25 Vloga družine v , , oblikovanju in razvoju identitete Tffilffltuence of the family on identity formation and development Olga Poljšak Skr ab an in Bojan Dekleva^ -Olga Poljšak Škraban, mag. psihologije, Bojan Dekleva, dr. psihologije, oba Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana. Povzetek Raziskovanje družine je v našem prostoru razmeroma sla- bo razvito. Pričujoča raziskava poskuša raziskati vlogo družine v oblikovanju in razvoju identitete pri mladostni- kih. V raziskavo je bilo vključenih 30 študentov 2. letnika socialne pedagogike s Pedagoške fakultete v Ljubljani. Dru- žinske dejavnike smo ugotavljali z intervjujem, ki temelji na sistemski teoriji in je bil ocenjen z Beaversovimi ocenje- valnimi lestvicami (Timberlawn Family Evaluation Sca- les, 1916). Cluster analiza družinskih dejavnikov pokaže, da se posamezni/d uvrščajo v dve skupini, ki se med seboj jasno razliliujeta po funkcionalnosti. Glede na rezultate posameznikov, dobljene z dvema vprašalnikoma identite- te (EOMEIS- 2- The Extended Objective Measure of Ego Identity Status, Adams et al. 1989, katerega osnovo pred- 26. stavlja Marcieva teorija identitetnih statusov in Wessman inRicksovega vprašalnika (1966), ki temelji na Eriksono- vi teorijipsihosocialnega razvoja) in uvrstitev v že omenje- ni skupini bolj in manj funkcionalnih družin, smo opravili diskriminantno analizo. Rezultati nakazujejo na dejstvo, da posamezniki, ki izhajajo iz manj funkcionalnih družin, oblikujejo identiteto prej kot tisti iz bolj funkcionalnih dru- žin. Kaže, da so ti mladostniki opremljeni z neko "močjo" (večjo storilnostjo), ki jim pomaga pri razreševanju kon- fliktov v družini in spoprijemanju z identitetnimi vprašanji, v katere so zaradi družinskih razmer potisnjeni prej kot pa vrstniki iz bolj funkcionalnih družin. Ključne besede: družina, razvoj identitete, psihosocialni raz- voj. Abstract In Slovenia the family is a rather undeveloped area of rese- arch, the present study focuses on the role the family plays in forming and developing the identity of adolescents. The research included 30 second year social pedagogy students of the Faculty of Education in Ljubljana. The characteri- stics of their families were collected in an interview based on system theory and were evaluated by Beavers' evaluati- on scales (Timberlawn Family Evaluation Scales, 1916). The cluster analysis of family factors reveals the classifica- tion of individuals into two distinct groups differing in fa- mily functionality. The discriminative analysis was appli- ed to the results which were collected by two identity qu- estionnaires (EOMEIS-2 - The Extended Objective Measure of Ego Identity Status, Adams et al 1989, based on Marcia's identity status theory; and FFessman's and Rick's question- naire (1996), based onErikson's psychosocial development theory). The result show that individuals from less functi- onal families form their identity earlier than those from more functional families. The adolescents from the former group seem to be equipped with a certain "power" (greater efficiency), which helps them solve family conflicts they are pushed into due to their family situation and face identity questions earlier than their peers from more functional fa- milies. Key words: family, identity development, psychosocial de- velopment. 21\ Uvod ..^^.--^.-M..^ Družina Družina je prvi socialni sistem, katerem otroli živi in ki s svojimi značil- nostmi nanj vpliva na vseh stopnjah njegovega razvoja. Starši so pomembni drugi, ki določajo svet, ki ga mora otrok internalizirati. Otrok si pomembnih drugih ne more izbrati; ponotranjiti mora svet, ki ga pomembni drugi zanj določajo. (Berger in Luckmann, po Čačinovič Vogrinčičevi, 1992, str. 15). Lo- čevanje vlog in stališč od pomembnih drugih in njihova generalizacija v nor- me in vrednote je za otroka odločilen korak, saj se tako utrdi njegova identi- teta kot člana družbe, (čačinovič Vogrinčič, 1990). Veliko avtorjev se strinja s tezo, da je obdobje pubertete in adolescence najresničnejši in najtežji preizkus kakovosti odnosov v družini in odnosov med staršema. Od kakovosti družinskih in zakonskih odnosov pa je odvisno, na kakšen, bolj ali manj uspešen način, bo adolescent prebrodil krizo odrašča- nja in s tem razrešil tudi eno temeljnih razvojnih nalog adolescence - izgrad- njo identitete. Campbell (1982, str. 340) poudarja, da je raison d'etre adolescence, da združi spremembe, ki nastanejo v tem življenjskem obdobju v celoto in obli- kuje svojo lastno identiteto. Campbeh meni, da je boj za kontrolo bistvenega pomena za interakcijo v družini. Adolescent se čuti omejen v strukturi, ki je bila vzpostavljena v otroštvu. Pridobiti si želi več možnosti vplivanja na družinski sistem, da bi vzpostavil novo strukturo. To mu veliko bolje uspe v sistemu, kjer je moč med staršema deljena in kjer je dovolj možnosti za pogajanje med člani sistema. V rigidnih sistemih se mora mladostnik na veliko bolj trd način boriti za svoj položaj, kar sih tudi starše v enako ravnanje, saj so motene družine ponavadi zaprte v simetrične odnose (ibid, str. 346), v katerih adolescentovo reagiranje vzpodbuja podoben odziv drugih. Pritiski se krepijo, rezultat osamosvajanja je vprašljiv. Simptomi so tu zato, da vzdržujejo status quo oziroma homeosta- zo v družini. Tudi Newman in Murray (po Nollerjevi in Callanu, str. 16) vidita v uporabi moči na strani staršev bistveno determinanto mladostnikove pripravljenosti za raziskovanje svoje identitete. Mladostniki si v obdobju adolescence želijo pridobiti več samostojnosti in svobode in se otresti dominantnosti staršev. Vendar se ne želijo ločiti od svoje družine, temveč si s pogajanjem vzpo- staviti novo vlogo in odnose, ki so bolj enakopravni in vzajemni. Več možnosti za zdrav razvoj mladostnika je v družinah, kjer spodbujajo avtonomijo, kjer je nadzor prožen in uravnotežen s podporo in sprejemanjem staršev. V času, ko se mladostniki osamosvajajo, potrebujejo podporo staršev in njihovo lju- bezen. Družinski sistemi se med seboj razlikujejo po tem, v kolikšni meri vzpod- bujajo in tolerirajo individuacijo, ki je tesno povezana z avtonomijo družin- 28 skih članov. Avtonomen človek ve, kaj čuti in misli, in sprejema odgovornost za svoja dejanja. V interakcijah z drugimi ima jasno določene meje ega. Westley in Epstein (po Lewisu in sod., 1976) navajata: "Avtonomija je bist- venega pomena za razvoj zadovoljujoče ego identitete. Vsakemu mora biti dovoljeno, da se loči (Separate) od drugih, doživi sebe in si poišče svojo last- no identiteto. Brez take avtonomije otrok ni sposoben reševati temeljnih pro- blemov separacije, ostal bo pretirano odvisen od drugih." Funkcionalnost in disfunkcionalnost družinskih sistemov Za nas je zanimiva tipologija Glicka in Resslerja (po Brajši, 1990), ki se skoraj popolnoma sklada z idejo študije Lewisa in sodelavcev (1976) inje bila osnova pričujoče raziskave. Avtorja sta razdelala niz meril, po katerih lahko ločujemo težje disfunkci- onalne (motene) družine od lažje disfunkcionalnih in funkcionalnih- zdravih družinskih sistemov. Kriteriji so naslednji (vsebina kriterijev je podrobneje razložena v poglav- ju o uporabljenih instrumentih): 1. Struktura moči: • koalicija med starši, • meje med generacijami, • stil vedenja. 2. Stopnja individuacije v družini: • avtonomija, • spoštovanje medsebojnih razlik, • sposobnost odzivanja in odprtosti do drugih. : 3. Sprejemanje separacije in izgube. 4. Zaznavanje dejanskosti: • družinska mitologija, • občutek za čas. - 5. čustveno vzdušje. Lewis in sodelavci (1976) ločijo tri vrste družin: "resno motene (disfunk- cionalne)", "srednje motene" ("adekvatne") družine in "zdrave, funkcional- ne družine. Njihovo funkcioniranje opišejo skozi strukturo moči, diferenci- acijo (razvidnost mej), komunikacijo, odnose, doživljanje resničnosti, čustva in sprejemanje sprememb in izgub. Skynner (1982) navaja, da so razne študije ugotovile, da zdrave družine so, vendar so redke. Precej enotno ugotavljajo, da je približno 20 % družin disfunkcionalnih, okoh 20 % funkcionalnih-zdravih, 60 % pa "srednjih" ali "srednje motenih". Tabela 1 kaže značilnosti (po Skynnerju) treh vrst družin. 29\ Tabela 1: Značilnosti družinskih sistemov in njihovo fitkcioniranje (Skynner 1982, s 30). 30 31 Lewisova raziskava je potrdila, da so med različno funkcionalnimi druži- nami kakovostne razlike. Med funkcioniranjem "optimalnih" (zdravih dru- žin ali družin z neobičajno stopnjo zdravja) in "adekvatnih" družin je ugotov- ljena statistično pomembna razhka v vseh spodaj navedenih točkah, razen v 7. točki. Obe vrsti družin vzgajata zdrave otroke, le da kažejo ustrezne druži- ne več značilnosti "srednje " motenih družin. l.Afiliativna naravnanost do sočloveka- odprta, odzivna, zaupajoča - v nasprotju z nezaupanjem, umikom, 2. visoko spoštovanje ločenosti, individualnosti, avtonomije, zasebnosti - v nasprotju s pričakovanjem strinjanja, konformizma, govorjenja v ime- nu drugih, 3. odprta, jasna, iskrena komunikacija - v nasprotju z zmedeno, nejasno, izmikajočo in utesnjeno komunikacijo, 4.trdna starševska koahcija, enakopravnost, delitev moči med roditelje- ma - v nasprotju s stanjem brez koahcije oz. s koahcijo roditelja in otro- ka, 5.prožen nadzor na podlagi dogovarjanja s temeljno hierarhijo starši - otrok - v nasprotju z rigidno, nefleksibilno kontrolo z nespremenljivimi pravih, 6. visoko spontana interakcija, humor, duhovitost - v nasprotju s togo, ste- reotipno interakcijo, ; ■ ii 7. visoka raven iniciativnosti - v nasprotju s pasivnostjo, 8. podpiranj e in spoštovanje enkratnosti in razlik, spoštovanje živih, moč- nih osebnosti - v nasprotju s pohlevnimi, stereotipnimi, konformistični- mi osebnostmi. Zdrave družine kažejo lastnosti nizko entropičnega sistema. Struktura je jasna in prožna, vendar dosežena na blag način. Od vseh članov družine, tudi najmlajših, se pričakuje aktivni delež, člani družine se pogajajo, dobrodošel je vsak prispevek posameznika. Zelo pomembna je odprtost do bioloških po- treb. Potreba po intimnosti ni razumljena kot šibkost, .lezo se razume kot znak, da je treba nekaj spremeniti ali popraviti. Zanimanje staršev za spol- nost je znak pozitivnih moči. Ko organizem ni v boju s samim seboj, ko je sposoben sprejeti in zadovoljevati svoje temeljne potrebe, doseže najvišjo stop- njo negentropije - strukture s fleksibilno, prflagodljivo funkcijo. Skupina družin, ki so na tem drugem skrajnem koncu kontinuuma, ne vsebuje znakov psihiatrične patologije. To ugotovitev potrjujejo tako klinične raziskave in opazovanja kot tudi študija Lewisa in sodelavcev. Razvoj identitete v iskanju teoretičnega okvira raziskovanja razvoja identitete smo se opre- dehli za dve teoriji: Eriksonovo (1968) teorijo psihosocialnega razvoja, ka- 32 terega pristop je globalen in kaže na razvojno pot psihosocialnih dejavnikov od rojstva do odraslosti, in Marci evo (1980) teorijo identitetnih statusov, ki natančneje operacionalizira dogajanje v obdobju adolescence. Teoriji se lepo dopolnjujeta in omogočata celosten pogled na omenjeno problematiko. Erikson v delu Identity and the Life Cycle (1980, str. 108) povzema, da uporablja termin osebne-ego identitete za poimenovaje obsežnih pridobitev, ki jih posameznik ob koncu adolescence združi iz pretekhh izkušenj, da bi se pripravil na naloge, ki ga čakajo v odrasli dobi. Identiteto razume kot vzajemno povezanost identičnosti s samim seboj (selfsameness) in povezanost z drugimi. Tukaj se zelo približa konceptom družinske sistemske teorije, ki govorijo o dveh temeljnih človekovih potre- bah: potrebi po avtonomnosti, ločenosti od drugih in potrebi po intimni pove- zanosti z drugimi, človekov življenjski cilj je ohranjati ravnotežje med tema dvema potrebama, česar se začnemo učiti v družini, ki igra pomembno vlogo v oblikovanju identitete mladostnika. Erikson pojmuje človekov razvoj s pozicije notranjih in zunanjih konflik- tov, ki jih mora vitalna osebnost prebroditi, izhajajoč iz vsake krize s poveča- nim občutkom notranje enotnosti, z več smisla za dobro razsojanje in pove- čano sposobnostjo presojanja po svojih lastnih standardih. Kot vidimo, pojmuje avtor osebnostni razvoj kot prehod skozi vrsto stadi- jev, pri čemer vsaka uspešno rešena faza pomeni večjo stopnjo osebnostne integriranosti. Nerazrešeni problemi pa se prenašajo v naslednje faze in tako otežujejo razvoj. Prehod v vsako nadaljnjo fazo pomeni kakovostno spremem- bo, ki jo spremlja kriza, saj vsaka faza prinaša s seboj drugačno problemati- ko. Krizo pojmuje kot normalen pojav, ki nastane zato, ker nova problemati- ka zahteva zase del razpoložljive energije, čeprav razvoj predhodnega dela morda še ni zaključen. Faze označuje kot obdobja, v katerih se določena spo- sobnost prvič pojavi in se njene komponente integrirajo do tiste stopnje, ki omogoča pojav nove sposobnosti. Pomembno je torej, da se določena sposob- nost vsaj delno utrdi, preden se pojavi nova. Prehodni čas med stabilizacijo ene in pojavom nove sposobnosti je obdobje krize. Vsak del osebnosti je siste- matično povezan z drugimi, zato je razvoj vsakega dela odvisen od pravilne- ga razvoja in vrstnega reda v razvoju ostalih delov. Vsak sestavni del, kot tudi sam začetek pojava, naj bi bil biološko programiran. Družba lahko uspešno vpliva na uspešnost reševanja določene problematike, ne more pa spremeni- ti njenega zaporedja. — ^ Na vprašanje, ali mora vsakdo skozi vse stadije, odgovarja Erikson prir- dilno, toda ni nujno, da je pri tem uspešen. Uspeh v predhodnem stadiju omogoča večji uspeh v naslednjem. To je vzrok, zakaj je prvi stadij tako pomemben. Moči, ki se prenašajo iz stadija v stadij, so biološka maturacija in socialna pričakovanja. Te moči porivajo posameznika skozi določeno časovno obdob- je ne glede na to, ali je bil v predhodnih stadijih uspešen ah ne. 33 Tabela 2: Prevladujoči čustveni procesi v posameznih razvojnih obdobjih ter nastanek in prerez čustvenih doživetij, ki tvorijo doživljanje osebne identitete (Erikson, 1980, str 129). Tabela kaže, kako se identiteta razvija od rojstva dalje. Razvoj osebnosti poteka stopničasto preko osmih obdobij, od dojenčka do zrele osebnosti odra- slega. Vsako obdobje je hkrati tudi stopnica v naslednje obdobje. Motnje v enem obdobju se lahko odražajo tudi v kasnejših razvojnih obdobjih. V vsa- kem se razvijajo možnosti za nova čustvena doživetja in s tem tudi nove po- trebe, če otrok raste v okolju, ki nudi ugodne možnosti za razvoj, so krize v posameznih obdobjih le mejniki razvoja, v nasprotnem primeru pa zapustijo globoko sled v negativnih občutkih. Okenca, ki se v tabeli raztezajo po diagonah, ponazarjajo osrednje vsebi- 34 ne čustvenega razvoja v posameznih obdobjih. V vsaliem okencu sta označe- ni pozitivna in negativna razvojna možnost. Vse posamezne potrebe se razvi- jajo iz raznih predhodnih oblik od rojstva dalje, zato Erikson meni, da bi lah- ko izpolnih tudi vsa prazna okenca. Sam je naredil tak poskus za vse oblike identitete pred adolescenco. Tako so vsi stadiji sistematično soodvisni. Kljub temu, da gre za individu- alne razlike in različna socialna okolja, pa obstajajo splošne razvojne zakoni- tosti glede vsebine dogajanj v določenem stadiju. Marcia (1980, str. 159) opredeljuje identiteto kot dinamično strukturo oseb- nosti, ki združuje v sebi posameznikove nagone, navade, prepiričanja in no- tranje identifikacije. Bolj ko je struktura razvita, bolj se oseba zaveda svoje edinstvenosti in podobnosti drugim ter svojih šibkosti in moči. Marcia govori o načinih reševanja identitetne problematike v času pozne adolescence, ki jih imenuje identitetne statuse. Merih za ugotavljanje statu- sov sta: • kriza oz. eksploracija, ki se nanaša na iskanje in eksperimentiranje z iden- titetnimi vsebinami, • zaveza (Commitment) določenim vrednotam, stališčem, standardom, so- cialnim vlogam - stopnja osebnega vlaganja vase. Identitetni statusi so posledica procesa oblikovanja identitete in struktur- nih značilnosti osebnosti pa tudi načina doživljanja sveta. Tabela 3 kaže, ka- ko se glede na zgoraj navedeni merili oblikujejo naslednji identitetni statusi Tabela 3: Kriteriji, ki definirajo identitetne statuse (Marcia, 1993, str. 11). Glede na zavezanost določenim stahščem, vrednotam in socialnim vlo- gam, obstajata dva tipa posameznikov. Prvi so tisti, ki so obdobje krize dejavno prešli, torej so resno pretresali vprašanja poznega otroštva oz. zgodnje adolescence. Gre za .status oblikova- ne identitete ( Identity Achievement). Sedanje zaveze se lahko bolj ali manj razlikujejo od zgodnejših. V tem položaju je mladostnik sposoben izbirati med vrednotami, vedenjskimi normami in življenjskimi slogi. Tak mladostnik je osebnost z močnim "jazom" in visoko stopnjo samospoštovanja, hkrati pa je osebnost, ki se zna prilagajati okolju. Je fleksibüen, razmišljujoč in intro- spektiven, pod stresom še vedno dobro funkcionira, odprt je do novih izkušenj, ima občutek za liumor, pripravljen je poslušati in presoja glede na lastne standarde. Mladostniki, ki so dosegh to zrelo identiteto, so intimni v medse- bojnih odnosih. Dosegajo višjo stopnjo samostojnosti, so manj od\1sni od mne- nja drugih, so ustvarjalmi, imajo boljšo samopodobo. Idealna podoba o sebi je blizu njihovim dejanskim predstavam o lastnih dejavnostih in sposobno- stih. Pri moralnem odločanju jih vodijo moralna načela, ki so si jih izbrah sami. Počutijo se odgovorne za svoje odločitve. Cilje, ki si jih zastavijo, ure- sničujejo zavzeto in vztrajno. Usmerjeni so v prihodnost. Praviloma se ti mla- dostniki spet dobro razumejo s svojimi starši, čeprav nanje niso pretirano navezani, jim zaupajo in imajo o njih ugodno mnenje. Drugi tip posameznikov se je opredelil in zavezal določenim stahščem, vrednotam in socialnim vlogam, vendar brez aktivnega razmišljanja o njih. Gre za status privzete identitete (Foreclosure). Mladostnik se je zavezal dolo- čenim življenjskim usmeritvam. Torej se je opredelil, vendar je, namesto da bi upošteval različne izbire glede lastne prihodnosti, sprejel načrte drugih (ponavadi staršev ali kakšnih drugih močnih vodij). Status privzete identitete je ponavadi začetek eksploracije. Mladostniki vtem statusu so togi, stagnirajo, nimajo veliko možnosti izbire. Pravrigidnost je tista, ki razlikuje te osebe od tistih, ki so v statusu oblikovane identitete. Ponavadi so avtoritarni in stere- otipni v mišljenju (Marcia, 1966). V odnosu do avtoritete se vedejo pretirano podredljivo, v odnosu do šibkejših pa pokroviteljsko in gospodovalno. So kon- vencionalni in zelo zavezani poklicnim in ideološkim opredelitvam. Marcia ilustrira status privzete identitete s steklom: če ga potisneš v eno stran, je zelo trdno, če ga potisneš v drugo stran, se v trenutku razleti. Za mladostnike s privzeto identiteto je značilna nizka stopnja samostojnosti in samospoštovanja ( Orlofsky, Marcia in Lesser,1973). V stiski je njihovo ra- zmišljanje ozko, težijo k poenostavljanju. Hkrati pa je zanje značilna zelo nizka stopnja anksioznosti. Uporabljajo manj integrativno kompleksne ko- gnitivne stile. Se "lepo", konvencionalno obnašajo. V interakcijah z drugimi so stereotipni. Obstajata tudi dva tipa posameznikov, ki se nista opredelila, zavezala. V prvem primeru gre za posameznike, ki so še v procesu iskanja (moratorii- Moratorium). Mladostnik je v aktivnem iskanju med alternativami. Izbira med različnimi dejavnostmi, preizkuša razne poklicne, nazorske usmeritve, tehta podatke iz okolja in primerja različne rešitve problemov Skratka, išče in izbi- ra svoj pogled na svet, svoj način življenja. Prav zato je zanj značilna višja stopnja anksioznosti, kar potrjujejo številne raziskave. V tem obdobju so mla- dostniki zelo občutljivi in poudarjeno izražajo čustva. Odhkuje pa jih visoka stopnja samospoštovanja. Ko ocenjujejo sebe in svoja dejanja, se ne ozirajo na povratne informacije, ki jih dobijo iz svojega okolja, niti ne dajo veliko na mnenja drugih. Do drugih ljudi so odprti in odkriti. Več sodelujejo z vrstniki kot z odrashmi. Zanje je značilna močna težnja po spoznavanju novih poja- vov, tako v sebi kot zunaj sebe. Kognitivno so bolj kompleksni, na višji stopnji 36 v moralnem razsojanju. Intrapsihično so v procesu ločevanja od introjekta staršev, zato so pogosto napeti in preobčutljivi do staršev. Doma so v tej fazi odnosi napeti. V drugem primeru gre za tiste posameznike, ki so razmeroma ravnodušni glede opredeljevanja, ker so izgubili upanje, da bi to zmogli, ali pa zanikajo potrebo po tem. Gre za Uatm razpršene identitete (Identity Diffusion). To je najmanj razvit status. Vtem statusu oseba krize še ni doživela, prav tako se še ne opredeljuje oz. ne zaveže ničemur, če pa se, je zaveza zelo plitva. V tem položaju je mladostnik, če svoje identitete ne zna vsebinsko opredeliti. Takšen mladostnik niha med različnimi osebnimi, poklicnimi in nazorskimi oprede- litvami in se za nobeno še ne more opredeliti. Status razpršene identitete je dokaj pogost v zgodnji adolescenci, kjer ponavadi ne pomeni psihološkega problema, temveč označuje normalen psihološki proces, če pa prehaja v odra- slost, lahko postane problem. Razpršeni položaj se kaže v dveh oblikah. Mladostnik je navzven bodisi brezskrben lahko celo malodušen, ali pa nasprotno, kaže visoko stopnjo ne- zadovoljstva, je nesrečen. Prvi gredo skozi življenje brezskrbno, neangažirano, dajejo videz svetov- ljanstva, svobodnosti. Pri drugih pa se kaže visoka stopnja psihopatologije in huda osamljenost, praznina, nezadovoljstvo. Za ene in druge je skupno, da menjajo načela glede na zunanje vplive, da ne vstopajo v intimnejše odnose niti z vrstniki niti s starši, kot da nimajo raz- vitega občutka pripadnosti skupini ali posamezniku. Na splošno so bolj zapr- ti, osamljeni. Zanje je značilna nizka stopnja samospoštovanja. Med podobo, ki jo kažejo navzven in njihovim dejanskim stanjem, je pogosto velika razli- ka. Zanje je značilna tudi nizka stopnja avtonomije, moralno presojanje je na nižji razvojni stopnji. Njihovo čustvovanje je močno, vendar ga večinoma skri- vajo. So nezaupljivi do ljudi. Raziskave kažejo, da so bili starši takih mladost- nikov hladni in distancirani, zato so imeli mladostniki težave z introjicira- njem starševske figure. O svojih starših imajo pogosto neugodno mnenje in nanje niso pretirano navezani. Namen Namen raziskave je bil analizirati družine, v katerih živijo mladostniki iz zajetega vzorca in ugotavljati zvezo med funkcionalnostjo družine in identi- tetnim razvoj em mladostnikov.------------------------т- Metoda Vzorec v raziskavo je bilo vključenih 30 (25 Ž in 5 M) študentov 2. letnika social- ne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, vsi so izhajah iz popolnih družin. _^ o C I /I L /V /I /' /■: I) ,1 r; o r; / л \_ j j Uporabljeni instrumenti V raziskavi so bili uporabljeni trije instrumenti: 1. Delavnike v družini smo raziskovali na podlagi sistemske teorije in ugotovitev timberlawnske študije Lewisa in sodelavcev (1976). Izhajajoč iz njihovih spoznanj smo za naš namen sestavili intervju o mladostnikovi druži- ni. Gre za polstrukturiran intervju odprtega tipa. V intervjuju smo se omejili na mladostnikovo doživljanje družinske situacije, kar utemeljujemo z izsled- ki Noherjeve in Callana (1991), ki ugotavljata, da mladostnikove ocene druži- ne višje korelirajo z oceno raziskovalcev kot pa z ocenami staršev. Mladost- nik je odgovarjal kot opazovalec družine (L'Abate, 1994, str. 68). Ker skušamo razumeti dogajanja v družini skozi sistemsko teorijo, smo zastavljaH vjn-ašanja v intervjuju, ki je bil sestavljen za namen raziskave, cirkularno (L'Abate, 1994, str. 76), kar pomeni, da posameznika sprašujemo po odnosnih in značilnih oblikah vedenja med člani družine. Intervju sestavlja 57 vprašanj. Prvih 8 se nanaša na opis družine in temeljne podatke o družini, bistveno za ta uvod je navezovanje stika z mladostnikom. Sledijo vprašanja, ki se nanašajo na mla- dostnika v družini. Zadnja tri vprašanja povzemajo mladostnikov položaj v družini in njegovo doživljanje. Intervjuje bil ocenjen z Beaversovimi ocenje- valnimi lestvicami (Timberlawn Family Evaluation Scales, v Lewis in sod., 1976). Ocenjevalne lestvice sestojijo iz devetstopenjske Likertove skale na kontinuumu od 1 do 5. Vsebina vsake skale temelji na teoriji, ki opredeljuje posamezno dimenzijo. Pri večini skal pomeni 1 optimalen, 5 pa najbolj pato- loški konec kontinuuma. Skale strukture moči, koalicije staršev, bližine in konfliktov pa so obratne (tako da pomeni 1 najbolj patološki, 5 pa najbolj optimalen konec kontinuuma), kar avtor priporoča zaradi halo efekta pri oce- njevanju. Pred obdelavo podatkov so bile vrednosti na teh skalah spremenje- ne. Vsebina posameznih lestvic: Struktura moči. Tako kot vsi socialni sistemi imajo tudi družine strukturo, ki določa nosilca, delitev in hierarhijo moči. V skladu z modelom entropije ocenjujemo strukturo moči v družini od kaosa preko dominantnosti v raznih stopnjah do vodenja in enakovredne delitve moči. Bistveni element, ki določa vodenje, je medsebojno spoštovanje in pogajanje v družini. Koalicija staršev. Močna koalicija staršev omogoča intergracijo otrokove egostrukture in predstavlja skrajni pozitivni pol kontinuuma. Sledi bolj ali manj šibka koalicija staršev, kar pomeni, da se ustvarja koalicija med enim od staršev in otrokom, vendar je še prikrita in ne dovolj močna, da bi druge- mu od staršev vzela moč v celoti. Najbolj motena oblika koalicije je koalicija med enim od staršev in otrokom, ki otroku onemogoča izpolnjevanje njegove vloge. Bližina. Lestvica temelji na konceptu ego mej (posameznik mora biti lo- 38 čen, da je lahko povezan) in vsebuje dve dimenziji - jasnost mej in bližino; je ena izmed najbolj diskriminantnih lestvic. Pogajanje. Medosebni odnosi v družini se utrjujejo skozi pogajanje. Dru- žina se pogaja o bolj ali manj pomembnih vprašanjih. Lestvica meri učinko- vitost k cilju usmerjenega pogajanja v družini. Komuniliacija. Eden od vidikov avtonomije je komunikacija. Lestvica me- ri, v kohkšni meri družina vzpodbuja ali zavira jasnost izražanja posamezni- kovih misli in čustev. Ne ocenjuje pa njihove intenzivnosti. Odgovornost. Ocenjuje se stopnja odgovornosti, ki jo člani družine prev- zemajo za svoja pretekla, sedanja in prihodnja čustva, misli in dejanja. Prepustnost. Na lestvici se ocenjuje stopnja odprtosti in prepustnosti za čustva, mnenja in vedenje drugih članov družine. Na spodnji meji kontinu- uma gre za neprepustnost, posamezniki drug drugega ne "vidijo" in ne "shšijo". Odraščajoči otrok ne more razviti samozaupanja, če mu starši ne priznajo njegove percepcije in ne sprejmejo njegovih odgovorov. Ekspresivno st. Pri ekspresivnosti gre za oceno stopnje odprtosti izražanja čustev, ki sega od sposobnosti družinskega sistema, da odprto in jasno izraža vsa čustva, do nasprotnega pola, kjer se čustva prikrivajo in se jih ne izraža. V lestvici se ne ocenjuje kakovost, temveč le stopnja izražanja čustev. Razpoloženje in vzdušje. Razpoloženje in vzdušje lahko nihata od toplega, prisrčnega, z optimizmom in humorjem prepletenega vzdušja do različne stop- nje negativnih čustev - toge vljudnosti, neprijaznosti, bolj ali manj očitno izra- žene sovražnosti, anksioznosti ter do depresivnega, otopelo apatičnega in s cinizmom in grenkobo prežetega vzdušja. Konflikti. Zlestvico konfliktov se ocenjuje najprej navzočnost nerešljivih konfliktov, nadalje, ali obstajajo poskusi reševanja le-teh in koliko so uspešni. Empatija. Pri empatiji gre za oceno stopnje občutljivosti in razumevanja čustev drugih. Sega od konsistetnega empatičnega odzivanja, preko raznih stopenj poskusov empatičnega odzivanja, do neprimernega odzivanja na čust- va. Z lestvico vrednotimo, v kolikšni meri družinski sistem spodbuja člane, da so vzajemno pozorni do čustev drugih. Povezanost družine s socialnim okoljem. Gre za oceno stikov navzven kot tudi odprtosti hiše za prijatelje. 2. Vprašalnik Stadiji psihosocialnega razvoja (Wessman in Ricks, 1966) temelji na Eriksonovi teoriji psihosocialnih stadijev. Instrument je sestavljen iz 60-ih postavk, ki se nanašajo na prvih šest stadijev psihosocialnega razvo- ja. Za vsak stadij obstaja 5 postavk za uspešno in 5 za neuspešno razrešene vidike. Gre za oralno-senzorni stadij (temeljno zaupanje/temeljno nezaupa- nje), muskularno-analni stadij (avtonomija/ sram in dvom), lokomotorično- genitalni stadij (iniciativa/krivda), latentni stadij (storilnost-manjvrednost), v petem stadiju gre za puberteto in adolescenco (identiteta/difuznost vlog) in 39 v šestem za mlado odraslo osebo (intimnost/ izolacija). Preizkušanci odgo- varjajo na sedemstopenjski Likertovi lestvici, ki sega od -3 (ni tako), do +3 (tako je). Vrednosti Cronbachove alfe (notranja konsistentnost) za posame- zen stadij psihosocialnega razvoja so med 0,48 in 0,81, kar pomeni, da gre za dovolj veliko notranjo konsistentnost. 3. EOMEIS-2 ÍThe Extended Objective Measure of Ego Identity Status - Adams, Bennion in B[uh, 1989) je eden najbolj preverjenih in zanesljivih vprašalnikov, ki temelji na teoriji identitetnih statusov .1. Marcie. (Marcia, 1993, str. 17). Vprašalnik EOMEIS-2 temelji na Eriksonovem ločevanju ego in self identitete (Adams, Bennion in Huh,1989, str. 10), pri čemer naj bi ego identi- teta obsegala področja рокИса ter ideoloških vrednot, povezanih s politiko, religijo in svetovnim nazorom, self identiteta pa predvsem zaznavanje lastne socialne vloge. Instrument je sestavljen iz vprašanj, ki se nanašajo na prisot- nost oz. odsotnost eksploracije in identificirajo zavezo za vsako postavko, ki se nanaša na posamezne identitetne statuse na obeh podlestvicah: ideološki (pokhc, pohtika, reUgija, svetovni nazor) in interpersonalni (prijateljstvo, se- stajanje, spolne vloge in prosti čas). Vsako od navedenih razsežnosti zastopa osem postavk, tako da obsega celoten vprašalnik 64 postavk. Preizkušanec odgovarja na šeststopenjski Likertovi lestvici na kontinuumu od 1 (popolno- ma se strinjam) do 6 (izrazito se ne strinjam). Rezultate sem v skladu z navo- dih avtorjev pred statistično obdelavo obrnila. Avtorji (Adams, Huh in Benni- on,1989, str. 31) navajajo, da kažejo kazalci zanesljivosti za vjirašalnik EOMEIS pomembno visoko konsistentnost. Notranja konsistentnost rezultatov posa- meznih statusov na interpersonalni in ideološki lestvici, merjena s Cronbac- hovo alfo, je v štirinajstih študijah segala od 0,30 do 0,89. Na splošno so vre- dnosti na ideološki lestvici višje kot na interpersonalni. Podobne vrednosti Cronbachove alfe sem dobila tudi sama (Poljšak škraban, 1997), saj segajo na ideološki podlestvici od 0,50 do 0,67, na interpersonalni pa od 0,44 do 0,77. Spremenljivke Spremenljivke tvoriene na osnovi interviuia o družini: INTOl - struktura moči INT03 - koahcija staršev INT04 - bližina INT05-pogajanje INT06 - komunikacija INT07 - odgovornost INT08-prepustnost INT09 - ekspresivnost INTIO - razpoloženje in vzdušje INTU-konflikti 40 s o C I Л L N Л r E D A G O G I K Л INT12 - empatija ; ; n INT13 - povezanost družine s socialnim okoljem Spremenljivke tvoriene na podlagi vprašalnika Stadijev psihosocialnega razvoja ORSESS - temeljno zaupanje - temeljno nezaupanje MUANSS - avtonomija - sram in dvom LOGESS - iniciativa - krivda LATESS - storilnost - manjvrednost PUADSS - identiteta - difuznost vlog MLODSS - intimnost - izolacija Spremenljivke tvoriene na podlagi vprašalnika Identitetnih statusov ACH - status oblikovane identitete na ideološki in interpersonalni podlest- vici MOR - status moratorija na ideološki in interpersonalni podlestvici FOR - status privzete identitete na ideološki in interpersonalni podlestvici DIE - status razpršene identitete na ideološki in interpersonalni podlestvi- ci Postopek zbiranja podatkov in njihove statistične obdelave Vprašalnika sta bila uporabljena skupinsko, intervju pa individualno. In- tervjuji so bili snemani z diktafonom in kasneje prepisani in ocenjeni z že omenjenimi ocenjevalnimi lestvicami. Rezultati so bili statistično obdelani s SPSS programom. V prvem koraku smo podatke iz intervjuja obdelali s cluster analizo, tako da smo tvorili skupi- ne med seboj čim bolj podobnih oseb. Na podlagi cluster analize smo se odlo- čili za ustrezno čim manjše število dobro interpretabilnih skupin. Nato smo z diskriminativno analizo preverjali, kako in v kolikšni meri je mogoče pove- zovati članstvo v teh skupinah z značilnostmi identitetnega razvoja razisko- vanih oseb (v nadaljevanju - RO). Rezultati in diskusija Na podlagi spremenljivk družine (dobljenih z intervjujem), je bila najprej izvedena cluster analiza , katere enote so bde raziskovane osebe.. Spremen- ljivke so bile standardizirane, uporabljena mera seuclid in metoda лvaverage. Glede na rezultate cluster analize (izračunane koeficiente v postopku zdru- ževanja clustrov) je najsmiselneje in hkrati za razlago tudi najbolj primerno, da razdelimo vzorec na dve skupini. 41 Slika 1: Prikaz rezultata (clendrograma) hierarhične cluster analize (uporabljena metoda "ivaverage", upoštevane razdalje znotraj skupin) Skupini se med seboj razlikujeta glede na funkcionalnost družinskega si- stema svojih članov. Povprečne ocene na spremenljivkah družine so povsod v prvi skupini (prvih 20 RO) nižje (s tem boljše) od povprečja ocen v drugi skupini (zadnjih 10 RO). Iz razpona dobljenih ocen, kakor tudi iz prikaza clu- ster analize je razvidno, da bi bolj funkcionalne družine prav tako lahko raz- delili v dve skupini. Po Lewsu bi lahko rekli, da gre za "zdrave družine" (N= 11, povprečne ocene se gibljejo med 1,3 in 2,0) in "srednje družine" (N=9, po- vprečne ocene se gibljejo med 2,3 in 3), ki smo jih za potrebe naše raziskave združih v skupino bolj funkcionalnih družin. V manj funkcionalne družine pa uvrščamo 10 mladostnikov (povprečje ocen se giblje od 3,3 do 4,6). Gre za družine, ki imajo v nekaterih elementih tudi značilnosti disfunkcionalnih dru- žin. 42 s o C I A L N A P E D A G O G I K A Tabela 4: Značilnosti družin (glede na aritmetično sredino vrednosti posameznih spremenljivk) v bolj in manj_funkcionalnih družinah. Na podlagi dobljenih dveh clustrov glede na spremenljivke družine je bila izvedena diskriminantna analiza, v katero smo vključili vse spremenljivke identitetnega razvoja. Če najprej pogledamo razlike med aritmetičnima sredinama obeh skupin na Vprašalniku identitetnih statusov (EOMEIS-2), opazimo naslednje: posa- mezniki iz bolj funkcionalnih družin dosegajo višje rezultate od povprečja na statusu moratorija, privzete in razpršene identitete, nižje pa na statusu obli- kovane identitete. Posamezniki iz manj funkcionalnih družin pa ravno naro- be. Očitno je, da omogočajo funkcionalne družine mladostniku več časa za odločanje in opredeljevanje (višje vrednosti v statusu moratorija in nižje v statusu oblikovane identitete), če pa se posamezniki že opredeljujejo, pogo- steje privzemajo opredelitve od staršev (višje vrednosti na statusu privzete identitete). Le te so jim sprejemljive, ker se v družini dobro počutijo. Nas- protno pa dosegajo mladostniki iz manj funkcionalnih družin višje vrednosti ^^' I /I N л p /■: D /1 a o a i к л na statusu oblikovane identitete. Kakor da bi bili potisnjeni v hitrejše iskanje in oblikovanje identitete prav zaradi družinskih razmer. Glede na dejstvo, da je okoli 60% mladostnikov v obdobju pozne adoles- cence v statusu moratorija (Poljšak škraban, 1997), je razvidno, da se proces oblikovanja identitete še ni zaključil. Na vprašalniku Stadiii psihosocialnega razvoja (WR) pa se kaže nasled- nje: Posamezniki iz bolj funkcionalnih družin dosegajo rezultat nad povpreč- jem v primerjavi s posamezniki iz manj funkcionalnih skupin, ki dosegajo rezultat pod povprečjem pri spremenljivkah ORSESS {temeljno zaupanje nas- proti temeljnemu nezaupanju), LOGESS (iniciativa nasproti krivdi), PUADSS (identiteta nasproti difuznosti vlog) in MLODSS {intimnosti nasproti izolaci- ji). Ravno nasprotno pa dosegajo posamezniki iz manj funkcionalnih družin rezultat nad povprečjem in tisti iz bolj funkcionalnih družin rezultata pod povprečjem pri spremneljivkah MUANSS {avtonomija nasproti sramu in dvo- mu) in LATESS {storilnost nasproti manjvrednosti). Vrednosti Wilks' Lambde kažejo, da so razlike med skupinama najpomemb- nejše na spremenljivkah statusa obhkovane in privzete identitete (pri obeh je p<0,05). Diskriminantna analize je dala eno funkcijo, to je linearno kombinacijo spremenljivk, ki najbolje diskriminiraj o oba clustra raziskovanih oseb. Struk- tura statistično pomembne diskriminantne funkcije (p=0,0275) je razvidna iz tabele 5. Tabela 5: Korelacije med diskriminantnimi spremenljivkami in diskriminantno fimkcijo. 43 44 s o C I A L N /I /' l'. I) A G O G I li A Rot je razvidno iz tabele 5, prispevata k oblikovanju diskriminantne funk- cije v največji meri statusa privzete in oblikovane identitete. Sledi pet stadijev psihosocialnega razvoja, zanemarljivo malo pa prispevajo k oblikovanju funk- cije status moratorija in razpršene identitete ter zadnji stadij psihosocialnega razvoja. Na dejstvo, da vpliva status moratorija na obhkovanje funkcije v tako niz- ki meri, je gotovo vplival visok odstotek tega statusa v celotnem vzorcu. Po- dobno si lahko razložimo tudi zanemarljiv vpliv šestega stadija psihosocial- nega razvoja, saj je prav to stadij, v katerem se mladostniki trenutno nahajajo in so pogosto še sredi razreševanja aktualne krize intimnosti nasproti izolaci- ji- Seveda moramo pri razlagi upoštevati, da je bua diskriminantna analiza izvedena na razmeroma nizkem številu vprašancev (30). Že pri analizi rezultatov na posameznih vprašalnikih glede na uvrščanje v posamezno skupino smo ugotovili (kar potrjujejo tudi rezultati navedeni v 5. in 6. tabeli ), da dosegajo posamezniki iz bolj funkcionalnih družin (na obeh vprašalnikih identitete) višje rezultate od tistih iz manj funkcionalnih družin, razen pri naslednjih spremenljivkah: pri statusu oblikovane identitete, ter pri 2. in 4. stadiju psihosocialnega razvoja, to je pri avtonomiji in storilnosti. Ka- ko si lahko razlagamo dejstvo, da imajo mladostniki iz manj funkcionalnih družin bolj oblikovano identiteto, ter so bolj avtonomni in storilnostni kot pa mladostniki iz bolj funkcionalnih družin ? Kaže, da so mladostniki iz manj funkcionalnih družin v našem vzorcu (ob upoštevanju dejstva, da so se na nek način že selekcionirah, saj so uspešno zaključih srednjo šolo in se vpisali na fakulteto) opremljeni z določeno "moč- jo", neranljivostjo, ki jim pomaga pri razreševanju konfliktov v družini in spoprijemanju z identitetnimi vprašanji, v katere so zaradi manj funkcional- ne družinske situacije potisnjeni, prej kot pa vrstniki iz bolj funkcionalnih družin. Waterman (1993, str 46) navaja, da stih vzgajanja pomembno vpliva- jo na začetni identitetni status mladostnika. Avtoritarni starši imajo ponavadi močne in trdne aspiracije glede mladostnikovega življenja, kar v mlajši dobi mladostniku olajša identifikacijo, vendar so te zgodnje zaveze pogosto nesta- bilne, saj se mladostniki v adolescenci radi uprejo starševski avtoriteti, ki jih omejuje. Moči, usmerjene v samostojnost, pripeljejo mladostnika v eksplora- cijo in s tem v bolj avtonomno opredeljevanje. Zaključek Na podlagi cluster in diskriminantne anahze lahko zaključiva, da se mla- dostniki iz našega vzorca razvrščajo v dve skupini glede na funkcionalnost družinskega sistema. Dve tretjini (N=20) jih je mogoče uvrstiti v skupino bolj funkcionalnih družin, eno tretjino (N=10) pa v skupino manj funkcionalnih družin. Izidi raziskave nakazujejo, da funkcionalnost družinskega sistema vph- va na oblikovanje in razvoj identitete. Bolj funkcionalne (lahko bi jim rekli s o C I A L N Л l> E D A G O G I K Л 45 tudi demoliratične družine), kjer starši nudijo mladostniku razumevanje in podporo, dajejo dobro podlago za začetno privzeto identiteto. Ker ni pritiskov k zgodnjim opredelitvam, si lahko mladostnik vzame več časa, da najde svojo pot. Nasprotno pa se mladostniki iz manj funkcionalnih družin upirajo staršev- ski avtoriteti tudi tako, da se zaradi neugodnega počutja v družini prej in hitreje opredeljujejo. Vprašanje pa je, ah se bo na ta način dosežena obliko- vana identiteta ustalila, ah pa bo podvržena nadaljnjim spremembam. Saj vemo, da je v obdobju pozne adolescence, še posebno v univerzitetnem oko- lju, identiteta še precej nestabilna. Hkrati pa raziskava nakazuje, da imajo prav ti mladostniki določeno "oseb- nostno moč" in so morda manj ranljivi, kar jim pomaga, da lažje funkcionira- jo v obdobju adolescence. Gre za večjo storilnost, ki je očitno gonilo njihove- ga razvoja in večjo samostojnost, ki je verjetno že posledica dosežene obliko- vane identitete. Uporabljena literatura L'Abate, L.( Family Evaluation. London, Sage Pubhcations. Adams, G.R., Bennion,L., Huh, R. (Í989), Objective Measure of Ego Identity 5toiu5: A reference manual. Unpubhshed manuscript. Logan, UT: Department of Family Relations, Utah State University. Brajša, P.(1990), Drugčijipogled na brak i obitelj. Zagreb: Globus. Campbell, D.(1982), Adolescence in Families.V: Bentovim, A., Barnes, G.G., Cooklin, A. (Eds). Family Therapy. Vol. 2. London: Academic Press, 337-352. Čačinovič Vogrinčič, G. (1990), Osnovni teoretični problemi svetovalnega dela z družinami. Ljubljana: VšSD. Čačinovič Vogrinčič, G. (1992),Psihodinamskiprocesi v družinski skupini. Ljubljana, Advance. Erikson, E. (1968), Identity: Youth and Crisis. New^ York:, Norton. Erikson,E.H.(1980), Identity and the Life Cycle. New York: W.W.Norton & Company. Lew^is, J.M., Beavers, W.R., Gossett, .I.T, Phihips, VA.(1976).A^o Single Thre- ad. Psychological Health in Family Systems. Nev\'York, Brunner/Mazel. Marcia, J.E. (1980), Identity in Adolescence. V: Adelson, .1. (Ed.), Handbo- ok of Adolescent Psychology. Nev\^ York: .lohn Wiley and Sons, 159- 187. Marcia, J. E. (1993), The Ego Identity Status Approach to Ego Identity V: Marcia, .1. E. in drugi, Ego Identity New York: Springer-Verlag, 3-21. Noller,R, CaUan, V. (1991), The Adolescent in the Family. London: Routled- ge. Orlofsky, J.L., Marcia, .I.E., Lesser, I.M. (1973), Ego identity Status and the Intimacy Versus Isolation Crisis of Young Adulthood. Journal of Personality and Social Psychology, 2,211-219. Poljšak Škraban, O. (1997), Vloga družine v razvoju in oblikovanju identi- 46 s o CIA L N A P E DAGO G I K Л tete mladostnikov v pozni adolescenci, magistrska naloga. Ljubljana: Filozof- ska fakulteta v Ljubljani. Skynner, R. (1982), Frameworks for Viewing the Family as a System. V: Bentovim, A., Barnes, G.G., Cooklin, A. (E.ás) Family Therapy. Vol. 1. London: Academic Press, 3-36. Wessman, A.E., Ricks, D.F. (1966), MoO(i and Personality. New York, Holt: Rinehart and Winston, inc. Waterman, A.S. (1993), Developmental Perspectives on Identity Formati- on: From Adolescence to Adulthood. V: Marcia, J. E. in drugi, Ego Identity. New York: Springer-Verlag, 42-68.