Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 2. februara 1936.
Štev. 5.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasila taksa posebi.
Popüst po dogovori.
Zadnji misijoni in slovo.
Pod tem naslovom je objavleno v „Slovenci“ zadnje pismo prezv. g. nadškofa ljubljanskoga, dr. Rožman Gregora iz Amerike. V tom pismi se spominajo tüdi naših izseljencov. Prezvišeni gospod nadškof so se tri in pol mesece müdili v Ameriki i držali misijone za izseljene Slovence. Na staro leto so obiskali tüdi naše v S. Bethlehemi. Od toga obiska etak pišejo : „Zadnji dan leta je prišel opoldne po mene p. Egidij Horvat iz Betlehema, da Vsaj za kratek trenutek obiščem še njegove dobre Prekmurce, ki imajo lepo cerkev, veliko šolo in svoj dolg pridno in požrtvovalno plačujejo. Imel sem za konec leta pridigo in pete litanije v prekmurščini. Potem je bila lepa akademija v cerkveni dvorani. Otroci so uprizorili igre v prekmurščini. Peli pa so v književni slovenščini. Vodile so jo Slovenske šolske sestre“.
Tak daleč se glasi Prezvišenoga pismo. Iz toga pisma se dvoje blišči:
a) velika lübezen do nemrtelnih düš,
b)	Kristušov düh v rešavanji düš. Prezvišeni gospod nadškof so ne zavrgli naših siromaških rojakov, čeravno so bili že močno otrüjeni od vnogih misijonov po širnoj Ameriki. Šli so med nje tisti hip, gda so se domo spravlali, med svojo čredo, višji pastir, štera jih želno pričaküvala. — Gnala jih je k našim lübezen, tista lübezen Kristušova, od štere tak lepo piše apoštol goreče apoštolske lübezni, sv. Pavel, „Charitas Christi urget nos — Kristušova lübezen nas sili“. Lübezen po zgledi Kristušovom njim je silo napravila v düši i šli so po toj sili med naš narod, da okrepijo njegove toliko preizküšene düše i je potolažijo z božov tolažbov.
I da Kristušov düh düše išče, nikdar pa ne kaj drügo, so našemi narodi tak predgali, kak je mogo zarazmeti božo reč: fides ex auditu — vera je po poslüšanji, pravi sv. Düh. Predgali so njemi po domačoj našoj reči i v toj reči molili ž njim, da ga pridobijo za Kristuša. Ne jih vodila prosveta, politika, nego boža čast i rešitev düš. To je pravi düh Kristušov. Če se narodi najmre ne bi kje dovolilo, da tak moli, kak se je navčo i zna moliti, te bi se njemi delala najvekša krivica.
Za nesebično, junaško, Kristušovo lübezen, z šterov so prezvišeni g. nadškof naše izseljence obiskali, se njim v imeni teh iz dna srca i globočine düše zahvalimo.
Zadruga v Soboti.
Gospodarska zadruga za Prekmurje v Soboti, Aleksandrova cesta 17. v hiši g. Kardošove, ma svojo trgovino z mešanim raznovrstnim špecerijskim i kmečkim blagom, štero zdaj 2. februara, na Svečnico, z Božov pomočjov odpre.
Ta zadruga ne bo samo trgovsko podjetje, pač pa v prvoj vrsti zadružna gospodarsko kulturna naprava. Posredüvala i napredüvala bo vsešerom i z vsakim delom, z šterim bo: slüžila sküpnosti i poštenosti v naprejidenji našega maloga človeka. V slüžbo naroda bo postavila vsa razpoložliva sredstva svoje delavne lübezni, da se stvori zadrüžno-gospodarsko živlenje i delovanje v pridobivati vseh zemelski dobrin, pri rezanji i vživanji vsakdanešnjega krüha.
Z posebnov skrbnostjov se bo trüdila mladini biti v zgojnem i moralnom pogledi na pomoč tak, kak vzgledna, dobra mati svojoj deci.
Poslovala bo samo z člani. Kmetijske pridelke pa izdelke pa bo odavala tüdi nečlanom.
Takša zadruga bo mela veliko bodočnost zato, ka je iz zdravoga semena zrasla v našoj domačoj zemli.
Zaistino je upravičeno njeno geslo: Tak si bo pomagao kmečki stan, če bo vsak’ zadružni član.
V zadružništvi je moč; — vsakomi na pomoč — nam kaže pravo pot.
Človeča düša i tisk.
Vse, ka se na sveti dogaja, nazadnje ne drügo, kak borba med dvema kralestvoma: med božim kraleskom i peklenskim kralestvom. Politika, gospodarstvo, prosveta, vera, to so pola, fronte, gde se bijeta dva večniva neprijatela: Kristuš i šatan. Ide se pa za naše düše. Človeča düša je najvažnejša i telko vredna, da vse drüge stvari na zemli v primeri ž njov prav za prav nikaj ne pomenijo. Ar je vse drügo minlivo, za kajkoli se trüdiš na zemli. Če si še tak lepo posestvo spraviš, še tak lepo hišo spovaš, če še tak lepo živino vzgojiš, če še tak lepo slüžbo najdeš — nikaj ti ne ostane za večnost, samo edino düša tvoja ostane. Da to rešiš, zveličaš, — je prva i zadnja — najvekša tvoja dužnost.
Zveličanje düše je tak velka stvar, da se samomi Bogi ne videlo za malo, da je prišeo na zemlo, postao človek i 33 let slüžo kak hlapec vsem lüdem, nazadnje pa šče strašne smrti na križi vmro. Da bi rešo naše düše, pa če ščeš — da bi rešo samo edno düšo, pravimo ravno tvojo, je prišeo iz nebes.
Kristuš ne prišeo na zemlo, da bi postano kakši ministerski predsednik, ki bi zdrüžo vse države sveta i jim kralüvao — pa bi lehko, — ne prišeo, da bi postano vučiteo na kakšoj šoli i bi včio, kak se napravi železnica, ali zrakoplov, ali kak se napravi auto. Tüdi ne prišeo včit, kak se telefonira, kak se pridobi elektrika, kak se dela radio. Vsega toga v Kristušovom časi ešče neso meli, čeravno so te reči silno važne i hasnovite za človeči rod, pa niednok Kristuš nikomi niti reči ne povedao od toga. Pa so je te tüdi potrebüvali. Ka mogoče Kristuš ne znao, kak se napravi motor, ali telefon ali elektrika? Kak da ne. Vej je bio Bog i je znao vse i šče dosta več kak vsi inženiri i vsi vučenjaki, ki so kda kaj znajšli. Pa denok niti reči nikomi ne povedao od toga.
Zakaj?
Zato, ar je On kak Bog živlenje vse inači gledao kak mi lüdje i je znao, da so vse železnice, vsi automobili, vsi zrakoplovi, vse iznajdbe sveta brez vrednosti v primeri s človečov düšov. Edno samo düšo rešiti je več kak vse drügo.
Nišče ne more trditi, da Kristuš ne šteo pomagati človečemi rodi. Če nas je pa tak lübo, da je tam nahao svojega nebeskoga Očo i neskončno lepoto nebesko i prišeo se med nas v to skuzno dolino i tü pomagao, tolažo, ozdravlao, mrtve büdio. I denok ne povedao, kak se ozdravi rak ali jetika, ki pokosi telko v najlepšem cveti mladih živlenj, vzeme telikim malim nedužnim nad vse potrebne matere, očeve. Ešče dnes si zdravniki belijo glave, kak bi najšli vrastvo proti jetiki alí proti raki i bi s tem milijonom i miljonom rešili živlenje, pa ga ne morejo najti. Kakšo dobroto bi Jezuš včino človečemi rodi, če bi nam to povedao, pa ne povedao.
Ka ne znao On sam za takše vrastvo?
Kak ne bi znao, če je pa celo brez vrastva ozdravo hromoga, ki ga vsi zdravniki ne bi mogli ozdraviti. Pa če je celo mrtvoga obüdo k živlenji, kak da ne bi mogeo ozdraviti jetičnoga betežnika, dokeč je šče te živ?
Nego Jezuš je znao, da vse te reči, štere lüdje občüdüjejo i mislijo, da se ves svet okoli njih vrti, za pravo neso važne. Človeča düša je telko vredna da pred njov otemnijo vse drüge stvari. Kak se vse zvezde skrijejo, gda pride sunce i se za nje niti ne zmenimo, čeravno znamo, da so, tak se Kristuš niti zmeno ne za drüge reči, gda je vido pred sebov človečo düšo, čeravno je za vse drüge reči tüdi znao. Človečo düšo rešiti za večnost, to je Kristuš držao za najvekše delo na zemli. Za. to i edino za to je preživo na zemli
vsakši hip svojega živlenja dugih 33 let.
Mi lüdje v svojoj zasleplenosti toga ne spoznamo. So vnogi, ki jim je düša Zadnja briga. Sploj so si šče ne na jasnom, ali ma človek düšo ali je pa nema i cela leta preživijo brez vsakše brige za düšo.
No, hüdi düh je v tom pogledi dosta bole pameten. On dosta bole pozna, kelko je vredna edna sama düša. Vej znamo, kak je sküšavao Kristuša : pokazao njemi je vsa kralestva sveta, i njemi pravo: „Tebi dam vso oblast i njih slavo, zato ka je meni zročena i jo dam, komi ščem. Če teda spadneš pred mene i me moliš, bo vse tvoje“. Poglejte, vso oblast, ki jo ma Lucifer na zemli, bi dao Jezuši, če bi te samo za hip poklekno pred njega i ga molo, pa bi s tem svojo düšo odao Luciferi. Da pa ne šteo to včiniti niti za oblast i slavo na celom sveti.
I če bi Bog Luciferi dao na ponüdbo vso zemlo, vse zvezde, ves svet i človečo düšo, naj si zvoli ka šče, bi Lucifer raj vzeo edno samo düšo, kak ves svet. Ka de s svetom. Te se zrüši i de njem konec, düša bi pa vekomaj bila njegova.
Samo iz teh par misli nam je nato bole jasno, kelko je vredna edna sama düša, ki jo vsakši človek ma. Oh, če bi človek to šteo razmeti, ne bi izpostavlao svoje düše grešnim prilikam, ne bi je odavao peklenščeki za nikšo ceno na sveti, ne za peneze, ne za pijačo, ne za nečistost, ne za čast i slüžbo, za nikoj ne, kak je Kristuš ne šteo odati.
Zdaj nam je razumlivo, ka smo v začetki omenili, da je vse, ka se na sveti dogaja, nazadnje samo borba za človečo düšo med dvema kralestvoma : božim i peklenskim kraleskom. Šteri bo človečoj düši kralüvao : Kristuš ali šatan? Za to se ide.
Se zna, da je Kristuš močnejši kak Lucifer, vej je On Vsemogočen. Nego ide se za človeka, ki ma slobodno volo i se sam odloča za Kristuša ali Lucifera. Kristuš bi lehko človeka prisilo, da bi delao vsikdar samo dobro, nego potom bi bio človek prisiljeni, i več ne bi meo slobodne vole. Te pa človeki Bog nešče vzeti, ar bi njemi te vzeo najvekši dar, ki ga je človeki dao. Zato se Kristuš bori za človeka s svojov miloščov, da ga nagibe k dobromi i ga odvrača od hüdoga. Enako pa dela tüdi peklenšček, ki človeka vsikdar zasledüje i pri vsakšoj priliki sküšavle k slabomi. Odloča se pa človek sam, ki se zavolo svoje pokvarjene nature dostakrat raj odloči za slabo kak za dobro.
I da je človek slab, se da Vplivati. Ka sam dostakrat nikak ne bi včino, to včini, če ga što nagučavle, ali z rečjov, ali z pismom. Zgovorjena reč ma toti vekšo moč za hip, kak pisana, ali pisana reč — kniga, časopis — ma pa vekšo moč zato, ka ta ostane, i jo kdakoli lehko poslüšamo. Govornika samo ednok lehko čüjemo, ravno gda govori, knigo, časopis pa vsikdar i vseširom. Teva ideta na vse kraje, i človeka nagibleta k dobromi ali k slabomi, kakši je pač časopis. Časopis ide i predga v oštarijaj, v kavarnaj, na vlaki, na vulici, doma v hiši, v kühinji, na poli, na travniki. Kama lehko stopi človeča noga, ta ide tüdi časopis, ki ga človek nese s sebov.
Tak je tisk dnesden najbolša šker, s šterov se tüdi lehko pridobi za dobro ali slabo, za bože kralestvo ali za peklensko, za zveličanje ali pogüblenje. Brez pretiravanja lehko pravimo, da se boj med božim i peklenskim kralestvom javno najbole bije ravno s pomočjov časopisa ali tiska sploj. Gde je razširjeni dober katoliški tisk, tam so lüdje dobri, tam Kristuš kralüje njuvim düšam. Gde pa je jako razširjeni slab, brezverski ali celo protiverski časo-
pis, tam tüdi vere nega i zato tüdi živlenja po veri ne, tam kralüje lucifer.
Znano je, da telko časopisov, kak je dnesden, ne bilo šče nikdar na sveti.
I teliko lüdi šče tüdi venda ne čtelo eden ali drügi časopis, kak dnesden. Že šolska deca, ki se komaj navči čteti, sega po časopisi, da zvedi, ka je novoga. Če je časopis dober, sreča za lüdi, ar misijonari, če pa je slab, pohüjšliv, jaj deteti, ki to čte. Pohüjšalo se bo, pokvarilo i svojo düšo postavilo v nevarnost za večno pogübo.
Od vseh teh številnih časopisov pa, ki izhajajo po širnom sveti, je vnogo več slabih kak dobrih. Statistika nam kaže, da je od 100 časopisov samo 5 katoliških, drügi so pa če že ne protiverski pa so brezverski. To je ravno tak, kak da bi od sto predgarov 5 govorilo v našem krščanskom dühi, 95 pa proti. Iz toga lehko vidimo, kama to pela.
Sad toga se že dnes dobro vidi po nešternih krajih. Poglejmo Rusija : gde 160 miljonov nekda vernih kristjanov nesme niti v cerkev, gde so cerkve spremenili v magazine ali so jih pa spodrli, dühovnike spregnali, vničili ; gde se deca v šoli včijo Boga preklinjati. Enako je v Mehiki. I vnogo je k tomi pomagao slab, protiverski tisk. Te pa se ne širi samo v Rusiji i Mehiki, nego po celom sveti. Samo da je v Rusiji i Mehiki že najbole prišlo do vidnih sadov.
Tisk, šteri ne omenja Boga, šteri ne zagovarja sv. Cerkve, napada njene navuke, pač pa pri vsakšoj priliki namigavle na napake dühovnikov i se spotika nad ednov ali drügov cerkvenov zapovedjov, je že protiverski, je v slüžbi peklenskoga kralestva.
I što si takši časopis naroči, ali ga da drügim čteti ali ga širi, te podpira peklensko delo za pogüblenje düš, tüdi če nema toga namena. Te sam v svojoj düši seja seme proti veri, proti cerkvi, da niti ne ve kak i tak svojo düšo zastrupla i odavle luciferi.
Denešnji daleč vidni sv. oča Pij XI., ki z vrha Petrove cerkve vidijo po celom sveti, kelko pomeni tisk, pravijo, da je cerkve i samostane zidati ne tak velko delo dnesden kak pa širiti krščanski tisk.
Kaj je teda naša dužnost do tiska ? Da idemo v boj proti nekrščanskomi tiski i to tak, da si ga ne naročimo, i če bi ga što drügi meo naročenoga, da ga pregovorimo, naj ga odpove. Ob drügim pa, da si naročimo i čtemo vsi samo katoliški tisk. Proti puški se braniš s puškov, proti topi (štüki) s topom, proti slabomi tiski pa z dobrim tiskom.
Kakša bodo naša deca, kakši bo bodoči rod, je vnogo odvisno od toga, kakše čtenje bodo meli. Zato je sveta dužnost vsakšega katoličana denešnjega časa, da širi i čte dober katoliški tisk, da nas neprijateo ne premaga i nam ne vzeme mladine. Ne zadosta, da nemam naročenoga slaboga časopisa. Dobroga si morem naročiti. Če ne zmorem sam, pa z sosedom vküp naročiva. En dinar na mesec pa že zmorem za dobro čtenje tüdi v denešnjoj sükešini.
Zato naj bo naša skrb v tom časi, gda mamo telko časa: v vsakšo katoličansko hišo kat. tisk i to najprle našega domačega, ki nas je dozdaj rešavao, Marijin List i Novine. Če što zmore, si naj naroči šče drüge. Naj ne bo drüžine, gde ne bi čteli našega dobroga tiska. Vej s tem pomagamo Kristuši pri rešavanji düše, ki je neizmerne vrednosti, kak smo v začetki videli.
Bože kralestvo širiti v düšaj svojih i drügih s pomočjov dobroga tiska, je dnes najbole apoštolsko delo.
(Pripomba. Te lepi članek je pisao naš eden mladi gospod i si zaslüži, da ga objavita oba našiva lista i da ga prečte i si ga k srci vzeme vsaki Sloven Slov. Krajine. Vr.)
2
N O V I N E
2. februara 1936.
NEDELA
štrta po sv. Treh Kralaj
Evangelij (Mataj 8). Tisti čas je stopo Jezuš v ladjo i ž njim so šli njegovi vučeniki. I glej nastano je na morji velki viner, tak da so ladjo zagrinjali valovi — on je pa spao. I pristopili so vučeniki, ga zbüdili i pravili: „Gospod, reši nas, potaplamo se!” I pravi jim : „ka ste boječi, maloverni?” Te stane i zapove vetrovom i morji — i nastanola je velka tišina. Lüdje so se pa začüdin i so govorili: Što je te, da so njemi pokorni celo vetrovi?“
Svečnica.
Evangelij (Luka 2). Tisti čas, gda so se dopuniu dnevi Marijinoga očiščavanja, po Muzesovoj postavi, so prinesli Jezuša v Jeruzalem, da in ga postavili pred Gospoda, Kak je pisano v postavi Gospodovoj : „Vsaksi moški prvorojencc bodi posvečen Gospodi”, i da bi dali v daritev „dve grlici ali dva golobcka”, kak je povedano v postavi Gospodovoj. I glej, bio je v Jeruzalemi mož, ki njemi je bilo ime Simeon ; bio je pravičen i bogaboječi i je pričaküvao tolažbe Izraelove, i Sveti Düh je bio ž njim. Nazveščeno njemi je bilo od Svetoga Duha, da ne bo vido smrti, dokeč ne bo vido Maznjenca Gospodovoga. i prišeo je po navdihnjenji v cerkev. Gda so stariši prinesli dete Jezuša, da bi za njega napravili po navadi postave, ga je tüdi on vzeo v naroče, zahvalo noga i pravo: „Zdaj odpuščas, Gospod, svojega slüžabnika po svojoj reci y miri ; ar so videli moje oči Tvoje zveličanje, ki si ga pripravo pred licom vseh narodov: svetlost v razsvetlenje poganov i slavo Izraela, Tvojega lüdstva“.
*
Svečnica je svetek svetlosti. Ne samo zato, ar te den prižgemo sveče, nego zato, ar nas spomina na Jezuša, ki je pravo od sebe: „Jaz sem svetlost sveta. Što ide za menov, ne bo hodo v tmici, négo bo meo večno živlenje“. Ka to pomeni: Jezuš je svetlost !
Jezušov navuk je svetlost. Kak svetlost posveti v temino, da jo razžene, tak je Jezušov navuk posveto v temino poganstva tistoga časa. Apoštoli so zanesli to svetlost med narode, misijonari jo gnesden ravno tak vužigajo v srci nevernikov za Jezuša.
Svetlost je pa ne potrebna samo, da nam osvetluje popunoma nepoznane kraje. Tudi doma, gde nam je dobro poznani vsakši kotiček, nam je potrebna, či ščemo v trdoj noči varno hoditi. Tak je z nami v verskom tali. V svetlosti Kristušovoga navuka si moremo zravnan svoje zveličanje. To i ono versko istino bi pozabili ali bi jo naopak razmili, či nebi šteli meti razsvetlenje. To razsvetlenje pa najdemo v katekizmuši. Tam so vse verske istine jedrnato pa jasno povedane. Ne je zadosta, ka se dele v šoli vči katekizmuš. To je samo začetek, prvo spoznanje. Kesnej se trbe poglobiti v krščanski navuk. Zato radi vzemite v roke katekizmuš pa ga počasi čtite. Drüga vretina potrebne svetlosti je sv. Pismo. Niedna hiža ne bi smela biti brezi sv. Pisma. Bar štiri evangelije, bi mogla meti.
Jezuš je pa za nas tüdi svetlost s svojim lepim zgledom. Znamo, kak so se njegovi nasprotniki trüdili, da bi najšli na njem kakšo krivdo, pa so mogii vsikdar vtihnoti pa osramočeni iti vkrej. Nazadnje so ga zgrabili pa vlekli pred sodnika Pilatuša, nego te je po zaslišanji mogeo izreči : „Jaz ne najdem na njem nikše krivde“.
Velki, neomadeževani stoji pred nami Jezuš Kristuš kak svetnik, ki sveti vsem rodom pa jim z rečjov i zgledom kaže pot v pristanišče večne svetlosti. Jezuš je pa ednok na gori velikoj vnožini ludstva pravo: „Vi ste svetlost sveta“. To je ne šlo samo par njegovim vučenikom, nego vsem poslüšalcom. Tak tüdi nam vsem ide to. Tüdi ti, jaz i vsi moremo biti svetlost. Kak? Svetiti moremo vsem z lepim zgledom našega živlenja. Ne samo z rečmi, nego z djanjom i to vsešerom pa vsikdar. Posebno starišje majo veliko dužnost pred Bogom, da svojoj deci davlejo lepi zgled.
Dühovne vaje.
Vsi Znamo, kakše važnosti so dühovne vaje. I zato je nej čüdno, če so je katoličani po sveti tak vzlübili. Tak je v Nemčiji opravilo dühovne vaje v preminočem leti okoli 100.000 katoličanov. V Švici jih je opravilo leta 1934 okoli 5000 moškov i dečkov i okoli 6000 dekeo i žen. V Belgiji opravi dühovne vaje letno okoli 20.000 katoličanov i to več moških i dečkov kak pa ženski
Smrt angleškoga krala.
V tork, 21. januara ob 1 vöri zajtra se je ločo s toga sveta angleški kral Jurij V. v 70 leti svoje starosti. Angleško kralestvo je tak velko, da je Angleški kral gospodar skoro ednoj četrtini vse zemle na sveti. Angleško kralestvo ma na stotine miljonov podanikov i je v vojaškom pogledi i v pogledi bogastva nej samo najvekša, nego tüdi najmočnejša i najbogatejša država na sveti. V angleškom kralestvi nigdar ne zaide sunce. To kralestvo je razprostrto po celoj zemelskoj krogli, tak, da sunce, štero obseva svet, v istini neprenehoma obseva tüdi angleško gospostvo po celom sveti. Zato se je glas smrti angleškoga krala tüdi hitro razširo po celom angleškom sveti i po celoj zemli sploj.
Kral je mrtev, žive o kral !
Tak je. po starodavnoj angleškoj navadi, angleški dvorni glasnik naznano v tork zajtra kralovo smrt. Pokojni kral Jurij V., šteri je bio že v 70 leti, se je nikelko prehlado i v štiraj dnevaj je zavolo oslabelosti srca prišla smrt. Po angleškoj ustavi nastopi kralesko oblast včasi po kralovoj smrti prestolonaslednik. V tistom časi, gda je pokojni kral mro, je že postao kral
pokojnoga krala najstarejši sin, Edvard. Tak so te starodavne reči: „kral je mrtev, živeo kral“ popunoma istinske. Gda dvorni glasnik naznanja smrt staroga krala, te zednim naznani, da novoga krala že tüdi majo. Novi angleški kral je najstarejši sin pokojnoga angleškoga krala, šteri je zdaj star 41 let i šteri kak novi angleški kral nosi ime
Edvard VIII.
Te mladi krao bo zdaj vladao velkomi angleškomi kralestvi. Mladi novi angleški kral Edvard VIII. je kak prestolonaslednik prepotüvao ves svet, je jako izobraženi i lübeznivi človek živi jako preprosto i je stalno hodo med lüdstvo, posebno med angleško delavstvo, štero novoga, mladoga krala jako rado ma. Novi kral, četüdi ma že 41 let star, je ešče ledičen i pravijo, da nikše vole preveč ne kaže, da bi se ženo. Novi angleški kral je jako Prijatelsko naklonjeni tüdi našoj državi, posebno ešče zavolo toga, ar sta on i naš princ Pavel vednako stariva, i sta kak sošolca študirala vküp na angleškoj univerzi v Oksfordi. Naš princ Pavel i novi angleški kral sta si pa tüdi v rodi na te način, da sta si
žena našega princa Pavla i žena brata novoga angleškoga krala, sestri. Vüpamo se, da bo prijatelstvo i svaštvo med našim i angleškim dvorom prineslo hasek tüdi nam i našoj državi.
Pokojni kral je bio moder i dober kral.
Kak je bio stari angleški kral med svojimi državljani prilübleni, se vidi posebno iz toga, da so celo tisto noč, gda je kral mirao, stale na londonskih vulicaj i pred kraleskov palačov ogromne vnožine lüdstva. Vnogi so na glas molili za kralovo zdravje i gda je bilo lüdstvi naznanjeno, da je dober Bog pozvao krala s toga sveta, je vsa vnožina vzela krščake z glav i čülo se je vsešerom glasno jokanje.
Najlepša lastnost i najvekša modrost pokojnoga krala Jurja je bila v tom, da je svojim državlanom dao najvekšo slobodo i da je dao oblast vsigdar tistoj vladi, štera je mela zavüpanje lüdstva. Proti voli lüdstva je pokojni kral nigdar nikaj ne včino, nego se je vsigdar podvrgeo voli po lüdstvi slobodno zvolenoga parlamenta. Zato je pa tüdi angleška država močna i velka.
Velka gospodarska konferenca v Ljubljani.
Slovenija je v zadnjih šestih letaj, kak dugo so naši slovenski demokratje i centralisti po miloj voli vladali nad nami, v takše siromaštvo prišla, da naše lüdstvo skoro ne pomni, gda bi bilo v takšoj stiski i nevoli, kak je zdaj. Naši centralistični demokratje i njihovi poslanci nemajo v tej zadnjih letaj skoro nikaj drügo pokazati kak to, da so vsa ta leta vse naše trüde i naše pridelanje znosili v Belgrad, nazaj so pa nikaj ne prinesli. No, tü pa tam je šteri zmed teh lüdi za te svoj krivi poseo, za sebe dobo kakšo skledo leče, to je pa tüdi bilo vse, naše lüdstvo je pa od dneva do dneva siromaškejše gračüvalo. Tak se je zgodilo, da je zdajšnja vlada, v šteroj je tüdi voditeo Slovencov, dr. Korošec, prevzela od prejšnjih vlad
pravo pogorišče, v petih letaj so napravile prejšnje vlade skoro 7 miljard dinarov duga, lüdstvo pa do nagoga slekle.
Zdajšnja Vlada ne ve, štero lüknjo bi najprle zateknola v tom zavoženom državnom gospodarstvi. Jasno je pa, da je Slovenija pod prvejšimi vladami, štere so goreče podpirali naši centralistični JNS poslanci, največ trpela i najbole siromaška gratala. Mi smo vsa ta leta v Belgrad ogromne šume splačali, što se je pa od teh poslancov malo potrüdo, da bi nam nazaj tüdi kaj spravo. Zdajšnja vlada bi rada to krivico, kelko je le mogoče, popravila i v te namen se je vršila preminočo nedelo v Ljubljani velka gospodarska konferenca, štere so se vdeležiti poleg gospodarstveni-
kov iz cele države, tüdi trije ministri kak zastopniki vlade.
Konferenca se je vršila v Ljubljani, v dvorani Trgovskoga doma i se je te konference vdeležilo nad jezero oseb. Od strani vlade so bili navzoči ministri dr. Krek, Jankovič i Kožulj, banovino je pa zastopao sam ban g. dr. Natlačen.
G. minister Jankovič je med drügim omeno, da bo vlada dala letos, kak prvo pomoč Sloveniji najmenje 165 miljonov dinarov za zgradbo železnic i cest, gde bo dobilo na jezere naših lüdi delo i zaslüžek. Iz cele konference se je jasno vidlo, da ta vlada ma volo pa tüdi v istini misti našim lüdem v nevoli priskočiti na pomoč, ne pa nas samo tolažiti s praznimi obečanji.
Politični pregled.
Domači.
Shod ministra dr. Kreka v Št. Vidu pri Ljubljani, šteri se je vršo preminočo nedelo 26. jan., je obiskala ogromna vnožina naših zavednih moških i dečkov. G. minister je v svojem govori med drügim povedao, da je vlada pripravila velki gospodarski načrt, po šterom se bo ešče v tom leti zvršilo v našoj banovini telko najrazličnejših javnih del, kelko se je ešče ne zvršilo kak obstoji Jugoslavija.
„Jutro“ i „Murska Krajina“ lepo delata vküp, kak dva bratca. Ednok se napiše v Soboti edno lepo poročilo, na priliko od toga, što je pri nas starejši radikal i parlamentarec. To se pošle najprle „Jutri“, potom pa „Murska Krajina“ z lepimi črkami zapiše, kak lepo drügi časopisi pišejo od starejših radikalov i parlamentarcov. Drügoč se pa v Soboti napiše najprle za „Mursko Krajino“, na priliko, od kakših bojevnikov, potom pa pošlejo iz Sobote „Jutri“, da tüdi z lepimi črkami napiše, kak lepo „Murska Krajina“ piše. Tak si te oba teva bratca eden drügomi potrdita, da je istina to, ka se iz Sobote pošle v „Jutro“ pa v „Mursko Krajino“. Samo, da smo mi za takšo strašno künštno politiko že nikeliko prepametni i smo že davno pred „Murskov Krajinov“ znali, kak se takša „politična poteza“ dela.
Sestanki zavüpnikov JRZ z gospodarskimi, socijalnimi i političnimi predavanji so se vršili preminoči tjeden v sredo v Čerensovcih, v četrtek pa v Soboti. V Čerensovci je bio Naš dom pun naših najbolših lüdi i starih borcov za pravico Slovencov, ravnotak so se v Soboti zbrali v gostilni Banfi naši najbolši lüdje iz celoga soboškoga sreza. Naši možje so globoka i teška predavanja gospodov bivšega ministra Vesenjaka i tajnika Kranjca iz Maribora z najvekšov pazlivost-
jov i zanimanjom poslüšati. Sestankov so se vdeležiti poleg drügih tüdi naši gospodje dr. Klar, Klekl i Bajlec.
G. Bájlec i bojevniki. Murska Krajina je že parkrat nekaj spitavle g. Bajleca zavolo bojevnikov, šteri je pa do zdaj na ta pitanja Murske Krajine, kak po navadi, nikšega odgovora ne dao. Na naše pitanje nám je pa g. Bajlec odgovoro, da je on ešče dnes pravi istinski bojevnik, kakši je vsigdar bio. To Murskoj Krajini tüdi mi povemo, da si zatogavolo nede več glave trla.
Naš parlament zaseda i pripravla vse potrebno za sprejetje proračuna. Naši slovenski J. N. S. poslanci so se nikeliko šteti pokazati z različnimi pitanji i predlogi, nego slabo so naleteli. Gda je demokratski poslanec Lovrenčič šteo nekši predlog naprej spraviti v zvezi z Našičkov aferov, je ves parlament stano proti njemi i je s svojim predlogom prepadno.
Slobodne občinske volitve so se vršile preminočo nedelo v devetih občinaj na Slovenskom. Župani na tisti J. R. Z. so z ogromnov večinov zmagati v osmih občinaj. V Begunjah na Gorenjskom je tista J, R. Z. dobila vseh 18 odbornikov. Nasprotniki so niti ne mogli sestaviti svoje liste. Ravnotak se je zgodilo v Brezovici pri Ljubljani.
V	Št. Ilji v Slov. goricaj je dobila tista J. R. Z. 23 odbornikov, zdrüženi nasprotniki pa samo ednoga. V Kostanjevici je dobila lista J. R. Z. 16 odbornikov, zdrüženi nasprotniki pa 2.
V	Zagorji ob Savi je dobila lista J. R. Z. 33 odbornikov, nasprotniki pa 3. V Tomislji lista J. R. Z. 16 odbornikov, nasprotniki pa 2. V Spodnjoj Poljskavi tista J. R. Z. 16 odbornikov, nasprotniki pa 2. V Zgornjoj Poljskavi je lista J. R. Z. dobila vseh 18 odbornikov, nasprotniki pa niti liste ne mogli sestaviti. Edino v Lescah pri Bledi so zmagati zdrüženi nasprotniki, gde so dobili pristaši J. R. Z. 94 glasov nasprotniki pa
V
Žalostna obletnica.
Letos je minolo ravno tri leta, od tistih žalostnih dnevov, gda so naši centralistični naprednjaki i njihovi pomagači spravili v pregnanstvo istinske i prave voditele našega slovenskoga lüdstva. Pred tremi leti, 26. januara so bili aretirani dr. Natlačen, dr. Kulovec i dr. Ogrizek. Dva dni sledi so pa odpelali dr. Korošca, šteri je komaj prišao iz špitala i je bio ešče ščista betežen. Naši slovenski demokratje so si mislili, da bo najbolše vdariti po pastiraj, pa se bo razgübila vsa čreda. Naravnoč satanske laži so si zmisliti, da bi mogli voditele našega lüdstva s poti, ali pa cilo s sveta spraviti i bi na te način lehko sami gospodüvati nad našim lüdstvom, kak nigda stari panduri. Z lažmi i krivicov se njim je to tüdi posrečilo i nepopisno, peklensko veselje je zavladalo med njimi, gda so to dosegnoti, da so voditelje slovenskoga lüdstva sedeli daleč od svoje domovine zastraženi, kak razbojniki.
Boži mlini pa Počasi melejo, nego previdno i dobro. Naše lüdstvo je jemalo pod biči teh pandurov i škripalo z zobmi, i gda je več od teh lüdi nikše pomoči ne moglo čakati, te se je zavüpno obrnolo k Bogi. Dober Bog je gotovo poslühno vse tiste molitve štere so prišle k njemi za lepšo bodočnost našega naroda i za svobodo svojih voditelov. Dnes so naši pregnanci na visikih mestih. Dr. Korošec je minister, dr. Natlačen je ban slovenski, naše lüdstvo si pa začne slobodno odihavati. Strašno pogorišče so prevzeli naši voditelje od dozdajšnjih vlad i v velkom siromaštvi smo mi, šteri smo morali pretrpeti vse nevole i grozovitosti dozdajšnjih pandurov, nego gda zavüpamo v Boga i v naše voditele, te Znamo, da pridemo naskori v bolše čase. Skrbeli bomo pa že za to, da naši panduri več ne dobijo oblasti v svoje roke, i da se takši žalostni časi več ne povrnejo.
2. februara 1936.
NOVINE
3
178 glasov. Ta občina je pa od nigda bila v demokratskih rokah, tak da je v toj občini bivša SLS dobila v prejšnjih časaj največ 50 glasov.
Vsi bratci se zdrüžijo te, gda se ide proti nam i haskom našega lüdstva. Pri zdajšnjih slobodnih volitvaj v devetih slovenskih občinaj, kak gori pišemo, je najbole zanimivo to, da so se proti našemi lüdstvi zdrüžili vsi, demokratje iz J. N. S., socijalisti i komunisti. Zmagati so pa li ne mogli, zato, ka so tej volitev ne delali žandarje, nego se je lüdstvo popunoma slobodno odločilo i volilo samo naše domače, poštene lüdi za svoje župane.
Nevola s programom. Vsa takzvana opozicija, to je posebno lüdje okoli dr. Mačka i Davidoviča, šterim so se zadnje čase šteli pridrüžiti vsi naši bivši naprednjaki i „narodnjaki“, je ešče izdak ne mogla sestaviti programa, kakša naj bo nova vreditev države. Zdaj so prišli celo tak daleč, da so se med sebom popunoma skregali. Zdaj meseca januara bi moralo biti v Zagrebi velko zborüvanje cele opozicije, razlike i svaje so pa med njimi že tak velke gratale, da so to zborüvanje morali odpovedati. Je že navadno tak, da tisti, šteri z rečmi vnogo zna obečati pa gučati, te gda pride do toga, naj bi nekaj tüdi v dejanji pokazao, te pa niti toga ne ve povedati, ka šče. Ravnotak je pri nas s tistimi lüdmi, šteri se navdüšüjejo za hrvačko politiko. Ešče dnes ne vejo, ka pravzaprav ščejo.
Svetovni.
Bojna med Italjani i Abesinci čiduže bole krvava. Kak znano, so Italjani napadnoli Abesinijo z dveh strani: s severne, pa z jüžne strani. Italjani majo najmre svoje kolonije v Afriki na severnoj pa jüžnoj strani Abesinije. Abesinci so nikak pred tremi tjedni začnoli z močjov ofenzivov proti ltaljanom, z namenom, da bi ltaljanom vzeli nazáj tista mesta, štera so dozdaj Italjani odvzeli Abesincom. Posebno bi radi Abesinci nazaj dobili mesta Aduo, Makale i Aksum, štero je Abesincom sveto romarsko mesto. Na toj severnoj fronti se je Abesincom posrečilo, da so Italjane v krvavih bitkaj močno nazaj porinoli i so pri tom dobili vnogo municije i orožja, posebno pušk, strojne i štükov, pa tüdi več tankov. Mrtvih i ranjenih je na obeh straneh več jezero. Na jüžnoj fronti so pa napravili Italjani ofenzivo proti Abesincom i so Abesince nikelko nazaj potisnoli. Tüdi tam je mrtvih i ranjenih več jezer. Zavolo deževja pa boji nikelko počivajo.
Draga bojna. Kak časopisi pišejo, je Italija potrošila za bojno v Afriki v naših penezaj do zdaj več
kak 80 milijard dinarov. Če pa Italjani zdaj preračunajo v peneze vrednost tistoga, ka so v Afriki do zdaj dobili i vrednost tistih vojakov, šteri so v toj bojni spadnoli, šterih vrednost se v penezaj niti ne da preceniti, te se nikelko lehko zamislijo v to, če je ta bojna sploj bila potrebna.
150 miljard dinarov za orožje bodo letos porabili v sovjetskoj Rusiji. Zdajšnji bolševiški gospodarje siromaškoga rusoskoga lüdstva ščejo na vsak način oblast obdržati v svojih rokaj. Med tem, gda v Rusiji miljoni i miljoni vmirajo od lakote, ar njim bolševiški roparje vse poberejo, ka majo, je bolševiško vlada sklenola, da samo v ednom leti porabi za oborožanje 150 miljard dinarov v našem penezi. Pa bodo različni bolševiški agitatori ešče naprej pripovedavali,
kak so ruski bolševiki strašno mirolübni.
Hitler ponüja peneze bolševikom. Kelko človek najrazličnejšim diktaturom lehko verje, se vidi tüdi iz toga, da nemški narodnosocijalistični diktatori med svetom stalno kričijo proti bolševikom, na drugoj strani pa ponüjajo ruskim bolševikom vekše posojilo to je 8 miljard dinarov v naših penezaj.
Na pokop augleškoga krala, šteri se je vršo v tork, 28. januara je odpotüvao naš princ Pavle, šteri je na pokopi zastopao našo državo i naš kraleski dom. Na kralov Pogreb je prišlo vnogo poglavarov držav, med drügimi krali Švedske, Belgije, Romunije i Bolgarske. Francusko je zastopao predsednik republike Lebrun, Italijo Prestolonaslednik Umberto.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Smrtna nesreča s patronov. V Velkoj Polani je 14 letni Törnarov Franc najšeo edno patrono, nato se je pa v sobi z dvema sestrama nekaj igrao ž njov. Naednok je samo Patrona počila i dečko je dobo teške rane v prsi i roko. Prepelali so ga v bolnišnico v Soboto, gde so njemi pa ne mogli pomagati ar je naskori vmro. Obe sestri sta poleg njega ostali nepoškodovani. Mrtvoga Franca so odpelali domo i doma pokopali.
Hotiza. Pri Zver Janoši so te dni neznani tatje en koleslin kukorice vkradnoli iz kukoričnjaka. Sfalila je pa kukorica tüdi v drügih hišaj. Kürje tovaje je pa pregnao Bedrnjakov Štef. Oda bo ednok varno naše imetje na Hotizi ?!
Lipovci. Gorčanec Ivan iz Hotize je šo domo iz Sobote. Tü je hodo zavolo iskanja dela na posredovalnici za delo. Gda je domo šo, se je stavo v Mertükovoj krčmi. Neki neznanec njemi je tü vzeo 10 Din. i bežao. Kak se je pelao s potačom domo, ga je srečao en moški, ž njim zaprva z lepa gučao, sledkar ga pa napadno i njem šteo peneze vzeti. A Gorčanec ga je v grabo lüčo i vujšeo naprej. Zdaj sta se dva biciklista priletela za njim i ga štela napadnoti, a k sreči sta šle ravno te naprej dve odranskivi ženski i sta ne vüpala. Zasüknola sta se proti Lipi. Telko sta ženski čüle njeva guča, ka ne bi ostao živ, če bi ga dobila. Gorčanec je trgovec, mao peneze s sebov, zato so ga pa teliko iskali. Grozni časi !
Posvetitev Srci Jezušovomi. Dnes tjeden se je posvetila Srci Jezušovomi drüžina Žunič Ignaca v Črensovcih. Posvetitev je bila jako genliva posebno zavolo zročitve 4 leta staroga
Naceka i 3 leta staroga Jožeka. Obred posvetitve so zvršili Klekl Jožef, dühovnik v pokoji. Marijin list bo obširnej pisao od lepe slovesnosti.
Na podporo naših listov so darüvali : Misijonska hiša, Celje 20 Din., Vrečič Franciška, Francija 12 D., Gomboc Fridrik i žena, Francija, 14 D., N. N. Bodojina, 10 D., Dr. Glančnik Josip, Sobota, 10 D., Vogler Štefan i žena z Francije 40 D., Horvat Jožef, Bogojina, 5 D., Šprager Ferdinand, Canada, 47·75 Din. Bog povrni vsem z obilnim blagoslovom.
Lendava. Zbetežao je i more dugši čas posteo čuvati g. Balkánji Ernest, tiskarnar, v koga tiskarni se naši listi tiskajo. Želemo njemi skorajšnjo ozdravlenje.
Sobota. Ne vemo, ka more biti tomi zrok, ka se naše bolnišnice tak strašno ogiblejo betežniki i to takši, ki plačajo zdravlenje. Lansko leto je okroglo stodvajseti naših betežnikov šlo mimo naše bolnišnice v drüge i jezere v teh potrošilo, šteri penez bi doma prepotreben bio. Ka je tomi vzrok?
Tnrnišče. Zbetežali so nam prelübleni naš dekan, g. Jerič Ivan. Zvužgala se njim je prsna mrena. Molimo za njih, da jih dober Bog kem prle ozdravi.
Beltinci. Kotrige „ponočnoga društva“ so postale v našoj fari jako agilne. To pa zato, ar so se začela slüžiti gostüvanja. A kotrige toga drüštva, če so z drüge fare, nemajo poštenja med našimi. Zadnjič so se zbili pred podokni neke gostüvanjske hiše. Da bi oblast tü zmes segnola.
Ka misli zavod sv. Ivana Boska od našega tiska? Od ravnateljstva Martinišča smo dobili sledeče poročilo: „Vaš tisk tvori hrbtenico in srce Slovenske krajine : saj od njega črpa narod moč, da vztraja v dobrem ; od tega tiska prihajajo narodu vedno novi
življenski sokovi v verskem in kolturnem oziru. — Ne smatrajte tega kot prazen kompliment ob novem letu. Ne, to je moje prepričanje. Saj vidim celo med dijaki, da rase zanimanje posebno za Marijin list; želim in skrbel bom, da se to z novim letom še poveča“. (Bog povrni ! Prosimo goreče molitve gojencov i vnogo sv. prečiščavanj, da naš tisk kak sv. Ivana Boska, slüži Bogi na čast i bližnjemi na hasek. Vr.)
Višešnja Novine vrnlte širitelje ! Če je šteromi širiteli više ostala štera številka Novin, prosimo vas, da nam vse po priliki vrnete.
Če bi Vam što pravo, da Vam da 3000, 9000, 12 000 ali 18.000 dinarov, bi ga jako poslüšali i ga pitali, kak je to mogoče. Mi Vam zagotovimo, da Vam „Karitas“ da omejene i še drüge zneske. Samo poslüšajte, kak ? Zavarte se pri njoj. Pri njoj se lehko zavarjete na stara teta. Lehko zavarjete pri njoj herbijo svoje dece. Lehko pa zavarjete pri njoj sebe i domače za slüčaj smrti. Nikelko let bodete plačüvali šumo, štero lejko sami določite, i kda preteče določena doba, ali v slüčaji smrti, Vam „Karitas“ izplača določeno šumo. Pri „Karitas“ je več jezero lüdi zavarvani i med njimi nema rednoga, šteromi bi bilo žao. Vsakši je zadovolen, ar zna, ka je „Karitas“ edno najbouših zavarovalnic. Obrnite se na zastopnike.
Za beltinske siromake je poslao potom našega uredništva g. Šprager F. iz Canade en dolar, izročen je g. beltinskomi plebanoši.
Dühovno živlenje raste v Martinišči. Lansko leto se je 28572. düš prečistilo v Martinišči. Lepo znamenje, Bog daj narastek.	
Zahvala. Vodstvo hranilnice in posojilnice na Cankovi je postalo Martinišči svoj novoletnj dar 200 Din za vzdržavanje siromaških dijakov. Ravnateljstvo Martinišča se za velikodüšni dar iskreno zahvaljüje in prosi dobroga Boga, naj to dobroto povrne z nebeskimi darovi._______________________
K odaji
je pisalni stroj, dobro hranjen, brez falinge, sistema je šoštarski „Dürkop“ na levo. Novi, rablen samo 3 mesece. Stoji v dobrom stanji, oda se pa zavolo ostavitve obrta. Poizve se na upravništvo „Novin“
Sprejmem Vajenca
Slavic Ivan. kovač, Beltinci
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e.
odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-16
KMETJE, PAZKA ! Zmenjavam vsikdar tikveno, sunčeno i repično seme, lüpano ali celo po najvišiših % za olje. Sagadin Jožef, trgovina, B e l t i n c i
Nasmeh.
Dan se je nagnil do temnega večera. Težek mrak se je odnekod prikradel in napolnil vse prostore človeških bivališč, da se je src polaščala zapuščenost in plahost in so grešniki začutili grozo v svoji duši. Tak črna noč razjeda in razdvaja skladnost v človekovi notranjosti, mu dela nemir in bolest s težkimi, krivde se zavedajočimi spomini. Ne more najti zadovoljnosti in tihega miru človek, ki je začutil bolečino črne noči.
Mrak se je naselil povsod, vsak kot skromne hiše tesarja Petra ga je poln. V veliki sobi je samo tema, polno je za pečjo, na peči, pod posteljo, pri omari, povsod. Kar utoniti bi mogel v njej in te ne bi več bilo. Samo štiri okna malo sevajo, to je kakor daljni spomin, da po dnevi skoz nje svetloba sije v sobo. Tako je in nihče se ne spomni, da je to pravzaprav strašno.
Na postelji sredi teme spi otrok, dete Milika. Nedolžno spi in brezskrbno diha, pa se ne spomni, da je vsenaokrog temno in bi strah lahko iztegnil svoje trde roke po njej. In kaj bi se zgodilo? Pa ni tako ; lepo je, kakor da božji mir plava nad otrokom. Ali angelček čuva nad detetom?
Mati ne more, še ima polno dela; v kuhinji se obrača, po dvorišču hodi, sklanja se v peč, kjer ogenj plapola in greje lonce. Roke so delavne, obraz zaskrbljen. Ali se je oblast črne noči naselila materi v srce, ali nosi bole-
čino že dolgo v srcu? Včasih se ji razvedri obraz, kadar prisluhne k dverim velike sobe, da čuje otrokovo dihanje, ali morda uspavajočo pesem angelčkovo pri detetu? Da, tedaj se materi razjasni obraz, mehka lepota se razlije čezenj, ustnice podrhtijo, kakor bi hotele nekaj neskončno sladkega povedati.
Od nekod, morda od zelo daleč prihaja z dela mož, Peter, v mračnem večeru. Mrzla megla se mu siplje v obraz, v oči in v lica in na obleko, da je vsa vlažna. Zebe ga v roke, s katerimi drži orodje, čevljev se oprijema blato, težki postajajo in utrujajo noge. Zato je korak počasen, kakor bi hodil večni popotnik brez cilja, ki samo to ve, da nima nikjer mesta, kjer bi se odpočil, in mu je namenjeno večno romanje.
Peter ve, da se vrača domov, pa samo podzavestno, kakor bi od daleč slutil. Nič ne misli na to, ne misli na dom, ne na ženo, ne spomni se otroka Milike. Mraz mu reže v možgane, najbrž sploh nič ne misli.
Težko delo in težavna pot, to mu stoji pred očmi. Na desni in levi so hiše, kakor črni strahovi stojijo, iz oken tu in tam zablešči posvet, včasih kje kdo zaloputne dveri, da votlo odmeva v črni mrak, ali kdo zakriči, ali zajoka zaspani otrok, ki mu ni po volji, da ga je ropot iz sladkega sna prebudil. Zalaja pes, ki se mu zazdi, da nekje nekaj ni v redu, pa se spet polagoma pomiri in zbere na svoje ležišče.
Peter tudi na to nič ne misli. Kakor bi bilo samo nekje v daljnem spominu. Kolikokrat je že šel takole zvečer domov in je vse to videl in slišal in kolikokrat še bo. Kakor da mora tako biti, nekje v nekem zakonu je morda tako zapisano in tega ne more nihče spremeniti. Tudi ni važno za Petra, da bi na vse to bil pozoren in bi o tem razmišljal, glavno je, da se vrne domov, da povečerja, da se naspi in da gre naslednje jutro spet na delo. Zakaj vse to? Na to še ni našel odgovora, če tudi ga je iskal že mnogokrat takole zvečer na samotni poti proti domu. In kakšen naj bi bil ta odgovor, ali bi imel kakšen pomen? Megla ga je premrazila, jezno je vrgel doma orodje v kot in s trdim korakom stopil v kuhinjo.
»Večerjo!"
Glas se je odbil od sten, kot bi se pretrgal, in plamen v lampi na mizi je vztrepetal. Žena se je ustrašila glasu in njen zaskrbljen obraz je izražal plaho bolest.
„Bo takoj. Malo se ogrej !“
Želela ga je potolažiti s ponižnim, vdanim odgovorom. Nič ni več odvrnil ; vzel je kapo z glave, jo vrgel na klop in stopil do ognjišča.
Toplota je dela prijetno.
V sobi je zajokal otrok. Žena je postavila večerjo v kuhinji na mizo, vzela lampo in jo položila na okno, nato pa odhitela k detetu.
Ko so večerjali, je bilo vse tiho, nobeden ni spregovoril besede. Dete
ni več jokalo, mati mu je podajala z žlico hrane, ki jo hlastno jemalo nekaj časa, potem ni maralo več.
V peči je plapolal in prasketal ogenj, počasi je začel pojemati. Končno je bil le kup rdeče žerjavice. Prijetno se je zagledati v tak kup žerjavice ob mrzlih dneh in premišljati o čemersi bodi; tako lepo mine čas.
Peter je počasi večerjal ; ni se mu mudilo, na misel mu je prišlo, da je spet preživel dan v delu in trudu, zdaj mu je bilo, da bi hotel ta svoj kratek večerni čas podaljšati pa najsi bo v večnost. Zakaj bi legal spat, da bi moral spet v jutro vstati in na delo iti, to je že tako vsakdanje, da se človeku upira. Mrko je zajemal in topo gledal v mizo. Žena mu ni upala pogledati v obraz. Tak večer vendar ni prijeten. Strašno mora biti, kakor črna noč zunaj.
Tedaj je Peter začutil otrokov pogled, ni se mu mogel izogniti, ozrl se je v svetle nedolžne oči. Nasmeh je šel čez otrokov obraz, v Petru se je utrnilo, radostno ga je prešinilo in ko je otrok zamahal z malima rokama in zaklical „tata“, se je Petru nasmehnil obraz; stegnil je roke po otroku. Žena mu ga je izročila in ga poljubila.
„Ti si angelček, Minka !“
Peter pa je videl v otrokovem nasmehu ves odgovor in plačilo za delo čez dan.
4
NOVINE
2. februara 1936.
De profundis.
Po blatni cesti, med sneg in dež, brzi auto. Dinamo neusmiljeno poganja pripravo za čiščenje steklenega okna pred volanom ; neutrudno kroži v polkrogu, motor pa poje neprestano zanosno pesem o poletu.
Od mnogih potnikov eden je zasanjal : najlepši pesmi, ciganskim goslim, je prisluhnil. Sila razmer je prisilila starega cigana, da jih je prodal. Težko se poslavljajoč je pripovedoval : „Jaz sem ne nove küpo, znajo, nego od ednoga staroga cigana ; on jih je pa küpo od edne peštanske primašice. Vej znajo, ka sen je nej noso na vsakše paversko gostüvanje, gde se župa razlevle pa dosta skače pa drega, nego samo na prima gospocke bále“. Nato se mu je začel že itak zamolkli glas še tresti : „Vej znajo, ka njin morem vadlüvati: Včasik san je raj meo kak svojo lastivno ženo. —“
Drugi dan je cigan znova prišel in prodajo spremenil v — zastavo: Nemrem je odati, preveč je lübim. Liki či bi vtegno mreti, te Vam ostanejo ; pa v božne roke je ne dajte—“ je že naročal kantorju pred vratmi ; ko jih je odprl, se je še zadnjikrat ozrl na gosli, v očeh se mu je utrnila velika solza in počasi zadrsela po velem licu.
To je pesem gosli ; pa jaz lepše želim.
Stari župnik pripoveduje o svoji ukročeni veverici: Ko se je pa umivala, naj si je bila še tako lačna in sem ji ponujal najlepši oreh : niti ozrla se ni. —
„Glej, veverica tam s smreke se norca dela —“
Pa najsi je vesela ali žalostna, njen mrmrajoči znak je vedno isti ; skoraj prehaja v tišino — kakor ob sneženem dnevu v tihem gozdu na vrhu brega. Samotnemu potniku se je spodrsnilo ob spominu na davne gozdne stanovavce, na junaka, ki je bil strah vsake oblasti, izvrsten ponarejevalec denarja in „pravic“. — Par belih kroglic se je neslišno zakotalilo v dolino, kjer so obstale kot velike kepe...
Iz divjega hrušča motorja je zasanjal v tihi zimski gozd. — Toda, kaj tu slišimo ta zapeljivi smeh ob spominu na tolik greh in samo slast, pa kazen ? Da ne ve, kolikokrat se je zgodilo, da si ne piše. Tako torej, in glas vesti je že umolknil ? — Da se ji je „lüštalo“ v petek meso; se ji bo peklenski ogenj tudi?
Moj Bog, iz globočine kličem — Zaspali potnik duhovnik je zakričal in se prebudil ob sunku auta, ki ga je ustavil nespretni šofer novinec : „Izstopite prosim, na mestu smo. —“ Bilo je sončno jutro; duhovnik se je dvigal na hrib k cerkvici, ki je bila odprta na stežaj, da bi maševal...
Sveti Martin.
Bil je sin zemlje naše, in dete Slovenske krvi ; glej, zdaj še tu jaše, na zemlji so zlate sledi...
Saj je po zemljici tej tudi hodil, zato mu v Martjancih cerkev stoji — Martinišče se v Sóboti zàto gradi, naj bi nam mladino še vodil.
Gos z vinom zaliva svet njemu na čast, — o tem življenjepis njegov molči — le za telesno jim je slast mi ga prosimo — še dušnih dari —
Sveti Martin je bil hraber vojak, pa je razpolovil za reveža plašč, opolnoči je videl, da je revežu Jezus enak :
v poldnevni svetlobi Mu pojejo angeli, kakor Marija, sijajno oblečeni,
On pa — ogrnjen v pol plašča, kakor nalašč ...
Kdo bo Martina doumel ?
Odličnega je bil rodu,
ni manjša čast njegovega stanu,
pa je — kot menih med svetom živel...
Škof je bil sveti Martin, za papežem prvi gospod,
Kakor sam Jezus — velik trpin in oče preskrbni sirot.
In šel je v zimsko temó in mraz — še zdaj svoj god v hladni jeseni slavi, da tem bolje o vroči ljubezni guči : Sveti Martin, prosi za nas!
Pisma naših iz tüjine.
Taponas, dne 16. dec. 1935. Hvalen Jezuš i Marija !
Približao se je mesec december, šteri nam bo prneso za kratek čas vesele božične svetke. Nigdar nej tak žalostno za nas izseljence, kak te mesec, posebno na sveto noč. Spominam se v tüjini svojih detečih let, kda sem prebivala v domačoj hiži, pri svojoj materi, med brati i sestricami. Mogla sem po sveti za volo siromaštva. Kak žalosten je sv. večer v Franciji za mene, ar sem vsigdar sama. Ne morem si spevati „Sv. noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč...“ ar mi skuze zalevajo oči. Vsako dete hrepeni po svojoj materi i vsaka mati žele, da bi se njena deca zbrala okoli nje na sveti den... I mi smo odtrgani od nje ! Dragi izseljenci, mamo pa še edno mater, štera istotak hrepeni po nas v tüjini. Što je ta ? Naša domovina. Naša domovina, mati Slovenija. Zdaj se mi vidi, da te mesec sedi kak žalüjoča žena na visokoj gori i gleda po sveti. Vidi svoje otroke vse razpršene v tüjini. Vidi tüdi nas brate i sestre v Franciji. Zakoj pa gleda naša mati Slovenija te mesec nas vse tak milo? Zato, ka je mnogo lepih svetkov : Nevtepeno poprijetje, zornice, adventne nedele i Božič. Vse to gleda i vidi mati domovina. Opazüje trplenje i žalost svoje dece. Rada bi nam pomagala i vsakomi izmed nas roko podala, ga lübeznivo pobožala, ga polübila na bledo lice. Pa predeleč smo od nje. Vküp se zato zdrüžimo ž njov, z vsemi našimi v molitvi. Naša mati Slovenija gotovo moli te čas za nas i mi tüdi molimo za njo. Vsem dühovnim pastirom, bratom i sestram v Slov. krajini, Srčen pozdrav pošila
Sobočan Verona, iz V. Polane.
Pozdrav pošilajo iz Francije : Zver Frančiška iz Žižkov, starišom, bratom, sestram, črensovskoj fari, botrini, mamici, sosedom ; se vsem zahvalüje za dobrote skazane, naprej naroča naše liste, naj ovčice razstepene na velikom travniki Francije majo dobro pašo; Tivadar Bara od Lipe, Zver Ančika iz Ižakovec, vsem domačim, starišom, bratom, dühovnikom törjanske i beltinske fare, prijatelicam i celoj Slov. krajini; Sobočan Katica i Kotnjek Katica iz V. Polane, svojemi dühovnomi pastiri i vsem domačim ; so v dobrom kraji Francije i lehko spunjavajo svoje verske dužnosti, že so šestkrat mele sküpno spoved i sv. prečiščavanje ; Šlemer Adela, Vidonci, naroča i plača M. List svojim domačim ; Časar Marija, Markovci, znova naroča naše liste za sebe i dom; Škaper Marija, Šlemer Adela, Vidonci, naroča Marijin List svojim domačim ; iz srca žele, da bi Marijin List prišo v vsako hišo Slov. krajine; Križan Marija i brat Anton, iz Kroga, z svojim gospodarom A. Degraevejom, ki nam oblübla podporo za dom sv. Frančiška; zahvalita se za tolažbo naših listov, štere redno dobivata; pozdravlata svojo domačo rodbino, posebno pa ves Krog ; Copot Ana, Sr. Bistrica, svojim domačim ; se zahvali za poslano knigo in naše liste, tužna je Francija, kje se teško more Bogi verno slüžiti, zato pride za kratek čas domo; gospod i gospa sta oblübila, da njej data, kda de šla domo, podporo na dom sv. Frančiška ; javi pa, da je dosta trdih src v Franciji; Vogler Štefan i žena, liste sta na novo naročila i je že tüdi plačala ; Gomboc Fridrik i žena, Gerlinci, svojim domačim v Gerlincih i pri sv. Jürji; vredniki Novin želeta zdravje; naši listi so njima jedino veselje ; Žilavec Rupert i brat, Vadarci, svojim domačim, bratom, sestram, občini Vadarci, gračkoj i cankovskoj fari ; z iskrenov lübeznostjov se veselita našim Novinam, sta veseliva t zdraviva, a zaslüžek je vsikdar žmetnejši, komunisti se jako širijo v Franciji ; Mujdrica Terezija, Odranci, Odrančarom i uredniki Novin; je prišla na drügo mesto; Kramar Katarina črensovskim i polanskim dühovnikom i farnikom, svojim domačim v V. Polani, posebno mamici Törnar Bari; v žalostnom kraji je, tak daleč od cerkvi, ka niti na Božič i vüzem ne more v njo, jedina tolažba so njej naši listi.
Pregovori od dela.
Platni punčoli se ne raztrgajo, nego zagnjilijo.
Bole je malo pa večkrat gnojiti, kak na ednok dosta.
Brez kopača i orača nega krüha na ednok dosta.
Če se v jesen ali v zimi ne podorje, je kukarco najbole saditi v friško oranje.
Če je od dvojčeki eden bikec i edna telička, je ne nahati za pleme.
Če je na snegi trda skorja, žita pozebejo.
Če se vapno gasi s kropom, se stena lüšči.
Če krmlene svinje neščejo jesti, jim dajmo zelenjavo.
Čekosiš okoli Vidovoga, je seno ; okoli Petrovoga je več slama.
Debelo grüdje, debelo i vlatovje.
Dobra kosa zlata vala.
Dober konj ma sto faling, slab pa samo edno.
Dobro tele slabo kravo oda.
Dobro koso je žmetno zebrati, a šče žmetnej na kosišče djati.
Do Srpne Marije naj bo žito požeto.
Jesenski piščanci dosta več pojejo kak ranejši.
Kanžor še more k velkoj meši vkopiti, če se ga šče na zimo krmiti.
Kda orehi dobro obrodijo, je malo kukarce.
Kda se po mokrom Sadi i orje, slab pov prinese.
Kda se krava trebi, joj dati mlačne vode.
Kda svinja koti, jo püstimo pri
miri.
Kda svinja po kukarci pijejo čisto vodo, se debelijo.
Kda kukarca požene tri pera, se lejko okaple.
Kda pride tele iz krave, njemi polejmo glavo z vodov i pihnimo v nosnice.
Kakše seme, takši pov.
Kak gnojiš, tak kosiš.
Konj se pozna po hodi, a žena po rodi.
Krava prek zobov doji.
Kama se ednok živina oblezne, jo je teško odvrnoti.
Kda je dosta črešenj, so teoci
falo.
Konj še drži na cüglaj, pes na lanci, a ženska za jezik.
Krave ležej genejo ter kak kobile.
Medmešne bilice so drakše.
Na senji so vse krave tri mesece breje.
Na fajnšček še sadovnjak čisti.
Ne naklada tisti, šteri je na vozi, nego tisti, šteri gor meče.
Ne küpüj, ka nücaš, nego brez šteroga nemreš biti.
Na detelici naj nedo niti ftice; a ne ka bi marha po njoj hodila.
Rana sadidba kukarce je najbole gvüšna.
Seno se do Vidovoga mora pokositi.
Šteri trs do Jelene ne požene, niti ne bo,
Štera krava ne pogine do Gregora, ostane živa (Te je že za silo paša).
Što küpüje, ka njemi ne trbe, de odavao, ka njemi trbe.
Nabrao M. R.
Pošta.
Trplan Verona, Francija. Za tebe i stariše je za lani vse plačano i obslüžena tüdi sv. meša, kak si prosila. Oda prideš domo, nam včasi javi, ka v Franciji stavimo liste i je samo domo pošilamo na očin naslov. — Oibičar Števan, Gederovci. Naj se obrne dotična na borzo dela v Soboti i naj si tüdi izprosi priporočilo od svojega g, dühovnika. Tak bo ležej šlo. V Ptuj č. g. minoritom naj se tak javi. — Ovsenjak Ludvik, Mlajtinci. Za Katič Marijo sprejeli 100 Din. naročnine na I. 1985. M. list i kalendar poslali. — Lukač Franc, Gradišče. Novine odnesi č. sestram v Soboto. Stare dužnike izpiši i naj ti podpišejo, ka so bili terjani,— Ropoša Št. Sabree. Peneze sprejeli. Prosimo odgovor, dali ste knigo še dobili ali ne. I če ne, naznanite mi, kakšo želete meti. — Horvat Jožef, Vidonci. Na pošti pitajte, jeli ta pride raztrgan zavitek, ali se pa sledkar raztrga. Smo vam doposlali pet komadov od prvivi dve številki iz 3. pa keliko ste prosili. - Ropoša Jožef, Grad. Din. 10 ste si menje računali. To si v novom leti odračunajte. Ovo je vse vredi. Lansko vse plačano. — Horvat Jožef, Bogojina. Za hčer v Franciji sprejeli 100 Din. naročnine.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.