št. 11
,.S L O V E-N KA-
Str.
SANJE.   
Sem pod jablano zaspala ;
Slavćek je zazibal me
V sladko, da nebeško spanje. .
Zlat je sen objemal me :
Bila sem v krasnem gaju ;
Cvetke sem nabirala
In iz rožic malili. nežnih,
Vencek si napletala.
Kar je prod menoj tu — angelj
Ves v čarobni luci stal ;
Me pozdravljal je prijazno
In mi cvetko krasno dal.
„Vzemi cvetko to, nebeško"
Mi dejal prav milo je :
,Vse življenje Ti bo cvela,
Razvedrila Ti srce !
Vzela cvetko sem, nebeško :
Angelj je odplaval mi,
Zrla sem za njim vMšave, ,
Zginil je — iiad zvezdami.
Zdaj ogledala šeln cvetko,
In zagledala ime,
Po duhtečih vseh perescih,
„Poezija" — stalo je.
Seni zahvalo tja poslala
Nad goreče zvezdice;
Srečna bila sem — presrečna, ¦
Delala sem — pesmice.
Mila cvetka, ti nebeška.
Kam' si zginila sedaj?
Ni več sna in ni cvetice —
Angelj vse nazaj mi daj !
Mirka.