82
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.
XI. Pismo. Dragi stric!
Okoli devetih na veliko Smarnico smo se pripeljali v Šenčur. Vse je imelo prijazno lice. Cerkev lepo okincana, mergoljenje po snažui vasi, privažanje gostov, vse je ozna-novalo, da danes bode dan veselja. Okoli desete ure se je začela cerkvena svečanost. Opravljala se je pobožno in vemo ljudstvo poterdila v pobožnem življenji. Ne bodem Vam popisoval vseh cerkvenih slovesnost, ker ste vidili takošnih veličastnih svečanost katoliške cerkve že dosti, in se veselite z vsemi Verbovčani iz globokega serca vsakokrat, kadar božja previdnost si izbere tudi kakošnega verbov-skega sina za urednika med Bogom in ljudmi. Po opravljeni cerkveni svečanosti   smo se podali na obed h g. farmeštru.
Kranjskega naroda v vseh stanovih še niso pokvarile metafizične sostave; njemu je vera svojih očakov sveta, in zato ima oznanovavce vere tudi v časti. Moram pa tudi reči, da kranjsko duhovništvo stoji na lepi stopnji nravnosti in bogaboječnosti. Med pervimi znanci in prijatelji objamem brata Lovreta Pintarja. To domačo dušo, Vi dragi stric, tudi poznate. Našel sem ga, kakor je vsigdar bil, in kakor Horvat lepo reče: „mož od o k a." On uči Gorence pisati, brati, rajtati in drevesa cepiti; on je praktičen domoljub. Kaj koristi vzdihovati in obtoževati žalostni stan domovine? Naj  vsak v svojem okrožji dela,  — in boljše bode.
Ljudstvo je bilo praznično oblečeno. Gledal sem, da bi kje našel narodno nošo, kakor je še pri Valvazorji na-inalana. Kar me je posebno zaunemalo, so visoke zlate „avbe" Krajnic, tudi srebern pas ima skorej vsaka. Gosti so se večidel pripeljali.   Konji so lepe postave in dobro rejeni.
Ob 10. uri se je začela nova maša; pridigovali so smleduiški gosp. fajmošter Hafner prav lepo; terpela je cela cerkvena svečanost čez poldne. Ob eni smo se vsedli h kosilu; mize so bile z jedili in pijačo dobro napolnjene; al jed za jedjo je sledila tako silno počasno, da smo si mislili, da je — polž kuhar. Pa to ni samo tukaj tako, zvedil sem, da je sploh taka dolgočasna navada na Kranjskem pri novih mašah in ženitvah. Lahko rečejo potem: Šest, sedem ur smo jedli — pa še nismo bili siti.
Proti večeru smo se podali na dom mladega novoposve-čenega duhovnika in verlega Slovenca, gosp. L. Rožman-ar in tukaj sem imel priložnost viditi dobro voljo kranjskega ljudstva.
Vi veste, dragi stric, da nisem tistih černožolčnatih ljudi eden, kteri bi nikomur ne želel dobre volje o pravem času in na pravem mestu. Ceravuo je človek „ens niata-physicumu, ima vendar truplo tudi svojo pravico. Skoda, da smo zgubili večji del narodne slovesnosti, kakor jo imajo Španjoli, Talijani, Švajcarji, in tudi Nemci so začeli skerbeti za narodne svečanosti in obhajati historične spomine.
Nekdaj je tudi Slovenec imel take; sedaj jo pestuje še edini Zilavčan. Pod staro lipo se mladež malokadaj več zbira, da bi tam rajala, batičkala, svinjkala itd. Mi nismo gojili teh slovesnost, in sadaj nam mladež vasuje, vogljari in — po kerčmah razsaja!
Slovenec je posebno „ens sociale".   On sam živeti ne
83
more; on hoče biti v dražbi. Že ime družba, družtvo izrazuje, da išče se drugega. Asketičnega dara ima neskončno malo. Njegova domišlija je živa, kri lahka, zato ljubi celo pri cerkvenih svečanostih hrum in sum — godce In inožnarje. Po tej čudi (Anlage) ga moraš odgojevati za vse, kar je lepo, dobro, pobožno in sveto, in dobil bodeš iz njega poštenega človeka.
Kadar je malo vinjen, posebno rad govori, je nekako silen, ali kakor Nemec pravi „zudringlichu, in pervi je, kteri priglasuje v verstice slavnega pesnika:
„Seid umschlungen Millionen!"
V takošnem stanu ne terpi zopergovora in zopernik mora plačati pogostoma s kervavo glavo svojo termo. Ta stran ni svetla v karakteru Slovenca, in posebno na Kranjskem je znana prislovica: „kurajža velja" že dosti žalostnih zgodb rodila.
Ker naji z Miloš lavora je čas gnal, sva mogla zapustiti še pred nočjo veselo družbo in sva obiskala bližnje Velesovo.
V Velesovem je bil svoje dni samostan dominikanskih nun. Baucer pripoveduje, da je bil okoli leta 1297 sozidan ta samostan. Pobožna pripovest sporočuje, da so nek velesovski gosp. farmešter našli, ko so bili na lovu, v smereki podobico device Marije, kako malega Jezuška varje. To podobšino še zdaj lahko vidiš v velikem altarji. Pobožne žene so svoje premoženje tam darovale in stopile v družbo po postavah sv. Dominika. Grofmja Ortenburžka omožena z grofom Ivanom Frangepanskim je kot vdova svoje življenje tukaj sklenila. Utemeljitev svojo pa ima klošter zahvaliti Neži, vdovi vojvoda avstrijanskega Otona. Napisi imen v raki samostana pričujejo, da so hčeri najslavniših kranjskih žlahtnih rodbin tukaj se odpovedale svetu. Današ-nemu, tako imenovanemu izobraženemu svetu se samotnost dozdeva kaj neumnega in nenaravnega, ker ne razumi, da je le samotnik svoboden. Že stari Rimljan je rekel: „qui bene latuit, bene vixita, in krotki Petrarka je napisal tako lepe bukvice „de vita solitaria" , ktere bi svobodno marsi-kteri posvetovnjak prebiral, in kdo se ne spomni njegovih lepih verstic:
Cercato ho sempre solitaria vita, (Le rive il sanno, e le campagne e i boschi) Per fuggir quest/ ingegni storti e loschi, Che la strada del ciel' hanno smarita.  —
Cerkev velesovska ima neskončno lepo okolico; menda bode utegnil prijatel Lovre Pintar kakošno obširno zgodovinsko čertico o Velesovem priobčiti? Lega velesovskega samostana je neskončno lepa. Prijetna dolinica, obvenčana z zelenim smerečjim logom, je popolnoma stvarjena za pre-mišljevavno življenje. In tega nam je treba. Že Pvthagora je rekel, da bi človek mogel pred spanjem pregledati, kar je čez dan storil, in veleumni nemški pisatelj Jean Paul piše: „Wer im Getummel der Geschafte und Vergnugungen dahin lebt, ohne je seine Vergangenheit zu eruiren, viel-mehr immerfort sein Leben abhaspelt, dem geht die klare Besonnenheit verloren, sein Gemiith vvird ein Chaos, und eine gevvisse Vervvorrenheit kommt in seine Gedanken, von welcher alsbald das Abrupte, Fragmentarische, gleichsam Kleingehackte seiner Conversation zeugt".
Solnce je že skoro šlo za goro, ko sva z Miloslavom Velesovo zapustila. Skoz lepe vasi smo se peljali mimo rojstne hiše našega slavnega pesnika M. Kračmanovega. Pozdravili smo serčno čedno hišo, v kteri je pridni sin domovine zagledal beli svet. Na desni pa je kakor labod gledal iz podnožja Štoržičevega grad Turnski, kjer je prezgodaj umerle Josipine Turnogradske zibeljka hranjena.
Večerni mrak je visel nad zemljo, in le najvišji ver-hunec Triglava še je bil obsijan, ko sva se mimo rojstnega doma Jos. Turnogradske peljala. V mojem sercu so se plati različni čuti. Komaj je minulo 5. let, kar sem nježno deklico spoznal pervokrat na bleškem jezeru, kjer je pri krasnem luninem svitu popevala milo pesmico: „o Savici."   Preživel
sem nekoliko dni prav po domače v hramu njene matere, in se veNelil nad njenim nježno čutečim sercom, ktero je tako vroče bilo za domovino in njeno slavo, nad njenim bistrim duhom, kteri je že v nedolžni mladosti stvarjal in delal za domovino. Prišle so mi tedaj lepe verstice pesnikove na misel:
„0 Gott! wie aus schwacher Weiberbrust
Šich ein Gefuhl kann heben, —
So stark und freudig — kraftbewusst, —
Umfassend — alles Leben"; — in sadaj že trohni mlado truplo v globokem krilu — matere černe zemlje. — Al njeni duh še živi, in opominja s sladkim šeptanjem: Slovenke — hčeri izobraženejših stanov — tudi ve pestujte slovstvo slovensko!
Naroda jedro so le njegovi izobraženi členi; kjer so se izobraženi odtujili narodu, tam ni več „nation" — ampak „peupela.
Z Miloslavom sva še tisto noč hotla pozdraviti dragega našega Poženčana; zato sva konjiča pognala, da ga najdeva bdečega.
Ravno je — kislo juho večerjal, ko sva z Miloslavom v hišo stopila. Mil o s lav me imenuje, — in gospod Poženčan svoje sive obervi napnejo, in z očmi me merijo, kakor da bi hotli reči: xcu gv v«? — Vendar  —
„ein einzig klug Gesicht — Und — alles ist geschehen". —
Podajo mi pošteno desnico in rečejo, da čislajo poštenega zopernika, in v znamenje prijatelstva ga povabijo — h kisli župi.
Poženčan so srednje postave, že sivih las, bolj malega okroglega lica, 56 let stari, in domoljub že — pred letom 1848.
Leto 1848 nam je rodilo domoljubov, kakor uljnjak poleti bčelic, al nekakošen bes je vse pokončal. Temu besu je ime: nS trebuhom za kruhom".
Poženčan so učen mož, kakor ste se dragi stric, že večkrat lahko prepričali iz njihovih zgodovinskih spisov v ^Novicah"; oni tudi imajo bogato pesniško žilo, — pa da so tudi izverstni humorist,   sem  se prepričal tisti večer.
Sadaj spisujejo večjo moralno pripovest, — Bog daj, da bi skoro beli svet zagledala.
Kupico rudečega Dolenca smo izpili na njihovo zdravje in zmirom dobro voljo, potem pa ustnice k ustnicam — serce na serce, — in peljala sva se z Miloslavom k njegovemu gostoljubnemu bratu v Kranj.
Da ste mi zdravi  dragi stric!   Drugokrat  spet kaj od
Vašega unučiča                     Vicka.