ljubljani, Inštitut za sociologijo in filozofijo pri univerzi v Ljubljani 1966. 175 +5 str. (Informativni bilten, št. 19.) — IV/1661-19. —: SOCIOLOGIJA. I. i II. svezak. Re-daktor: Georges Gurvitch. (Traite de sociologie, I—II.) Prevele: Alka Skiljan i Vjera Svete. I — Uvod. — II — Problemi opče sociologije. III — Problemi morfologije društva. IV. — Problemi ekonomske sociologije. V — Problemi industrijske sociologije. VI — Problemi političke sociologije. VII do VIII — Sociologija tvorevina civilizacije (njezine glavne grane). IX — Problemi kolektivne psihologije i društvene psihologije. X — Problemi odnosa izmedu takozvanih arhaj-skih društava i historijskih društava. Beograd, Naprijed 1946—1966. 537 + (VI)+487+(VI) str. — 111/2491-1,2. VEBLEN Thorstein: Teorija dokoličar-ske klase. (The Theory of the Lei-sure Class.) Preveo: Nikola Mišic. Beograd, Kultura 1966. 363 str. (Biblioteka društvenopolitičke literature.) — 11.548. BOŽIČ Ljubo: Tendencije u profesional-noj orientaciji omladine završnih razreda seoskih osmogodišnjih škola u Bosni. Pregled, Sarajevo, 1966/ XVIII št. 7—8, str. 83-91. DINIČ Jordan: O socijalnoj strukturi kineskog društva. (Pokušaj analize.) Informativni Pregled Instituta za izučavanje radničkog pokreta Beograd, 1966/X, št. 3, marec-april, str. 47—54. TODOROVIC Aleksandar: Sociologija masovnih komunikacija i sociologija saznanja. Pregled, Sarajevo, 1966/ XVIII št. 7—8, str. 93—106. IV. PSIHOLOGIJA ACKERMAN Nathan W.: Psihodinamika porodičnog života. Dijagnoza i le-čenje porodičnih odnosa. (The Psy-chodynamic of Family Life.) Pre-veli: L. Bauer i Oto Lukačevič. Ti-tograd, t. »Grafički zavod« 1966. 447 str. (Biblioteka »Psiha« 2) — 11/10.318-2. ROSTOHAR Mihajlo: Psihologija. Ljubljana, DZS 1966. 227 str. (Pedagoška knjižnica, 25.) — 11/1800-25. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA — SOLSTVO ŠILIH Gustav: Didaktika. Ljubljana, DZS 1966. 168 str. (Pedagoška knjižnica, 24.) — 11/1800-24. BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV ANDREE Jean CIaude: Estetika stripa. Kulturni život, Beograd 1966/VIII, št. 7—8, str. 778—786. GAON David: Sastav odelenja škola za osnovno opšte obrazovanje odraslih i motivacija polaznika za uključi-vanje u ove škole. Obrazovanje odraslih, Zagreb, 1966/XII, št. 3—4, str. 43—56. KILIBARDA Gojko: Aktuelnost druš-tveno-političkog obrazovanja u rad-ničkim i narodnim univerzitetima. Obrazovanje odraslih, Zagreb, 1966/ XII, št. 3—4, str. 22—24. SANKARANARAJANA N.: Distribucija i prodaja knjige u razvijenim zemljama. Kulturni život, Beograd, 1966/VIII. št. 7—8, str. 717—737. VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: D JORDJEVIC Jovan: Vlast, autoritet i moč. Gledišta, Beograd, 1966A'II, št. 8—9, str. 1051—1061. FIAMENGO Ante: Medunarodni konflikti i značaj samoupravljanja za njihovo razrješavanje. Pregled, Sarajevo, 1966/XVIII, št. 7—8, str. 33—42. KOZUL Franjo: Principi i organizacija upravljanja u društvu. Pregled, Sarajevo, 1966/XVIII, št. 7—8, str. 59—81. VASOVIC Vučina: Politika i vlast. Gledišta, Beograd, 1966/VII, številka 1062-1073. 2. Drnžbeno-politični sistem SFRJ: CRVENKOVSKI Krste: Komunisti i reforma. Beograd, >Sedma sila« 1966. 63 str. (Dokumenti današnjice, Nova serija god. VI, br. 147.) — 9011-6/147. RADOVIC Radovan: O društveno-poli-tičkoj ulozi Saveza komunista Jugoslavije. Beograd, Kultura 1966. 147 str. (Biblioteka društveno-poli-tičke literature.) — 1/2424. GAMS Andrija: Još o odgovornosti. (Odgovor drugu Vasiču.) Gledišta, Beograd, 1966/VII, št. 8—9, str. 1161-1172. KOZOMARA Olga: Odnos izmedu samoupravljanja u radnoj organizaciji i komuni. Komuna, Beograd, 1966/ XIII, št. 5, str. 8—14. KILIBARDA Krsto: Najuticajniji uprav-ljači. Produktivnost, Beograd 1966/ VIII, št. 5, str. 358-363. MARINKOVIC Josip: Samoupravljanje i autoritet. Gledišta, Beograd, 1966/ VII, št. 8—9, str. 1074-1079. MIRKOVIC Vlado: Neka pitanja jedin-stva i korelacije autoriteta u proizvodnji, samoupravljanja i ruko-vodenja. Produktivnost, Beograd, 1966/VIII, št. 5, str. 323-325. •POPOVIC Milan: Opština i privred-na organizacija. (Osvrt na IX. sa-vetovanje JUUNIP po ovoj temi.) Radna i društvena zajednica, Beograd, 1966/XIV, št. 8—9, str. 485-496. RUS Veljko: Klike u radnim organizacijama. Gledišta, Beograd, 1966/VII, št. 8—9, str. 1079-1097. 4. Delavska in progresivna gibanja: AKSENTIJEVIC Mirko: Kurdi: Borba za autonomijo. Beograd, »Sedma sila« 1966 . 64 str. (Dokumenti današnjice. Nova serija, god. VI, br. 148.) — 9011-6/148. 5. Mednarodni odnosi: RADOVANOVIČ Ljubomir: Franeuska i NATO. Beograd, >Sedma sila« 1966. 63 str. (Dokumenti današnjice. Nova serija, god. VI, br. 150.) — 9011-6/110. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO BOŠNJOVIC Ilijas: Preobražaj ekonomske strukture radne snage i sta-uovništva Bosne i Hercegovine. Sarajevo, Ekonomski univerzitet 1966. 222 str. (Biblioteka Ekonomskog instituta univerziteta u Sarajevu, 3.) — 8379-3. MARINCIC Stane: Mesto in vloga delovne organizacije v uresničevanju gospodarske reforme. — Vinko TRIN-KAUS: Delitev po delu v pogojih reforme. — Jože VALENTINCIC: Metodični napotki uporabnikom knjižice. Ljubljana, Delavska enotnost 1966. 103 str. (Pogovori 66, št. U, I del.) - 1/2422-66/11/1. VOJINOVIC Novica: Sovjetska ekonomika i dobit. Informativni pregled Instituta za izučavanje radničkog pokreta, Beograd, 1966/IX, št. 3, marec—april, str. 25—30. —: PLANIRANJE i investicije. Izbor materijala iz stranih časopisa. Beograd, Ekonomika preduzeča 1966. 156 str. (Biblioteka »Ekonomika pre-duzeča«, VII kolo, knj. 2.) — 4351-7/2. —: ZAPOSLENO osoblje. Anketa o ličnim dohocima po zanimanjima u . . . Beograd, Savezni zavod za stati-stiku 1966. 36 str. (Statistički bilten, 411.) — IV/405-411. STOJIČ Edita: Madarska pred priv-rednom reformom. Informativni pregled Instituta za izučavanje radnič-kog pokreta, Beograd, 1966/IX, št. 3, marec—april, str. 30—40. BRILE J Jože: Tercijarne delatnosti i lični rad u turizmu. Komuna, Beograd, 1966/XIII, št. 5, str. 2—4. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE —: ŽENSKA štampa, njeni čitaoci i iz-davači. Kulturni život, Beograd, 1966/VIII, št. 7—8, str. 738—777. X. ZGODOVINA — GEOGRAFIJA —: ISTORIJA XX veka. Zbornik ra-dova VII. Beograd, Institut društvenih nauka 1965. 494 str. — IV/1158-7. JAGER A. & JERI J.: Regionalna avtonomija Furlanije—Julijske krajine. (Geneza in nekateri vidiki.) Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja 287 str. + 39 str. (1966.) — IV/1888. RAVNIKAR-PODBEVSEK Štefanija: Sv. Urh. Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne. Ljubljana, »Borec« 1966. 629 + (III) str. + 174 slik. — 11.512. B. KNJIGE IZ TUJINE II. FILOZOFIJA GAISER Konrad: Platons ungeschriebene Lehre. Studien zur systematischen und geschichtlichen Begriindung der Wissenschaften in der Platonischen Schule. Stuttgart, Klett (1963.) XII + 574 str. — 11/10.302. JANKOWSKI Henryk: Jednostka, mo-ralnošč, socjalizm. Wydanie drugie poprawionie. (Warszawa), KiW 1964. 71 + (IV) str. — 11.543. III. SOCIOLOGIJA ANDERSON Walfred: Society. Its Or- ganization and Cooperation. (An In-troduction to Sociology.) Princeton (itd.), D. Van Nostrand 1964. XVI + 446 str. — III/2489. LASWELL Thomas E.: Life in Society. Introductory Readings in Sociology. (By) Thomas E. Laswell, John H. Burma, Sidney H. Aronson. Chi-cago (itd.), Scott, Foresman & Co. X + 661 str. — III/2488. MACK Raymond W.: Race, Class, and Power. (By) Raymond W. Mack. New York, American Book Co. (1963.) VII/399 str. — 11/10.303. IV. PSIHOLOGIJA —: APPROACHES, Contexts, and Pro-blems of Social Psychology. (A Book of Readings. Ed. by E. E. Sampson.) (Englewood Cliffs, Prentice - Hali 1965.) XII + 576 str. — III/2487. KATZ Daniel: The Social Psychology of Organizations. (By) Daniel Katz & Robert L. Kahn. New York (itd.), Wiley (1966.) X + 498 str. — 11/10.306. VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: KUUSINEN Otto Virgel'movič: Izbra-nnye proizvedenija. ( : 1918—1964 : ) Moskva, Politizdat 1966. 686 str. + 1 si. (cir.) — 11.528. 3. Politični sistemi in organizacije: ALDERFER Harold F.: Local Government in Developing Countries. (By) Harold F. Alderfer. New York (itd.), McGraw-Hill (1964.) IX + 251 str. — 11/10.316. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOPODARSTVO -: The GROWTH of World Industry 1938—1961. International Analysis and Tables. — New York, United Nations 1965. VIII + 345 str. — IV/1891. -: SOREVNOVANIE dvuh sistem. Eko-nomičeskie sopostavlenija Issledova-nija. Diskusii. Obzory. Informacija. Moskva, »Nauka« 1965. 428 str. — III/4286. Iz vsebine naslednjih itevilk: Majda S trobi: Družbenopolitične organizacije in volitve Avguštin Lah: Dileme v geografiji Peter Jambrek: Sociologija prava, problemi, metoda, teorija Stjepan Bunta: Hipertrofija zdravstva Franc Zoan: Članstvo in vodstvo ZK Rado Jan: Slovenstvo in svetovljanstvo Ioan Marenk: Socialna in regionalna struktura študentov ljubljanske univerze Umberto Cerroni: Vsebina in pomen politične teorije Norberto Bobbio: Gramscijeva koncepcija politike TUJI AVTORJI WILLY WALTHER, 28 let, docent na Inštitutu za radijsko časnikarstvo v okviru univerze Karla Marxa v Leipzigu. Leta 1963 je bil promoviran za doktorja rerum poli-ticarum na osnovi dela »Časnikarstvo in filozofija«. Je član redakcijskega kolegija revije »Rundfunkjournalistik in Theorie und Praxis« (Radijsko časnikarstvo v teoriji in praksi) ter sodeluje v redakciji »Wissenscliaft — Propaganda« (Znanost in propaganda) pri radiu DDR Berlin.