Prelat Fran Kosar. (Dalje.) »Katoliška cerkev je največja dobrolnica državc. Ona stoji nad osebami, stanovi in narodi, ne zalo, da jib zatira, ncgo da jih drži, brani in varuje. Drža\a javni rcd vzdržuje. Zato treba državi neobhodno zunanjo od vladarja in od podložnib popolnoma neodvisne in sicer duhovne oblasli, ki ima višjo, nadzemeljsko oblast in pravico, nevarne strasti krotili — ubogati je namree težko, vladati pa nevarno — vladarju pravično vladanje, podložnim pa voljno pokorSčino zaukazati, in sicer z veljavo, kateri se treba vladarjem in podložnim z enakim spoštovanjem klanjati«  »Grez to resnico se pred vsem radujte vi mogočni vladarji zemlje, in dajte Bogu glasno zahvalo. Ne bojle se katoliške cerkve, ampak na široko jej odprite vrata, kadar se mejam vaših držav bliža ter ustopiti tirja; kajti ne pride kot sovražnica vaša, temveč kot vaša najboljša prijateljica in največja dobrolnica, nam noseča v bogatem krilu najžlahtnejše darove češčenja, Ijubezni, zvestobe in pokorščine vaših podložnikov«. . . . »Kakor vaši vladarji, radujte se tudi vi, njih podložniki, prihoda katoliške cerkve. Spoštljivo jo sprejmite tudi vi kot mater, in z zaupanjein se zatecite pod njeno krilo, kot pod krilo svoje najmogočnejše varhinie, kajti ona bliža se tudi vam kot vaša največja dobrotnica. Ne bo namreč le kar vas učila dolžnostij do vladarjev, nego ueila bo tudi vladarje, in sicer v božjem imenu, kakšne dolžnosti da imajo do vas, in bo krepko branila vaše pravice. Najprej bo vašim vladarjem naznanila, da če so tudi samovlastni in neodvisni od vseh drugih človeških oblastij, vendar Bogu nasproti niso ne samovlaslni, ne neodvisni; temveč da so le služabniki božji, od katerega so vso oblast prejeli in kateremu | odo tudi odgovor dajali za njo«. . . . ' »Zakaj pa vsi Ijudje, ki bočejo prav za prav le državo podreti, ravno katoli.iko cerkev toliko sovražijo? Prav zato, ker so popolnoma preprieani rcsnice: da je katoliška cerkev najmočnejši steber države, najmogočnejša varhinja državnega mira in redii, in najtrdnejša podlaga kraljevega prestola. Iz tega spoznajo, da doklcr katoliške cerkve ne poderejo, tudi državnega poslopja ne morejo razrušili, in dokler papeža, škofov in mašnikov ne odpravijo, tudi kraljev in cesarjev no morejo ugonobiti«. . . . »Kaj stori nedolžno dele, če vidi, da srditi sovražnik z nabrušenim nožem gre nad njegovo mater? Dete upije, kliče Boga in vse svelnike na pomoč, objamo mater in jo stisne na svoje srce, da jo brani. Prej mora nož sovražnikov dete prebosti, preden materi pride d.o srca. To dobro dete posnemati moramo tudi mi. Od vseh stranij grcd6 ljuti sovražniki nad našo mater — svcto cerkcv; pogubiti nam jo hočejo in zalrcti. Ne! lcga ne pripustimo. Okleniti se hočemo svoje matero s celo dušo, s celim srcem, z vsemi svojimi močmi: tudi kri in življenje damo za njo«. . . .J) Ogenj ljubezni vsikdar visoko zaplapola v Kosarjevem srcu, kadar govori o sv. cerkvi, in slog je vzvišen in slovesen, če njegovo pero opisuje njeno lepoto. »Sveta ccrkcv — ta prelepa roža, od Jezusa Kristusa iz nebeške dcžele v solzno dolino presajena; sv. cerkev — ta presvetla luč, od Jezusa Kristusa v razsvctljenje narodov prižgana, da bi nam tcmo naše pameti in našega srca razsvetila; sv. cerkev — la prijazna zvezda, od Jezusa Kristusa na visoko nebo pripeta, da bi nam zmotenim popolnikom kazaia pot v zgubljeno hišo Očetovo; la presveta cerkev je danes kakor nepotrebna, nadležna in ncusmiljena gospodinja najbolj zaničevana in prcganjana, in tisoč in tisoč sovražnikov s strupenimi jeziki in pcresi okrog nje stoji, ter jo misli v korenini zatreti!«. . . .2) Ravno tako občudujemo pokojnika otročjo udanost in vročo ljubezen do sv. Očeta, rimskega papeža. »Kaj pa jo — pišc Kosar — rimski papež nam katoliškim krisljanom? On je naš najvišji škof, pastir in vladar, on je naš duhovni oče; kajli v njem so shranjene vse odreSivne in zveličavne oblasti Gospoda našega Jezusa Kristusa, da se po njem razteka vse duhovsko življenje po vseh udih vclicega telesa sv. cerkve, in kdor ni s papežem, nima in ne more v sebi imeti življenja Krislusovcga. Več kakor lelesni očc svojim otrokom, več kakor kralj svojim podložnim, več je rimski papež nam katoliškim krisljanom; v višjem in svetejšem pomenu je on naš oee, tako da ga celo prav in resnično vsi pravoverni krisljani sv. Oueta imenujejo.«") Olročja ljubezen pa se nikdar tako lepo ne pokaže, kakor če se vesdi z očotom, ali če mu more prihiteti na poiroč, ako so očetu huda godi, ker silo ali krivico trpi. Ko sO lorcj sv. oče Pij IX. 1. 1869. obhejali v Rimu zlato sv. maSo, prine Kosar takoj za pero ter navdušeno opisuje4) lo redko svečanost, oznanjajoč voseljo Očetovo slovenskemu svctu. »Radujnio se v Bogu, verni Slovenci! in hvalimo Boga, da smo ueakali tega zlatega dnč ter bili piičo tega nepričakovanega zmagoslavja katoliške cerkvo. Tebi pa, sv. Oče! bodi tvoja zlata maša sladka ') Katoliška cerkev str. 30, 31, 35, 37, 54, 91. *) Prijaz. list. str. 3. 3) Drobt. 1864 str. 4. *) Drobt. 1869 str. 236—260. nagrada za vse bi itkosti tvojega dolgoletnega, cerkvenega vladarstva.« Živo se spominjamo, kako je njegova beseda gromela v cerkvi sv. Alojzija v Manboru ter s strelo pretila sardinskemu kralju, ki je 1. 1860. roparsko svojo roko stegnil po papeževi državi.1) Blizu dvo uri je stal na leci ter tako prepričevavno govoril, kakor bi smatral vse svoje poslušalce potegniti za seboj ter jih gnati v boj za pravice sv. Očeta. Na Kozjem nosil je s pomočjo dekanijskega duhovništva stroSke za enega vojaka prostovoljca papeževe armade, kar ga je stalo 240 gold. na leto. In ko sardinski kralj 1. 1870. vzame tudi Rim, ter okliče večno mesto glavnim mestoni zedinjene ltalije, povzdigne Kosar zopet svoj glas zoper lakomnega, kronanega roparja, rekoč: »Govrjrimo, dokazujmo, pišimo, prosimo, tirjajmo tako dolgo, dokler se sv. Očetu njegova dežela in vse pravice zopet ne povrnejo .... Ne spodobi se namreč in sramota jo za nas katolioane, ako damo veljati, da je namestnik Kristusov podložnik katerega bodi vladarja. Ali mar hočemo, naj bi papež zopet stal pred katerim vladarjem, kakor Kristus pred Poncijem Pilatom? Jaz pravim: zopet in sicer zdaj, ko je božja previdnost že davno papežem dostojno samostalnost in sicer po najpravičnejsi poti podelila ? Namestnik Krislusov mora biti svoboden in neodvisen na vse strani, da morejo verniki od vseh strani sveta brez težav do njega, pa tudi njegov glas do njih priti. .... Ali bi Se zaslužili irae, da smo olroci katoliške cerkve, ako svojemu Oeelu in namestniku Kristusovemu boljže svobode ne privošeimo ? (iotovo, slednjo iskrico Ijubezni do papeža moral je v svojem srcu zadušiti, kdor more z njegovim sedanjim položajem zadovoljen biti. . . . Kakorkoli pa si vse lo bodi: Ijubezen do sv. Očeta nalaga nam zdaj kot prvO dolžnost, da poprej ne odjenjamo, dokler stolici sv. Petra vseh fravic ne vrnemo«. . . .2) Mili dai-ovi za družbo vednega češčeuja: Širje 5 11. 55 kr., Velika Nedelja 22 fl. 70 kr., Sv. Bencdikt v Slov. gor. 12 11., Sv. Janž na Dravskun polju 14 11., Reichenburg 29 fl. 77 kr., Bizelj 6 fl., Sv. Florijan pri Rogatcu 5 fl., Sv. Martin pri Vurbergu 12 11., Poličane 8 11., Sv. Martin v Rožni dolini 15 fl., Čadrani 12 11., Šmarje 29 fl., Sv. "Štefan pri Žusmu 14 11., DramIje 6 fl. 48 kr. ') Poglav. misli tega govora sledi t Drobt. 1864 str. 3—15. z) Katoliška cerkev str. 120, 121, 122, 125.