Vodilna tema: Supervizija
jam stališče, da uporaba šahovskih figur omogoča »iz-luščeno« ponazoritev odnosov med različnimi akterji, supervizantu pomaga ubesediti ali ponazoriti občutje iz konkretne situacije, predvideti možne rešitve iz situacije ter posledice teh odločitev.
Odnosi med ljudmi so seveda bistveno preveč zapleteni, da bi jih lahko poenostavili na šahovsko igro. To tudi ni cilj uporabe šahovskih figur v supervizijskem pro-
Na neki točki je treba su-pervizanta potegniti nazaj iz sveta čustev, fantazij ter ga pripeljati do akcijskega načrta oziroma faze aktivnega eksperimentiranja. Tu je mogoče izkoristiti temeljno značilnost šaha - vzročno-posledičnost. Od supervizanta to terja predvidevanje, načrtovanje, analizo posledic načrtovanega ravnanja, tudi postavitev v čevlje drugega.
Uporaba šahovskih figur služi le kot vzpodbuda supervizantu, da se predstavljenega gradiva loti z aktivnim delovanjem obeh možganskih hemisfer in v procesu učenja zajame vse pomembne elemente izkustva.
cesu. Uporaba šahovskih figur služi le kot vzpodbuda supervizantu, da se predstavljenega gradiva loti z aktivnim delovanjem obeh možganskih hemisfer in v procesu učenja zajame vse pomembne elemente izkustva.
<
LU
O
o
Viri in literatura:
1.	Ajdukovič, M., Cajvert, L. (2004). Supervizija u psihosocijalnom radu. Zagreb: Društvo za psihološku pomoč.
2.	Caldwell, S. (1990). Igramo šah. Ljubljana: Cankarjeva založba. Gattins, M. (2001). Spatial Schemas and Abstract Thought. Cambridge, London: MIT Press. Kobolt, A. (2004). Metode in tehnike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kobolt, A., Žorga, S. (2006). Supervizija: proces razvoja in učenja v poklicu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
Miloševič Arnold, V. et al. (1999). Supervizija-znanje za ravnanje: priročnik za supervizijo kot proces učenja za strokovno ravnanje in osebni razvoj. Ljubljana: Socialna zbornica Slovenije.
8.	Russel, P. (1986). Knjiga o možganih. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
9.	Žorga, S. (2002). Modeli in oblike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
25