GEOLOGIJA 23¡2, 189—220 (1980), Ljubljana
UDK 552.54 + 550.4:551.73/76(497.12) = 863
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine
na žirovskem ozemlju
Upper Permian, Scythian, and Anisian rocks in the Žiri area
Karel Grad in Bojan Ogorelec
Geološki zavod, 61000 Ljubljana, Parmova 33
Kratka vsebina
Za interpretacijo sedimentacijskega okolja v zahodnih Posavskih gubah
v časovnem intervalu od zgornjepermske do anizične stopnje so bili v
okolici Zirov detajlno raziskani trije sklenjeni profili. V splošnem pre-
vladuje zgodnjediagenetski dolomit z vložki satastega dolomita in evapo-
ritov v spodnjem delu zgornjepermskega zaporedja. Na njem leži v
omejenem obsegu belerofonski apnenec. Scitske karbonatne kamenine vse-
bujejo vmesne klastične plasti z lečami oolitnega apnenca. Anizični dolo-
mit z vrsto Meandrospira dinarica kaže na litoralno okolje. Temni zgor-
njepermski dolomit in apnenec imata v primerjavi s svetlim različkom
na prehodu iz zgornjepermske v scitsko stopnjo trikrat več železa in
mangana; tudi količini stroncija in natrija sta večji. Primerjava z ustrez-
nimi profili na sosednjih ozemljih kaže, da je od zgornjepermske do ani-
zične stopnje segala zaprta kontinentalna polica od Madžarske na vzho-
du prek Slovenije v severno Italijo.
Abstract
Three contLnous sections from the Ziri area in Slovenia serve to inter-
pret the sedimentary environments during the time interval between the
Upper Permian and Anisian stages. The corresponding rock sequences
were investigated by biostratigrapjiical, sedimentological, and geoche-
mical methods. In general, dolomite of early diagenetic origin prevails,
intercalated with cellular variety and evaporites in the lower part of
Upper Permian. It is overlain by Bellerophon limestone in some restricted
sections. The Scythian carbonate rocks are interbedded with clastic depo-
sits containing well developed lenticular oolitic limestone. The Anisian
dolomite, characterized by Meandrospira dinarica, appears to have been
deposited in littoral conditions. As to the distribution and abundance of
chemical elements, the iron and manganese contents are three times hig-
her in the dark Upper Permian dolomite and limestone compared to the
light grey dolomite that is transitional in the lithostratigraphic position
between Upper Permian and Scythian rocks. Likewise, the Sr and Na
contents are higher. The correlation with some sections from the adja-
cent lands indicates that sea advanced over the Middle Permian Val Gar-
dena beds of continental origin. A continental shelf extended from Hun-
gary in the east over Central Slovenia to Northern Italy.
190	K. Grad & B. Ogorelec
Uvod
Sistematično raziskovanje mezozojskih karbonatnih kamenin v Sloveniji
z biostratigrafskega, mikrofacialnega, mineraloškega in geokemičnega vidika
ima primerjalno vrednost pri rekonstrukciji facialnih sprememb ter paleogeo-
grafskih in tektonskih razmer na širšem območju Južnih Alp in Dinaridov.
Splošna geološka slika, dobljena po tej poti, je podlaga za preučevanje geneze
stratiformnih rudišč ter njihovega današnjega položaja in zgradbe. Nastanek
teh rudišč je v veliki meri odvisen od litofacialnih sprememb, paleogeograf-
skega položaja izvornega območja in sedimentaci j skega prostora ter je vezan
na kamenine določene starosti.
V	tem prispevku opisujemo litološki razvoj in geokemične značilnosti zgor-
njepermskih, skitskih in anizičnih kamenin, v glavnem karbonatnih, na žirov-
skem ozemlju. To območje je del zahodnih Posavskih gub z zapleteno naluskano
in narivno zgradbo.
Dosedanje raziskave
V	letih 1899 do 1903 je F. Kossmat izdelal geološko specialko Skofja
Loka—Idrija v merilu 1 : 75 000. Razlago karte je objavil leta 1910. Pri Zažarju
in Vrzdencu je v belerofonskem apnencu prvi našel zgornjepermske fosile, ki
jih je določil C. Diener (F. Kossmat & C. Diener, 1910). Pozneje je
raziskoval zgornjepermske plasti v okolici Zažarja F. Heritsch (1934). Zelo
nadrobno jih je biostratigrafsko in paleontološko opisal na prostoru Loških
in Polhograjskih hribov A. Ramovš (1958). Po litološkem razvoju in fosilih,
med katerimi prevladujejo brahiopodi, je ločil tri litološke enote, ki jih je
razdelil na 12 horizontov. Spodnja enota obsega šest horizontov in sestoji iz
temno sivega apnenca s favno kavkaškega in indoarmenskega tipa. Druga enota
je razdeljena na tri horizonte in sestoji prav tako iz apnenca s favno, podobno
južnotirolskemu in indoarmenskemu razvoju. Najvišja enota je apnenodolo-
mitna z redkimi fosili v spodnjem delu; deli se na tri horizonte. Ponekod pre-
vladuje dolomitni razvoj, apnenec pa povsem manjka. To je značilno predvsem
za škofjeloško-polhograjsko tektonsko enoto.
Ozemlje med Skofjo Loko in Polhovim gradcem sta kartirala za osnovno
geološko karto — list Kranj v merilu 1 :100 000 in napisala razlago karte
K. Grad in L. Ferjančič (1976). V zgornjepermskih plasteh sta našla
več razvojev, ki se lateralno nadomeščajo. V Polhograjskih hribih prevladuje
dolomit, proti zahodu, med Zažarjem in Blegošem, pa v spodnjem delu apnenec
s številnimi fosili in v njegovi krovnini dolomit. Na zahodni strani Žirovskega
vrha — v dolini Račeve in prek Javorjevega dola proti Idrijci — leži spodaj
plastoviti dolomit, na njem pa temno sivi apnenec z algami in foraminiferami.
V profilu Javorjev dol je apnenec prekrit s poroznim in luknjičavim dolomitom.
Njegova starost ni določena, zato je vprašanje meje med permskimi in skitskimi
plastmi odprto. Drugod je v tem položaju plastoviti dolomit s primesjo sljude
in drugega detritusa.
Više sledi do 200 m debela skladovnica sljudnato peščenega lapornega skri-
lavca z vmesnimi plastmi in lečami mikritnega ter ponekod oolitnega apnenca.
Skrilavopeščene plasti vsebujejo pomembne fosilne školjke Claraia darai in
Anodontophora fassaensis, oolitni apnenec pa značilne polžke vrste Holopella
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju
• 191
gracilior in ostanke školjčnih lupin. Naslednja litološka enota enake debeline
200 metrov je neizrazito plastoviti nekoliko zrnati dolomit brez določljivih fosi-
lov. Po tanjšem vložku sivega peščenega lapornega skrilavca sledi nato modro
sivi gomoljasti apnenec, debel do 100 metrov. V njem so našli poleg redkih
amonitov Tirolites idrianus, T. carniolicus, T. cassianus bolj pogostno vrsto
polža Natiria costata. V vzorcih z območja Ledin in Razpotja pri Idriji pa je
S. Pantićeva določila konodonte Ellisonia triassica in foraminifere Mean-
drospira pusila ter Ammodiscus incertus.
V anizični stopnji prevladuje dolomit, v spodnjem delu plastovit in ponekod
paso vit, više pa neplastovit (K. Grad & L. Ferjančič, 1976). V ilirsko
podstopnjo šteje A. Ramovš (1967) pisani laporni apnenec z rožencem v oko-
lici Polhovega gradca; v njem je določil foraminifero Meandrospira dinarica.
Regionalna geološka slika
Geološka zgradba. V času alpske orogeneze se je oblikovala na škofjeloško-
idrijskem ozemlju (si. 1) zapletena narivna in luskasta zgradba. Najnižja tek-
tonska enota so blegoško-vrhniški nizi, ki predstavljajo tektonsko polokno pod
škofjeloško-trnovskim pokrovom. Blegoško-vrhniški nizi sestoje v glavnem iz
nagubanih in delno naluskanih triadnih plasti. Zgornjepermske, grödenske in
karbonske plasti tvorijo jedra antiklinal in se pokažejo na površju ob reverznih
prelomih v jugovzhodnem delu med Crnim vrhom in Betajnovo ter Horjulom.
SI. 1. Položajna skica raziskanih profilov na Žirovskem
Fig. 1. Location sketch map of the sections examined in the Ziri area
192	K. Grad & B. Ogorelec
Skofjeloško-trnovski pokrov je največja tektonska enota na prostoru za-
hodno od Ljubljane. Obsega idrijsko-žirovsko ozemlje s Trnovskim gozdom in
škofjeloško-polhograjsko ozemlje. Nadrobno je o tej enoti pisal I. Mlakar
(1969) in jo imenoval žirovsko-trnovski pokrov. Zatem sta K. G r a d in L.
Ferjančič (1976) predlagala ustreznejše ime škofjeloško-trnovski pokrov
glede na njegovo razprostranjenost. Sestoji iz mlajšepaleozojskih in triadnih
plasti. Na območju Trnovskega gozda so udeleženi v zgradbi pokrova še jurski,
kredni in eocenski skladi. Ob zahodnem stiku pokrova blegoško-vrhniških ni-
zov s škofjeloško-trnovskim pokrovom leže na zgornjetriadnem dolomitu, ozi-
roma na karnijskih plasteh, karbonatne in grödenske plasti Žirovskega vrha.
Narivna ploskev vpada proti jugozahodu.
V sklenjenem zgornjepermskem pasu med Zažarjem in St. Joštom, dolgem
4,5 km, vpadajo plasti proti severovzhodu in leže inverzno na spodnjetriadnih
plasteh. S severovzhodne strani so ob reverznem prelomu v tektonskem stiku
s spodnjetriadnimi in anizičnimi plastmi.
Najdaljši (15 km) sklenjeni pas zgornjepermskih plasti se razteza med
Smrečjem in Laniščem pri Sovodnju na zahodni strani Žirovskega vrha. V oko-
lici Zirov in v dolini Račeve jih delno prekrivajo aluvialne naplavine.
Med Smrečjem in Zirmi vpadajo zgornjepermske plasti proti jugozahodu pod
kotom 20" do 40®. Dalje proti zahodu so vedno bolj strme in na Mrzlem vrhu
in v Javorjevem dolu so že navpične, preidejo nato v inverzni položaj in vpa-
dajo proti severovzhodu.
Sedimentološki profili na žirovskem ozemlju
Zgornjepermske plasti sestoje iz temno sivega apnenca in sivega dolomita.
Njun razvoj, debelina in zaporedje se spreminjajo, kar kaže na spremembe
paleogeografskih razmer in sedimentaci j skega okolja. To sta prvi morski sedi-
mentni kamenini, nastali v obnovljeni Tetidini geosinklinali po prekinitvi mor-
ske sedimentacije v srednjepermski periodi. Srednjepermske grödenske plasti
rdečkastega peščenjaka, redkeje meljevca in konglomerata, so omejene na Po-
savske gube in Južne Karavanke, medtem ko v južni Sloveniji ustrezne kame-
nine manjkajo. Na Žirovskem vrhu so debele več sto metrov. V njihovi krovnini
pa leže spodnjetriadne plasti, debele okoli 600 m.
Zgornjepermske plasti so litološko pestro razvite zlasti v zahodnem delu
Posavskih gub med Ljubljano, Idrijo, Kranjem in Cerknim. V okolici Zirov smo
izbrali za sedimentološke in geokemične raziskave dobro razkrit profil Javor-
jev dol ob poti iz Sovodnja na Mrzli vrh, dolg 220 m.
Profil Javorjev dol (si. 1 in 2) je del sklenjenega zgornjepermskega pasu, ki
se razteza po dolini Račeve prek Zirov proti Spodnji Idriji.
Plasti ležijo ponekod obrnjeno in vpadajo pod kotom okrog 30" proti severu.
Zgornjepermski dolomit je v spodnjem delu profila debel okrog 50 metrov.
Na njem leži temen ploščasti apnenec z bogato favno, debel 90 metrov, apnencu
pa sledi še 70 metrov tankoplastovitega dolomita, ki tvori prehod med zgornje-
permskim apnencem in skitskimi peščenoskrilavimi plastmi. Kontakt med zgor-
njepermskim dolomitom in grödenskimi plastmi je pokrit.
Dolomit je tankoplastovit, temno siv, značilne zanj so lezike glinastega skri-
lavca in manjše leče satastega dolomita. Povečini so plasti debele 5 do 20 cm,
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju	• 193
redke dosežejo 120 cm. Povprečno vsebuje dolomit 80 do 90 Vo karbonatov,
največ pa 95 "/o. Njegova temna barva je posledica organske primesi in pirit-
nega pigmenta. V golicah je povečini rjavkast zaradi limonitiziranega pirita in
kaže peščen videz. Med nekarbonatnimi minerali prevladujejo minerali glin,
kremen in muskovit, v sledovih pa so prisotni še glinenci. Kremen je dveh
vrst. Večji del njegovih zrn je detritičen (tabla 1, si. 1). Ta zrna so ostroroba,
imajo nepravilne konture in merijo okrog 50 /um. Avtigenega izvora so redka
idiomorfna zrna ter mikrokristalni kremen v medprostorih in žilah. Od minera-
lov glin smo našli le illit. Redki vzorci kažejo neizrazito laminacijo, ki je pogo-
jena z večjo ali manjšo primesjo detritične primesi. Vsi lističi sljude so z daljšo
osjo orientirani vzporedno s plastovitostjo.
Dolomit je večidel rekristaliziran mikrodolosparit s hipidiotopično strukturo;
njegova zrna merijo do 30 ^m. Prvotna struktura kamenine je ohranjena slabo
in poredko. Posamezni vzorci vsebujejo pelete, fragmente skeletnih in neskelet-
nih alg ter izsušitvene pore. Določljivih fosilov v vzorcih nismo našli. Dolomit
je homogen in brez opazne poroznosti.
Dokaj pogostne so v zgornjem delu permskega dolomita nepravilne, nekaj
metrov velike leče satastega dolomita. Makroskopsko se te leče ločijo od pri-
kamenine po svetlejši rumenkasto sivi barvi, po prhkem, peščenem videzu in
po tankih kalcitnih žilicah, ki izstopajo iz površja. Delež kalcita v vzorcih sa-
tastega dolomita znaša 20 do 80''/o. Kalcitne žile se med seboj prepletajo in
pogosto opazujemo pravo mrežasto strukturo satovja. Kalcitna zrna merijo
večinoma nekaj sto jum. Ponekod so med kalcitom pomešana posamezna polja
avtigenega kremena z vlaknato strukturo. Po teksturi je satasti dolomit mono-
kriten z mikrodolosparitnimi polji. Nastal naj bi bil s kalcitno cementad j o
zdrobljenega dolomita, kar je posledica izluževanja evaporitnih mineralov, ki
so bili prvotno prisotni v dolomitu.
Rentgenske slike 17 vzorcev kažejo, da je stopnja kristalizacije zgornje-
permskega dolomita srednja. Razmerja jakosti (višin) dolomitnih refleksov pri
kotih 2§ = 35,30 37,3» za katodo Cuk (metoda Füchtbauer & Gold-
smith, 1956) so v mejah med 0,62 in 0,82. Za primerjavo omenjamo, da ima
dobro kristalizirani dolomit koeficient stopnje kristalizacije okrog 1,0.
Više prehaja zgornjepermski dolomit v temno sivi in črni tankoplastoviti
apnenec, ki vsebuje naslednje fosile (L. S rib ar, neobjavljeno poročilo) :
Alge: Gymnocodium bellerophontis (Rothpietz) (tabla 1, si. 2), Vermipo-
rella nipponica Endo (tabla 1, si. 3), Permocalculus sp., Permocalculus jragilis
(Pia) in Mizzia sp.
Foraminifere: Hemigordiopsis renzi Reichel, Agathammina sp., N0-
dosaria sp., Geinitzina sp., Glohivalvulina sp., Frondicularia sp. in Ammodi-
scus "p.
Razen alg in foraminifer so v preiskanih vzorcih zelo številne ploščice ehi-
nodermov (povečini krinoidi), redkejši pa so fragmenti moluskov in ostrakodi.
Ponekod se dobe preseki polžev iz rodu Bellerophon.
Apnenec je srednjeplastovit. Posamezne plasti merijo 10 do 30 cm, redke so
debele do 0,5 metra. Kontakti med plastmi so večidel ravni, ponekod pa rahlo
valoviti. Med apnencem nastopajo redke lezike ali tanke pole črnega glinastega
skrilavca.
3 — Geologija 23/2
194
K. Grad & B. Ogorelec
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju
• 195
196	K. Grad & B. Ogorelec
Po strukturi je apnenec rahlo rekristalizirani biomikrit in biosparit. V več-
jem delu plasti so alge tako pogostne, da so kamenotvorne. Vrsti Gymnocodium
bellerophontis in Vermiporella nipponica se med seboj izključujeta; le zelo
poredkoma nastopata skupaj. Mestoma obraščajo alge tudi redke odlomke mo-
luskov. Od drugih alokemov so prisotni še peleti in intraklasti.
Delež karbonata v preiskanih vzorcih apnenca znaša okrog 95 "/o. V netop-
nem ostanku prevladujejo illit, priritizirana organska snov, ki daje kamenini
temno barvo, in avtigeni kremen. Idiomorf na zrna avtigenega kremena merijo
do 200 jum. Več vzorcev je dolomitiziranih. Dolomitni romboedri so veliki okrog
60/vm in so nastali v pozni diagenezi. Njihov delež cenimo do 5'"/o.
Na apnencu leži še okrog 70 metrov svetlo olivno in rumeno sivega dolomita.
Prehod apnenca v dolomit je oster in razkrit. Ker v tem dolomitu ni fosilov,
značilnih za skitsko stopnjo, dopuščamo možnost, da je del dolomita zgornje-
permske starosti. Skitski fosili nastopijo šele v peščenem skrilavcu in apnencu
nad dolomitom.
Debelina plasti zgornje dolomitne enote je različna. V večjem delu je dolo-
mit tankoplastovit in zelo tankoplastovit ali celo laminiran, posamezne plasti
v njegovem vrhnjem delu pa dosežejo debelino enega metra. Na kontaktu
apnenca z dolomitom so nepravilne leče satastega dolomita.
Dolomit je večidel zrnat in kaže saharoidno strukturo. Nekoliko motna zrna
merijo 40 do 400 /лт (poprečno 80 //m) in imajo delno razvite kristalne ploskve.
Poroznost dolomita je medzrnska, delež por pa je različen. Nekateri vzorci so
brez opazne poroznosti, največ jo cenimo na 10 "/o. Prvotna struktura kamenine
ni ohranjena v nobenem vzorcu.
Dolomit je večidel kalcitiziran (dedolomitiziran), le dva od preiskanih vzor-
cev sta čista. Delež kalcita znaša največ 50 "/o, večina ozrcev pa ga vsebuje
okrog 20 "/o. Delno gre za pravo dedolomitizacijo dolomitnih zrn in njihovo
nadomeščanje s kalcitom, del kalcita pa je žilne vrste — zapolnjuje tanke žilice
in nepravilna gnezda. Poleg kalcita je skoraj v vseh vzorcih prisoten še avti-
geni kremen v porah in žilah (tabla 2, si. 1).
Skupni delež karbonata v zgornji dolomitni enoti se giblje med 94 in 98 Vo.
Med nekarbonatnimi minerali nastopajo kremen, muskovit in illit. Dolomit kaže
visoko stopnjo kristalizacije (popolno zgradbo dolomitne mreže). Dobljene
vrednosti koeficienta stopnje kristalizacije za 12 preiskanih vzorcev so v mejah
med 0,76 in 1,04.
Na vrhu zaporedja plasti v Javorjevem dolu je rjavkasto rumeni peščeni
skrilavec s polami biosparitnega in oosparitnega apnenca. Skitska starost teh
plasti je določena s fosili.
Primerjalni zgornjepermski profili. Pri Ledinici severozahodno od Zirov je
F. Kossmat (F. Kossmat & C. Diener, 1910) opisal podoben lito-
loški razvoj zgornjega perma, kot smo ga sedaj našli v Javorjem dolu; oba
profila sta del istega sklenjenega pasu. Na grödenskem peščenjaku si slede
peščeni dolomit, apnenec s fosili in zopet dolomit, ki je ponekod luknjičav.
Verjetno je bil tak razvoj zgornjepermskih plasti precej razširjen v smeri
Otalež—Masore—Sebrelje. Vendar je tod narivna zgradba zapletena. V raz-
iskovalni vrtini V-2 70 v Masorah na levi strani Idrijce se do globine 124,80 m
menjavajo glinasti skrilavec, dolomit, apnenec in luknjičavi dolomit. Niže se
do globine 194,50 m temno sivi apnenec menjava s polami črnega in sivo zele-
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju	• 197
nega skrilavca. Na globini 187 m je določila L. Sribarjeva (1970, neob-
javljeno poročilo) v temno sivem apnencu preseke foraminifere Agathammina
sp. in fragmente alge Permocalculus sp. V intervalu 194,50 do 253,00 m prevla-
duje temno sivi apneni dolomit, vmes pa se ritmično menjavata svetlo sivi do-
lomit in temnejši glinovec. Značilnost celotnega odseka so tanke žilice kalcita,
žilice in gomoljasti skupki sadre ter redke prevleke z žveplom. Na globini
256,40 m je L. Sribarjeva (1970, neobjavljeno poročilo) našla več presekov
Gymnocodium h eller ophontis in krinoide (F. Drovenik & K. Grad, ne-
objavljeno poročilo).
Litološki razvoj zgornjepermskih plasti v vrtini v Masorah je precej po-
doben profilu Javorjevega dola. Vendar jedra iz te vrtine niso bila nadrobno
sedimentološko in geokemično raziskana in zato neposredna primerjava ni
mogoča.
V zgornjepermski periodi je preplavljalo plitvo morje večji del današnjih
Posavskih gub in zahodni del Južnih Karavank. V splošnem prevladuje dolomit.
Apnenec je omejen na sorazmerno majhno škofjeloško-idrijsko območje, kjer
so znana bogata fosilna najdišča, predvsem brahiopodov. V zahodnem delu
Južnih Karavank sestoji spodnji del zgornjepermskega zaporedja iz luknjiča-
vega in satastega dolomita, ponekod s tankimi vložki apnenca, zgornji del pa
iz plastovitega in skladovitega dolomita. V potoku Košutnik, severno od Med-
vodij, ustreza spodnjemu delu 80 m dolomitne breče in satastega dolomita
z vložkom temno sivega mikritnega apnenca in dolomita, ki vsebujeta nasled-
nje fosilne vrste: Velehitella triplicata Kochansky-Devidé, Mizzia velehitana
Schubert in Gymnocodium h eller ophontis (Rothpietz). Zgornji del skladovnice
predstavlja temno sivi mikritni plastoviti dolomit, debel 200 m. Na njem leži
spodnjetriadni kalkarenitni in oolitni apnenec, ki se menjava z laporjem (S.
Bus er, 1974). V Savskih jamah nad Jesenicami pa je S. Bus er (1974)
našel v dolomitu naslednje mikrofosile: Glomospira sp., Hemmigordius sp.,
Agathammina sp., Anthractyliopsis lastensis Accordi, Gymnocodium hellero-
phontis (Rothpietz) in Aeolisaccus dinningtoni Elliot.
Podoben razvoj zgornjepermskih kamenin, kot je karavanški, je opisal W.
B u g g i s c h (1974) v profilu Reppwand v Karnijskih Alpah. Celotno skladov-
nico, debelo 250 m, je po mikrofacialnih in geokemičnih raziskavah razdelil na
šest enot. Na grödenskih plasteh sledi najprej satasti dolomit, debel 3,50 m, nato
pa tankoplastoviti bituminozni in laporni dolomit s foraminiferami, polži in
ostrakodi (15 m). Satasti dolomit kaže na evaporitsko okolje, bituminozni dolo-
mit pa na zvezo s plitvim odprtim morjem. Nad bituminoznim dolomitom se
ponovi satasti in luknjičavi dolomit (15 m), na njem pa leži ploščati in plasto-
viti dolomit z intraklasti, ooidi, foraminiferami in algami (31 m). Ta dolomit
kaže na zvezo z odprtim plitvim morjem. Više sledi debeloplastoviti in masivni
mikritni dolomit z ostrakodi in radiolarijami (100 m), ki je nastal v mirni vodi.
Najvišji horizont zgornjepermskih kamenin sestoji iz sparitnega plastovitega
dolomita (75 m). Zanj so poleg ostankov lupin značilni slabo ohranjeni kono-
donti. Po fosilih, sorazmerno visoki količini netopnega ostanka (9,2 "/o) in pla-
stovitosti je sklepal W. Buggisch (1974) na razgibano vodo in na zvezo
z odprtim morjem.
O zgornjepermski belerofonski formaciji v italijanskem delu Južnih Alp
sta dala precej podatkov A. Bosellini in L. A. Hardie (1973). Proti
198	K. Grad & B. Ogorelec
zahodu sega ta formacija v Dolomite in dalje približno do judikarijskega pre-
loma zahodno od Trenta in Bozna. Proti jugu je ozemlje pokrito z mlajšimi
plastmi in zato južna meja zgornjepermskega bazena ni določena. Debelina
plasti raste od zahoda proti vzhodu; na območju Cortine v Dolomitih znaša
okoli 500 m, proti vzhodu pa celo 600 m. A. Bosellini in L. A. Hardie
(1973) sta razdelila belerofonsko formacijo na spodnji — dolomitno-sadreni
»fiamazza-«-« facies in zgornji — mikritno-skeletni apnenčev »badiota-<-< facies.
Spodnji predstavlja na obrobju sedimentaci j skega prostora celotno zgornje-
permsko formacijo. Sestoji iz plastovitega dolomikrita, ki se menjava podrejeno
z luknjičavim dolomitom in brečastim dolomitom. Proti vzhodu — v centralnih
in vzhodnih Dolomitih in Karniji je karbonatno-evaporitni facies omejen na
spodnji del belerofonske formacije; tu se ciklično menjavajo sadra, dolomit
in skrilavec. V zgornjem delu belerofonske formacije se na tem območju, ki
predstavlja centralni del sedimentacijskega prostora, peletni mikritni apnenec
menjava z bituminoznim apnenim skrilavcem. Apnenec vsebuje alge in benton-
ske foraminif ere, redkejši so školjke, brahiopodi in polži. Proti obrobju bazena
se ta facies menjava z dolomitom. R. Assereto in sodel. (1973) so v članku
o permsko-triadni meji v Južnih Alpah preučevali razširjenost različnih fosilnih
skupin v belerofonskem apnencu in prišli do sklepa, da so fosilne skupine
močno odvisne od sedimentacijskega okolja. Najprej se pojavijo manj zahtevni
organizmi glede življenjskega okolja, kot so alge, ostrakodi in foraminif ere.
Slede evrihaline vrste plitvovodne favne, kot so Bakevellia, Shizodus, Liehea
in morda konodont Ellisonia, ki prenesejo širok razpon slanosti. Končno pridejo
glede slanosti zahtevne stenohaline morske oblike npr. brahiopodi in ammo-
noidi.
Ugodno okolje za razvoj brahiopodov je nastopilo na ozemlju Madžarske
in Jugoslavije prej kot v italijanskih Južnih Alpah. To obenem dokazuje, da
je prišla v zgornjepermski periodi splošna transgresija od vzhoda in napre-
dovala na območje zahodne Tetide,
Tudi v Sloveniji moremo v glavnem razlikovati dva faciesa zgornjepermskih
plasti — dolomitnega in apnenčevega- Dolomitni facies je daleč najbolj raz-
širjen v Karavankah in v večjem delu Posavskih gub. Prične se z zrnatim sata-
stim in ponekod brečastim dolomitom, ki prehaja više v plastoviti dolomit.
Pogoji za življenje so bili na splošno slabi; zaradi močnega izparevanja vode
se je zelo povečala slanost. Zato so evrihaline vrste, kakor so dasikladaceje,
ostrakodi in bentonske foraminifere, le redke, V zahodnem delu Posavskih gub,
tj. na škofjeloško-idrijskem ozemlju, pa kažejo stenohaline školjke, rameno-
nožci in korale v apnencu, da je bilo tod morje že v spodnjem delu zgornje-
permske periode dokaj normalno slano. Le proti koncu zgornjega perma so se
tudi na tem območju življenjski pogoji poslabšali. Na to kaže tudi dolomit,
nastal v zgodnji diagenezi. Mikrofacialno in geokemično raziskani profil Javor-
jev dol moremo imeti za značilen razvoj zgornjepermskih plasti v centralnem
delu sedimentacijskega prostora.
V Julijskih Alpah apnenčev razvoj ni znan na površju. Verjetno je pokrit.
Zato razvoja belerofonske formacije na območju Zirov ni mogoče primerjati
zvezno z »badiota-« faciesom italijanskih Južnih Alp.
Skitske plasti. V Sloveniji imajo skitske kamenine večji obseg kot zgornje-
permske. Razširjene so v Karavankah, v Posavskih gubah in na Dolenjskem.
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju	• 199
V Južnih Karavankah prevladuje lapor in laporni apnenec, v Posavskih gubah
pa vsebuje spodnji del skitskih plasti veliko terigene primesi. Značilen je tudi
dolomit, ki v znatni meri nadomešča apnenec in laporni apnenec Južnih Ka-
ravank.
Za mikrofacialne in geokemične raziskave skitskih plasti smo izbrali profil
Dedjek zahodno od Polhovega gradca pri Ljubljani. Tudi ta profil se nahaja,
podobno kot zgornjepermski, v zahodnih Posavskih gubah. Podlaga skitskih
plasti je na območju Dedjeka zgornjepermski dolomit.
Profil Dedjek (si. 1 in 3). Profil skitskih plasti ob lokalni poti v Škandrovem
grabnu zahodno od Polhovega gradca in južno od hriba Dedjek je dolg 600 m.
Plasti ležijo normalno in vpadajo pod kotom okrog 30® proti jugozahodu. Regio-
nalno je ta profil del sklenjenega pasu skitskih plasti, ki se vleče iz Poljanske
doline prek Črnega vrha proti Butajnovi. Strukturno pripada ta pas blegoško-
vrhniškim nizom, na katere je narinjen škofjeloško-trnovski pokrov (K. Grad
& L. Ferjančič, 1976).
Makroskopsko ločimo v profilu štiri značilne člene. Spodnji člen je debel
100 metrov in sestoji iz svetlega plastovitega dolomita s peščenim videzom;
vsebuje različne količine detritičnih zrn kremena in muskovita. Starost dolo-
mita s fosili ni določena; verjetno je del te dolomitne enote zgornjepermski,
podobno kakor dolomit v Javorjevem dolu. Kontakt s permskim apnencem je
v profilu Dedjek tektonski in pokrit. Dolomitu sledi 160 metrov peščenega
skrilavca s tanjšimi polami in lečami oolitnega apnenca. V zgornjem delu skit-
skega zaporedja si slede: 180 metrov svetlo sivega zrnatega dolomita z nejasno
plastovitostjo, 25 metrov laporastega skrilavca in na vrhu okrog 140 m temno
sivega laporastega apnenca, ki je ponekod delno ali popolnoma nadomeščen
z dolomitom. Meja med skitskim laporastim apnencem in anizičnim dolomitom
je litološka in lepo odkrita.
V	spodnjem delu profila je dolomit svetlo olivno siv in srednje siv. Njegove
plasti so debele do 20 cm in navadno laminirane. Laminacija je pogojena z
večjo in manjšo primesjo detritusa. Rentgenske preiskave kažejo, da med
detritičnimi minerali prevladuje kremen, sledita mu muskovit in illit, v sle-
dovih pa so prisotni še glinenci. Delež detritične komponente je spremenljiv;
v preiskanih vzorcih znaša 6 do 23 »/o, vendar doseže v posameznih laminah
tudi 40 "/o (tabla 2, si. 2). Dolomit je na površju videti nekoliko peščen, značilen
je zanj tudi sijaj zaradi primesi sljude. Struktura dolomita je ksenotopična,
posamezna zrna merijo 20 do 50 џта. Detrična zrna kremena so ostroroba do
slabo zaobljena, kažejo enotno potemnitev in merijo do 60 џт. Prvotna struk-
tura kamenine ni več ohranjena, makroskopsko pa so vidni dokaj pogostni
drobni vzporedni stilolitni šivi.
Nad spodnjo dolomitno enoto leži 160 metrov debela serija zelenkasto sive-
ga, v vrhnjem delu tudi rdečkastega peščenomeljastega skrilavca z vmesnimi
plastmi oolitnega in mikritnega apnenca. Tako menjavanje skrilavih in apnenih
plasti je za skitsko zaporedje značilno na širšem prostoru Posavskih gub.
V	mineralni sestavi meljastega skrilavca močno prevladuje kremen. Slede
mu minerali glin (illit in klorit) ter muskovit. Glinenci so zastopani z nekaj
odstotki, rdečkasta barva skrilavca je pogojena s sledovi hematita. Količina
kalcita, kot edinega karbonatnega minerala, je precej različna, in sicer od 1,2
do 11,5 Vo. Med vmesnimi karbonatnimi plastmi v skrilavcu prevladuje oolitni
200	K. Grad & B. Ogorelec
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju
• 201
SI. 3. Skitsko zaporedje plasti pri Dedjeku na Žirovskem. Legenda pri si. 4
Fig. 3. Scythian succession of beds at Dedjek in the Ziri area See fig 4
for explanation
202	K. Grad & B. Ogorelec
apnenec, debeloplastovit in temno siv ali rjavkasto rdeč. Apnenec je večidel
že rekristaliziran, tako da prepoznamo njegovo strukturo le še po konturah
oolitnih ovojev, ki so temnejši zaradi primesi mineralov glin in hematita.
Ooidi se med seboj dotikajo in merijo do 0,5 mm. Zaradi tektonskih deformacij
v času zgodnje diageneze so številni ooidi eliptični in z daljšo osjo orientirani
vzporedno s plastovitostjo (tabla 2, si. 3 in tabla 3, si. 1). Delež karbonata
v oolitnem apnencu se giblje od 92 do 96 "/o.
Nekateri vzorci oolitnega apnenca so rahlo dolomitizirani. Dolomitni rom-
boedri so veliki do 200 џт in so zaradi primesi železa rjavkasti. Nastali so
v času pozne diageneze; njihov delež cenimo na 2 ®/o. Razen oolitnega apnenca
so med skrilavcem še redke pole in leče sivega in rjavkasto rdečega rekristali-
ziranega biosparitnega in biopelsparitnega apnenca. Med bioklasti so zastopani
odlomki skeletov ehinodermov in tankih školjčnih lupin.
Zgornji del profila se pričenja zopet s plastmi svetlo do srednje sivega
dolomita, debelimi 20 do 50 cm. Skupna debelina zgornje dolomitne enote znaša
okrog 180 metrov.
V primerjavi s spodnjo dolomitno enoto je zgornja mnogo bolj čista in
vsebuje 96 do 99,2 Vo karbonata. Le vzorci iz vrhnjega dela dolomita vsebujejo
do 12 "/o detritične primesi (kremen, glinenci, illit, muskovit, v sledovih še
kaolinit). V tem delu je dolomit bolj tankoplastovit s slabo izraženo lamina-
cijo. Večidel je dolomit drobnozrnat, kaže saharoidni videz in hipidiotopično
strukturo. Prvotna struktura je skoraj popolnoma zabrisana, le v dveh plasteh
je vidna tekstura drobne breče, oziroma onkoidov in skeletov polžev. Stopnja
kristalizacije dolomita je srednja do dobra, koeficient K, razmerje višin konic
na difraktogramih pri kotih 35,3» in 37,3», znaša od 0,60 do 0,96 za sedem vzor-
cev. Skitska stopnja se konča s plastmi srednje do temno sivega laporastega
apnenca, debelega 140 m; ponekod ga nadomeščajo pole in leče dolomita. Sta-
rost tega apnenca je določena s foraminifero Meandrospira pusilla (Ho); sicer
pa so na idrijsko-škofjeloškem območju iz tega horizonta določeni tudi kono-
donti (K. Grad & L. Ferjančič, 1976).
Mikroskopske preiskave kažejo, da je apnenec nekoliko rekristaliziran mi-
krosparit, mestoma bio- ali pel-mikrosparit. Od fosilov so poleg foraminifer
prisotni še odlomki ehinodermov, nekateri med njimi kažejo sintaksialni spa-
ritni rob. Delež alokemov je v vseh vzorcih nižji od 10 »/o. Mikrosparitna zrna
predstavljajo rekristalizirani prvotni mikrit. Vsi vzorci kažejo vzoredne stilo-
litne šive, zaradi katerih je apnenec ponekod laminiran. V njih so koncentri-
rani organska snov in minerali glin. Delež netopnega ostanka v apnencu znaša
največ 17 »/o, povečini pa 5 do 10 »/o. Med nekarbonatnimi minerali nastopajo
kremen, illit in v sledovih kaolinit. Pelati so v vzorcih redki, koncentrični in
merijo 100 do 200 //m.
Dolomitizacija apnenca je poznodiagenetska. Dolomitni romboedri merijo
več deset jum in največ 200 џт (tabla 3, si. 2). Mestoma se družijo v nepravilna
polja, velika nekaj milimetrov. Razen v plasteh, ki so popolnoma dolomitizirane,
znaša delež dolomita v apnencu največ 10 »/o.
Apnenčeve pole so debele 5 do 30 cm. Ponekod vsebujejo vložke laporastega
skrilavca, debele nekaj centimetrov in decimetrov. Na kontaktu dolomita in
apnenca znaša debelina tega skrilavca 25 metrov. Rentgenska preiskava vzor-
cev kaže, da med minerali prevladuje kalcit, slede mu kremen, illit in klorit kot
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju	• 203
minerala glin, v sledovih pa še glinenci. V primerjavi s spodnjeskitskim skri-
lavcem vsebuje skrilavec zgornje enote več karbonata, tudi do 30 Vo.
Anizične plasti. Na območju Slovenije se je nadaljevala karbonatna sedi-
mentacija v plitvem šelfnem morju iz skitske v anizično stopnjo. Prevladuje
dolomit, iz mlajšega dela anizične stopnje pa so se ponekod ohranili tudi sedi-
menti nekoliko globljega morja. Za mikrofacialno in geokemično raziskavo smo
izbrali anizične plasti v profilu Todraž na območju blegoško-vrhniških nizov
okoli štiri kilometre jugovzhodno od Gorenje vasi in šest kilometrov severo-
zahodno od profila skitskih plasti pri Dedjeku.
Profil Todraž pri Gorenji vasi (si. 1 in 4). Dolomit anizične stopnje je bil
raziskan na grebenu med potoško in hotaveljsko grapo v profilu, dolgem 200 m.
Njegova talnina in krovnina nista odkriti. Dolomit je debeloplastovit, leži sub-
horizontalno, geopetalna tekstura pa kaže na normalno lego plasti.
Makroskopsko je vidna razlika v barvi med spodnjim in zgornjim delom
profila. V spodnjih 40 metrih je dolomit temen in bolj drobnozrnat, v zgornjem
delu pa svetel in bolj debelozrnat.
Rentgenske, geokemične in mikroskopske raziskave kažejo enotno sestavo
plasti — dolomit je čist, delež karbonata pa je v vseh preiskanih vzorcih višji
od 98 «/o.
Fosili so ohranjeni v celotnem profilu in jih je kljub dolomitni sestavi ka-
menine sorazmerno mnogo. Prav foraminifera Meandrospira dinarica Kochan-
sky-Devidé & Pantič, značilna za anizično stopnjo, je najbolj pogosten fosil
(tabla 3, si. 3). Poleg nje se dobe Diplotremina cf. astrofimhriata Kristan-Toll-
mann, Glomospira sp., Glomospirella sp., Frondicularia sp., Lituolidae, frag-
menti alg, školjčne lupine, gastropodi, ploščice ehinodermov in ostrakodi. Fosil-
na združba je značilna za plitvo in mimo sedimentacijsko okolje.
Mikroskopsko ločimo v profilu štiri strukturne tipe dolomita. Najbolj po-
goste so plasti gostega svetlega dolomita in dolomita s saharoidno strukturo.
Prvotna struktura kamenine je pri vseh teh vzorcih zaradi dolomitizacije uni-
čena. Dolomitna zrna merijo 20 do 200 jum, večinoma pa okrog 60 jum. Poroznost
je medzrnska, delež por cenimo na 5 "/o, pri čemer velja, da poroznost narašča
z večjo zrnavostjo kamenine. Pore so razporejene v kamenini dokaj enakomerno
in merijo pod 2 mm. Sistem kanalov ali odprtih mikrorazpok je redek. Mikro-
dolosparit, ki se izmenjava z zrnatim dolomitom, je povečini brez vidne poroz-
nosti. V temni, spodnji dolomitni enoti prevladuje mikrodolosparit; ponekod
vsebuje konture školjčnih lupin in peletov. Prvotna struktura kamenine je
ohranjena v številnih plasteh, ki se izmenjavajo z zrnatim dolomitom. Po struk-
turni klasifikaciji F o 1 k a (1962) pripadajo ti vzorci najbolj pogosto biopel-
sparitu. Med bioklasti prevladujejo fragmenti neskeletnih alg, mikrogastropodi
in školjčne lupine. Intraklasti merijo večidel pod 2 mm in imajo neizrazite
zaobljene konture (plastiklasti). V precej vzorcih opazujemo majhne izsušitvene
pore, v nekaterih pa tudi bioturbacijsko teksturo.
Biopelsparitni dolomit (tabla 4, si. 1) se pogosto menjava z vmesnimi plastmi
biogenega-alginega dolomita. Vložki so debeli po nekaj metrov. Alge so neske-
letne, kažejo stromatolitno strukturo spužvastega videza; so tako pogostne, da
so kamenotvorne (tabla 4, si. 2 in 3; tabla 5, si. 1). Algini filamenti so mestoma
še ohranjeni. Medprostore med algami zapolnjuje najpogosteje mikrodolosparit;
vanj so ujeti še posamezni peleti, plastiklasti, foraminifere ali skeleti drugih
204
K. Grad & B. Ogorelec
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju
• 205
SI. 4. Anizično zaporedje plasti pri Todražu na Žirovskem
Legenda na hrbtni strani
Fig. 4. Anisian succession of beds at Todraž in the Žiri area
Please tum over for the explanation
Legenda k slikam 2, 3 in 4
Explanation of figures 2, 3, and 4
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju	• 207
organizmov, zelo številne pa so izsušitvene pore, velike nekaj mm, izjemoma
do 2 cm. V nekaterih vzorcih opazujemo dve generaciji dolomitnega cementa —
obrobni cement A ter mozaični cement generacije B; v večini večjih por pa je
ohranjen še interni sediment — mikritno blato, ki kaže geopetalno teksturo
(tabla 5, si. 2 in 3).
Intraformacijska breča je razvita v treh horizontih, debelih od enega do
šest metrov. V zgornjem delu profila je breča drobnozrnata, z izometričnimi,
slabo do srednje zaobljenimi klasti, velikimi 2 mm do 5 cm. Po strukturi pripa-
dajo klasti sivemu mikrosparitnemu dolomitu in so temnejši od osnove (ce-
menta). Prvotna struktura kamenine v klastih ni ohranjena.
Drugačna je intraformacijska breča v temnem dolomitu spodnjega dela pro-
fila. Tu so klasti svetli, vezivo pa je temnejše. Klasti so večinoma podolgovati
in imajo obliko lusk, običajnih v nadplimskem konglomeratu. Večji klasti me-
rijo do 5 cm in so slabo sortirani. Klasti so med seboj različno orientirani, kar
kaže na njihov transport.
V	najnižjem delu profila so med temno sivim dolomikritom posamezne le-
zike temnejšega glinastega skrilavca, debele po nekaj milimetrov. Rentgenska
preiskava vzorca kaže naslednjo mineralno sestavo — dolomit 20 "/», kremen
- 5 ö/o in illit - 75 «/o.
Stopnja kristalizacije dolomitne mreže anizičnega dolomita je srednja. Koe-
ficient K za razmerje višin dolomitnih refleksov pri kotih 2 & 35,3" in 37,3» se
giblje za 24 preiskanih vzorcev med 0,58 in 0,75.
Geokemične raziskave
Iz vseh treh profilov smo geokemično preiskali 135 vzorcev karbonatnih
kamenin. S plamensko absorbcijsko metodo so določene sledne prvine Fe, Mn,
Sr in Na, medtem ko sta Ca in Mg analizirana kompleksometrično (metoda
G. Müller, 1964). Vzorčevali smo enakomerno po celotni dolžini profilov,
tako da so zajeti vsi litološki in strukturni različki apnenca in dolomita. Za
analize slednih prvin smo vzeli 250 ali 500 mg homogeniziranega zdrobljenega
vzorca in smo ga raztopili s 50 ml HNO3 (1 : 20) ; na ta način smo dosegli, da
so se raztopili le karbonatni in delno sulfidni minerali. Za določitev Ca in Mg
smo vzeli po en gram vzorca.
V	tabeli 1 so podane mejne in srednje vrednosti Sr, Fe, Mn in Na ter delež
karbonata v različkih apnenca in dolomita.
Zgornjepermske plasti. Delež karbonata v posameznih vzorcih zgornjeperm-
skega dolomita je precej različen zaradi detritične primesi. Zato se tudi geo-
kemične vrednosti elementov gibljejo v sorazmerno širokem okviru. Cisti dolo-
mit spodnjega dela profila ima razmerje Ca/Mg med 1,65 in 1,75, kar pomeni,
da nihajo njegove vrednosti med stehiometričnim dolomitom (Ca/Mg = 1,64)
ter med dolomitom, ki vsebuje do 5 mol »/o СаСОз presežka. Sorazmerno visoke
vrednosti železa (popr. 1550 ppm) in mangana (popr. 215 ppm) so predvsem
posledica drobnorazpršenega piritnega pigmenta. Vrednosti obeh elementov
kažeta v večini primerov pozitivno korelacijo z intenzivnostjo barve karbonata.
Tako vsebuje temno sivi in črni apnenec nad dolomitom podobne količine Fe
in Mn kot dolomit v spodnjem delu profila, medtem ko je svetli zrnati dolomit
na prehodu zgornjepermskih plasti v skitske približno trikrat bolj siromašen
208
K. Grad & B. Ogorelec
Tabela 1. Sledni elementi v različkih apnenca in dolomita
Table 1. Trace elements in different limestone and dolomite varieties
* poprečna vrednost
the average value
** profil Dedjek
Dedjek section
*** profil Javorjev dol
Javorjev Dol section
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju	• 209
z železom in manganom v primerjavi s spodnjima enotama (500 ppm Fe popr.
in 45 ppm Mn popr.). Soodvisnost med železom in manganom v posameznih
vzorcih je očitna in je vidna iz profilov.
Vsebnost stroncija je v zgornjepermskih plasteh izrazito bimodalna in je od-
visna od vrste karbonatnega minerala. Apnenec vsebuje poprečno 700 ppm Sr,
dolomit spodnje enote okrog 140 ppm Sr, dolomit nad apnencem pa okrog
75 ppm. Vrednosti stroncija, kakršne smo določili v zgornjepermskem apnencu,
so pogostne v mikritnih apnencih starejših geoloških dob, ki so se usedali v
zaprtem okolju in vsebujejo organsko primes (J. Veizer & R. Demovič,
1974). Pri dolomitu zgornje enote opazujemo zvezo med stopnjo kalcitizacije
dolomita (dedolomitizacijo) in vrednostjo stroncija. Najbolj kalcitizirani vzorci
vsebujejo najmanj stroncija. Znižana vrednost Sr je za dedolomitizacijo zna-
čilna (D. J. Shearman et. al., 1961; R- C. Bathurst, 1971).
Natrij je v mejah med 60 in 480 ppm; dolomit vsebuje v poprečju nekoliko
več Na kot apnenec. Višje koncentracije natrija v dolomitu so v zvezi s slanimi
pornimi raztopinami, ki dajejo tudi Mg za zgodnjediagenetsko dolomitizacijo
v litoralnem okolju. Tudi natrij je odvisen od stopnje dedolomitizacijo, in sicer
vsebujejo bolj kalcitizirani dolomiti, ki so bili diagenetsko močneje spreme-
njeni, manj natrija. Najmanj natrija vsebujejo vzorci satastega dolomita (okrog
50 ppm). V primerjavi s čistim apnencem odprtega šelfa jurske in kredne sta-
rosti vsebuje permski apnenec, nastal v zaprtem self u in lagunah v občasno
evaporitnem okolju, enkrat več natrija (B. Ogorelec & P. Rothe, 1979).
Skitska stopnja. V splošnem kažejo vzorci karbonatnih kamenin skitske
stopnje iz Dedjeka podobne geokemične značilnosti kot zgornjepermske karbo-
natne plasti iz Javorjevega dola (tabela 1). Ločimo spodnjo dolomitno enoto, ki
vsebuje do 22 "/o netopnega ostanka, in zgornjo enoto z zelo čistim dolomitom
(do 4 "/o terigene primesi). Vrednosti železa in delno tudi mangana se gibljeta
približno proporcionalno deležu netopnega ostanka, v katerem je zastopan tudi
pirit. Tako vsebuje dolomit spodnje enote do 0,5 "/o Fe in do 150 ppm Mn,
medtem ko vsebuje čisti dolomit poprečno le 450 ppm Fe in 75 ppm Mn. V pla-
steh in debelih lečah oolitnega apnenca med meljastim skrilavcem v spodnjem
delu skitskega zaporedja je delež železa in mangana različen in odvisen od pri-
mesi hematitnih skorij v oolitnih ovojih; giblje se v mejah 760 do 4500 ppm
za Fe in 40 do 390 ppm za Mn. Zgornjeskitski temni apnenec kaže podobne
geokemične značilnosti kot zgornjepermski apnenec, saj je nastajal v podobnem
redukcijskem okolju zaprtega šelfa. Vrednost železa v apnencu se giblje v me-
jah od 0,1 do 0,5 "/o, mangana pa od 50 do 230 ppm. Soodvisnost med železom
in manganom je očitna.
Vrednost natrija je v skitskem apnencu in dolomitu nekoliko nižja kot
v zgornjepermskih plasteh, kar je posledica nekoliko intenzivnejše diageneze
(močnejše izpiranje kamenin s pornimi raztopinami), verjetno pa je bilo sedi-
mentacijsko okolje na polhograjskem območju, kjer je profil Dedjek, v skitski
dobi nekoliko manj slano (evaporitno). Poprečna vrednost natrija v skitskem
dolomitu znaša 150 ppm, v temnem apnencu 100 ppm, najmanj Na pa vsebuje
oolitni apnenec (poprečno 90 ppm).
Za stroncij v skitskih plasteh nimamo merjenih podatkov.
Anizična stopnja. Po geokemični sestavi se anizični dolomit približuje ste-
hiometričnemu dolomitu. Koeficient Ca. Mg je v mejah 1,64 do 1,73, kar pomeni
4 — Geologija 23/2
210	K. Grad & B. Ogorelec
dolomit z majhnim presežkom СаСОз (do 3 mol ®/o). Vrednosti slednih prvin
sorazmerno malo odstopajo od srednjih vrednosti, kar velja posebej za stroncij
in mangan. Geokemično lahko anizični dolomit iz Todraža v grobem primerjamo
s svetlim dolomitom na prehodu zgornjepermskih plasti v spodnjeskitske (pro-
fil Javorjev dol).
Svetli dolomit zgornjega dela profila se po vrednosti železa razlikuje od
temnega dolomita v spodnjem delu — prvi vsebuje poprečno 240 ppm Fe, drugi
pa 400 ppm. Vrednost mangana je sorazmerno nizka, saj v nobenem od preiska-
nih vzorcev ne preseže 45 ppm. Očitna je njegova soodvisnost z železom. Stron-
cij je v mejah od 40 do 90 ppm, pri čemer pripadajo višje vrednosti temnejšemu,
bolj mikritnemu dolomitu, nižje pa svetlemu zrnatemu dolomitu. Vrednosti
natrija so izenačene ne glede na strukturo dolomita in se gibljejo med 80 in
170 ppm, poprečno 120 ppm.
Sklep
Mikrofacialne analize profilov Javorjev dol, Dedjek in Todraž kažejo, da so
na žirovskem ozemlju zgornjepermske, skitske in anizične karbonatne kame-
nine nastajale v sorazmerno mirnem okolju litorala in zaprtega šelfa lagun-
skega tipa. O sedimentaciji v litoralu in šelfu sta pisala že K. Grad in L.
Ferjančič (1976). Energijski indeks pri večini vzorcev, v katerih je prvotna
struktura kamenine še vidna, je nizek in zelo nizek. Na občasno razgibano
okolje kažejo le posamezne plasti permskega apnenca, oolitne kamenine med
spodnjeskitskim meljastim skrilavcem in breča v anizičnem dolomitu.
Po sedimentaciji grödenskih klastičnih kamenin je žirovski prostor zajela
transgresija. V času med zgornjim permom in anizom je plitvi karbonatni šelf
segal z našega ozemlja na sosednji območji Italije (A. Bosellini & L. A.
Hardie, 1973, in Madžarske (E. N a g y , 1968). Občasno je dopolnila karbo-
natno sedimentacijo primes detritičnega materiala, ki kaže na bližino kopnega.
Detritično primes vsebuje ponekod zgornjepermski in spodnjeskitski dolomit.
V dveh razdobjih skitske stopnje pa je klastična sedimentad j a prevladala nad
karbonatno. Takrat se je odlagal meljasti skrilavec. Po polah in lečah oolitov
med njim sklepamo, da je skrilavec nastajal v litoralnem delu plitvega šelfa,
detritična zrna pa so izvirala iz karbonskih in grödenskih klastičnih kamenin
podlage. Ooliti naj bi bili nastajali v medplimskih kanalih in deltah, kjer sta
bila energija valovanja, oziroma pretok vode, dovolj močna za njihovo rast.
Permski apnenec se je usedal v plitvem delu zaprtega šelfa, podobnega la-
guni. Okolje je bilo izredno ugodno za razvoj alg, ki so večidel kamenotvorne.
Občasno je bila sedimentacija apnenca motena s terigeno primesjo, ki se kaže
kot lezike glinasto laporastega skrilavca. Pirit in organska snov kažeta na po-
gostno redukcijsko okolje. V podobnem okolju kot permski apnenec je nastajal
tudi zgornjeskitski apnenec, le alge so v njem redke.
Dolomit vseh treh formacij razlagamo z zgodnjediagenetsko dolomitizacijo
v zelo slanem okolju litorala. Teksture in strukturne oblike, značilne za lito-
ralno okolje, npr. izsušitvene pore, nadplimski konglomerat, stromatolitni hori-
zonti, geopetalne tektsure, so posebno izrazite v anizičnem dolomitu. Na okolje
z visoko slanostjo, v katerem so nastajali celo evaporiti, opozarjajo sadra
v zgornjepermskih in skitskih karbonatnih kameninah na širšem idrijskem
Upper Permian, Scythian, and Anisian rocks in the Žiri area	211
ozemlju (I. Mlakar, 1969; F. Ca dež, 1977) ter sorazmerno visoke vred-
nosti natrija v vzorcih dolomita (P. Fritz & A. Katz, 1972; B. Ogo-
relec & P. Rothe, 1979). Evaporitnih mineralov v preiskanih vzorcih
nismo našli; verjetno so bili v površinskem pasu plasti izluženi.
Podobno sedimentacijo, kakršna je bila od zgornjega perma do anizične
stopnje v zahodnih Posavskih gubah, imamo danes npr. v obrobju perzijskega
zaliva (R. Curtis et al., 1963; L. V. Illing et al., 1965) in ob zahodni
avstralski obali (C. C. Von der Borch, 1976). Prostrana litoralna ob-
režja, topla klima in zelo visoka slanost pomenijo ugodno okolje za nastanek
zgodnjediagenetskega dolomita. Po sorodnosti teksturnih oblik recentnega do-
lomita z dolomitom v preiskanih profilih sklepamo na njegov zgodnjediagenet-
ski nastanek.
Upper Permian, Scythian, and Anisian rocks in the Žiri area
Summary
Upper Permian, Scythian, and Anisian beds of the Ziri area (fig. 1) have
been considered from the biostratigraphical, microfacial, mineralogical, and
geochemical points of view in order to interpret the conditions under which
the deposition took place in the Western Sava Folds.
In the Upper Permian section of Javorjev Dol prevail carbonate rocks sub-
divided into three lithological units (fig. 2). The lower unit consists of thin-
bedded dark grey dolomite overlying conformably the red Val Gardena sand-
stone and shale. It is characterized by thin shale intercalations and small
cellular dolomite lenses. The carbonate content amounts to 90 percent. Non-
carbonate minerals are clay minerals (illite), quartz, muscovite, and feldspars.
Indistinct lamination of the dolomite depends upon different admixtures of
detrital matter (plate 1, fig. 1). In question is a medium recrystallized micro-
dolosparite containing pellets and sl^eletal algae. The coefficient k indicating
ordering of dolomite peaks obtained by X-ray diffraction {2& = 35.3"/37.3";
H. Füchtbauer & H. Goldsmith, 1956) varies from 0.62 to 0.82. The
dolomitic unit is nearly 50 metres thick and passes over into a 90 m metre
thick calcareous unit.
The thin-bedded limestone, grey and black in colour, is largely composed
of fossil remains, among which algae prevail. Algal species of Gymnocodium
bellerophontis (Rothpietz) and Vermiporella nipponica Endo were determined
(plate 1, figs. 2 and 3), associated with the foraminifers of Agathammina sp.
and Frondicularia sp., echinoderm plates, mollusk debris, and the gastropod
shells of Bellerophon sp. The limestone is a recrystallized biomicrite, sligthly
dolomitized. The content of dolomitic rhombohedrons amounts to five percent.
The calcareous unit is overlain by light grey dolomite devoid of fossils. The
rock is thin-bedded, partly laminated. Along the contact with the underlying
calcareous unit occurs a cellular dolomite variety. The mainly granular dolo-
mite shows a saccharoidal texture. Dedolomitization is a common appearance.
Besides calcite, authigenic quartz occurs in interstices and veins (plate 2, fig.
1). The crystallization degree of the upper dolomite unit is high; the sorting
coefficient varies from 0.76 to 1.04.
212	K. Grad & B. Ogorelec
The Scythian beds are illustrated by the Dedjek section (fig. 3) subdivided
into four lithologie units. The lowest unit, 100 metres thick, consists of light
grey banded dolomite showing a sandy outer appearance. Its detrital quartz
and muscovite contents amount to 40 percent (plate 2, fig. 2).
The dolomite is followed by sandy-silty shale, greenish grey in colour. The
rock tends to be reddish in the topmost part of the succession. The shale is
interbedded by oolitic and micritic limestone. The oolitic beds are characteri-
stic of the Scythian stage of the Sava Folds (plate 2, fig. 3, plate 3, fig. 1). The
silty shale shows a rather uniform mineral composition: quartz, clay minerals
(illite and chlorite), muscovite, feldspars, some hematite, and I. 2 — 11. 5 per-
cent of calcite. The individual spherule of the oolitic rocks has a diameter of
0.5 millimetres. Due to a high recrystallization degree only reddish outlines of
the concentric rings are recognized. The red colour refers to the presence of
disseminated clay minerals and hematite. Some samples of the oolitic limestone
are slightly dolomitized.
The third Scythian lithological unit is the medium bedded light grey dolo-
mite composed essentially of mineral dolomite which exceeds 96 percent.
The rock is finely granular and appears to have a saccharoidal texture. Its
thickness is 180 metres.
The uppermost Scythian unit is dark grey marly limestone, 140 metres
thick. It is partly replaced by sheets and lenses of dolomite. The limestone is
mostly recrystallized microsparite and partly bio- and pelmicrite. Some echi-
noderm remains and foraminifer Meandrospira pusilla (Ho) have been deter-
mined from this level. The Upper Scythian stage is indicated by conodonts
(K. Grad & L. Ferjančič, 1976). The insoluble residue of the limestone
varies from five to ten percent and rarely to 17 percent. The limestone is
partly dolomitized (plate 3, fig. 2). The irregular fields of the dolomite rhom-
bohedrons owe their origin to a late diagenesis. The limestone beds are inter-
calated with marly shale containing up to 30 percent of carbonate matter.
The Todraž section of Anisian dolomite is 200 metres thick (fig. 4). Its foot-
wall and hanging wall are not exposed. The dolomite is thick-bedded. Its lower
part (up to 40 metres) is dark grey in colour and finely granular, whereas in
the upper part a light grey rather coarse-grained variety prevails. The carbo-
nate content exceeds 98 percent. The stratigraphie range of dolomite is indica-
ted by Meandrospira dinarica Kochansky-Devidé & Pantić (plate 3, fig- 3)
associated by Glomospira sp. and some other fossil remains.
There are four main types of dolomite, namely granular dolomite showing
a saccharoidal texture, biopelsparite and biopelmicrite dolomite (plate 4, figs. 1
—3, plate 5, fig. 1), stromatolite dolomite showing shrinkage pores (plate 5,
figs. 2 and 3), and intraformational breccia having the nature of a supratidal
conglomerate.
The Anisian dolomite shows a medium degree of crystallization and its sor-
ting coefficient varies from 0.58 to 0.75.
Geochemical analyses for Sr, Fe, Mn, and Na are given in table 1. The Fe-
and Mn contents of the Upper Permian and Scythian dark dolomites and lime-
stones are higher compared to the light grey dolomites of the Scythian and
Anisian stages. The high Fe- and Mn contents refer to disseminated pyrite
which owes its origin to a reducing environment of shallow lagoons. The Sr
Upper Permian, Scythian, and Anisian rocks in the Žiri area	213
content of dark limestone exceeds that in the associated dolomite four times
and can be explained by diagenesis. The Na content of dolomite is much higher
than that in the limestone, as can be clearly seen from the Upper Permian
lagoonal dolomite intercalated by some evaporites.
The microfacial features of the Javor Dol, Dedjek, and Todraž sections
show that the Upper Permian, Scythian, and Anisian carbonate rocks of the
Western Sava Folds have been deposited in rather quiet water conditions of
littoral and restricted shelf of lagoonal type. The majority of the samples sho-
wing original features indicate a rather low and very low energy index. Pe-
riodically agitated water conditions are indicated only by individual layers of
Permian limestone, oolitic rock intercalations within the Lower Scythian silty
shale, and breccia occurring in the Anisian dolomite.
After the deposition of the Val Gardena clastic rocks, sea advanced over
the Ziri area. During the time interval between the Upper Permian and Anisian
stages a shallow continental shelf extended from our land to the adjacent coun-
tries of Italy (A. Bosellini & L. A. Hardie, 1973) in the west and
Hungary in the east. Upper Permian and Lower Scythian dolomites contain
some detrital admixtures. Two silty shale interbeds between the Scythian car-
bonate rocks indicate, however, that the carbonate deposition has been inter-
rupted two times by clastic sedimentation. Detritus was derived from the
Carboniferous and Val Gardena clastic rocks of adjacent land. In intertidal
channels as well as in deltaic mouths of the rivers even ooliths were formed
in shallow, wave agitated water. Therefore some oolitic intercalations occur in
the silty shale.
Upper Permian limestone was deposited in a restricted lagoonlike shelf.
Ecological environments favoured the growth of algae which are mostly rock-
forming, Occasionally material, eroded from the land surface, disturbed the
carbonate deposition. Pyrite and organic matter disseminated in marly shale
intercalations suggest somewhat reducing conditions. Upper Scythian lime-
stone appears to have been deposited in similar conditions as the Upper Per-
mian, only the algae were less common.
The dolomites of the Upper Permian, Scythian, and Anisian stages represent
the early diagenetic replacements of limestones in littoral enviroments marked
by very high salinity. The textural and structural features characteristic of
the littoral conditions, such as shrinkage pores, supratidal conglomerate, stro-
matolites, and gopetal fabrics are particularly well developed in the Anisian
dolomite. The high salinity is still more strongly indicated by gypsum occurring
in the Upper Permian and Scythian carbonate rocks in the adjacent Idrija area
(I. Mlakar, 1969, F, C a dež, 1977) as well as by relatively high Na-
content in dolomites (P. Fritz & A. Katz, 1972; B. Ogorelec &
P. Rothe, 1979). No evaporite minerals could be determined in our samples
from the Skofja Loka area. Nevertheless, they have been weathered and washed
out from the superficial deposits.
214
K. Grad & B. Ogorelec
Tabla 1 — Plate 1
SI. 1 — Fig. 1
Mikritni dolomit z detritičnimi
zrni kremena in sljude. Javor-
jev dol, zgornji perm, 20 X
Micritic dolomite including de-
trital quartz and mica. Javor-
jev Dol, Upper Permian, 20 X
SI. 2 — Fig. 2
Biopelmikritni apnenec z algo
Gymnocodium belerophontis
(Rothpietz) Javorjev dol, zgor-
nji perm, 8 X
Biopelmicritic limestone with
Gymnocodium belerophontis
(Rothpietz). Javorjev Dol, Up-
per Permian, 8 X
SI. 3 — Pig. 3
Rekristalizirani biomikritni
apnenec z algo Vermiporella
nipponica Endo, foraminifero
Agathammina sp. ter ehino-
dermsko ploščico. Javorjev dol,
zgornji perm, 15 X
Biomicritic recrystallized lime-
stone with alga Vermiporella
nipponica Endo, foraminifer
Agathammina sp. and an echi-
noid piate. Javorjev Dol, Up-
per Permian, 15 X
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju
• 215
Tabla 2 — Plate 2
SI. 1 — Fig. 1
Zrnati kalcitizirani dolomit
s polji avtigenega kremena
(svetlo). Javorjev dol, Spodnje-
skitska stopnja, 20 X
Saccharoidal calcitized dolomi-
te with authigenic quartz
(light). Javorjev Dol, Lower
Scythian stage, 20 X
SI. 2 — Fig. 2
Stik dolomita z več detritične
komponente (spodaj) in bolj
čistega dolomita (zgoraj). Ded-
jek, spodnjeskitska stopnja,
8 X
Dolomite including abundant
detrital component (below) in
contact with a more pure do-
lomite (above). Dedjek. Lover
Scythian stage, 8 X
SI. 3 — Fig. 3
Rekristalizirani oolitni apne-
nec Dedjek, skitska stopnja,
15 X
Recrystallized oolitic limesto-
ne. Dedjek, Lower Scythian
stage, 15 X
216
K. Grad & B. Ogorelec
Tabla 3 — Plate 3
SI. 1 — Fig. 1
Oosparitni apnenec. Plastično
deformirani ooidi. Dedjek,
skitska stopnja, 20 X
Oosparitic limestone. Plastic
deformed ooids Dedjek, Scy-
thian stage, 20 X
SI. 2 — Fig. 2
Dolomitizirani mikrosparitni
apnenec. Dolomitni romboedri.
Dedjek, zgornjeskitska stopnja,
20 X
Dolomitized microsparitic li-
mestone. Note dolomite rhom-
bohedrons Dedjek. Upper Scy-
thian stage, 20 X
SI. 3 — Fig. 3
Meandrospira dinarica Koc-
hansky-Devidé & Pantić v re-
kristaliziranem biosparitnem
dolomitu. Todraž, anizična
stopnja, 45 X
Meandrospira dinarica Koc-
hansky-Devidé & Pantić in re-
crystallized biosparitic dolomi-
te. Todraž, Anisian stage, 45 X
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju
• 217
Tabla 4 — Plate 4
SI. 1 — Fig. 1
Biopelmikritni dolomit z izsu-
šitvenimi porami in ploščico
ehinoderma. Todraž, anizična
stopnja, 15 X
Biopelmicritic dolomite show-
ing shrinkage pores and an
echinoderme plate. Todraž,
Anisian stage, 15 X
SI. 2 — Fig. 2
Biosparitni dolomit, kameno-
tvorne neskeletne alge Todraž,
anizična stopnja, 30 X
Biosparitic dolomite, rockform-
ing nonskeletal algae. Todraž,
Anisian stage, 30 X
SI. 3 — Fig. 3
Lupine moluskov, obraščene
z neskeletnimi algami. Anizič-
ni dolomit, Todraž, 20 X
Molluscan shells incrusted by
nonskeletal algae. Anisian do-
lomite, Todraž, 20 X
218
K. Grad & B. Ogorelec
Tabla 5 — Plate 5
SI. 1 — Fig. 1
Rekristalizirani ostanek skelet-
ne alge iz skupine daziklada-
cej; Todraž, anizična stopnja,
25 X
Recrystallized skeletal alga
from the Dasycladaceae group.
Todraž, Anisian stage, 25 X
SI. 2 — Fig. 2
Izsušitvene pore v stromatolit-
nem dolomitu. Obrobni cement
in interni mikrit (geopetalna
tekstura). Todraž, anizična
stopnja, 8 X
Shrinkage pores in stromatoli-
tic dolomite. Note rim cement
and geopetal structure. Todraž,
Anisian stage, 8 X
SI. 3 — Fig. 3
Detajl si. 2, 20 X
Detail from fig. 2, 20 X
Zgornjepermske, skitske in anizične kamenine na žirovskem ozemlju	• 219
Literatura
A r C h i e , G. E. 1952, Classification of carbonate reservoir rocks and petrophysi-
cal consideration. Bull. Amer. Assoc. Petrol. Geol., v. 36/2, Tulsa.
Assereto, R., Bosellini, A., Fantini Šestini, N. & Sweet,
W. C., 1972, The Permian-Triassic Boundary in the Southern Alps (Italy). Bull. Can.
Petrol. Geol. 20. Calgary 176—199, Calgary.
Bat hurst, R. G. C. 1971, Carbonate sediments and their diagenesis. Develop,
in Sedimentology, 12, Elsevier Pubi Co., Amsterdam, 620 s.
Bosellini, A. & Hardie L. A. 1973, Depositional theme of a marginal
marine evaporite. Sedimentology, v. 20, 5—28, Oxford.
Buggisch, W., 1974, Die Bellerophonschichten der Reppwand (Gartnerkofel),
Oberperm, Karnische Alpen; Untersuchungen zur Fazies und Geochemie. Carinthia II.
164/84, 17—26, Klagenfurt.
B u s e r, S., 1974, Neue Feststellungen in Perm der westlichen Karawanken.
Carinthia II. 164/84. 27—37. Klagenfurt.
B u s e r , S., 1979, Tolmač lista Celje, Osnovna geološka karta SFRJ 1 :100 000.
Zvezni geološki zavod, 72 s., Beograd.
Curtis, R., Evans G., Kinsman, D. J. J. & Shearman, D. J. 1963,
Association of dolomite and anhydrite in the recent sediments of the Persian Gulf.
Nature, 197, 679—680.
Cadež, F. 1977, Sadra in anhidrit na Idrijskem. Geologija 20, 289—301, Ljub-
ljana.
Drovenik, F, Raziskave bakrove rude v širši okolici Cerknega, 1970, I. poro-
čilo, II. grafične priloge. Arhiv GZL, Ljubljana.
Folk, R. L. 1962, Spectral subdivision of limestone types: v Ham W. E. (ed.)
— Classification of carbonate rocks, a symposium. Amer. Assoc. Petrol. Geol. Me-
moir 1, 62—84, Tulsa.
Fritz, P & Katz, A. 1972, The sodium distribution of dolomite crystals.
Chemical Geology, v. 10, 237—244.
Füchtbauer, H. & Goldsmith, H. 1965, Beziehungen zwischen Calcium-
gehalt und Bildungsbedingungen der Dolomite. Geol Rundschau, Bd. 55, 29—40,
Stuttgart.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976, Tolmač k osnovni geološki karti SFRJ
1 :100 000, list Kranj. Zvezni geol. zavod, 70 s., Beograd.
Illing, L. V., Wells, A. J. & Taylor J. C. M. 1965, Penecontemporary
dolomite in the Persian Gulf — v Pray L. C. & Murray R. C. (eds.) — Dolo-
mitization and Limestone diagenesis, a symposium. Soc. Econ. Paleont. Min. Spec.
Pubi. 13, 89—111, Tulsa.
K o s s m a t, F., 1970 Erläuterungen zur geologischen Karte Bischoflack-Idria.
Wien.
K o s s m a t, F. und Diener, C., 1910, Die Bellerophokalke von Oberkrain
und ihre Brachiopodenfauna. Jb. Geol. R. A. 60, Wien.
Mlakar, I. 1969, Krovna zgradba idrijsko-žirovskega ozemlja. Geologija 12,
5—56, Ljubljana.
Nagy, E., 1968, Triasbildungen des Mecsek-Gebirges MAFI Evk, 51, 1. 125 do
189 Budapest.
Ogorelec, B. & Rothe, P., 1979, Diagenetische Entwicklung und fazies-
abhängige Na-Verteilung in Karbonat-Gesteinen Sloweniens. Geol. Rundschau,
Bd. 68/3, 965—978, Stuttgart.
Ramovš, A. 1958a, Razvoj zgornjega perma v loških in polhograjskih hribih.
Razprave SAZU IV., 455—622, Ljubljana.
Ramovš, A, 1958b, O faciesih v zgornjem wordu in zgornjem permu v Slove-
niji. Geologija 4, 188—190, Ljubljana.
220	K. Grad & B. Ogorelec
Ramovš, A., 1967, Nachweis der Schichten der Illyr-Unterstufe im Raum von
Ljubljana. Bull. Sei. Yougosl. Sect. A, 9—10, Zagreb.
Shearman, D. J. ,Khouri, J. & Taha, S. 1961, On the replacement
of dolomite by calcite in some Mesozoic limestones from the French Jura. Proc. Geo-
logists' Assoc. Engl., 72, 1—12.
Shearman, D. J. & Shirmohammadi, N. H., 1969, Distribution of
strontium in dedolomtes from the French Jura. Nature, v. 223, 606—608.
Veizer, J. & Demovič, R. 1973, Environmental and climatic controlled
fractionation of elements in the Mesozoic carbonate sequences of the Western Carpa-
thians. Jour. Sediment. Petrol., 43, 258—271.
Von der Borch, C. C. 1976, Stratigraphy and formation of Holocene dolo-
mitic carbonate deposits of the Coorong area, South Australia. Jour. Sed. Petrology,
v. 46/4, 952—966, Tulsa.
Weber, J. N. 1964, Trace element composition of dolostones and dolomites and
its bearing on the dolomite problem. Geochim. Cosmochim. Acta, 28, 1817—1868.
Z e n g e r , D. H. 1972, Significance of Supratidal Dolomitization in the Geologic
Record. Geol. Soc. Amer. Bull., 83, 1—12.