Nikola Tomič
Pripoveduje Vesnin. /. Za lažnjivo srečof
saka dežela, vsaka okolica ima čudovito moč do svojih pre-bivalcev.   Saj   vemo,   kako   Ijubi   Gorenjec svoje  planine, Kozak svojo stepo, Italijan svojo rajskolepo domovino, in še celo neolikani Eskimojec svoje ledene puščave, ki bi jih ne zamenjal z nobenim, še tako krasnim krajem na svetu.
Ravnotako se tudi srce tistega, ki se je narodil in vzrastel na morski obali, ne more ločiti od svoje skalne, slikovite do-mačije in od broda, ki ga je že često nesel — v smrtno nevarnost, tja na prostrano, razburkano valovje. ln naj je bil to majhen čolnič z enim jadrom aii pa ponosen parnik z mogočnim vijakom in bruhajočim dimnikom; vsakdo, ki ga veže poklic na veslo in jadro, si ne more misliti življenja daleč proč od miljenega morja, in z nekakim zaničevanjem gleda vsekdar na one, ki stopajo le s prikritim strahom na zibajoče se tramovje, na katerem prebije on sam gotovo polovico svojega življenja.
A mladeniču, kateremu stan ne pusti v daljavo, se zdi pogostokrat srartiotno, če mora ostati na rodnem obrežju; nezmagljiva želja ga vabi na širno morje, z drugimi vred v daljne dežele in v tuje kraje; za lažnjivo srečo pohiti v neznani svet in zapusti preprosto a varno in v resnici srečno domačijo.
Precej časa je že poteklo od tistih dob, ko sem služboval tam doli na jugu naše krasne domovine. Tedaj sem šel večkrat na izprehod v D . . . ob jadranskem morju in tudi še dalje naprej, ker mi je bilo največje veselje, če sem tnogel spoznavati šege in življenje preprostih Ijudi, zibati se nekoliko v čolničku na morskih valovih in se vračati domov v nepopisno lepi mese-čini jadranske noči. Blizo omenjenega kraja sem že večkrat z zanimanjem opazoval par ribiških koč, nekaj zaradi njihove redke snažnosti, deloma pa zato, ker se mi je reklo, da so njihovi prebivalci sorodniki in da žive jako pošteno in kfščansko.
Nekega dne sem se napotil v to stran, da bi si te hišice prav natanko ogledal in morda še izvedel kaj o njihovih lastnikih. Kar sem bil slišal, se je pokazalo kot čista resnica. Povsod sta vladala red in snaga, in sveta podoba na marsikteri koči je pričala o pobožnosti prebivalcev. Ker sem se hotel popeljati malo na morje, sem vprašal, me hoče li kdo voziti za nekaj drobiža.
Za malo časa je prišel mož sivih Ias in me povabil, naj grem ž njim v njegov čoln. Deček 14—15 let naju je spremljal. Ko je bila vrv že odve-zana, in smo drčali mirno po gladki morski površini, sem si natančneje ogledal tega starčka. Beli lasje so mu plapolali okrog glave, njegov obraz pa je bil strog, a plemenit, in zdelo se je, da je  celo  njegovo truplo  iz  kosti  in
               
krepkih mišic. Saj so ljudje, katerim se ne pozna, da so stari že svojih 80—90, da, celo 100 let, ravnotako kakor na hrastu ne vidiš, koliko neviht je že divjalo nad njegovimi vejami in kolikerim viharjem se je že zmagovito usfavljal. Vse njegove kretnje so bHe mirne in varne, in deček, ki mu je m  pomagal, je umel vsak njegov migljaj.
T           Čeravno  mi njegovo resno in strogo  lice ni moglo  dajati  poguma,
sem vendar hotel začeti pogovor in rekel, kako čudno se mi zdi, da se ta ribiška naselbina tako ugodno razlikuje od drugih.
rSte-li to opazili. gospod? No, saj ni treba bogvečesa, da se napravi nekoliko reda, če je kdo že daleč okoli potoval in itna dovolj ugleda."
nIn kdo je tisti, ki tako skrbi za red in snažnost?"
»Včasih je bil hudomušen fante, a pozneje se je poboljšal in sedaj upa, da ne bode čisto zastonj rekel: ,,Tukaj!" ko zakliče Gospod pri po-slednji sodbi njegovo ime."
nČe vam ni neprijetno, povejte mi, prosim, kaj o tem možu, ki je v resnici v malem krogu veliko storil."
»Če gospoda veseli, se že lahko kaj zmeniva o njem", je odgovoril starec, Bsaj so gospod tudi še mladi, in mladina rada posluša povest o sreči in nesreči drugih ljudi. Kedar bodo gospod imeli svoje otroke, jjm pa lahko pripovedujejo."
Govoreč te besede, je starec popravil nekaj pri jadru, dal dečku kratko povelje in si namašil pipico s tobakom, katerega je prav rad sprejel od mene; potem pa je začel pripovedovati:
,,Pred kakimi šestdesetimi leti je stala na tem mestu, kjer vidite sedaj našo vasico, le ena sama koča, last ribiča Tomiča. Imel je ženo, sina-edinca in pet hčera. Vsi so složno pomagali, in rodbini se je prav dobro godilo. A nekega dne jo je zadel strašen udarec Oče se z morja ni vrnil domov. Tudi mi imamo take čase, ko je morje divje in ko mora vsak gledati, da je prejkoprej zopet pri bregu. Tomič pa je prišel prepozno, in morje ga je požrlo, ne da bi se bila tem vodam smilila žena in otroci, ki so drugo jutro tekali plakaje ob bregu semtertja, da bi morcbiti vendarle še našli kakšno sled za ljubljenim očetom. Sin, Nikola, je bil tedaj star 16 let in močen fant. Dekleta so bila mlajša, pa tudi krepka in polna čilega življenja. Obupati takšni ljudje ne znajo, saj irtiajo dovolj upanja v Boga, kadar jim je dobro, in Še desetkrat več, kedar jih zadene huda nesreča.
Žalostno je, da tnoram reči, a Nikoia za to strašno izgubo ni dolgo žaloval. Lahkomiseln, kakor je bil že vedno, je čutil le večjo prostost, ne pa tudi tega, da nima več blage roke, ki bi ga vodila. Vse bi se bilo dobro izteklo, ko bi fant ne bil tako samoglaven.
Ne pravim, da je imel hudobno srce, a tudi prave ljubezni ni poznal, ampak poglavito je mislil )e nase. Njegov delokrog mu je bil preozek, vsakdanje življenje predolgočasno. Zoperno mu je bilo, da bi .moral ostati J vedno v istem kotičku, in vedno je hrepenel le tja v daljni, beli svet, da bi poiskal zlato srečo. Od začetka so mu šli taki načrti lahko iz glave; včasih je  zadostovala  tudi  le  samo   ena solza v materinem  očesu.  da ie'
—       4       —
umolknil takoj. A tak lahkomiseln mladenič si prikroji vsa čuvstva po svo-jem, in ker sam sploh pravega nima, tudi ne razume. kaj se godi v drugih srcih. Nikola je vedno zopet začenjal govoriti o svoji sreči in niti solze materine, niti prošnje in tožbe sester niso mogle več omajati njegovega sklepa. Postal je bolj molčeč in le redko je govoril o tem, da bi ne izzival takšnih neprijetnih prizorov. Tembolj pa je mislil skrivaj o svojih načrtih in skušal uspavati vest, ki se je še slabotno oglašala v njegovem srcu, naj ne zapušča osivele matere in sester.
Počasi je prišel tako daleč, da se mu je njegov sklep zdel celo hvale-vreden. Saj je hotel le najti srečo, postati bogat, in potem bi se vrnil in osrečil svojce. Da, da, to so bile njegove misli!"
Starec je za par hipov umolknil, potem pa je nadaljeval: Jn bil je tedaj tudi takšen čas, da je človek lahko znorel, ne da bi se posebno trudil. Mali sin korzikanskega odvetnika je bi! postal cesar Francozov, zakaj bi potemtakem ribiški sin ne bil mogel postati kapitan? Tako je mislil Nikola in mnogo Ijudi (edaj ni mislilo drugače, dasiravno so imeli druge smotre nego on.
Ker je Nikola videl, da mati nikdar ne privoli v njegov odhod, je sklenil zapustiti svojce skrivaj. Čudno, a tudi malovredno dejanje; če si ga enkrat trdno sklenii, te stori tako nekako mirnega in veselega, čeprav le na videz; saj je mnogo strupov takih, ki imajo prijeten okus, v drobovju pa žgo, žgo kakor ogenj. Na ta način je Nikola svojce tako prevaral, da so začeli misliti, da se je odrekel svojim čudnim načrtom.
A fant je medtem čakal na ugodno priliko. Le prehitro se je našla. Nekega dne so poklicali mater k smrtni postelji starega strica v D . . . in ker je rekla, da namerava noč prečuti pri njem, je Nikola nadzoroval dom , in ni se mu bilo treba bati, da bi ga kdo oviral. Počakal je tako dolgo, da so sestre pospale; potem pa je navezal v svojo culico, kar je mislil, da bode potreboval.
Nekako težko mu je bilo pri srcu, zakaj v dnu duše mu je nekaj tajnostno šepetalo: nGlej, tu je stala tvoja zibelka, tu je prečula tvoja mati cele noči, ko je molila za-te; tu, v tej koči so tvoje sestrice, ki zaupajo v tvojo moč, tvoje varstvo in tvojo ljubezen! Če jih ti zapustiš, bodo vsi trpeli revščino in pomankanje, in njihove solze bodo pekle tebe, ko se boš « kesanjem spominjal zapuščenega doma, v samotnih urah, v sovražni tujini!"
Slučajno je pogledal v odprto knjigo, ki je ležala na mizi; bila je povest „0 izgubljenem sinu". Nekaj ga je pretreslo, skočil je nazaj in skoro bi bil pustil svoj nesrečni naklep, da mu ni v istem hipu izkušnjavec še enkrat šepnil v uho:
.,Je-li takšna slabost moža dostojna! Nimaš-li dobrih narnenov? Malo revščine nič ne de, če ji v kratkem sledi bogastvo. Matere bi pač rade svoje otroke vedno imele pri sebi. Le spomni se Napoleona!"
nDa, da, kije sedaj francoski cesar", je zamrmral Nikola, ,,injazpostanem kapitan iji brodolastnik."
—      5      —
Zadnja zapreka je bila podrta. Nehvaležni mladenič je zgrabil za culo, odprl vrata, splazil se kakor tat po prstih skozi sosednjo sobico, pogledal še enkrat spečc sestrice in odprl vrata.
,,Nikola, Nikola!" je zdajci zaklical jasen glasek. Bila je Jelica, najstarejša sestra. Kakor bi bilo udarilo vanj, je Nikola obstai. A vse je bilo tiho kot poprej, dekletu se je bilo sanjalo. ,,Gospod, učeni Ijudje pravijo, da se vse zgodi le slučajno; a jaz Vam rečem, da to ni bil slučaj. Bil je zadnji poizkus božje previdnosti, da obvarje Nikolo pred grešnim in nepremišljenim ko-rakom. Tudi vi ste učen gospod in mi tega morda ne verjamete?"
,,Ne, ne", sem zakilcal in stisnil starcu roko. »Lahkomiselni Ijudje imenujejo le prepogosto vse slučaj, česar ne morejo ali nočejo umeli; in vendar, kolikokrat je to očividen migljaj božje dobrote!"
nBil je migljaj, gospod prav imate, in veseli me, da tako go vorite. A Nikola ga ni ubogal; stopil je skozi vrata in krenil proti Reki. Pot mu je bila dobroznana. Noč je bila krasna; a on tega ni vedel. LjubŠi bi mu bil vihar in rohnenje nevihte: to bi bilo bolj sodilo k njegovemu sramotnemu činu. Nežna, srebrna mesečina ga je tnotila, in često se je ozrl, če ga ne preganja kakšna senca ali če ga mati iz daljave ne vabi nazaj. Vedno hitreje je korakal in začel je skoraj teči, ko se je spomnil na očeta, ki je nekoč dejal: nČe se meni kaj pripeti, potem imate Nikolo; močen fant je, on vam bo trdna opora."
Mrzel pot ga je oblil. Tekel je, kolikor je tnogel, in ni si upal pogledati na morje, ker se je bal, da ne bi zagledal očeta, kako se dviguje nad morsko gladino in kaže s koščeno roko proti kočici na obali ter grozi izgubljenemu sinu. Kar mrzlica ga je pretresla in skoro brez sape je hitel naprej, da bi le hitro prišel med Ijudi. — Tako, gospod, je Nikoia zapustil svoj dom!
,,Josip, obrni čoln proti domu, sicer bomo pozni." Deček je ubogal in čolnič je kmalu plul nazaj.
,,ln kako se mu je godilo potem?" sem vprašal starca.
nTakoj vam povem. Dajte mi le še malo fistega ,,zelišča", tako se da bolje pripovedovati.'- Rad sem ustregel starčevi prošnji. Zato mi pa tudi ni bilo treba dolgo Čakati nadaljevanja. —                                   (Dalje prih..)