M -REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE
alaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6
, Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
(ralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr-
inšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo-
omi in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
;tno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din
Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
ip. 541 /X • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna
ločevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Raziskovalna
Ukupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skup-
ost za zaposlovanje Slovenije.

poštnina plačana v gotovini

cena 7,00 di

XVII. letnik

Februar 1979

SfflffiajCTfe r ' i |8S > “^ffl ! ». lg i||fBBS l r g-feT FU|l|miH"

timova igračka

ZIBELKA

Material

Polkarton, barvice.

Orodje

Škarje, žepni nož.

Potek dela

1. Sprednji in zadnji del zibelke izreži na¬
enkrat, da dobiš dva enaka dela.

2. Stranske dele z dnom izreži iz enega
kosa.

3. Obliko 1 zareži z gornje (a) strani, obliko
2 pa z obeh notranjih (b) strani.

4. Posamezne dele primerno pobarvaj, pre¬
gani in zatakni del 2 v del 1.

5. Izreži iz papirja obliko dojenčka z blazi¬
nico in pregrinjalom, vse primerno po¬
barvaj in položi v zibelko (slika 3).


TIM 6

Februar 1979 XVII. letnik

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO
DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ¬
ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja
uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič,
Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka
Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični
urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna
številka 7,00 din • Revijo naročajte na naslov:
TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X • Tekoči
račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna Kočev¬
ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Razisko¬
valna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževal¬
na skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slove¬
nije.

SLIKA NA NASLOVNI STRANI

Pred vami je še en primerek v številni rodbini
vizualnih aparatov. Pred vami je naprava, s po¬
močjo katere so pred izumom filma in tele¬
vizije naši dedki in babice lahko podoživljali
animirano ali po naše oživljeno sliko. Z vrte¬
njem ročice na aparatu je gledalec spravil v tek
večje število sličic, ki so se ob primerni hitrosti
povezale v tekoč prizor, v kratko risanko.

timova pošta

Le začnimo pri...  ne pri Homerju, temveč
kar pri Slavku Možetu iz Lok pri Novem
mestu. Piše, da mu je revija všeč. čeprav
nanjo ni naročen (slabo -— op. urednika), in
si jo sposoja pri sosedu, jo vedno prebere
od začetka do konca. Rad bi zvedel čim več
o daljinskem vodenju in o prekrivanju mode¬
lov. Zoper te težave bo najboljše zdravilo
to, da se čimprej naroči na Tim, oglas pa
bomo objavili.

Danijel Navodnik iz Celja se, kot mnogi,
zavzema za to, da bi ta ali oni članek malo
skrajšali, spet drugega razširili. Žal sestav¬
ki niso butalska cerkev, ki bi jih lahko na
znani način razširili ali skrajšali tako kot
so Turki Lažnjivemu kljukcu konja, bo za¬
enkrat ostalo kar po starem. O vezju, ki ga
ne razume, pa tole: tu pomaga en sam
recept — naučiti se bo treba elektroteh¬
niških simbolov (med drugim so bili ob¬
javljeni tudi v lanskem letniku Tima).

Jože Šeško iz Maribora je naš dolgoletni
naročnik. Obljublja nam načrt za light-shovv,
ki nam ga bo poslal takoj, ko ga bo malo
izpopolnil. Predvsem je zadovoljen z ru¬
briko Radioamaterji, saj je po načrtih iz te
rubrike izdelal že vrsto izdelkov.

Ludvik Kuzmič iz Gornjih Slaveč v Prekmur¬
ju nam pošilja tehtno in obširno oceno re¬
vije. Nekateri od njegovih predlogov, kot je
na primer, da bi objavili seznam materiala
v MT, so že uresničeni, pa tudi osnove ra¬
ketnega modelarstva smo že pričeli objav¬
ljati. V teh sestavkih bo našel vse, kar ga
zanima v zvezi z izdelavo raketnih mode¬
lov. Ostale pripombe pa so take, da jih v
letošnjem letniku, tudi če bi hoteli, ne mo¬
remo upoštevati, saj se podoba revije vsaj
za en letnik vnaprej ne spreminja.

Njegov sovaščan in če se ne motim tudi
sošolec Boris Celec se pritožuje, da na
naslovu, ki sem ga že večkrat zapisal, to
je naslov Delta kluba, Brdnikova 4, Ljub¬
ljana, očitno ni nikogar doma, saj mu na
nobenega od dveh pisem, ki jih je poslal
že pred dvema mesecema, niso odpisali.
Žal tudi tokrat ne vem svetovati drugega

TIM 6 • 78/79 241

kot to, da naj poizkusi še enkrat. Drugega
naslova, kot je gornji, nimam.

Sandi Mercina iz Trbovelj se je odločil, da
si izdela maketo malih železnic na tabli, ve¬
liki 160 X 160 cm. Pri tem ga skrbi, če di¬
menzije morda niso premajhne. Brez skrbi,
maketa bo kar pravšnja in ga bo pošteno
zaposlila, če jo bo hotel izdelati tako, kot je
treba. Naslov Matjaža Zupana bo našel v
Timovi pošti v eni od letošnjih številk.

Mišo Kolar iz Šenčurja pri Kranju nam piše
takole: Tim naročam že 5 let, vendar sem
se zdaj prvič odločil, da vam napišem svo¬
je mnenje o njem. Na splošno mi je revija
zelo všeč, saj v vsaki številki lahko vsakdo
najde nekaj zase. Tudi jaz sem do sedaj
naredil nekaj modelov oziroma maket, ka¬
terih načrti so bili v Timu. Sploh pa se po
mojem mnenju kvaliteta revije izboljšuje iz
leta v leto. Vesel sem, ker ste zopet uvedli
rubriko za fotoamaterje, saj sem tudi sam
navdušen fotograf. Tudi razpored rubrik se
mi zdi zelo v redu, saj ima vsako področje
približno enako prostora v reviji. Prav ste
naredili tudi, ko sedaj objavljate poročila
z raznih zborov mladih tehnikov, radioama¬
terjev Ipd. To bi bilo zaenkrat vse, o kri¬
tikah na revijo pa vam bom pisal kdaj
drugič.

Ker pisemce ne potrebuje komentarja, gre¬
mo kar v galop naprej k vprašanju, ki nam
ga je naknadno zastavil Danijel Navodnik iz
Celja.

Sprašuje, če vezje CMOS 4011 lahko za¬
menja s kakšnim drugim in pa kje ga je
moč kupiti. Prvič: vezja ni mogoče nadome¬
stiti in drugič, vezja pri nas ne prodajajo.
Treba bo torej v zamejstvo, morda pa bo
pomagal že mali oglas, ki ga bomo objavili.

Zvone Mrhar iz škofje Loke želi, da bi mu
odgovoril osebno. Žal je takih primerov že
tako ali tako dovolj in preveč, zato mu kljub
njegovi izrecni prošnji odgovarjam v pošti.
Upam, da ga to ne bo preveč razburilo.
(Nekateri naročniki v takem primeru groze
z groznimi sankcijami — op. urednika).
Vprašanj ne bom navajal, zato pa odgovar¬
jam po vrsti:

1. Načrte, kakršnekoli, sprejemamo.

2. Načrti morajo biti kompletni (glej Timovo
pošto v prvi številki).

3. Tabele za navitja za transformator obsta¬
jajo.

4. Material za radioamaterstvo je naprodaj
tudi po pošti — glej 5. številko Tima.

5. V klub radioamaterjev se lahko vključiš
ne glede na oddaljenost od Ljubljane —
pozanimati se je treba, če v tvojem
kraju obstaja tak klub. Vsak večji kraj v
Sloveniji ga premore in je vključen tudi
v sistem civilne samozaščite in ljudske
obrambe.

6. Morsejevih znakov se lahko naučiš iz
knjig, ki jih hrani vsaka podružnična
knjižnica. Za pokušino naj navedem en
sam med mnogimi naslovi: Elektroteh¬
nika v slikah.

Lepo te pozdravljam tudi jaz, dragi Zvone,
in ti na koncu tega odgovora strogo za¬
upno povem še tole: vse kar vemo (namreč
vsi, ki ta čas naseljujemo ta naš planet)
piše v knjigah. In ker ne grizejo, ti predla¬
gam, da jih v prihodnje večkrat vzameš v
roke. Ugotovil boš, da še vedno velja, da
vsi, ki ta čas naseljujemo ta naš planet),
V najinem primeru učitelja ali profesorja fi¬
zike za naslov knjige, v kateri so skrite
te in druge skrivnosti.

Andrej Radšek iz Maribora ima težave z ma¬
terialom za modelarsko dejavnost, pa še
krožka na šoli ni. Kljub temu mu je uspelo
izdelati dva modela: lovca iz prve številke
in športni avto iz druge letošnje številke.
Zdajle bi po vsej logiki morala slediti fraza,
ki jo zvesti čitatelji Timove pošte (žal) že
dobro poznajo: Žal ... Za spremembo bom
tokrat navedel dve možnosti, kako priti do
potrebnega materiala. V Mariboru trgovine
z modelarskim blagom ni, zato pa jo imamo
v Ljubljani. Mladi tehnik, Stari trg 5, naro¬
čila sprejemajo tudi po pošti. Druga mo¬
žnost pa je mali ali natančneje Timov
oglas, ki se je doslej še vedno zelo dobro
obnesla. To pa je tudi vse, kar mu lahko
svetujem. Tako, prostora za našo rubriko
je zmanjkalo, zato naj končam, naslednjič
pa spet nasvidenje.

242  TIM 6 • 78/79

prvi koraki

Amand Papotnik

ZDELKI
EZ USNJA
ZA 8. MAREC

Razmišljal sem, kaj naj vam pripravim za
to številko, in odločil sem se za izdelke
iz usnja.

8. marec se približuje in verjetno boste
za vaše mame, sestre in tovarišice pri¬
pravili darila.

Preglejte skice, preberite tekst in odločite
se za izdelek, h kateremu pa morate prilo¬
žiti še vizitko in darilo bo pripravljeno za
aranžiranje.

Nekaj skupnih napotkov;

1. Izdelki so iz usnja — velurja, ki ga
lahko dobite pri tapetniku.

2. Povezava delov je možna s šivanjem z
usnjenim trakom, stiskačem, lepljenjem
in z zadrgo.

3. Površinsko opremljanje (aplikacije) pa je
možno izvesti z usnjem (raznobarvnim),
s podlogo (filcem), z rafijo, itd.

Sedaj pa k posameznim izdelkom:

Denarnica

a) Denarnica s stiskačem

Za izdelavo potrebujete dva kosa usnja, luk¬
njač 0 3, podložno ploščo iz svinca ali
lepenke, usnjeni trak širine 3 mm in sti¬
skač za zapiranje denarnice.

Skica prikazuje denarnico z dvema prosto¬
roma, ki se zapirata s stiskačem. Velikost
in tudi oblika ter predali so prepuščeni
vaši ustvarjalnosti, podal bi le nekoliko
napotkov.

1. Svinčeno ploščo ali podlogo iz lepenke
potrebujete, da lahko izbijete luknje.

2. Stiskač lahko kupite pri Taminu, sestav-

TIM 6  • 78/79 2  43

b) Denarnica na zadrgo

Izdelava poteka enako, prav tako potrebu¬
jete enako orodje in zadrgo dolžine 10 cm.
Najprej je potrebno izdelati obliko in v
zgornjem delu prilepiti zadrgo, nato pa
zašiti z usnjenim trakom ter izdelati apli¬
kacijo (glej skico).

Za izdelavo aplikacije pa lahko uporabite
usnje, podlogo — file, rafijo, žimo, samo¬
lepilno tapeto, tanko kovinsko folijo, itd.

Etui za ključe

Iz usnja lahko izdelate etui za ključe tako
kot prikazuje skica. Potrebujete dva kosa
usnja, na katera izbijete z luknjačem 0 3
luknjice, v osnovni (večji) del vrežete za¬
rezo, v prilegajoči del pa všijete gumb. Oba
dela povežete z usnjenim trakom tako kot
vidite na skici. Preostane vam še samo
vstavljanje obročka za ključe, ki ga lahko
opremite z daljšim trakom usnja.

Usnjena mapa

a) šivana usnjena mapa

Za izdelavo šivane mape potrebujete pod¬
lago iz kartona, ki jo obdate z obeh strani
z usnjem, pri tem pa morate paziti, da boste
pustili dovolj prostora (ca. 5 mm) za po¬
vezavo z usnjenim trakom.

V notranjosti pa vidite, da sem prikazal
predalček (na levi strani) za osebno izkaz¬
nico ali vozniško dovoljenje, za beležko
trganko (na desni strani) in ža tulec s
svinčnikom (na sredini — hrbtu).

b) Lepljena usnjena mapa

Podobno poteka izdelava lepljene mape, ki
ima prav tako predalček za osebno izkaznico
ali za vozniško dovoljenje, prostor za vstav¬
ljanje beležke (npr. Lipa blok), tulec za
svinčnik, na hrbtni strani pa trak za fiksi¬
ranje zaprte mape. Dele usnja povežemo
ob kartonsko podlago z lepljenjem.

Velikost, barva usnja in posamezne izvedbe
pa so prav tako prepuščene vašim ustvar¬
jalnim sposobnostim.

244  TIM 6 • 78/79

Tomaž Vetechovsky

ŠOTORSKI

KLINI

Šotorski klin iz velikega žeblja

Najenostavnejši kovinski klin je verjetno
dovolj dolg žebelj. Dodati mu je treba samo
prečko, da vrvica ne bo lezla z žeblja. Pri¬
skrbite si ustrezno število žebljev dolgih
od 20—30 centimetrov. Dolžino izberete
glede na obremenitev, ki jo bo moral zdr¬
žati šotorski klin. Vse po pravilu, da ima

daljši žebelj tudi večji premer in da klin,
ki je zabit globlje v zemljo, bolje »drži«.
Približno 2 centimetra pod glavico žeblja
izvrtajte izvrtino s premerom 4 milimetre.
Vanjo vložite približno 4 centimetre dolg
kos močnejšega žeblja ali žice premera
4 milimetrov, še nasvet tistim manj izku¬
šenim v vrtanju okroglih predmetov. Preden
boste začeli vrtati, malo popilite in zatoč-
kajte mesto, kjer bo izvrtina, da sveder ne
bo zdrsnil. Da prečka ne bo izpadla, jo mo¬
rate še na nek način utrditi. To lahko sto¬
rite z lepilom ali varjenjem. Najenostavnejši
način pa je, da prečko zakujete. Zgornji
del žeblja položite na trdo podlago, tako
da glede glavica žeblja čez podlago (dru¬
gače se bo bodoči klin skrivil) in udarite
s kladivom na mesto, kjer ste izvrtali luk¬
njo. Oglejte si tudi skico 1.

Šotorski klin iz T-profila

Osnovno načelo izdelave klina je enako
kot pri prvem primeru. Klina se razlikujeta
le v tem, da vzamemo namesto žeblja ustrez¬
no dolg kos »T«-profila debeline 2 mili¬
metra. Tudi pri tem klinu izvrtajte luknjo
za prečko premera 4 milimetrov približno
2 centimetra pod vrhom bodočega klina. Na¬
to pride seveda utrjevanje prečke v klin.

Tudi tokrat svetujem zakovanje. Da pa boste
klin lažje zabili v zemljo, ga na drugem
koncu obžagajte tako, da bo klin dobil ko¬
nico. Seveda pa ne pozabite, da je naj¬
hujši sovražnik železa rja. Pred začetkom
izdelovanja si oglejte skico 2.

TIM 6 • 78/79 245

Slika 1

- -

Slika 4

Šotorski klin iz kotnika

Vzemite 20 do 30 centimetrov dolg kqs
kotnega železa debeline 2 milimetra in ši¬
rino stranice do dveh centimetrov. Dva ali
tri centimetre od roba izvrtajte luknjo za
prečko skozi obe stranici naenkrat. Na dru¬
gem koncu kotnega železa pa železo ob-
žagajte, da dobite konico, ki bo olajšala za¬
bijanje šotorskega klina v tla. Prečko priva-
rite. Poglejte še skico 3.

Lesen šotorski klin

Izdelava lesenega klina je tako preprosta, da
boste lahko lesen klin izdelali iz malo de¬
belejše vejice kar v šotorišču s pomočjo
žepnega noža. Doma, kjer imate na razpo¬
lago tudi malo orodja, pa vzemite v roke
približno 8 mm debelo deščico. Odlično bi
bilo, če bi bila bukova ali hrastova. Take
deščice uporabljajo za izdelavo nekaterih
gajbic, če najdete primerno gajbico, lahko
iz njenih deščic naredite toliko šotorskih
klinov, da bodo zadostovali za cel šotor.
Klin izžagajte po vzorcu na skici 4. Nato
pa klin obdelajte še z brusilnim papirjem.
Lakiranje z brezbarvnim lakom ni prepo¬
vedano.

246  TIM 6 • 78/79

modelarstvo

Gorazd Glavič

ASW 19 A

To je model visokosposobnega jadralnega
letala, ki se v več različnih variantah pona¬
ša z zelo dobrimi lastnostmi. Trup in rep sta
pri vseh izvedbah enaka, spremenjena so le
krila. Ločimo trenažno izvedbo z razponom
2500 mm in počasnim turbolentnim profi¬
lom, tekmovalno z razponom 3320 mm in la-
minarnim profilom ter akrobatsko, ki ima
enak profil kot tekmovalna, le da ima raz¬
pon 2150 mm in montirano komando nagiba.

Torej je to model za zahtevnega, hkrati pa
tudi za modelarja začetnika.

Krilo

Najprej se odločite, kateri tip boste izbrali
in potem narišite ustrezni tloris leve in
desne polovice krila. Tloris je pri tem treba
povečati 7-krat. Nato se lotite izdelave
šablon 1 in 2 ,in nato med njiju vpnete
ustrezno število reber iz 3 mm balse, prvih
5 reber pa je iz 3 mm vezane plošče, ker
tu montirate cevko za bajonete (glej tloris).

Rebra izdelajte natančno, tam kjer je pre¬
oblečeno z 1,5 mm balso pa rebro ustrezno
stanjšajte. Nato si preskrbite ustrezne let¬
vice iz smreke, ki naj bo res kvalitetna
(glej mere na rebru 1 in 2). Nato se lotite
lepljenja krila. Pripravite si letvice in nato
začnete med prvo in zadnjo letvico lepiti
rebra, ko je to suho, pa zalepite še oba
srednja nosilca. V prvih petih rebrih še prej
zvrtate luknje za bajonete 0 5 mm. Ko je
vse suho, krilo na potrebnih mestih še oja¬
čate (glej tloris), da bo kar najbolj močno.

Nato je krilo pripravljeno za prekrivanje
torzijskega nosu iz 1,5 mm balse. Pripravite
si ustrezno velike kose in dobro premažite
rebra, kajti ta del prenaša največje obreme¬
nitve. Pri lepljenju si pomagate z gumica¬
mi, bucikami in selotejpom. Pri delu rabite
pomoč najmanj še enega modelarja. Ko je
to gotovo, krilo lepo, natančno obdelate, da
je pripravljeno za prekrivanje s folijo ali
japonskim papirjem. Postopki so bili že več¬
krat opisani v Timu.

Na enak način naredite še drugo polovico.
Tako je glavni del letala gotov.

Rep

Najprej si narišite tako kot pri krilu ustrez¬
na tlorisa. Izdelajte šabloni 3 in 4 in med
njiju vstavite ustrezno število reber. Prvi
dve sta zaradi bajoneta iz 1,5 mm vezane
plošče. Nato nalepite kot pri krilu vse letvi¬
ce in ko je lepilo suho, krilo lepo obdelate.
Tako je vse pripravljeno za prekrivanje z
1 mm balso. Pripravite si balso istega for¬
mata kot tloris repa in nato prekrijete naj¬
prej eno in nato drugo polovico. Pazite le,
da repa ne bo zvila. Tako dobite izredno
lahek in močan rep. Nosilne površine so
tako gotove.

Trup

Ta je narejen iz umetne smole (polyester),
tako kot večina tovarniških RC modelov.
Njegova prednost je v majhni teži in veliki
trdnosti. Izdelava takega trupa je zaradi
kompliciranih okroglih oblik, ki imajo naj¬
manjši upor, praktično težko izvedljiva. Po¬
trebno je veliko dela z lesenim modelom,
na katerega potem iz dveh polovic naredimo
negativ (kalup) in končno s pomočjo tega
naredimo pozitiv (model sam). Tako delo se
splača le v skupini, ker se stroški delijo.
Postopek izdelave modela pa je takle:
Najprej je treba narisati čimveč reber s
pomočjo tlorisa in narisa trupa. Potem ta
rebra nataknemo na srednji nosilec in obla¬
čimo z letvicami čim bliže druga drugi. To
gre po starem načinu paličaste gradnje z
rebri, kot je bilo v uporabi v začetku mode¬
larstva. Najbolje je, da se letvice dotikajo
druga druge. Nato trup prekrijete z mehko,


TIM 6 • 78/79 2  4  7

TEKMOVALNI MODEL 3320 mm M 1:1

rebra in tloris

248 TIM 6 • 78/79

TIM 6 • 78/79 249

povečati 7x

višinski rep

tloris desne
polovice repa
(leva je enaka)

celo krilo prekrite
z 1,5 mm bal so

5x3

balsa 5x15

/

M 1:1

105 mm

v vodo namočeno balso 2 mm, ki jo povijete
z volno okoli letvic. Lepite z jubinolom.
Nato ta trup lepo obdelate in naredite ka¬
lup ter s pomočjo tega model. Najbolje je,
da vam pri tem pomaga strokovnjak, ki ima
s steklenimi vlakni izkušnje, saj je poleg
dragih komponent potrebno zelo veliko iz¬
kušenj. Začetniki se te gradnje ne lotevajte,
ker kar gotovo ne boste uspeli. Kdor na tak
način ne namerava delati, lahko poišče po¬
moč pri meni. Poceni sem pripravljen izde¬
lati take trupe, da bi tudi takim, ki še ne
znate delati z umetnimi masami, uspelo na¬
rediti model. S tem upam, da bom pomagal
večini modelarjev, ki nimajo izkušenj s tako
gradnjo, pa prav tako žele narediti model.
Kompletne trupe lahko naročite pri meni
doma, prejmete jih po povzetju po polovični
ceni, kot stane kupljen trup. Cena posamez¬
nega trupa je 600 dinarjev.

Za vgraditev RC naprave velja isto kot sem
navedel že v prejšnji številki Tima pri mo¬
delu BETA.

250 TIM 6 • 78/79

Če bo kdo naletel na kakršnekoli probleme,
mi lahko takoj piše in pomagal bom vsako¬
mur.

Pri puščanju modela vam želim veliko uspe¬
hov in užitka.

Gorazd Glavič, Partizanska 4,

62380 Slovenj Gradec

£

£

o

o

CN

X

o

>u

o

>

o

CL

O

JC

"ui

(S>

O CL
U

> °

Š S

O d

CL O

D N
C O
U) >
w t)
T3 O

Sašo Krašovec

MODEL

DIRKALNEGA

ČOLNA

Pred vami je načrt modela tekmovalnega
čolna, s katerim tekmuje ekipa MERCURY.

Ta čoln je uspešno tekmoval v letu 1975.
Voznika ali pilota, kakor -tudi drugače ime¬
nujejo te tekmovalce, pa sta bila RENATO
MOLINARI in BOB HERING. Ker nisem do¬
bil nobenih skic in podatkov o čolnu, sem
narisal načrt po fotografiji. Zato tudi ne
gre za maketo, temveč le za model, kate¬
rega dimenzije so le v podobnem razmerju
kot pri pravem čolnu.

Model ima pogon z elektromotorjem vgra¬
jenim v pilotovo kabino, kabina pa je v zad¬
njem delu. Namestitev elektromotorja pa
prepuščam vam samim. Elektromotor je po¬
vezan z osjo, na kateri se nahaja vijak
(0 30 mm). Prenos od elektromotorja na
os pa najlaže izvedete s pomočjo gumi¬
jaste cevke (od ventilčka pri kolesu). Za
gradnjo modela potrebujete vezano ploščo
3 ali 2 mm, smrekove letvice 3X3 in
3 X 5 mm, furnir, »šeleshamer«, balso 3,5
in 8 mm.

Celoten načrt je risan v merilu 1:1,  zaradi
pomanjkanja prostora v reviji pa so rebra
risana le polovično, kajti druga polovica je
simetrična. Dele 1—13, 17 in 18, od tega
so deli 3, 5, 17 in 18 dvojni, narišete na
3 mm vezano ploščo, izžagate in zbrusite.

Model sestavljajo trije med seboj neprilep-
Ijeni deli (pilotova kabina, pokrov med re-
broma 7 in 12 ter glavni del čolna). To je
treba pri lepljenju upoštevati. Osnovni del
glavnega dela čolna je kobilica (1). Nanjo
prilepite na označena mesta rebra 2, 4, 7,
12 in 13 ter dele 3, 5 in 18. Dela 3 prile¬
pite pravokotno in na označeno mesto na
rebru 2 (s črtkano črto), paziti pa morate,
da kažejo puščice na tem delu v isto
smer kot na osnem prerezu skozi čoln.

TIM 6 • 78/79 £51

Isto je pri delu 18, kjer kaže puščica prednji
del, to je tisti, ki pride prilepljen na rebro
4, iin pri delu 5, katerega prilepite prav-
tako na rebro 4. Ko se lepilo posuši, vlepite
smrekove letvice 3X3 v utore. Letvice
vlepite simetrično (istočasno na obeh stra¬
neh isto letvico) in najprej tiste, ki pote¬
kajo čim bolj ravno in šele nato bolj uslo¬
čene zato, da vam ne bodo skrivile čolna.
Obodne štiri letvice na konceh čolna pri¬
lepite skupaj točno v konici dela 3. Na
kobilico prilepite dve letvici 5 X3, ki gresta
od konice dela 1 pravokotno do dela 3
(glej aksonometrijo sprednjega dela čolna),
j Ko se lepilo posuši, zbrusite dela 5 in
rebro 4 tako, da se bo prilegel delu 1 ozi¬
roma 4. Nato prevrtate kobilico pod rebrom
10 in vlepite cevko s 0 3 mm. Čoln nato
prekrijete s tankim furnirjem in na dvignje¬
nem delu s »šeleshamerjem«. Pri bruše¬
nju robov morate paziti, da Ie-ti ostanejo
ostri. Iz balse 3 mm izrežite po dva dela
14 in 16. Del 16 prilepite s konico v konici
čolna in naj poteka točno po notranjem
robu, katerega podaljšuje vertikalno, zato
morate spodnji rob narediti rahlo poševen
(glej rebro 2 in 4). Enako prilepite tudi
del 14, katerega zadnji konec je na koncu
čolna, to je na rebru 13 (točna lega glej
rebro 12 in 13). Celoten čoln nato prela-
kirate z razredčenim nitro lakom (2 x zno¬

traj in zunaj) in pobarvate. Sedaj naredite
še oba pokrova. Dele 6, 8 in 2 x 17 ter 9
in 11 ter tri smrekove letvice 5X3 se¬
stavite in zlepite v čolnu samem tako, da
se bodo lepo prilegali odprtini in da jih bo
moč vzeti ven. Ko se lepilo posuši, ju vza¬
mete ven in v kot prilepite še trikotne oja¬
čitve iz vezane plošče 3 mm.

Oba dela prekrijte s »šeleshamerjem«, v
pilotovega pa vrežite še odprtino, ju pola¬
kirajte z nitro lakom in pobarvajte, čolnu
izdelajte še krmilo, ki pa je odvisno od
modela motorja. Celoten motor prerišite na
vezano ploščo 2 mm, ga izžagajte in zbru¬
site. Izrežite tudi črtkano označeno zarezo
in vanjo prilepite žico 0 1—2 mm. Na to
vezano ploščo prilepite plasti balse in jih
zbrusite (v pomoč so vam štirje prerezi).
Iz motorja vam gleda še žica, katero ob¬
date s tremi deli iz vezane plošče, sred¬
nji je iz 2 ali 3 mm, krajna dva pa iz 2 mm
vezane plošče. Pri lepljenju teh delov pa
morate paziti, da se bo motor lahko pre¬
mikal okrog žice. Motor prelakirajte 2—3-
-krat z nitro lakom in nato pobarvajte (mo¬
torji Mercury so črni). Celoten motor pri¬
lepite točno na sredino rebra 13 in to tako,
da je zgornji (najvišji) rob motorja na vrhu
rebra 13.

Tako je čoln gotov. Pri delu in spuščanju
vam želim obilo uspeha in zadovoljstva.

252  TIM 6 • 78/79

co

a

c

o

>o

a;

TJ

c

TJ

<V

v_

CL

</>

TIM 6  • 78/79 2  5  3

254  TIM G • 78/79

TIM 6  • 78/79 2  55

256  TIM 6 • 78/79

Marjan Zidarič

RAKETNA
TEHNIKA ZA
MODELARJE

Kaj je treba vedeti
o raketnih modelih

;  a) Princip delovanja raketnega
motorja

Raketni pogon je v primerjavi z drugimi
nekaj posebnega. Osnovno značilnost ra-
i ketnega pogona lahko ponazorimo z eno¬
stavnim poskusom z balončkom. Balonček
napihnemo in spustimo. S šumenjem bo
I skozi odprtino balona izhajal zrak, balon pa
bo odletel v nasprotno smer. Kaj je omo-
gočilo balonu, da leti?

C

Slika 8. Princip delovanja raketnega motorja

Ko je balon napihnjen, je zračni pritisk v
njem večji od zunanjega, stene balona so
elastično razširjene in težijo k temu, da se
vrnejo v prvotni položaj, zračni pritisk pa
k temu, da se izravna z zunanjim. Skozi
odprtino balona izteka (stisnjeni zrak v
okolico, iztekanje zraka pa poganja balon v
nasprotno smer od odprtine. Temu podoben
je poskus s podolgovatim balonom, kar je
prikazano na sliki 9.

V odprtino podolgovatega balona vstavimo
plastično cevčico premera 2—3 mm. Ob od¬
prtini balona pritrdimo približno 1 meter
dolgo nit, na njenem koncu pa pritrdimo
kos papirja. Ta nit s papirjem stabilizira let
balona. Podobno kot v prejšnjem poskusu
balon napihnemo in spustimo. Sprva bo
balon za kratek čas lebdel v zraku, nato
pa bo zaradi iztekanja zraka začel leteti.
Tako prirejen balon bo letel ravno, podob¬
nost leta rakete bo tako še bolje dosežena.
Ta princip, na katerem temelji gibanje rakete,
je definiran v tretjem Nevvtonovem zakonu,
ki pravi: Vsaki sili akcije ustreza sila re¬
akcije, ki deluje v nasprotni smeri. V
našem primeru je sila akctije tista sila, ki
potiska zrak iz balona. Nasprotna sila je
sila reakcije, ki premika balon. Ta zakon
lahko shematsko prikažemo na raketi sami.

V stanju mirovanja se v raketi nahaja
pogonska materija, ki v trenutku sprostitve
deluje kot stisnjena vzmet. Iz rakete bo
iztekala pogonska energija z določeno hi¬
trostjo, raketa pa bo letela v nasprotno
smer. Ta učinek se doseže z izhajanjem ne¬
pretrganega snopa plinov, ki nastajajo z iz¬
gorevanjem določene količine goriva. Go¬
rivo izgoreva v posebno skonstruiranih ra¬
ketnih motorjih pri visoki temperaturi in
tlaku.

Slika 9. Drug primer demonstracije delovanja
raketnega motorja

Slika 10. Gibanje rakete se doseže z izgoreva¬
njem pogonske materije

TIM 6  • 78/79 2  5  7

0 konstrukciji raketnega motorja bomo go¬
vorili kasneje. Silo, ki jo dajejo raketi
izhajajoči snopi plinov, imenujemo potisk.
Potisk merimo z enotami sile v pondih in
kilopondih. Rakete za lansiranje satelitov
in astronavtov imajo potisk večji od mili¬
jona kilopondov, medtem ko imajo motorji
za raketno modelarstvo potisk, ki je manj¬
ši od 80,00 Ns ali 8 kp. Pri amaterskih
raketah merimo potisk s praktično enoto

1 Nevvtona (njutna). Sili 1 kp ustreza 9,81
Nevvtona ali 1 N je 102 ponda. Za raketno
modelarstvo izdelujejo motorje največjega
potiska do 80,00 Ns totalnega impulza ali
8 kp.

b. Modelarski raketni motorji

Modelarske raketne motorje uporabljamo
za pogon modelov raket. Izdelovanje teh
motorjev je zahtevno in ob nepazljivem
ravnanju tudi nevarno, zato so za njihovo
izdelavo določeni strogi varnostni predpisi.
Tudi ni dovoljeno, da bi modelarji izdelovali
motorje sami. Za raketno modelarstvo so
na razpolago industrijsko izdelani motorji,
ki zagotavljajo potrebno varnost. Izdelani
so iz nekovinskih delov, izgorevanje imajo
določeno tako, da do eksplozije ne more
priti, vžig imajo električen in so označeni
po strogo določenih predpisih.

Modelarske raketne motorje delimo v glav¬
nem v dve skupini: motorje, ki imajo smod¬
niško polnjenje za izmetavanje padala ozi¬
roma motorja v modelu raketoplana (slika
11 A) in motorje tipa Buster, ki imajo go¬
rivo brez traserja in so brez obratnega
polnjenja. Slednje uporabljamo za vžig dru¬
ge stopnje (slika 11 B).

Modelarski raketni motor je sestavljen iz
naslednjih delov: Telo motorja je izdelano
iz papirja ali plastične mase (1), šoba je
izdelana iz materiala, ki zdrži visoke tempe¬
rature (2), goriva (3), traserja (4), smod¬
niškega polnjenja (5) in papirnatega pokro¬
va (6).

Na sliki 12 A, B, C in D so prikazane faze
delovanja raketnega motorja s smodniškim
polnjenjem za izmetavanje padala.

A — motor s priključenim električnim
vžigalnikom, pripravljenim za vžig, B —
električni vžigalnik je vžgal gorivo, ki ust¬
varja potisk z izgorevanjem skozi šobo,
C — gorivo vžge traser, ki s svojim barv¬
nim dimom pušča jasno sled rakete in
D — traser vžge smodniško polnjenje, ki
s pomočjo »eksplozije« izvrže papirni po¬
krov in padalo, strimer trak ali raketoplanski
motor.

|

258  TIM 6 • 78/79

Slika 13. Faze delovanja raketnih motorjev v
dvostopenjski raketi

V prvo stopnjo rakete je vložen motor no¬
silec. To je del rakete s stabilizatorji. Mo¬
tor druge stopnje je vložen tako, da sega
5—10 mm iz telesa druge stopnje in ga
zagozdimo v prvo stopnjo rakete, tako da
nalega na motor nosilec. Z aktiviranjem
goriva v motorju nosilcu (A) raketa poleti.
Na koncu zgorevanja gorivo v motorju no¬
silcu prežge steno pokrova, vžgani delci
goriva pod pritiskom izletijo naprej in vžge¬
jo motor druge stopnje (B). Z uhajanjem
snopa goriva iz motorja druge stopnje od¬
pade prva stopnja, druga stopnja pa na¬
daljuje samostojni let po fazah delovanja
motorja, kot je opisano.

Raketne motorje proizvajajo v več variantah
z različnimi karakteristikami. Za modelarje
je najvažnejše, da poznajo:
potisk v pondih, kilopondih ali Nevvtonih
(njutnih), čas delovanja v sekundah, težo
goriva v motorju, skupno težo motorja z
gorivom in skupen impulz.

Mednarodna zrakoplovna federacija (FAI)
je razporedila motorje v štiri razrede. Za
vsak razred je karakterističen skupni im¬
pulz. V tabeli so navedene kategorije mo¬
torjev in največja teža rakete za vsako sku¬

pino. Ta razpored omogoča primerjanje do¬
seženih rezultatov. Primerjanje doseženih
rezultatov je osnova za vsako tekmovanje.

Tabela

Zelo pomembne so tudi oznake na raketnih
motorjih. Prav za začetnike v raketnem mo¬
delarstvu oznake na raketnih motorjih pred¬
stavljajo v večini primerov veliko neznanko.
V želji, da vam pomagamo, bomo poskušali
na kratko povedati kaj le-te pomenijo.
Ameriški proizvajalci raketnih motorjev so
razvili sistem, ki so ga kasneje prevzeli
tudi ostali. Raketni motorji so razvrščeni
po totalnem impulzu in označeni s črkami
A, B, C in D tako, da prva oznaka na mo¬
torju vedno označuje totalni impulz, druga
čas trajanja delovanja motorja in tretja čas
zgorevanja traserja.

TIM 6  • 78/79 259

1/4 A 0.00 ■— 0.625 N/sek

1/2 A 0.626 — 1.25 N/sek

A 1.26 — 2.50 N/sek

B 2.51 — 5.00 N/sek

C 5.01 — 10.00 N/sek

D 10.01 — 20.00 N/sek

Če imamo na primer raketni motor z ozna¬
kami »A8—5«, gre za motor totalnega im¬
pulza 2,50 N/sekund, s časom delovanja
motorja 8 sekund in gorenja traserja 5
sekund. Kot se iz tega primera vidi, je
to zelo enostavno, le oznake, ki označujejo
totalni impulz (A, B, C, D), si je treba dobro
zapomniti.

c. Raketa v letu

Po vžigu motorja raketa poleti in leti v
karakteristični krivulji, ki jo imenujemo tir¬
nica. Tirnica se lahko določi tudi matema¬
tično in to najbolje v pogojih brezzračnega
prostora. V atmosferi je tirnica zaradi zrač¬
nega upora manjša kot v vakuumu. Obliki
tirnic v brezzračnem prostoru in v atmo¬
sferi sta prikazani na sliki 14.

Slika 14. Obliki tirnic rakete: A v brezzračnem
in B v zračnem prostoru

Slika kaže, da sta domet in dosežena višina
v atmosferi manjša kot v brezzračnem pro¬
storu. Tirnica v atmosferi je izrazito asi¬
metrične oblike in se imenuje balistična
krivulja.

Tirnico rakete sestavljajo nekateri karak¬
teristični deli.

Največja dosežena višina se imenuje vrh
ali teme tirnice. Vrh deli tirnico na dva
dela — na vhodni del, od starta z zemlje
do temena, in padajoči del, ko raketa pada
proti tlem. Na vhodnem delu je potrebno
razlikovati tudi aktivni in pasivni del. Aktiv¬
ni del tirnice je tisti del leta, ki ga raketa
opravi v času delovanja motorja. Po prene¬
hanju delovanja motorja raketa zaradi
vztrajnosti še nekaj časa 'leti v začrtani
smeri do temena tirnice. Ta del tirnice ime¬
nujemo pasivni del, ker v tem času leti
raketa brez lastnega pogona.

Slika 15. Karakteristični deli tirnice

260  TIM 6 • 78/79

SKRIVNOST

TEKOČIH

KRISTALOV

To se sliši malo čudno, saj si pod pojmom
kristal predstavljamo vedno nekaj trdnega, am¬
pak v novejšem času beremo pogosto o tekočih
kristalih, ki da jih uporabljajo v računalnikih,
digitalnih urah in termometrih pa celo v medi¬
cini v boju proti raku. Kaj je na stvari? No,
tekoči kristali zares obstoje. 2e pred sto leti je
ugotovil nek avstrijski botanik, da so nekatere
tekočine, v katerih se molekule pod določenimi
pogoji razvrstijo v določen red. V fiziki smo se
učili, da so molekule najmanjši delci snovi, ki
še imajo lastnosti snovi in ki so sestavljeni iz
dveh ali več atomov. Vemo, da so v plinastih
telesih molekule zelo oddaljene druga od druge,
da niso v nikakem redu in da plinasto telo nima
določene oblike. V tekočinah so molekule bliže
med seboj, razvrščajo se v le slučajen red, te¬
kočina pa zavzame obliko posode, v kateri se
nahaja. Pri trdnih telesih so molekule v trdnem
redu in čvrstejši medsebojni povezavi, zato ima
trdno telo svojo obliko vse dokler je neka sila
(obdelovanje) ne spremeni. Lahko bi rekli, da
predstavlja tekočina neko vmesno stanje med

plinastimi in trdnimi telesi, saj se pri vrelišču
spremeni v plinasto, pri zmrzovališču pa v trdno
telo, kar ni nič drugega kot molekularna spre¬
memba.

Kristali, kakršne na splošno poznamo,‘so kajpak
trdna telesa, pri katerih so molekule razvrščene
v pravilnem trajnem razporedu. Pod določenimi
pogoji pa se molekule v tekočinah razvrščajo v
določen red in prav tako kot trdni kristali odbi¬
jajo in razpršujejo svetlobo različnih barv od¬
visno od kota opazovanja. Tekoči kristal ima v
pogledu gibljivosti lastnosti tekočine, v odnosu
proti svetlobi pa kažejo značilnosti trdnih krista¬
lov. Znanstveniki so spoznali, da je ta lastnost
tekočih kristalov lahko zelo koristna. Danes jih
uporabljajo v digitalnih urah in žepnih računal¬
nikih, v gospodinjskih aparatih in pri Izdelavi
termometrov s svetlečimi številkami. Tekoči kri¬
stali spreminjajo barvo pod vplivom toplote, zato
jih je mogoče koristno uporabiti za zgodnje od¬
krivanje rakastih obolenj. Bolno tkivo v telesu
ima namreč nekoliko višjo temperaturo od nor¬
malne telesne temperature. Konstruktorji tele¬
vizijskih sprejemnikov nameravajo izkoristiti last¬
nosti tekočih kristalov za izdelavo barvnih tele¬
vizorjev. Bodoči televizor narejen na tak način
bo imel velik ekran, hkrati pa bo tako ploščat,
da ga bomo lahko obesili na steno kot sliko.
Tako bo že staro odkritje z moderno tehnologijo
lahko v raznih oblikah koristilo človeštvu.

Povzel D. Mehora IZ GALAKSIJE

daljinsko vodenje

Jan I. Lokovšek

IZPOPOLNITVE
RC ODDAJNIKA
TIM XV- lil

Vezje za regulacijo velikosti hoda

Uvod

Velikost največjega odklona krmil je ena
od uravnav, ki jih moramo narediti pri
vsakem modelu, če so odkloni premajhni
ali preveliki, v obeh primerih imamo težave,
in sicer v prvem ne moremo zvoziti figur,
v drugem pa je model nemiren in ostri
obrati slabo kontrolirani.

Velikost hoda nastavljamo navadno z izbiro
luknje na krmilnih ročicah servomehanizma
in krmila. Ta regulacija je stopenjska in
navadno je potrebnih več poskusnih startov,
da zadenemo pravo vrednost.

V dražjih RC oddajnikih so navadno vgra¬
jena vezja za regulacijo velikosti hoda in
tako možnost si bomo ogledali tudi sedaj.

Vezava, ki sledi, je namenjena zgolj regu¬
laciji velikosti hoda. Pri ostalih dodatkih
oddajnika, kjer bomo spreminjali tudi ob¬
liko hoda ali pa imeli mešanje funkcij, bo
regulacija velikosti hodov posameznih ka¬
nalov vgrajena avtomatsko.

Slika 15. Vezava dvojnega potenciometra za
regulacijo velikosti hoda

A

1

C

| 5 Klin

=^>

TIM 6 • 78/79 261

1/2 V P

Slika 17. Del digitalnega koderja z elementi,
bistvenimi za dajanje povelj

Opis vezja

Vezje samo je dokaj preprosto, potrebujemo
le en dvojni potenciometer, vrednosti 2 X
X 1 K lin. Vežemo ga tako, kot je narisano
na sliki 15.

Na zgornji sliki je narisan potenciometer,
oddajnika za dajanje povelj, na spodnji
pa nova vezava, pri čemer ostanejo pri¬
ključki, kot sem jih označil z velikimi
črkami A, B in C. Če želimo vgraditi še
stikalo za zamenjavo smeri hoda, potem
sta na voljo dve možnosti, ki ju prikazuje
slika 16.

Iz vezave same je razvidno, da hod lahko
le zmanjšujemo. To je v redu za servo-
mehanizme z ostro določenim največjim
odklonom, kot so linearni servomehanizmi
(Varioprop 05, CL ipd). Rotacijski imajo
navadno na voljo večji hod (tudi do 180°)
in tam si želimo hod tudi povečati. V ta¬
kem primeru izvedemo sledečo spremembo
vrednosti elementov v digitalnem koderju,
kot je skicirana na sliki 17.

Na sliki sem obkrožil bistvene elemente,
ki določajo časovno konstanto (tj. posredno
krmiljenje) posameznega kanala. To so:
potenciometer za dajanje povelj P, konden¬
zator C in upor R s trimerpotenciometrom
TP. Za POVEČANJE hoda moramo POVE¬
ČATI vrednost kondenzatorja C in ZMANJ¬
ŠATI vrednost upora R. Vzamemo npr. C =
= 100 nF (82 nF) in R = 22 kOhm (33 kOhm).
Ob vsaki taki spremembi moramo nato
ujeti nevtralni položaj s trimerpotencio¬
metrom TP.

Če smo naredili opisano spremembo v
koderju, potem si lahko privoščimo tudi
večjo vrednost dvojnega potenciometra za
regulacijo hoda, in sicer 1,5 do 2,5 kOhm.
Naj še opozorim: pazite na to, da je v
nevtralnem položaju drsnik potenciometra
P točno v sredini, sicer se bo z regu¬
lacijo hoda spreminjal tudi nevtralni položaj!

Regulacija oblike hoda  —
eksponencialno krmiljenje

Uvod

Poleg velikosti odklonov posameznih krmil
je važen tudi način, kako se odklanjajo.
V večini primerov je ta odklon linearen.
To pomeni, če odklonimo krmilno ročico
v oddajniku npr. za 30°, se bo tudi krmilna
ročica servomehanizma odklonila za 30°.

Za izvajanje figur na tekmovanjih si želimo
drugače. Poglejmo zakaj. Da bi bil model
okreten, morajo biti hodi tj. končni od¬
kloni krmil veliki. Zaradi tega pa model
dokaj ostro reagira tudi na manjše pritiske
na krmilno ročico oddajnika. Na tekmo¬
vanjih nastopi še trema tekmovalca in zato
je model v zraku (vodi) nemiren in morda
celo težko vodljiv. V takih primerih pride
prav tako imenovano eksponencialno krmi¬
ljenje, katerega si razložimo s pomočjo
slike 18.

Na sliki je narisan diagram, ki kaže, kako
sledi krmilna ročica servomehanizma krmil¬
ni ročici oddajnika. Ravna črta predstavlja
klasično tj. linearno krmiljenje, ko odklonu

262  TIM 6 e 78/79

krmilne ročice oddajnika ustreza popolnoma
enak odklon krmila. Spodnja krivulja pa

predstavlja eksponencialno krmiljenje, in
sicer:

k. r. oddajnika 15°.krmilo modela 4°,

k. r. oddajnika 30°.krmilo modela 15°,

k. r. oddajnika 45°.krmilo modela 45°.

V prvem področju do približno 15° (k. r. odd.)
se krmilo malo odklanja in tako lahko do-

Slika 18. Diagram krmiljenja

kaj dobro lovimo model v vožnji naravnost
in v blagih zavojih. V drugem področju, pri¬
bližno od 15° do 30° vozimo v normalnih
zavojih, medtem ko je področje od 30° pa
do 45° primerno za izvajanje »ostrih« ma¬
nevrov, kot so npr. oglati loopingi pri letalih
ali obrat na mestu pri ladijskih modelih.
Končni odklon krmila in krmilne ročice se¬
veda sovpade z linearnim krmiljenjem.

Opis vezja

Vključitev vezja za eksponencialno krmi¬
ljenje ne predstavlja grobega posega v
koder oddajnika, saj vse rešimo samo s
povezavo tega vezja s priključki na poten¬
ciometer za dajanje povelj za ustrezen ka¬
nal. Na sliki 19 je skicirana vezava dela
koderja pred in po prevezavi z našim vez¬
jem.

Slika 19. Vezava vezja za eksponencialno krmi¬
ljenje v digitalni koder

Na levi strani slike je del koderja pred
prevezavo. Vidimo, da je potrebno preki¬
niti dve žički, ki gresta na potenciometer
za dajanje povelj. Tako dobljene štiri konč¬
ke (A, B, E in D) povežemo z vezjem tako,
kot je narisano na desni strani slike. Da
bi ne prišlo do pomot, sem tudi sponke v
samem vezju označil z istimi črkami.
Shemo samega vezja prikazuje slika 20, in
sicer prekinjene črte.

Zunaj prekinjene črte je skicirana povezava
z ostalimi elementi koderja. Vezje vsebuje
operacijski ojačevalnik 741. Eksponencialno
karakteristiko generiramo s pomočjo diod
D1 in D2 (karakteristika diode se drži eks-
ponencialne zakonitosti!). V vezju sta dva
potenciometra. S P1 nastavljamo velikost
oziroma učinek eksponencialne karakteristi¬
ke, in sicer od največje pa vse do linearne
karakteristike. Krmiljenje je linearno, ko
ima P1 najmanjšo vrednost. S P2 spremi¬
njamo velikost ojačanja operacijskega oja¬
čevalnika in tako le-ta služi za regulacijo
hoda.

Lahko naredimo še eno spremembo, in
sicer reguliramo hod posebej za levo in
posebej za desno stran. V tem primeru

TIM 6  • 78/79 263

Slika 20. Shema vezja za eksponencialno krmi¬
ljenje

dodamo še en potenciometer in dve diodi.
Vezavo detajla, kot je bil prej za R5 in P2
sedaj prikazuje slika 21.

Slika 21. Shema spremembe za regulacijo hoda
vsake smeri posebej

P2 služi za regulacijo hoda v eno smer, P3
pa v drugo. Na teh slikah nisem narisal
še stikala za spremembo smeri hoda. Tega
normalno vežemo s potenciometrom za
dajanje povelj, kot je bilo to povedano v
predhodnih člankih te serije.

Gradnja

Vezje zgradimo na ploščici tiskanega vezja
velikosti 30 X 65 mm. V merilu 1:1 jo
prikazuje slika 22.

Na ploščici so priključne sponke že oštevil¬
čene tako, da lahko naredimo tabelo vred¬
nosti in povezav.

Slika 22. Slika ploščice tiskanega vezja v
merilu 1 :1

Tabela

264 TIM 6 • 78/79

Int. vezje 741

V tabeli so navedene tudi povezave s ko-
derjem, ki so na sliki 20 narisane z de¬
belejšo črto. Oba potenciometra P1 in P2
(in P3) montiramo na čelno ploščo oddaj¬
nika, ostali elementi pa so na ploščici
tiskanega vezja. Vsi so montirani v vodo¬
ravni legi. Pogled na gotovo vezje je prib¬
ližno tak, kot ga prikazuje slika 23.

Vgradnja v oddajnik
Najprej poiščemo primeren prostor v ohišju
oddajnika, in sicer za vezje in oba (vse
tri) potenciometra. Pri potenciometrih od¬
žagamo os in jo v sredini nekoliko zaža-
gamo tako, da jo lahko vrtimo s pomočjo
izvijača. To je koristno zato, da nam kdo
po nepotrebnem ne spreminja položajev ali
pa se to ne naredi samo od sebe med
prenašanjem. Sicer se pri montaži držimo
sledečega vrstnega reda:

— Oddajnik izključimo in priključimo na¬
pajanje vezja —maso (BM-21) in +. Po¬
zor, + je stabiliziran, to ni cela napajal¬
na napetost!

— žico, ki gre na drugi konec potencio¬
metra za dajanje povelj, odspajkamo in
jo vežemo na sponko A (25) vezja.

— Sponko potenciometra, ki je ostala v
zraku, vežemo na zemljo (maso).

— Odspajkamo žico, ki gre za drsnik po¬
tenciometra in jo vežemo na sponko D
(29) vezja.

— Drsnik potenciometra, ki je ostal v zra¬
ku, vežemo na sponko E (28).

— Priključimo oba potenciometra P1 in P2
(in P3).

Pri tem si pomagamo s slikama 20 in 23.

Uravnavanje

Ko vključimo celotno vezje v oddajnik, mo¬
ramo navadno uravnati srednjo lego s po¬
močjo tnimerpotenciometra TP v koderju [
tako, da nevtralni položaj krmilne ročice
oddajnika res ustreza nevtralnemu položaju
krmilne ročice servomehanizma za ustrezen
kanal.

Delovanje seveda še preverimo, in sicer
regulacijo hoda s P2 (in P3) ter obliko s P1.

Zaključek

Vezje, ki smo ga spoznali, služi za regu- j
lacijo velikosti in oblike hoda. Primerno je
za tekmovalce in entuziaste ter namenjeno
predvsem RC oddajniku TIM XV. Lahko ga
vgradite tudi v katerikoli drug RC oddajnik,
ki ima koder grajen na tak način, kot je |
naš, vendar pa se predelave tovarniških
oddajnikov naj ne lotevajo popolni začetniki.

Z vezjem lahko reguliramo hod in obliko
ENEGA kanala in če želimo več, potem
moramo narediti takšno vezje za vsak ka¬
nal posebej. Prihodnjič — vezje mešalnika
za letalske modele z »V« repom.

TIM 6  • 78/79 2  65

elektronika

Božo Ropret

ELEKTRONSKI
PROGRAMATOR
(1. DEL)

Elektronski programator, opisan v tem član¬
ku, je enostavna elektronska naprava, ki
lahko služi za mnogo praktičnih uporab.
Programiranje, oziroma vstavljanje progra¬
ma je enostavno, saj je omejeno le na
spajkanje diod. To je v primerjavi s podob¬
nimi mehanskimi napravami dosti ugodnej¬
ša rešitev. Naštejmo le nekaj praktičnih
uporab programatorja, spisek pa bi bil lah¬
ko precej daljši: generiranje različnih nape¬
tostnih oblik, programator za miniaturne
železnice, digitalni programator za enostav¬
ne avtomatske stroje ali procesne opera¬
cije, časovni kontrolor za laboratorije, tem¬
nice ali kuhinje, hišni avtomat, ki opravlja
različne naloge, elektronski budilnik v kom¬
binaciji z uro ter še mnoge druge aplika¬
cije. število uporab je res veliko, lahko bi
celo rekli, da je omejeno le z omejeno¬
stjo domišljije posameznika.

Programator se sestoji iz osnovnega vezja
in še dodatnih senzorskih in krmilnih vezij,
ki uporabo programatorja zelo razširijo. Sen¬

zorska in krmilna vezja dodamo po potrebi,
ki jo zahteva določena uporaba.

Vezje programatorja je sekvenčno vezje,
ki izvršuje ukaze zaporedoma, kot jih spro-
gramiramo. Dolžina sekvence, koraka, je
lahko določena z enim od obeh taktnih ge¬
neratorjev ali pa se naslednji korak začne
potem, ko se izpolni nek zunanji pogoj.
Tega detektiramo z enim od senzorjev. Na
razpolago imamo več vrst detektorjev: de¬
tektor temperature, svetlobe, dotika, polo¬
žaja. Zunanje naprave lahko krmilimo prek
krmilnih vezij, ki šibke izhode iz programa¬
torja ojačijo.

Osnovno vezje programatorja

Osnovno vezje programatorja se sestoji iz
naslednjih sklopov: dveh taktnih generator¬
jev, elektronskega stikala za preklop tak¬
tov, deliinika z deset, števca z detektorjem,
programskega polja ter izhodnih ojačevalni¬
kov (bufferjev). V njem so uporabljena
CMOS vezja (slika 1).

Taktna generatorja (slika 2) sta običajna,
izvedena z dvemi vrati ter tremi pasivnimi
komponentami. Oscilatorja sta nastavljena
na frekvenci 1 Hz in 10 Hz. Če upoštevamo
še delilnik z 10, potem je perioda dolga
10 sekund, oziroma 1 sekundo. Po želji ali
po potrebi pa lahko frekvenco spremenimo s
spremembo vrednosti kondenzatorja C ali
upora R.

Izhodna signala iz taktnih generatorjev vo¬
dimo na elektronsko stikalo, ki glede na
nivo signala na vhodu X spušča na izhod
en ali drug taktni signal. Pri logični »0«
na vhodu vezje propušča spodnji taktni

Slika 1. Blok shema osnovnega vezja progra¬
matorja

PROGRAMSKO POLJE

ABCDEFGHI J K L

266  TIM 6 • 78/79

+

v- 1  \ -—\_/

taktna ytn<zratorja elektronsko slikalo delilni k  2. deset

h.

o

»-

0)

Q>

sT

.CD

ca .c
S

cd  ca

S ®

C/J

CM

co

■gg 1

§■8

signal, pri logični »1« pa signal iz zgornjega
generatorja.

Po izbiranju taktno frekvenco delimo z 10,
da s tem lahko povečamo čase. Po želji pa
lahko delilnik izpustimo, če želimo manjše
čase za en korak programatorja. če pa ho¬
čemo doseči še daljše čase, je najbolje
dodati še en delilnik.

števfce 3. tiali.odirje.rn programsko polj«.

/-s J - 1 -- 1 -\

31^312  « 2x k050

Slika 3. Shema  števca z dekoderjem, program¬
ska polja ter izhodnih buferjev

Po deljenju taktni signal vodimo na vhod
dekadnega števca z dekoderjem [slika 3).
Signal priključimo na vhod CP1. Vhoda CPO
(Y) in rešet (Z) sta krmilna vhoda progra¬
matorja. Vhod Y služi za prenehanje štetja
števca. To lahko izrabimo takrat, ko želimo
počakati, da se izpolni nek pogoj. Kako
bomo to izvedli, bo opisano pri flip-flopu.
Drugi vhod Z pa služi za resetiranje števca
na začetek. Ta vhod porabimo takrat, ko
želimo, da bi programator imel manj kot 10
korakov.

Izhodi iz dekoderja so vhodne linije pro¬
gramskega polja. Pravokotno na te pa so
postavljene izhodne linije programskega po¬
lja. Te so z upori pripete na potencial mas
ter vodene na vhode buferjev. Teh linij
lahko damo tudi več, kot jih je vrisanih v
načrtu. Izhodi buferjev so tudi izhodi pro¬
gramatorja. če ne vstavimo programskih
diod, so vsi izhodi programatorja na logični
ničli. Na vsakem koraku lahko spremenimo
izhod programatorja, če v presečišču vhod¬
ne in izhodne linije prispajkamo diodo.
Dioda mora biti s katodo (točko) obrnjena
proti izhodni liniji. Kjer se bo nahajala
dioda, bo na tistem koraku imel izhod
vrednost logične enice.

Krmiljenje vhodov X, Y in Z izvedemo tako,
da vsakemu določimo en izhod in ga tja
tudi prevežemo. Potem lahko za vsak korak
določimo, kakšna bo vrednost teh krmilnih
vhodov. Natančneje si bomo to ogledali pri
programiranju programatorja.

TIM 6  • 78/79 2  67

Senzorska in krmilna vezja

Če hočemo razširiti uporabo programatorja,
| potem moramo dograditi še nekaj vezij. Ta
nam omogočajo priključitev več senzorjev
za detektiranje določenih stanj in čakanje
programatorja ter krmiljenje močnejših po¬
rabnikov.

Flip-flop

loo  n /v9/k { !z k00 'I

i

Slika 4. Shema flip-flopa

Prvo tako vezje je flip-flop (slika 4), ki
omogoča priključitev več senzorskih vezij.
En vhod flip-flopa priključimo na enega
od izhodov programatorja. S pozitivnim im¬
pulzom postavimo flip-flop v drugo stanje
in izhod Q je na nivoju ničle. Q povežemo
s krmilnim vhodom Y. Programator miruje,
dokler s tipko S ali z impulzom na vhodu
V ne postavimo programatorja v prvotno
stanje. Na vhode V lahko priključimo kate¬
rega koli od spodaj opisanih senzorskih
vezij.

Senzorska vezja

Na izbiro imamo tri senzorska vezja: senzor
temperature (slika 5), svetlobe (slika 6) in
senzor premika (slika 7). Vsak senzor ima
v normalnem stanju izhod na logični ničli.
Ko pa naraste temperatura ali se poveča

)N9H

Slika 5. Senzor temperature

{ k\0h9


v

Slika 6. Senzor svetlobe

-, 7, LWr\ j—
IHWI —IZ

I reedov

Hontakf

j-IOK

Slika 7. Senzor premika

svetloba, se izhoda senzorskih vezij pre¬
klopita. Senzor temperature je NTC upor
(negativni temperaturni koeficient), senzor
svetlobe pa fotoupor. Temperaturo oziroma
svetlobo, pri kateri se spremeni stanje,
nastavimo s potenciometrom 100 kQ. Sen¬
zor premika pa je reedov kontakt ali obi¬
čajni kontakt, če za senzor premika upo¬
rabimo reedov kontakt, potem ga lahko pre¬
klopimo z majhnim magnetkom, ki ga pri¬
bližamo cevki reedovega kontakta.

Vsako senzorsko vezje ima tudi vhod. Tega
uporabimo takrat, kadar bi nastopila mož¬
nost, da bi tudi katero izmed ostalih sen¬
zorskih vezij resetiralo flip-flop in ne samo
tisto, kateremu smo to vlogo namenili. To¬
rej vsem ostalim vezjem na vhod prek iz¬
hodov programatorja dovedemo logično »1«
in tako vezje ne more več opravljati svoje
funkcije. Izhod je na logični »0«.

Simbole za senzorska vezja in flip-flop pri¬
kazuje slika 8. S temi simboli si bomo
pomagali pri programiranju.

Invertor nima posebno ostrega praga, zato
pri senzorskih vezjih lahko uporabimo kom-
paratorje za točnejše preklapljanje.

268  TIM 6 • 78/79

IZ

iOK


■3C407

I

/ft

2 n  hm

1

Slika 8. Simboli za flip-flop in senzorje tempe¬
rature, svetlobe in premika

Slika 9. Krmiljenje releja

Krmilna vezja

Za krmiljenje močnejših porabnikov mora¬
mo imeti posebna krmilna vezja, ker izhodi
iz programatorja zmorejo le okrog 1 mA.
V ta namen so bila skonstruirana vezja za
krmiljenje releja (slika 9), elektromotorčka
(slika 10) ter triaka (slika 11). Pri vezju
s triakom moramo zelo paziti pri priklju¬
čitvi, kajti na maso programatorja lahko
pride faza. Prav zaradi tega je vezje lahko
smrtno nevarno, če ni dobro izolirano in
ni onemogočen vsak stik z vezjem. Zato
ponavljam, da lahko vezje uporabljamo le
pri baterijskem napajanju ter v celoti za¬
prtem in izoliranem ohišju.


Slika 12. Tiskano
vezje

TIM 6  • 78/79 2  69

ZN305S

Slika 10. Shema vezja za krmiljenje elektro-
motorčka

Slika 11. Krmiljenje triaka

Izdelava

Vezje programatorja izdelamo na tiskanem
vezju, ki ga prikazujeta sliki 12 in 13. Tako
je izdelava enostavnejša in delovanje bolj
zanesljivo. Programsko polje praktično iz¬
vedemo tako kot kaže slika 14. Od P do

Q linije damo mostič iz debelejše žice.
To je potem izhodna linija programatorja.
Na te mostiče prispajkamo katode diod, ki
so potrebne v programu. Anode prispaj¬
kamo na tiskano vezje na vhodne linije pro¬
gramskega polja.

Pri vsaki spremembi programa je potrebno
prispajkati diode, zato moramo spajkati čim
hitreje in previdno. Za napajanje progra¬
matorja potrebujemo napetost od 5—12 V.
Možno je napajati iz usmernika ali iz bate¬
rijskih členov, ker je poraba osnovnega
vezja programatorja majhna.

Za senzorska in krmilna vezja ni podanih
tiskanih vezij, ker si le-te izdela vsak sam
po potrebi.

Programiranje in nekatere praktične uporabe
bodo prikazane v naslednji številki.

Slika 14. Montaža diod na programskem polju

Slika 13. Montažni
načrt

270  TIM 6 • 78/79

Miloš Macarol

NAPRAVE
ZA PROJEKCIJO
SUPER 8 FILMA
NA BARVNEM
TELEVIZIJSKEM
ZASLONU

Če z barvno televizijsko kamero, ki je pri¬
ključena na barvni televizijski sprejemnik,
opazujemo osvetljeno barvno fotografijo
manjšega formata, se bo ta v povečani
obliki in z nezmanjšano jakostjo vseh barv¬
nih odtenkov pojavila na televizijskem za¬
slonu. Tako kot nam episkopi omogočajo
optično projekcijo slik na projekcijskih
platnih, nam televizijska kamera omogoča
elektronsko projekcijo slik  na
■ televizijskem zaslonu.

Prednost televizijske kamere s tem še zda¬
leč ni izčrpana, kajti z njo lahko vsako
sekundo prenesemo na televizijski zaslon
kar 25 različnih statičnih slik, ki so sestavni
del nekega gibanja ali dogajanja. Gre torej
za podoben postopek kot pri filmu, samo
da je ta povsem elektronski, pri filmu pa
mehanski ali optični. Možna je tudi kombi¬
nacija obeh. če s televizijsko kamero pre-
strežemo projekcijski žarek filmskega pro¬
jektorja, potem lahko vsa filmska dogajanja
spremljamo na televizijskem zaslonu. Takš¬
ne naprave, ki omogočajo predvajanje filma
na televizijskih zaslonih, so že dolgo v rabi,
a imenujemo jih t e I e k i n o .

V te naprave so vgrajeni klasični filmski
projektorji za 35 mm in 16 mm film, prav
tako pa diaprojektorji in nastavek za pro¬
jekcijo slik, skic in napisov. Ker teh na¬
prav nikdar ne uporabljamo hkrati, ampak
le posamično, je zanje predvidena ena sama
fiksna televizijska kamera, posebna optič¬
na prizma pa omogoča njen preklop na ta
ali oni projektor.

Princip je torej povsem preprost, čeprav
takšna izvedba telekina zaradi mehanskega
poskakovanja filma od sličice do sličice
pogosto povzroča ali stroboskopske motnje
ali trganje filma.

Ker televizijska kamera itak sproti odčitava
vsako sličico po vrsticah od zgoraj navzdol,
so strokovnjaki končno prišli do spoznanja,
da mehansko poskakovanje filma od sličice
do sličice pri projektorjih telekina sploh ni
potrebno, ampak povsem zadostuje, da film
teče povsem enakomerno in s precizno hi¬
trostjo 25 sličic na sekundo. To pomeni,
da je njegov tek potrebno sinhronizirati le
s sinhronizmom televizijske slike. Ta tako
imenovani CCS postopek (COLORVISION
CONSTANT SPEED) so prvič uveljavili pred
10 leti pri EVR sistemu. Ta sistem je bil
sicer kaj kmalu opuščen ne le zaradi po¬
java priročnih magnetoskopov, ampak pred¬
vsem zaradi izjemne širine filmskega traku
(8,7 mm), ki ni omogočal uporabe Super 8
filma.

Ljubitelji amaterskega filma so prišli na svoj
račun šele pred leti, ko je strokovnjakom
končno uspelo predelati nekdanji EVR si¬
stem na normalni SUPER 8 film.

Takšne naprave danes izdeluje zahodnonem-
ška elektronska industrija NORDMENDE s
sedežem v Bremnu (2800 BREMEN 44, poštni
predal 448360), a v prodaji so pod imenom
COLORVISION in z vidno oznako CCS (Coior
Constant Speed), kar pomeni, da gre za
izvedbo v barvni tehniki ter za novost pri
filmskem projektorju, kjer film ne poska¬
kuje več od sličice do sličice, ampak teče
z enakomerno hitrostjo. Poleg normalne
hitrosti predvanja 25 sličic na sekundo,
je možno tudi upočasnjeno predvajanje s
hitrostjo 16 2/3 sličic na sekundo. Prav
tako je možna tudi statična projekcija vsake
posamezne sličice brez nevarnosti za po¬
škodbo filma, kajti vedeti moramo, da pri
elektronski projekciji filma zdaleč ne po¬
trebujemo tako močnega svetlobnega izvo¬
ra kot pri optični projekciji.

Velika prednost te naprave je tudi v njeni
kasetni izvedbi; kaseto s kolutom, na kate¬
rega lahko namotamo film za 30-minutno
predvajanje, preprosto vdenemo v aparaturo
in odtod dalje teče vse avtomatsko. Naprava
je konstruirana tudi za zvočno reprodukcijo
bodisi po svetlobnem ali magnetnem za¬
pisu oz. s priključkom magnetofona ali
gramofona.

TIM 6  • 78/79 271

Šolski telekino s televizijsko kamero (v sredini zadaj) in s kvadrastim ohišjem optične prizme,
ki povezuje kamero s filmskim projektorjem za 16 mm film, s filmskim projektorjem za Super 8
film in s projektorjem za diapozitive. V njegovem sestavu je tudi mali barvni televizor, ki služi
kot kontrolni monitor.

Naprava za projekcijo super 8 filma na TV zaslonu

272  TIM 6 • 78/79

Vsak amater, ki razpolaga s takšno napravo,
lahko predvaja svoje filme pri belem dnevu
na televizijskem zaslonu. To je velika pred¬
nost, še večja pa je ta, da svojih filmskih
posnetkov na tej napravi ne bo nikdar po¬
škodoval.

Čeprav te naprave pri nas zaenkrat niso
še naprodaj, je očitno, da se bodo uvelja¬
vile v svetu amaterjev vsaj tako naglo, kot
se sicer uveljavljajo kasetni in mali pre¬
nosni magnetoskopi. Res pa je, da elektron¬
ske kamere in magnetoskopi iz dneva v
dan vse močneje konkurirajo filmski tehno¬
logiji. Nekaj večjih presenečenj obetajo tudi
novi elektronski sistemi, ki pa jih šele na¬
povedujejo.

NAROČNIKI TIMA

»OSNOVE RAKETNEGA
MODELARSTVA«

Obveščamo vas, da ima Zveza orga¬
nizacij za tehnično kulturo Slovenije
na zalogi brošuro iz osnov raketnega
modelarstva. Brošura je primerna za
pionirsko in mladinsko starostno stop¬
njo. Cena brošure je 30,00 din. Dobite
jo lahko po pošti, lahko pa se tudi
osebno zglasite v naši organizaciji.
Brošuro lahko naročijo tudi poverjeni¬
ki Tima za več učencev skupaj.

Vsa naročila pošljite na naslednji na¬
slov:

Zveza organizacij za tehnično kulturo
Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6,
telefon 23-028.

Miloš Macarol

SLIKOVNE

PLOŠČE

Ideja o razvoju slikovnih plošč je prav
toliko stara kot ideja o razvoju video kaset.
Tudi prvi praktični rezultati teh povsem
različnih idej so se porajali skoraj isto¬
časno: dne 23. junija 1970 so v Hamburgu
strokovnjaki Philipsa prvič prikazali labora¬
torijsko izvedbo svojega VCR sistema z
video kaseto, a samo dan kasneje, 24. junija
1970, pa so strokovnjaki tovarne Telefunken
in Decca v Berlinu prikazali prvo izvedbo
svoje reprodukcijske naprave s slikovno
ploščo. Ta izum je dobil tipično ime TED,
kar pomeni TElevision Disc (televizijska
plošča), hkrati pa je to tudi domiselna
kratica obeh producentov (TElefunken, Dec¬
ca).

Ta televizijska plošča je povsem podobna
gramofonski plošči s to razliko, da se zvo¬
kovnemu zapisu pridružuje tudi slikovni
zapis. V tem je tudi razlog, da ima slikov¬
na plošča TED desetkrat gostejši vrez uto¬
rov kot običajna longplay plošča. Kar težko
si je zamisliti, kako je konstruktorjem uspe¬
lo v vsak milimeter plastične mase nani¬
zati kar 150 utorov; longplay plošče jih
imajo le 10 do 13. Danes vemo, da je bil
to edini izhod, kajti en krožni utor ravno
zadošča za zapis ene same slike in njej
pripadajočega zvoka, ker pa se pri tele¬
vizijskem sistemu vsako sekundo zvrsti
kar 25 slik, je povsem razumljivo, da se
mora takšna plošča vrteti s sinhrono hi¬
trostjo 25 vrtljajev na sekundo oz. s 1500
vrtljaji na minuto. To pomeni, da za vsako
minuto programa potrebujemo 1 cm plo-
ščinega polmera. K temu kaže dodati, da
so v dobršnem osrednjem delu plošče krož¬
ni utori premajhni, da bi lahko prenesli
kakovosten zapis slike in zvoka, zato je ta
del povsem neizkoriščen. Posledica tega je,
da so TED plošče s premerom 21 cm za¬
doščale le za 5-minutni program, medtem
ko so na TED plošče s premerom 30 cm
spravili že 12 minut programa.

TIM 6  • 78/79 2  73

Poseben problem je bil, kako zagotoviti pre¬
cizno reprodukcijo zvoka in slike, če bi
slikovne in zvokovne zaznambe v teh finih
utorih otipavali na konvencionalen način s
kovinsko iglo, bi morala biti njena konica
ostrejša od rezila najfinejše britvice. Ob
še tako rahlem pritisku bi takšna igla plo¬
ščo že ob prvem predvajanju uničila. Zato
so izdelali posebno diamantno mikrotipalko
v obliki smučke, ki rahlo drsi po utoru.
Pri tolikšni hitrosti (25 vrtljajev na sekundo)
ta tipalka seveda ne otipava več vsake
vzbokline posebej, pač pa zaznava prek njih
le določene pritiske, ki jih nad njo ležeči
piezokeramični pretvornik sproti spreminja
v električne impulze. Ti se v elektronskem
delu reprodukcijske naprave ustrezno oja¬
čijo, da jih televizor znova lahko poveže v
sliko in ton.

Omenjeni sistem slikovnih plošč z mehan¬
skim otipavanjem zvokovnega in slikovnega
zapisa je sicer izredno zanimiv in spošto¬
vanja vreden glede na vložene napore, žal
pa v primerjavi z elektronskimi in drugimi
nemehanskimi sistemi nima neke večje per¬
spektive, zato tudi tone počasi v pozabo,
čeprav so strokovnjaki skušali najti za
svojo idejo najboljšo rešitev, se je po¬
novno izkazalo, da z mehanskimi rešitvami
ni mogoče doseči večje zmogljivosti sli¬
kovnih plošč, a razen tega se tudi ni mo¬
goče docela izogniti njihovi obrabi.
Tehnično bolj napreden in zato tudi bolj
perspektiven je vsekakor novejši VLP (Video
Long Play) sistem, ki so ga pred leti raz¬
vili konstruktorji Philipsa, čeprav so za¬
enkrat očitno še velike težave s serijsko
proizvodnjo te vrste slikovnih plošč in re¬
produkcijskih naprav.

Prednost tega novega sistema slikovnih
plošč je v tem, da so konstruktorji na¬
mesto mehanskega otipavanja uveljavili op¬
tično otipavanje slikovnega in zvokovnega
zapisa s pomočjo laserskega žarka in foto-
detektorja, ki odbite žarke pretvarja v elek¬
trične impulze. To ima dve prednosti:
prvič, slikovna plošča pri reprodukciji ni
več izpostavljena mehanskim dotikom, zato
je praktično neuničljiva;
drugič, otipavanje z laserskim žarkom je
tako precizno, da so lahko podvojili gostoto
utorov oz. gostoto slikovnega in zvokov¬
nega zapisa, s tem pa občutno povečali
zmogljivost slikovne plošče. Odtod tudi na¬
ziv VLP (Video Long Play).

(*<*

ScMma«

„"'k


L*. |

E:1J fi




Izvirni posnetek shematičnega prikaza o načinu
delovanja slikovne plošče (TED) z mehanskim
otipavanjem

Reprodukcijska aparatura za slikovno ploščo
VLP (Philips) z laserskim otipavanjem

Kot standard so izbrali ploščo s premerom
30 cm in 45.000 krožnimi utori, kar hkrati
predstavlja možnost zapisa 45.000 slik. Ker
se plošča vrti s 25 vrtljaji na sekundo ozi¬
roma 1500 vrtljaji na minuto, je iz tega
razvidno, da nanjo lahko posnamemo 30
minut programa (45.000 = 25 X 60 X 30).
Reprodukcijska naprava omogoča, da vse te
slike reproduciramo »živo«, tj. v normalnem
ali upočasnjenem teku, lahko pa tudi sta¬
tično, tj. vsako sliko posebej. Tako je od¬
prta dodatna možnost, da bi te slikovne
plošče lahko uporabili tudi kot najbolj eko¬
nomičen, a hkrati najbogatejši slikovni arhiv.
Za razloček od video kaset, ki so že s

274  TIM 6 • 78/79

praznim trakom zelo drage, bodo slikovne
plošče vključno s programskim zapisom
sorazmerno poceni. Res pa je, da ima
video kaseta več drugih prednosti: progra¬
me lahko ne le reproduciramo, ampak jih
tudi brišemo in na njihovo mesto zapišemo
nove (po domače »posnamemo« z lastno TV
kamero ali off Air iz TV mreže].

Z drugimi besedami povedano: slikovna
plošča in video kaseta imata tako različne
lastnosti, da je lažje govoriti o njuni speci¬
fični namembnosti kakor pa o medsebojni
konkurenci. Vsi vemo, da tudi magnetofoni
in kasetofoni gramofonov in gramofonskih
plošč niso izpodrinili. Očitno pa je, da bi
slikovne plošče zaradi cenenosti hitreje
lahko prodrle v široko potrošnjo kot mag¬
netoskopi, katerim se običajno pridruži tudi
TV kamera, ki pa za barvno tehniko terja
kar precejšnje izdatke. Seveda pa prodor
slikovnih plošč ni odvisen samo od njihove
cene, ampak tudi od cene njihovih repro¬
dukcijskih naprav, a prav tako tudi od vse¬
bine in namembnosti AV programov. Ne¬
dvomno je, da bi slikovna plošča lahko odi¬
grala izredno pomembno vlogo v življenju
človeka, pomembnejšo vsekakor kot gramo¬
fonska plošča, ki je več ali manj ome¬
jena le na posredovanje glasbenih dobrin;
za druge namene, kot je npr. samoizobraže-
vanje, se danes raje poslužujemo magne¬
tofonske kasete, kajti za predvajanje posa¬
meznih odlomkov in njihovo ponavljanje je
kasetofon naravnost izvrsten, gramofon pa
povsem nemogoč.

Zaenkrat je nevšečno le to, da slikovnih
plošč nikakor ni na spregled, čeprav jih
izvirni producent oglaša že od leta 1975 z
najlepšimi obeti, da se bodo tako naprave
kot plošče v najkrajšem času pojavile na
svetovnih tržiščih. Zanimivo je, da teh na¬
prav niso prikazali niti na zadnjih sejmih
DIDACTA v Baslu, Hannovru in Bruxellesu.
Predpostavljamo lahko, da je ta zamuda
delno povezana tudi s pripravami produk¬
cije slikovnih plošč, kajti brez te tudi re¬
produkcijske naprave ne bodo šle v prodajo.
V ta namen je bila novembra 1976 sklicana
mednarodna konferenca v New Yorku
s specifično temo o vsebinskem načrto¬
vanju programov za produkcijo slikovnih
plošč. Potemtakem se je nadejati, da s si¬
stemom TED še ni zaključena usoda slikov¬
nih plošč ter da bo morda prav VLP prva
naprava, ki bo tudi v naše domove vnesla
svetlobo laserskega žarka.

SREČANJE
Z ISKRO

RAČUNALNIŠTVO

Računalnik v telefonski centrali

Med računalniki, ki smo jih razvijali sami in
jih razvijamo še naprej, moramo spregovoriti
najprej o telefonskem računalniku. Gre za
dva procesna računalnika 1600 in 3200, ki
sta namenjena vodenju kompleksnih proce¬
sov. Njuna hitrost je tako velika, da opra¬
vita zastavljeno delo v nekaj mikrosekundah.
Oba na videz majhna procesorja imata vlo¬
ženega v svoji notranjosti toliko znanja, da
zaslužita navedbo nekaj tehničnih podrob¬
nosti. Procesor 1600 ima pomnilnik, ki je
sposoben delati s 128.000 besedami. Ima
6.000 elektronskih elementov, ki so pove¬
zani s 1.500 metri žic. Procesor 3200 dela
s 512.000 besedami, vgrajenih ima 20.000
mikroelementov in je povezan s šest tisoč
metri žic. To pa je prvi korak — pomem¬
ben — v širše zasnovani procesni raču¬
nalniški tehniki.

T elekomunikacije

Desetine milijonov telefonskih naročnikov
po celi zemeljski obli danes niti ne po¬
misli, da se ima za pravkar opravljeni
telefonski razgovor zahvaliti prav Jugoslo¬
vanu Nikoli Tesli. Mi, v Iskri, na neposreden
način gojimo veliko Teslovo dediščino.

1971. smo kupili licenco za proizvodnjo
najsodobnejše elektronske telefonske cen¬
trale. Takoj, ko smo delavci sprejeli to od¬
ločitev, smo v Laborah zgradili novo tovarno.
V prvi fazi smo osvajali tehnologijo po di¬
namičnem planu, kot sistem, znan, leta 1976,
torej pet let po nakupu, pa proizvajamo
že celotni sistem. In ne samo to — marsi¬
kaj smo že storili, da bi ga z lastnimi raz¬
iskovalnimi močmi tudi izpopolnili.

Iskrina telefonska centrala je enako upo¬
rabna tako za podeželsko centralo kot za

TIM 6  • 78/79 275

Slika 1. Laserski komunikator

vozliščno, tranzitno ali pa mednarodno cen¬
tralo, kakršno gradimo zdaj na primer v
Moskvi.

Na en linijski modul take centrale je mo¬
goče priključiti več kot 2.000 naročnikov
— module pa lahko širimo domala neome¬
jeno. Taka centrala skorajda ne more od¬
povedati. Zanesljivost ji omogočata dva pro¬
cesna računalnika in dvojno centralno peri¬
ferno vezje.

Ta bliskoviti pomočnik opravi osnovni cik¬
lus instrukcij, ki so definirane s ciklusom
spomina: čitaj — piši v eni mikrosekundi,
čas dostopa do katerekoli besede v me mo¬
riji znaša 400 nanosekund. Procesor 3200
zmore obdelati v eni sami uri kar 250.000
pozivov. Zakaj naštevamo vse te številke?
Zgolj zato, da bi dojeli nekaj bistvenih po¬
datkov našega elektronskega velikana in
zgolj zato, da bi sporočili, da zapleteno
in vrhunsko tehnologijo v celoti obvladamo
sami.

Slika 2. Zasebna elektronska avtomatska tele¬
fonska centrala PABX 100 C

276  TIM 6 • 78/79

Slika 3. Računalnik elektronske telefonske centrale Metaconta 10 C

Zdaj je naša pot razvoja komunikacij tele¬
fonskih naprav trdno določena. Zdaj vemo,
da bomo še naprej osvajali hibridno teh¬
niko, ki bo prispevala k nadaljnjemu zmanj¬
ševanju dimenzij elektronskih central, po
drugi strani pa se s tem, ko s hitrimi
koraki osvajamo tehnologijo raznih vrst cen¬
tral, čedalje pogosteje oziramo za novimi
spoznanji. Napočil je že čas, ki terja od
nas razmišljanje o izmenjavi informacij prek
novih hitrih slov, prek laserskih žarkov
in satelitov.

V sodelovanju s fakulteto za elektroteh¬
niko smo razvili in začeli proizvajati za¬
sebno elektronsko avtomatsko telefonsko
centralo PABX 100 C, ki se uvršča v sam
vrh central takih karakteristik. Ta centrala,
ki je skoraj v celoti plod naših možganov
in naših proizvodnih zmogljivosti, je po¬
stala nekakšen bestseller. Namenjena je
gospodarskim organizacijam, ki potrebujejo
centralo velike prometne zmogljivosti ter
hitro in kakovostno posredovane informa¬
cije.

Ujeti svetlobni žarek

LASER

Ideja o laserskem svetlobnem izvoru se je
pojavila okrog leta 1910, leta 1960 pa so
jo že začeli uresničevati. Približno pred
toliko časa pa se z lasersko tehniko ukvar¬
jamo tudi mi. Posvečamo ji ogromno pozor¬
nost in namenjamo velika sredstva za raz¬
voj.

VEČ VRST LASERJEV

Glede na potrebe in tendence v svetu raz¬
vijamo in proizvajamo trdne, plinske, poi-
prevodniške in druge laserje.

Začeli smo s plinskimi laserji, ki so še
danes cenjeni in iskani na svetovnem trži¬
šču, saj jih prodajajo v kompletu optičnih
eksperimentov za srednje in visoke šole.
Nevidna infrardeča laserska svetloba je v
rokah vojaka močno orožje. Z njo lahko
precizno meri razdaljo in vse druge podatke
za zanesljivo uničevanje sovražnega miru-

T1M 6 • 78/79 2 7 7

jočega ali gibajočega objekta. Tudi naprave
za infrardeče osvetljevanje zemljišča in
vodenje raket ter projektilov z laserskim
žarkom nam niso tuje.

OPTIČNI KABLI

Raziskave smo usmerili tudi v prenos komu¬
nikacij prek optičnih kablov, ki lahko v bliž¬
nji bodočnosti nadomestijo klasične kable
in ki lahko hkrati prenašajo neprimerno
(nekajkrat) več informacij.

HOLOGRAF

Ukvarjamo se tudi s holografijo, se pravi
zapisovanjem informacij v optično aktivne
materiale z lasersko svetlobo. Tak optični
zapis ima več prednosti pred ostalimi načini
zapisovanja: zelo je hiter in majhen, dešifri-
ranje pa je za nepoznavalca nemogoče. Dru¬
ga perspektiva holografije je holografska
interferometrija, ki omogoča merjenje po¬
mikov in napetosti za nedestruktivno pre¬
izkušanje materialov in konstrukcij ob raz¬
ličnih procesih.

Danes zaposlujemo v tej dejavnosti kakih
160  delavcev z visoko, višjo ali srednjo
strokovno izobrazbo različnih profilov —
od fizikov prek elektronikov, strojnikov, opti¬
kov in kemikov. V naslednjih letih se bo to
število še povečalo.

kotiček za fotoamaterje

Miha Javornik

FOTO

PRIPOMOČKI

V določenih primerih kljub dobri tehnični
opremi in ustreznemu fotografskemu zna¬
nju ne moremo doseči zaželenega učinka
na fotografiji. Pri teh težavah si pomagamo
z raznimi foto pripomočki, od katerih jih
bom nekaj samo omenil, pri nekaterih
važnejših pa se bom pomudil nekaj več
časa. Vsekakor zahtevajo precejšnjo pozor¬
nost in posebno obravnavo filtri kot eden
od najbolj razširjenih pripomočkov. S filtri
spreminjamo občutljivost emulzije na do¬
ločeno barvo. Filter je različno obarvana
folija ali pa steklo. Filtre okrogle oblike

navijamo na objektiv. Ločimo filtre za fo¬
tografiranje z barvnim in črno-belim filmom.
Omejili se bomo predvsem na uporabo fil¬
trov v črno-beli tehniki. Z uporabo teh fil¬
trov skrajšamo valovno dolžino predvsem
ultravijoličnega, vijoličnega in modrega
spektra svetlobe. Glede na to ločimo ultra¬
vijolični filter (UV), ki vpija ultravijolične
žarke. Teh je vedno dovolj ob morju in v
planinah — če snemamo s tem filtrom
(lahko tudi pri fotografiranju z barvnim fil¬
mom), postanejo oddaljeni objekti popolno¬
ma beli, pri barvni fotografiji pa modri.
Svetlorumeni filter — rumenico uporablja¬
mo pri fotografiranju medlih objektov —-
oblakov ali megle, ko npr. z uporabo rume-
nice dosežemo veliko večjo plastičnost ne¬
ba — modrina neba je z uporabo tega filtra
izražena kot temnejša siva barva.
Rumeno-zeleni filter — učinkuje podobno,
skoraj enako kot rumenica, le da je učinek
delovanja povečan na zelenih površinah —
navadno ta filter uporabljamo pri fotografi¬
ranju pokrajine.

Oranžni filter — nebo pri uporabi tega
filtra postane temno sivo, daje vtis ne¬
vihtnega neba z močno izraženimi oblaki.
Če fotografiramo s tem filtrom na prostem,
dosežemo vtis izdvojenosti, izločenosti ob¬
jekta v prvem planu od ozadja.

Rdeči filter — se uporablja za določene
tehnične efekte — nebo postane popolno¬
ma črno — vtis noči na dnevnem posnetku
— značilni so močni kontrasti. Našteli smo
nekaj filtrov in prikazali njihov učinek na
film, oglejmo si podrobneje še njihovo de¬
lovanje. Filtri delujejo na principu vpijanja
barv, ki so komplementarne barvam filtra.
Barve filtra ali sorodne barve filtru posta¬
nejo svetlejše, potemnijo pa vse barvne po¬
vršine, ki so nasprotne barvi filtra v barv¬
nem spektru. Tako npr. postanejo pri upo¬
rabi rumenice površine, ki vsebujejo rume¬
no, oranžno, rumeno-zeleno ali zeleno svet¬
lejše, potemnijo pa vse površine, ki so vi¬
joličaste ali modre.

Faktor filtra

Pri uporabi filtrov se izgubi del svetlobe,
zato moramo v skladu z gostoto filtra po¬
daljšati ekspozicijo (ali povečamo odprtino
zaslonke ali podaljšamo čas osvetlitve, ali
pa kombiniramo oboje — lahko tudi upo¬
rabimo film večje občutljivosti). Na filtru

278  TIM 6 • 78/79

Slika 1. Enaki motivi fotografirani  s pomočjo
filtra. Skušajte razbrati, s kakšnim filtrom so po-
j sneti posamezni motivi!

Slika 2. Sliki prikazujeta delovanje polarizacij-
skega filtra. Prva fotografija je narejena brez
uporabe tega filtra, druga z njim. Ta filter na¬
vadno uporabljamo za fotografiranje raznih
umetniških slik, ki so prekrite s steklom, ble¬
ščečih predmetov, izložb ...

imamo navedene različne številke — fak¬
torje (2, 4, 7), odvisno od gostote filtra
— čim gostejši je — večji bo faktor —
številka je napisana na obroču filtra. Te šte¬
vilke nas opozarjajo, da moramo ustrezen
čas, zaslonko povečati za določeno enoto.
Recimo, pri uporabi rumenice, ki ima fak¬
tor dva, torej številko 2, moramo čas osvet¬
litve pomnožiti z dva — npr. 1/250 X 2 =
= 1/125, ali pa odpreti zaslonko za eno
stopnjo.

Za konec poglavja o filtrih naj naštejem še
nekaj filtrov, ki se poleg že omenjenih še
uporabljajo v fotografiji. To so modri, sivi,
polarizacijski — za odpravo refleksov, filtri
za reprodukcijo ... Poleg teh pripomočkov
se pomudimo še pri uporabi makroobjekti-
vov, predieč, medleč, meha, stativa in še
kakšnega drugega pripomočka.

Makro objektiv — pri »normalnih« objekti¬
vih lahko izostrimo objekt še na približni

razdalji 35—75 cm, obstajajo pa tako ime¬
novani makroobjektivi, ki omogočajo foto¬
grafiranje predmetov na zelo majhnih raz¬
daljah. Da dosežemo čim večjo ostrino pri
fotografiranju z makroobjektivom, zapremo
odprtino zaslonke kolikor je največ mo¬
goče.

Medleče (slika 3) so tubusi različnih dol¬
žin, ki jih vgradimo med ohišje fotoaparata
in objektiv in s tem povečamo sliko pred¬
meta, ki ga želimo fotografirati — čim
večja je dolžina medleče, večja bo slika.
Opozoriti je treba, da pri fotografiranju z
mediečami zelo zmanjšamo območje glo¬
binske ostrine, zato moramo previdno in
natančno ostriti oziroma izostriti.

Predleče so dokaj enostaven pripomoček,
navijemo jih tako kot filtre na objektiv.
Uporabljamo jih v iste namene kot med¬
leče, navadno pri fiksnih objektivih, ki se
jih ne da odviti in tako ne moremo vstaviti
medleč. Jakost predieč je označena, kot
verjetno že veste, v dioptrijah — čim večja
bo dioptrija, bolj bo predmet, ki ga foto¬
grafiramo, povečan. Največja dioptrija leče,
s katero fotografiramo, Ima označbo 3, lah-

TIM 6 • 78/79 2  79

Slika 6

Slika 5

Slika  S. Tako približno izgleda motiv, fotografi¬
ran z makro objektivom. (Claude Zincff-Nikon
F  — Micro-Nikkor  — 55 mm/3,5)

ko pa kombiniramo več leč tako, da drugo
za drugo navijemo na objektiv —- npr. lečo
dioptrije 1 in 2. Goriščna razdalja leče z
dioptrijo 3 je 3 m, z 2 je 2 m, itd.

Meh (slika 4) deluje na istem principu kot
medleča, le da omogoča večjo povečavo
predmetov. Ker lahko meh krčimo in raz¬
tegujemo, nam omogoča hitrejšo nastavitev
povečave in s tem ekspozicije.

Stativ (slika 5) uporabljamo pri fotografi¬
ranju ponoči — v mraku ali v slabem vre¬
menu, ko ekspozicija ustreza vrednosti, npr.
1/15-4, 1/8-2,8 ipd. Pri takih vrednostih eks¬
pozicije ne moremo fotografirati »iz roke«,
posnetek bi bil neoster. Zato uporabljamo
fotografsko stojalo, na katerega privijemo
fotoaparat. V tesni zvezi z uporabo stativa
je tudi žično sprožilo (slika 6), s katerim
lahko iz daljše razdalje sprožimo zaklop.

navoji ali premerom, priključek za teleskop
in mikroskop (mikrofotografija), očesna
školjka, ki preprečuje prodor stranskih svet¬
lobnih žarkov do očesa in s tem olajšuje
naravnavanje ostrine skozi iskalo, sončni
zaslon, ki onemogoča dostop svetlobe k ob¬
jektivu in s tem odpravlja razne nezaželene

Slika 7. Aparat na stativu, opremljen z mehom
in samosprožilcem, je pripravljen

1 2
V fotografiji uporabljamo še razne druge
priključke in pripomočke, kot so — adap-
ter za izmenjavo objektivov z različnimi

3 4

Slika 9. Očesno školjko (1), sončni zaslon (2),
nastavek za mikroskop (3), pripravo za prefoto-
grafiranje diapozitivov (4) štejemo tudi med fo¬
tografske pripomočke

Slika 3 in 4


280  TIM 6 • 78/79

reflekse. Na fotoaparat lahko priključimo
tudi motor, ki nam avtomatično v določe¬
nem času, ki ga po želji naravnamo, pri¬
tisne na sprožilo in potem takoj po ekspo-
niranju film transportira naprej, ipd.
Posebno pozornost bomo v nadaljevanju se¬
stavka posvetili uporabi umetnih izvorov
svetlobe, kot so Nitraphot svetlobni izvori,
izvori halogenske svetlobe, spot reflektor¬
ji in flash. Nitraphot žarnice so iz mat
stekla, močne od 500—1000 W in jih upo¬
rabljamo v ateljejih za portretiranje in sne¬
manje manjših predmetov. Halogene žar¬
nice so veliko manjše od Nitraphot žarnic,
so bolj ekonomične, uporabljamo pa jih v
liste namene kot Nitraphot. So močnejše —
če jih uporabljamo za direktno osvetljeva¬
nje, dobimo na posnetku sence z zelo ostri¬
mi obrisi. Veliko večji spekter uporabe
predstavljajo tako imenovani spot reflektorji
s konkavnim zrcalom, vgrajenim v reflektor

— povzročajo usmerjeno svetlobo, omogo¬
čajo usmeritev svetlobnega snopa v eno sa¬
mo točko (točkovni izvor svetlobe). V foto¬
grafiji se uporabljajo spot reflektorji ja¬
kosti 500 W.

Eden najbolj razširjenih izvorov umetne
svetlobe, ki se uporabljajo tako v amater¬
stvu kot v profesionalni fotografiji, je fleš
(flash) — močen toda kratek izvor svetlobe

— od 1/30 do 1/1000 s. Glede na delovanje
in zgradbo fleša (tudi bliskavice) ločimo
vaku in elektronski fleš. Naj na preprost
način razložim delovanje. Vaku fleš deluje
na principu eksplozije nekakšne plastične
žarnice, v kateri je magnezij-aluminijeva fo¬
lija, ki se ob ustreznem delovanju šibkega
toka segreje in izzove eksplozijo, ki jo
spremlja močen in zelo kratek blisk. Ta žar¬
nica je uporabna samo enkrat in jo moramo
po uporabi zavreči In nadomestiti z novo.
Elektronski fleš pa deluje na principu praz-
nenja kondenzatorja, ki se napaja iz baterij
ali akumulatorja. Delovanje fleša je danes
sinhronizirano z delovanjem sprožila, tako da
se ob istem času, ko pritisnemo na sprožilo,
sproži tudi energija v flešu. Danes pravza¬
prav ne uporabljamo več fleša tako pogosto
(razen v ateljejih ali za posebne efekte),
ker lahko uporabo fleša nadomestimo z upo¬
rabo občutljivega filma (HP 5).

Naj za konec sestavkov o fotografiranju (v
naslednjih sestavkih bomo prešli na labora¬
torijsko obdelavo, na delo v temnici) sprego¬
vorim še nekaj besed o negovanju in čišče-

Slika 10. Pri fotografiranju je tudi zelo pomemb¬
no, da pravilno držite fotoaparat, da bo posne¬
tek uspel

nju fotoaparata. Fotoaparat hranimo v pose¬
bej zato narejeni torbici — objektiv moramo
zapreti zaradi prahu, ki se nabira, z ustrez¬
nim pokrovčkom. Prah pa lahko odstranimo
z impregnirano krpico ali s silikonskim pa¬
pirjem. Lahko uporabimo tudi ustrezno teko¬
čino za čiščenje objektiva, ki jo s čopičem
nanašamo na objektiv, še nekaj nasvetov:
ni dobro prepogosto čistiti fotoaparata, ker
se pri tem vseeno poškoduje; ne puščajmo
fotoaparata na soncu; pazimo na objektiv
— posebno na krajih, kjer je veliko peska
ali prahu, ali ob morju, kjer je mnogo soli.
Vse to škoduje lečam, s tem pa tudi ne¬
posredno posnetkom.

TIM 6  • 78/79 281

timova fantastika _

Isaac Asimov

KAKO

ZELO SO SE
ZABAVALI

Prevedel Bogdan Gradišnik
Ilustriral Božidar Grabnar

Tistega večera si je Margie zadevo celo
zapisala v dnevnik. Na stran z datumom
17. maja 2155. je z drobnimi črkami načeč¬
kala stavek: »Danes je Tommy našel pravo
knjigo!«

Knjiga je bila zelo, zelo stara. Dekličin
dedek je nekoč povedal, da mu je njegov
dedek v času, ko je bil on sam še čisto
majhen, rekel, kako so bili v davni pretek¬
losti vse zgodbe odtiskovali na papir.
Obračala sta strani, ki so bile orumenele
in nagubane, in bilo je neznansko smešno
prebirati besede, ki so mirovale, namesto
da bi se bile premikale tako, kot je to
običajno — na zaslonu, saj veste. In ko sta
si vnovič ogledala prejšnjo stran, so bile
tam še vedno iste besede kot prej.

»Ha,« je rekel Tommy, »kakšna izguba pro¬
stora. Zdi se mi, da je treba tako knjigo
vreči proč takoj potem, ko jo prebereš.
Na zaslonu naše televizije se je gotovo
prikazalo že milijon knjig, pa se jih bo še
veliko več. Nje že ne bi vrgel proč.«

»Z mojo je enako,« je pripomnila Margie.
Bilo ji je enajst let, zato še ni mogla videti
toliko tele-knjig kot Tommy. Deček je bil
dve leti starejši od nje.

»Kje si jo našel?« je vprašala.

»V naši hiši.« Bil je zatopljen v branje in
ne da bi bil vzdignil pogled, je pokazal s
prstom kvišku. »Na podstrešju.«

282  TIM 6 • 78/79

»O čem pa piše?«

»To je knjiga za učenje.«

Margie se je zaničljivo namrdnila. »Učenje?
Kaj pa je o tem treba pisati? Sovražim
učenje.«

Margie je učenje od nekdaj sovražila, ta¬
krat pa še veliko bolj kot prejšnje čase.
Za to je imela dovolj dober razlog. Pred
nekaj dnevi ji je mehanični učitelj med
učno uro zemljepisa zastavljal vprašanje za
vprašanjem. Njeni odgovori so bili vedno
slabši. Naposled je njena mati žalostno zma¬
jala z glavo in poslala po okrožnega nad¬
zornika.

Nadzornik je bil okrogel možiček rdečega
obraza. S seboj je prinesel polno škatlo
pripomočkov s številčnicami in z žicami.
Nasmehnil se ji je in ji podaril jabolko,
potem pa odpeljal učitelja stran. Lotil se
ga je z izvijačem in Margie je upala, da ga
ne bo znal sestaviti nazaj, a to se mu je
posrečilo šmentano naglo, čez eno uro ali
kaj takega je bil učitelj spet cel, velik,
črn in grd, z velikim zaslonom, na katerem
je morala brati besedila in zastavljena vpra¬
šanja. A vse to ni bilo tako grozno. Naj¬
huje je sovražila tisti njegov del, kjer je
zijala reža za sprejem njenih domačih vaj
in vprašalnikov. Te je vselej morala pisati
v posebnem ključu z luknjicami. Že pri
šestih letih je morala poznati ključ, ki ga je
mehanični učitelj poznal tako dobro, da je
mogel v hipu oceniti njene odgovore.

Po opravljenem delu se je nadzornik na¬
smehnil in potrepljal dekletce po glavi.
Nato je rekel učenkini materi: »Gospa

Jones, mala ni nič kriva. Mislim, da se
je zemljepisni odsek sukal malce prenaglo, j
Take reči se pogosto zgodijo. Upočasnil j
sem hitrost in jo prilagodil ravni, običajni
za desetletnike. Pravzaprav je splošni vzo¬
rec napredka vaše deklice kar zadovoljiv.«

In še enkrat je potrepljal Margie po glavi.
Margie je bila razočarana. Upala je bila, da
bodo kar celega učitelja spravili proč. Ne¬
koč so za cel mesec odpeljali Tommyevega
učitelja samo zato, ker je popolnoma od¬
povedal zgodovinski odsek.

In tako je dejala Tommyu: »Čemu bi kdo
šel pisat o šoli?«

Tommy jo je premeril z zaničevalnim po¬
gledom. »Ker to ni šola, kot jo imamo mi,
bimbo. To je šola stare vrste, kakršne so
imeli pred sto in sto leti.« Ošabno je pri¬
stavil: »Pred mnogimi stoletji,« poudarja¬
joč zadnjo besedo.

Margie je bila užaljena. »No, jaz pač ne
vem, kakšne so bile videti šole v tako
davnih časih.« Nekaj trenutkov je čez deč¬
kovo ramo kukala v knjigo, potem pa rekla:
»Kakor koli že, imeli so učitelja.«

»Seveda so ga imeli, ampak to ni bil obi¬
čajni učitelj. Bil je človek.«

»Človek? Le kako bi človek mogel biti
učitelj?«

TIM 6  • 78/79 2  83

»No, pripovedoval je pač dečkom in dekli¬
cam različne reči, jih spraševal in jim dajal
domače vaje.«

»Človek ni dovolj bistroumen.«

»Seveda je. Moj oče ve prav toliko kot
moj učitelj.«

»Ne more. Človek ne more vedeti toliko
kot učitelj.«

»Zagotavljam ti, da lahko ve skoraj toliko.«
Margie o tej zadevi ni vedela toliko, da
bi bila mogla o njej razpravljati. Rekla je
samo: »Prav nič me ne mika, da bi v naši
hiši imeli tujca samo zato, da bi me učil.«
Tommy se je zvonko zasmejal. »Pa res ne
veš veliko, Margie. Učitelji niso živeli po
hišah. Imeli so posebno stavbo, kamor so
hodili vsi otroci.«

»In so se vsi otroci učili istih reči?«
»Kajpada, če so bili enako stari.«

»Vendar mi je mama rekla, kako mora biti
učitelj naravnan tako, da se more prilago-
| diti razumu vsakega dečka in deklice po¬
sebej. Mama misli, da je treba vsakega
otroka učiti drugače.«

»Nič ne de. Takrat niso delali tako. Če ti
| to ni všeč, ti pač ni treba brati te knjige.«
»Saj nisem rekla, da mi ni všeč,« je naglo
odvrnila Margie. Resnično si je želela brati
i o tistih zabavnih šolah.

Prišla sta komajda do polovice knjige, ko
se je oglasila dekličina mati: »Margie!
Šola!«

Margie je vzdignila pogled. »Ne še, mama.«
»Takoj zdajle,« je rekla gospa Jones. »In
najbrž je že čas, da se tudi Tommy spravi
k učenju.«

»Tommy, ali bom po šoli lahko še malo
brala tvojo knjigo?« je vprašala deklica.
»Mogoče,« ji je brezbrižno odgovoril. Vtak¬
nil si je zaprašeno staro knjigo pod paz¬
duho in požvižgavajoč si odšel.

Margie se je napotila v učilnico. V pro¬
storu, ki je bil zraven njene spalnice, jo je
že pričakoval vključeni mehanični učitelj.
Vsak dan so ga prižgali ob istem času,
zakaj dekličina mati je bila mnenja, da se
otroci učijo bolje, če imajo redne učne
ure.

Zaslon se je razsvetil in rekel: »Danes je
na sporedu vaja v aritmetiki. Poglavje —
seštevanje pravih ulomkov. Prosim, spu¬
stite v režo včerajšnjo domačo nalogo.«
Margie je vzdihnila in se ravnala po na¬
vodilu. Premišljala je o starinskih šolah,
kakršne so imeli takrat, ko je bil stari oče

njenega dedka še majhen deček. Otroci
iz vse soseščine so med smehom in vpit¬
jem dirjali proti šolskemu dvorišču. Tam
so se skrivali in se lovili, dokler se ni
prijazno oglasil zvonec v preddverju šolske¬
ga poslopja. Potem so skupaj sedeli v učil¬
nici, in ko je bilo dneva konec in se je
mrak hudomušno tihotapil skozi zelene kroš¬
nje dišečih murv, so se skupaj odpravili
proti domu. Učili so se istih reči, zato so
se lahko o njih pogovarjali in si med seboj
pomagali, kadar so pisali domače vaje.

In učitelji so bili ljudje ...

Mehanični učitelj je zabrnel in na njegovem
zaslonu se je zableščalo: »Kadar seštevamo
prave ulomke, na primer 1/2 in 1/4, ...«
Margie je pomislila, kako so morale take
reči biti všeč otrokom v starih časih. Sku¬
šala si je predstavljati, kako zelo so se
zabavali.

284  TIM 6 • 78/79

mali oglasi

Prodam transistorje: AC 550, AC 542 in BC 108.
Upore: 10 K, 1 M, 47 K, 33 K in 2 M2.

Marko Carl
Nikolaja Pirnata 18
65280 Idrija

Kupim 1,5 m 2  veliko travnato prevleko za HO
sistem. Cena po dogovoru. Ponudbe pošljite na
nasiov:

Matjaž Mirt
Vel. Podlog 14
68273 Leskovec/Krško

Prodam naslednje načrte po 30.— din za kos:
vvaikie-talkie, 1 km, 27 MHz; oddajnik TXFM,
11 km, 60—144 MHz, 0,4 W; oddajnik mini FM,
200 m, 104 MHz; oba oddajnika sta na mikrofon;
detektor kovin, 60 cm; oddajnik za rakete, mini
velikosti, 104 MHz, 2 km; namizna digitalna ura
s številčnico; preizkuševalec diod in transistor-
jev ter njihove polaritete. Dobava takoj.

Sandi Jager
Drapšinova 18
68000 Novo mesto

Kupim letnik Tima 77/78 številko 8 po prvotni
ceni. Ponudbe pošljite na:

Janez Marolt
Nova vas 21

61385 Nova vas pri Rakeku

Kupim ojačevalec za gramofon 20—30 W. Cena
po dogovoru. Prodam slušalke z močjo 2-krat

1 kQ (ena)! Ponudbe s ceno pošljite na naslov:
Jože Šeško

Meljska 34
62000 Maribor

Prodam 2,5 ccm še neutečen eksplozijski motor¬
ček. Motorček je brez RC vplinjača.

Tomaž Mesarič
Titova 3
64270 Jesenice

Zaradi odhoda v vojsko takoj prodam večje ko¬
ličine materiala za radioamaterje: transistorje,
elektrolite, triake, tiristorje, L.E.D. diode, mini¬
aturne tipke, integrirana vezja, grecove spoje,
japonske vtičnice (6,3 MM) in drug material.
Če želenega materiala ne bom imel, ga bom
poskušal nabaviti ali vam bom dal naslov, na
katerega se lahko obrnete. Na naročila izpod

50.00 din ne bom odgovarjal.

Stojan Bautin

Nikole Tesle 14
68270 Krško

Prodam že sestavljen detektor ZRS DET 1 za

150.00 din, kvarc kristale po 50,00 din (za 27
MHz  območje), elektromotor 220 V, 150 W za

100.00 din, prenosni gramofon za 300,00 din,

2  X TBA 800 za 100,00 din in SN 7400 s podnož¬
jem za 50,00 din.

Tomaž Lasar
Bazoviška 5
65280 Idrija

Prodam fotoaparat Kodak Instamatic 77-X za

700.00 din, lokomotivo za 100,00 din, 27 krivih
in 6 ravnih tračnic po 2,50 din kos ter 2 kretnici
po 10,00 din.

Primož Rojec
Piankarjeva 8
63000 Celje

Prodam stereo gramofon Traviata GP 2830 s slu¬
šalkami Akai ASE-7 za 1.300,00 din. Prodam tudi
14 LP plošč ansamblov »Sweet«, »Suzi Ouatro«,
»Nazareth« itd. ter čez 40 majhnih plošč. En
zvočnik gramofona je potreben manjšega popra¬
vila. Kupim pa stereo Hi-Fi ojačevalec od
2 X 20 do 2 X 50 W.

Mišo Kolar
Mlakarjeva 2
64208 Šenčur

Prodam malo rabljene drsalke znamke Adidas,
št. 39, cena 350,00 din. Ponudbe pošljite na na¬
slov:

Roman Gomboši
Stara ul. 5, Jelovec
62351 Kamnica

Prodam 3 vagone, 23 krivih in 3 ravne tirnice,
električno kretnico ter transformator. Vse je po
HO sistemu, cena pa znaša 300,00 din. Poleg
tega prodam gramofon znamke ISKRAFON 1003
za 800,00 din ter planinske čevlje številka 39 za

300.00 din.

Mario Koštomaj
Frankolovskih žrtev 17 b
63000 Celje

Prodam nekoliko rabljen transformator POVVER-
UNIT (220 V —4,5 V) za 180,00 din ter 2 ravna
tira, 4 krive tire za dirkalno stezo po HO siste¬
mu (70,00 din). Ponudbe pošljite na naslov:
Pavel Lah
Sibeniška 19
65270 Ajdovščina

Kupim žepni transistorski sprejemnik CROWN
SOLID STATE, lahko tudi pokvarjen. Zadnja stran
ohišja naj bo cela. Interesenti naj se čimprej
oglasijo na moj naslov:

Emil Gašperin
BI. Dobrava 50
64273 BI. Dobrava

Prodam naslednji material: 4-kanalni LIGHT

SHOW za 600,00 din, NF ojačevalec 3 W za

150.00 din; TRIAK 3A za 40,00 din; kondenzator¬
je od 100—47000 pF; transistorje AF 239 za

20.00 din, AF312 za 15,00 din, BC serija; diode
AA 121 za 10,00 din kos. Prodam tudi akustično
kitaro Vegas — skoraj novo, za 900,00 din in
žepni računalnik MATHIX za 400,00 din. Poleg
tega pa še različne načrte po 30,00 din kos,
VValkie-talkie, domet do 5 km, oddajnik UKV —
0,5 W, doseg 21 km; oddajnik za začetnike UKV,
doseg 500 m; oscilator za odtipkavanje morse-
jevih znakov. Za druge stvari pa plačate po po¬
vzetju.

Alex Gračner
Vransko 89
63305 Vransko

TIM 6  • 78/79 2  8  5

Prodam žepni računalnik SANYO CX 8033 za
400,00 din, fotoaparat SMENA 8 M za 200,00 din,
komplet železnice HO sistem (1 potniški, 2 to¬
vorna vagona, lokomotiva BURLINGTON NORT¬
HERN ter 6 ravnih in 8 krivih tračnic} za 250,00
din, starejši radioaparat HORNYPHON LUXUS za
1  150,00 din, električni harmonij BAMBI za 400,00
din ter 2 motorčka — skupaj za 120,00 din. Ku¬
pim ojačevalec za gramofon.

Branko Žigo

Mikloš Kuzmiča 7/a

69000 Murska Sobota

Tel.: (069) 22-507 (kličite dopoldan)

Zračno pištolo, čoln Adam za tri osebe in vlak
po HO sistemu: lokomotiva, dva vagona in dvaj¬
set tračnic zamenjam za kompetno 4- ali 6-kanai-
no napravo za daljinsko vodenje modelov. Prve¬
mu ponudniku dodam še avto cesto z enim avto¬
mobilčkom. Oglas velja en mesec po objavi.
Robert Trdin
\  Ul. Ilije Gregoriča 30
62204 Miklavž na Drav. polju

Prodam malo železnico po HO sistemu, 8 krivih,
5 ravnih tirov, 4 kretnice, 4 vagone, sponke za
progo, mikroskop TASCO, vvalkie-talkie, hišni te¬
lefon — domofon REWOX, žepni računalnik
Texas Instruments TI 30, gramofon Tosca 5.
Prvemu, ki kupi v vrednosti nad 500,00 din, dam
| garnituro Elektropionir. Cena po dogovoru.
Dušan Šinkovec
Melikova 31
61000 Ljubljana

Po ugodni ceni prodam komplet pripomočkov
za izdelavo črno-bele fotografije. Ves material
je dobro ohranjen, obsega pa povečevalnik in su¬
šilnik za fotografije, dozo za razvijanje negativa,
filter za rdečo svetlobo v temnici, posodo za
razvijalec, drobne pripomočke. Cena 1.600,00 din.
Bojan Benedik
Ješetova 18
64000 Kranj
| Tel. (064) 21-207

Kupim načrt vvalkie-talkie, domet 2—3 km ali
1 km. Kupim servomehanizem Varioprop Micro
servo 05 z originalnim vtikačem.

Franc Kužnar
Strmec 6
63252 Rogatec

Prodam nemške tovarniško izdelane TV igre
PALADIUM za 1.800,00 din. Ponudbe pošljite na
naslov:

Feliks Karlo
Červanova 1
61210 Ljubljana-Šentvid

Prodam nov motor O. S. 60 SR (10ccm) za
1.500,00 din, popolnoma nov računalnik Texas
instruments Tl-30 (osnovne operacije in korenje-
nje) za 700,00 din. Prodam tudi metanol in raz¬
ličen elektronski material.

Aleš Srnovšnik
Cankarjeva 26
65000 Nova Gorica

Kupim rabljen gramofon.

Aleš Bonča
Mivka 29/b
61000 Ljubljana

Prodam 2 dela knjige Brodarsko modelarstvo
avtorja inž. Igorja Blumenaua. V knjigi je tudi
nekaj načrtov. Cena 130,00 din (vsaka knjiga
ima okoli 100 strani). Prodam tudi elektromotor-
ček 4,5 V. Primeren za razne modele. Cena 20,00
din. Prodam tudi 2 sprednji in zadnji kolesi z
osovino. Kolesa so plastična od modela Merce¬
des, cena 30,00 din, poleg tega pa še nekaj
zobatih koles. Plastična prodam posebej, kovin¬
ska pa so v sklopu. Cena 20,00 din za eno ali
drugo.

Andrej Kac
Marionova 10
62000 Maribor

Prodam še ne dobro utečen motorček SUPER
TIGRE G 20 z žarilno svečko (2,5 ccm). Poleg
motorčka priložim še eliso, pol litra goriva, ža¬
rilno svečko ter cevko za dovod goriva. Cena po
dogovoru.

Žiga Božič
Streliška 37
61000 Ljubljana
Tel.: 322-722

Prodam skoraj nove TV igre (6), TV Tennis (mož¬
nost sonakupa še 5-tih igralnih kaset), fotoapa¬
rat AGFA instamatic C — 200.— din, računal¬
nik MBO — 600.— din, flipper — 150.— din, ne¬
uporabljen števec za kolo (meri km/h, m/s,
štev. prevoženih km) — 400.— din, brezhibno
Pony kolo — 700.— din. Pošljem po povzetju.
Peter Privšek
Sp. Rudnik II/6
61000 Ljubljana

Prodam kompletno električno kretnico (desno)
in most s podstavki za 100.— din. Oboje je v
HO sistemu.

Franc Domine
Kungota 60
62325 Kidričevo

Prodam tri slušalke po 35.— din brez in po
45.— din z vtičnico, ki jo je moč vgraditi pred
zvočnik, so malo vvatne in imajo 8 upornosti.
Prodam tudi elektromotorček (4,5 V) za 50.—
din, elektromotorček brez ohišja (3 V) za 25.—
din, transformator z usmernikom za 90.— din in
pet novih italijanskih kaset K 60 po 30.— din
eno.

Andrej Vidmar
Vetrišče 13
65000 Nova Gorica
Tel.: (065) 21-780

Prodam RC napravo ROBBE 3/2, RC motor
O.S.MAX 35, akumulator VARTA 2 V, 5 Ah. Vse
brezhibno deluje.

Marko Novak
Rožna dolina c. XIX/6
61000 Ljubljana
Tel.: (061) 265-192

286  TIM 6 • 78/79

zanke in uganke

Pavle Gregorc

GLAVE IN REPI

V osrednji del lika vpiši za številkami 14 besed
s štirimi črkami, ki imajo naslednji pomen:

1. »delo« otrok, 2. kokoš, kura, 3. smešnica, 4.
po vsem svetu znano letovišče na Ažurni obali
v Franciji, 5. originalno ime Rima, glavnega me¬
sta Italije, 6. glavno mesto Latvijske sovjetske
socialistične republike, 7. oblika ženskega imena
Ana, 8. krdelo, 9. bicikel, 10. rodovna skupnost
na Škotskem in Irskem, 11. žleb pri vodnih mli¬
nih in žagah, 12. sprememba, faza (npr. luni¬
na...),  13. slovenski virtuoz na kitari (Stanko),
14. zahodna skupina starih Slovanov.

V levi polovici lika vpiši pred besedo eno, dve
ali tri črke, v desni polovici pa jih dodaj na
koncu, da dobiš naslednje besede:

1. vitek ptič potapljač, ki živi ob obalah morij,

2. priprava za zapiranje odprtine, 3. vislice, 4.
delavnica, kjer izdelujejo kovani denar, 5. pri¬
jeten vonj, 6. iz členov sestavljen vlečni ali go¬
nilni element v strojništvu, 7. prebivalka hrva¬
ške pokrajine Like, 8. skupno ime za predele
v tropskem pasu, 9. v daljšo vrsto razvrščena,
premikajoča se skupina ljudi, 10. pokol, 11. krsta,
12. glavna reka v azijski državi Tajski, 13. drugo
ime za soperoksid, peroksid, 14. otočje med Se¬
verno in Južno Ameriko (Mali in Veliki).

Ob pravilni rešitvi dajo navpično brane »gla¬
ve« in »repi« misel francoskega matematika in
filozofa Blaisa Pascala.

IZPOLNJEVANKA

Samo vodoravno:

1. ročno orožje do kalibra 12 mm, 2. največ upo¬
rabljano električno svetilo, 3. ena od glasbenih
not, 4. izdelovalec čelad, 5. mesto v južni Ma¬
džarski ob Tisi (po njem se imenuje znana jed
iz mesa in zelja), 6. ime sodobnega slovenskega
matematika Vadnala, 7. veliki ruski pisatelj (Lev
Nikolajevič, »Vojna in mir«).

Diagonalno brane črke na označenih poljih dajo
tri kovine.

VINSKA SODA

Soda na sliki držita skupaj 68 litrov. Na vsakem
sodu je od prave oznake prostornine v litrih
ohranjena le številka 1. K enici je treba na vsa¬
kem sodu pripisati po eno številko tako, da bo
vsota števil na obeh sodih 68. Koliko torej drži
vsak sod?

NASLOVNICA

Ati

KURT AREH

Kurt je stavbarski strokovnjak. Kako pravimo
torej vedi, ki ji pripada?

PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO

V.: TOLE MERI ...

... električno napetost! Najprej spremenite črko
l v črko T, nato premešajte vse črke v okviru
in povejte, kako se imenuje ta naprava?

TIM 6  • 78/79 2  8  7

PALINDROMNI REBUS

KATERI VTIČ JE PRAVI?

Katerega od štirih vtičev mora vključiti dekle,
da si bo lahko posušilo lase?

RAREBUS

( 1 , 2 , 3 )

Rarebus rešujemo tako, da črke, ki jih kažejo
številke pod posamezno risbico, najprej prečrta¬
mo, nato pa jih v istem vrstnem redu dodamo
na koncu rebusa za vsemi pojmi in rešitev pre¬
beremo od leve proti desni.

ŠTEVILČNICA

Najprej ugani, katere so besede v ključu. Vsaka
številka pomeni eno in vedno isto črko. Nato s
pomočjo številk prenesi črke besed iz ključa k
spodnjim številkam in prebral boš neko misel.

Ključ:

1 2 3 4 5 6 7

8 9 10 11 12 13
14 15 7 16

— sadno drevo z jajčastim
koščičastim plodom mo¬
dre barve

— nasilnik, tiran

— nestrupena kača velikan¬
ka, boa

Misel:

11 7—11 7471 11 12 — 16 4973711 62
— 6 2 — 8 14 15 10 — 4 9 7 16 10 5 2 11 —

12 15 13 12 16 12 9 — 16 2 15 11 12 —
11 7 4 7 1 2 11 — 12 15 13 12 16 12 9

Paiindromni rebus rešujemo kot navadni rebus,
le rešitev preberemo nazaj — torej tako, da
vse črke preberemo od desne proti levi.

REŠITVE UGANK

REŠITEV NAGRADNE KRIŽANKE IZ 5. ŠTEVILKE:

Vodoravno: Pentoda, orodjar, DT, tamar, etanol,
ime, DP, elemi, Rato, pol, lev, ataka, ŠJ, Ank,
tečnost, AA, rr, orlica, oko, tarok, nabla, led,

00. rd, riba, dvojna, oro, SM, es, os, din, Mio-
cen, Pag, rov, metal, AP, Adam, trioda, dalj,
Anvar.

ZLOGOVNA KRIŽANKA. Vodoravno: 1. železar¬
na, — tev, 4. deva, 5. razvada, 6. kovanje, 7.
Lili, — sta, 9. bananovec.

MAGIČNI LIK. Vodoravno in navpično: 1. zele¬
nec, 3. Alemani, 3. seminar, 4. znanost, 5. Le-
nassi.

SKRITA MISEL: Tam, kjer odpove znanost, mora
nastopiti inteligenca.

ŠALJIVA KEMIJA: da bi dobili kobalt (Co), mo¬
ramo kisik (O) dodati ogljiku (C) in podobno
žveplo za cezij ter fluor za kalifornij. Vse je
seveda samo igra s kemičnimi znaki prvin.

ENAČBA: Ni-kola, sop-ara, rida, Ti-vat, stik,

i-Kra, pr-Ema, Eve, č-ep, del, A-Kra, Jo-žica, In-
ter, Prem, A-kra, lom, Is-Kra, lij, o-mikron. Mi¬
sel: Niso prida tisti, ki preveč delajo in pre¬
malo mislijo.

NOVE ZAČETNICE: Lepenski vir

REBUSA: 1) profesor (Pro fes or — narobe ro);
2) izotop (iz O top).

TIMOVI NAGRAJENCI

1. Niko Golob, Polzela 20 g, 63313 Polzela

2. Robi Bičič, Klis A/2, 61360 Vrhnika

3. Robert Golob, Šentilj 117/a, 62212 Šentilj

288  TIM 6 • 78/79

Pav e Gregorc

nagradna križanka

tl J A ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE
fehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6
[uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
jin Lokovšek. Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr-
Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo-
Itehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
lloletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din
b  naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
tX • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna
I tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Raziskovalna
I, Kulturna skupnost. Izobraževalna skupnost in Skup-
zaposlovanje Slovenije.

poštnina plačana v gotovini

XVII. letnik

Marec 1979