230
Prevodna literatura
Boleslav Prus: Faraon. Iz poljščine prevedel France K. o b 1 a r. V Ljubljani,  1932—33. I—III. 254  +  298  +  250 str.  (Ljudska knjižnica, z v. 48—50).
Informativni uvod prevajavca govori o stališču Prusa v poljski književnosti, o celoti njegovega književnega dela in o njegovem »Faraonu" še posebe podrobno. »Faraon" je pri Prusu rešitev med pozitivizmom in romantiko, med osebnostjo in vesoljnostjo, alegorija socijalnega življenja sodobnosti, prikrita podoba ruske države proti koncu 19. stol., kot umetniško delo pa stoji v isti vrsti s Tolstega »Vojno in mirom", Manzonijevima »Zaročencema" in Flaubertovo »Salambo". To ni samo sodba Poljakov, tudi Rus Jacimirskij stavi v svoji obširni zgodovini novejšega poljskega slovstva „Faraona" komaj nekaj niže ko Sienkie-wiczev roman „Quo vadiš".
Mogoče je bil ta uvod kriv, da je bilo ob koncu knjige, potem ko sem jo takorekoč na dušek prečital, moje pričakovanje nekoliko razočarano. Bolj ko kako duhovna tragika na tej ali oni strani se v knjigi kaže absolutna nadmoč mednarodno organizirane kaste, ki so ji na razpolago ne samo ogromna bogastva in poznanje naturnih sil, ampak tudi tako moderna sredstva, kakor so telegraf, telefon in eksplozivi, in ki se teh sredstev tudi brez kakšnih pomislekov posluži, kadar gre za to, da to svojo absolutno nadmoč tudi obrani in ohrani. Ne mogoče takrat, kadar bi bilo treba ubogemu egiptovskemu kmetu olajšati položaj! Herhor, najvišji duhovnik, ki je nazadnje postal faraon tudi formalno, nikjer ne pokaže, da bo izvršil to, kar je nameraval mladi Ramzes. Njegove zadnje besede Pentuerju zvenijo prav brutalno pomilovalno, če jih prevedemo v vsakdanji jezik: »Čemu se bojiš, ubogo, naivno, učenjaško dete? Nič se ti ne bo zgodilo, saj nisi vedel, kaj je moč, proti kateri si se skušal upreti! Oni, ki si mu pomagal, je odpravljen, prav nobenega pomena nima, da bi preganjali tudi tebe. Ko se boš črez čas vrnil, boš, kar si tako bil, zopet popolnoma naš!" Tako je odpravljen tudi Pentuer, v vsej tej družbi edini zastopnik čistega, dobrega principa. V resnici je bil boj Ramzesa mlajšega že od početka brezupen; v taki neenaki poziciji bi podlegel vsak egiptovski princ, če bi tudi ne bil tak lahkomiselnež in babjek, kakor je bil on. Priznati je treba, da gre na račun spretnega načina, kako Prus to zavest v bravcu stopnjuje, velik del one učinkovite napetosti, s katero drži ta knjiga bravca prav do konca. Pri tem ne motijo niti razne neskladnosti, kakor n. pr. tolikokrat se ponavljajoča opomba pisateljeva pod črto, da je kaj »Izvirno", ki tako živo spominja obširne dokumentacije v Schefflovem »Ekkehardu", tem sijajnem vzorcu vseh kesnejših »zgodovinskih" romanov. Ta opazka je poleg vsega v ostrem nasprotju s helenistično terminologijo upravne razdelitve Egipta, ki jo rabi pisatelj za Egipt v XI. stol. pr. Kr. r.! Netočnost, s katero se razlikujejo „hierogIifični (nam hieratični) simboli" in „in demotični znaki" egiptovske pisave, je pač menda zakrivila dobro mišljena, toda prenagljena vnema kakega tiskarniskega »korektorja"!
Prevodu se pozna, da skuša tekst stisniti, zgostiti; proti temu ni kaj reči, saj se na ta način lahko doseže večja učinkovitost, če ne gre za bistvene reči, ki bi se pri tem izgubile. Včasih pa se le zdi, da se je ta procedura vršila s premajhno pazljivostjo, mogoče zato, ker se je vršila s preveliko naglico. (Vsi primeri so vzeti iz II. zvezka.) Pri tem prevajavec zamenja (ali ne prevede dovolj precizno) besede, ki so si v obeh jezikih nekoliko podobne, ali pa se ne vmisli dovolj v opisano situacijo, ki je potem v prevodu premalo jasna, premalo plastična. »Zidar oblikuje glavice stebrov v podobi lotosa in sredi viharja stoji vrhu strehe (str. 12)", izvirnik pa pravi: »Zidarja, ki postavlja kapitele, podobne lotosu, odnese vihar s slemena strehe". Tudi se tukaj ne opisujejo »težave raznih poklicev", ampak »usoda (življenje) raznih obrtnikov". »Po tem bobnečem predgovoru" (13), izvirnik ima samo »nagovor, govor" („przemowa", ne „przedmowa")! Ne, »kadar se mu (učitelju) je zazdelo", ampak »kadar se je (učenec) zmotil.". Merjevci se ne uče »izravnavati zemljo", to bi bilo »planiranje", dočim govori izvirnik o »niveliranju". Bolnica ne pije iz »vedra", ampak iz »kupice".. »Princ je resno poslušal in si priznal, da zelo malo ve. Sedaj se je spomnil... (15)", izvirnik pa pravi: »Princ je pazljivo poslušal, na tihem pa si priznal, da zelo malo razume. Obenem se je spomnil.. ." Iz vrste »učenih" duhovnikov (19), prav bi bilo »počeščenih" (s Pentuerjevim komplimentom!), ker ima izvirnik „uczczonymi", ne pa „uczonymi". »Ko bi to računali bogovi" (21), prav, kakor je v izvirniku: »Ko bi se bogovom tako zahotelo", namreč »da bi se vsak tedanji vojak spremenil v kamenček", kakor nadaljuje Koblar pravilno! »Z dziada — pradziada" ni »od deda do pradeda" (25), ampak »od (ali „do") deda in pradeda". INe »Zvedeli ste" (28), ampak »Videli ste", saj je vendar Pentuer vse skupaj prav nazorno pokazal, in poljska glagola „widzieč" in „wiedzieč" se ob nekoliki pozornosti vendar dovolj razlikujeta. Enako se večkrat v knjigi govori o »olivi", kjer bi bilo treba zapisati kratkomalo »olje"!
Marsikje se je Koblar spotaknil ob premali pozornosti na realije, ki se opisujejo, in ki so mu premalo znane. Tako sloveni na str. 14: »Zdravilo Izide, zdravilo Izide, zdravilo Horusa", dočim bi bilo pravilno, kakor ima tudi izvirnik: »Ozdravilo si Izido, ozdravilo si Horusa", kar je tipična formula takih molitvic, ki se redoma sklicujejo na kak starejši slučaj. Egiptovska razlaga postanka bolezni je v prevodu postavljena naravnost na glavo: »Slišal sem, da je bolezen hudi duh, ki se naseli v človeku in ga muči z lakotjo, dokler ne dozori do svoje lastne plodnosti
(14)".  Izvirnik  pa  pravi:   .....   in   ga  muči   zaradi  lakote,   dokler   ne   dobi   sebi
primerne hrane". Lačen je torej hudi duh, ne pa bolnik! Ta misel se razpleta vendar v sledečih stavkih! Za neko zdravilo je treba vzeti (15): »Živo srebro, smaragd in ahat in podbial in praška, ki je napravljen iz žab in sov". Ta primer je še prav posebno poučen. Pravilno bi bilo: »živega srebra, smaragda in ahata, leske in lapuha, in praška iz žab in sov". Koblar je »lesko" kratkomalo izpustil, namesto lapuha pa v svoj slovenski prevod prevzel poljsko besedo zanj (»podbial"), ker se mu je mogoče zdela egiptovska ali kaj. (Enako je par vrst prej kratkomalo iz poljščine prepisal »verveno", ki se pri nas imenuje »verbena"; iz poljščine so tudi prepisani »nomesi", raztreseni po vsej knjigi, ker ni spoznal, da tiči v njih grški, helenistični »nomos".) To bi se mu ne bilo primerilo, če bi bil opazil, da so egiptovski recepti za zdravila redoma kombinacije treh »kraljestev": 1. mineraličnega, 2. vegetabiličnega, 3. animaličnega, kar bi bil lahko videl iz izvirnika! Egiptovski učenci so pisali na »povoščene", ne na »voščene" tablice (12).
Za jezik Koblarjevega prevoda je najbolj značilna okorna raba dovršniko-vega sedanjika v pomenu bodočnika, in uvajanje odvisnih prašalnih stavkov z „ako"'
231
Te in take reči motijo kajpada samo onega, ki mora po svojem poklicu prevod primerjati z izvirnikom, in ki se ne vda slepo zapeljivi, napeti fabuli spretnega romanopisca. Tako veliko in zanimivo delo pa bi vendar bilo vredno večje, skrbnejše pozornosti! Svoje hvaležne čitatelje bo vkljub vsemu našlo; saj jih tudi v polni meri zasluži po stalni napetosti dejanja in živahnem, vseskozi jasnem pripovedovanju. Kdor hoče imeti res zanimivo »povest", tukaj jo ima! Oprema je naravnost vzorna, cena nizka.                                                        J. A. Glonar.
232