¦1U/
M L W

Pomladno cvetje. (M. Jama.)
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Ivo  zeleni  prt  razgrne Vesna v loži in livadi, Z juga se  škrjanec vrne, Pesem  poje po  navadi.
Novi uki.
Mnoge kdaj  so jance žgali V božjo čast nad žrtveniki, Zdaj  pa  vsi  so  izostali Lepih bogov  svečeniki.
Slavec tudi,  kakor lani, V grmu vbira  svoje glase, Tudi drugi ptiči  znani Žvrgole,   kot prejšnje  čase.
Trlo se je ljudstva todi Se pred  malo,   malo leti; Zdaj  pa le kak starec hodi, Redkoma se kres posveti.
V krškem  doli reka Krka, Kot poprej, iz tal privreva; Sloko  čez slapove  zdrka, Kakor lani,   v svet šumeva.
Lepo  bilo je,  ko  z  grada Svitozor in  Diva zala, Varnin sin in  hčerka mlada, SveČeništvo sta ravnala.
V dolu loža Svetovita, Kakor lani je zelena, Kakor lani je  čestita, Kakor lani  okrašena.
Mah  na žrtveniku  v  logi, Trava zdaj  v podnožji rase, Brglez gnezdi  v tajnem rogi, Jelen   se v svetišči pase.
V štirokotu sredi gaja Štiri  so  drevesa  blizi, Vejevje se njihno  spaja, Debla so  kot noge  mizi:
Kje   so,   kje so  zlati časi,
Kje   je  krško ljudstvo  verno,
Kje   so  svetih pesmij  glasi,
Kje   češčenje  mnogoterno?
Hrast orjaški,  javor bledi, Mehka lipa,  bukev  siva; Mej  drevesi pa na sredi Žrtvenik  kamniten  biva.
Kam  je z grada  knežič  mladi, Ki je Svetovitu v  logi Na proletji po  navadi Skrb  imel za vino v rogi?
Pod drevesi na okrožji Pa so kipi razvrščeni, Stari kipi,  kipi  božji, S svetlim zlatom pozlačeni.
Kje je  hčerka z grada mila, Ki je brala nežno  cvetje, V šopke ga in  vence vila Svetim kipom  na proletje?
svet"   1896, št. 10.
'9