Sodobna slovenska poezija
Barbara Pogačnik
Ribje ogledalo
Slika
Vozili smo se z avtobusom, kot da bomo nekam prišli. Prišli! Če samo pomislim, kaj to pomeni. Zakaj je žur propadel, me sprašuje sestra.
Pravi, da komaj čaka, da bo lahko pobrisala
madež na steni, kjer je visela slika, ki je zdaj
ni več tam, steno pa prekriva pajčevinast
prah. Dva člana benda se zvedavo
približujeta. Kot nekakšna taborniška
odprava. Le kaj se bo! vzklikne
babica. Natančno je čutiti
tisti predel, kjer vzklikne.
Sapa je vzeta, ne ve se, za koliko časa.
1630	Sodobnost 2014
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Uhani
Hiša naj bi stala nekje med ruševinami, samo še mesto je treba najti. Ali je ob vodi sploh smiselno postaviti kakšno zgradbo? Prečkam razdrto cesto, semaforja ni mogoče jemati resno in avtobus me
skoraj oplazi. V kotu ulice prodajajo antikvitete. Ko vstopim, med železnimi stojali z nakitom zaslišim mamin glas, obdan z glasovi prijateljic. Nekdo je umrl, oblike pa še trajajo. Razlika med ulico, polno razmetanega betona, in originalno izrisanimi uhani, ki so vase vsrkali različno svetlobo in so zdaj v grozdih razobešeni na spiralasto uvite vejice stojal, je frapantna.
Sodobnost 2014
1631
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Babar
Slon, s temno sivo kožo, mišičastim rilcem in
očali na nosu, s tankimi rdečimi okvirji, sedi na
zadnji plati in deli nasvete o tem, kako se nosi hrano
v usta - a tega sam skoraj nikoli ne počne.
Marilyn Monroe bi ga pobožala.
Z zavitim rilcem lahko otroka prestavi
kamor koli se mu zazdi. Samo še hlače na naramnice
mu manjkajo, z rdečimi gumbi. Zdaj motri
samega sebe, kajti kdo bi si mislil, da se bodo
na njegovi obleki pojavili ravno rdeči gumbi: ko pa je bilo
toliko brzic na odru!
1632
Sodobnost 2014
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Prišlek
V	mesto je prišel z mačjim jezikom
in tako zelo smo poslušali, da je nastal ribnik - modra kaplja na zeleno sivem mestnem oceanu.
V	prišlekovi kuhinji je ostal zataknjen slovar, kot otok - peščena kaplja
na morskem ozadju.
Jezik so snedle mačke,
kljunač je napoten po ribo v morje zraka.
Sodobnost 2014
1633
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Sredi mesta
Jezik je za ovinkom.
Čez kolebnico skačem na "zdaj" in
vedno se vrne.
Nastavlja drobne, komaj opazne prehode. Ježi se sršijo po nočnih travnikih sredi mesta. Zapisane vejice pod stopali. V kletki sta ti in jaz. Jaz te plašim. Vse do zdaj si kričal. Moje perje je vzbuhnilo. A sem se vedno vrnila, kot udari vrv jezika.
1634
Sodobnost 2014
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Ribje ogledalo
Tu je grlica sredi velike vode.
Gledava se z grli. Grlica odpira kljun
in zoba rdeče, rdeče jagode. Mehko perje
zajema in puhti.
Tako sva v notranjosti grla:
zdaj že natančno vidim,
da danes nisva uspela kupiti zares
originalne ribe, ki bi naju
odsevala v svojem ogledalu.
Dobil si kožo, ki izdaja
pretekli gnus nad kožo, a
kljub temu dobro veš, da je vonj
borovih gozdov edini
resnično dvignjen vrat.
Sodobnost 2014
1635
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Igle in jajce
Jajčasta luna se je kot maček vzpela nad Pariz in mu okopala nebo. Tlakovci, pregreti od turistov, so si za hip oddahnili. Kopam se v mačji kadi s soncem.
Brezžično vrv vlečeva -
način, na kakršnega je bojevnik preboden s puščicami -način, na kakršnega držiš otroka v rokah: ista nujnost: ista nesprejeta usodnost.
1636
Sodobnost 2014
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Predvojna slika
Sedim v zračni kleti na edinem
stolu iz starega lesa in se gugam na njem.
Zrak je golobji.
Zunaj so tlakovane ulice polne vode. V njih se z zaobljenimi kraki zrcalijo rdeče modri oblaki. Celoten smisel je v zamisljenosti nad tem, ali je bila storjena napaka.
Sodobnost 2014
1637
Barbara Pogačnik: Ribje ogledalo
Bela srajca
Velika luna, sploščena v krožnik, se vali po hribu.
V stanovanju sedim z majhno belo mucko,
zatem vstanem.
Lebdeča in vsrkavajoča luna
se je nad nama ustavila, se obrnila
in začela deževati navzdol. Kaplje so bile sladke in nevarne, polne odseva.
1638
Sodobnost 2014