MARIBORSKI GRAD Med najzanimivejše stavbe v naši banovini spada z ozirom na kameni material in njega preperevanje. mariborski grad, ki je prava arhitektonska umetnina. V središče interesa stopa zlasti sedaj, ko se namerava preseliti vanj mestni muzej, ko se torej začenja novo razdobje te častitljive zgradbe. Kratko študijo o mariborskem gradu je objavil pred nedavnim E. Fabrici.1 Iz njegove publikacije povze mam, da so začeli z zidavo gradu 1. 1478. po naročilu cesarja Friderika III. Seveda ni grad tedaj nastal v današnji obliki. Prvotna stavba je obsegala približno le trakt med sedanjim dvoriščem in pozneje dozidanim stopniščem. Kakih 100 let pozneje, od 1590 dalje, so ga novi posestniki, plemiška rodbina Khisl, začeli obsežneje prezidavati. Postopne prezidave so se vr stile vse do 1. 1751., zadnje so vodili že poznejši last niki grofje Brandis, ki so želeli dati gradu čim raz košnejše lice. V razvoju gradbenih sprememb lahko štejemo štiri razdobja. Najprej se je stavba naslonila na mestno obzidje. V teku druge dobe so jo predvsem razširjevali v duhu renesance, tretja doba v sredini XVII. stoletja je karakterizirana po prilagoditvi na baročni slog, ki se je tedaj uveljavljal v naših krajih, in četrta, nekako v sredini XVIII. stoletja, je deloma še obogatila barok ter ustvarila današnjo obliko zgradbe, razen zahodnega dela, kjer stoji danes ka varna Astoria in Streharjev stolp. Ob vselitvi muzeja nameravajo grad prenoviti. To delo bo vsekakor zahtevalo posebne skrbnosti, saj je celota te arhitektonske umetnine dana ne le po grad beni, umetniški zamisli, marveč tudi po gradivu, ki so ga uporabljali in ki nam v veliki meri dopolnjuje zgodovino tega spomenika. Ker je poleg tega izredno zanimivo, kako so posamezni materiali prestali dobo od gradnje do danes, in ker je to za bodočnost in ohranitev gradu velikega pomena, sem se odločila za to razpravo. Stoletja je sicer ta gradbeni material kljuboval preperevanju, toda ni ga kamna, ki bi bil povsem odporen in ki bi ga ne bilo treba ščititi pred uničujočimi vplivi. Iz tega vidika je mariborski grad prav zanimiv za petrografa in gradbenika, saj so bili 1 E. Fabrici, Die Burgen der Stadt Marburg a. D. mit besonderer Beriicksichtigung des Treppenrisalites an der jetzigen Burg. Disertacija. Munchen, 1935. D R. L. D O L A R - M A N T U ANI njegovi deli izredno dolgo izpostavljeni razkrajaj o- čemu delovanju atmosferilij, ki kažejo radi tega po sebno izrazito svoj efekt. Kameni material, ki so ga uporabljali pri zidavi mariborskega gradu, se kljub prezidavam, ki so tra jale skozi stoletja, skoro ni menjal. Tudi je treba poudariti, da so pri tej imenitni stavbi uporabljali gradivo le iz bližnje in daljne mariborske okolice. Menjavo materiala moremo kvečjemu opazovati glede predmetov, ki so zanje uporabljali posamezne vrste kamnin. Lahko je ugotoviti izrazito analogijo med gradivom drugih starejših zgradb mesta Maribora'2 in njegovega gradu. Od kamnin prevladujejo peščenjaki, poleg njih so tudi zastopani še glinasti skriljavci, marmorji, apnenci in gnajsi. Peščenjake so uporabljali predvsem za zidove, pa tudi za vratne in okenske okvire in najbrž že v novejšem času za stopnice. Posebno dobro so vidni peščenjaki na severovzhodnem, prvotno obrambnem stolpu (bastiji), ki je bil obenem z novo loggijo pre- zidan po navodilih Italijana Domenica del Allia leta 1555. kot del takrat obnovljenih mestnih utrdb. Stene spodnjega dela bastije nimajo večinoma nikake ob loge in kažejo velike peščenjakove kvadre, medtem ko je prvo nadstropje, kakor se to vidi na poškodo vanih delih ometa, iz opeke. Kamen predstavlja ti pičen srednje- do debelozrnat kremenov peščenjak terciarne starosti, sive barve z nekoliko zelenkastim odtenkom. Velikost kremenovih zrnc narašča mesto ma, da lahko govorimo že o konglomeratnih legah. Take kamnine nahajamo v okolici Ptujske gore in je verjetno eden ondotnih kamnolomov dal material tudi za bastijo. V splošnem opazujemo, da je peščenjak dobro ohra njen, le na ogliščih je nekoliko zaokrožen zaradi osi- pavanja finih zrnc, ki izgubijo zvezo, ako se pod vre menskimi vplivi izluži lepilo. Večje poškodbe kaže peščenjak na vzhodni strani pod brajdo (si. 1 in 2).:i Tam je prišlo do nakopičenja vode in ker se je tam zid slabo sušil, so se pojavile v posameznih kvadrih luknje, ki so značilne za preperevajoče peščenjake in 2 L. Dolar-Mantuani, Naskova hiša. (Njen gradbeni ma terial). Izvestje Muzejskega društva v Mariboru. (V tisku.) 3 Vse fotografske posnetke je napravil J. Mantuani. K R O N I K A 211 Tloris Mariborskega grada 1. bastija, 3. risalit. 3. kapelica, 4. trgovina strugarja Krobatha, 5. stolp. 6. trgovina zlatarja Jana, 7. „Putnikovi" prostori imajo svoj vzrok najbrž tudi v manj popolni zveznosti zrnc na teh mestih.1 Dolgotrajna vlaga, zlasti v zim skih mesecih, zvezana z razpokami, ki nastanejo pri zmrzovanju vode, je tudi povzročila mestoma močno poškodbo na okroglem vencu med pritličjem in prvim nadstropjem. Del venca, predvsem proti zapadni, ve trovni strani, je sedaj nadomeščen s cementom. Iz enakega peščenjaka je tudi večina vratnih okvi rov na gradu: tako ob grajskem stolpu oba štirioglata, sedaj z rjavo oljnato barvo prebarvana bangerja pri trgovini zlatarja Jana, ki sta v splošnem še dobro ohranjena. Pač pa so vsi vratni okviri v Putnikovi pisarni, ki so bili datirani iz 1. 1733., ko je bila pre novljena sedanja vzhodna fasada in so bila prebita okna in vrata v bivšem trdnjavskem zidu, nadome ščeni z betonskimi. Kazali so namreč pri tleh moč nejše, od talne vlage povzročene poškodbe, ki so se javile v osipavanju, pa tudi odlistavanju peščenjakov. Na vzhodnem pročelju sta ostala le še dva peščenja- hova okvira v kotu pri bastiji. — Huje nego okviri je večinoma trpel prag zaradi trajnega obrabijanja in je tudi pri vhodu v Janovo trgovino na več mestih popravljen s cementom. Istotako so močno obrab ljene stopnice v glavnem 1. 1749. dozidanem grajskem stopnišču. Pri tem se pozna, da so bila dolgo časa dostopna občinstvu le južna vrata, ker je bilo treba tam več stopnic, ki so bile prvotno iz peščenjaka, na domestiti z umetnim kamnom. Iz istega kamna so tudi plošče obeh ozkih podestov (medstopnišč) na vsaki strani, ni pa izključeno, da ni bil material že obnovljen, ker sega uporaba tovrstnega peščenjaka kot gradivo za stopnice in podeste v Mariboru do naj novejšega časa tik pred svetovno vojno. Kako dober gradbeni material so lahko ti pešče njaki, kaže južno zamreženo okno v kapelici, čigar okvir sestoji iz enakega, na sljudi bogatega peščenja ka. Ko je bila 1. 1655. kapelica zidana, tega okna sicer ni imela, pač pa datira okno najbrž iz istega časa, ko je bilo spremenjeno sleme kapelice (XVIII. stoletje). Na okenskem okviru je ohranjena še vsa skulptura; le na mestih, kjer lahko obleži sneg, torej mesto nad okvirom in okenska polica, se kaže lahno osipavanje zrnc in delno odlistanje. Razen teh zelenkasto, odnosno rjavkasto sivih pe ščenjakov je bil pri zgradbi uporabljen še glinasti skriljavec, ki je temnosive, skoro črne barve, finozrnat, jako bogat na luskastih zmesninah ter iz razito skriljav. Najdemo ga v obliki kakih 7 cm de belih plošč na podstavkih pri baročnem vhodu na zapadni strani gradu. Skrajna dva stebra in oba zidna pilastra, ki tvorita vhod na severu in jugu v odprt hodnik risalita ter imata v višini ca. 80 cm zaokro žene okrajke, ki so se na stranskih stenah končavali v volute, so iz istega materiala (si. 3). Deloma so ti okrajki še prav dobro ohranjeni, vidna je celo tudi prvotna skulptura, tako na zunanjih stebrih, medtem ko so volute razen na enem pilastru že odpadle. Ve čina podstavkov je pokritih s cementom ali pa so z njim samo zalite večje razpoke. V primerih, ko je postavljen glinasti skriljavec vzporedno z zunanjo ploskvijo, pride do odlistanja in to tem bolj, ker ta vrsta kamna rada sprejema vodo, zaradi česar se zrahlja vez med posameznimi plastmi, ki se potem luščijo vzporedno s skrilji. Pa tudi pravokotno na skriljavost njegova površina ni obstojna, ker lomne ploskve niso ravne in še bolj zadržujejo vodo ter pod- ležejo radi tega intenzivnejšemu razpadu. Enaki glinasti skriljavci so uporabljeni kot grad beni kamen tudi v bastiji med peščenjakovimi kvadri, komadi pa so mestoma že skoraj povsem odkrušeni, tako da so ostale praznine, kar je posebno dobro vidno na že prej omenjenem, močno poškodovanem mestu na vzhodni steni bastije (si. 1). Ako je kamen že tako močno trpel pod vplivom atmosferilij, tudi cementna prevlaka nikakor ne pomaga, ker se zaradi premale zveznosti obeh materialov vedno znova od lušči in radi drugačne poroznosti cementne malte v primeri z naravnim kamnom samo pospeši razpad, 1 J. Hirschwald, Handbuch der bautechnischen Ge- steinspriifung. Berlin, 1912. 399—400. SI. 1. Preperevajoči peščenjak in glinasti skriljevec v vzhodnem zidu gradu SI. 2. Detajl prejšnje slike. Luknje v peščenjaku 212 KRONIKA Sl. 3. Podstavki stebrov iz gli- Sl. 4. Plošča iz glinastega skri- nastega skriljavca v risalitu ljavca v podstavka stebra v risalitu kakor je to vidno na podstavkih omenjenih stebrov (si. 4). Tak poškodovani material je treba nadome stiti z drugimi in je gotovo vsaj del opeke, ki ga naha jamo med kamnenim gradbenim materialom bastije, le nadomestilo že preperelega materiala. Vzlic svoji relativno majhni obstojnosti je ta vrsta glinastega skriljavca prav razširjeno gradivo starejših stavb južne štajerske, sicer ne na njihovih zunanjih delih, pač pa kot sestavni del tlaka. Na štajerskem imajo skoro vse baročne cerkve tlak iz belega mar morja ali pa belo-črn tlak. Medtem ko se na Kranj skem, ki ima črne apnence v izobilju, menjavajo beli, običajno nekoliko bolj debelozrnati marmorji s čr nimi jedrnatimi apnenci, je moral na štajerskem prevzeti vlogo slednjih baš opisani temni skriljavec, ki postane pri uporabi polagoma nekoliko svetlejši. Taka črno-bela tla so tudi na širokem podestu (med- stopnišču) grajskega stopnišča, ki je nastalo 1. 1749., že ob zatonu baroka. Barvni efekt teh talnih oblog iz dveh vrst materiala je sicer res večji, neprijetno je le, da se skriljavci zaradi manjše trdnosti znatno hi treje obrabijo. Radi postopnega obrabljanja finih skri- Ijev nastajajo zlasti v sredini plošč pogostoma skled- časte udolbine. Ta večja obrabnost je tudi vzrok, da je sedaj že v mnogih primerih ravno skriljavec nado meščen z umetnim kamnom. Ploščice glinastega skri ljavca so v gradu še razmeroma malo obrabljene in bi jih bilo treba le nekaj nadomestiti, da ostane lepa slika prvotnih tal ohranjena. Nahajališče teh glinastih skriljavcev mi ni točno znano. Deloma izvira ta karakteristični gradbeni ma terial naših baročnih cerkva in drugih, posvetnih stavb po navedbi gospoda Kuharja, kamnoseškega mojstra v Slovenjem Gradcu, iz starih sedaj zasutih kamnolomov v dolini žabni gradeč, ali kakor pravijo domačini, v Rožni dolini, na zapadu Slovenjega Gradca. Kot lahko posnamemo iz geološke karte1 lista »Dravograd«, nastopajo v bližini kraja Vrhe paleo- cojski glinasti skriljavci in filiti. To vrsto kamnov na hajamo tudi na Pohorju in se, kakor mi poroča prof. Franjo Baš, v mariborskih aktih, ki se tičejo mestnih gozdov med Radvanjem in Sv. Bolfenkom, omenja. 1 Geološka karta list »Unterdrauburg« iz leta 1929. po preiskavah gg. Becka, A. Kieslingerja, F. Tellerja in A. Winklerja. da so Mariborčani v XVIII. stoletju nabavljali iz teh gozdov tudi kamneni material. Mogoče so torej grofje Brandisi lomili ta kamen tudi na svojih posestvih na pohorskem vznožju nad Slivnico. Ostanki teh manjših kamnolomov se še vidijo. Ostali tlak v arkadah in hodnikih prvega nad stropja sestoji iz samih marmornatih plošč, ki jih omenja tudi Puff.2 Te izvirajo najbrž iz Pohorja, kjer je nešteto starih kamnolomov ravno v vzhodnem in jugovzhodnem delu. Ti kamnolomi so dajali dolga stoletja najboljši material, ki ga odlikuje odpornost zlasti proti vremenu, kot to kažejo rimski spomeniki po vsem Spodnjem štajerskem in celo v Ljubljani.3 Plošče na tleh v gradu običajno niso posebno velike, večji kvadri so uporabljeni le pri stopnicah v grajski kapelici (si. 5) in v viteški dvorani. Tla kapelice so dvobarvna; kot barvast material pa služi poleg belega marmorja enobarven rdeč apnenec, kar pomeni v tukajšnjih krajih izjemo. Odkod so ga dobivali, mi ni znano. Rdečih apnencev v okolici Maribora ni in so bili v redkih primerih, ko so jih uporabljali za spomenike ali druge okrasne svrhe, navadno dobav ljeni iz Solnograške, iz Ogrske ali severne Italije. Posamezne bele marmornate stopnice se nahajajo še v vzhodnih arkadah, kjer vodijo do obeh sedaj de loma zazidanih vrat. Marmornat tlak je v gradu v splošnem dobro ohranjen, le v južnem delu vzhodne arkade je potreben popravila. Videti je, da je bil tam tlak sploh mestoma že nadomeščen z navadnim, de- beleje zrnatim peščenjakom, ki ni vzdržal istih napo rov kakor marmor in so bila tla svoj čas sploh le pro- vizorično popravljena. Vsekakor pa je treba tla, ki tvorijo karakteristikon naših baročnih stavb, obno viti v istem slogu. (Razveseljivo je, da bodo sedanji renovatorji marmornati tlak, ki leži v slavnostni dvo rani pod lesenim, ponovno odkrili.) Posamezne marmornate plošče so vložene še v hod nik iz gnajsovih plošč, ki je vdelan pred sedanjimi Putnikovimi prostori na Trgu Svobode ter pred se vernim vhodom v grajsko kapelico. Kot posebno značilen material je zastopan na gradu še litavec,4 ki je služil v glavnem pri prezidavah v XVIII. stoletju. Saj so iz njega vse skulpture v stopnišču; prevladuje pa tudi v arkadah, ki so bile ob istem času prenovljene (oblika stebrov). Ograja in figure, ki vzbujajo občudovanje obiskovalcev, so sedaj prebarvane s sivo oljnato barvo, tako da je mogoče spoznati material le na poškodovanih mestih. Oljnata prevlaka je kot pri vseh poroznih materialih 2 Dr. R. G. Puff, Marburger Taschenbuch. 1. Jahrgang. Gratz, 1847. s Dr. R. Ložar, Študija o rimski skulpturi, najdeni na Mirju v Ljubljani. 4 Litavci so svetli, terciarni apnenci, bogati na okame- ninah. Tla iz marmorja in apnenca v grajski kapeli KRONIKA 213 Sl. 6. Počene skorje v lita vc u na vratnem okviru trgovine Krabath SI. 7. Ograja iz litavca na vrat nem okvira trgovine Krabath za kamnino nevarna in pride radi nje lahko do večjih poškodb. Vlaga namreč, ki jo vsebuje vsaka kamnina, ne more skozi vodo nepropustno prevlako izhlapevati in se pod opleskom posebno nakopiči skupno z ma terialom, ki ga je voda v teku časa izlužila iz sosednih plasti kamna. Na ta način pride do odebeljenja te zunanje plasti in navidez do njenega otrdnjenja. Vendar pa se pod to skorjo stvori sipek sloj, ki je izgubil zaradi izluženja svojo trdnost in predstavlja veliko nevarnost za kamen. Radi različnih trdnosti pride namreč prej ali slej do tvorbe razpok v trdi zunanji skorji, nakar se začenja ta luščiti in odpira tako pot do sipkega sloja, ki leži pod njo. Take pojave moremo zasledovati že na nekaterih mestih, tako pri kipih kakor tudi na ograji. K sreči pa so ta »bolna« mesta razmeroma redka, ker stop nišče ni izpostavljeno talni vlagi in je poleg tega za ščiteno tudi pred škodljivimi vremenskimi vplivi, Jako dobro vidno je to razpokanje oljnate skorje nad litavcem na levem delu vratnega okvira pri trgovini strugarja Krabatha, ki stoji med kapelico in sedaj edinim od štirih preostalim stolpom (si. 6). Precej je trpela radi vlage tudi ograja, in sicer njeni sklepni stebri na južnem delu vzhodne arkade, na kateri so se pojavile mestoma tudi škodljive zunanje skorje v obliki kapničastih izločenj (si. 7). Ta ograja je izdelana po istem vzorcu kot v stopnišču ter oklepa le nekoliko stopnic, ki se sedaj slepo končujejo. Pač pa sta še v jako dobrem stanju oba leva ob vratih, ki vodijo iz tega dela arkad (v sredini so namreč predeljene z zidom) v slavnostno dvorano. Ob tej priliki je vredno opozoriti na lepa baročna lesena vrata, ki jih še najdemo na nekaterih mestih v gradu in ki so deloma vidna v priloženi sliki (si. 8). Velike, približno 139 cm dolge plošče iz litavcev, polne oka- menin, so položene tudi preko ograje med arkadnimi stebri. Za omenjene poškodbe je litavec radi svoje poroz nosti posebno dovzeten; ravno to pa z druge strani povzroča, da ga je prav lahko obdelati in je bil zato za skulpture od nekdaj izredno priljubljen.1 Marijini stebri, ki jih imajo skoraj vsa naša mesta in trgi (Maribor, Ptuj, Konjice, Marenberg itd.) in nešteto znamenj po Pohorju, Slov. goricah in Dravskem polju je iz tega kamna. Litavci so v širši mariborski okolici razmeroma precej razširjeni; kamnolomi obstojajo pri Sv. Barbari v Slov. goricah, ki so oskrbovali svoj čas, zlasti še v rimski dobi, vso bližnjo in daljno okolico z materialom za vratne in okenske okvire ter deloma, v neposredni bližini, tudi za stopnice, še mnogo bolj znameniti pa so nekoliko oddaljenejši kamnolomi v Aflenzu pri Lipnici (Leibnitz južno od Gradca). Iz teh kamnolomov izvira najbrž tudi skoro ves ali sploh ves litavec mariborskega gradu, ker je nahajališče znano po nekaterih posebno odličnih vr stah te kamnine in so imeli takratni lastniki grofje Brandis gotovo najožje stike ravno s severom. Končno ne smemo še pozabiti na manjše g n a j - sove plošče, ki služijo, kot omenjeno, za tlak ob vzhodnem delu gradu in ki bodo po ponovni preložitvi zopet tako slikovite kot prvotno ter v skladu z enakim tlakom kot ga nameravajo položiti na zapadni strani pred glavnim vhodom. Večji gnajsovi plošči iz Steinza na Golici (Koralpe) nahajamo še na severnem bal konu stavbe.2 V glavnem je torej mogoče ugotoviti, da je bil kam niti gradbeni material pri mariborskem gradu prav srečno izbran. Najobširneje zastopani kremenov pe ščenjak se je izkazal kot jako obstojen, le na mestih s stalno vlago se ga je loteval zob časa, toda temu bo lahko odpomoči. Mnogo neugodnejši je — zlasti pri porabi za dele, ki so izpostavljeni vremenskim vpli vom — temnosivi glinasti skriljavec. Pri tlakovanju v notranjosti stavbe, kjer omogoča v kombinaciji z odličnim pohorskim marmorjem dosego zelo prikup nih barvnih efektov, se je pa še vsaj v gradu dosti dobro obnesel. Pač pa bi bilo priporočljivo v primerih, ko je tlak že preveč poškodovan, nadomestiti ga s kakšnimi apnenci iz Kranjske, n. pr. z različnimi temnosivimi, bolj enotnimi vrstami podpeških apnen cev ali še bolje z deloma povsem črnimi apnenci iz Lesnega brda pri Ljubljani. Litavec je izvrsten ma terial za skulpture, toda na tem mestu naj ponovno podčrtam splošno znano nevarnost oljnatih prevlek na predmetih iz močno poroznega litavca. Gnajs končno je bil srečno izbran za tlakovanje na prostem. 2 Za podatke se najlepše zahvaljujem gg. mestnemu arhivarju prof. F. Basu in M. Kuharju, za tloris gradbe nemu svetniku ing. J. Baranu. 1 A. Kieslinger, Zerstorungen an Steinbauten. Wien, 1932, str. 212—220. Sl. 8. Lev iz litavca v vzhodnih arkadah 214 K R O N I K A