Bojan MACUH ŽENSKA – MATI PO PRENEHANJU ZAKONSKE IN IZVENZAKONSKE ZVEZE Murska Sobota Založba BoMa 1 Ženska – mati skozi zgodovino 1.1 Vloga matere skozi zgodovinski razvoj družine 1.1.1 Razvoj vloge matere od lovsko-nabiralniške družbe do velike družine 1.1.2 Materina vloga v razširjeni in nuklearni družini v različnih obdobjih 1.1.2.1 Egiptovska mati 1.1.2.2 Grška mati 1.1.2.3 Rimska mati 1.1.2.4 Mati v srednjem veku 1.1.2.5 Mati v kmečki družini 18. in 19. stoletja 1.1.2.6 Mati v družinah podeželskih delavcev na domu 1.1.2.7 Vloga matere v rokodelski družini 1.1.2.8 Vloga matere v meščanski družini 1.1.2.9 Vloga matere v družinah industrijskih mezdnih delavcev 1.1.2.10 Vloga matere v družinah mezdnih delavcev po 1. in 2. svetovni vojni 1.1.2.11 Vloga matere v sodobnosti (od 60. let do danes) 1.1.2.12 Postmoderna družina 1.1.2.13 Družine v Sloveniji danes 1.1.2.13.2 Raziskovanje družin v Sloveniji 1.1.2.13.3 Mednarodne konvencije 1.2 Spol in družba 1.1.3 Delitev dela glede na spol 1.1.4 Murdock – biologija in praktičnost 1.1.5 T. Parsons – teorija ekspresivne ženske 1.1.6 Kulturna delitev dela 1.3 Neenakost med spoloma 1.2.1 Radikalni feminizem 1.2.2 Marksistični in socialistični feminizem 1.2.3 Liberalni feminizem 1.2.4 Spolna vloga in identiteta 1.2.5 Razlike med spoloma 1.4 Spol in zaposlitev 1.3.1 Spol in delovna sila 1.3.2 Zaposlenost glede na spol 1.3.3 Ženska in abortus 1.4.3.1 Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok 1.4.3.2 Zagovorniki in nasprotniki abortusa 1.4.3.3 Religija in abortus 1.4.3.4 Spor med Amnesty International (AI) in katoliško cerkvijo glede abortusa 1.4.3.5 Stališča prebivalcev Slovenije do abortusa 1.5 Delitev dela glede na spol 1.4.1 Spol in stratifikacija 2 Zakonska zveza 2.1 Izvenzakonska zveza 2.2 Privlačnost, ljubezen, partnerstvo 2.3 Zakonska zveza v prihodnosti 2.4 Skrivnosti uspešnega zakona 3 Razveza zakonske zveze in materinstvo 3.1 Prenehanje zakonske zveze 3.1.1 Vzroki za porast razvez zakonskih zvez 3.1.2 Sklenitve zakonskih zvez in razveze v Sloveniji v letu 2011 3.1.3 Sklenitve zakonskih zvez in razveze v Sloveniji v letu 2012 3.2 Razlogi za razvezo 3.2.1 Faze, v katerih se znajde ženska po razvezi zakonske zveze 3.2.2 Pravni vidiki materinstva po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze Sloveniji 3.2.3 Dodelitev otroka 3.2.4 Preživnina 3.3 Enostarševske družine 3.4 Materinstvo 3.4.1 Materinstvo v socialnozgodovinski perspektivi 3.4.2 Materinstvo ni več ženska ekskluzivna identiteta 3.4.3 Materinstvo in kariera 3.4.4 Demistifikacija modernističnega vzorca materinstva 3.4.5 Materinstvo pod drobnogledom psihoanalize 3.5 Položaj ženske/matere v Sloveniji in primerjava z Evropsko unijo 3.6 Vloga matere v sodobni slovenski družbi 3.7 Očetje v Sloveniji 3.8 Sklep teoretičnega dela 4 Raziskava, namen raziskave in njena umeščenost v teoretske okvire 4.1 Zadana naloga 4.1.1 Hipoteze 4.2 Metoda in potek empiričnega raziskovanja 4.2.1 Vprašalnik in metode zbiranja podatkov 4.2.2 Populacija in vzorec 4.2.3 Metode obdelave podatkov in pomen statističnih parametrov 4.3 Analiza dobljenih empiričnih rezultatov 5 ZAKLJUČEK 6 Literatura in viri Slika 1: Delež velikih družin od vseh družin z otroki, popis 2002 Slika 2: Pomembnost zakonske zveze – povprečja glede na starost respondenta Slika 3: Ali je zakon pomemben za vzgojo otrok – povprečja glede na starost respondentov Tabela 1: Deleži enostarševskih družin: mati z otroki in oče z otroki, izbrane države Evrope okrog leta 2000 Tabela 2: Podatki raziskav SJM 1994 Tabela 3: Starostno specifična dovoljena splavnost (število dovoljenih splavov na 1000 žensk v rodni dobi), Slovenija 1981–2009 Tabela 5: Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja 2000–2005 Tabela 6: Sklenitve in razveze zakonskih zvez, Slovenija, 2011 Tabela 7: Registrirane istospolne partnerske skupnosti, Slovenija, 2011 Tabela 8: Sklenitve in razveze zakonskih zvez, Slovenija Tabela 23: Strinjanje z uradno odločitvijo o skrbništvu Tabela 25: Frekvenčna distribucija: Ali povabite bivšega partnerja na praznovanje rojstnega dneva Vašega otroka? Graf 1: Pomembnost zakonske zveze – deleži in povprečja po spolu Graf 2: Razlogi za vse manjšo privlačnost zakonske zveze – deleži v % Graf 3: Ali je zakonska zveza nujna za uspešno vzgojo otrok – deleži v % Spremna beseda Kot sociolog in hkrati še slovenist mag. Macuh poudarja pomen družine kot osnovne celice vsake družbe, »na splošno kot univerzalno družbeno institucijo«, vendar ugotavlja številne spremembe glede oblik družinskega življenja v najnovejšem času. Pri tem vidno izstopa problem »teoretične razlage materinstva in ženske/matere kot osebnosti« v slovenski družbi. Ena nosilnih tez njegovega dela je vsekakor zelo utemeljena ugotovitev, da »družbena moč žensk ni enaka njihovi družbeni pomembnosti«, vendar se je ta skozi zgodovino, tudi pri nas, zelo spremenila, čeprav je položaj »žensk v Sloveniji nekoliko boljši kot v povprečju Evropske unije«. Prvi, teoretični del je zelo zanimiv prispevek, ki v celoti dela učinkuje kot zgodovina in celo antropologija medčloveškosti, ki ni nadzgodovinska, ampak samó zelo spremenljiva, dobesedno zgodovinska kategorija. Za slovenski narod sta bili tako prva kot druga svetovna vojna izziv, ki je za žensko emancipacijo pomenil odločilen obrat k vsesplošni družbeni uveljavitvi in ta je bila samo v porastu, vse do danes. Ena najbolj privlačnih ugotovitev pričujočega dela je nedvomno tale: »V slovenski postmoderni družbi vse bolj ugotavljamo, da je nujno potrebno posvetiti posebno pozornost ženskemu vprašanju v smislu njene (nad)poprečne uspešnosti.« Prav tako delo kritično izpostavlja problem današnje postmoderne družbe, namreč »paradoksalen odnos do nasilja in neželenih oblik vedenja in družine kot institucije«. Delu je treba priznati njegovo prizadevanje za univerzalno človeško emancipacijo v tem smislu, ker iz tradicionalne podrejenosti žensk nikakor ne pristaja na delno emancipacijo, pri tem pa posebej poudarja tole: »Mnoga gibanja za enakopravnost žensk spregledujejo dejstvo, da sta vlogi moškega in ženske v družbi, še posebno v družini, med seboj komplementarno povezani; če se premakne ena, ji mora slediti tudi druga socialna vloga. Ta gibanja, ki se z vso silo usmerjajo le k osvoboditvi žensk in k spreminjanju vlog in lastnosti žensk, spregledujejo, da bi temu morala slediti tudi sprememba na moški strani – torej emancipacija moških.« V tem smislu podaja tudi kritično oceno feminizma in njegovih poskusov boja za ženske pravice. Nobena delna emancipacija ni smiselna, emancipacija je možna samo kot univerzalna, ene prevlade – moškega fašizma – ne moremo zamenjati – feministični komandosi – z drugo. Delo kot celota ne nastopa proti zakonu med spoloma, nasprotno, poudarja kvaliteto partnerskih odnosov, ker ti negujejo »pozitivno vzajemnost«, in s tem »srečni življenjski slog«, ki zelo vpliva na človekovo socialno uspešnost, celo čustvenosprostitvene dejavnosti. Razveza zakona pomeni reorganizacijo tako osebnega kot družbenega življenja in pričujoče delo zelo odgovorno obravnava pojave, ki spremljajo ločitve, in ob tem ugotavlja, da je »skoraj vsaka peta slovenska družina enostarševska«, pa tudi, da je materinstvo »tisti segment družinskega življenja, pri katerem je v postmodernosti zaznati najmanj sprememb«. Vsekakor pa je deviza postmoderne dejstvo, da materinstvo ni več »ekskluzivna ženska identiteta«; tako »ideologija obveznega materinstva izgublja pomembnost« in soočeni smo z »demistifikacijo modernističnega vzorca materinstva« – v Sloveniji se je materinstvo spremenilo »v prid matere«. Ženska v postmoderni družbi je izobražena, poslovna, karierno usmerjena ženska, ki zavzema čedalje več vodilnih političnih funkcij. Zakonska zveza in ustvarjanje družine po tradicionalnem vzoru ni več norma in obveza za družbeno priznavanje žensk. Empirični del zelo podrobno prikazuje probleme in hkrati mnoge dileme, povezane z novonastalo situacijo medčloveškosti v postmoderni dobi, ki kot emancipacijska ne more biti na škodo nobenega spola, ampak skuša nove razmere obravnavati z vidika nekakšne etizacije sveta, ki se zelo odgovorno zaveda tudi pravic otrok, teh iz razvezanih zakonov in iz enostarševskih oblik še posebej. Številne ankete in njihova vprašanja spremlja odprtost in iskrenost, skratka, tema, ki jo mag. Macuh obravnava, je živo, živeto življenje, ki ga z ničimer ne zapira v kaj normativno predpisujočega. Zato in s tega stališča moramo razumeti njegov skeptični in ponekod odklonilni pogled na katoliško razumevanje medčloveškosti, prepoved splava ter tradicionalno dojemanje materinstva in vloge žensk, kajti: »Z diskriminatornim odnosom uradne katoliške cerkve do žensk glede njihove odločitve o rojstvu otrok se le-le, s pomočjo civilnih družb, vedno pogosteje pa tudi z veliko mero razumevanja politike, dobro‚ 'upirajo' velikokrat klerikalno nazadnjaškemu razmišljanju cerkve in njenih predstavnikov.« Ker gre za medčloveškost, je v delu dejansko antropologija družbe, ki si prizadeva za izrazito socialno-solidarnostni vidik razumevanja odnosov na ravni mati–oče–otroci; kot táko skuša razširjati meje naše humanizacije, ki še vedno upošteva proces nastajanja človeka znotraj družine kot temeljne celice družbe, pri tem pa upošteva mnoge vidike modernizacije, ki je zelo dovzetna za etično sporočilo. Red. prof. dr. Cvetka Hedžet Tóth Uvod Družina danes še vedno ostaja osnovna celica vsake družbe. Način življenja, življenjski stil, tempo in spreminjanje vlog je pripeljal do tega, da ženska, ki je bila nekoč le mati in gospodinja, prevzema vlogo, ki so jo v preteklosti imeli zgolj moški. Slednji se vedno pogosteje pojavljajo v vlogi, ki jim ni ravno pisana na kožo. Vseeno jo v veliki meri prevzemajo, s tem pa potrjujejo, da njihova sposobnost skrbi za otroke ni zgolj naključje, temveč dejstvo, da so zmožni ob vlogah, ki jih imajo izven družine, skrbeti tudi zanje. Aktivnejša vloga moškega – očeta v družini, je zanimiva tudi za ženske – matere, saj se lahko v večji meri posvečajo službenim in drugim aktivnostim. V spremljanju te vloge nas je zanimalo, kako matere izvajajo svojo vlogo po prenehanju zakonske oziroma izvenzakonske zveze v primerih, teh pa je vedno več, kadar otroci ostajajo pri očetu. V sodobni slovenski družbi, v primerjavi s sklepanjem zakonskih zvez, narašča prenehanje izvenzakonski zvez in partnerskih kohabitatov. Vedno več je mater samohranilk, pojavlja pa se tudi vprašanje vloge očeta po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze. Odnos med žensko in moškim po prenehanju zveze neposredno vpliva na razvoj njunih otrok, kar družba, v odnosu tako do enega kot tudi drugega partnerja, prepogosto zanemarja. To potrjujejo mnogi zapleti pri dodeljevanju otrok enemu od staršev, v katerih ima še vedno zelo veliko moč mati kot roditeljica. 1 Ženska – mati skozi zgodovino V pričujočem delu želim osvetliti materinstvo po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze v sodobni slovenski družbi. Institucija materinstva je zgodovinsko gledano zelo stara, zato vseh njenih značilnosti, ki so bile doslej že neštetokrat predstavljene, v celoti ne gre ponovno prikazovati, vsekakor pa je potrebno podati nekatere teoretične razlage materinstva in ženske/matere kot osebnosti ter jih povezati s prenehanjem zakonske in izvenzakonske zveze v sodobni slovenski družbi. Predstavljena bo temeljna družbena vloga ženske/žene/matere pred prenehanjem zakonske in izvenzakonske zveze in po njej. S pregledom vloge matere skozi zgodovinska obdobja bom zaokrožil njeno delovanje v daljni preteklosti in ga povezal s prehodom v sodobni čas, v katerem se je njena vloga bistveno spremenila. Pomemben del v teoretičnem pregledu bo namenjen vprašanju neenakosti med spoloma, ki se je z razvojem kapitalistične družbe, predvsem pa z demokratičnimi odnosi, izboljšala v prid žensk/mater. Moški toliko ne izgubljajo na svoji družbeni vlogi, kot ženske v njej pridobivajo. Odnos družbe do uravnovešenja zaposlovanja žensk, njihovega izobraževanja, intelektualnih sposobnosti, predvsem pa feministična gibanja pripomorejo k uveljavljanju žensk v sodobni slovenski in evropski družbi nasploh. V empiričnem delu predstavljenega dela sem se želel osredotočiti na vprašanje materine vloge po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze, predvsem pa skušal razvozlati težave, s katerimi se ob tem srečujejo. Pri tem je bistvenega pomena, da matere naletijo na odziv organizacij, ki so pooblaščene za izvajanje takšnih pomoči v slovenski družbi. V raziskavo sem vključil specifično populacijo (matere in očete po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze, ki imajo odraščajoče, šoloobvezne otroke), saj s stališča raziskave ta problematika ni nikoli dokončno analizirana. Raziskava je bila zasnovana na metodi, aplicirani na reprezentativnem vzorcu populacije, ki sem jo raziskoval v našem, slovenskem družbenem prostoru. .1 Vloga matere skozi zgodovinski razvoj družine Družbena moč žensk ni enaka njihovi družbeni pomembnosti. Za obstoj sleherne družbe je bila vloga ženske vselej izjemno pomembna, s to pomembnostjo pa se je v večini znanih zgodovinskih družb povezovala praktično popolna družbena nemoč in nepriznanost. Zahtevo po dobrih materah moramo razumeti tako v čisto biološkem smislu (potreba po okrepljenem razmnoževanju ljudi) kot zlasti v moralnem smislu. Matere so namreč morale nastopati predvsem kot »pravilne« vzgojiteljice novih rodov, kot oblikovalke ljudi, ki so morali biti vzgojeni tako, da so »spoznali«, kako morajo prilagodljivo delovati. Tako so matere delovale kot odrešiteljice, kot nenadomestljive nosilke premagovanja kriz. Najhuje bi grešile tiste matere, ki bi vzgajale drugače, kajti s tem bi ravno ustvarjale krizo in bi bile nosilke zla, navaja Jogan (1990, str. 26). V pradavnini ni bilo ne človeka ne zakonske zveze, še najmanj pa družine. Tisočletja je trajalo, da je človek v biološkem razvoju dosegel tisto stopnjo duševnega razvoja, ko ga lahko označimo za »homo sapiensa« (Smiljanić, Mijušković 1982, str. 18). Pojem družine opredeljujejo avtorji precej raznoliko. Ker je družina najzgodnejša primarna družbena skupina, omogoča otroku, da se v njej nauči živeti in delati, pridobljena znanja pa lahko potem z različnimi manjšimi spremembami prenaša na druge družbene skupine in celotno družbo. Mnogi sociologi so obravnavali družino kot temelj družbe. Družina tvori osnovno enoto družbene organizacije in težko si je predstavljati, kako bi lahko človeška družba delovala brez nje. Družino lahko obravnavamo na splošno kot univerzalno družbeno institucijo, neizbežen del človeške družbe. Murdock je v svoji študiji z naslovom Družbena struktura, kjer je zbral 250 družb, ki so segale od majhnih lovskih in nabiralnih združb do velikih industrijskih družb, ugotavljal, da je družina družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj (Haralambos in Holborn, 2001, str. 325). Po Sociološkem leksikonu (1982, str. 472) je družina najstarejša, najtrajnejša in tudi najbolj spremenljiva družbena skupina, ki temelji na bio-reproduktivnih, bio-seksualnih, bio-socialnih, socialno-zaščitniških in socialno-ekonomskih vezeh moža in žene ter njunih rojenih ali adaptiranih otrok. Člani družine so medsebojno povezani in združeni zaradi lažjega uresničevanja raznovrstnih osebnostnih potreb družbe in družine. Osrednji model družinskega življenja je še vedno razumljen kot model heteroseksualne družine (partnerja – starša in potomci), nekateri avtorji (Ule, Kuhar, 2003; Kanduč, 2002, Goriup, 2005 idr.) pa opozarjajo, da je prav ta v krizi. Vedno več ljudi ga namreč v njegovi (kulturno pričakovani) izvedbi doživlja kot preveč nasilno institucijo, ki poraja agresije, nasilje in druge nezaželene oblike vedenja, zapiše Goriup (2006). Osnovna družbena enota vsake skupnosti ni posameznik, temveč družina: družbe ne sestavljajo posamezniki, temveč družine. Žena je bila od nekdaj manjvreden spol. Za vse vrste naporov, ne samo za telesne, tudi za umske, stoji očitno moški nad žensko. Osnove družine so: podrejenost ženske, nerazvezljivost zakona in enoženstvo. Mož mora bedeti nad svojo ženo. Mož je dolžan svojo ženo hraniti, takšen je naravni zakon naše vrste. Temeljna naloga ženske pa je, da skrbi za vzgojo otrok (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 24). Dejansko je družbena pomembnost žensk postala v ideoloških razlagah in v praktičnem določanju vsakdanjega življenja temeljni razlog za opravičevanje družbene nevidnosti in izključenosti žensk iz sfere javnosti. Zagovarjanje družbene nemoči in nevidnosti žensk je potekalo ob hkratnem polepševanju in enostranskem malikovanju družinskega življenja (Jogan, 1990, str. 26). Goriup (2005, str. 94) meni, da družina oblikuje in določa svoj habitus in habitus njenih članov, katerih lastnosti predpostavljajo predvidljivo homologijo, saj zajema sociodemografski oziroma statusni položaj posameznika, življenjski stil in socialno okolje, potrošnjo in posedovanje zaznamovanih dobrin in kulturni in socialni kapital, ki zajemajo kulturne kompetence in preference družinskih članov. ..1 Razvoj vloge matere od lovsko-nabiralniške družbe do velike družine Družina je bila v preteklosti drugačnih oblik kot danes. Obstajale so družinske predoblike. Ena od takšnih je bila delitev na totemski in diferencirani klan. V totemskem klanu so bile ženske z materinstvom vezane na kraj bivališča, zadolžene so bile za nego otrok, vzdrževanje bivališča, nabiranje sadežev, pripravljanje hrane in njeno shranjevanje. Moški pa so bili zadolženi za lov in ribolov, skrbeli so za hrano, branili so ozemlje in življenje plemena, se bojevali in opravljali verske obrede. V diferenciranem klanu prihaja do poročanja izven lastnega klana in širjenje linije sorodstva. S tem prestopom meja lastnega klana je pričel upadati tudi incest, dokler nad njim ni zavladal popoln tabu. Sorodstvo, ki se je začelo določati izven lastnega klana, se je določalo večinoma le po moški liniji. To je privedlo do utrditve institucije družine, kateri je bila z upoštevanjem incest tabuja omogočena delitev starševskih vlog, hkrati pa je pridobila na moči in trajnosti. Ta osnovna delitev spolnih vlog v družini se je v številnih kulturah prenašala tisočletja in se ohranila še v današnji čas, kjer na njeni osnovi pogosto temelji simbolično privzgojena delitev na »moško« in »žensko«. V večini kultur na primer so veljali nosečnost, porod in dojenje za nekakšno pohabo in manjvredno biološko funkcijo žensk, s katero so moški poskušali prikriti svoje podzavestno stališče in prikriti resnično vrednost dogajanja za nadaljevanje družbe in tako ohraniti svoj primat, meni Montagu (1970, str. 18–21). V zakonu krvnega sorodstva so se pojavile prve omejitve. Posamezni rodovi so se izločali v posebne zakonske skupnosti. Rodovi dedov in babic sestavljajo svojo skupino zakona: njihovi sinovi in hčere drugo, vnuki in vnukinje tretjo, pravnuki in pravnukinje četrto skupino. Koliko časa je trajal ta proces, se ne ve, nesporno pa je bil potek zelo dolgotrajen in morajo biti vzroki in neposredne spodbude nedvomno v spremenjenih življenjskih razmerah in na še večji delitvi dela, odslej tudi po starosti. Težko je tudi reči, ali je ta oblika zakona delovala pozitivno s prizadevanjem, da se krvoskrunstvo vsaj omeji, če že ne odpravi. Mislijo, da so se plemena ob takšnih omejitvah hitreje in močneje razvijala, tako fizično kakor tudi duševno (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 29). Najstarejša družbena organizacija ljudi, ki jo poznamo, je tako imenovana plemenska skupnost, sorazmerno majhna po obsegu. Bila je tisočletja nomadska in se je preživljala z lovom in nabiranjem plodov. Plemensko življenje in prvo pridobivanje materialnih dobrin sicer ni zahtevalo kaj bolj zamotane organizacije, a delitev dela se je razvila. Plemena sprva niso bila zelo številčna, bila pa so zelo zaprta vase. Člani plemena so se zatorej poročali znotraj plemenske skupnosti in bili tako večinoma vsi v sorodniških vezeh. Možje so lovili v manjših ali večjih skupinah, žene pa so si med dnevom delale družbo in čutiti je bilo nekako moško in pa žensko skupnost, ki sta čez dan živeli dokaj ločeno med seboj. Novejša etnološka raziskovanja kažejo, da se je že na tej stopnji plemenskega življenja marsikje izoblikovala podrejenost ženske v odnosu do moških, saj so večinoma moški sami v tako imenovanih moških hišah odločali o najvažnejših podvigih plemena. Ženske so že sredi pubertete začele rojevati otroke. Tako so bile neprestano noseče in doječe ter biološko izredno obremenjene. Hitro so se starale in še hitreje umirale, navaja Bergant (1981, str. 37–38). Do pojava razrednega zakona in družine je vladala endogamija (dobesedno povedano je to ženitev in možitev v okviru krvno sorodstvene skupine). Obenem s to obliko zakona se pojavlja tudi eksogamija (ženitev zunaj krvne skupine). Sicer poznamo o izvoru eksogamije mnoge hipoteze in trditve, mnoge teorije. Nekateri so iskali vzroke za te pojave v običaju zamenjevanja žensk, še bolj pa v običaju ubijanja otrok ženskega spola oziroma v pomanjkanju žensk, zaradi česar so bili moški prisiljeni, da so si jih jemali iz drugih plemen. Drugi so iskali vzroke v bioloških, psiholoških in spolnih nagnjenjih, v moževi ljubosumnosti, v etičnem odporu proti krvoskrunstvu in verskemu čustvovanju. Eksogamija je obstajala na primer tudi pri tistih plemenih, katera sploh niso ubijala ženskih otrok. Eksogamične prepovedi so se nanašale predvsem na sorodnike po materi, kar se namerno ali nenamerno zamolči. Eksogamija je potemtakem obsegala najprej kognatske in še kasneje agnatske rodove (sorodstvo po očetu). Ženitev ima po mnenju nekaterih raziskovalcev eksogamičnega problema predvsem socialne in ekonomske vzroke. Vzeti ženo iz druge skupine pomeni povečati svojo delovno moč, kajti ženska je bila, kakor je znano, glavna delovna sila prvotne družbe. Kasneje se je izoblikovala rodovna skupnost, trdno povezana s krvnim sorodstvom, rodovna ureditev, ki je trajala tisočletja. Rodovi so se zvrščali okoli žene – matere. Sorodstvo se je razvijalo po ženski liniji. Rod se je razvil kot materinski, matriarhalni in v njem je imela glavno vlogo žena. Znotraj rodu se je pozneje kot njegova osnovna celica pojavila materinska družina. Za Marxa je matriarhalni gens postal os, okoli katere se vrti vsa znanost. V razdobju rodovne ureditve, v prvem razdobju, v matriarhatu, sta mesto in vloga žensk mnogo pomembnejša od mesta in vloge moških. Ženske imajo glavno vlogo; možje so še vedno lovci; nemalokrat se vračajo z lova praznih rok, ženske pa obdelujejo zemljo. Gojijo tudi domače živali. Položaj žensk je bil dolga leta ugodnejši pri tistih plemenih, ki so se ukvarjala s poljedelstvom, kot pri tistih, ki so se ukvarjala z živinorejo. V starem Egiptu je bilo poljedelstvo temelj vsega njegovega gospodarstva. Tu je imela žena oblast nad možem. Kadar so se hčere možile, so dobile doto od matere; pobudo za ločitev pa je zvečine dala mati. Ženske, ki po krvnem sorodstvu pripadajo enemu gensu, so med seboj bolj povezane kot moški. Otroci so dobili ime po materi, ker je bila ona glavar družine in tako je tudi ime vsakega rodu izviralo od pramatere rodu. Mati, žena nasploh, je tiste čase vsesplošno uživala ugled in spoštovanje, in sicer ne samo pri nam daljnih ljudstvih, temveč tudi pri ljudstvih, ki so nam bližja: Babilonci, Asirci, Egipčani, Grki, italska plemena, Iberci, Germani in drugi. Skitske ženske so se celo udeleževale bojev. Znano je, da se dekle ni moglo poročiti, dokler ni ubilo vsaj enega sovražnika. O obstoju matriarhata priča tudi prvotni običaj dedovanja. Tudi to je potekalo po ženskem kolenu, po materinski liniji, po materinskem pravu (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 28–39). Herodot je poročal, da je pri Ligurijcih veljalo, če je mož postal suženj svobodne ženske, so bili njuni otroci svobodni državljani, če pa se je svoboden državljan oženil s sužnjo, so bili otroci sužnji. Sledovi matriarhata so ohranjeni ne samo pri starih Židih in Arabcih, marveč tudi na Irskem, v Wallesu, pri večini germanskih plemen, prav tako pa tudi pri starih Slovanih. Kovalski pravi, da je na Irskem bila materina pravica do otroka prej priznana kot očetova. Viclocky, ki je živel med erdeljskimi cigani, navaja, da se je pri dveh plemenih Ašani in Čale, dedovalo po materi. Žena je neodvisna od moža, zakaj v večini primerov gleda mož na zakon kot na nekakšno sinekuro. Skrb za družino, zlasti otroke, je bolj stvar žene kot moža. Pri čerganskih plemenih na Madžarskem imajo ženo na primer za razmnoževalko družine in rodu nasploh, moža pa samo za prišleka, polovičnega družinskega člana, kar v resnici tudi je. Po ženini smrti se mož ne sme v drugo poročiti v ženin rod. Če se vnovič oženi, preide v drug rod, kar se izraža v njihovem pregovoru: Nova žena – nov rod. Otroci iz prvega zakona ostanejo v rodu umrle matere. Iz vsega povedanega in podprtega z nekaj značilnimi primeri vidimo, da matriarhat ni bil slučajen zgodovinski pojav. Imel je svoje čvrste temelje v družbenem gospodarstvu prvotnih skupnosti, iz katerih je izhajal in zrasel. Poudariti je treba, da matriarhat ni družbeni pojav lokalnega, temveč univerzalnega značaja. Kautsky pravi, da bi bilo zgrešeno, če reduciramo matriarhat samo na določanje sorodstva po materi, odrekamo pa mu celotnost družbenoekonomskih odnosov in norm. In nazadnje, matriarhat nikoli ni bil nobena gineokracija (vlada žene). Rekli bi lahko, da je obstajala nekakšna družbena prioriteta žene, kar je pač izviralo iz njene vloge v družbi, katere gospodarstvo je bilo komunističnega značaja. Tradicionalna navada, da so rod in dedovanje izvajali po materinem pravu, možu ni več ustrezala, pa jo je začel radikalno spreminjati. Njegovi potomci so začeli polagoma ostajati v gensu moških članov. S tem pa so hkrati tudi že prenehali izvajati rod po ženskem sorodstvenem kolenu in se opirati na matriarhalno pravo. Ureditev rodu je prešla v svojo drugo fazo – v patriarhat – in hkrati tudi v fazo postopnega izginjanja. To je bila revolucija, ki je pomenila velik prelom v prazgodovini človeštva. Padec matriarhata pomeni revolucionarno zmago zakona parov nad skupinskim zakonom, zmago barbarstva nad divjaštvom, zmago človeške zavesti nad instinktom, zmago moškega spola nad ženskim. »To je zgodovinski poraz ženskega spola« (Engels) (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 41–44). Bergant (1981, str. 40–43) meni, da je velika patriarhalna družinska ureditev na podeželju tesno povezovala proizvodno-ekonomske elementa z družinskim življenjem, predstavljala socialno zaokroženo, od zunanjega življenja in dogajanja dokaj neodvisno ekonomsko enoto. Opravljala pa je tudi socialne – varovalne funkcije, kot so skrb za stare in bolne ljudi, varstvo ogroženih sorodnikov in sirot iz sorodstva, ki jih je velika družina prisvojila. Imela je izrazito prisilno-kolektiven značaj, slonela je na brezpogojni poslušnosti patriarhu in vsakdo je moral podrejati svoje težnje družinskim koristim. Dota je omogočala gospodarsko osamosvajanje mlade družine. Bila je gotovinski polog in doprinos dekletovih staršev tisti družini, ki bo v bodoče skrbela za dekle in jo preživljala. Razvezana žena dote ni mogla zahtevati nazaj, razen v nekaterih obdobjih, ko so poskušali žene pravno bolje zaščititi. Patriarhalna družina v zahodnem evropskem svetu se je razvijala v smeri strogo monogamnega zakona, za katerega se je zavzemala tudi katoliška cerkev. V plemenskih skupnostih je bilo večženstvo znamenje ugleda najbolj vplivnih članov plemena. Žene so namreč začele predstavljati glavni in zastonjski vir delovne sile, s katero so obdelovali zemljo, medtem ko so možje še naprej uživali v brezdelju ter se posvečali lovskim zabavam in vojnim opravkom. Poligamna patriarhalna družina je predstavljala pravzaprav neko majhno sužnjeposestniško gospodarstvo, kjer so vloge sužnjev prevzele žene in otroci. ..2 Materina vloga v razširjeni in nuklearni družini v različnih obdobjih Prva resnična oblika družine je velika družina. Odkril jo je Main H. S. na Irskem in v delu Indije. Vsi sorodniki po vertikalni in horizontalni liniji so živeli v veliki stavbi, družinska lastnina je bila nedeljiva, z njo je upravljal najstarejši član, častili so kult prednika. Sorodstvo se je določalo po patrilinearni, matrilinearni ali celo bilateralni liniji. Zakonske zveze so bile poliginijske, poliandrične ali monogamne. Jedrna ali nuklearna družina je družina, ki je pogojena z institutom privatne lastnine. Značilna je za družbene civilizacije. Tvorijo jo mož in žena ter njuno nedoraslo potomstvo. Enote, ki so večje od nuklearne družine, navadno imenujemo razširjene družine. Lahko vertikalno razširjene (npr. z dodajanjem članov tretje generacije) in/ali horizontalno razširjene (z dodajanjem članov generacije, ki ji pripadata zakonska partnerja) (Haralambos in Holborn, 2001, str. 325–326). Po nasprotovanjih v veliki družini je prišlo do razširjene družine. Najdemo jo v nekaterih tradicionalnih kmečkih družbah (Irska). Tradicionalna irska kmečka družina je patriarhalna razširjena družina. Lastnina se prenaša po moški liniji (Haralambos in Holborn, 2001, str. 343). Pomembnosti ženske – matere ni zaznati nikjer. Wilmott P. je na podlagi raziskav v 80. letih 20. stoletja prišel do ugotovitev, da v Angliji prevladuje razkropljena razširjena družina. Sestavljata jo dve ali več povezanih družin, ki sodelujeta druga z drugo, celo če živita precej narazen. Stiki so dokaj pogosti. Člani razkropljenih družin se opirajo drug na drugega vsak dan. Litwak E. meni, da bi bilo potrebno uvesti nov pojem modificirana razširjena družina kot zvezo nuklearnih družin v stanju delne odvisnosti. To pomeni, da si člani družin medsebojno izmenjujejo pomembne usluge (Haralambos in Holborn, 2001, str. 354). Družine, katerih »glava« je ženska, poznamo včasih kot matriarhalne družine in včasih kot matrifokalne družine. Matrifokalne družine so običajne v črnskih skupnostih z nizkimi dohodki. V ZDA je 51 % vseh črnskih otrok živelo s svojimi materami, ne pa s svojimi očeti. Ta % je bil zelo visok tudi v drugih družbah Novega sveta. Veliko pogostost matrifokalnih družin so obravnavali kot posledico enega ali več izmed naslednjih faktorjev. Herskovits (v Haralambos in Holborn, 2001, str. 327) dokazuje, da je zahodnoafriški izvor črncev v Novem svetu vplival na strukturo njihovih družin. V tradicionalni Zahodni Afriki sta sistem poliginije (oblika razširjene družine z enim možem in dvema ali več ženami) in precejšnja ekonomska neodvisnost žensk pomenila, da je igral mož razmeroma obrobno vlogo v družinskem življenju. Smith M. G. ugotavlja, da so mati in otroci v času suženjstva tvorili osnovno družinsko enoto. Družine je pogosto razcepila prodaja enega ali več njihovih članov, matere z nepreskrbljenimi otroki pa so navadno puščali skupaj. Oblast moškega kot glave družine je bila spodkopana. Obstaja mnenje, da se je ta model, ki se je oblikoval v času suženjstva, vztrajno ohranjal. Liebow E. meni, da so družine pod vodstvom žensk nastale, ker jih je mož zapustil zaradi premajhnih sredstev, da bi lahko igral vlogo očeta in hranilca. Lewis O. pa vključuje koncept kulture revščine. Raziskava črnskega območja z nizkimi dohodki v Washingtonu dokazuje, da so družine z ženskim vodstvom tako običajne, da so do neke mere postale pričakovana in sprejeta alternativa standardni nuklearni družini (prav tam). 1 1.0.1 1.0.2 1.0.2.1 Egiptovska mati V starem Egiptu so bili iz zakona svobodne ženske s sužnjem otroci svobodni, če pa je bil svoboden mož, žena pa sužnja, so se otroci rodili kot sužnji (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 40). Staroegipčanska družba je bila v splošnem patriarhalna, kljub temu pa so se lahko ženske, poročene s pomembnimi možmi, na družbeni lestvici povzpele precej visoko in postale zelo vplivne v zakulisju. Ženske so se lahko pod okriljem boginje Hator na sodišču tudi ločile od svojih mož, pri tem pa si niso pustile zlahka odvzeti svojega, v zakonu pridobljenega, položaja. Ta par pa je verjetno vse življenje ostal poročen, kot je bilo to zelo običajno za zakonske zveze v visoki družbi. V nasprotju z drugimi družbami tistega časa so Egipčani večinoma monogamni (moški je lahko imel hkrati le eno ženo), čeprav se tega pravila, še posebej v kraljevskih, krogih niso vedno povsem držali, in faraoni, pa tudi drugi mogočniki, so včasih imeli več žena (Guy, 2003, str. 19). Poljedelstvo je bilo temelj takratnega egipčanskega gospodarstva. Tu je imela žena oblast nad možem, predvsem v plemenih, ki so se ukvarjala s to panogo. Kadar so se hčere možile, so doto dobivale od matere. Pobudo za ločitev je zvečine dala mati. Mož je skrbel za hrano in vzgojo otrok, se pravi, da je bil nekakšna pestunja. 1.0.2.2 Grška mati Z žensko, ki je v predhomerskem času uživala velik ugled, kar potrjuje med drugim tudi njen položaj v grškem bajeslovju, so še v homerskem obdobju lepo ravnali. Območje, v katerem je potekalo delo žena, je gospodinjstvo in v tem okviru je uživala ženska kot gospodinja samostojnost. Položaj žene se je poslabšal šele kasneje. Polagoma so jo odrivali iz javnega življenja, onemogočali so ji vsako širšo izobrazbo in jo zapirali v hišo, celo v posebne prostore – ginekeje, ki so bile bodisi v višjem nadstropju ali pa v zadnjem delu hiše. Tam je živela skoraj kot ujetnica. Doma so bile nenehno pod nadzorstvom, stražili so jih evnuhi in psi, iz hiše pa so smele samo v spremstvu suženj. V otroštvu so bile povsem podložne očetu, po poroki pa možu. Moža si niso mogle izbirati in tudi poznale ga pred poroko niso. Če so ovdovele, so bile podrejene sinovom. Dolžnosti žena so bile skrb za hišo, nadzorstvo nad hišnimi sužnjami in rojstvo naslednika možu. Mnogo med njimi jih je bilo neizobraženih in bile so komajda kaj več kot stroj za rojevanje otrok. V gledališče niso smele hoditi in tudi na sodiščih niso smele sprožiti nobenega procesa. Dekleta so se poročala zgodaj, neredko krat v dvanajstem ali trinajstem letu, največkrat pa v štirinajstem in petnajstem navajata Smiljanić in Mijušković (1982, str. 117–119). Poroke so v Stari Grčiji za svoje potomce organizirali največkrat kar starši. Ženina (običajno precej starejšega) je svoji hčeri izbral oče, ko je bila stara 12 ali 13 let. Žene so postale moževa last, le-ti pa so od njih pričakovali ubogljivost. Poročene ženske so možje ljubosumno skrivali in jim redko dovolili srečanja ali pogovore z drugimi moškimi, ugotavlja Guy (2003, str. 18). V tistem obdobju so bile zelo znane hetere (kraljice prostitucije). Te so stanovale v razkošnih palačah, okrašenih z dragocenim pohištvom in so imele mnogo služabnic. Brez dvoma so bile te ženske ne samo izkušene v kramljanju in pogovoru, v ustvarjanju ugodnega vzdušja na sejah učenjakov in vplivnih mož in na intimnih sestankih, marveč edine, ki so mogle kolikor toliko izražati svojo individualnost, svojega duha in okus. Demostenes je zanje povedal: »Hetere imamo za razvedrilo, priležnice za čutno naslado, žene pa za to, da nam rodijo zakonite otroke in varuhe naših domov.« (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 125) Ženske so v grški družbi obravnavali kot podrejene državljanke in so jim priznavali le malo pravic. Odnos do žensk se je v različnih mestnih državah sicer razlikoval, večinoma pa so ženske povsod veljale manj kot moški. Zelo redkim ženskam so dovolili povzpeti se na odgovorne položaje. Manj premožne ženske ali žene manj premožnih moških ali mož so uživale večjo svobodo kot premožne, saj so jim možje dovolili delati na polju in so se lahko na trgu srečevale z drugimi ljudmi. Hčere v družini niso imele nobenih pravic in niso bile deležne nobene izobrazbe (Guy, 2003, str. 20). Če ob vsem tem dodamo še lezbijsko ljubezen, imenovano po otoku Lesbosu, kjer je nekaj let živela grška pesnica Sapfo (7. do 6. pr. n. št. in imela svojo šolo, posebej opremljeno in za posebne namene), je podoba antične družbe še nazornejša. Podoba te družbe ne bi bila popolna, če bi prezrli nekatere slovesnosti z veliko spolno svobodo (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 132). Dejansko je bila demokracija za ženske v Stari Grčiji bolj ali manj na papirju, saj niso imele niti volilne pravice. Imeli so jo svobodni moški, stari nad 28 let. 1.0.2.3 Rimska mati Sledovi in ostanki matriarhata so tudi tukaj dlje časa bili v korist ženske, in sicer v prehodnih oblikah zakona in družine, ki jih tudi tu ni manjkalo. Po mnenju Kovalskega, rimska matrona (mater familias) sploh ni bila moževa služabnica, temveč mu je bila skoraj enaka. Hči in žena samo zato nista mogli po zakonu odtujiti družinskega premoženja (res manicipi), ker je po vseh pravilih pripadalo vsej družini. Mati v rimski patriarhalni družini ni imela ugodnega položaja. Nekateri raziskovalci so uporabljali znani izrek, ki ga je izgovorila rimska matrona, ko je stopila čez prag moževega doma: »Kjer si ti gospod, sem jaz gospa.« Za njen neugoden položaj pa navajajo tudi izrek, ki pravi: »Tota mulier in uteru« (vsa ženska je v maternici), kar pomeni, da je v glavnem poklicana roditi otroke in da je potem takem podobno kot pri Grkih samo stroj za rojevanje zakonitih potomcev (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 136– 137). Mnogi sodobni poročni obredi in navade izhajajo iz rimskih časov. Za poroko so se običajno dogovorili kar starši neveste in ženina. Neveste so lahko bile zelo mlade, včasih stare le 13 let, ženini pa so bili običajno nekoliko starejši. Od nevestinih staršev so pričakovali, da bodo ženinovim staršem predali doto v obliki denarja ali drugih dobrin. Ženske so po poroki smatrali za lastništvo mož – moževo lastnino so pridobile le v primeru njegove smrti. Od žensk so pričakovali, da bodo skrbne matere in žene. Bogatejšim so priznavali več svobode, večinoma pa so morale žene ubogati može. Neubogljivost so običajno kaznovali, zapiše Guy (2003, str. 19). Žensko so imeli za nesposobno imeti kakršnokoli oblast nad sabo in nad drugimi ali komu ukazovati in voditi kakršnokoli premoženje. V tem pogledu je bila ponižana na položaj mladoletnikov. Še manj pa je mogla nastopati kot nosilka družinskega kulta. Vselej odvisna od drugih in pod njihovo oblastjo si ni mogla pridobiti posebnega ugleda in spoštovanja. Po svoji temeljni dolžnosti je morala varovati domače ognjišče in roditi zakonite otroke. To je bila njena dolžnost ne samo do moža, temveč tudi do družbe. Ženino prešuštvo so imeli za najhujši prestopek. Če jo je mož zalotil pri samem dejanju, je imel pravico nad njo izvršiti smrtno kazen. Neogibno ponižanje, huda telesna ali celo smrtna kazen so prišli v poštev tudi takrat, kadar je imel mož na voljo prepričljive dokaze o ženinem prešuštvu. Primerilo se je, da je mož táko ženo prepustil ljudstvu, ki jo je med žvižganjem, pretepanjem in zmerjanjem peljalo do kraja, kjer so jo kaznovali. Hoditi je morala obrnjena nazaj in stopiti skozi strohnela in umazana vrata v prostor, ki je bil namenjen za izvršitev strašne kazni. Pozneje prešuštva niso več tako kruto kaznovali, marveč so kot najhujšo kazen uporabljali izgnanstvo. V nadaljnjem razvoju odnosov med možem in ženo so žene pridobile po mnenju nekaterih raziskovalcev z zakonom dvanajst tablic pravico do ločitve in še pozneje je zadostovala za razvezo samo volja enega izmed zakoncev. Spodbudo za razvezo zakona so tudi v Rimu dajali možje, a so jo tudi žene prav rade sprejemale. Žene so imele v svoji družini in v svojem očetu, zlasti če je bil ugleden in bogat, varstvo in oporo. Ko pa so se življenjske razmere spremenile in so se pojavile za moške nove atrakcije in privlačne zanimivosti, so se tudi ženske hitro prilagodile novemu načinu življenja in so se ga oklenile z obema rokama. Hišno delo je postalo zanje poniževalno, zakaj bilo je stvar sužnjev in suženj. Nekatere bogate Rimljanke so se ločile od svojih mož in živele z njimi kot navadne sosede, kar jim je omogočalo, da so živele svobodno, da so torej »zaživele svoje življenje«. Rimska matrona je začela posvečati veliko pozornost svojemu telesu, a nekatere tudi svojemu duhu, v katerem se je smisel za spletkarjenje še prav posebej izražal. Žene rimskih patricijev so začele živeti življenje, ki se ni prida razlikovalo od življenja njihovih mož. Nemalo žena iz najimenitnejših rimskih krogov je zbiralo okoli sebe ugledne osebnosti, pesnike in filozofe in jih zelo pogosto menjavalo kot ljubimce. Večkratne možitve in ženitve so bile zelo v modi. Ženske so se ločevale zato, da bi se potem lahko zopet omožile, in se možile zato, da bi se ločile. Žena se je v odnosu do svojega moža pošteno znašla. Brž ko je mož zlezel v leta ali odšel na bojišče, si je našla drugega. Če že ni bil bogatejši, sta ga odlikovala vsaj moč in zdravje (Carcopino, str. 122–123) (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 138–144). Žensko so obravnavali za nesposobno živeti samostojno, brez oblasti očeta ali moža ali da bi upravljala sama kakršnokoli premoženje, tudi svoje dote ne. Ni mogla dedovati ali celo kot vdova postati nosilka lastnega družinskega ognjišča ali kulta. Njena dolžnost do družine in države je bila samo ta, da je rodila čim večje število otrok. Edino na ta način si je pridobila neko spoštovanje okolice in določen socialni status. Njen položaj pa je nedvomno olajševalo dejstvo, da je živela v razkošju, obkrožena z mnogimi sužnji, nad katerimi je gospodovala. Zakonska zveza, ki je bila formalno monogamna, je zahtevala dejansko monogamno življenje le od žene, saj so bile hude sankcije predvidene le za nezveste žene: »Če boš našel ženo nezvesto, jo lahko ubiješ brez sodišča – toda če te bo ona našla v istem položaju, ne bo mogla položiti prsta nate, kajti nima pravice,« se je glasil eden izmed Katonovih zakonov (Bergant, 1981, str. 111). Sužnjeposestniška družba je morala zaradi svojih ostrih notranjih protislovij in mnogih zgodovinskih okoliščin propasti. Celotno družbeno stanje v rimskem imperiju je bilo porazno. Vrh vsega je nastala splošna moralna kriza, moralno propadanje, najprej pri vladajočih plasteh, kar se je pokazalo tudi pri družini in zakonu (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 153). 1.0.2.4 Mati v srednjem veku Ugotavljam, da je bil položaj žene v tem obdobju že ugodnejši zanjo in tudi za nadaljnji razvoj družine. Žene so zelo cenili in so imele pri javnih zadevah nemajhen vpliv, razen tega pa jih je odlikovala nenavadna hrabrost. Smiljanić in Mijušković (1982, str. 155–160) navajata, da je to trajalo le določen čas. Novi ekonomski in družbeni temelji, na katere se je opiral fevdalni red, so ženo kaj hitro potisnili v podrejenost možu; k temu je mnogo prispevala fevdalna krščanska etika, ki je bila v celoti zasnovana v moževo korist. Ženska je bila kot dekle pod očetovo oblastjo vse do možitve, če pa ji je oče umrl, je prišla pod skrbniško oblast bratov in sorodnikov. V mnogih starih zakonih je zapisana še pravica moža nad njegovo ženo, ki je pravica do telesnega kaznovanja. Če je mož pretepal svojo ženo, je le redko kdo posvečal temu kaj prida pozornosti, v nasprotnem primeru pa, če je žena zalotila svojega moža, so po starem pravu in zakoreninjenem gledanju med ljudstvom čakale oba razne neprijetnosti in kazen po vrhu. Ženi je največkrat sledilo javno zasmehovanje. Oblast moža nad ženo se je ponekod pokazala izredno drastično: mož je podaril ženo dobremu prijatelju ali pa jo je celo prodal. Tudi pri razvezi zakona mož in žena nista bila enakopravna. Najpogostejši vzrok za razvezo sta bila prešuštvo in neplodnost, za katero so največkrat okrivili ženo. Bergant (1981, str. 114) dodaja, da fevdalna družba, vsaj sprva, ni dosti izboljšala suženjskega položaja ženske, za katere je bilo pravno urejeno, da ne more doseči nobene samostojnosti in kakor koli izražati svobodne volje. Oblast moškega nad žensko od rojstva do smrti je ostajalo bistveno patriarhalno vodilo. Celo če je žena ovdovela, ni postala samostojna. Za fevdalce je bilo značilno, da so vladarji svojo bodočo ženo le redko videli pred poroko. Zakon so namreč pogostokrat sklepali po posredništvu posebnih odposlancev. Ker je fevdalec bil večinoma na raznih vojnih pohodih, slovesnostih, je vsako delo, tudi ženino, zaničeval. Od svoje žene je zahteval zlasti skrb za potomstvo, predvsem moško. V nadaljnjem razvoju fevdalizma se je ženina vloga v gospodarstvu manjšala. Vse bolj se je posvečala sebi in svojim zadovoljstvom. Zelo nerada se je uklonila moževemu prizadevanju, da bi jo držal zaprto in osamljeno v dvorcu. Začela je iskati zabave in zadovoljstva v samem gradu (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 170–171). V srednjem veku se je pojavila novost, da si je religija, katoliška cerkev, pridobila od države civilno pravo, ki je urejalo družinsko zakonodajo in jo prevzela v svoj cerkveni zakonik. V tej ureditvi je imela ženska izrazito podrejen položaj. Na žensko so gledali kot na moralno in duhovno manjvredno bitje, pa tudi kot na glavni izvor vseh spolnih težav in skušnjav moškega. Čeprav so bile ženske vzgojene k pasivnosti in ponižnosti ter niso imele nobene vplivne moči, so vse »slabe in grešne pobude« pripisovali njihovemu zapeljevanju in jih tudi ostreje obsojali in kaznovali (Bergant, 1981, str. 115–118). V fevdalnih časih, a tudi v zgodnjem kapitalizmu, ženske niso mogle dedovati po svojem možu, saj niso mogle same upravljati premoženja. 1.0.2.5 Mati v kmečki družini 18. in 19. stoletja Na čelu kmečke družine je moral biti poročen kmečki par. O delitvi dela med moškim in žensko lahko v splošnem rečemo, da so bila moškim dodeljena dela, ki so bila povezana z njihovo oddaljitvijo od hiše. Kmetica pa je bila pristojna prvenstveno za kuho, mlado živino in svinje, za mlekarstvo, perutnino in vrt. K temu je spadala še pridelava živil, krušna peka, predelava mleka v maslo in sir; vsakodnevno kuhanje in pranje (Sieder 1998, str. 25). S področja gospodarjenja, katerega vodenje je bila izključna odgovornost žensk, je lahko izhajal določen položaj moči ženske znotraj hišne skupnosti. Toda pri tem so obstajale med pokrajinami velike razlike. V južni Franciji je bil razširjen pregovor: »Moški ni vreden svojega spola, če ni gospodar svoje žene.« Ženska se je simbolizirala tudi v gospodinjskih opravilih znotraj hiše, ki so bila za kmečko hišo eksistenčnega obstoja. Marsikje je žena hranila ključ do kredence in skrinje, kjer so bile shranjene zaloge hrane za družino in imele edino pravico do vstopa v žitno kaščo (prav tam; str. 29–30). Kmetice, pa tudi žene trgovcev in obrtnikov, so vodile veliko, zamudno in zapleteno gospodinjstvo, a podobno sodobnejšemu družbenemu obratu. Patriarhalno prepričanje, da je ženino delo nepomembno in neproduktivno, se je omajalo šele v sodobnih časih, ko so se žene lahko zaposlovale v vedno bolj kvalificiranih poklicih zunaj družine (Bergant, 1981, str. 54). 1.0.2.6 Mati v družinah podeželskih delavcev na domu V tem obdobju je bilo spremenjeno tudi obnašanje deklet in žena. Ženske so se spuščale v predzakonske spolne odnose večinoma z mislijo na poznejšo poroko. Predzakonska nosečnost je bila zato zelo pogosta. V večini doslej raziskanih predelov z razvito domačo industrijo je v 18. in 19. stoletju število t. i. zaročnih nosečnosti naraslo. Tudi predzakonski porodi so bili v mnogih predelih, kjer je bilo razširjeno delo na domu, dokaj številni. Tipična družina delavcev na domu ni poznala strogega razlikovanja med delovnimi področji moža in žene. S širjenjem domače industrije se je marsikje uveljavila težnja po izenačevanju delovnih nalog moškega in ženske (Sieder, 1998, str. 83–84). Ženino delo v poljedelskih področjih se nikoli ni omejevalo samo na gospodinjstvo znotraj hiše, temveč je pomembno posegalo tudi na proizvodno področje, na delo z živino, na obdelovanje polja in vrta, na domačo obrt itd. Kljub temu pomembnemu deležu žene v družini pa je veljalo v patriarhalni družbi splošno prepričanje, da je žena od moža vzdrževana oseba. Zato takrat žene tudi niso mogle uveljavljati svojega deleža na posesti (Bergant, 1981, str. 53). 1.0.2.7 Vloga matere v rokodelski družini Sieder (1998, str. 97–109) navaja, da je mojstrova soproga kuhala, šivala in prala za svojega moža, zase in za otroke, hkrati pa je to počela tudi za vajence in pomočnike, ki so bili del gospodinjstva. Podobno kot kmečko gospodarstvo je bilo tudi rokodelsko v splošnem oblika proizvodnje, ki je terjala na čelu gospodinjske skupnosti zakonski par. Dekleta so se v povprečju možila dve leti prej kot moški, torej pri 23. letu. Dekleta in ženske so ostajale omejene na hišo in njeno okolico, na gospodinjska in vrtnarska opravila, morda še na prodajo izgotovljenega blaga. Hišnih opravil se je dekle naučilo od matere. Ženska je ostala tudi kot mojstrova soproga socialno, pravno in politično odvisna. Sodelovanje žensk v cehovski obrti se je seveda razlikovalo po poklicnih panogah in se v teku zgodovine spreminjalo. Cehovsko obrtno pravo 17. in 18. stoletja je bilo izjemno sovražno nastrojeno do zaposlovanja žensk v rokodelstvu. Članstvo žene v cehu kakor tudi njen družbeni položaj v mestu sta v veliki meri izhajala iz položaja njenega soproga. Sama ni imela nikakršne pravne in politične samostojnosti. 1.0.2.8 Vloga matere v meščanski družini V drugi polovici 18. stoletja se je prvič izoblikovala družbena in gospodarska struktura, v kateri sta se lahko zasidrala obet in ideja meščanskega družinskega življenja. Žene poroka ni ločila od zunanjega sveta in ne od proizvodnega dela. Dokler je mož živel, je delala družno z njim. Po njegovi smrti pa je sama vodila delavnico, najemala pomočnike, vstopala v ceh in podobno, kar je ugodno vplivala na njen položaj v družini in družbi. Ženske so opravljale razne obrti in v prvih delavnicah so bile ženske mezdne delavke (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 169). Spolnost in erotika sta postala sestavni del meščanskega modela poroke iz ljubezni. Spolna privlačnost je postala gibalo ljubezni, ljubezen pa je prvikrat postala temeljni pogoj zakona ali vsaj njegov nadejani rezultat. Vsekakor je postala žena, kot je dovolj znano, zaprta v zasebno sfero hiše, mož pa se je podal v svet. Ženski so pripisali značajske lastnosti, za katere se je zdelo, da jo v naprej določajo za družino in dom. Za meščanske ženske sta ostala zakon in družina edino družbeno poslanstvo. Ženske, ki so ostale samske, so padle v breme svoje rodne družine, poročene sestre, in so bile, o čemer pričajo pejorativne oznake kakor »stara devica« – manj cenjene (Sieder, 1998, str. 119–128). Mož je zastopal družino v javnosti, žena pa je »reprezentirala« v hiši. Ideal moških je bil, da se ženska vrne k naravnemu poklicu in se mu posveti: da rodi in vzgaja otroke, da živi ločeno v mejah doma in družine. V ženski so videli bolj svojo privatno lastnino, samico, kakor pa enakopravno bitje in življenjsko sopotnico. Glede ženinega življenja, njenega vedenja in obnašanja v zakonu in družbi, sploh glede njenih moralnoetičnih lastnosti in lastnosti značaja pa se je meščan – buržuj, malomeščan, povsem oklenil evangelijskega nauka o ženi, zakonu in družini (Smiljanić, Mijušković, 1982, str. 254). Mož je bil dolžan dati ženi varstvo, žena pa je možu bila dolžna poslušnost. Ženska pa navkljub vsemu niti po naravnih niti po duševnih lastnostih ni enaka moškemu. Klasična družina takratne dobe je vključevala pokorno ženo in dominantnega očeta, navaja Burgess (1997, str. 12), ki je vzgajal svojega otroka kot lastno dokazilo kvalitetnega očetovstva javnosti. 1.0.2.9 Vloga matere v družinah industrijskih mezdnih delavcev Delavci v novo razviti bombažni industriji so se ženili prej kot drugi sloji prebivalstva. V vsakem desetem gospodinjstvu so starši živeli skupaj s poročenimi otroki (trogeneracijska družina). Industrializacija je potegnila za sabo nastajanje kompleksnih družinskih oblik (Sieder 1998, str. 143). Delavke so do svojega tridesetega leta predstavljale skoraj 60 % vseh industrijskih delavk. Ker je bila starost žensk ob poroki povprečno 27 let, lahko domnevamo, da se je dobršen del delavk po prvih letih zakona vsaj začasno vrnil h gospodinjskemu delu. Šivilje, vezilje, pomivalke, perice so bili poklici, ki so jih poročene žene sila pogosto opravljale doma. Mnogokrat so začela mlada dekleta svojo poklicno dejavnost v tovarni, po poroki in rojstvu otrok pa so znotraj iste panoge presedlala na delo na domu. Naročila so dobivala deloma od tovarn, deloma pa preko posrednikov. Tudi žene kvalificiranih delavcev z boljšim zaslužkom so dajale prednost delo na domu in so, če je zaslužek njihovih mož le dopuščal, nerade odhajale na delo izven doma. Ena izmed posledic ženskega dela, o kateri so sodobniki najpogosteje razpravljali, je bila njegova škodljivost za nosečnost zaradi delovne obremenitve nasploh in zdravju škodljivih delovnih razmer posebej. Zakonske zaščite otročnic v 19. stoletju še ni bilo. Iz finančnih razlogov je večina žensk delala do zadnjih dni pred porodom. Pogosta posledica tega so bila med drugim trebušna obolenja in prezgodnje usihanje materinega mleka. Prehod na umetno prehrano dojenčkov pa je zaradi pomanjkanja higienskih razmer v večini delavskih gospodinjstev pomenil občutno nevarnost in zvišanje umrljivosti dojenčkov. Ženske so stežka združevale svojo zaposlitev izven doma z dolžnostmi, ki so jim bile naložene v gospodinjstvu in pri negi otrok. Delovni čas je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja še vedno znašal s časom, potrebnim za pot, dvanajst do štirinajst ur. Sčasoma so prešli na enajst urni delavnik, šele po prelomu stoletja pa se je delovni dnevni čas ustalil pri desetih urah (Sieder, 1998, str. 181–185). Šele proti koncu 19. stoletja so se za vedno večje število delavcev izboljšale možnosti, da se poročijo in osnujejo družino (Sieder, 1998, str. 189). Boljše možnosti za sklenitev zakonske zveze in ustanovitev družine so dobili v obdobju industrijske revolucije in v desetletjih visoke industrializacije predvsem tisti delavci, ki so pripadali inovativnim industrijskim panogam, zlasti kvalificirani delavci v proizvodnji orodja in strojegradnji. Nobenega dvoma ni, da so delavske žene večinoma dobile več otrok, kot so jih pravzaprav načrtovale in jih hotele. Nad spolnostjo v zakonu je visela senca neuspešne borbe proti preobilnemu blagoslovu otrok. Državna in cerkvena politika, ki sta hoteli preprečiti širjenje metod za preprečevanje spočetja, sta vodili k množičnim splavom med nižjimi sloji. Predvsem pri samskih ženskah je lahko prekinitev nosečnosti v glavnem nadomeščala zaščito pred spočetjem, medtem ko so se poročene ženske večinoma zatekale k njej, kadar je poskus spočetja spodletel. Marsikaj torej kaže, da je upadanje števila rojstev med delavstvom v prvih desetletjih 20. stoletja pomenilo mukotrpen boj žensk proti njihovi «biološki usodi« (Sieder, 1998, str. 196–201). 1.0.2.10 Vloga matere v družinah mezdnih delavcev po 1. in 2. svetovni vojni V tem obdobju so bile družine od mezde odvisnega prebivalstva izpostavljene ogromnim obremenitvam. Množičnejša udeležba žensk na določenih delovnih mestih, je posledica vpoklica moških v vojsko. Ženske so prevzemale nase to obremenitev, ki so jo prinašale zaposlitev, družina in gospodinjska dela, vključno z »organiziranjem« hrane in kurjave, ki je jemalo veliko časa in moči. Z vrnitvijo moških iz vojne pa se je delno začel boj za delovna mesta in hkrati tudi za položaj v družini. Število ločitev je naraslo (Sieder, 1998, str. 203–204), vseeno pa je prineslo to obdobje prepoved nočnega dela za ženske. Brezposelnost po 1. svetovni vojni je bila velika, delež tistih, ki so dobivali podporo, je upadel. Od spretnosti in vztrajnosti žensk je bilo odvisno, ali jim je uspelo znižati reprodukcijske stroške. Naloga ženske v tistem času je bila iskanje poceni zelenjave, popravljanje ponošenih oblačil, varčna uporaba kuriva. Čas dolgotrajne brezposelnosti ni prinesel izboljšanja v primeru tradicionalne delitve nalog med moškim in žensko v družini. Brezposelni možje svojim ženam v gospodinjstvu niso pomagali. Posedali so naokoli, se potikali po vasi. Gospodinjska opravila, varovanje otrok, pridelovanje hrane, skrb za družino nasploh je ostalo na ramenih mater (Sieder, 1998, str. 217). Ženske so ostale brez zaslužka v primeru brezposelnosti, nikakor pa ne brez dela v strogem smislu besede, kar se tiče skrbi za družino. V času takoj po 1. vojni so bile družine opazno osredotočene na mater (Sieder, 1998, str. 226), ki so se nadejale, do bodo z vrnitvijo mož iz vojne razbremenjene naporov industrijskega dela in napornega zagotavljanja preživetja. Vrnitev moža je poleg veselja prinesla tudi razočaranje. Po ujetništvih in vojnih grozotah so bili sprva več v breme kot v pomoč. Dokler niso bili pri močeh, so jih matere – žene morale dolge mesec, tudi leta negovati. Ob nenehnem delu in skrbi za družino je bila pogosta posledica tega telesna in duševna izčrpanost mnogih žensk. Mnogi moški pa po vrnitvi tudi niso več našli tistih žensk, kot so jih bili pričakovali. Ženske so se spremenile, postale so bolj samozavestne in odločne (Sieder, 1998, str. 227). Prav zaradi tega se je število ločitev v primerjavi s predvojnim časom podvojilo. Predvsem vojni zakoni, sklenjeni med 1942 in 1945, so pogosto razpadli. Počasi je v obdobju po 2. svetovni vojni naraščala emancipacija žensk zaradi njihove množične udeležbe v gospodarstvu, upravi in socialnih službah. 1.0.2.11 Vloga matere v sodobnosti (od 60. let do danes) Število zaposlenih žensk z otroki je med leti 1950 in 1970 naraslo bolj kot število zaposlenih žensk brez otrok. Sicer pa je delež zaposlenih poročenih žensk z naraščanjem števila otrok jasno upadal. Vedno več žensk ocenjuje omejitev na vlogo gospodinje in matere kot enolično in na področju socialnih stikov osiromašeno. Večina žensk je delala za družinski proračun, ker dohodek zakonca ni zadoščal. Vedno več žensk je izražalo namero, da si z zaposlitvijo zagotovijo lasten zaslužek in relativno neodvisnost od zakonca, dosežejo veselje v poklicu in poklicnem delu navežejo družabne stike. Večkratna obremenitev zaposlenih zakonskih žena izvira iz njihove nezadostne razbremenitve v gospodinjstvu in družini oziroma je – izraženo v zgodovinskem vidiku – izraz zapoznelega prilagajanja vlog moškega in ženske v kontekstu strukturnih sprememb družbe. Zakonska žena je še naprej pristojna za pripravljanje obedov in za vsakdanje potrebe otrok ne glede na to, ali je zaposlena ali ne. V praksi ostaja glavna vzgojiteljica, tudi zaradi tega, ker so empirične raziskave – npr. R. König: Die Familie der Gegenwart. Ein interkultureller Vergleich, München) iz leta 1974 pokazale, da je kar 65 % vprašanih moških bilo prepričanih, da so za vzgojo načeloma manj primerni kot ženske. Vse raziskave zadnjih let so pokazale, da razširjenost tradicionalnih stereotipov o vlogah sovpada z družbenim slojem in z ravnijo izobrazbe: v nižjih slojih se pogosteje in trdneje oklepajo tradicionalnih načinov obnašanja kot v srednjih in višjih slojih. Nedvomno pomeni zahteva po združljivosti poklicnega dela in materinstva osrednji element emancipacije ženske v evropskih industrijskih družbah. Pri tem pa ne smemo spregledati dejstva, da lahko pride do osamosvojitve žensk izpod patriarhalnih struktur le takrat, kadar je ženski poleg pravice do plačanega dela priznana in uveljavljena tudi pravica in možnost, da se udeležuje oblik javnega in političnega življenja (Sieder, 1998, str. 233–238). Do emancipacije žensk z mezdnim delom lahko pride le, če se tako delitev dela v gospodinjstvu in družini kot tudi razmere na delovnem mestu spremenijo tako, da jim omogočajo večjo identifikacijo in osmišljanje. Zelo pomembno je sporno vprašanje uveljavljanja nove samostojnosti in enakopravnosti modernih žensk znotraj družine. Socialno-psihološke raziskave na tem področju kažejo določene razlike v prizadevanju, vedenju moških in žensk: moški bolj cenijo poklicno samostojnost, razum, bolj težijo k individualizmu. Ženske po drugi strani bolj cenijo človeške vezi in čustva, želijo si več opore v svojem družinskem življenju, več pristnega sodelovanja v poklicu. Pripravljene pa so medsebojno več dajati, skrbeti za druge in se žrtvovati zanje. Kažejo manj znakov agresivnosti in tekmovalnosti, zato se iz njihovega življenja še ni toliko izločilo medsebojno prijateljstvo, kot je to očitno pri moškem svetu. Ženskam, ki so danes že pravno in ekonomsko samostojne, bi bilo nujno dopovedati, da naj ne prenašajo več parazitizma moških v družini in v medsebojnih čustvenih odnosih. Ženske bi morale biti dovolj samozavestne, pa bi kmalu spoznale, da je potreba po trdnih spolnih odnosih prav tako močna, kot je ženska. To se vidi iz ogorčenja žensk v tistih deželah, kjer so se le-te začele posluževati pobud za ločitev ali pa se odločati, da bodo same, zunaj zakonske zveze, rodile in vzdrževale otroke (Bergant, 1981, str. 222–223). Od srede šestdesetih let sta pogostost porok in število rojstev na zakon začela upadati in iz leta v leto je šlo več zakonov narazen. Med najpomembnejšimi vzroki za nazadovanje rojstev so nemara želje vedno večjega števila žensk, da ne bi opustile svoje poklicne dejavnosti, poleg tega pa višje zahteve glede bivalnega prostora in kvaliteta življenja v prostem času. K tradicionalni družinski sreči vedno več prispeva prosti čas, potrošnja in poklicni uspeh pa postajata glavni prvini »postindustrijskega« življenjskega sloga, katerega uresničenje otroci bolj ali manj otežujejo. Upadanje rojstev je od srede šestdesetih let naprej spremljalo nenehno naraščanje števila razvez (Sieder, 1998, str. 246–248). Zaposlenost žensk zato v kriznih zakonih še zvišuje pripravljenost na ločitev ali razvezo in jo gospodarsko omogoča. Meščanke s srednješolsko ali poklicno izobrazbo, ki so zaposlene kot uslužbenke, se ločujejo najpogosteje; najmanjšo stopnjo razvez srečamo med nezaposlenimi ženskami. Ženske odobravajo razvezo prej kot moški, kar preseneča spričo poslabšanja njihovega gospodarskega položaja, ki je s tem večinoma povezan, čeprav je na drugi strani moč razložiti s hujšo obremenjenostjo žensk v konfliktov polnem zakonskem in družinskem življenju. V večini primerov zahteva razvezo žena, čeprav so moški »dejanski pobudniki« ločitve in se prvi poskušajo prebiti iz zakona, v katerem se čutijo nesrečne. Na splošno se zdi, da zahtevajo ženske od zakona in družine več kot moški: pogosteje izražajo tudi nezadovoljstvo s svojim zakonom (prav tam; str. 252–253). Najmanjšo pripravljenost na razmislek o razvezi je najti pri ljudeh iz podeželsko agrarnega okolja, pri ženskah, ki nimajo zaposlitve, kot tudi med družbenimi sloji z nizkimi dohodki. 1.0.2.12 Postmoderna družina Družino definiramo kot skupino oseb, ki živi v skupnem gospodinjstvu in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba ter je med seboj povezana v zakonsko zvezo ali s kohabitacijo in starševskim razmerjem (Nowwotny, Fux, Pinnelli, 2004, str. 28). Brownova navaja (1992, str. 210–212) tipologijo družin, ki je v socioloških raziskavah družine zelo pogosta. Razvršča jih na: - jedrne družine (družine dveh ali več staršev); - klasične razširjene družine (vertikalno in horizontalno razširjene družine, sestavljene iz več jedrnih družin, ki jih povezuje sorodstveno razmerje in strnjena lokacija bivanja); - modificirane razširjene družine (družine, ki so geografsko ločene, vendar vzdržujejo redne sorodniške stike in si nudijo vzajemno oporo); - enostarševske družine; - reorganizirane družine (ponovno vzpostavljene družine oziroma družine, v katerih je vsaj eden od staršev socialni, ne pa tudi biološki starš). Idealno tipska podoba nuklearne družine, o kateri je pisal klasik funkcionalistične sociologije Talcott Parsons, obsega poročeni par (zaposlenega očeta, mater gospodinjo) in njuna otroka, danes pa predstavlja manj kot 20 % vseh družin v Evropi (Muncie, Langan, 1997, str. 11). V slovenski postmoderni družbi vse bolj ugotavljamo, da je nujno potrebno posvetiti posebno pozornost ženskemu vprašanju v smislu njene (nad)poprečne uspešnosti. Položaj žensk se je, posledično tudi zaradi družbenih, političnih in predvsem ekonomskih sprememb, v 90-letih prejšnjega stoletja, precej spremenil. Do tega je pripeljala tudi želja in potreba žensk, ne-le po enakopravnosti, pač pa v naporih po preseganju idealne podobe ženske kot (in zgolj le) matere in žene, ki je kljub pluralnosti družinskih procesov in odnosov še vedno preveč biološko determinirana. Tako lahko, kljub intenzivnim družbenim spremembam v pojmovanju zastavljenega problema, ugotovimo, da se vloga ženske v sodobni slovenski družbi še vedno največkrat razume kot: - rojevanje otrok, vloga matere in žene/partnerice, - njena skrb za družinske člane v institutu gospodinjstva (kuhanje, pospravljanje, šivanje, pranje idr.), - podrejenost moškemu (tako na privatno-intimni kot delovno-profesionalni ravni), njena izključenost iz nekaterih (tradicionalno moških) poklicev (npr. v prometu, galvanotehniki idr.) in s položajev oblasti oziroma/in centrov družbene moči odločanja. Haralambos in Holborn (1999, str. 589) pa trdita, da se navedene posplošitve nanašajo na praktično vsako znano človeško družbo, ki temelji na konceptu androcentrizma. Ena od glavnih vsebin le-tega so etnocentrične predpostavke o naravi, vlogah in družbenem pomenu ženske (v primerjavi z moškim), ki jih v naši kulturi vstavimo v analizo drugih skupin tako, da (ne)posredno predpostavljamo biološko determiniranost razlik med spoloma in asimetrična razmerja med njima. Kljub vsemu pa so (tudi slovenske) ženske skozi civilizacijski razvoj dokazale in vedno znova dokazujejo, da so po svojih sposobnostih enake moškim, da zmorejo prav vsa dela in da lahko prevzamejo najbolj odgovorne naloge v vseh sferah družbenega življenja. Da pojav ni nov, opozarja Boh (1986, str. 72–73), ko ugotavlja, da žensko v to ne sili samo ekonomska nuja, marveč celotno psihosocialno ozračje, da se izobražuje, sprejema vedno nove dolžnosti v poklicu in družbenem življenju. Na drugi strani pa si, vpeta v svoje tradicionalne vloge, brez večje pomoči družinskih članov in širše skupnosti nalaga bremena, ki jim ni in jim ne more biti kos, zato marsikdaj preobremenitev ogroža njeno zdravje ter socialne in še posebej družinske odnose, navaja Goriup (2004, str. 659). Izraz postmoderna družina je prvič uporabila J. Stacey v svoji odmevni etnografski analizi življenja družine v Silicijevi dolini – v knjižni obliki »Brave New Families: Stories of Domestic Upheaval In Late Twentieth – Century America« (1990). Če razumemo družino v postmodernosti kot (radikalno) različno od moderne (nuklearne) družine (še posebej pa od ideološke predstave o moderni nuklearni družini), potem je odgovor pritrdilen: da, lahko govorimo o postmoderni družini, saj (predvsem statistični) podatki kažejo, da je družinsko življenje v postmodernosti v veliko segmentih drugačno od tistega v modernosti. Družina ima dva vidika – je objektivna družbena entiteta in tudi entiteta, ki jo stalno soustvarjajo posamezniki. Prav družina je tista družbena institucija, kjer se posameznikova sposobnost produkcije realnosti oziroma družinskih praks najbolj izrazi, saj je družina družbeno percipirana (vsaj navidezno), v celoti prepuščena posamezniku; kot privatni milje, v katerega »tujci« nimajo vstopa. Ravno družbena zaprtost oziroma omejenost družine je tista, ki dovoljuje družini (oziroma posameznikom v njej), dobršno mero samostojnosti pri ustvarjanju in spreminjanju družinske realnosti, kar z drugimi besedami pomeni, da družina ni zgolj institucija, ki se spreminja le z zunanjimi vplivi. Družina torej ni zgolj pasivni objekt, ki se spreminja pod vplivom širših družbenih sprememb, ampak dejavnik, ki v razmerje z družbenim okoljem vstopa tako, da ga spreminja, a se nanj tudi adaptira in s tem spreminja. Zdi se, da posameznikova vloga pri ustvarjanju družinske zasebnosti prihaja do izraza bolj kot kadarkoli prej. Seveda ne trdimo, da je družinsko življenje postalo imuno na vplive okolja ali da gre za spreminjanje v relativno pluralizacijo, ki bi bila popolnoma neodvisna od zunanjih družbenih vplivov in v popolni domeni individualnih preferenc in izbir. Vendarle se zdi, da so vsaj možnosti posameznikov pri ustvarjanju družinske realnosti vedno bolj družbeno odprte, poudarja Švab (2001, str. 53–56). Za postmoderne družbe ob prehodu v tretje tisočletje je značilen silno paradoksalen odnos do nasilja in neželenih oblik vedenja in družine kot institucije in temeljne družbene skupine življenja ljudi, ki se ukvarja z zadovoljevanjem posameznikovih primarnih pa tudi sekundarnih in nemalokrat celo terciarnih potreb. Čeprav različni avtorji že dalj časa opozarjajo, da se družina »nahaja v krizi«, prav družina v slovenski kot tudi evropski postmoderni družbi za vedno več ljudi postaja glavna vrednota (Rus in Toš, 2005). Številni dogodki v družinah, žal, teh vrednostnih opredelitev ne izražajo. Drugi vzrok krize družinskega življenja pa je iskati v spremenjenih vlogah družinskih članov. Predvsem v spremenjeni vlogi ženske in matere, ki je bila po tradiciji temeljna opora in ki je še vedno (vse preveč) biološko determinirana. Z njeno zaposlitvijo, se po mnenju mnogih avtorjev, težave v družini le še stopnjujejo. »Zelo prodoren sistem vrednot prepričuje ženske, da morajo svoje družinske odgovornosti in dolžnosti opravljati vestno ali pa jim bo »spodletelo kot materam in ženam» (Haralambos in Holborn, 1999, str. 450). Ženske, ki nasprotujejo tradicionalnim vlogam žensk v družini, tvegajo, da jih bodo v te vloge prisilili. Heidensohnova (1985) tako navaja, da je pretepanje žensk dejansko obramba patriarhalne oblasti. Kljub temu pa ugotavljamo, da je prehod v postmodernost povzročil ne le porast individualnih želja ženske in matere, ampak tudi spreminjanje konteksta in poteka tako družinskega življenja in vloge ženske in matere v njem; spremenile pa so se tudi vloge moškega in očeta ter otroka. V tem smislu so zelo razveseljive ugotovitve, dodaja Goriup (2004, str. 660), da delež uspešnih poslovnih žensk, ki so obenem tudi matere in žene/partnerice, v slovenski postmoderni družbi kaže na to, da jim kljub karieri uspeva usklajevati zastavljena poslanstva. Ekonomska neodvisnost žensk pa je povzročila tudi večjo družinsko neodvisnost in manjšo (ekonomsko) prikrajšanost vseh družinskih članov (Goriup, 2006). 1.0.2.13 Družine v Sloveniji danes V Sloveniji se – podobno kot drugod – s statističnim spremljanjem gospodinjstev in družin ukvarja Statistični urad Republike Slovenije, večina raziskovanja pa poteka na inštitutih in raziskovalnih centrih posameznih fakultet. Tematike raziskovalnih poročil, monografij in člankov strokovnjakov in strokovnjakinj s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani so raznolike, meni Rener (2006, str. 28): konceptualizacija družinske politike, integracijski odnosi in odnosi med spoloma, spolna struktura zasebnosti, tipologije družin, socialne mreže in socialne opore družin, kakovost življenja družin, usklajevanje družinskega življenja in zaposlitve, spolne hierarhije, rodnost, »novo očetovstvo« in starševstvo. 1 1.0.1 1.0.2 1.0.2.1 1.0.2.2 1.0.2.3 1.0.2.4 1.0.2.5 1.0.2.6 1.0.2.7 1.0.2.8 1.0.2.9 1.0.2.10 1.0.2.11 1.0.2.12 1.0.2.13 1.1.2.13.1 Popis prebivalstva v Sloveniji 2002 - družina Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije, ki so uporabljeni v tem poglavju, je bil ob popisu 2002 v Sloveniji najpogostejši tip družine zakonski par z otroki (53 %), sledili so: zakonski par brez otrok (21 %), mati z otroki (16 %), zunajzakonska partnerja z otroki (5 %), oče z otroki (3 %) in zunajzakonska partnerja brez otrok (2 %). Od leta 1961 se je v Sloveniji delež ljudi, ki so živeli v »tradicionalnih« družinah, zmanjšal s 65 % na 59 %. Delež družin zunajzakonskih partnerjev brez otrok se je od popisa 1991 do 2002 povečal z 1 % na dobra 2 %. Večina (milijon sedemsto tisoč oziroma 78 %) od dveh milijonov prebivalcev Slovenije je ob popisu 2002 živela v družinah. V njih je živelo 89 % vseh moških in 84 % vseh žensk. Med njimi je bilo 41 % otrok in 59 % odraslih. V primerjavi s podatki popisa 1991 se je v Sloveniji število družin do leta 2002 povečalo za 12 tisoč, v primerjavi s popisom 1981 pa za 33 tisoč. Število članov v družinah se je znižalo. Leta 2002 je bila v Sloveniji povprečna velikost družine 3,06 člana, pri družinah z otroki, ki jih je bilo 428 tisoč, pa 3,4 člana. Po številu članov so bile na prvem mestu družine zakonskih parov z otroki (3,7 člana), sledile so družine zunajzakonskih partnerjev z otroki (3,5 člana), v enostarševskih družinah pa sta živela v povprečju 2,3 člana. Glavnino enostarševskih družin (86 %) predstavljajo matere z otroki. Skoraj vsaka peta družina v Sloveniji je enostarševska družina. Število teh družin narašča, od popisa 1981 se je skorajda podvojilo. Delež enostarševskih družin v Sloveniji je med višjimi v Evropi. Skoraj v polovici družin z otroki (49 %) je živel ob popisu 2002 en otrok, v dobrih 42 % družin z otroki pa dva. 9 % je bilo med vsemi družinami z otroki takih, v katerih so živeli vsaj trije otroci. Najdemo jih na območjih občin Gorenja vas-Poljane, Bloke, Loški Potok, Železniki, Vipava, Dobrepolje, Žužemberg, Mirna Peč in Horjul, kjer je vsaka peta družina z otroki velika družina. Največje družine so ob popisu 2002 štele 11 otrok. Število velikih družin se zmanjšuje: pred dvajsetimi oziroma desetimi leti jih je bilo 13 % oziroma 10 %. Pri nas je malo velikih družin tudi v primerjavi z Evropo. Število družin, ki imajo samo enega otroka, in družin brez otrok se v Sloveniji povečuje. Med zadnjima popisoma se je delež družin z enim otrokom povečal za 2 %, vseh družin brez otrok pa je bilo ob popisu 2002 skoraj četrtina. Število družin brez otrok se je med zadnjima popisoma povečalo za 13 tisoč (leta 2002 jih je bilo skoraj 128 tisoč oziroma 23 % vseh družin). Med statističnimi regijami Slovenije so opazne razlike v deležih po tipih družin. Najbolj pogost tip družine v Sloveniji, zakonski par z otroki, je bil ob popisu 2002 zastopan v povprečju 53-odstotno: največji delež (59 %) je bil v jugovzhodni Sloveniji, najmanjši (47 %) pa v Podravski regiji. Družin tipa zakonski par brez otrok je bilo v Sloveniji povprečno 21 %: največji delež v Zasavski regiji (24 %), najmanjši (20 %) pa v Savinjski in osrednjeslovenski regiji. Enostarševskih družin tipa mati z otroki, ki jih je bilo 16 %, je bilo največ (skoraj 18 %) v osrednjeslovenski regiji, najmanj (skoraj 14 %) pa v jugovzhodni Sloveniji. Tipa družine zunajzakonska partnerja z otroki, ki jih je bilo v Sloveniji 5,3 %, je bilo največ (12,5 %) v Koroški regiji, najmanj pa v Notranjsko-kraški regiji (2,6 %). Družin tipa zunajzakonskih partnerjev brez otrok, ki jih je bilo v Sloveniji 2,3 %, je bilo največ (2,9 %) v Podravski in Koroški regiji, najmanj (1,5 %) pa v Goriški regiji. Poročeni pari so še vedno večinska oblika družine pri nas. Čeprav število sklenjenih zakonskih zvez v Sloveniji od leta 1972 naprej, ko je bilo sklenjenih največ zakonskih zvez v Sloveniji po drugi svetovni vojni (skoraj 16 tisoč), stalno upada (leta 2005 manj kot 6 tisoč parov), so bili ob popisu 2002 poročeni pari še vedno najbolj pogosta oblika družine pri nas (73,7 %). Število družin narašča počasneje kot število gospodinjstev. Ob popisu 2002 so ljudje v Sloveniji živeli v 685 tisoč gospodinjstvih in v 556 tisoč družinah, ki so imele povprečno 3 člane. Med zasebnimi gospodinjstvi je bilo 522 tisoč (76 %) družinskih in 153 tisoč (24 %) nedružinskih (150 tisoč enočlanskih in 13 tisoč veččlanskih). Ob popisu 2002 je 150.000 ljudi živelo samih (enočlanska gospodinjstva), med njimi je bilo več žensk (62 %) kot moških (38 %). To število je 2,2-krat večje od podatka za leto 1948 in je najvišji delež enočlanskih gospodinjstev pri nas po drugi svetovni vojni. Ob zadnjem popisu so živeli v enočlanskih gospodinjstvih mlajši moški ali tisti srednjih let, večina žensk v enočlanskih gospodinjstvih pa je že dopolnila 60 let starosti. Število družin v Sloveniji se povečuje, a so po številu članov manjše. Najpogostejši tip družine je poročen par z otroki. Povprečna družina z otroki v Sloveniji šteje 3,4 člana. Družino statistično sestavljajo starši in njihovi otroci, ki živijo v istem gospodinjstvu, in še nimajo svoje družine. Družino sestavljata lahko samo mož in žena oziroma partnerja v zunajzakonski skupnosti, ki živita skupaj. Ko otrok postane starš ali se poroči, zaživi v zunajzakonski skupnosti oziroma odide iz svoje izvorne družine, statistično ni več štet v družino staršev. V Sloveniji imamo po zadnjih podatkih iz popisnega leta 2002 556 tisoč družin, v katerih v povprečju živi 3,1 član. 87 % prebivalstva Slovenije živi v družinah. Največ družin v Sloveniji še vedno predstavljajo poročeni pari z otroki (53 %), vendar pa njihovo število počasi upada. Vse več je družinskih skupnosti, v katerih partnerja nista poročena, imata pa otroke – takih je bilo leta 2002 5,3 %. Ravno število teh družin se je v primerjavi s popisom 1991 najbolj povečalo. Skoraj vsaka peta družina v Sloveniji je enostarševska družina. Glavnino enostarševskih družin (86 %) predstavljajo matere z otroki. Število teh družin narašča, od popisa 1981 se je skorajda podvojilo. Skoraj polovica staršev v takšnih družinah je starejša od 50 let, petina pa od 65 let. Otroci, ki si ne ustvarijo svoje družine, pogosto ostanejo s staršem in skrbijo zanj. V družinah z otroki se število otrok zmanjšuje, povečuje pa se njihova povprečna starost. Povprečna družina z otroki šteje 3,4 člana. Najštevilčnejše so družine, v katerih so starši poročeni (3,7 člana), sledijo družine parov v zunajzakonski skupnosti (3,5 člana); povprečna velikost enostarševskih družin pa je 2,3 člana. Približno polovica družin ima enega otroka (48,6 %), malo manj družin (42 %) ima dva otroka. V Sloveniji govorimo o velikih družinah že, če v družinah živijo trije otroci ali več. Družine s tremi ali več otroki v Sloveniji niso pogoste. Med otroke v velikih družinah so všteti vsi otroci, ki živijo pri starših, ne glede na njihovo starost. Pogoj je le, da si niso ustvarili svoje družine in še vedno živijo doma. Take družine niso ravno pogoste, saj jih je le 9 % od vseh družin z otroki. Najdemo jih na območjih s tradicionalno visoko rodnostjo. V občinah Gorenja vas–Poljane, Bloke, Loški Potok, Železniki, Vipava, Dobrepolje, Žužemberk, Mirna Peč in Horjul je vsaka peta družina z otroki velika družina. Velike družine z otroki, mlajšimi od 18 let (oziroma 26 let, če se še izobražujejo), enkrat letno prejmejo dodatek za veliko družino. Ta po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve za leto 2006 znaša 341,80 evrov. V letu 2005 je dodatek za veliko družino prejelo 24 962 družin. Slika 1: Delež velikih družin od vseh družin z otroki, popis 2002 (http://www.stat.si/popis2002/gradivo/informacija-96.pdf) Po podatkih Eurostata sodi Slovenija med države, ki imajo malo velikih družin. Primerjamo se lahko z baltiškimi državami in Češko, kjer delež znaša pod 10 %. Med državami, ki so v Evropsko unijo vstopile hkrati s Slovenijo, imata Poljska in Slovaška skoraj enkrat več velikih družin, kot jih ima Slovenija. Največ velikih družin je na Irskem, kjer živijo najmanj trije otroci v vsaki tretji družini, na Cipru pa v vsaki četrti družini. Medtem ko je za novo pridružene članice EU (razen za Ciper) značilen visok delež enostarševskih družin, pri čemer visoko izstopajo vse baltiške države (več kot 20 % družin), pa je za stare članice EU značilen sorazmerno višji delež družin, kjer partnerja nista poročena. Te zunajzakonske skupnosti so najpogostejše v skandinavskih državah; na Danskem je taka vsaka četrta skupnost. Visok delež zunajzakonskih skupnosti je še na Finskem, Norveškem ter v Estoniji. Izrazito nizek delež pa je značilen za sredozemske države (Ciper, Grčija, Italija, Španija), Poljsko ter Slovaško. Delež enostarševskih družin v Sloveniji je med višjimi v Evropi (Žnidaršič, Statistični urad Republike Slovenije, 2005)1. 1.1.2.13.2 Raziskovanje družin v Sloveniji Tudi v tem poglavju so uporabljeni podatki Statističnega urada Republike Slovenije. V Sloveniji, po podatkih zadnjega popisa prebivalstva, med družinami z otroki prevladujejo družine z enim otrokom (48,6 %), sledijo družine z dvema otrokoma (42,5 %) in družine s tremi ali več otroki (8,9 %). Generalna skupščina Združenih narodov je uvedla vsakoletno praznovanje družine, ki je leta 1993 z resolucijo proglasila 15. maj za mednarodni dan družine. Petnajsto praznovanje mednarodnega dneva družine je potekalo pod geslom »Očetje in družine: izzivi in priložnosti«. Na ta dan posvetimo več pozornosti vprašanju, kako omogočiti družini, da bo izpolnila svojo vlogo in zagotovila vsem svojim članom polno uživanje človekovih pravic in dostojanstva ter njihovo napredovanje kot posameznikov. V Sloveniji, kjer večino statističnih podatkov o družinah zberemo s popisi prebivalstva vsakih deset let, družino opredeljujemo kot življenjsko skupnost staršev (obeh ali enega) in otrok, ki živijo v istem gospodinjstvu. Starost otrok ni omejena, vendar pa ti tedaj nimajo svoje družine oziroma ne živijo v zunajzakonski skupnosti. Družina sta lahko tudi samo mož in žena oz. partnerja, ki živita brez otrok v zunajzakonski skupnosti. Glede na položaj posameznih članov v družini so družine razvrščene takole: zakonski par brez otrok, zakonski par z otroki, mati z otroki, oče z otroki, zunajzakonska partnerja brez otrok in zunajzakonska partnerja z otroki. Ob popisu 2002 je večina, 1,7 milijona oziroma 78 %, prebivalcev Slovenije živela v družinah; 150.000 ljudi pa je živelo samih v enočlanskih gospodinjstvih. Med tistimi, ki so živeli v družinah, je bilo 41 % otrok in 59 % odraslih, in sicer malo več kot 27 % mož, očetov ali zunajzakonskih partnerjev in malo manj kot 32 % žena, mater in zunajzakonskih partneric. Med tistimi, ki so živeli sami, je bilo več žensk (93.000 ali 62 %) kot moških (57.000 ali 38 %), kar je 2,2-krat več kot leta 1948 in istočasno predstavlja najvišji delež enočlanskih gospodinjstev pri nas po drugi svetovni vojni. Tudi zato se je v zadnjih šestdesetih letih pri nas povprečno število članov gospodinjstev znižalo za enega člana (na 2,8). Ob zadnjem popisu prebivalstva so v enočlanskih gospodinjstvih živeli mlajši moški ali tisti srednjih let, večina žensk v enočlanskih gospodinjstvih pa je že dopolnila 60 let starosti. Število družin se je v Sloveniji med leti 1981–1991 povečalo s 522.000 na 552.000, v obdobju 1991–2002 pa na 556.000. Med vsemi družinami je bil leta 1981 delež družin zakonskih parov z otroki in zunajzakonskih partnerjev z otroki 64,4 %, deset let kasneje 61,2 %, ob zadnjem popisu leta 2002 pa 58,3 %. Pri tem se je dejansko zmanjšal delež družin zakonskih parov z otroki, in sicer z 59 % leta 1991 na 53 % leta 2002, medtem ko se je delež družin zunajzakonskih partnerjev z otroki v enakem obdobju povečal z 2,2 % na 5,3 %. Delež družin brez otrok, zakonskih parov in zunajzakonskih partnerjev, se je povečal z 20,8 % leta 1991 na 23 % leta 2002. V Sloveniji je bil ob zadnjem popisu prebivalstva med družinami z otroki delež družin z enim otrokom 48,6 %, družin z dvema otrokoma 42,5 % ter družin s tremi ali več otroki 8,9 %. V zadnjih tridesetih letih se je v Sloveniji delež družin z enim otrokom povečal za 2,5 % in družin z dvema otrokoma za 2 %, deleži družin s tremi ali več otroki pa so se zmanjšali, in sicer: družin s tremi otroki za 5,2 %, tistih s štirimi otroki za 2,4 % in družin s petimi ali več otroki za 1,9 %. V Sloveniji, kjer so ob popisu 2002 ljudje živeli v 555.945 družinah, so enostarševske družine predstavljale slabo petino (18,8 %) vseh družin. Med njimi je 86 % družin mater z otroki in 14 % družin očetov z otroki. Število takih družin narašča in jih sestavlja, podobno kot v zahodnih državah, znatno več mater z otroki, čeprav narašča tudi število enostarševskih družin očetov z otroki. Med popisoma 1981 in 2002 se je delež teh družin povečal za 4,5 %, vendar dvakrat bolj delež družin mater z otroki kot pa družin očetov z otroki. Samo z materami je v Sloveniji v družinah leta 1981 živelo 90.000 otrok: leta 1991 116.000 otrok, leta 2002 pa 121.000 otrok; samo z očeti pa 14.000 otrok leta 1981 in skoraj po 20.000 otrok v letih 1991 in 2002. Enostarševskih družin, v katerih je skupaj z materjo, ki je bila poročena, živel en otrok, je bilo 63 %, v takih z dvema otrokoma 19 % in s tremi ali več otroki 17 %. Med družinami vdov z otroki so prevladovale družine z enim otrokom v 55 %, s 30 % so sledile družine z dvema otrokoma, skoraj 15 % pa je bilo družin s tremi ali več otroki. Med enostarševskimi družinami razvezanih mater z otroki so prevladovale take z enim otrokom (52 %), medtem ko jih je bilo takih z dvema otrokoma 29 % in s tremi otroki 19 %. V enostarševskih družinah očeta z otroki pa je večinoma živel z očetom samo en otrok: s samskim očetom v 80 % primerov (v 18 % primerov sta to bila dva otroka in v 2 % primerov trije otroci in več); z vdovcem v 73 % primerov (v 24 % primerov pa dva otroka in v 3 % primerov trije otroci ali več otrok); s poročenim očetom v 69 % primerov (v 26 % primerov dva otroka in v 5 % primerov trije otroci in več) in z razvezanim v 67 % primerov (v 28 % primerov dva otroka in v 5 % primerov trije otroci in več). Največ mater, ki so živele v enostarševskih družinah z otroki, je bilo starih 35–55 let, največ očetov pa 45–59 let. V enostarševskih družinah mater z otroki je ob popisu 2002 največ mater, 27 %, imelo končano osnovno šolo, 21 % jih je končalo srednjo strokovno šolo in 18 % srednjo poklicno šolo, 7 % mater je končalo univerzitetni študij, 6,8 % jih je imelo višješolsko izobrazbo ter skoraj 1 % specializacijo, magisterij ali doktorat. V enostarševskih družinah očeta z otroki pa so s 30 % prevladovali očetje, ki so končali srednjo poklicno šolo, 19 % jih je končalo srednjo strokovno šolo in 17 % osnovno šolo, univerzitetno izobrazbo je doseglo skoraj 8 % teh očetov, 5,5 % pa višješolsko izobrazbo. Skoraj 1,8 % očetov je opravilo specializacijo, magisterij ali doktorat. Starševsko nadomestilo, ki izhaja iz zavarovanja za starševsko varstvo ter obsega porodniško nadomestilo, nadomestilo za nego in varstvo otroka, očetovsko nadomestilo ter posvojiteljsko nadomestilo, je v letu 2005 v povprečju mesečno prejemalo 17.534 upravičencev, v letu 2006 pa 19.084 upravičencev. V letu 2005 je bilo 2.833 upravičencev do starševskega dodatka, kar je, v primerjavi z letom prej, približno 1 % manj. V letu 2006 je bilo do tega dodatka upravičenih 3.014 prejemnikov, kar je 6,4 % več kot leta 2005. Skoraj 1 % več upravičenk kot v letu 2004 (17.980) je v letu 2005 prejelo pomoč ob rojstvu otroka. Leta 2006 se je, v primerjavi z letom prej, njihovo število povečalo za 6,7 %, na 19.190 upravičenk. Dodatek za nego otroka so v letu 2005 oziroma 2006 povprečno mesečno prejemali upravičenci za 5.402 oziroma 5.530 otrok, torej 1,4 % več otrok kot v letu 2004 oziroma 2,4 % več otrok kot v letu 2005. Dodatek za veliko družino je v letu 2005 prejelo 24.965 upravičencev, v letu 2006 pa dobrih 6 % več: 26.505 upravičencev. Delno plačilo za izgubljeni dohodek je v letu 2005 oz. 2006 prejelo 328 oziroma 429 upravičencev, kar je za 17,1 % oziroma 30,7 % več upravičencev kot v letu 2004 oz. 2005. Družinam so v pomoč tudi starševska nadomestila in družinski prejemki, ki so pravica iz naslova družinskih prejemkov in vključujejo otroški dodatek, pomoč ob rojstvu otroka – denar ali zavitek, starševski dodatek, dodatek za nego otroka, dodatek za veliko družino in delno plačilo za izgubljeni dohodek. Otroški dodatek, ki je dopolnilni družinski prejemek, namenjen kot pomoč za delno poravnavanje stroškov pri vzdrževanju otroka, je v letu 2005 povprečno mesečno za 383.467 otrok prejemalo 228.962 upravičencev, v letu 2006 pa se je v primerjavi z letom prej delež upravičencev do otroškega dodatka zmanjšal za 2,8 %, delež otrok pa za 2,3 %. Ena od oblik starševskih nadomestil je očetovsko nadomestilo, ki je bilo v Sloveniji uvedeno s 1. 1. 2003. Očetovsko nadomestilo je v letu 2005 prejemalo 11.308 očetov, v letu 2006 pa 19.419, kar je za 10,7 % manj kot v letu 2004 oziroma 71,7 % več kot v letu 2005. Leta 2005 je bilo povprečno mesečno 2.403 upravičencev do prispevkov zaradi dela s krajšim delovnim časom (zaradi nege otroka), v letu 2006 pa 4.718. Med prejemniki denarne socialne pomoči v letu 2006, teh je bilo 49.232, je bilo 7.381 enostarševskih družin, od teh jih je 69 % imelo enega otroka, 25 % dva in 6 % tri otroke ali več otrok. V navedenem letu je tovrstno pomoč prejelo 4.770 dvostarševskih družin, od teh jih je 39 % imelo enega, 36 % dva ter 25 % družin tri otroke ali več otrok. Po podatkih Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo so bili med otroki in mladostniki, uporabniki centrov za socialno delo, v letu 2006 najštevilčnejši tisti, ki so bili prikrajšani za normalno družinsko življenje; bilo jih je 12.292, med temi je bila več kot polovica otrok staršev z neurejenimi medsebojnimi odnosi (56,7 %); sledili so otroci s težavami v odraščanju (25,0 %) in otroci staršev, ki zanemarjajo starševske dolžnosti (7,5 %) (Vertot, Statistični urad Republike Slovenije, 2008)2. Tabela 1: Deleži enostarševskih družin: mati z otroki in oče z otroki, izbrane države Evrope okrog leta 2000 (www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1617) 1.0.2.13.3 Mednarodne konvencije Z Ustavo Republike Slovenije (1991) je določeno, da morajo biti republiški zakoni in predpisi usklajeni z veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki so za Slovenijo obvezujoče. Pomembnejše mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slovenija ratificirala in se nanašajo na področje družinske politike, so naslednje (Rener et. al., 2006, str. 61–62): - Newyorška konvencija o uveljavljanju alimentacijskih zahtevkov v tujini leta 1956, - Pariška konvencija o izdajanju določenih izpiskov iz matičnih knjig za tujino leta 1956, - Newyorška konvencija o državljanstvu poročenih žensk iz leta 1957, - Konvencija o privolitvi in minimalni starosti za sklenitev zakonske zveze in registraciji zakonske zveze iz leta 1962, - Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966, - Evropska konvencija o posvojitvi otrok iz leta 1967, - Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, - Dunajska konvencija o izdajanju izpisov iz matičnih knjig v več jezikih iz leta 1976, - Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije proti ženskam iz leta 1979, - Konvencija ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989, - Haaška konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok iz leta 1980, - Konvencija o varstvu otrok in sodelovanje pri meddržavnih posvojitvah iz leta 1993, - Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic iz leta 1996, - Konvencija o kibernetični kriminaliteti iz leta 2001, - Konvencija o stikih z otroki iz leta 2003. .2 Spol in družba Haralambos in Holborn (2001, str. 589) pišeta, da naj bi izvirni greh v raju storila ženska v skladu s fabulo. Poskusila je prepovedan sad, skušala Adama in od takrat naprej plačuje za to. V Prvi Mojzesovi knjigi je Bog dejal: »Prav mnogo ti bom dal težav pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke; in vendar boš po svojem možu hrepenela, on pa bo tebi gospodoval.« Mnoge ženske bi v njem videle povzetek lastnega odnosa s svojimi partnerji oziroma natančne opis položaja žensk v zgodovini. Slednjega lahko strnemo v naslednje ugotovitve: - ženske rojevajo otroke, - ženske so matere in žene, - ženske kuhajo, pospravljajo, šivajo in perejo, - skrbijo za moške in so podložne moški oblasti, - v veliki meri so izključene iz poklicev z visokim položajem in s položajev oblasti. Ta posplošitev se nanaša na praktično vsako znano človeško družbo. V zadnjih desetletjih, še posebno zaradi razvoja ženskega osvobodilnega gibanja, so bile razlike deležne vroče razprave. Mnoga gibanja za enakopravnost žensk ne opazijo dejstva, da sta vlogi moškega in ženske v družbi, še posebno v družini, med seboj komplementarno povezani: če se premakne ena, ji mora slediti tudi druga socialna vloga. Ta gibanja, ki se z vso silo usmerjajo le k osvoboditvi žensk in k spreminjanju vlog in lastnosti žensk, spregledujejo, da bi temu morala slediti tudi sprememba na moški strani – torej emancipacija moških. Moški še danes nezavedno ocenjuje, da je le on glavni ustvarjalec in dedič tisočletne kulturne dediščine evolucije, ženska pa le satelit, ki se vrti okoli njega kot mesec okoli sonca. Še danes je marsikje, celo v znanosti, podzavestno izražena misel, da so moški norma, da je ženska »moški z napako« ali vsaj »najprikupnejša napaka narave«. Androcentrično gledanje zaslepljuje danes tudi ženske, ki se borijo za enakopravnost, tako kot zaslepljuje moške, da bi objektivneje presojali svoj dejanski položaj v družbi in družini. Obema spoloma zamegljuje stvarnost visoko »družbeno povzdignjeni« ideal moškosti, ki so ga ustvarili patriarhalni in plemenski poglavarji in ga zdaj skušajo ohraniti tudi še v evropski, sodobni civilizaciji. V teh novih razmerah pa postaja »večna moškost« še bolj enostranski, bolj utesnjujoč in dehumaniziran »ideal«, kot je bil v preteklosti ideal »večna ženskost« (Bergant, 1981, str. 222). Nekateri znanstveniki menijo, da se da razlike v obnašanju in družbenih vlogah moških in žensk razložiti z vidika hormonskih in možganskih razlik. Hormoni so telesni izločki, katerih funkcije vključujejo uravnavanje telesnega razvoja moških in žensk, tako da postanejo zmožni razmnoževanja. Normalno ženske proizvajajo večje količine progesterona in esterogena, moški pa več testosterona in drugih androgenov. Obstajajo trditve, da hormoni posredno vplivajo na razvoj moških in ženskih možganov (Haralambos in Holborn, 2001, str. 590–591). ..3 Delitev dela glede na spol Ravno na strogi delitvi dela po spolu je temeljila in v veliki meri še temelji vsa zgodovina, vse človeško (javno in zasebno) delovanje. Nujni pogoj za to, da ljudje obstajajo in delajo je, da so sploh rojeni, vzgojeni, skratka »postanejo ljudje«. Ta nujni pogoj je v androcentrični kulturi razumljen kot naravna naloga žensk; ker poteka to večinoma v družini, v sferi »zasebnega«, je potem razumljivo določanje ženske eksistence kot družinske in odvisne od moža, moškega. Enostranskemu razvijanju ženske kot čustvenega, ponižnega, skrbnega bitja, ki živi za družino, je v razlagah posvetne urejenosti ustrezalo enostransko razvijanje moškega kot nečustvenega, aktivnega, agresivnega bitja, ki živi predvsem za »družbo«. Menim, da je humana perspektiva ta, da se odpravijo celovito vse enostranske omejitve za oba spola. Torej, moški (očetje, sinovi, bratje) naj bi se veliko bolj neposredno ukvarjali z vsem, kar sodi v nujna dela za vsakdanji obstoj; večja vključitev moških v družinska in gospodinjska dela in razbremenitev žensk v tem okviru ter omogočanje, da se ženske ukvarjajo tudi z dejavnostmi, ki so zunaj ozkega doma. Na takšen način se tudi lahko odpravlja umetno ustvarjena in ideološko utrjevanja meja med javnim in zasebnim, ki je vselej pomagala izmenjevati ženske iz sfere javnosti in jih potiskati v položaj podrejenih (Jogan, 1991, str. 32–37). Ni bioloških dokazov, da imajo moški prednost pred ženskami. V mejah variabilnosti je moški večji in telesno močnejši od žensk. Ženska ima npr. raje moškega, ki je večji od nje, kar pa lahko iščemo kot razlago v zgodovinskih dejstvih, da je bila ženska vajena vedno moškega gledati »od spodaj navzgor«. V velikosti in moči torej moški prekašajo ženske. Zaradi tega je tudi toliko ugodnosti moškega nad žensko, ki jih velikokrat tudi zlorablja, kar se je velikokrat obrnilo tudi v škodo njega in njegove vrste (Montagnu, 1968, str. 31–33). V določanju, kaj je dolžnost moških in kaj žensk, je bil ON tisti, ki je bil aktiven gospodar, vse drugo pa se je moralo prilagoditi. Ženskam je bilo dodeljeno »troedino« mesto: kuhinja, cerkev, otroci. Zlasti v okviru katoliško usmerjenih sociologov srečamo na začetku tega stoletja tudi zahteve, da naj bi se moškim dalo dovolj visoke plače, da bi lahko skrbeli za svoje družine in da bi lahko šle ženske domov. Seveda je domače delo v naprej razumljeno kot čista ljubezen in en sam užitek, ki je potreben, da se zagotovi dovolj človeškega materiala. Skratka, ženske so morale ob najrazličnejših odpovedovanjih in (samo)zatajevanjih skrbeti za »topel« dom za hladno in razumsko urejeno družbo zunaj družine (Jogan, 1990, str. 26). Oba spola sta biološko tako odvisna drug od drugega in njune naloge se tako intimno prepletajo in dopolnjujejo, da prinese vsako navzkrižje med njima hude posledice za posameznika in družbo. Jogan (2001, str. 185) ugotavlja, da je univerzalna značilnost položaja žensk v slovenski postmoderni družbi (še vedno) njihova materialna in moralna preobremenjenost, saj so bolj obremenjene z družinskimi in gospodinjskimi deli kot moški in to kljub temu, da jih je večina pridobitno dejavna še izven doma. V institutu gospodinjstva ji je sicer na voljo nova gospodinjska tehnologija, ki si jo zaradi višjih zaslužkov seveda lahko privoščijo, največkrat v pričakovanju, da jim bo olajšala in skrajšala delovna opravila. Toda pomoč le-te je le relativna, saj najsodobnejša tehnologija v gospodinjstvu dejansko povišuje njihovo obremenitev na posameznem področju, ko reducirani čas zahteva popolnoma druge naloge. Čeprav sodobna podporna delovna tehnologija v gospodinjstvu zajema vedno več delovnih aparatov, vso napravo in opremo, od prilagojene žlice do najnovejše računalniško podprte pečice, pa to ni, kot so pričakovali nekateri, povzročilo zmanjšanje deleža polno zaposlenih slovenskih žensk. Nenazadnje tudi zato, ker je žensko delo v institutu gospodinjstva z vidika ekonomskega vrednotenja razumljeno kot delo brez ekonomske vrednosti, največkrat kot brezplačen gospodinjski servis. Pogosto družinski člani vrednotenje ženskega dela v gospodinjstvu »kot nekaj samoumevnega, kar je vedno tako bilo …«. Tudi statistični podatki opozarjajo na razkorak, ko odrasel slovenski moški v gospodinjstvu porabi v povprečju 7 ur na teden, medtem ko slovenska ženska 28,5 ur. Slovenski moški nameni 17,8 ur časa za vzgojo, oskrbo in nego otrok, ženska pa 27,3 ure na teden (Goriup, 2003, str. 153). Matere skušajo tudi v večji meri zaščititi otroka pred škodljivimi dogodki kot oče (Fox, Von Bargen in Jester, 1996, str. 732–757) in natančno načrtujejo in organizirajo socialno mrežo prijateljev v sosedstvu, da bi zagotovile bazo prijateljev za svoje otroke in jih tako zavarovale pred riziki širšega socialnega okolja (For, Murry, 2000, str. 1160–1172). Tako je običajno družinska zaščita stranski proizvod vsakodnevne ženske socialne aktivnosti (Hunter, Pearsons, Ialongo, Kellam, 1998, str. 343–353). Na osnovi povedanega lahko upravičeno sklepamo, da je delo doma (zasebno) v slovenski družbi še vedno spolno determinirano. Da to velja tudi za nekatere druge družbe, z empiričnimi podatki potrjujejo Hochschild (1989), Demos in Acock (1993) idr. Skozi tovrstne izkušnje pa se (preko stereotipizacije) tudi otroci soočajo z vlogo ženske v sferi zasebnega, ko si pridobivajo spolne ustrezne preference, sposobnosti, osebnih atributov, obnašanja in konceptov o sebi, kar vsebuje proces spolne tipifikacije (Goriup, 2004, str. 658). ..4 Murdock – biologija in praktičnost Biološke razlike med moškimi in ženskami vidi kot temelje delitve dela v družbi glede na spol. Meni, da biološke razlike, npr. večja fizična moč pri moških in dejstvo, da ženske rodijo otroke, vodijo do spolno pogojenih vlog iz čiste praktičnosti. V medkulturni študiji dvesto štiriindvajsetih družb Murdock proučuje dejavnosti, dodeljene moškim in ženskam. Ugotavlja, da so naloge, kot je lov, drvarjenje in rudarstvo, predvsem moške, kuhanje, nabiranje divjih rastlin, nošenje vode in izdelovanje ter popravljanje oblačil pa žensko. Ženska je torej zaradi svoje biološke funkcije rojevanja in dojenja otroka privezana na dom; zaradi svojih fizičnih lastnosti je omejena na manj naporna dela, navaja Murdock (Haralambos in Holborn, 2001, str. 594–595). ..5 T. Parsons – teorija ekspresivne ženske Žensko vlogo v družini označuje kot ekspresivno, kar pomeni, da ženska ustvarja toplino, varnost in čustveno podporo. To je nujno potrebno za učinkovito socializacijo naraščaja. Ekspresivna ženska sprošča moško napetost (skrb za družino) pri možu tako, da utrujenega oskrbovalca obda z ljubeznijo, upoštevanjem in razumevanjem. Parsons trdi, da mora v družini, da bi učinkovito delovala kot družbeni sistem, obstajati jasna delitev dela glede na spol (Haralambos in Holborn, 2001, str. 595). Ženska ekspresivna vloga se izraža v ženski skrbi za primerno družinske vzdušje, za socializacijo otrok, v skrbi za sproščanje stresa, ki ga doživlja mož na delovnem mestu, nudenju ljubezni in razumevanja. ..6 Kulturna delitev dela Oakley nasprotuje Murdocku in se ne strinja, da obstaja kaka naravna ali neizbežna delitev dela ali razdelitev družbenih vlog glede na spol ter trdi, da delitev dela med spoloma ni univerzalna, saj tudi ni razloga, zakaj bi bila. Oakleyeva je prepričana, da ne obstajajo izrecno ženske vloge in da biološke značilnosti ne omejujejo žensk pri opravljanju določenih del. S Parsonsom se tudi Oakley ne strinja. Celo obtožuje ga, da njegova analiza temelji na prepričanjih in vrednotah njegove lastne kulture in še posebno na mitih o moški superiornosti ter svetosti poroke in družine (Haralambos in Holborn, 2001, str. 596). Večja obremenjenost žensk z družinskimi obveznostmi gotovo prispeva k temu, da ženske težje in manj napredujejo v svoji poklicni konici. Moški namreč veliko bolj napredujejo kot ženske, česar pa nikakor ne moremo razumeti zgolj kot posledico njihovih individualnih nagnjenj, temveč tudi tega, da je celotna institucionalna struktura naravnana tako, da je v prednostnem položaju predvsem moška delovna sila, ki je »manj obremenjena z družino in zato brez dvoma veliko bolj zanesljiva za investiranje v promocijo«. Po raziskavi leta 1992, avtorice Joganove, v kateri je sodelovalo 16 rednih profesoric Univerze v Ljubljani, izstopa ugotovitev, da so ženske v znanosti pod strožjim nadzorom kot moški. V raziskavi o rednih profesoricah očitno prihaja na dan to, da je večina tistih žensk, ki so uspešne na tem področju, dobila temeljno spodbudo v svoji izvorni družini in da so zlasti matere bile tiste, ki so bile ključne spodbujevalke bodočega usmerjanja bodisi v znanosti bodisi v nekatere druge tako imenovane netradicionalne ženske poklice. Najprej je ta raziskava pokazala, da so tudi ženske na vodilnem oziroma vodstvenem položaju neobremenjene z delom v lastni družini. Te ženske kažejo tudi nizko stopnjo samoiniciativnosti pri vstopanju na vodilna in vodstvena delovna mesta. Ženske morajo biti namreč nekako potisnjene na te položaje, kar pa je verjetno povezano s tem, da je pri njih relativno šibko samozaupanje, to pa gotovo spet ni čisto naključno, ampak je posledica celotne kulture in zlasti konkretnih prijemov v vzgoji in izobraževanju (Jogan, 1994, str. 15–18). 1.1 1.1.1 1.1.2 1.1.3 1.1.4 .3 Neenakost med spoloma Izvor angleške besede woman kaže, da so družbeni položaj ženske ocenjevali glede na njenega moža. Besedo so namreč nekoč pisali wifman, to je wife-man, kar pomeni soproga moža ali možnica. V štirinajstem stoletju je ta beseda izgubila f in se je pisala wiman, kasneje woman. Moški so podzavestno hoteli držati ženske v podrejenem položaju in vse kaže, da se niso niti zavedali, od kod izvirajo njihovi dokazi (Montagnu, 1968, str. 38–39). Feminizem, ki ga označujemo kot žensko gibanje (kolektivno in organizirano delovanje) za pravno in socialno emancipacijo žensk, ima svoje korenine že v razsvetljenstvu, razširil pa se je zlasti po francoski revoluciji (1789–1795). »Leta 1791 je Olympe de Gouges z Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke namreč nedvoumno izrazila zahtevo, da je treba načelo enakosti upoštevati za oba spola« (Jogan, 2001, str. 229). V prvih bojih so feministke zlasti ostro napadale absolutizem, posebne pravice plemstva in katoliške cerkve. Nosilke ženskega gibanja so bile v začetku samostojne ženske organizacije, bodisi ženski odseki v okviru mešanih političnih strank ali organizacij. Sprva osovraženo žensko gibanje ali feminizem je nastalo v zahodnih civilizacijah. Rosemary Radford Ruether (Ruether 1983) piše, da je feminizem lahko nastopil šele takrat, ko so ženske postale enotnejše. In to se je zgodilo s pojavom moderne dobe, saj so bile prej preveč razdeljene zaradi razredne strukture družbe, da bi se lahko zavedale svoje podrejenosti. V modernem času pa je zaznavanje ženske marginalizacije zaradi spola postalo močnejše, zato se je lahko pojavilo feministično gibanje, ki je protestiralo zoper podjarmljenje žensk kot skupine (Ruether, 1983, str. 63). Feminizem je raznolika zbirka socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij, pretežno motiviranih z izkušnjami žensk, posebej v socialnem, političnem in ekonomskem kontekstu. Feminizem se kot socialno gibanje v prvi vrsti osredotoča na zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranje pravic, interesov in pravic žensk v družbi. V akademskih okvirih se nekateri feministi in feministke ukvarjajo z dokumentiranjem neenakosti med spoloma in spremembami v družbenem položaju ter zastopanost žensk v javnem sektorju. Spet drugi izhajajo iz izhodišča, da je spol družbeni konstrukt ter na podlagi tega konstrukta raziskujejo alternativne metode proučevanja družbenih odnosov. Nekateri feministični raziskovalci in raziskovalke izpostavljajo, da bi morale biti ustaljene hierarhije v poslovnem in političnem svetu ter nasploh v vseh organizacijah nadomeščene z decentralizirano ultra-demokracijo. Nekateri trdijo, da je obstoj osrednjega vodje v katerikoli organizaciji izpeljan iz paternalistične strukture družine, ki jo je treba reformirati in zamenjati. Za te raziskovalce in raziskovalke je tematika feminizma širša in strogo povezana z zadevami, ki so povezane s spolno determiniranostjo (Jalušič, 1992, str. 122–123). Feministične sociologinje so bile pretežno odgovorne za razvoj teorij spolne neenakosti. V širšem smislu razlikujemo tri feministične pristope, ki jih predstavljam v nadaljevanju. .1 .1.1 Radikalni feminizem Krivi moške za izkoriščanje žensk. Za tovrstne feministke so moški tisti, ki imajo korist od podrejenosti žensk. Ženske veljajo za izkoriščane zato, ker opravljajo brezplačno delo za moške, ko negujejo otroke in opravljajo gospodinjska dela ter zato, ker jim je onemogočen dostop do položajev moči. Radikalne feministke družino pogosto obravnavajo kot ključno institucijo, ki povzroča zatiranje žensk v modernih družbah. Menijo, da so ženske vedno bile izkoriščane in da bi le revolucionarna sprememba lahko ponudila možnost za njihovo osvoboditev. S. Firestone meni, da zatiranje žensk izvira iz njihove biologije, še posebno dejstva, da rojevajo. Ker obravnavajo moške kot sovražnike ženske osvoboditve, mnoge radikalne feministke zavračajo vsako pomoč moškega spola v svojem boju za pravice, za katere si prizadevajo. Posebno radikalna skupina, ženske supremacistke, trdi, da ženske niso le enakovredne, ampak celo več vredne kot moški. Želijo zamenjati patriarhat z matriarhatom. S te perspektive so moški odgovorni ne le za izkoriščanje žensk, ampak tudi za konflikte in vojne (Haralambos in Holborn, 2001, str. 600). Uporaba pojma radikalni feminizem je bilo verjetno zgolj naključje. To je bila zasluga Shulamith Firestone, saj se je prva skupina v New Yorku izogibala pojmu feminizem. Feminizem so levičarji imeli za desničarsko gibanje, gibanje srednjega razreda. Ženske so poznale znamenito Leninovo opozorilo, da je feminizem deviacija desnice žensk srednjega razreda in da je pravzaprav zmota. Ime Women's Lib (Žensko osvobodilno gibanje) je plod izogibanja pojmu feminizem na levici. Ustaljen je bil pojem Black Liberation, zato tudi ženska osvoboditev. To je bila varna fraza. Prva skupina v New Yorku se je imenovala Radikalne ženske in edino Shulamith Firestone je uvidela, da je nujno ponovno uvesti pojem feminizem. Ona je v tretji skupini (skupine so se namreč oblikovale in razpadale) uporabila besedno zvezo radikalni feminizem namesto radikalne ženske (Humer, 2003). .1.2 Marksistični in socialistični feminizem Ne pripisujeta izkoriščanja žensk samo moškim. Kapitalizem se jim zdi osnovni vir zatiranja žensk. Tudi marksistične in socialistične feministke menijo, da je neplačano delo žensk kot gospodinj in mater glavni način izkoriščanja žensk. Poudarjajo izkoriščanje žensk v času od vzpona kapitalizma dalje. Skupna želja jim je revolucionarna sprememba, vendar pa si prizadevajo za ustanovitev komunizma. Menijo, da bodo v taki družbi neenakosti popolnoma izginile. Obe vrsti feministk več možnosti za spremembe vidijo v okviru demokratičnega sistema (Haralambos in Holborn, 2001, str. 601). Marksizem lahko razloži, zakaj kapitalisti izkoriščajo delavce, ne pa, zakaj moški izkoriščajo ženske. M. Barret napada marksistične teorije, ki vidijo samo korist kapitalizma od izkoriščanja žensk. Poudarja, da imajo lahko moški iz delavskega razreda prav tako korist od dela svojih žena kot kapitalisti (Haralambos in Holborn, 2001, str. 615). .1.3 Liberalni feminizem Njegovi cilji so zmernejši in njegova stališča manj nasprotujejo obstoječim vrednotam. Liberalne feministke stremijo k postopnim spremembam v političnem, gospodarskem in socialnem sistemu družbe. Menijo, da nihče nima koristi od obstoječih neenakosti med spoloma. Mnoge ženske s potencialom, da bi bile uspešne in kvalificirane članice delovne sile, ne dobijo možnosti, da bi razvile svoje talente. Diskriminacija preprečuje ženskam, da bi imele enake možnosti. Glavni cilj te vrste feministk je ustvarjanje enakih možnosti, še posebno v izobraževanju in pri delu. Za ta cilj si prizadevajo z uvajanjem zakonodaje in s poskusi spreminjanja stališč. Izkoreniniti poskušajo seksizem in stereotipne poglede na ženske ter moške iz otroških knjig in množičnih občil. Ne prizadevajo si za revolucionarne spremembe v družbi; želijo, da do reform pride znotraj obstoječe družbene strukture. Pripravljene so sodelovati z vsemi člani družbe, ki podpirajo njihova prepričanja in cilje (Haralambos in Holborn, 2001, str. 601). Teoretičarke so feministično teorijo razumele ne le kot prefinjene besede na papirju, ampak kot predlog za družbene spremembe. Tako so bile akademske feministke vpletene v mnogo konkretnih projektov: od reforme zakonov o posilstvu, o nasilju v družini in o spolnem nadlegovanju, do izboljšanja standarda žensk, izboljšanja delovnih razmer in izobraževanja, gibanja proti trgovanju z ženskami in dekleti v prostituciji, prizadevanja za družbeno in politično enakost lezbijk in gejev« (Nussbaum, 2001, str. 1). Mnogo žensk, ki so zaslužne za zakonske in drugačne spremembe glede položaja žensk, dela na univerzi, vendar jih to ne odvrača, da se ne bi ukvarjale z legalnimi in institucionalnimi spremembami. Po drugi strani pa meni, da so se predvsem mlajše akademske feministke popolnoma odvrnile od materialne situacije resničnih žensk. Feministične intelektualke tega novega simboličnega tipa verjamejo, da je feministična politika subverzivno uporabljanje besed v akademskih publikacijah, polnih obskurnosti in neuporabne abstraktnosti. Verjamejo, da so te simbolične geste že same po sebi oblika političnega odpora. Ta novi val feminizma nas prav tako obvešča, da smo bolj ali manj ujetniki struktur moči, ki definirajo našo identiteto ženske in da velike spremembe niso možne ter celo da ne moremo nikoli uiti tem strukturam. »Ena izmed ameriških feministk je bolj od katerekoli druge oblikovala tak razvoj. Zdi se, da Judith Butler za mnoge mlade feministke definira, kaj naj bi bil danes feminizem« (Nussbaum, 2001, str. 3) (Majerhold, 2003, str. 360–382). .1.4 Spolna vloga in identiteta Najbolj temeljne razlike med spoloma so seveda čisto naravne, biološke. Vsekakor v sodobnem svetu podoba različnosti ni več tako enostavna in jasna, kot se zrcali v tradicionalnih pojmovanjih spolnih vlog. Vse kaže, da se ta podoba danes dokaj temeljito preobraža in tradicionalne spolne vloge marsikje komaj še veljajo. Ženske npr. danes prevladujejo v mnogih poklicih, ki so še včeraj veljali bolj za »moške« (medicina, psihologija). V večjem številu jih najdemo celo v poklicih, ki smo jih do nedavnega imeli izključno za moške, npr. v vojski ali na policiji. Predvsem pa se je zgodilo nekaj, kar pomeni pravi prevrat v tisočletnih odnosih med ženskami in moškimi. Prvič živimo v svetu, v katerem ženske po pravilu niso več ekonomsko odvisne od moških. To dejstvo, ki smo ga dosegli šele v zadnjih generacijah, močno vpliva na odnose med spoloma, na družinsko življenje in bo verjetno imelo še druge dolgoročne vplive, ki jih komajda slutimo ali pa sploh ne. Navsezadnje obstajajo med ženskami in moškimi naravne razlike, ki jih morata na neki način upoštevati tudi kultura in vzgoja, navaja Musek (1995, str. 46–47). Razlike med moškimi in ženskami so, in to zelo prepoznavne. Na nas je, da jih sprejmemo, toleriramo in upoštevamo v odnosu med ženskami in moškimi. V nadaljevanju ugotavljamo, da se le-te pojavljajo povsod, predvsem pa se občutijo v zadnjem obdobju na področju razlik in neenakosti med spoloma v sodobni družbi pri iskanju zaposlitve, ne glede na izobrazbo. Moški še vedno ostajajo v prednosti, ker sprememba družbenih vzorcev poteka zelo počasi. .1.5 Razlike med spoloma Enakost spolov je končni cilj politike enakih možnosti in pomeni, da imajo ženske in moški resnično enak položaj v družbi in enake možnosti za udejstvovanje na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Enakost spolov pomeni, da imajo ženske in moški enak status in enake pogoje za uživanje vseh pravic ter enake možnosti za razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k nacionalnemu, političnemu, gospodarskemu, družbenemu in kulturnemu razvoju, ter enake pogoje pri koriščenju rezultatov tega razvoja. Enakosti spolov ne smemo razumeti kot istosti ali podobnosti žensk in moških, temveč kot sprejemanje razlik/drugačnosti med ženskami in moškimi ter enako vrednotenje teh razlik in različnih družbenih vlog, ki jih imata v družbi. Za doseganje dejanske enakosti spolov je potrebna sprememba družbenih ureditev/vzorcev, ki prevladujejo v odnosu med ženskami in moškimi; dati enako vrednost različnim vlogam, ki jih prevzemajo kot starši, delavke in delavci, izvoljene uradnice in uradniki idr. in ustvarjati pogoje za enakopravno partnerstvo v procesih odločanja. To pomeni, da postavimo pod vprašaj dominacijo življenjskih načinov, razmišljanj in interesov – pogosto se moški, njihove vloge, funkcije in norme vrednotijo višje kot tiste, ki se pripisujejo ženskam – ter se vprašamo, na kakšen način naše družbene strukture reproducirajo to normo. Pomembno je zagotoviti, da družbena konstrukcija spola pušča prostor za različnost in da ne vsebuje hierarhije, v kateri so moški postavljeni nad ženske. To pomeni resnično partnerstvo med ženskami in moškimi ter delitev odgovornosti pri odpravljanju neravnovesij v javnem in zasebnem življenju (Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti, 2008, str. 9–10). Enakost med spoloma je eno izmed temeljnih načel človekovih pravic in nesporno eno izmed temeljnih demokratičnih vodil sodobne družbe. Načelo enakosti in načini uresničevanje tega načela so zapisani v številnih dokumentih mednarodnih organizacij, enaka obravnava žensk in moških ter načelo enakosti spolov pa sta tudi temeljni načeli zakonodaje Evropske unije. Slovenija kot demokratična država ima za enega od svojih ciljev zagotoviti enakost žensk in moških. K temu cilju se je zavezala z ratifikacijo številnih mednarodnih dokumentov, z ustanovitvijo posebne institucije za oblikovanje politike enakih možnosti in spodbujanje enakih spolov – Urada za enake možnosti – ter harmonizacijo našega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije na področju enakih možnosti. Pregled oblikovanja in spodbujanja politike enakih možnosti spolov na trgu dela v prvih letih obstoja samostojne slovenske države pokaže, da so bile dejavnosti usmerjene predvsem na ozaveščanje in informiranje o pravicah iz delovnega razmerja, spremljanje položaja žensk in moških na trgu dela ter opozarjanje na konkretne oblike diskriminacije in kršitve pravic iz delovnega razmerja (Rener et al., 2003). Nobenega dvoma ni, da obstajajo številne razlike med spoloma v telesnih in motoričnih sposobnostih (npr. v telesni moči, hitrosti, ročni spretnosti itd.). Prav zato je bolj zanimivo vprašanje, kako je z razlikami v duševnih sposobnostih, posebno v inteligentnosti in ustvarjalnosti (Musek, 1995, str. 47). Bolj kot v sposobnostih se ženske in moški razlikujejo v nekaterih osebnostnih potezah. Angleški psiholog Eysenck je opisal tri take dimenzije, ki nam zelo veliko povedo o posameznikovi osebnosti in o njegovem obnašanju. To so intrevertnost nasproti ekstravertnosti, čustvena labilnost nasproti čustveni stabilnosti (nevroticizem nasproti nenevroticizmu) in trd, »moški« značaj nasproti mehkemu, blagemu značaju (psihoticizem nasproti nepsihoticizmu). Bolj kompleksno podobo razlik med spoloma nam posredujejo osebnostni profili. Ženske so bistveno bolj nežne, blage, sentimentalne in občutljive kot moški. Ženske so tudi bolj submisivne, manj dominantne, bolj konservativne, bolj se nagibajo k občutjem krivde in depresivnosti, so manj direktne in naravne v obnašanju, bolj rafinirane, so bolj tople, bolj odprte, bolj plahe, bolj samoobvladane, bolj zaupljive in manj bohemske (Musek, 1995, str. 49). (Montagnu, 1970, str. 49) meni, da je ženska res šibkejša od moškega. Predvsem manjša telesna moč žensk je obveljala kot najtrdnejši dokaz za takšno prepričanje. Sicer pa so ženski možgani v primerjavi s telesno težo žensk najmanj tako veliki, če ne večji kot moški. Pri večjem in težjem moškem je tudi pričakovati malo težje možgane, ker so z njimi povezani vsi telesni organi in ker so možgani pri obeh spolih v sorazmerju z velikostjo (Montagnu, 1970, str. 53). Ženskam je pri vzpostavljanju partnerstva pomembnejša kot moškim varnost in ekonomska trdnost (Musek, 1995, str. 101–102). Zakonska in deklarativna enakost med spoloma se žal v družbi pogosto ne udejanjata, zato poskušajo vse razprave, ki obravnavajo različne poglede na problem žensk, spodbuditi zavedanje o resničnih problemih, ki nastajajo v družbi zaradi še vedno prisotnega stereotipnega obnašanja, ki gradi nevidne »steklene« trdnjave prevlade moških principov. Neuspehu botruje tudi dejstvo, da so ženske poskušale konkurirati na tradicionalnih moških področjih z načinom delovanja, ki bi ga lahko označili za tradicionalno »moškega«. Prav s tem, ko se je želela ženska vključiti v tradicionalni moški svet in delovati s podobnimi principi, ni uspela. Kljub temu da so spremembe na nekaterih omenjenih področjih razmeroma počasne, vendarle menim, da živimo v zanimivih časih hitrih sprememb. Le eno stoletje je bilo na primer potrebno, da so ženske dobile enake možnosti univerzitetnega izobraževanja in ob tem že številčno in celo v uspehu prekašajo moške – v primerjavi z več sto leti nevednosti. Še eno stoletje bo morda potrebno, da bodo družbene spremembe, temelječ na novih spoznanjih, vodile do samouresničevanja vseh, tako žensk kot moških (Sedmak-Medarič, 2008, str. 289–290). .4 Spol in zaposlitev Zgodovina zaposlovanja žensk, njihovega proizvodnega dela se seveda ni začela z industrijskimi časi ali, kot mnogi mislijo, da se je v širokem obsegu zaposlovanja žensk razmahnila šele v današnjih dneh. Ženino delo v poljedelskih področjih se namreč nikoli ni omejevalo samo na gospodinjstvo znotraj hiše, temveč je pomembno posegalo tudi na proizvodno področje, na delo z živino, na obdelovanje polja in vrta, na domačo obrt itd. (Bergant, 1981, str. 53). Pregled feminiziranih poklicev pove, da se ženske zaposlujejo predvsem v tistih poklicih, ki nekako nadaljujejo delo v družini ali v delih, ki posnemajo rutino gospodinjskega dela (natančnost, monotono ponavljanje operacij, skrbnost, a nekreativnost), kot velja za administrativno delo in delo za tekočim trakom. »Ženska« dela sodijo po tej vulgarni, a delujoči logiki v sfero družbene porabe, ne produkcije. To je bilo posebej značilno za realsocialistične družbe, ki so logiko industrijske moderne na svojski način prignale do absurda in z njo vred tudi imanentna protislovja te moderne. Na splošno velja v vseh družbah, da je nek poklic oziroma dejavnost toliko manj feminiziran, kolikor bolj centralnega pomena je za dano družbo. Moderna delitev zasebno/javno ima torej dva obraza, ki sta izrazito spolno profilirana in medsebojno komplementarna. Ideologija zasebnosti in družinskosti v tendenci proizvaja partikularne individue. Ta ideologija sicer zajema moške in ženske, vendar jo ženske, zaradi težjega uveljavljanja zunaj družine in zaradi večje identifikacije z družinskim življenjem kot svojo primarno dejavnostjo, težje premagujejo. To pomeni, da so ženske bolj kot moški izpostavljene partikularizaciji svojih interesov in da težje kot moški artikulirajo svoj družbeni položaj v javnosti (Ferligoj, Rener in Ule, 1990, str. 17–18). Danes so v Evropi ženske v povprečju bolj izobražene od moških, čeprav je za zaposlovanje značilna za ženske neugodna segregacija po spolu, tako horizontalna kot vertikalna. Horizontalna segregacija se nanaša na moške in ženske, ki opravljajo različna dela. Vertikalna segregacija se nanaša na to, da imajo moški bolje plačane službe z višjim statusom kot ženske (Haralambos in Holborn, 2001, str. 624). Z višanjem izobrazbene ravni žensk, povečanim vključevanjem v sfero plačanega dela, zavzemanjem zahtevnejših vodstvenih položajev, izborom »kariere« in ne zgolj poklica se kot realna in vseprisotnejša pojavlja dilema in problem (uspešnega) usklajevanja zaposlitve (kot plačanega dela izven doma) in družinskega življenja, ki v grobem vključuje predvsem skrb za gospodinjstvo in skrb za otroke ter druge družinske člane (ostarele, bolne …). Ta dilema se še vedno v večji meri nanaša na ženske. Razkol med delom in družino, izbiranjem enega na račun drugega, dvomi, stiske in občutki krivde, ki se pojavljajo ob spodletelih poskusih uspešnega usklajevanja obeh sfer, so tako vse prepogosto še vedno izključna domena ženskega sveta. Predsodek o nezmožnosti usklajevanja obeh sfer se tako prepogosto zaključi v »družinski« odločitvi, skladno s katero ženska prevzame večji del skrbi za družino, moškemu pa je dodeljena možnost in priložnost kariernega uspeha, dokazovanja na delovnem mestu in služenja družinskega dohodka. V skrajnem primeru ženske tako (največkrat po rojstvu otroka) ostanejo doma v vlogi gospodinje ali pa se sprijaznijo z manj zahtevnim, slabše plačanim delom, ki ne omogoča ali zahteva napredovanja, vse to v imenu družine in moževe kariere (Sedmak-Medarič, 2008, str. 94). Leta 1970 so sprejeli Zakon o enakem plačilu. Ta je pomenil, da so ženske upravičene do enake plače kot moški, če opravljajo enako ali približno podobno delo, ali pa če se njihovo delo pokaže na shemi ocenjevanja delovnega mesta kot delo, ki ima isto vrednost kot tisto, ki ga opravljajo moški. Leta 1982 se je Evropsko sodišče odločilo, da Zakon o enakem plačilu ni v skladu z zakonodajo ES, zato so ga okrepili. Amandma iz leta 1984 je omogočil ženskam, da lahko zahtevajo enako plačilo za delo enake vrednosti, če lahko dokažejo, da ima njihovo delo enake zahteve kot delo, ki ga opravljajo moški v isti organizaciji z vidika dejavnikov, kot so kvalifikacije, trud in odločanje (Haralambos in Holborn, 2001, str. 623). .2 .2.1 Spol in delovna sila Od leta 1961 do 1981 je število zaposleni žensk naraslo za 2,7 milijona. Večino tega porasta gre pripisati večjemu številu poročenih žensk, ki delajo (Haralambos in Holborn, 2001, str. 623). Ko razmišlja o osebi, ki je na najvišjem menedžerskem položaju, večina ljudi v tej vlogi pričakuje moškega. Če pa v konkretni situaciji sreča žensko, marsikdo najprej pomisli, da gre za tajnico ali pomočnico, npr. predsednika uprave, ne pa predsednico uprave. Stereotipne predstave ženskosti in moškosti so odgovorne tudi za preobremenjenost žensk s skrbjo za gospodinjstvo, otroke, bolne ali starejše družinske člane. Potrebno je poudariti, da tudi nekateri moški še zdaleč ne ustrezajo stereotipu dominantne/hegemonistične moškosti, ki še vedno močno vpliva na pričakovanja v menedžmentu (Sedmak-Medarič, 2008, str. 185). Posebej pomembno vprašanje, ki se pojavlja pri zaposlovanju žensk je, kako uskladiti poklicno delo in naloge z družinskimi. Kako npr. razrešiti napetosti med problemi zaposlovanja in poklicne dejavnosti (napredovanje, menjavanje poklicev, prešolanje, izobraževanje) in problemi na družinskem področju. Tu obstajajo trije modeli reševanja: - usmeriti žene v kariero na račun družine, - usmeriti žene v družino na račun kariere in - omogočiti ženam, da bodo nosečnost in posvečanje negi otrok laže povezale s poklicnimi obveznostmi in kariero. Prvi odtujuje družinskega člana od družinskega življenja in ga prikrajša za ta pomembni del življenjske kakovosti. Drugi pomeni odrekanje poklicnemu uveljavljanju in seveda spet prikrajša žene za pomembno področje, kjer bi lahko uresničevale svoje potenciale. Najbolj sprejemljiv je tretji model, ki pa je najbolj zahteven. Veliko terja od posameznikov, članov družine; možje bi morali npr. v bistveno večji meri razbremeniti žene pri družinskih nalogah. Veliko pa terja tudi od družbe, ki bi morala poskrbeti za ustrezne rešitve, npr. za večje stimuliranje nosečnosti in nege otrok, za bolj fleksibilne možnosti poklicnega dela, dodaja Musek (1995, str. 168). Raziskovalci niso našli nobene zveze med zakonsko zvezo in deležem zaposlenosti. Ključni dejavnik, ki je vplival na to, ali ženska dela, je bil ta, ali ima otroke, v tem primeru pa je bila pomembna starost otrok. Martinova in Robertsova (1980) sta z raziskavami ugotovili, da je plačana zaposlitev začela zapolnjevati večji del življenja žensk z otroki. Ženske same so začele pripisovati vedno večjo pomembnost plačani zaposlitvi. Raziskovalki sta dognali, da so se ženski odnosi spreminjali skupaj z vključitvijo v delovno silo. Večina žensk je menila, da bi druge ženske morale iskati delo samo, če nimajo majhnih otrok, ki jih morajo paziti. Za te je materinstvo ostalo prvenstvena odgovornost žensk, delo pa bi morale žrtvovati, če bi to motilo njihovo možnost skrbeti za majhne otroke (Haralambos in Holborn, 2001, str. 626–627). Nova demokracija v devetdesetih letih ni prinesla pomembnih izboljšav življenjskih okoliščin večine žensk v Sloveniji, prej narobe. Najprej se je bilo treba boriti za »staro pravdo«, za ohranjanje že doseženih pravic do umetne prekinitve nosečnosti na primer. Pravica do dela, pravica do stanovanja, prepoved nočnega dela žensk so v imenu učinkovitosti kapitalskih trgov zdrknile na smetišče zgodovine. Zato pa smo dobile enakost v obliki podaljšane pokojninske dobe za ženske (40 let) in klofuto v obliki referenduma, ki samskim ženskam prepoveduje oploditev z biomedicinsko pomočjo. Starim oblikam diskriminacije žensk na področju zaposlovanja so se pridružile nove: delo za določen čas v šolstvu je tak tipičen primer. Seveda nove oblike izkoriščanja, ki trpko spominjajo na »fevdalizacijo dela«, prizadevajo tako ženske kot moške, a prav področji šolstva in socialnega varstva pričata, da so jih najbolj feminizirane panoge deležne v posebej obilni meri (Sedmak-Medarič, 2008, str. 231). .2.2 Zaposlenost glede na spol Eno najpomembnejših stvari v današnjem času predstavlja usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. V Sloveniji kljub povečanju časa, ki ga moški namenjajo gospodinjskim opravilom in skrbi za družino, ženske namenijo tem opravilom skoraj dvakrat toliko časa kot moški. Skrb za otroke, dom in ostarele sorodnike je še vedno skoraj v izključni domeni žensk. Vseeno pa je razveseljiv podatek, da očetovski dopust izrabita skoraj dve tretjini očetov. Urad za enake možnosti je poskušal na področju delitve dela doseči napredek z medijsko kampanjo Očka, aktiviraj se!, katere namen je spodbujanje dejavne vloge očetov v družinskem življenju, predstavitev pozitivnih vidikov dejavnega očetovstva, odpravljanje stereotipov o družbenih vlogah spolov in spodbujanje delitve družinskih obveznosti med oba partnerja. Decembra 2012 je bilo v Sloveniji 792.948 delovno aktivnih prebivalcev, od tega 45,1 % žensk; 118.061 pa je bilo registriranih brezposelnih oseb, od tega je bilo žensk 46,1 %. Stopnja registrirane brezposelnosti je za ženske nekoliko višja kot za moške, razlika med spoloma se je v zadnjih treh letih mesečno gibala med 0,6 in 1,9 odstotne točke. Decembra 2012 je stopnja registrirane brezposelnosti znašala za ženske 13,3 %, za moške pa 12,7 % (Povhe, Statistični urad Republike Slovenije, http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5353). Razlike med spoloma v stopnji zaposlenosti, brezposelnosti in samozaposlenosti, plačah za enako delo ali delo enake vrednosti, zaposlitvah za določen čas ter horizontalna in vertikalna segregacija so kazalci diskriminacije na podlagi spola. Povprečna razlika med plačami žensk in moških v državah EU je 16 %. Slovenija se nahaja pod povprečjem, ta razlika znaša nekoliko manj kot 10 %. Diskriminacija se odraža že pri razgovoru za zaposlitev, ko delodajalec sprašuje o družinskem in zakonskem stanu, nosečnosti in načrtovanju družine. Vsi ti dejavniki negativno vplivajo na željo mladih po lastni družini. Stanje se je nekoliko sicer spremenilo z Zakonom o delovnih razmerjih, ki je začel veljati 1. januarja 2003 in je prinesel številne novosti z vidika enake obravnave in enakih možnosti žensk in moških. Zakonodajo je potrebno dopolniti tudi z določbami v zvezi z mobingom (čustvenim nadlegovanjem) na delovnem mestu. v Sloveniji v 3. četrtletju leta 2012 delovno aktivna prebivalka običajno opravila 38,9 delovne ure na teden, to je 2,3 delovne ure na teden manj, kot jih je v istem obdobju običajno opravil delovno aktiven prebivalec. Plače žensk ostajajo v povprečju nižje od plač moških. Po začasnih podatkih letne strukturne statistike plač so bile mesečne bruto plače žensk v Sloveniji v letu 2011 v povprečju za 4,6 % nižje od mesečnih bruto plač moških. V letu 2011 so v povprečju prejele 1.542 EUR bruto, moški pa 1.616 EUR bruto na mesec. Tudi če so imele ženske enako izobrazbo kot moški, so v povprečju prejemale nižjo plačo od moških: nizko izobražene ženske so prejemale mesečno v povprečju za 13,5 % nižjo bruto plačo od enako izobraženih moških, srednješolsko izobražene za 10,6 %, terciarno izobražene ženske pa v povprečju za 18,4 % nižjo bruto plačo od enako izobraženih moških. Poudariti je treba, da gre za povprečja in da do razlik med spoloma prihaja tudi zaradi različne starostne, poklicne in izobrazbene strukture (Povhe, Statistični urad Republike Slovenije, http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5353). Ženske v Sloveniji so (pogosto) zaposlene na nižje vrednotenih in zato tudi slabše plačanih delovnih mestih. Večina žensk se še danes zaposluje v »ženskih panogah«, kar je povzročilo tako imenovano feminiziranost teh dejavnosti (npr. predšolska vzgoja, izobraževanje, zdravstvena nega idr.). Caplow (Haralambos in Holborn, 1989, str. 366–368) kot najpogostejše vzroke nižjega vrednotenja dela v tehnološko visoko razvitih družbah navaja: - poudarjanje primarnega statusa ženske kot matere in gospodinje, kar njeno delovno kariero pogosto prekine oziroma vsaj obremenjuje in zavira; - ženske so geografsko manj mobilne od moških, saj je verjetneje, da bo družina prej spremenila kraj bivanja zaradi očetove kot pa materine kariere; kar pa ženske sili v poklice nižjega statusa, ki ne zahtevajo gibljivosti; - še vedno obstaja (relativna) rezerva ženske delovne sile, saj ponudba presega povpraševanje in zato delodajalcem ni treba (posebej) privabljati žensk z visokimi plačami. Ugotavljamo, da so ženske v slovenski družbi, za razliko od ostalih, tudi v postmoderni slovenski družbi, uspele ohraniti visoko stopnjo zaposlenosti. Tako je bilo v Sloveniji med delovno aktivnim prebivalstvom v četrtem četrtletju 2001 kar 45,6 % žensk (prva objava Statističnega urada Republike Slovenije z dne 28. 2. 2002). Glede na objavljene podatke ugotavljamo tudi, da so ženske v Sloveniji bolj izobražene kot moški, a kljub boljši izobrazbi zasedajo nižja delovna mesta, kar ima za (realno) posledico, da: - so slovenske ženske danes sicer (v večini) zaposlene za polni delovni čas, vendar z nižjimi plačami (razlika v višini plač moških in žensk je 8,4 %, kar je sicer med nižjimi v državah Evropske unije; - v poprečju ženske zasedajo nižja delovna mesta (med visokimi uradniki in menedžerji je bilo v drugem četrtletju le 30,2 % žensk; med strokovnjaki pa kar 61,4 %; Statistični urad Republike Slovenije 2001; - delež žensk v slovenski politiki ni zadovoljiv, saj nas v parlamentu zastopa 13,3 %, županska mesta zaseda 4,2 %, v mestnih in občinskih svetih 11,7 % žensk … Čeprav v slovenski družbi že opažamo, da so načini družbenega napredovanja (vedno bolj) pogojeni z (različnimi) dejavniki družbenega okolja in organizacijske kulture, ki jih uporabljajo tako moški kot tudi ženske, pa so družbene vloge uspešnih žensk statusno nižje rangirane od moških. Ženske težje dosežejo poklice in delovna mesta z višjim družbenim statusom in so redkeje navzoče tam, kjer je skoncentrirana družbena moč (npr. v visoki politiki, državni hierarhiji, visokem menedžmentu idr.). Neenake možnosti za doseganje visokega družbenega statusa kažejo tudi na neenake možnosti družbene mobilnosti žensk (Goriup, 2004, str. 659–660). Konec leta 2005 je imelo največ žensk v Sloveniji končano samo osnovno (27,6 %) in srednjo strokovno izobrazbo (24,7 %) ter nižjo in srednjo poklicno izobrazbo (18,2 %. V vseh treh omenjenih izobrazbenih skupinah, razen pri osnovni izobrazbi, so zaostajale za moškimi. Več žensk kot moških pa je imelo srednjo splošno izobrazbo (7,0 % žensk in 4,5 % moških), višjo izobrazbo (5,6 % žensk ter 4,8 % moških) in visoko strokovno (2,4 % žensk in 2,3 % moških) ter visoko univerzitetno izobrazbo (7,4 % ženske in 6,3 % moški). Le delež moških s specialistično povisokošolsko izobrazbo, magisterijem in doktoratom je bil višji od deleža žensk: žensk je bilo 0,9 %, moških pa 1,3 %. Hkrati pa je bilo skoraj dvakrat več tistih žensk, ki so bile stare 25–44 let in so imele končano visoko univerzitetno izobrazbo ter specialistično povisokošolsko izobrazbo, magisterij in doktorat (16,6 % žensk in 8,6 % moških). Med delovno aktivnimi prebivalci v 2. polovici leta 2006 je 45,3 % žensk. Najvišje deleže so imele delovno aktivne ženske v poklicnih skupinah: uradnice (65 %), prodajalke in tiste, ki so opravljale poklice v storitvah, (63 %) ter strokovnjakinje (59,5 %), najmanjšega pa v poklicih za neindustrijski način dela (8,2 %). Med delovno aktivnim prebivalstvom je s polnim delovnim časom delalo 88,5 % žensk in 92,5 % moških. Med ženskami, ki skrbijo za otroke, je 37 % zaposlenih le za polovični delovni čas; med ženskami brez družinskih obveznosti je takšnih le 17 % (in 6,5 % moških) (Vertot, Statistični urad Republike Slovenije, http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=749). .2.3 Ženska in abortus Abortus (lat.) izhaja iz aboriri, kar pomeni oditi, propasti. Veliki slovar tujk opredeljuje pojem abortus kot »splav«, prekinitev nosečnosti in gre predvsem za medicinsko navezavo (Veliki slovar tujk, 2002, str. 49). Splav (abortus) je prekinitev nosečnosti, katere posledica je smrt zarodka ali ploda. Ločimo več vrst abortusa. Do spontanega splava (neizzvanega splava) pride brez poseganja in je pogosto biološki mehanizem za uničenje poškodovanega zarodka. Pri drugih gre za umetno prekinitev nosečnosti, torej hoteno odpravo plodu. Napotila nanjo so lahko: - zdravstvene narave, kadar nosečnost in morebitni plod ogrožata življenje ali fizično oziroma psihično zdravje nosečnice; - evgenična, kadar utemeljeno pričakujemo, da bi se otrok rodil s težkimi prirojenimi napakami (zaradi dednih bolezni ali poškodb); v prvih dveh primerih gre za t.i. terapevtski splav; - pravna oziroma moralno-etična, kadar nosečnost izhaja iz določenega kaznivega dejanja (posilstvo, krvoskrunstvo); - zdravstveno-socialna, kadar nosečnost pomeni nevarnost za zdravje nosečnice ali otroka, in to tudi zaradi socialnih okoliščin, v katerih nosečnica živi oziroma bi živela po rojstvu otroka; - socialna, kadar bi se zaradi nosečnosti in poroda bistveno poslabšal socialni položaj nosečnice (upoštevaje število že rojenih otrok, breme preživljanja ipd.). Najbolj oporečen je splav kot sredstvo za uravnavanje rojstev. Večina splavov prvega trimesečja in nekaj poznejših je izvedenih s sukcijo, izsesanjem zarodka (embria) in posteljice iz maternice. Pri nosečnostih, ki trajajo več kot 12 tednov, se plod (fetus) iztrga s kirurškimi kleščami, ostanek pa posesa kot v prvem primeru (Kristan, 2001, str. 15–32). Menim, da je splav pravica vsake ženske, o katerem lahko v demokratični družbi sama odloča. Pri tem ji ne morejo omejevati njene pravice niti partner, niti država, niti cerkev. 1.2 1.3 1.3.1 1.3.2 1.3.3 .2.3.1 Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok Po zakonu o zdravstvenih ukrepih so zdravstveni ukrepi, s katerimi se uravnava rojstvo otrok naslednji: prepričevanje zanositve, umetna prekinitev nosečnosti in ugotavljanje ter zdravljenje zmanjšane plodnosti, menita Geč-Korošec in Kraljič (1997, str. 262). V nadaljevanju navajam le nekatere člene iz tega zakona, ki so vezani na zgoraj navedene zdravstvene ukrepe: 1. člen Človek ima pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok. Ženski in moškemu morajo biti dostopne vse možnosti, s katerimi se jima v okviru zdravstvenega varstva pomaga uresničiti to pravico. Ta zakon določa zdravstvene ukrepe pri uresničevanju te pravice in njene omejitve iz zdravstvenih razlogov. 2. člen Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok obsega tudi pravico do pouka, svetovanja in seznanjanja s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev. Zdravstvene organizacije ter zdravstveni, socialni in drugi strokovni delavci, ki sodelujejo pri uresničevanju pravice iz prejšnjega odstavka, so dolžni storiti vse potrebno, da lahko ženska in moški to pravico uresničujeta. 10. člen Sterilizacija se ne sme opraviti osebi, ki še ni stara 35 let, in osebi, ki je nerazsodna. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se sterilizacija lahko opravi, če je potrebna iz zdravstvenih razlogov. 17. člen Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov. 18. člen Umetna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, se lahko opravi na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda. 19. člen Postopek za umetno prekinitev nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi nosečnice odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. Postopek pred komisijami je hiter. 22. člen Postopek za umetno prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. Za nosečnico, ki je nerazsodna, zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti njeni starši oziroma skrbnik. Če zahteva umetno prekinitev nosečnosti mladoletna nosečnica, praviloma obvesti zdravstvena organizacija, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti, o posegu starše oziroma skrbnika, razen če je nosečnica pred polnoletnostjo pridobila popolno poslovno sposobnost. Republika Slovenija načrtovanje družine ni samo uredila z zakonom o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki spada v medicinsko pravo, temveč tudi v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki spada v družinsko pravo (Geč-Korošec in Kraljič, 1997, str. 266). .2.3.2 Zagovorniki in nasprotniki abortusa Stališča nasprotnikov izhajajo večinoma iz moralno-etičnih, verskih in religioznih zadržkov. Zagovarjajo torej predvsem spoštovanje življenja, božje volje in zaščito nebogljenega, nemočnega bitja, ki ni le del materinega telesa. Nasprotniki abortusa za svoje stališče navajajo tudi precej absurdne argumente, kot je na primer ta, da bi ženske v primeru sprejetja abortusa kot redne prakse začele le-to izkoriščati na različne načine. Tako bi bogate in razvajene ženske iz tega ali onega razloga za odpravo plodu (npr. hočejo splaviti samo zato, ker se datum njenega rojstva ne ujema z njeno kariero, ali še huje, z njenim urnikom in bo zaradi rojstva zamudila kak festival ipd.). Tudi znotraj liberalno usmerjenih, torej zagovornikov abortusa, se izoblikujeta dve stališči v odnosu do uničenja fetusa. Zmerni liberalci menijo, da fetus lahko uničimo v primeru, ko želimo ohraniti materino življenje, če je le-to ogroženo; poudarja vnaprejšnje predvidevanje posledic nosečnosti za celo družino (abortus dopuščajo le v zgodnjih dobah nosečnosti). Skrajni liberalci pa menijo, da je fetus le dodatek, privesek matere, ki ga lahko uničimo kadarkoli pred njegovim rojstvom oziroma za abortus ne potrebujemo opravičila. Zagovorniki branijo pravico ženske, da se sama odloči o svojem telesu ter o svojem plodu. Sklicujejo se na pravico do človekovega dostojanstva in osebne varnosti. Pravico do splava nekateri zagovarjajo rekoč, da si otrok ne zasluži človeka nevrednega in nesrečnega življenja. Pri tem se sklicujejo na njegovo telesno ali duševno prizadetost, socialne in družinske okoliščine, v katerih bi odraščal itd. Vendar njihov argument še ne dokazuje dejstva, da duševno bolan otrok ne more biti srečen kot drugi; nekatere raziskave kažejo prav nasprotno; da so le-ti nemalokrat srečnejši kot zdravi ljudje – vsak izmed nas je kdaj nesrečen, pa vendar želimo živeti naprej, meni Kristan (2001, str. 15–32). V vseh razlagah, na katerih je temeljila tudi sorazmerno utrjena praksa v zadnjih dveh desetletjih na Slovenskem, je bilo poudarjeno, da pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pomeni v prvi vrsti pravico do uporabe različnih sredstev za preprečevanje nosečnosti (kontracepcije), pravico do različnih načinov zdravljenja neplodnosti in končno pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Jogan (1991, str. 23) navaja, da zanikanje reduciranja do svobodnega odločanja o rojstvu otrok le na splav ni bilo naključno in/ali posledica neke osebne preobčutljivosti, temveč je bilo odgovor na prakso, ki se je kontinuirano ponavljala v verskem tisku na Slovenskem. Pomembna funkcija tega tiska je tudi razširjenje stališč uradne doktrine katoliške cerkve, katere ključna sestavina so prav stališča do pravilnega »nravnega reda« na področju rojevanja in vzgajanja otrok. Odločna usmerjenost uradne cerkve – večinoma povsem gluhe za realne težave »porajalk življenja« – je opraviče(va)na s sklicevanjem na »nravni red«, ki neposredno izhaja iz »božjega načrta«. V primeru skrenitve na kriva pota namreč »božji otroci« ne bi bili več moralni; moralni in s priznanim dostojanstvom pa so ljudje samo, če imajo »pravilno vest«, to pa je, če so versko vzgojeni in delujejo v skladu z božjim načrtom. Edino prava duhovnost (in moralnost) ima veliko sestavin, na podlagi katerih moremo sklepati, da je njen glavni cilj, kako ohraniti možnost gospodovanja nad ljudmi sploh, posebej še nad ženskami, zlasti ženskami večinskih plasti v družbi. Ni naključje, da se je ustavna razprava ustavila prav pri svobodi žensk do razpolaganja s svojimi reproduktivnimi zmogljivostmi. Pravica žensk do uravnavanja števila otrok je namreč temelj za vse druge pravice. Zato je pomembno, da se v ustavi ohrani pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Po podatkih raziskav SJM v obdobju od 1969 do 1990 so se stališča o splavu liberalizirala, očitno pa pri ženskah precej bolj kot pri moških. Pri ženskah se je zelo zmanjšal delež tistih, ki povsem nasprotujejo splavu, narasel pa je odstotek tistih, ki so za splav iz socialnih in zdravstvenih razlogov. Tabela 2: Podatki raziskav SJM 1994 (Jogan, 1994, str. 15–18) Odgovori Moški Ženske SJM 69 SJM 90 SJM 69 SJM 90 Povsem proti splavu. 12,7 8,7 17,6 5,3 Izjemoma za splav. 28,5 20,8 27,1 19,9 Za splav iz socialnih razlogov. 45,3 45,6 43,7 52,7 Za splav kot način rojstva. 5,3 17,3 4,3 15,1 Ne želim odgovoriti. 2,9 1,0 2,2 1,4 Ne vem. 5,3 6,6 5,2 5,6 .2.3.3 Religija in abortus Rimokatoliška cerkev torej zavzema stališče, da ima vsak človek pravico do življenja in telesne integritete od spočetja do smrti. Četudi je v zgodovini cerkev zavzemala drugačna stališča, je vselej ostro obsojala abortus. Pri tem se je opirala na dejstvo, da je abortus žalitev božjega daru življenja! Še leta 1968 je papež Pavel VI. v encikliki Humanae trdil, da so masturbacija, kontracepcija in abortus žalitev dostojanstvenosti in svetosti življenja. V srednjem veku pa so kot umor pojmovali še karkoli, vključujoč kontracepcijo, kar je bilo v nasprotju z naravnim reproduktivnim procesom in s tem v nasprotju z božjim darom življenja. Krščanski humanizem se v duhu evangelija še posebej zavzema za obrambo tistih, ki so ogroženi in si sami ne morejo pomagati. Pri svojem ravnanju mora vsak vernik izhajati iz Svetega pisma, katerega moralno-etične zakone mora brezpogojno spoštovati in jih ne more sam poljubno spreminjati. Krščanska vera sicer človeku ne vsiljuje svojega sporočila, pač pa mu ga ponuja, da ga svobodno sprejme. Pravi pa, da je vsakdo pred lastno vestjo in življenjem odgovoren za svoje odločitve in dejanja. Krščanska vera meni, da je splav zlo. Življenje je temeljna vrednota, je božji dar. Meni, da nihče ni gospodar svojega življenja, ki ga je sprejel od staršev in je dano od Boga, zatorej si pri abortusu človek jemlje pravico odločati o nečem, kar ni njegovo. Pri abortusu ni mogoče govoriti o pravici ali svobodi enega (matere, družine), ki ne upošteva tudi pravic drugega (otroka). Temeljna vrednota krščanstva je sprejemanje in spoštovanje življenja. Katoliška Cerkev striktno nasprotuje abortusu, prav tako pa ne odobrava uporabe kontracepcijskih sredstev (Dolar Bahovec, 1991, str. 197–218). »Verovanja in religije izhajajo iz občutja svetosti. Pravico do izbire razumejo nekateri kot zanikanje svetosti življenja, pri čemer je pojmovanje le-te kot človekove pravice napačno: v resnici je to dolžnost človeka do božjega, presežnega. S tem je pravica do izbire poseg v božjo voljo.« zapiše Kristan (2001, str. 22). .2.3.4 Spor med Amnesty International (AI) in katoliško cerkvijo glede abortusa Amnesty International (v nadaljevanju AI) se vsakodnevno »bori« za pravice žensk na področju njihovega upoštevanju osebnih želja glede izbire abortusa, v svojem prispevku navaja Stefančič (2007). Pri tem je v nenehnem sporu s katoliško cerkvijo, ki je v odnosu do te odločitve žensk zelo rigorozna, bolje rečeno nazadnjaška. AI brani spremenjeno stališče do splava z argumentom, da se ne izreka o tem, ali je splav dobro ali slabo dejanje, temveč da želi z njegovo dostopnostjo preprečiti po svetu izredno razširjeno nasilje nad ženskami, ki se kaže tudi v načrtnih množičnih posilstvih v vojnih razmerah (spomnimo se recimo bližnje BiH, Darfurja) in tako v prisilnih nosečnostih, ki ženske tragično travmatizirajo in stigmatizirajo. Zavzemanje za dekriminalizacijo splava utemeljujejo s statistikami Svetovne zdravstvene organizacije, po kateri letno umre skoraj 70.000 žensk zaradi zatekanja k mazaško opravljenemu nezakonitemu splavu. V AI hkrati trdijo, da dekriminalizacija splava – povsod po svetu naj bi odpravili kaznovanje žensk, ki so opravile ali želijo opraviti splav, in tistih, ki ga opravljajo – ne pomeni tudi legalizacije, s čimer pa se v katoliških krogih ne strinjajo, saj dekriminalizacija splava na konkretni ravni vendarle pomeni njegovo tiho legalizacijo. Čeprav skuša AI svoje spremenjeno stališče prikazati kot ideološko nevtralno, pa se istočasno zaveda, da bo naletelo na kritično stališče pri tistem delu (vernega) članstva, ki v splavu vidi nedopustno kršitev temeljne človekove pravice – pravice do življenja. Pri tem pomisleku se vodstvo AI legalistično nasloni na dejstvo, da mednarodna zakonodaja pač molči o tem, kdaj se začne človeško življenje, in tako tudi AI ne zavzema nikakršnega stališča do tega vprašanja. Ob tem je treba opozoriti, da mednarodna zakonodaja molči tudi o priznanju pravice do splava, nekatere nacionalne sekcije AI pa so to »pravico« že pred časom želele uvrstiti v nabor človekovih pravic, za katere se dosledno zavzema AI. Posledica lobiranja mednarodno vplivnih proabortivnih skupin? Zgodba o sporu glede (ne)dopustnosti splava v izjemnih, kdaj v prihodnje pa tudi v neizjemnih primerih med AI in Cerkvijo je pravzaprav značilna zgodba našega časa, ko v trku različnih pravic, pravice žensk do zdravja in razpolaganja z lastnim telesom ter pravice nerojenih otrok do življenja, praviloma krajšo potegnejo slednji. Žal se zaradi različnih pogledov na to vprašanje krha zgledno sodelovanje med katoličani in njihovimi ustanovami (npr. katoliškimi šolami) ter z Nobelovo nagrado za mir upravičeno nagrajeno AI, se dodaja Stefančič (2007). .2.3.5 Stališča prebivalcev Slovenije do abortusa Stališča prebivalcev Slovenije do abortusa so deljena. Ugotavljamo, da je razlog v verski opredelitvi slovenskega prebivalstva. Konec marca 1989 je bila v Sloveniji (33 občin, 519 moških in 598 žensk, starih od 15 do 45 let) narejena obsežna raziskava, ki naj bi osvetlila rodnostno obnašanje našega prebivalstva. Anketiranci so dajali prednost pravici do splava, saj je 73,1 % vseh bila proti ukinitvi pravice do splava in le 13,8 % za ukinitev. Skoraj vsi anketiranci, moški in ženske, so se strinjali, da mora moški prevzeti svoj del odgovornosti pri odločitvi za splav. Stališče, da naj bi se ženska odločila za splav le, če ne more ali ne sme uporabljati kontracepcije, je zagovarjalo 44,6 % anketirancev, medtem ko je bila 49,6 % žensk za, 33,8 % pa proti splavu. Ženske so bile prepričane, da je zanje splav v omenjenem primeru izhod v sili in hkrati metoda izbora, ki jo v takšni delitvi odgovornosti za kontracepcijo tudi sprejemajo. Dobra polovica ali 58,8 % anketiranih je zagovarjalo mnenje, naj bi se splav uporabil le takrat, ko odpove kontracepcija, torej kot izhod v sili. Mnenje moških in žensk je v tem pogledu enotno. Raziskava je bila izvedena precej pred javno polemiko o vprašanju o veroizpovedi ob prošnji za splav na Univerzitetni ginekološki kliniki. V omenjenem reprezentativnem vzorcu je bilo 67,6 % rimokatolikov, 23,8 % ateistov, 6,4 % drugih ver. Slaba tretjina katolikov je odklanjala splav. Zanimiv je podatek, ki pravi, da je splav nekaj sramotnega, v višini 73,1 %, in 13,8 % anketiranih pa je za ukinitev, navaja Pinter (Dolar Bahovec, 1991, str. 210–213). Tabela 3: Starostno specifična dovoljena splavnost (število dovoljenih splavov na 1000 žensk v rodni dobi), Slovenija 1981–2009 (Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2011) LETO SKUPAJ 15-49 LET 15-19 20-24 25-29 30-34 35-39 40-44 45-49 Totalna stopnja splavnosti 1981 40,1 24,3 64,4 62,2 52,2 43,3 20,5 2,5 1,347 1982 41,3 23,8 66,4 62,9 55,6 42,7 23,0 2,6 1,385 1983 38,7 22,0 61,0 59,0 52,9 40,5 21,7 3,1 1,301 1984 38,7 22,5 59,9 58,3 54,0 42,6 20,6 2,4 1,301 1985 35,9 20,2 59,0 56,2 45,5 35,8 17,9 2,6 1,186 1986 35,7 20,2 58,2 55,6 47,1 34,0 18,3 2,4 1,179 1987 33,2 18,6 51,7 52,8 44,2 33,5 16,7 2,3 1,099 1988 32,5 16,1 48,6 53,2 46,0 33,1 16,8 2,4 1,080 1989 31,2 14,4 45,4 51,4 44,4 33,6 16,4 2,0 1,038 1990 28,8 14,0 39,0 46,6 42,9 31,8 16,5 1,8 0,962 1991 27,4 13,9 36,5 43,5 42,6 30,0 15,6 2,0 0,921 1992 25,9 12,7 33,5 40,5 40,3 31,2 14,7 2,1 0,875 1993 23,8 12,1 31,9 36,6 36,8 28,4 13,7 2,1 0,808 1994 22,0 11,7 27,9 33,0 35,5 28,0 13,0 1,7 0,754 1995 20,8 10,6 27,4 31,3 33,4 27,5 12,5 2,1 0,724 1996 19,7 10,7 25,8 27,1 31,5 26,8 12,9 1,7 0,683 1997 18,7 12,3 24,4 29,1 30,0 24,8 10,1 0,9 0,658 1998 17,6 12,2 23,8 24,9 27,8 24,1 10,5 1,0 0,621 1999 16,9 12,5 22,7 24,2 25,9 22,9 9,7 1,1 0,595 2000 16,4 12,2 22,3 23,2 25,2 22,3 9,5 1,0 0,579 2001 15,2 10,6 20,4 21,7 22,8 21,3 9,4 0,8 0,535 2002 14,3 9,1 19,8 20,3 21,9 19,8 9,1 0,9 0,505 2003 13,5 8,7 18,2 20,6 20,6 18,5 7,9 0,8 0,476 2004 12,7 8,2 17,0 18,9 19,5 16,4 8,6 0,7 0,446 2005 11,7 7,7 15,6 16,8 18,3 15,5 7,5 0,7 0,411 2006 11,3 7,4 15,4 16,8 16,7 15,7 6,9 0,8 0,398 2007 10,5 7,4 14,0 15,1 16,5 14,3 6,0 0,7 0,370 2008 10,1 7,8 14,1 14,9 14,6 14,0 5,7 0,6 0,358 2009 9,6 6,6 13,4 14,8 15,1 11,9 5,2 0,6 0,338 Iz Tabele 3 lahko razberemo, da je število dovoljenih abortusov v Sloveniji med leti 1981 in 2009 upadalo tako v skupnem številu, kakor tudi po letih od najmlajših do 45 in več let. 1.3.3.6 Svetovni pogled na abortus Stališča držav po svetu si še do danes niso enotna v odnosu do abortusa. Nekatere države zakonsko prepovedujejo splav, druge ga dovoljujejo ali pa prakso odprave plodu dovoljujejo le v nekaterih primerih in jo tedaj pogojujejo z različnimi pravili in pogoji. V sosednji državi Avstriji je zakon o abortusu v veljavi že od januarja 1975. Njihov zakon dovoljuje abortus le v primerih, ko gre za življenjsko ogroženost nosečnice, nevarnost za zdravje noseče ženske, nevarnost za njeno psihično stanje ali pa ko je ogroženo zdravje zarodka ali ko ugotovijo poškodbo zarodka. Dodatna pravila določajo, da se mora v tem primeru nosečnica posvetovati z zdravnikom. Mladoletnice do štirinajstega leta pa potrebujejo privolitev staršev. Vendar zaradi ugovora vesti zdravstvenega osebja in uprave bolnišnic abortus ni neposredno dostopen po vsej državi. Nezakonitih splavov domnevno ne izvajajo nikjer. Statistični podatki niso dosegljivi, javno obveščanje o dostopnosti abortusa pa je nezadostno (Dolar Bahovec, 1991, str. 197–218). Kanadska zakonodaja na primer govori le o t. i. terapevtskem splavu. Kanadski kazenski zakonik v svojem 251. odseku določa, da je vsak, ki z naklepom povzročitve nedonošenosti, pa naj bo ženska noseča ali ne, uporabi kakršna koli sredstva za izvršitev svojega naklepa, kriv in odgovarja z dosmrtnim zaporom; nosečnica, ki z naklepom povzročitve splava uporabi kakršno koli sredstvo ali dovoli uporabo kakršnega koli sredstva za izvršitev svojega naklepa, je kriva in odgovarja z dveletno zaporno kaznijo – sredstvo vključuje drogo ali drugo mamilo, uporabo instrumenta in kakršno koli manipulacijo. Taka določila ne veljajo za usposobljenega zdravnika, ki ni član komisije za terapevtski splav v nobeni bolnišnici, če v pooblaščeni ali odobreni zdravstveni ustanovi v dobri veri uporabi katero koli sredstvo z namenom izvršitve svojega naklepa opraviti splav ženski; ali za nosečnico, ki dovoli usposobljenemu zdravniku v pooblaščeni ali odobreni zdravstveni ustanovi uporabo katerega koli sredstva z namenom izvršitve svojega naklepa, da splavi, še preden uporabi taka sredstva, komisija za terapevtski splav v pooblaščeni ali odobreni zdravstveni ustanovi, z večino članov komisije in na sestanku komisije; določila ne veljajo tudi za nosečnico, ki predloži pisno potrdilo zdravstvene ustanove, da bi ali bi verjetno nadaljevanje nosečnosti ogrozilo življenje ali zdravje te ženske, ter za nosečnico, ki izroči kopijo takšnega potrdila usposobljenemu zdravniku, dodaja Kristan (2001, str. 15–32). Iz tega sledi, da vprašanje abortusa tako na območju EU, s tem pa tudi v Sloveniji, še vedno ostaja zelo pereč problem, katerega se bo morala sodobna družba kmalu zavedati. Živimo v času, ko ne sme in ne more nihče posegati v osebne odločitve človeka. Tukaj mislim tako na katoliško cerkev, kakor tudi na politiko, ki s svojimi ukrepi velikokrat prej škoduje kot koristi. .5 Delitev dela glede na spol Plačano delo je le vidni del dela žensk, medtem ko večina žensk opravlja veliko ekonomskih in skrbstvenih dejavnosti v »nevidnosti«. V najnovejšem času so se okrepila prizadevanja, da bi zajeli vse dejavnosti žensk in jih poskusili ovrednotiti kot sestavino družbenega produkta. Čeprav je do določene stopnje delitev dela med spoloma utemeljena z biološkimi danostmi, pa je bila podreditev reprodukcije, v kateri imajo zaradi naravne funkcije rojevanja ženske nenadomestljivo vlogo, produkciji stvari zgodovinsko družbeno dejanje, povezano s privatno lastnino. Ne glede na razredni položaj so bile ženske pretežno odvisne od moških. Racionalno zastavljena znanost je prispevala k temu, da se je po eni strani povečevala tehnična učinkovitost, po drugi strani pa obvladovanje ljudi z reproduciranjem polarnih značajev po spolu. Odvzem avtonomije ljudem obeh spolov je vodil do človeka v funkciji. Skrajna podreditev žensk, njihova neposredna in posredna odvisnost od »vladajoče volje« sta omogočali kontinuiran proces oblikovanja tega tipa človeka v vsaki novi generaciji. S pomočjo znanosti se je tako oblikovala predstava o vzorcu pravilnega obnašanja glede na spol, ki je bila potem tudi merilo za družbeno vrednotenje dela (Jogan, 1990, str. 117–121). V Sloveniji so ženske in moški že desetletja prisotni na trgu delovne sile v zaposlitvah za poln delovni čas. Delovna aktivnost žensk je bila leta 2005 po podatkih Evropske komisije 61,3 % (lizbonski cilj 60 %), torej nad povprečjem EU, delovna uspešno moških (70,4 %) pa je bila pod povprečjem EU. Jogan (2004) navaja, da slovenska zakonodaja o starševskih dopustih in subvencioniranju javnih storitev in drugih ugodnosti za otroke že dolgo vrsto let pomaga staršem pri usklajevanju plačanega dela in starševskih obveznosti (več o razvoju ustreznih javnih politik, ki so po drugi svetovni vojni omogočale usklajevanje poklicnega in družinskega življenja in tudi ekonomsko neodvisnost žensk. Tabela 4: Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja 2000–2005 (Černigoj et al., 2007, str. 16) Ženske (2000) Ženske (2005) Moški (2000) Moški (2005) Spolna vrzel (2000) Spolna vrzel (2005) Delo s skrajšanim delovnim časom 7,8 % 11,1 % 5,3 % 7,2 % 2,5 % 3,9 % Ženske (1999) Ženske (2005) Moški (1999) Moški (2005) Spolna vrzel (1999) Spolna vrzel (2005) Zaposlitve za določen čas 11,2 % 19,3 % 9,9 % 15,7 % 1,3 % 3,6 % .3 .3.1 Spol in stratifikacija Če so ženske gospodinje in nimajo plačane zaposlitve, jih ne moremo kategorizirati glede na njihov poklic. Eicherjeva meni, da žensk ne moremo videti v celoti v okviru moževega družbenega razreda, ker družina ni kapitalistična institucija (Haralambos in Holborn, 2001, str. 939). Odnosi znotraj družine niso isto kot čisti ekonomski odnosi. Gospodinja lahko še naprej ustvarja uporabno vrednost, na primer s kuhanjem in čiščenjem. Tako družino Eicherjeva opisuje kot kvazifevdalno institucijo. Mož prinaša denar za hrano, stanovanje, oblačila in varnost v zameno za osebne zasluge. Situacija žene je nekoliko podobna situaciji tlačana. Za prikrajšanost žensk je po njenem mnenju kriva ekonomska neenakost, do neke mere pa temelji na osebnih odnosih med možmi in ženami. Prepričana je, da so moški še vedno dominantni in da je hišno delo še vedno prvenstvena odgovornost žensk. Neenakost spolov v družini je prisotna od nekdaj. Ženske, ki niso zaposlene in doma opravljajo delo gospodinje, bi po mnenju mnogih sociologov morale imeti za to plačilo kot za katero koli drugo obliko zaposlitve. Tudi mi se pridružujemo temu razmišljanju, saj je vsako delo častno. V tem primeru je delo ženske – matere – nujno potrebno za normalno funkcioniranje sodobne družbe. Urad za enake možnosti, kateri deluje v okviru vlade Republike Slovenije, svojo integracijo načela enakosti spolov razvija iz spoznanja, da s posameznimi ukrepi v podporo ženskam neposredno sicer veliko dosežemo, vendar pa ti ne morejo veliko prispevati k dolgoročnim strukturnim spremembam, če se hkrati ne upoštevajo oziroma odpravljajo strukturne neenakosti med ženskami in moškimi. Enakost spolov tako postane del vsakdanje politike, saj se pri pripravljanju in načrtovanju, odločanju, izvajanju in ovrednotenju političnih usmeritev in ukrepov upošteva specifični položaj obeh spolov. Pomeni, da je treba vse politike in ukrepe oblikovati tako, da odpravljajo neenakost in prispevajo k spodbujanju enakosti spolov. Pomembno je, da že vnaprej preverimo, kakšne možne različne posledice imajo lahko določeni ukrepi za ženske in moške, ter na ta način ugotovimo, ali/in kako nastajajo in se ponavljajo spolno specifične neenakosti. Načelo enakosti spolov je v različnih mednarodnih dokumentih opredeljeno kot temeljno načelo, ki so ga dolžne spoštovati vse države članice medvladnih in mednarodnih organizacij, kot so Evropska unija, Združeni narodi in Svet Evrope. Ti dokumenti poudarjajo, da enakosti spolov ne smemo razumeti kot istosti ali podobnosti žensk in moških, temveč kot sprejemanje razlik oziroma drugačnosti med ženskami in moškimi ter enako vrednotenje teh razlik in različnih družbenih vlog. To pomeni, da se politika enakosti spolov zavzema za resnično partnerstvo med ženskami in moškimi ter delitev odgovornosti pri odpravljanju neravnovesij v javnem in zasebnem življenju. Cilj politike enakih možnosti žensk in moških je enakost spolov – enaka prepoznava, moč in udeležba obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja (Urad za enake možnosti, 2008)3. Integracija načela enakosti spolov v vse relevantne politične procese in področja je strategija politike enakosti spolov, h kateri se je Evropska unija zavezala v svojih temeljnih pravnih dokumentih. Slovensko predsedstvo je integracijo načela enakosti spolov spodbujalo tako v procesih različnih formacij Sveta kot v dejavnostih predsedovanja, na naslednjih področjih: Sklepi Evropskega Sveta Evropski Svet je na zasedanju 13. in 14. marca 2008 sprejel Sklepe predsedstva, v katerih se je zavezal k nadaljnjim prizadevanjem za uresničevanje Evropskega pakta za enakost spolov, občutno zmanjšanje razlik v plačah glede na spol ter usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja. Zaposlovanje in socialne zadeve Na Neformalnem srečanju ministric in ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve, ki smo ga 1. februarja 2008 gostili v Sloveniji, je glavna razprava potekala o prožni varnosti. V okviru razprave so ministrice in ministri posebno pozornost namenili tudi pomenu vključevanja vidika enakosti spolov ter krepitvi vloge moških pri usklajevanju poklicnega ter družinskega in zasebnega življenja. Konferenca predsedstva »Delo za mlade – blaginja za vse«, ki je potekala 24. in 25. aprila 2008, je kot ključno področje, ki determinira vstop mladih na trg dela, obravnavala tudi problematiko usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Znanost Slovensko predsedstvo je 8. februarja 2008, v okviru neformalnega srečanja Odbora za znanost in tehnološke raziskave ter Delovne skupine Sveta za raziskave, organiziralo delavnico »Družini prijazne znanstvene kariere«. Izsledki delavnice so bili osnova za pripravo Sklepov Sveta o družini prijaznih znanstvenih karierah: k integriranem modelu, ki jih je Svet za konkurenčnost (notranji trg, industrija in raziskave) sprejel na zasedanju 29. in 30. maja 2008. Lizbonska strategija Slovensko predsedstvo je med ključne naloge predsedovanja uvrstilo uspešno in pravočasno pripravo naslednjega cikla lizbonske strategije. Politično soglasje o novih smernicah za izvajanje politik zaposlovanja je bil dosežen na zasedanju Sveta EPSCO 9. junija 2008. V smernicah se je okrepila zaveza k izvajanju Evropskega pakta za enakost spolov ter k odpravljanju vrzeli med ženskami in moškimi pri zaposlovanju in na trgu dela. Poseben poudarek v političnih usmeritvah za izvajanje prihodnjega cikla lizbonske strategije je namenjen bistvenemu zmanjšanju razlik v plačilih žensk in moških. 5. Razvojna politika Slovensko predsedstvo je 4. aprila 2008 predstavilo študijo »Krepitev odziva EU na problematiko žensk v oboroženih spopadih, s poudarkom na razvojni politiki«, ki jo je zanj pripravil Evropski center za upravljanje razvojne politike (ECDPM). V študiji so podani predlogi in priporočila za prepoznavanje problematike žensk v oboroženih spopadih ter izboljšanje odziva EU nanjo. Predvsem je potrebno zagotavljati nadaljnje izvajanje resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti ter si prizadevati za odpravo strukturnih ovir. Pri obravnavi problematike je potreben strateški pristop EU, hkrati z vključevanjem v regionalne pristope ali razvojne sektorje, na primer zdravje, izobraževanje, pravosodje, varnost (Urad za enake možnosti, 2008)4. 2 Zakonska zveza Pravna podlaga za sklenitev zakonske zveze sta 25. in 26. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ZZZDR-UPB1 (Uradni list RS, št. 69/04). 25. člen Osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, se prijavita matičarju, ki vodi poročno matično knjigo za naselje, kjer želita skleniti zakonsko zvezo. 26. člen 1 V prijavi izjavita osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, da svobodno sklepata zakonsko zvezo in da so izpolnjeni pogoji za veljavnost zakonske zveze. 2 Prijavi priložita izpiska iz rojstne matične knjige in obvestili o državljanstvu, če teh podatkov ni mogoče ugotoviti na podlagi uradnih evidenc. 3 Če je bila zakonska zveza dovoljena po 23. členu tega zakona, priložita prijavi odločbo centra za socialno delo. 4 Kdor je že bil poročen, mora predložiti dokaz, da je prejšnja zakonska zveza prenehala ali bila razveljavljena. Poroka, zakon in družina z otroki je še vedno cilj večine mladih ljudi, ki vstopajo v svet odraslih. V razvitem svetu se poroči in živi zakonsko in družinsko življenje kakih devet desetin ljudi. Poroka, zakon in družina še vedno predstavljajo družbeno in kulturno normo. V zahodni kulturni družbi je danes normalno, da izbira zakonskega partnerja temelji na telesnem zbližanju, na medsebojni privlačnosti in ljubezni. Podobnosti in drugi dejavniki, ki vplivajo na medosebno privlačnost in partnerstvo, so slej ko prej pomembni pri navezovanju tesnejših partnerskih odnosov. Še vedno se v glavnem poročajo osebe podobnega položaja, socialno ekonomskega statusa, rase, narodnosti in vere (Musek, 1995, str. 130–131). Zakon je praviloma trajna zveza dveh ali več ljudi različnih spolov, ki živijo skupaj, imajo spolne odnose in rojevajo otroke. Takšen zakon je popoln, za razliko od nepopolnega, kjer partnerji nimajo spolnih odnosov in se ne rojevajo otroci. Z rojstvom otroka zakonska zveza preraste v družino. Zakonska zveza je ena najpomembnejših družbenih ustanov, s pomočjo katere človek urejuje spolne odnose in rojevanje otrok, kar bi drugače lahko imelo težje družbene spore in neštete posledice. Dolžina zakonske zveze je različna v različnih družbah. Zakonca imata določena pooblastila in obveznosti drug do drugega, kar se pogosto velikokrat predpisuje z zakonskim pravom in dolžnostmi. Praviloma sta si zakonca dolžna vzajemno pomagati, da živita skupaj in skupaj prispevata k boljšemu skupnemu življenju, navaja Lukič (1982, str. 36). Kralj (2006, str. 242–245) je zapisala: »Ko razmišljam o zakonu, rada razmišljam o njem kot o zelo pomembnem projektu. Namesto da bi plemenitili svoje srce, pa se nam rado zgodi, da se skupaj z zakoncem skoncentriramo predvsem na plemenitenje skupnega premoženja, še posebej, če sodimo po tem, da je ob ločitvi največ govora ravno o delitvi tega premoženja. Zato pravim: 'Vaš zakon je vaš najpomembnejši življenjski projekt. Vložki v tem projektu so previsoki, da bi se lahko obnašali ignorantsko, da se ne bi učili, se spreminjali in da ne bi vsakodnevno dosledno preverjali, kaj se godi z vašo investicijo ter skrbeli za vzdrževanje tesnih in predvsem pristnih kontaktov s soudeleženci oziroma družabniki (zakonskima partnerjema). Da bomo svoj doživljenjski projekt uspešno vodili, se moramo najprej zavedati vlog, ki jih v zakonu oba zakonca sprejemata s tem, ko sta podpisala svoj ustanovni akt – poročni list. Vloge, med katerimi ne smemo nobene pozabiti ali malo slabše odigrati, so: partnerja, starša, ljubimca. Če katerokoli izmed njih izpustimo, se poruši ravnotežje, ki pa je nujno potrebno za dober in trden zakon, ki bo lahko kljuboval in se soočal z vsemi življenjskimi izzivi.« Vsaka analiza zakonske zveze dva dela: pregled moškega zakona in ženskega zakona. Poudarja dobre strani zakonske zveze za moške. V primerjavi s samskimi moškimi bodo poročeni bolj verjetno imeli uspešno kariero, visok dohodek in poklic z visokim statusom; njihovo duševno in fizično zdravje bo znatno boljše in verjetneje bodo živeli dlje in bolj srečno. Poroka ženske pa predstavlja zelo drugačno sliko. Raziskave kažejo, da več žensk kot moških izraža zakonsko frustracijo in nezadovoljstvo, njihov zakon pa se jim zdi nesrečen in se želijo razvezati. V primerjavi s svojimi možmi žene trpijo mnogo več stresa, strahu in depresije. Primerjava med poročenimi in neporočenimi ženskami kaže na pridobitve in izgube zaradi poroke. V primerjavi s samskimi ženskami žene pogosto trpijo za depresijo, vrsto nevroz in raznimi drugimi psihološkimi problemi. Glede fizičnega zdravja so samske ženske znatno bolj zdrave kot poročene (Haralambos in Holborn, 2001, str. 642). Takšna razmerja teoretiki označujejo kot čista razmerja, ki se nanašajo »na razmere, v katerih posamezniki vstopajo v družbene odnose zaradi samih sebe oziroma zaradi tega, kar lahko iz takšnega odnosa pridobijo. Čisto razmerje obstaja le v toliko, kolikor prinaša zadovoljstvo obema partnerjema« (Giddens, 2000, str. 58). Čista razmerja naj bi bila torej odvezana družbenih determinant, veljala pa naj bi za vse vrste intimnih partnerskih razmerij, še posebej za istospolne partnerske zveze, ki niso vnaprej opredeljene s spolno delitvijo vlog in dela, kot to velja za heteroseksualne partnerske zveze. 1 1.1 Izvenzakonska zveza Alternativa zakonski zvezi je zunajzakonska zveza parov, ki niso formalno poročeni. R. Celster je sklepal, da je zunajzakonska skupnost v večini primerov le začasno obdobje: večina tistih, ki tako živijo skupaj, se slej ali prej poroči. V nekaterih primerih je eden od partnerjev ločen, a ne formalno razvezan od prejšnjega partnerja. Zato se ne more poročiti. Drugi obravnavajo obdobje zunajzakonske zveze preprosto kot poskusno zvezo in se nameravajo poročiti, če se izkaže zadovoljiva. Večina zunajzakonskih parov se namerava poročiti in to tudi stori, če ima otroke. Chandlerjeva ima drugačno stališče in pravi, da se čas, ki ga pari preživijo skupaj v zunajzakonski skupnosti podaljšuje in vse bolj se zdi, da izbirajo zunajzakonsko skupnost kot dolgoročno alternativo zakonski zvezi (Haralambos in Holborn, 2001, str. 378–379). V vseh dobah so obstajale tudi zunajzakonske partnerske in družinske skupnosti in v zadnjem času je njihovo število še naraslo. Zanimivo pa je, da se tudi zunajzakonske partnerske zveze ne obnesejo kot enakovredna oblika družinskega življenja. To velja ne glede na dejstvo, da je v mnogih razvitih deželah, tudi v Sloveniji, zunajzakonska družinska skupnost legalno enakopravna zakonski skupnosti (to seveda še ne pomeni, da je enakopravna tudi v vseh praktičnih ozirih). Zunajzakonske skupnosti so bistveno kratkotrajnejše kot zakonske. Še posebno zanimivo je to, da jih veliko na koncu preide v zakonsko skupnost. Toliko, da jih je morda bolj umestno poimenovati »predzakonske skupnosti«. Tudi novim mladim generacijam zakonska zveza še vedno več pomeni kot neformalna družinska skupnost. To ne velja samo za tiste, ki iz verskih razlogov odklanjajo zunajzakonsko družinsko življenje. Partnerski odnos in ljubezen nam pomenita v življenju toliko, da se nam zdi smiselno, da ju potrdimo s simbolno, obredno in uradno sklenitvijo zakona. Gre za formo, ki ima pomembno vsebino. Forma, simbolika in obred imajo pomembno psihološko funkcijo tudi danes. Vendar to ni edino, kar daje zakonskemu družinskemu življenju prednosti pred zunajzakonskim. Kljub legalizaciji in formalni enakopravnosti zunajzakonske skupnosti dejansko niso povsem v izenačenem položaju. Marsikdo gleda nanje s pomisleki ali pa predsodki. V družbeni stvarnosti niso sprejete kot enakovredne, dodaja Musek (1995, str. 174). 1.2 Privlačnost, ljubezen, partnerstvo Partnerski odnosi in kasnejša morebitna sklenitev zakonske zveze se običajno začenjajo srečno. Ljubezen, razumevanje in spolnost na začetku zveze le-to utrjuje. Začne se dokaj obetavno, končajo pa se velikokrat ravno obratno. Mnoga partnerstva in mnoge zakonske zveze se sčasoma zrahljajo, mnoge sčasoma prekinejo, še preden sploh normalno začnejo funkcionirati. Veliko le-teh mnogo prekmalu, že v obdobju prvih nekaj let skupnega življenja. Mnoge partnerske vezi se v zakonski zvezi ohranijo, veliko teh celo poglobi, mnoge pa se enostavno razblinijo, čeprav za seboj velikokrat puščajo žalost in bolečino. Medosebna privlačnost je izjemno pomembna v življenju posameznika in v medosebnih odnosih. Burny in Griffitt ugotavljata v svojem pregledu raziskovalnega gradiva, da je privlačnost funkcija odnosa med značilnostmi tarčne osebe in značilnostmi opazovalca samega, specifičnih lastnostih in obnašanj tarčne osebe, dražljajskih okoliščin, ki jih ni mogoče prisoditi tarčni osebi in osebnostnih karakteristik opazovalca. Med dejavniki, ki dokazano vplivajo na oceno privlačnosti partnerja so med drugim telesna, osebnostna (značajska) privlačnost in starost. Ameriški psiholog Clore (1975) je razvil model, ki pravi, da je privlačnost odvisna od čustvene in informacijske vsebine. Občutje privlačnosti se stopnjuje, če srečamo osebo nasprotnega spola takrat, ko smo fiziološko vzburjeni. Telesna privlačnost in fizični izgled sta od nekdaj veljala za pomemben dejavnik pri oblikovanju medosebnih odnosov, prijateljstva in partnerstva in seveda tudi za pomemben dejavnik pri vzbujanju ljubezni in spolne privlačnosti. Spolna privlačnost je morda najbolj opazna oblika medosebne privlačnosti. Definiramo jo lahko kot »posameznikov potencial, da vzbuja spolne želje in spolno vzburjenost pri drugih posameznikih« (Musek, 1995, str. 67–76). Ljubezen se pojavlja v najrazličnejših oblikah. To je seveda znano in po navadi nimamo težav, da bi razlikovali npr. spolno, heteroseksualno ali homoseksualno partnersko ljubezen od recimo materinske ljubezni, pa od altruistične ljubezni do bližjega. Ljubezen imamo danes za temelj partnerstva in družine. Že stari Grki so videli svet v luči dveh nasprotujočih si sil – filije in neikosa, erosa in thanatosa, zbliževanja, združevanja in življenja na eni strani ter sovraštva, razdora, nasilja in smrti na drugi strani. Od nekdaj vidimo ljubezen kot gonilno silo človeškega zbliževanja in sploh življenjskega potenciala (Musek, 1995, str. 87). Ljubezen na samem začetku zakonske zveze ni sama sebi namen, temveč naj bi bila šele uvod v dolgo življenje v družini, ki naj temelji na sreči, spoštovanju in nesebični medsebojni pomoči (Bergant, 1981, str. 190). Ljubezen pomeni mnogo več kot ugajanje in privlačnost in tudi več kot prijateljstvo. Freud (1901) je menil, da so ne le ljubezen, ampak sploh vsa pozitivna čustva izraz spolnega gona oziroma libida, psihične energije, ki jo je pripisoval temu nagonu. Ljubezen je po njegovem sublimirana oblika spolnosti, torej socialno sprejemljiv način izražanja spolnih želja (Musek, 1995, str. 87–90). Ugotovitve raziskav kažejo, da se zdi partnerska zveza mladim zelo pomembna, kajti v njej najdejo emocionalno bližino, stabilnost in varnost. Pravijo, da partnersko življenje prinaša prednost socialne integracije, socialne in emocionalne podpore, pa tudi boljši ekonomski položaj. Najpogostejše prednosti so bile: imeti družino, imeti nekoga, s katerim si deliš življenje, občutek varnosti, zaupanja. Partnerstvo danes pomeni tudi, da imata oba partnerja enake možnosti slediti lastnim interesom. Intimnost, varen in ljubeč odnos je na splošno še vedno osnova za rojevanje otrok (Ule in Kuhar, 2003, str. 104). Navezovanje tesnih medosebnih stikov je med najpomembnejšimi dogodki v življenju vsakega človeka. Tesno prijateljstvo in partnerstvo sta naravni potrebi in hkrati vrednoti, ki ju priznavajo vse kulture. Takšen partnerski odnos je navadno tudi osnova za doseganje intimnosti in osnova za spolno partnerstvo pri oblikovanju skupnega življenja (zakonskega življenja). Pri tem ni nujno, da je to odnos med partnerji nasprotnega spola, v nekaterih kulturah, zlasti v krogu zahodne kulture, se pojavljajo skupnosti istospolnih, pogosto homoseksualnih partnerjev, celo v obliki alternativnih družinskih skupnosti. Tesni partnerski odnosi se pogosto povezujejo z ljubeznijo. Vsekakor mnoge oblike ljubezni predpostavljajo partnersko bližino in intimnost. Partnerski odnosi se lahko razvijajo in oblikujejo celo življenje. Po Levingerju (1980) lahko govorimo o petih stopnjah razvoja partnerskih odnosov: privlačnost, izgradnja odnosa (vzpostavljanje vzajemnih stikov in interakcij), nadaljevanje odnosa (vzajemno angažiranje), slabšanje odnosa in prekinitev odnosa (lahko iz različnih razlogov, kot je npr. smrt (naraven način)) (Musek, 1995, str. 109–113). 1.3 Zakonska zveza v prihodnosti Angleški sociolog Fletscher (1973) opozarja, da bo tudi v prihodnosti naraščala in se še vidneje kazala težnja, da bi v zakonu združili dve funkciji: rojstvo in pa vzgojo otrok, po drugi strani pa skladno ter srečno čustveno in tovariško zvezo zakoncev. V bodočnosti se bosta celo stopnjevala ločitev in pomembnost obeh nakazanih funkcij v posameznih obdobjih zakona zaradi podaljševanja življenjske dobe in njihove vitalnosti v starejših letih ter planiranja rojstev. Mladi zakonci bodo skupne skrbi za rojstvo in vzgojo otrok opravili že v prvi polovici svojega življenja; kasneje pa bodo močno stopile v ospredje individualne čustvene in tovariške potrebe zakoncev. Tako se zakonska zveza do neke mere celo osvobaja starševskih funkcij in se v nekem obdobju posveča v vse večji meri osebni sreči ljudi (Bergant, 1981, str. 149–150). Spreminjanje maritalnega vedenja v zadnjih desetletjih najbolj zaznamujeta deformalizacija partnerskih razmerij ali pojav »silovitega vzpona neformalnih zakonskih zvez« (Beck, Beck-Gernsheim, 1999, str. 15), ki pomeni zmanjševanje socialnega pomena zakonske zveze na račun vedno popularnejših kohabitacij, in naraščanje števila razvez zakonskih zvez. Glavni razlog je verjetno ta, da individualni življenjski aranžmaji presegajo definicije, po kateri zbira podatke uradna statistika. Vemo, da na primer mladi pogosto živijo hkrati s starši in drugje, uradno prebivališče imajo v gospodinjstvu staršev, dejansko pa živijo s partnerjem ali v kakšnih drugih neformalnih oblikah sobivanja (Švab et al., 2006, str. 65). 1.4 Skrivnosti uspešnega zakona Ena največjih skrivnosti zakonske in družinske sreče je zmožnost partnerjev, da ohranijo pozitivno vzajemnost. V medsebojnih dejanjih in izmenjavah je treba ohranjati pozitivno – v besedah in dejanjih, v čustvih in izrazih. Ohranjati je treba izraze simpatije, naklonjenosti, ljubezni, zbliževanja in medsebojne pomoči, nežnosti in spolnega zanimanja. V razvoju partnerskih odnosov (Levinger, 1980) najdemo na vsaki stopnji tako pozitivne kot negativne dejavnike. V resnejših zakonskih zaostritvah in krizah je zelo pomembno, kako partnerja nanje reagirata. Lauer in Lauerjeva (1985) sta raziskala 351 zakonskih parov, ki so bili poročeni petnajst in več let. Večina izmed njih je ocenila svoj zakon kot srečnega. Od njih sta želela izvedeti, čemu najbolj pripisujejo zakonsko srečo. Najbolj pogoste razlage sta razvrstila v štiri kategorije: prijateljstvo, medosebna predanost in navezanost, podobnost in pozitivna čustva v medsebojnem odnosu. Srečni življenjski slog se kaže v socialnih odnosih, pri delu in pri sprostitvenih oziroma zabavnih dejavnostih, meni Musek (1995, str. 149–154). Skrivnost uspešnega zakona je potrebno iskati v medsebojnem razumevanju partnerjev, medsebojnem spoštovanju potreb in zahtev, ki se kažejo v okviru skupnega življenja. Izkušnje kažejo, da je zakonsko življenje vrednota vse dotlej, dokler se partnerji v zakonski zvezi zavedajo vloge, ki jo s prestopom v »zakonski stan« prevzemajo. Kakor hitro se začnejo »krhati« življenjsko pomembni odnosi, kot so spoštovanje, sprejemanje drugačnosti, ljubezen, komunikacija, zakon počasi izgublja na svoji vrednosti. 3 Razveza zakonske zveze in materinstvo Ogroženost sodobne zakonske zveze zadeva očiten porast razpadov zakonskih zvez. Lahko jih razdelimo v tri glavne kategorije (Haralambos in Holborn, 2001, str. 379): - razveza, ki se nanaša na formalno-pravno ukinitev zakonske zveze, - ločitev, s katero razumemo fizično ločitev zakonskih partnerjev, ki tako ne prebivata več skupaj in - tako imenovane prazne zakonske zveze, kjer partnerja živita skupaj, pravno ostajata poročena, vendar obstaja njuna zveza le kot formalnost. Razveza oziroma prekinitev pravnega partnerskega razmerja postaja običajen del družinskega poteka. Največ razvez naj bi bilo med mlajšimi odraslimi pari z majhnimi otroki, ki se razvežejo že v prvih letih zakonske zveze. Razvezam, še posebej, če se zgodijo zgodaj v življenjskem poteku, pogosto sledi reorganiziranje družin in velik delež otrok doživi ponovno poroko enega, če ne že obeh staršev. Statistični podatki za Slovenijo kažejo naraščanje razvez zakonskih zvez in verjetno lahko pričakujemo nadaljevanje takšnega trenda. Žal razen uradne statistike v Sloveniji v zadnjem času ni bila opravljena nobena sociološka raziskava, ki bi družinsko življenje proučevala z vidika razvez in reorganiziranja družin kot segmenta družinskega poteka. Po ocenah naj bi bilo v Sloveniji okoli 30 % reorganiziranih družin (Rener, Švab, 1998); glede na družinske trende je mogoče pričakovati, da bo njihov delež naraščal. Oblikovanje reorganiziranih družin prinaša veliko sprememb tudi v razmerjih znotraj družine in med različnimi družinami. Reorganizirane družine vzpostavljajo nova družinska razmerja in prakse, ki jih prej nismo poznali (Smart, Neale, 1999). Reorganiziranje družin na primer prinaša razlikovanje med biološkim očetom in »novim« socialnim očetom. Ta razmerja niso nujno nekonfliktna, kažejo pa, da se družinsko življenje spreminja in pluralizira na povsem nove načine (Švab et al., 2006, str. 67). Reorganiziranje družine pa seveda ne prinaša le razlikovanje med biološkim očetom in »novim« socialnim očetom, temveč tudi med nebiološko materjo in »novo« socialno materjo. Potrebno je poudariti, da veliko otrok po razvezi zakonske zveze ostaja tudi z očeti in se situacija, podobna vlogi očeta pojavlja tudi v vlogi nebiološke matere. Tudi ta razmerja niso nujno nekonfliktna. 2 2.1 Prenehanje zakonske zveze Prenehanje zakonske zveze je v sodobni družbi običajen postopek, ko se partnerja, ki sta v preteklosti sklenila zakonsko zvezo, sporazumno ali na željo enega od njiju odločita, da jo prekineta. Sporazumna razveza zakonske zveze Sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma zakoncev, če sta se sporazumela o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s staršema v skladu z določbami tega zakona in če sta predložila v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Preden sodišče razveže zakonsko zvezo, mora ugotoviti, ali je s sporazumom zakoncev poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih otrok ter za stike med otroki in staršema v skladu s koristjo otrok ter pridobiti o tem mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen (64. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razveza zakonske zveze zaradi nevzdržnosti Če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze (65. člen ZPP). Eden od načinov prenehanja zakonske zveze je tudi razveza. Pojavlja se istočasno s sklepanjem zakonske zveze. V dosedanjem razvoju družbe je bilo veliko različnih pogledov na razvezo zakonske zveze. Vsi ti pogledi se lahko razdelijo v dve skupini: popolna svoboda razveze zakonske zveze do absolutne nerazveze zakonske zveze. V antični Grčiji je bila razveza popolna svoboda moža, ki je lahko ženo celo nagnal od doma ali jo celo poročil z drugim moškim. Rimsko pravo je dovoljevalo svobodo razveze v korist moža (repudium). Kanonsko pravo katoliške cerkve trdi, da se zakonska zveza ne more razvezati. Razveza zakonske zveze je resen problem sodobne družbe. Število razvez je vedno višje. To pušča velike posledice na zakonskih partnerjih kakor tudi na otrocih (Sociološki leksikon, 1982, str. 540–541). 1 2 2.1 2.1.1 Vzroki za porast razvez zakonskih zvez Vzroke za razpade zvez lahko najdemo v pravnih, kulturnih in verskih spremembah, v spremenjenih stališčih žensk, ki več niso pripravljene živeti v ponesrečenih zakonskih zvezah, in v izredno visokih pričakovanjih. Gidens (1992, str. 112) višji ekonomski neodvisnosti žensk dodaja tudi večje možnosti za oblikovanje lastnega gospodinjstva po prenehanju zveze ter potrjuje tezo o manjšem negativnem etiketiranju v zadnjem obdobju. Razpadi zakonskih zvez niso enakomerno porazdeljeni med prebivalstvo: spremembe, ki vplivajo na pogostost razpadov zakonskih zvez, ne vplivajo na vse člane družbe na enak način, temveč pri tem posreduje družbena struktura. V ZDA obstaja obratno sorazmerje med dohodkom in razpadom zakonske zveze: nižji je dohodek družine, večja je pogostost ločitev in razveze. Podobne razmere so v Veliki Britaniji. Pogostost razvez je posebno visoka med nekvalificiranimi in nezaposlenimi, kar kaže, da je lahko materialna stiska pomemben dejavnik. Pogoste so razveze tudi med manualnimi delavci, čeprav imajo kvalificirani manualni delavci manjšo pogostost razvez kot rutinski beloovratniški delavci. Obstaja obratna sorazmernost med starostjo ob poroki in razvezo: nižja je starost ob poroki, večja je pogostost razveze (Haralambos in Holborn, 2001, str. 383–384). Število razvez zakonskih zvez je v porastu v civiliziranih državah sveta. Kot vzrok navajajo liberalizacijo zakonodaje, spremenjene ekonomsko-socialne razmere in proizvodne odnose, naglo urbanizacijo, nastajanje in rušenje patriarhalnih odnosov, menjavo mentalitete ljudi, večjo emancipacijo žena, težnjo za individiualizmom in spremenjena stališča do seksualnosti. Najpomembnejši razlog je množična nevrotičnost, ki se kaže predvsem v nezmožnosti prilagajanja, brez katerega ni mogoče doseči trajnega in skladnega zakona, in ki je karakteristična za današnji svet, ugotavlja Mladenović (1981, str. 214). 2.1.2 Sklenitve zakonskih zvez in razveze v Sloveniji v letu 2011 V letu 2011 je bilo sklenjenih 6.671 zakonskih zvez oziroma za 2,2 % več kot v letu 2010. Na 1000 prebivalcev so bile sklenjene 3,3 zakonske zveze. Največ porok se sklepa v pomladno-poletnih mesecih. Največ sklenjenih zakonskih zvez je bilo zabeleženih v maju, in sicer 984 oziroma 14,8 %. Zakonsko zvezo je prvič sklenilo 5.966 ženinov (89,4 %) in 6.029 nevest (90,4 %). Povprečna starost ženina je bila 34 let. Nevesta je bila v tem letu v povprečju tri leta mlajša od ženina in je bila stara 31,2 leta. Ob sklenitvi prve zakonske zveze je bila povprečna starost ženinov 31,4 leta, medtem ko je bila povprečna starost neveste ob prvi poroki še pod 30 let starosti (29,1 leto). 5.215 ali 78,2 % v letu 2011 sklenjenih zakonskih zvez je bilo sklenjenih med ženinom in nevesto, ki sta bila oba slovenska državljana. Od zakonskih zvez, ki so jih državljani Republike Slovenije sklepali s tujimi državljani, jih je bilo 693 (10,4 %) takih, ki so bile sklenjene med ženinom, ki je bil državljan Slovenije, in nevesto, ki je bila državljanka neke druge države. V letu 2011 je bilo 64 različnih državljanstev nevest, s katerimi so se poročili slovenski ženini. Med temi nevestami jih je bilo 62,9 % iz ene od držav nekdanje Jugoslavije. 694 zakonskih zvez (10,4 %) pa je bilo sklenjenih med nevestami, ki so bile državljanke Slovenije, in ženini, ki so bili državljani neke druge države. Ženini 74 različnih državljanstev so sklenili zakonsko zvezo s slovensko nevesto. Med njimi jih je bilo dve tretjini iz držav nekdanje Jugoslavije. V letu 2011 se je razvezalo 2.298 zakonskih zvez ali za 5,4 % manj kot v letu 2010. Stopnja razvezanosti je znašala 1,1. Na 1000 sklenitev zakonskih zvez je bilo 344 razvez. Mož je bil ob razvezi star povprečno 45,2 leta, žena pa 42,1 leta oz. tri leta mlajša. Vse več zakonskih zvez se razveže po dalj časa trajajoči zakonski skupnosti. Skoraj polovica v letu 2011 razvezanih zakonskih zvez (49,8 %) je bilo takih, ki so se razvezale po več kot 15 letih zakonske zveze, 17,5 % je bilo takih, ki so se razvezale po manj kot petih letih zakona, 1 % pa je bilo takih, ki so se razvezale že v prvem letu zakona. V 1.112 ali 48,4 % razvezanih zakonskih zvez izmed tistih, ki so se razvezale v letu 2011, ob razvezi ni bilo vzdrževanih otrok. V preostalih 1.186 zakonskih zvezah, ki so se razvezale v letu 2011, pa je pred razvezo staršev živelo 1.836 vzdrževanih otrok. Med temi so bile najštevilnejše tiste, v katerih je živel en vzdrževani otrok (takih je bilo 27,5 %). V letu 2011 je bilo v Sloveniji registriranih 15 istospolnih partnerskih skupnosti, in sicer 7 moških in 8 ženskih istospolnih partnerskih skupnosti. Tabela 5: Sklenitve in razveze zakonskih zvez, Slovenija, 2011 (http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4814) 1980 1990 2000 2010 2011 Sklenitve zakonskih zvez 12.377 8.517 7.201 6.528 6.671 Razveze zakonskih zvez 2.309 1.858 2.125 2.430 2.298 Na 1000 prebivalcev sklenitve zakonskih zvez 6,5 4,3 3,6 3,2 3,3 razveze zakonskih zvez 1,2 0,9 1,1 1,2 1,1 Razveze na 1000 sklenitev zakonskih zvez 186,6 218,2 295,1 372,2 344,5 Povprečna starost ženina 27,5 28,7 31,4 33,7 34,0 neveste 24,1 25,4 28,4 30,8 31,2 Ob prvi sklenitvi zakonske zveze ženina 25,5 26,6 29,4 31,2 31,4 neveste 22,5 23,8 26,6 28,6 29,1 Tabela 6: Registrirane istospolne partnerske skupnosti, Slovenija, 2011 (http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4814) 2007 2008 2009 2010 2011 Skupaj 8 2 11 9 15 med moškima 6 1 7 4 7 med ženskama 2 1 4 5 8 2.1.3 Sklenitve zakonskih zvez in razveze v Sloveniji v letu 2012 Število sklenitev zakonskih zvez je v letu 2012 prvič po letu 2002 znova preseglo 7.000; zakonsko zvezo je sklenilo 7.057 parov, ali 5,8 % več kot v letu 2011. Na 1.000 prebivalcev je bilo sklenjenih 3,4 zakonske zveze. Povprečna starost ženinov ob sklenitvi zakonske zveze v letu 2012 je bila 34,3 leta (ob sklenitvi prve zakonske zveze 31,5 leta). Neveste so bile v povprečju tri leta mlajše; njihova povprečna starost ob sklenitvi zakonske zveze je bila 31,5 leta (ob sklenitvi prve zakonske zveze pa 29,8 leta). Prvo zakonsko zvezo je v letu 2012 sklenilo 6.315 ženinov (89,5 %) in 6.311 nevest (89,4 %). Za 5.949 parov pa je bila to prva zakonska zveza za oba skupaj, za ženina in za nevesto. Sklepanje zakonskih zvez se vse bolj pomika v višje starostne skupine, kar je razvidno iz števila sklenjenih zakonskih zvez na tisoč prebivalcev po starostnih skupinah ženina in neveste. Pred dvema desetletjema, v letu 1992, je 38 ženinov na tisoč moških sklenilo zakonsko zvezo v starostni skupini od 20 do 24 let, v letu 2012 jih je v isti starostni skupini sklenilo 8. Največ ženinov je leta 2012 sklenilo zakonsko zvezo v starostnih skupinah od 25 do 29 let in od 30 do 34 let. Razlike so še bolj izrazite pri nevestah. Leta 1992 je 61 nevest na tisoč žensk sklenilo zakonsko zvezo v starostni skupini 20–24 let, leta 2012 jih je v isti starostni skupini sklenilo 18. Pri 5.602 porokah (80 %) v letu 2012 sta bila oba, ženin in nevesta, državljana Slovenije. Pri 699 porokah (10 %) je ženin, ki je bil državljan Republike Slovenije, sklenil zakonsko zvezo z nevesto, ki je bila državljanka ene od 60 drugih držav (med temi je bilo največ državljank Bosne in Hercegovine). Pri 663 porokah (9 %) je nevesta, ki je bila državljanka Republike Slovenije, sklenila zakonsko zvezo z ženinom, ki je bil državljan ene od 53 drugih držav (med temi je bilo največ državljanov Bosne in Hercegovine). V letu 2012 se je razvezalo 2.509 zakonskih zvez ali za 9,2 % več kot v letu 2011. Povprečna starost moža ob razvezi je bila 45,5 leta, povprečna starost žene ob razvezi pa 42,6 leta. Vse več zakonskih zvez se razveže po dalj časa trajajoči zakonski zvezi. Med tistimi, ki so se razvezale v letu 2012, se jih je skoraj polovica (49,5 %) razvezala po več kot 15 letih trajanja zakonske zveze; vsaka šesta med temi se je razvezala po manj kot petih letih zakona, 1 % pa se jih je razvezal že v prvem letu zakona. Med zakonskimi zvezami, ki so se razvezale v letu 2012, je bilo 1.242 ali 49,5 % takih, v katerih ob razvezi ni bilo vzdrževanih otrok. V preostalih 1.267 v letu 2012 razvezanih zakonskih zvezah je ob razvezi živelo 1.997 vzdrževanih otrok. Polovica teh otrok je bila ob razvezi dodeljenih materam (49 %); obema staršema jih je bilo dodeljenih 30,1 %, očetu pa 9,2 %. V Sloveniji je bilo v letu 2012 registriranih 11 istospolnih partnerskih skupnosti, in sicer 8 moških in 3 ženske istospolne partnerske skupnosti. Graf 2: Sklenitve in razveze zakonskih zvez, Slovenija (http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5583) Tabela 7: Sklenitve in razveze zakonskih zvez, Slovenija (http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5583) 1982 1992 2002 2011 2012 Sklenitve zakonskih zvez 11.689 9.119 7.064 6.671 7.057 Razveze zakonskih zvez 2.537 1.966 2.457 2.298 2.509 Na 1.000 prebivalcev sklenitve zakonskih zvez 6,1 4,6 3,5 3,3 3,4 razveze zakonskih zvez 1,3 1 1,2 1,1 1,2 Razveze na 1.000 sklenitev zakonskih zvez 217 215,6 347,8 344,5 355,5 Povprečna starost ženina 27,6 29,3 32,3 34 34,3 neveste 24,2 26,1 29,2 31,2 31,5 Povprečna starost ob sklenitvi prve zakonske zveze ženina 25,7 27,1 30,1 31,4 31,5 neveste 22,6 24,2 27,4 29,1 29,8 Tabela 9: Registrirane istospolne partnerske skupnosti, Slovenija (http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5583) 2008 2009 2010 2011 2012 Skupaj 2 11 9 15 11 med moškima 1 7 4 7 8 med ženskama 1 4 5 8 3 2.2 Razlogi za razvezo Slovenija je razvezo zakonske zveze uredila v 7. točki II. Dela ZZZDR pod naslovom »Prenehanje zakonske zveze« v 64. in 65. členu zakona. Med načini za prenehanje zakonske zveze so v 63. členu našteti: smrt enega zakonca, razglasitev enega zakonca za mrtvega in razveza zakonske zveze. Tudi Slovenija ne pozna več kombinacije krivdnega značaja z načelom omajanosti zakonskega razmerja, temveč je v celoti prešla na sistem omajanosti zakonskega razmerja. Kot razvezni razlog pa je uvedla nevzdržnost zakonske zveze. To pa je tudi edini razvezni razlog, ki ga pozna. Slovenija je v ZZZDR uredila tudi sporazumno razvezo (Geč – Korošec, Kraljić, 1997, str. 103). Obstaja zveza med verjetnostjo, da se posamezniki razvežejo in zakonskim položajem njihovih staršev. Če ima en zakonec ali oba starše, ki so ali so bili razvezani, obstaja večja možnost, da se bo njuna zakonska zveza končala z razvezo. Običajna razlaga je, da konflikt v zakonskih zvezah povzroča psihološko nestabilnost pri otrocih, ki to nestabilnost izrazijo v lastni zakonski zvezi. N. Hart dokazuje, da lahko izkustvo razvezanih staršev zmanjša tudi posameznikovo naklonjenost do razveze. Poleg tega je za razvezane starše bolj verjetno, da če je že ne bodo spodbujali, vsaj ne bodo izražali tako močnega nasprotovanja razvezi kot nerazvezani starši. Možnosti za razpad zakonske zveze se povečajo, če imata zakonca različno socialno poreklo, če na primer prihajata iz različnih razredov ali etničnih skupin. Konflikt je lahko posledica pričakovanj partnerjev glede na vloge, ki izvirajo iz subkulture posamezne družbene skupine. Mnoge raziskave so pokazale tudi razmerje med posameznimi poklici in veliko pogostostjo razvez. Hartova ugotavlja, da imajo na primer vozniki tovornjakov na velike razdalje, trgovski potniki ter nekateri inženirji in tehniki, katerih delo zahteva pogosto ločenost od zakonskih partnerjev, v povprečju večjo pogostost razvez (Haralambos in Holborn, 2001, str. 384). 2.2 2.2.1 Faze, v katerih se znajde ženska po razvezi zakonske zveze Po razvezi zakonske zveze se oba partnerja znajdeta v težavni situaciji, iz katere skušata čim prej. Vsekakor je pot težavna, polna bolečine, razočaranj in tudi jeze. Zraven so največkrat tudi otroci, zaradi katerih se vse še toliko bolj zapleta. Težko je najti pravi odgovor, kdo je v nastali situaciji bolj obremenjen, prizadet in razočaran, moški ali ženska. Odgovor smo skušali najti v naslednjih razlagah. Realnost življenja po razvezi Preko faz aktivnega krvavenja, evforije, mrzličnega hitenja, zaverovanosti v delo, doživetij novih postljubezenskih bolečin, samozaupanja, depresije po uspehu do iskanja, zorenja in najdenja svoje prave osebnosti. Razveza zakonske zveze je, kljub temu da je vsesplošno sprejeto dejstvo sodobnega sveta, še vedno ena najhujših stresnih situacij, ki emocionalno in zdravstveno negativno močno vpliva na vse udeležene. Običajno se izpostavlja težak položaj otrok, ki so brez krivde postavljeni v situacijo izbire enega izmed (običajnih) ljubljenih oseb. Osamljenost, razočaranost, samoto, izgubljenost ob množici sprememb pa doživljata oba (včasih le eden) udeležena zakonska partnerja. Množičnost razvez in poglavitni vzroki Število razvez zakonskih zvez je v porastu v vseh civiliziranih državah sveta. Tako A. Charlish (1998) piše, da se na Švedskem, Danskem in v Veliki Britaniji dva od petih zakonov končata z ločitvijo, v ZDA in Rusiji preživi le eden od dveh zakonov, v južnoevropskih državah je neuspešen eden od desetih zakonov; tudi v Sloveniji je, če primerjamo število razvez in sklenjenih zakonov, razmerje ena proti štiri. Kot vzrok navajajo liberalizacijo zakonodaje, spremenjene ekonomsko-socialne razmere in proizvodne odnose, naglo urbanizacijo, nastajanje in rušenje patriahalnih odnosov, menjavo mentalitete ljudi, večjo emancipacijo žena, težnjo za individualizmom in spremenjena stališča do seksualnosti. Najpomembnejši razlog je množična nevrotičnost (kaže se predvsem v nezmožnosti prilagajanja, brez katerega ni mogoče doseči trajnega in skladnega zakona), ki je karakteristična za današnji svet. Listo najpogostejših vzrokov je naredil P. Hauck in je rezultat ankete, opravljene v njegovi svetovalnici. Vzroki za zakonske spore, ki lahko pripeljejo tudi do ločitve, so: ukazovanje, hudovanje, jeza, neuvidevnost, zavračanje, pasivnost, odvisnost, spolnost, družina in nevrotično vedenje. Praksa kaže, da je največji odstotek razvez prvih pet let zakona. V tem obdobju partnerja šele spoznavata drug drugega, postavlja se vprašanje otrok, ki je eno izmed ključnih vprašanj; še pomembnejše postane, če se iz kakršnih koli razlogov želja po otrocih ne uresniči. Etape v življenju ženske po razvezi zakonske zveze Napolitane in Pellegrino (1988) sta raziskovali obdobja po razvezi zakonske zveze pri ženskah v ZDA in trdita, da zorenje razvedene in osamljene ženske poteka v fazah, v kateri naleti na uspehe in neuspehe, na svetle in sive dneve. V knjigi Living and Loving after Divorce poskušata razbliniti mišljenje o osamljenosti v teh težavah, razložiti, da so faze del običajnih modelov emocionalnega okrevanja in da je vse, kar v teh fazah doživljajo, le razumljiva reakcija na stresno situacijo, ki jo povzroči razveza zakonske zveze. Avtorici sta odkrili osem faz, katerih zaporedje lahko variira med seboj, prav tako je mogoče, da katera izmed faz izpade. Faze so naslednje: - aktivno trpljenje, - evforija, - mrzlično hitenje, - osredotočenost na delo, - postljubezenske bolečine, - samozaupanje, - depresija po uspehu in - iskanje svoje prave osebnosti. V nadaljevanju predstavljamo kratek opis vsake izmed naštetih faz. Faza aktivnega trpljenja Ker je bilo obdobje pred razvezo zakonske zveze zelo naporno, težko in dramatično obdobje, za njim nastopi iskanje možnosti za ponovno ureditev razmer, hrepenenje po možu, urejeni družini in končno sprijaznjenje z dejstvom samote. To obdobje je polno gneva in depresij, ki se jih je potrebno otresti. Ženska težko prenese pogled na mlad zaljubljen par, otrok ni moč krotiti, tehnične stvari v hiši in okrog nje ne delujejo več, a ni nikogar, ki bi jih znal popraviti. Ostajajo služba, skrb za otroke, težave in samota. Aktivno trpljenje je čas katarze, v katerem ženska preučuje nekdanji partnerski odnos in dopušča svojim občutkom, da privrejo na plan. Ravno to je pogoj za nadaljnje ozdravljenje. Pomembno je, da se v času trajanja te faze ženska ne obremenjuje z nikakršnimi novimi odgovornostmi. Narediti mora vse, da se počuti bolje. To lahko doseže tudi z drobtinicami (odhod v kino ali gledališče, večerja s prijateljico, nakup revije, časopisa, nove kozmetike). Zelo pomemben je razgovor z ljudmi, katerim zaupa. Pomembno je, da razvezana ženska ne poskuša ponovno aktivno zaživeti v družbi vse do tedaj, dokler ni za to popolnoma pripravljena. Velik odstotek žena, ki so v fazi aktivnega trpljenja, je pred tem, da gredo v bolnico ali pa se tam tudi znajdejo. Najpogosteje imajo rano na želodcu ali bolujejo za astmo; torej zbolijo za boleznimi, ki so v bližnji zvezi s stresom. V tem obdobju se pojavijo tudi težave z nespečnostjo (prav tam). Evforija To je obdobje, v katerem se žena zave, da je zopet svobodna. Ponovno optimistično gleda na prihodnost, verjame, da bo odslej njeno življenje veličastno, veselo, brezskrbno. V njem se bo poročila z moškim iz pravljice, ki jo bo ljubil, ji ugajal in jo cenil. To je tudi čas, ko je srečna, da je njen bivši mož vzel kovčke in odšel. V tej fazi je ženska tako prežeta s pozitivnimi občutki in občutki velikanskih možnosti, da ne posveča dovolj pozornosti vsakodnevnim pravnim in finančnim nedoslednostim, storjenim v tem obdobju, zato mora včasih le-te odplačevati še mnoga leta. Prenehanje obdobja lahko povzroči razočaranje v novi ljubezni, zavrnitev prošnje za zaželeno službo, novica o nekdanjem soprogu ... (prav tam). Mrzlično hitenje V tretji fazi je vse tempirano. Služba, otroci, kuhanje, pospravljanje, spanje in izhodi. Žena odhaja z doma, če se ali tudi če se ne počuti dobro. Ni pomembno, da se je prehladila, da je izčrpana, da že več mesecev ni pospravila stanovanja. Nič ni pomembno. Obsedena je z mislijo, da bo za vedno ostala sama. Kjer koli je, potrebuje glasno glasbo, bučen smeh in žvenket kozarcev. Polna je energije, ki kar izpareva. Boji se za vsak izgubljen trenutek. Naglica je kot narkotik, ki ji pomaga, da reši bolečine. Tudi to hitenje je za posamezne ženske lahko pozitivno, saj lahko v tem obdobju pridobijo samozaupanje. Ponovno dobijo občutek, da so zanimive in privlačne. Na koncu tega obdobja se večina žena izčrpa, vse kar počnejo, postane prazno in brezizhodno, čas teče, nemir in tesnoba popuščata; ob koncu faze se razvije občutek sposobnosti za začetek mirnejšega in stabilnejšega življenja. Ne obremenjuje jih več samota, vedno bolj so pripravljene svoj čas kreativno uporabiti (prav tam). Osredotočenost na delo Skozi četrto fazo gre malo število žena. Te, ki gredo, pa sebi dopuščajo zelo malo zadovoljstva, sprostitve ali vznemirjenj. Svojo pozornost usmerijo na zaposlitev, materinstvo ali zaključek šole. Opredelitev, da žena to obdobje porabi za delo ali šolanje, je lahko najboljši izbor. Zaverovanost v delo v tem obdobju lahko povzroči, da žene sebi odrekajo osebno življenje in množico drobnih stvari (nove prijatelje, nova področja samorazvoja), ki jih lahko status samske ženske ponudi. Odmik od družbenega življenja je lahko tudi nujen, saj lahko s pomočjo njega človek uresniči nek svoj cilj ali uredi svoj ekonomski položaj. To obdobje je samo začasno in ne sme trajati predolgo (prav tam). Postljubezenske bolečine Zaključek prve pomembne ljubezni po razvezi lahko pripelje do velikih razdiralnih kriz. Nekatere ženske trpijo v bistvu bolj zaradi smrti prvega ljubezenskega odnosa kot zaradi smrti lastnega zakona. Možno je, da ženske nobeden moški ne bo prizadel globlje, kot jo je prvi moški po razvezi. Poglavitni vzrok je dejstvo, da večina žena, ki so bile v nesrečnem zakonu, sanja o moškem, ki jim bo vračal ljubezen. Upajo, da bo življenje po razvezi boljše, lažje in lepše. Ko se prva ljubezen konča, to deluje kakor razblinjenje velikih sanj. V tem obdobju mora ženska proučiti svoje ravnanje in ravnanje partnerja. Največkrat tudi spozna, da je bilo bolečino, kakor koli je bila velika, vredno pretrpeti, saj v prihodnje ne bo dopuščala moškim, da jo tako prizadenejo, ter da je obenem iz bolečine pridobila moč, pogum in kreativnost (prav tam). Samozaupanje Kar 90 % žena gre skozi šesto fazo, v kateri ne občutijo več psihičnega pritiska in stisk. Čeprav je to eno izmed najsrečnejših obdobij, ta faza ni tako ekstremna, kakor so bile prve tri. V njo se ne da priti takoj po razvezi; najprej je potrebno preživeti določene ekstreme, da bi lahko ponovno pridobili samozaupanje. Faza samozaupanja je dober, naraven in konstruktiven čas, v katerem ženska prvič po razvezi občuti, da živi složno, urejeno življenje brez velikanskih sprememb prejšnjih obdobij. Za mnogo žena je to obdobje največje življenjske zrelosti. Zorijo, ustvarjajo in odkrivajo svoje potenciale. To je doba dosežkov, moči, samozadostnosti in posvečenosti določenim ciljem. V nasprotju s fazo hitenja, v kateri so bile pomembne številke osvojenih moških, v tem obdobju žene iščejo globlje odnose. Mnoge odkrijejo, da sta njihova svoboda in neodvisnost tako vznemirljivi, da je stopanje v nov zakon zadnja stvar, ki bi si jo želele. Novi cilji, nove aktivnosti in novi prijatelji lahko pripomorejo k temu, da se žena počuti kot popolnoma nova oseba (prav tam). Depresija po uspehu Najtežje obdobje prihaja šele takrat, ko so določeni cilji doseženi. Pojavijo se dolgčas, ravnodušnost in praznina. Ta faza traja najpogosteje tri do štiri tedne ali dva do tri mesece, možno je tudi, da se večkrat ponovi. Depresija se pojavi, ko ženske ugotovijo, da se kljub temu, da so bili doseženi mnogi cilji in uspehi, še vedno ne počutijo prijetno, kvečjemu odtujeno. Ponovno se pojavijo hrepenenja po moškem, ljubezni in nežnosti v življenju. Najboljše, kar lahko žena naredi v tem obdobju je, da veliko razmišlja in proučuje svoje življenje; ne sme se povleči vase, ker bi le-to samo poslabšalo njeno depresijo. Mora se truditi, da bo zaposlena z nečim in da bo vnesla v vsak dan svojega življenja veliko količino zadovoljstva (prav tam). Iskanje svoje prave osebnosti Kdo sem jaz in zakaj obstajam? Poglavitno vprašanje, ki si ga žena postavi v osmem obdobju, pride običajno šele štiri do pet let po razvezi. Kaos, vznemirjenja in bolečine so mimo, prihaja mirnejše obdobje, ki je motivirano z željo po osebni rasti. Nekatere izmed žena se v tem obdobju zatekajo k raznim religijam, njihovim sektam in meditaciji samo zato, da bi si odgovorile na vprašanja, ki jim jih postavlja življenje. Potreba po mrzličnem iskanju partnerja je presežena, naučile so se biti same. Na prejšnja obdobja gledajo kot na humor, v katerega se ne želijo več vrniti. Morda si še vedno želijo življenje v dvoje, vendar ne sanjarijo več o sanjski ljubezni. Življenje se je uravnovesilo, postalo je zopet rutina z majhnimi vzponi in padci. Žena v tem obdobju pripada sebi. Status razvezane ženske ji omogoča, da odkrije, kdo pravzaprav je, saj se ji več ni treba prenarejati, da bi ugajala možu. V tem obdobju se spremeni njeno mentalno zdravje, odnosi do moških, kariere, lastnih otrok, do lastne kreativnosti in osebnega duhovnega zorenja (Napolitane in Pellegrino, 1988). Napredovanje iz faze v fazo bo ženi dajalo občutek večje moči. Zavedela se bo, da je smisel življenja v zorenju preko najrazličnejših preizkušenj, od katerih so nekatere boleče, druge pa krasne in vznemirljive. Vsaka žena je sposobna, da izgradi sebi zadovoljiv način življenja, vendar sta potrebna čas in napor, da to doseže. Najpomembnejše, kar lahko samsko življenje posamezniku da, je to, da se človek nauči sprejemati samega sebe in da ve, da je za srečo potrebno nekaj narediti; potrebno je biti aktiven, dati razmah svoji kreativnosti in imeti okrog sebe ljudi, ki jim nekaj pomenite in kateri vam nekaj pomenijo, navaja Kandrič (2002, str. 36). 2.2.2 Pravni vidiki materinstva po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze Sloveniji V mnogih primerih je razveza želja enega izmed zakonskih partnerjev, zato le-ta pogosto močno prizadene pričakovanja in interese drugega partnerja, ki je po pravilu frustriran. Zelo redki so zakoni, v katerih se partnerja razideta brez globljih travmatičnih posledic, ki se nanašajo vsaj na enega izmed njiju. Za relativno zrelo osebnost pomeni razveza zakonske zveze, tudi če jo je le-ta zahtevala, močno psihično obremenitev. Za nezrele osebnosti je razveza zakonske zveze samo eno izmed mnogih neuspešnih življenjskih dejanj (Mladenović, 1981, str. 217). V vsaki družbi obstajajo določena pravila, na osnovi katerih obstaja možnost prekinitve zakonske zveze, naj bo to zaradi nezvestobe, nesposobnosti ženske, da rojeva sinove ali nesposobnosti moža, da preskrbi družino ali zaradi kakšnega drugega razloga. Na osnovi tega pravno gledano obstajata dva tipa argumentacije razveze. Eni pravni sistemi imajo institut krivde, sodobni pravni sistemi ga izključujejo; tudi slovenski. Pri nas zakonska zveza preneha s smrtjo enega zakonca, z razglasitvijo enega zakonca za mrtvega in z razvezo zakonske zveze (ZZZDR, čl. 63, 2004). Slovenska država v ustavi varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino. Tukaj gre za storitve in dajatve socialnega varstva, predšolskega in šolskega sistema, za delovno varstvo. 2.2.3 Dodelitev otroka Že pred, posebej pa po razvezi zakonske ali izvenzakonske zveze, v kateri so se rodili otroci, je velikokrat v ospredju vprašanje, komu dodeliti otroka. Na osnovi zakona naj bi otrok pripadal tistemu od staršev, ki je sposoben skrbeti zanj v vseh zahtevanih okvirih, pri tem pa ne sme biti drugemu od staršev kratena pravica do stiskov z otrokom. Zaradi stisk, v kateri se znajde otrok ob razvezi staršev, je temu področju v tem času potrebno otroku posvečati še posebno pozornost. Razmerje staršev do otrok po razvezi ureja 64. člen ZZZDR, ki vnese v sodbo tudi sporazum zakoncev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. Na osnovi sodne prakse se pri odločanju skrbništva skrbi, da se otrok dodeli tistemu staršu (ob izpolnjenih ostalih pogojih), pri katerem že živi, saj je potrebno še posebej paziti, da se otroka ne iztrga iz šolske in prijateljske sredine (Geč-Korošec, Kraljič, 1997, str. 115–116). V pravdnih postopkih se pogosto izdajo tudi začasne odredbe, po katerih se otrok dodeli v varstvo enemu od staršev, drugi pa mora medtem plačevati za preživljanje mladoletnih otrok. Začasne odredbe veljajo do pravnomočnosti sodbe, s katero sodišče odloča o razvezi in priznanju preživnine mladoletnih otrok. Ob tem pritožba na začasno odredbo ne zadrži njene izvršbe (Rupel, 1994, str. 67). Tabela 10: Razveze zakonskih zvez glede na to, komu so bili dodeljeni otroci, 2011 (https://www.stat.si/letopis/2012/04_12/04-22-12.htm) Število vzdrževanih otrok Trajanje zakonske zveze (leta) Število vzdrževanih otrok Skupaj pod 1 1 2 3 4 5‒9 10‒14 15‒19 20‒24 25 + SKUPAJ 2298 24 68 95 107 107 432 321 322 333 489 SKUPAJ 0 1112 24 57 64 61 49 130 45 63 194 425 0 1 632 - 9 24 36 41 155 103 107 106 51 1 2 480 - 2 6 9 14 137 149 125 26 12 2 3 56 - - 1 - 3 9 19 18 6 - 3 4 + 18 - - - 1 - 1 5 9 1 1 4 + Tabela 11: Razveze zakonskih zvez glede na to, komu so bili dodeljeni otroci, 2012 (https://www.stat.si/letopis/2013/04_13/04-22-13.html) Število vzdrževanih otrok Trajanje zakonske zveze (leta) Število vzdrževanih otrok Skupaj Pod 1 1 2 3 4 5‒9 10‒14 15‒19 20‒24 25 + SKUPAJ 2509 25 76 89 114 124 452 388 340 336 565 SKUPAJ 0 1242 24 62 54 72 65 146 61 73 186 499 0 1 632 1 9 27 31 40 145 115 109 107 48 1 2 551 - 5 5 11 17 144 170 141 41 17 2 3 75 - 3 - 2 15 38 15 1 1 3 4 + 9 - - - - - 2 4 2 1 - 4 + Iz Tabel 10 in 11 izhaja, da se število razvez in s tem tudi meja glede na to, komu so bili otroci dodeljeni, počasi viša. 2.2.4 Preživnina V razvezni sodbi je potrebno določiti tudi vprašanje preživljanja otrok po prenehanju zakonske oziroma izvenzakonske zveze. Preživnina se določa za mladoletne in tudi za polnoletne otroke, ki študirajo ter izpolnjujejo študijske obveznosti, in za polnoletne otroke, ki so zaradi telesne ali duševne prizadetosti nesposobni, da bi sami pridobivali sredstva za življenje. V primeru sporazumne razveze se o tem sporazumeta zakonca sama, sodišče pa oceni, ali je ta sporazum v skladu s koristjo otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa v 2. odstavku 81. člena, da sodišče pri določitvi preživnine lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna, kar pomeni, da jih mora obravnavati in oceniti, potem pa se odloči, če jih pri določitvi višine preživnine upošteva. Razvezanemu zakoncu se lahko prisodi v breme prejšnjega zakonca le tolikšna preživnina, kot jo zmore plačevati. Pri odločanju o višini preživnine ne odločajo le trenutne razmere, ampak celotni eksistenčni položaj zakonca, njegova varnost v prihodnje, njegova starost, zdravstveno stanje itd. Višino preživnine je mogoče spremeniti s Tožbo za zvišanje preživnine za otroka v smislu 79. člena ZZZDR (Rupel 1994, str. 63–65). Prenehanje izvenzakonske skupnosti se ravna po enakih zakonih kot prenehanje zakonske skupnosti. Tako določa pravni temelj za dodelitev otroka, uveljavljanje in določanje preživnine v 78. členu ZZZDR (prav tam; str. 90). Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih navaja, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Nepreskrbljeni zakonec sme zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. V tem primeru sme zakonec po koncu postopka za razvezo zakonske zveze zahtevati preživnino le, če so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preživnino. Sodišče lahko zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oz. po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca (prav tam). 2.3 Enostarševske družine Ta tip družine sicer ni nov, je pa vse pogosteje zastopan med družinskimi oblikami in načini življenja. V Sloveniji število enostarševskih družin opazno narašča. V preteklosti so bile enostarševske družine bolj izjeme kot pravilo, pogosto jih je spremljala družbena stigmatizacija. Danes so legitimen, družbeno sprejet tip družinskega življenja, vendar lahko rečemo, da sta družbeno stigmatizacijo sedaj zamenjali večja socialna ranljivost in nevarnost socialne izključenosti zaradi izpostavljenosti revščini. Razlogi za večanje deleža enostarševskih družin so različni; zajemajo tudi večjo enakost med spoloma in percepcije glede spolnih vlog v družbi. Med dejavniki, ki vplivajo na večje število tovrstnih družin, je vstop žensk na trg delovne sile oziroma plačanega dela ter s tem zmanjšanje ekonomske in tudi socialne odvisnosti od moških. Ženske izpostavljamo zato, ker enostarševske družine večinoma sestavljajo matere z otroki (84 % ob popisu 2002). Delež očetov z otroki v enostarševski družini sicer počasi narašča (za 1 % med popisoma 1991 ni 2002), kar kaže, da se tudi očetje vse bolj zavedajo svoje družinske vloge. Očetje tudi vedno pogosteje zahtevajo skrbništvo za svoje otroke in se aktivno vključujejo v starševanje po razvezi. Če je bil v preteklosti glavni vzrok nastanka enostarševske družine smrt partnerja oz. moža, danes prevladujejo ločitve in razveze zakonskih zvez, vse več pa je tudi zavestnih odločitev žensk, ki želijo otroke vzgajati same. V Sloveniji so imele samske ženske veliko let z zakonom zagotovljeno pravico do umetne oploditve. Leta 2000 jim je bila ta pravica odvzeta z novim Zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki pravico do postopkov umetne oploditve zožuje na heteroseksualne ženske s partnerjem, navaja Švab (Rener et al., 2006, str. 67–69). »Ob misli, da sem za otroke odgovorna predvsem jaz, se počutim samo. Jaz sem tista, ki dela, da jih lahko preživlja, ki pozna vse njihove težave in ki je v stiku z njihovimi prijatelji, učitelji in trenerji. Jaz preverjam, kaj imajo za domačo nalogo in jim ure in ure pomagam, da jo naredijo. Jaz poskrbim, da imajo prevoz v šolo in iz nje in da imajo hrano, obleko, streho nad glavo. Jaz …« (Ellison, 2001, str. 25–40). V Evropi in tudi v Sloveniji narašča število enostarševskih družin. Po popisu leta 2002 je bilo v Sloveniji 555.945 družin, slaba petina od teh enostarševskih. V večini teh (86 %) so otroci živeli z materami, le v 14 % z očetom. Samo z materami je leta 2002 živelo 121.000 otrok, samo z očeti pa 20.000. Slovenija se po teh podatkih uvršča na sredino med evropskimi državami. Porast enostarševskih družin v Evropi ni novost, saj že nekaj let spremljamo ta trend. Večinoma gre za materinske enostarševske družine, ki nastanejo po razvezi ali ločitvi partnerjev. Porast njihovega števila pa nikakor ne pomeni, da družina v Evropi ni več vrednota (Rener, 2008). 2.4 Materinstvo Materinstvo je po eni strani biološka funkcija ženske, ki je sestavljena iz nošenja, rojevanja in vzgoje otrok, po drugi strani pa družbeni odnos matere do otroka, matere in očeta do otroka (Sociološki leksikon, 1982, str. 354). Materinstvo je tisti segment družinskega življenja, pri katerem je v posmodernosti zaznati najmanj sprememb. Ta družbena vloga ostaja tudi v postmodernosti tipično moderna. Še vedno je ključni dejavnik konstituiranja družine in s tem tudi najbolj privlačno polje ideoloških argumentacij. Vendar to ne pomeni, da je odločitev za materinstvo oziroma starševstvo nujni pogoj konstituiranja družine v postmodernosti. Ravno nasprotno, družinska pluralizacija vključuje tudi proces osvobajanja družinskega življenja izpod reprodukcijskega jarma (otroci/potomstvo so možnost izbire, ne pa samoumevno družbeno predpisano dejstvo), a ga hkrati tudi intenzivira (na kar opozarjajo predvsem novo razumevanje protektivnega otroštva in nove reprodukcijske tehnologije). Še več, materinstvo je tudi predpogoj postmodernosti, v mnogočem pogojuje fenomene, kot sta novo očetovstvo in protektivno otroštvo, in je predpogoj tistega, kar bi imenovali družinska »ontološka varnost (Švab, 2001, str. 95). Množično zaposlovanje je radikalno vplivalo na življenjske strategije žensk, med drugim je spremenilo rodnostno vedenje in oblikovanje družin, vendar pa je materinstvo tista vloga, ki se je v družini najmanj spremenila in ostaja »ključna družinska vloga« (Švab, 2001, 1003). Materinstvo danes pa po drugi strani ni več ekskluzivna ženska identiteta in prioriteta med odločitvami v ženskem življenjskem poteku. Vedno več žensk se ne odloča za materinstvo, ideologija obveznega materinstva izgublja pomembnost, čeprav je težko določiti, koliko žensk v mlajših kohortah bo dejansko brez otrok. Podatki za Slovenijo kažejo, da je skoraj vsa kohorta žensk od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja do leta 1995 rodila vsaj enega otroka, piše Obresnel-Kveder (Ule, Kuhar, 2003, str. 72). 2.3 2.4 2.4.1 Materinstvo v socialnozgodovinski perspektivi Socialna zgodovina razume ekskluzivno materinsko vlogo kot izredno pozornost do skrbi, nege in vzgoje otroka ter čustvena navezanost na otroke – modernega datuma in je povezana prav z oblikovanjem predstav o otroštvu. To tezo je za evropski prostor eksplicitno dokazoval in razvijal slavni francoski zgodovinar Aries (1991), potrdili pa so jo tudi ameriški zgodovinarji, npr. Coontz 1992, Margolis v Fox (1993). Avtorji navajajo različne dejavnike, ki naj bi v času konstituiranja moderne meščanske družine vplivali na spremembe v razumevanju materinstva, pravzaprav na novo materinstvo. Načeloma se strinjajo, da med te dejavnike spadajo: upad družinske produkcije, dnevna odsotnost moškega v družini, kontrakcija velikosti družine, upad stopnje rodnosti, čeprav je na primer največ nesoglasij prav pri razlagi vzročno-posledične zveze med odnosom mati – otrok in spreminjanjem rodnosti, pa tudi o vprašanju kontrakcije družine po številu članov. Ključno vlogo v razumevanju materinstva in otroštva je igralo spreminjanje rodnosti. Absolutna stopnja rodnosti v celotnem 19. stoletju je padla s 7.04 na (belo) žensko v letu 1800 na 3,56 v letu 1900 (Margolis; prav tam). Prav Margolis postavlja naslednje povezave: pojavil naj bi se nacionalni interes, ki v pogojih hitrega napredka v procesu industrializacije vključuje povečano potrebo po strokovnem kadru za upravljanje in vodenje v podjetništvu. Ta interes je povzročil pravi razmah ekspertnega svetovanja ženskam glede vzgoje otrok in poplavo svetovalnih priročnikov in podobne literature. Z upadom stopenj rodnosti pri beli populaciji naj bi se v srednjem sloju pojavila bojazen, kdo bo ob upadu prevzel pomembna upravljalna mesta v pospešenem procesu industrializacije. Prav gotovo ni dvomiti v družbena prizadevanja, da bi izobrazili ženske za »kvalitetno« materinstvo, vendar pa se zdi malo verjetno, da bi bila le-ta motivirana z bojaznijo pred drugimi rasami ali nižjimi sloji oziroma delavskim razredom, to je družbenimi skupinami, ki so že apriori imele v vseh pogledih skoraj nične možnosti za družbeno mobilnost navzgor. Interes je bil drugje. Materinstvo je bilo namreč v funkciji produkcije kvalitetnih – izobraženih, sposobnih, dobro vzgojenih otrok oziroma v »socializaciji avtonomnih, racionalnih individuumov z občutkom moralne odgovornosti» ugotavlja Rener (1992, str. 104). 2.4.2 Materinstvo ni več ženska ekskluzivna identiteta Na to opozarjajo statistični podatki. Veča se delež žensk, ki se po lastni volji nikoli ne odločijo za otroke (Baber, Allen, 1992, str. 107; cf. Richardson 1993), pri čemer se zdi, da se spreminja (sicer v različnih intenzivitetah) tudi prag družbene tolerance, vendar bi to za moderno družbo, ki vsebuje različne mehanizme družbene stigmatizacije žensk brez otrok, težko trdili. Feministična teoretičarka Rich je že v 1970-ih letih (v znani knjigi »Of Woman Born«, 1976) ponudila rešitev feministične dileme med sprejemanjem in zavrnitvijo materinstva tezo, da se ženskam ni treba (da bi se emancipirale, op. A. Š.) osvoboditi od izkušenj materinstva, ampak do institucije materinstva (Rich, v Baber, Allen 1992, str. 104). S tem je seveda imela v mislih tisto, kar je istega leta zgodovinarka L. Gordon (v prav tako klasičnem delu »Womens Body, Womens Right, 1976) poimenovala ideologija klasičnega materinstva. Ideologija materinstva je v vsakdanji realnosti še vedno zelo ukoreninjena in je zelo težko verjeti, da bi bil podatek o večanju deleža žensk, ki se nikoli ne odločijo za otroke, povsem realen. Že samo dejstvo o neodločljivosti odločanja za materinstvo je namreč dokaz, da podatka o večanju deleža žensk, ki se ne odločajo za otroke, ne moremo z gotovostjo potrditi oziroma empirično preveriti. Poleg metodološke zagate pa nedefinitivnost odločanja potrjujejo tudi drugi, predvsem demografski podatki. V povprečju imajo ženske vedno manj otrok, zvišuje se starost žensk ob rojstvu prvega otroka (Allen, Baber, 1992, str. 110). Ideologijo materinstva v postmodernosti je nadomestila nova ideologija odloženega materinstva, ki temelji na novi podobi institucije materinstva, to je na iluziji svobodne izbire za materinstvo. Tu se pojavi vprašanje implikacij fleksibilizacije odločanja za materinstvo in predvsem implikacij odlašanja materinstva na poznejša leta. Že raziskava iz leta 1982 (Daniels, Weingarten, v Baber, Allen ibidem, str. 112) je pokazala bistveno razliko med načinom odločanja za otroke med pari, ki so postali starši šele v poznih dvajsetih letih ali na začetku tridesetih let, ter pari, ki so imeli prvega otroka že v svojih zgodnjih dvajsetih letih, dodaja Švab (2001, str. 103–106). 2.4.3 Materinstvo in kariera V Sloveniji problematika usklajevanja delovnega in zasebnega življenja, tradicionalno »ženska tema«, doslej ni bila prav aktualna niti na političnem niti na medijskem prizorišču. Mediji so ji posvečali pozornost zlasti na tak način, da so vidnejše predstavnice ženskega spola, ki so prodrle v politiki, znanosti ali gospodarstvu, nujno povprašali po tem, kako uspejo uskladiti številne delovne obveznosti s skrbjo za družino, otroke, gospodinjstvo, moža … Slovenija slovi kot država z enim od najdaljših porodniških dopustov v Evropi in z dobro organizirano in razvejano mrežo javnih vrtcev. In kot država z enim najvišjih odstotkov polno zaposlenih žensk, ki se (vsaj javno) prav nič ne pritožujejo nad svojo dvojno obremenjenostjo: z delovnimi in z družinskimi obveznostmi. Kot da za Slovenke ne velja teza, ki jo je leta 1974 postavila Ann Oakley v svoji slavni Gospodinji: »Zakon in gospodinjenje sta temeljni oviri za spolno enakopravnost v poklicih.« Še več, iz svoje dvojne obremenjenosti so mnoge Slovenke naredile vrlino, gospostvo žrtve. Zato usklajevanje kariere in družinskega življenja v Sloveniji ni viden problem. Pa bi moral biti. Na primer podatki o koriščenju bolniškega dopusta za nego družinskega člana kažejo na velik razkorak med spoloma. Ženske so bile leta 2003 odsotne z dela zaradi nege družinskega člana skoraj šestkrat pogosteje kot moški (ženske 513.609 dni, moški 87.237 dni). V zadnjih letih je postala vidna skrita diskriminacija žensk pri zaposlovanju, saj zahtevajo delodajalci določena zagotovila v zvezi z načrtovanjem družine in materinstvom. Nadalje, statistike kažejo, da se ženske zaposlujejo v »feminiziranih sektorjih«, za katere je značilen nižji dohodek, in da, kljub povprečno višji stopnji izobrazbe, ne zasedajo vodilnih položajev v takem številu kot moški. Stopnja anketne brezposelnosti kaže trend večjega naraščanja brezposelnosti žensk v primerjavi z moškimi, še posebno med mladimi ženskami: medtem ko je bila za moške ocena brezposelnosti za leto 2003 13,1 %, je bila za mlade ženske 18,7 % (Hrženjak, 2003, str. 16). V življenjskem svetu mladih žensk se oblikujejo vsaj tri področja kontrastov: ideologija spolne nevtralnosti ob dejanski spolni segregaciji, konflikt med zaposlitvijo in materinstvom ter potreba po razvijanju osebne avtonomije ob hkratni odnosni usmerjenosti (Rener, 1996, str. 148). V zadnjem času je predvsem za ženske vse bolj pereč problem usklajevanje delovnih in družinskih obveznosti. Kot kažejo tuje in tudi domače raziskave (Ule in Kuhar, 2003), so v odločitvah za starševstvo pomemben pogoj tudi zagotovljeni dobri objektivni pogoji za usklajevanje dela in družine, prav tako pa sodelovanje obeh partnerjev v procesu usklajevanja oziroma enakomernejša delitev dela med njima. Duvander in Anderson ugotavljata, da so odločitve za drugega oziroma vsakega naslednjega otroka tesno povezane prav z delitvijo dela v družini oziroma s stopnjo vpletenosti partnerja – očeta otrok v družinsko delo (Duvander in Anderson, 2005). 2.4.4 Demistifikacija modernističnega vzorca materinstva Demistifikacija se dogaja predvsem prek znanstvenih diskurzov. Tu ne gre le za popularizacijo medicinskega vedenja o delovanju ženskega telesa in z njim povezanih vedenj, ampak tudi za demistifikacijo, ki teče zlasti iz družboslovja, še posebej feminističnih teorij. Te so prispevale prav k razumevanju družbenih implikacij biologističnega determiniranja žensk v zahodnih družbah (kritika ideologije materinstva), k razumevanju procesa socializacije oziroma interakcij mati – otrok kot idealno simbioznega razmerja (Municie, 1995; Oliver, 1997). Po drugi strani pa so nekatere feministične avtorice opozorile na edinstvenost in specifičnost spolne razlike in jo aplicirale na materinstvo kot na žensko značilnost in prednost (Gillian, 1996, Ruddick, Thorne, Yalom, 1992). Materinstvo in reprodukcija nista več vezana zgolj na heteroseksualno ureditev in zakonsko zvezo. Eden od segmentov demistificiranja materinstva je prav gotovo razbitje vezanosti materinstva na heteroseksualna razmerja in zakonsko zvezo. Na to je vplivalo več dejavnikov: feminizem, gibanje za pravice gejev in lezbijk, pa tudi spremembe v vsakdanjem življenju – število istospolnih partnerstev in družin se veča. Družbena prepoznavnost teh partnerskih skupnosti, tudi materinstva in starševstva, je novost postmodernosti (Švab, 2001, str. 112–113). Pritiski heteronormativne družbe se zrcalijo v vprašanju pravic istospolnih partnerstev, ki izvirajo iz statusa partnerstva. V tujini so mnenja o prednostih upravne ureditve istospolnih partnerstev oziroma poroki razdeljena in mnogi menijo, da pomenijo take pravne ureditve prilagajanje heteroseksualnim partnerskim vzorcem (Weels, Heaphy, Donovan, 1999b, str. 311). V nasprotju s temi mnenji se v Sloveniji geji in lezbijke v glavnem ne strinjajo s trditvijo, da pomeni poroka ukalupljanje v heteroseksualen način življenja (Švab, Kuhar, 2005), kar je povezano z močno prisotno zavestjo po nujnosti pravne ureditve pravic gejev in lezbijk na področju partnerstva. Geji in lezbijke se ne bi poročali iz ideoloških in romantičnih razlogov. Ne strinjajo se s stališči, ki se nanašajo na ideologiziranje poroke, kar je bilo v preteklosti značilno za heteroseksualne zakonske zveze (Švab, Kuhar, 2005). Upadanje romantičnih vidikov ljubezni in intimnosti je sicer tudi eden od trendov v procesu transformacije intimnosti in je, kot pravi Giddens, značilen za vsa partnerska razmerja (Giddens, 2000). Bistveno manjša teža je dana družbenemu priznanju, simbolni in politični vrednosti sklenitve tovrstnega partnerstva (Švab et. al., 2006). 2.4.5 Materinstvo pod drobnogledom psihoanalize Tak pogled najbolj natančno razvije psihoanaliza oziroma tisti analitiki, ki so jih poimenovali »Mother-Killers«, ker so edini vzrok za moten razvoj posameznika videli v materini podobi. Seveda gre pri njih za izredno ozek pogled, toda kakorkoli si ogledujemo psihoanalitična spoznanja, moramo pritrditi Juliji Kristevi, ki pravi, da, kar zadeva materinstvo, Freud naslednikom za raziskavo pušča »neraziskan kontinent, v katerega se bo prvi zagnal Jung in si pri tem opekel svoje ezoterične prste, vendar tudi pritegnil zanimanje za nekatera vroča vprašanja materinskosti, ki se še vedno upirajo analitični racionalnosti« (Kristeva, 1995, str. 9–29). Ta kontinent odkriva tudi Jacques Lacan, ki mu otrokova zgodnja navezanost na mater predstavlja fazo Imaginarnega, diadno zvezo, v kateri se otrok ne zaveda razlike med seboj in svetom. Da bi postal del kulture, se mora naučiti jezika, vstopiti v Simbolni red, kar se zgodi takrat, ko to zvezo razbije vdor očeta, ki otroku prepove dostop do matere. Očetov falus vzbudi v otroku strah pred kastracijo, ki sproži potlačitev želje po materi, izgon iz Imaginarnega, saj vztrajanje v njem pomeni postati psihotičen. Za Lacana torej ni vrnitve v Imaginarno, vsaka jezikovna artikulacija se odvija v simbolnem, kjer vlada »zakon očeta«. Temu konceptu J. Kristeva zoperstavi razlikovanje med semiotičnim in simbolnim, piše ena izmed najbolj znanih raziskovalk J. Kristeve, Toril Moi. Koncept semiotičnega je pomemben predvsem zato, ker skuša spodbijati Lacanovo trditev, da je artikuliranje možno šele s potlačitvijo želje po materinem telesu in postavlja pod vprašaj njegov patriarhalni simbolni red. Simbolično se po Kristevi obnavlja s semiotičnim skozi literaturo. Toda za našo raziskavo je pomembna vloga matere v semiotičnem. Ta pa, če sledimo Kristevi, ni ljubeča mati, ampak nosilka prepovedi in destrukcije, nagonov smrti. S tem Kristeva ostaja zavezana psihoanalitičnemu pogledu na materinskost, kakršnega je še posebej natančno razvila Kleinova, (Klein, 1998), ki izhaja iz prirojenega otrokovega agresivnega nagona, usmerjenega na materino telo in njegove fantazijske vsebine (očetov penis, fetuse, izločke). Vse to, kar si otrok predstavlja v materinem telesu, tako Kleinova, hoče hkrati tudi uničiti in pri tem razvije negativno podobo matere, ki jo razlikuje od podobe dobre matere. Feministične psihoanalitičarke, kot na primer N. Chodorow in J. Benjamin, so teorijo Kleinove spodbijale s trditvami, da se otrokova negativna podoba o materi izoblikuje kasneje, ko je soočen s patriarhalnim ustrojem družbe, ki umešča žensko kot mater v sfero reprodukcije, medtem ko moški zavzema mesto v sferi produkcije. Chodorowa poudarja pomen matere kot prvega identifikacijskega otrokovega objekta. Benjaminova pritrjuje ugotovitvam Chodorowe in opozarja, da je preveč poenostavljeno enačiti odnos z materjo kot simbiozo, odnos do očeta pa kot predpogoj za vzpostavitev identite. Po njenem prepričanju se subjektova identiteta začenja oblikovati že znotraj zveze mati – otrok. Ta zveza tudi omogoča otrokovo zavedanje drugega kot samostojnega subjekta, kar se kasneje pod vplivom patriarhalne družbe izgubi in pozabi, saj drugi predstavlja samo še objekt (Mahrer, Kaplan, 1992). 2.5 Položaj ženske/matere v Sloveniji in primerjava z Evropsko unijo Položaj žensk v Sloveniji je nekoliko boljši kot v povprečju Evropske unije (v nadaljevanju EU): zaposlenost žensk v Sloveniji je 61,8 %, v EU pa 57,2 %; najugodnejši položaj ima Danska (73,4 %), najmanj ugodnega pa Malta (35 %). V letu 2006 je Evropska komisija sprejela časovni načrt o enakosti med spoloma za obdobje 2006–2010, Evropski svet pa pakt za enakost med spoloma; to kaže, da se EU aktivno zavzema za to, da se doseže dejanska enakost med spoloma. Politika enakosti je danes bistveni sestavni del predvsem pri dveh vprašanjih, ki sta v središču pozornosti: pri vprašanju gospodarske rasti in zaposlovanja ter pri vprašanju demografskih sprememb. Ženski del prebivalstva Slovenije je številnejši kakor njegov moški del. Žensk se rodi manj kot moških, a živijo v povprečju dlje kot moški. Konec leta 2006 je na primer v Sloveniji živelo 1.023.395 žensk in deklic, to je 51 % od celotnega števila prebivalcev (vseh skupaj je bilo 2.010.377). Vrednost količnika maskulinitete se za Slovenijo zmanjšuje že od leta 1969. Čeprav se vsako leto rodi manj deklic kot dečkov (razmerje je 1:1,05), je žensk v skupnem številu prebivalstva več kot moških (razmerje 1,04:1). Za ženske je zaradi genetskih, socioloških, zdravstvenih in drugih razlogov značilna tudi manjša umrljivost; življenjska doba žensk je tako povprečno pet let daljša kot življenjska doba moških. V letu 2006 se je v Sloveniji rodilo 18.932 otrok, 9.170 deklic in 9.762 dečkov, to je 775 oziroma 4,3 % otrok več kot leto prej. Med njimi je bilo polovico (49,6 %) prvorojencev, več kot tretjino (35,8 %) pa drugorojencev. Matere so bile ob rojstvu prvega otroka v povprečju stare 28 let. Rojstvo prvega otroka namreč vse bolj odlagajo na poznejša leta. Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka se je tudi v letu 2006 dvignila, in sicer za 0,2 leta. Med ženskami, ki so v Sloveniji v letu 2006 rodile prvič, je bilo tistih, ki so bile mlajše od 25 let, le še slaba četrtina (23,9 %), tistih, ki so bile starejše od 35 let, pa je bilo 6,1 %. V letu 2006 je bila povprečna starost matere ob rojstvu vseh otrok 29,7 leta (to je za 1,7 leta več od povprečne starosti matere, ki je rodila prvič). Delež otrok, rojenih neporočenim materam, v Sloveniji še vedno narašča; v letu 2006 jih je bilo 47,2 %. V primerjavi z letom 2005 se je ta delež leta 2006 povečal za 0,5 odstotne točke. Sredi sedemdesetih let je bilo v Sloveniji zunaj zakonske zveze rojenih 10 % otrok, leta 1987 več kot 20 %, leta 2002 pa več kot 40 %. Pričakovano trajanje življenja prebivalcev Slovenije se zvišuje. Deček, rojen v letih 2005–2006, lahko pričakuje, da bo dočakal 74,8 leta, deklica, rojena v istem obdobju, pa 81,9 let. V primerjavi z leti 2000–2001 se je pričakovano trajanje življenja za žensko podaljšalo za 2,3 leta, za moškega pa za 2,7 let. Slovenija se je leta 2005 po vrednostih pričakovanega trajanja življenja za žensko uvrstila med državami EU-27 na sedemnajsto mesto (80,9 leta), za moškega pa na osemnajsto mesto (73,9 leta). V okviru EU-27 lahko ženska pričakuje najdaljše življenje (83,7 let) v Španiji, najkrajše pa v Romuniji (75,7 let). Zaradi različnih bioloških značilnosti, reproduktivnih funkcij ter različnega načina življenja in izpostavljenosti dejavnikom tveganja, pa tudi zaradi različnih spolnih vlog so bolezenski vzorci pri ženskah in moških različni. Izsledki statističnega raziskovanja EU-SILC prikazujejo splošno zdravstveno stanje anketiranih oseb. Najštevilnejše so bile tiste, ki so svoje zdravstveno stanje ocenile kot »dobro« – tako je odgovorilo 39 % žensk in 42 % moških. Svoje zdravje je kot »zelo dobro« ocenilo 14 % žensk in 17 % moških, kot »srednje dobro« pa 29 % žensk in 26 % moških, kot »slabo« pa 14 % žensk in 11 % moških. Kot »zelo slabo« so ga ocenili 3 odstotki žensk in prav toliko moških. Zdravstveno stanje ljudi je seveda v tesni odvisnosti od njihove starosti: čim starejša je oseba, tem slabše je običajno njeno zdravstveno stanje. Delež prebivalstva, ki študij nadaljuje na terciarni ravni (na višjih strokovnih šolah in visokošolskih zavodih), je v Sloveniji vsako leto večji; posebej močno se med njimi povečuje število žensk. V študijskem letu 2006/2007 je bilo v Sloveniji v terciarno (tj. višješolsko strokovno in visokošolsko) izobraževanje vpisanih 115.944 študentov, to je že skoraj polovica (48,2 %) prebivalstva, starega od 19 do 23 let; med vpisanimi je bilo 58,3 % žensk. Največja razlika v deležih po spolu je bila pri študentih, vpisanih v stare univerzitetne ter bolonjske visokošolske strokovne in bolonjske univerzitetne programe (večinoma stari 19–24 let). Pri zadnjih je delež študentk presegal 60 %. Prav nasprotno pa velja za stare in bolonjske programe za pridobitev doktorata; pri slednjih so med vpisanimi v rahli prednosti moški. Tudi delež žensk med študenti višješolskega strokovnega študija se povečuje in je v študijskem letu 2006/2007 že dosegel polovico vseh vpisanih. V letu 2006 je na terciarni ravni diplomiralo 17.145 študentov, od tega 61,9 % žensk; ženske so bile v največjem številu zastopane med diplomanti univerzitetnega študija (66,6 %), v najmanjšem številu pa med novimi doktorji znanosti (49,6 %). Med vsemi diplomanti dosedanjih visokošolskih dodiplomskih programov in programov 1. (bolonjske) stopnje jih je v letu 2006 skoraj polovica diplomirala na področju družboslovja, poslovnih ved in prava; med temi je bilo 68,7 % žensk. Med diplomanti v programih s področja naravoslovja, matematike in računalništva je bilo samo 2,6 % žensk. Delež diplomantk je bil skromen tudi na področjih tehnike, proizvodne in predelovalne tehnologije in gradbeništva (komaj četrtina). Največ žensk med diplomanti, in sicer več kot 80 %, pa je bilo na področju izobraževanja ter zdravstva in sociale. V letu 2006 smo v Sloveniji zabeležili najintenzivnejše selitveno gibanje po letu 1994, in sicer se je k nam priselilo 20.016 prebivalcev (4.266 žensk in 15.750 moških), od tega 18.251 tujcev (3.526 žensk in 14.725 moških) in 1.765 državljanov Slovenije (740 žensk in 1.025 moških), a med k nam priseljenimi je bilo skoraj štirikrat več moških kot žensk. V tujino se je v letu 2006 odselilo 13.749 prebivalcev (3.024 žensk in 10.725 moških); med njimi je bilo 1.636 tujk in 9.410 tujcev in 1.388 slovenskih državljank in 1.315 slovenskih državljanov. Število prebivalcev, ki so se v Slovenijo priselili, se je v primerjavi z letom 2005 povečalo za 33,1 odstotne točke, število tistih, ki so se iz nje odselili, pa za 59,8 odstotne točke. Sredi leta 2007 je bil prebivalec Slovenije povprečno star 41 let. Povprečna starost žensk je bila v povprečju za 3,3 leta višja (42,6 leta) od povprečne starosti moških (39,3 leta). Ženske so bile v povprečju starejše od moških v vseh občinah, samo v občini Hodoš so bili moški v povprečju starejši (44,1 let) od žensk (43,6 let). Občini z najvišjo povprečno starostjo žensk sta bili Osilnica (50,9 let) in Kostel (49,5 let). Povprečna starost umrlih žensk v Sloveniji je bila v letu 2006 za 0,3 leta višja, povprečna starost umrlih moških pa za 0,4 leta nižja kot povprečna starost umrlih žensk Ženske, ki so umrle v letu 2006, so bile v povprečju za 9,6 leta starejše od v tem letu umrlih moških: umrle ženske so bile v povprečju stare 78,1 let, umrli moški pa 68,5 let. Ženske so po podatkih EU od leta 2000 zasedle 7,5 milijona od skupno 12 milijonov novih delovnih mest. V celotni EU je zaposlenih 57,2 % žensk oz. za 3,5 odstotne točke več kot leta 2000, zaposlenost moških pa se je v tem času povečala za manj kot eno odstotno točko. Čeprav ima 59 % žensk univerzitetno izobrazbo in imajo na splošno boljšo izobrazbo kot moški, je stopnja zaposlenosti za ženske nižja kot za moške, in sicer v povprečju za 14,4 odstotne točke. Ženske zaslužijo na uro približno 15 % manj kakor moški, pri doseganju visokih položajev pa imajo več težav kakor moški. Število žensk na direktorskih mestih se povečuje zelo počasi (trenutno jih je le 33 %). Zaposlenih je precej manj žensk z majhnimi otroki (62,4 %) kakor pa takih moških (91,4 %). Med zaposlenimi s polovičnim delovnim časom je delež žensk znatno višji od deleža moških (žensk je 32,9 %, moških pa 7,7 %). Položaj žensk v Sloveniji je glede na povprečje EU nekoliko boljši: zaposlenost žensk v Sloveniji je 61,8 % (zaposlenost moških pa 71,1 %). V EU ima glede tega najugodnejši položaj Danska (73,4 % zaposlenost žensk in 81,2 % zaposlenost moških), najmanj ugodnega pa Malta (zaposlenost žensk 35 %, zaposlenost moških 74,5 %). Tudi razlika v stopnji zaposlenosti med spoloma je na Malti največja (40 odstotnih točk); najmanjša pa je ta razlika na Finskem (4 odstotne točke), Slovenija pa je z 9,3 odstotnimi točkami razlike med stopnjo zaposlenosti moških in žensk na 8. mestu med 27 članicami EU. Decembra 2007 je bilo v Sloveniji 864.361 delovno aktivnih prebivalcev, od tega 43,3 % žensk. Decembra 2007 je bilo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje registriranih 68.411 brezposelnih oseb, med njimi je bilo 53,7 % žensk. Stopnja registrirane brezposelnosti konec leta 2007 je bila 7,3 % (8,9 % za ženske in 6,1 % za moške). Povprečna stopnja registrirane brezposelnosti v letu 2007 pa je bila 9,6 % za ženske 6,2 % za moške. Razlika med plačo žensk in plačo moških je bila najmanjša (6 %) v uradniških poklicih, največja pa v poklicih za neindustrijski način dela, pri obeh skupinah poklicev pa je plača ženske znašala v povprečju približno 75 % plače moških. Povprečne mesečne bruto plače so bile najvišje v dejavnosti finančno posredništvo. Čeprav so tako plače žensk kot plače moških v tej dejavnosti najvišje, pa so plače žensk dosegale le dobrih 69 % plače moških. Precej so plače žensk zaostajale za plačami moških tudi v dejavnosti zdravstvo in socialno varstvo, saj so tam dosegale le slabih 71 % povprečne mesečne bruto plače moških. Ženske so imele višje plače kakor moški le v dejavnostih gradbeništvo in promet, skladiščenje in zveze, vendar je bil delež v teh dejavnostih zaposlenih žensk precej nizek (10 % v gradbeništvu). Ženske so v njih opravljale zahtevnejša, bolje plačana dela. Zaradi bolezni ali poškodbe družinskega člana so ženske v vsaj 10 odstotkih primerov pogosteje odsotne z dela kot moški. Med letoma 2004 in 2005 je bilo z dela odsotnih zaradi bolezni ali poškodbe družinskega člana 63 tisoč delovno aktivnih žensk in 41 tisoč moških. Skoraj tri četrtine vseh delovno aktivnih prebivalcev so zaradi nege družinskega člana vzele bolniški dopust, in sicer 48 tisoč oz. 63,1 % žensk in 28 tisoč moških. Le 13 tisoč teh oseb je za skrb družinskega člana uporabilo proste ure, v takih primerih je bil delež žensk 57-odstoten. V Sloveniji je bilo v letu 2007 povprečno 518.805 uživalcev vseh vrst pokojnin – starostnih, invalidskih, družinskih, vdovskih in delnih pokojnin iz obveznega zavarovanja – to je za 1,6 % več kot v letu 2006. Med uživalci starostnih pokojnin je bilo 54,3 % žensk, med uživalci invalidskih pa 40,1 % žensk. V primerjavi z letom 2006 se je upokojitvena starost v letu 2007 pri ženskah povečala za 3 mesece (na 57 let in 7 mesecev), pri moških pa za 2 meseca (na 61 let in 10 mesecev). Podatki o stopnjah tveganja revščine različnih socialnoekonomskih kategorij oseb kažejo, da so bile v zelo slabem položaju vse neaktivne osebe, med ženskami so še posebej izstopale brezposelne (takih je bilo 31,8 % žensk), tiste, ki so bile starejše od 64 let (24,9 %) ter najemnice stanovanj (24 %). Stopnjo tveganja revščine uspešno znižujejo tako pri ženskah kot pri moških socialni transferji. Če v dohodek ne bi šteli družinskih in socialnih prejemkov, bi se stopnja tveganja revščine podvojila, pri starejših osebah pa bi presegla 30 %. Po zadnjih podatkih so ženske v nacionalnih parlamentih držav članic EU zastopane v povprečju 23 odstotno, v Evropskem parlamentu pa je ta delež nekoliko višji, 33 %. Povprečni delež žensk – ministric – v nacionalnih vladah dosega komaj 22 % (Vertot, Statistični urad Republike Slovenije (www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1497). Ugotavljamo, da se je ob parlamentarnih volitvah leta 2008 število ministric v vladi Republike Slovenije dvignilo na 18 %, kar je največ v letih samostojne Slovenije. 2.6 Vloga matere v sodobni slovenski družbi Vloga matere v sodobni družbi se zelo spreminja. Primerjava s preteklostjo je mogoča le v smislu njene neposredne družinske vloge, pa še za to lahko trdimo, da se je na osnovi vloge očeta spremenila v prid matere (kot primer navajamo le možnost koriščenja porodniškega dopusta za očete). Sodobna mati se pojavlja hkrati v več različnih funkcijah, od gospodinje, matere, žene, zaposlene ženske, ustvarjalke in raziskovalke, do ženske športnice, ki npr. v okviru svoje kariere lahko dosega vrhunske rezultate. Vse to in še več je pogojeno z ugodno družinsko politiko in vlogo moškega/očeta v družini oziroma v sodobni družbi. V okviru družinske politike je kar nekaj problemov, ko gre za razmerje med delom in družino. Eden od teh se nanaša na starševski dopust. V Sloveniji razlikujemo štiri vrste le-tega: porodniški dopust, očetovski dopust, dopust za nego in varstvo otroka ter posvojiteljski dopust (Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. Republike Slovenije, št. 97/2001), (Švab, 2003, str. 1121). Materinski dopust je neprenosljiva pravica matere ob rojstvu otroka. Vse te vrste dopusta so za sodobno mater možnost, da v okviru svojega poklicnega udejstvovanja koristi možnosti za nemoten razvoj otroka in njeno poklicno, karierno vlogo. Družinsko življenje v Sloveniji postaja izredno raznovrstno, govorimo lahko o pluralizaciji družinskega življenja in družinskih oblik. Družina, ki je še vedno temeljna družbena institucija, se spreminja tako po spolni kot starostni strukturi, spreminjajo se družinske vloge in delitev družinskega dela (Švab, 2006, v: Rener, Švab, Sedmak, Urek). 2.7 Očetje v Sloveniji Očetovstvo je v zadnjem desetletju nedvomno med aktualnejšimi temami v teorijah družin. V Sloveniji opažamo spreminjanje vloge očetov. Pojav novega očetovstva se kaže predvsem v aktivnejšem vključevanju v družinsko delo, skrb za otroke, vendar se še ne razvija tako intenzivno, kot kažejo trendi v zahodnjaških družbah. Zdi se, da so spremembe daleč najbolj zaznavne na ravni vrednot, stališč, percepcij aktivnega očetovstva, materinstva, položaja žensk v družini in širše v družbi ter tudi sicer družinskega življenja (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2006). Ob popisu prebivalstva leta 2002 je bilo v Sloveniji skoraj 61 % družin, v katerih so z otroki živeli tudi očetje, slabih 5 % pa je bilo takšnih družin, v katerih so očetje živeli z otroki sami. Čeprav se večina podatkov o očetih v slovenski statistiki zbere samo s popisi prebivalstva in so ti podatki relativno skromni, so zanimivi. Na nekatera dejstva o očetih pa je mogoče sklepati tudi iz podatkov o rojstvih ter priznanjih očetovstva in razvezah zakonskih zvez. Po statistični opredelitvi ob popisih so v Sloveniji očetje samo tisti moški, ki živijo v družini z otroki, ne glede na to, ali živijo skupaj z otroki v družini z ženo, s partnerko ali pa so z otroki sami. Tako ob popisih prebivalstva statistično med očete ne štejemo bioloških očetov, ki ne živijo skupaj z otroki. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2002 je v Sloveniji z otroki živelo 338.621 očetov; to pomeni, da je bilo med moškimi, ki so bili ob popisu stari 15 let ali več, 42 % očetov. Tedaj je bilo med vsemi družinami z otroki v Sloveniji takih, v katerih so živeli z otroki tudi očetje, 60,9 %. Med temi pa je bilo 21,2 % takih, v katerih so živeli otroci, mlajši od 6 let. Od 105.683 otrok, mlajših od 6 let, ki so ob popisu 2002 živeli v družinah, jih je 83,2 % živelo v družinah z očeti. Od 548.720 otrok, mlajših od 25 let, ki so ob zadnjem popisu prebivalstva živeli v družinah, pa jih je v družinah z očeti živelo 85,9 %. Ob popisu 2002 je bila povprečna velikost družine z otroki 3,4 člana. Družine očetov z otroki so pri nas še vedno redke: ob popisu 1981 jih je bilo okrog 2,3 %, deset let kasneje 3,1 %, leta 2002 pa 3,4 %. Ob zadnjem popisu prebivalstva so imele take družine povprečno 2,3 člana. V Sloveniji je ob zadnjem popisu večina očetov, 95,7 %, živela v družini skupaj z ženo (87,0 %) oziroma partnerko (8,7 %) in otroki; 4,3 % očetov pa je živelo z otroki samih. Višje deleže družin (od povprečja Slovenije), v katerih so živeli očetje skupaj z ženo in otroki, so imele 103 občine, enak delež povprečju Slovenije tri občine, nižje deleže teh družin pa 86 občin. Po zadnjih popisnih podatkih v 17,2 % dvostarševskih družin ni živel noben otrok, ki bi bil mlajši od 25 let, v 82,8 % družin pa je živel z obema staršema vsaj en otrok te starosti (459.733 otrok). Med dvostarševskimi družinami je imelo 41,5 % družin enega otroka, 47,9 % družin dva otroka, 8,8 % družin tri otroke, 1,3 % družin štiri ter 0,4 % družin pet ali več otrok v starosti do 25 let. Ostalih 88.987 otrok, ki so bili mlajši od 25 let in so živeli v družinah, so živeli v enostarševskih družinah – med njimi 13,2 % otrok v družinah očetov z otroki. Med 14.609 družinami, v katerih so ob popisu 2002 z otroki živeli samo očetje, je bilo 60,0 % takih, v katerih so z očetom živeli otroci, mlajši od 25 let. Večinoma, v 70,5 % teh družin, je z očetom živel en otrok, v 25,4 % teh družin dva otroka, v 3,4 % teh družin trije otroci in v 0,7 % teh družin štirje otroci ali več. Vsak 40. otrok, mlajši od 25 let, ki je v Sloveniji živel v družini z očetom, je torej kot otrok živel v družini z očetom sam, in vsak sedmi otrok, mlajši od 25 let, ki je živel v družini, je živel v Sloveniji v družini brez očeta. Najnižja je bila povprečna starost očetov, ki so živeli v zunajzakonski skupnosti s partnerko in otroki, in sicer 38,5 leta. Okrog devet let starejši (torej 46,9 leta) so bili očetje, ki so živeli v družinah z ženo in otroki. Najvišja pa je bila povprečna starost očetov, ki so v družinah živeli z otroki sami – več kot 53 let; upoštevati je treba, da so ob popisu prebivalstva v te vrste družin uvrščene tudi družinske skupnosti ostarelih staršev in njihovih neporočenih otrok (tj. otrok, ki še niso ustanovili svoje lastne družine), ki še živijo skupaj s starši. To je posledica dejstva, da pogosto otrok, ki si ne ustvari svoje družine, ostane s staršem in skrbi zanj. Petina očetov v enostarševskih družinah je bila namreč starejša od 65 let, skoraj 60 % očetov v teh družinah pa je bilo starih 50 let ali več. Dve tretjini očetov sta končali eno od šol za pridobitev srednje izobrazbe. Nekaj manj kot 15 % očetov je končalo osnovno šolo, 16,0 % pa višjo ali visoko šolo. Med slednjimi jih je 0,8 % pridobilo naziv magister, 0,5 % očetov pa naziv doktor znanosti. Okrog 60 % očetov je bilo ob popisu 2002 zaposlenih, 10 % samozaposlenih, dobrih 20 % jih je imelo status upokojenca, 7 % očetov pa je bilo brezposelnih. Takrat se je 180 očetov opredelilo za poklic gospodinjca. Med očeti, ki živijo v družinah skupaj z otroki, so precejšnje razlike glede na tip družine in kraj dela očetov. V kraju prebivališča je ob zadnjem popisu delalo 43 % poročenih očetov, ki so živeli v dvostarševski družini z otroki, v drugem naselju iste občine jih je delalo 19 %, v drugi občini iste regije 28 %, v drugi statistični regiji 8 % in v tuji državi 2 % takih očetov. Skoraj polovica očetov, ki so živeli z otroki v družini sami, je delala v kraju prebivališča, 16 % očetov pa v drugem naselju iste občine. 24 % jih je delalo v drugi občini iste regije ter 8 % očetov v drugi statistični regiji oz. skoraj 3 % očetov v tuji državi. Med očeti, ki so živeli v družini s partnerko in otroki v zunajzakonski skupnosti, jih je 40 % delalo v naselju prebivališča. 17 % takih očetov je delalo v drugem naselju iste občine, 32 % v drugi občini iste regije, 9 % v drugi statistični regiji ter 2 % v tuji državi. Matere in očetje novorojenih otrok so podobno kot v večini evropskih držav tudi v Sloveniji vedno starejši. Medtem ko je bil v Sloveniji oče ob rojstvu otroka leta 1985 v povprečju star 29,0 let (mama 25,5 let), je bil deset let pozneje že dve leti starejši, torej 31,0 let (mama 27,2 leti), leta 2005 pa je bil v povprečju star 33,0 let (mama 29,4 leta). Očetje so torej ob rojstvu otroka v povprečju tri leta in pol starejši od mater. To kažejo tudi podatki, da sta bili kar dve tretjini očetov otrok, rojenih v Sloveniji v letu 2005, stari med 30 in 40 let, zelo mladih očetov, mlajših od 25 let, pa je bilo 7,0 %. V letu 2006 je bila povprečna starost očeta ob rojstvu vseh novorojenih otrok 32,7 let. Priznanje očetovstva je postopek, ko moški skladno z veljavnimi zakonskimi predpisi prizna otroka za svojega, in je priznanje veljavno samo, če se z njim strinja tudi otrokova mati. Ker se v Sloveniji rodi vsako leto več otrok zunaj zakonske zveze (leta 1976 sta bili v Sloveniji zakonska in zunajzakonska skupnost z zakonom izenačeni), se povečuje tudi število priznanj očetovstva. Še sredi sedemdesetih let 20. stoletja je bilo v Sloveniji zunaj zakonske zveze rojenih 10 % otrok, leta 1987 več kot 20 %, leta 2002 pa več kot 40 % otrok; po zadnjih podatkih, ti so za leto 2006, je bilo med materami, ki so takrat rodile, 47,2 % neporočenih in bilo jih je za pol % več kot leta 2005. Število priznanj očetovstva narašča skladno s številom otrok, rojenih zunaj zakonske zveze. V zadnjih desetih letih je bilo za 95 % otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, podano priznanje očetovstva, še preden so ti dopolnili prvo leto starosti. Vsako leto vedno več očetov poda priznanje očetovstva v prvem mesecu po rojstvu otroka, predvsem zaradi ureditve dokumentov (rojstnega lista, zdravstvenega zavarovanja ipd.). Leta 1960 je bilo v Sloveniji 1.460 priznanj očetovstva otrokom, rojenim zunaj zakonske zveze, leta 1990 je teh bilo 6.150 in leta 2005 je bilo očetovstvo priznano 8.175 otrokom. Delež vzdrževanih otrok v družinah po razvezi zakonske zveze se po letu 2000 še naprej zmanjšuje. Leta 1985 je bilo v Sloveniji razvezanih 74 % takih družin, leta 1995 67 %, leta 2000 63 %, leta 2006 pa 56 %. Večinoma so bili ti otroci dodeljeni v oskrbo materam. Zadnjih pet let se povečuje delež dodelitev otrok v oskrbo obema staršema. Delež otrok, za katere je po razpadu družine skrbel samo oče, je skromen, a je opaziti trend rahlega povečanja tega deleža: leta 1985 je bilo takih 5,6 % vseh otrok, 10 let kasneje 7,2 % in leta 2006 jih je bilo 8,5 %. Očetje v Sloveniji se z otroki ukvarjajo povprečno 12 minut na dan in se po dolžini časa, ki ga porabijo za ukvarjanje z otroki, uvrščajo v spodnjo polovico držav članic EU. Še manj časa kot očetje pri nas namenijo temu delu očetje v Franciji (9 minut); največ časa pa temu namenijo Belgijci (19 minut), Norvežani (17 minut) in Švedi (16 minut) na dan. Danes, ko so očetje bolj dejavno vključeni v nego in skrb za otroke, kot so bili njihovi očetje, ti so bili predvsem edini hranitelji družine, se vse bolj poudarja skrbstvena funkcija sodobnih očetov. Dopust za nego in varstvo izrabi sicer še vedno zelo skromen delež očetov, očetovski dopust z nadomestilom plače, ki po zakonu traja 15 dni, pa 74,5 % očetov. Po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je 10.971 oz. 63,0 % očetov v letu 2003 izrabilo očetovski dopust. Očetovski dopust z očetovskim nadomestilom je v letu 2004 v Sloveniji izkoristilo 12.667 oz. 70,5 % očetov, približno 9 % očetov pa je izrabilo očetovski dopust brez očetovskega nadomestila. Leta 2005 je očetovski dopust z očetovskim nadomestilom izrabilo 11.308 upravičencev, leta 2006 14.098 upravičencev, leta 2007 pa 15.289 očetov novorojenih otrok. Očetovski dopust z očetovskim nadomestilom je leta 2006 koristilo že 74,5 % vseh očetov (Ilič in Žnidaršič (6/2005, Statistični urad Republike Slovenije, www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1497). V slovenskem prostoru ni zaslediti veliko raziskav, ki bi obravnavale očetovo vlogo pri negi in vzgoji otrok. Goriup (1998, str. 102) je izvedla tipologijo sodobnih slovenskih očetov, zasnovano na osnovi zaposlitve oziroma poklicne kariere moškega. Najprej so to prisotno odsotni očetje, ki ob rednem delovnem času zaradi nizkega dohodka in z željo ohranitve ali dviga življenjskega standarda večino prostega časa porabijo za pridobivanje dodatnih virov zaslužka. Drugo skupino sestavljajo prisotno odsotni očetje, ki večino svojega prostega in delovnega časa posvečajo poklicni karieri (managerji, podjetniki …) in sprostitvi od nje v krogu sodelavcev, partnerjev. Tretjo skupino predstavljajo očetje, ki so izgubili redno zaposlitev, kar jih zelo obremenjuje, saj se čutijo nesposobne, ker ne opravljajo svoje (po njihovem) osnovne očetovske vloge prehranjevalca; upada tudi njihova avtoriteta (Kandrič, 2004, str. 34). Tabela 12: Družine, v katerih živijo tudi očetje, Slovenija, popis 2002 (Statistični urad Republike Slovenije, 2008) Delež družin z očetom od vseh družin % Slovenija 60,9 Občine z najvišjimi deleži Gorenja vas-Poljane (70,9) Moravče (70,4) Horjul (69,4) Občine z najnižjimi deleži Osilnica (46,0) Hodoš (47,5) Jezersko (48,8) Tabela 13: Družine, v katerih živijo tudi očetje, po tipu družine, Slovenija, popis 2002. (Statistični urad Republike Slovenije, 2008) Delež družin (vse družine z očetom = 100) oče z ženo in otroki oče z zunajzakonsko partnerko in otroki oče sam z otroki % Slovenija 87,1 8,6 4,3 Občine z najvišjimi deleži Vipava (95,0) Podlehnik (29,2) Osilnica (15,0) Sodražica (94,8) Črna na Koroškem (28,5) Hodoš (9,1) Komen (94,7) Cerkvenjak (22,9) Zavrč (9,0) Občine z najnižjimi deleži Podlehnik (66,7) Osilnica (0,0) Turnišče (1,8) Črna na Koroškem (69,0) Komen (1,1) Dolenjske Toplice (1,8) Cerkvenjak (70,7) Črenšovci (1,9) Kobilje (2,1) Iz Tabele 12 in 13 je razvidno, kje v Sloveniji živijo očetje skupaj z ženo in otroki v zakonski in izvenzakonski zvezi oziroma sami, skupaj z otroki. 2.8 Sklep teoretičnega dela Skozi teoretični del sem želel prikazati vlogo ženske/matere v različnih zgodovinskih obdobjih, kakor tudi uspešnost ženske na področju uveljavljanja njene vloge v družbi, predvsem pa v odnosu do moškega/očeta. Ugotavljam, da ženske/matere še vedno niso v enakopravnem položaju v odnosu do moškega/očeta, čeprav se vloga ženske v okviru zakonske zveze, na delovnem mestu oziroma na področju zaposlovanja strmo vzpenja. Ženska v postmoderni družbi ne ostaja samo mati, gospodinja, temveč tem vlogam, kar je zelo razveseljivo, dodaja pomembne vloge izobražene – poslovne ženske, strokovnjakinje različnih poklicnih sfer, kakor tudi ženske, ki dobiva pomembno mesto v političnem življenju v družbi nasploh, s tem pa tudi v Sloveniji. Religija ženskam še vedno ni najbolj naklonjena. Tukaj mislimo predvsem na negiranje uradne rimokatoliške cerkev glede odločitve za abortus. Ta še vedno ostaja samoumevna izbira emancipirane ženske sodobne družbe. Zakonska zveza in ustvarjanje družine postaja za ženske moderne družbe manj pomembna, saj vedno pogosteje pred to postavljajo kariero. Zato se dviguje starostna doba, ko se ženske odločajo, da postanejo matere. Veliko žensk pa se vse pogosteje odloča za življenje v izvenzakonski partnerski zvezi. Vse več je v sodobni družbi tudi razvez zakonskih zvez, ki za seboj puščajo, žal, velikokrat tudi hude posledice na ženskah/materah, njihovih otrocih, pa tudi moških/očetih. Ugotovil sem, da vzrokov za porast ni mogoče iskati samo v emancipaciji žensk, temveč predvsem v tem, da se eden od partnerjev ali oba v zakonu enostavno nista počutila srečna, spremenila so se pričakovanja o tem, kaj naj bi bila zakonska zveza. Zanimiva ugotovitev, ki sem jo zasledil, je bila, da se v Sloveniji večina zakonov razveže bodisi v obdobju, ko partnerji še nimajo otrok bodisi tedaj, ko so ti že odrasli ali skoraj odrasli. Nikakor nisem mogel mimo ugotovitev, da je za žensko materinstvo ne zgolj poslanstvo, temveč tudi obveza, da svojemu otroku zagotovi čim bolj kvalitetno, zdravo, predvsem pa srečno življenje. Ob tem ji v zadnjih letih vse bolj stoji ob strani moški, naj si bo partner ali mož. Materinstvo postaja zelo pomemben element vsake ženske, saj se v tem času sooča z mnogimi obveznostmi, kot so skrb za otroka, družino, hkrati pa ima še vlogo zaposlene ženske, ki nikakor ne sme in ne more pustiti ob strani izzivov, ki jih ponuja poklicna kariera. Sodobna mati se pojavlja hkrati v več različnih funkcijah, od gospodinje, matere, žene, zaposlene ženske na delovnem mestu, ustvarjalke in raziskovalke, do ženske športnice z možnostjo doseganja vidnih, vrhunskih rezultatov. Vse to je pogojeno tudi z ugodno družinsko politiko in vlogo moškega v sodobni družini sodobne družbe. Pomembno vlogo v družini sodobne družbe dobiva tudi oče. Ta ne ostaja več le avtoriteta družine, temveč s svojo prisotnostjo vpliva na kvalitetnejši razvoj otroka z vidika vzgoje. Očetovstvo je v zadnjem desetletju nedvomno med aktualnejšimi temami v teorijah družin. Pojav novega očetovstva se kaže predvsem v aktivnejšem vključevanju v družinsko delo, skrb za otroke, vendar se še ne razvija tako intenzivno kot v nekaterih zahodnoevropskih državah 4 Raziskava, namen raziskave in njena umeščenost v teoretske okvire V Sloveniji in tudi izven naših meja se število razvez zakonskih zvez in prenehanja le-teh realno gledano povečuje. Vse več otrok živi izven tradicionalnih družinskih skupnosti. Matere se največkrat znajdejo v zahtevnih položajih, saj očetje velikokrat ne izpolnjujejo svojih zakonskih obveznosti. V Sloveniji je v zadnjem obdobju v porastu število društev, ki pomagajo v tožbah po razvezah zakonskih in izvenzakonskih zvez. Rezultatov raziskav, ki bi pokazali, kolikšna je njihova uspešnost, ni veliko, kažejo pa na to, da je njihova prisotnost v medijskem prostoru, kakor tudi uspešnost pri razreševanju nastalih težav mater, v nekaterih primerih tudi očetov, v času po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze, vedno večja. 3 3.1 Zadana naloga Sledeče poglavje se v celoti osredotoča na vprašanje materine vloge po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze. Ker želim opozoriti na težave, ki se pojavijo pri tem, me je zanimalo sodelovanje z organizacijami, ki so v slovenskem prostoru zadolžene za pomoč pri razreševanju nastalih problemov. Dobil sem vpogled tudi v civilne institucije, katere ne delujejo v okviru države, a skrbno bdijo nad življenjem, možnostmi in realizacijo načrtovanih ciljev mater v tem obdobju. V raziskavi sem proučil populacijo žensk in moških (obojih po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze), ki imajo šolajoče otroke oziroma otroke, za katere je potrebno skrbeti, kakor tudi ženske in moške, ki imajo že odrasle otroke. Raziskavo sem zasnoval na metodi, ki je aplicirana na kvotnem vzorcu populacije razvezanih ženk in moških živečih v Sloveniji. 3 3.1 3.1.1 Hipoteze Za potrebe empiričnega dela sem si zastavili 10 izhodiščnih hipotez, v katerih sem v: H1 predvideval, da je ob prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze večina otrok dodeljenih v skrbništvo materam. Predvidevam, da se je z odločitvijo otroka strinjala večina mater, del očetov pa ne; H2 domneval, da do razlik pri opravljanju materinih vlog pred prenehanjem in po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze prihaja iz različnih razlogov. Predvidevam, da je s stališča očetov v ospredju konflikt z materjo otroka in z ustanovami, ki urejajo dodeljevanje otrok; H3 predvideval, da starši niso pripravljeni po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze na skupno reševanje starševskih obveznosti; H4 domneval, da večina staršev po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze kot starši skupnega otroka ne sodelujejo pri vzgoji z drugim staršem; H5 domneval, da je večina mater in očetov prepričanih, da so njihovi stiki po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze bolj ali manj potrebni; H6 predvideval, da tradicionalna oblika zakona ni več pomembna za funkcioniranje družbe; H7 predvideval, da je tradicionalna oblika zakonske zveze nujna za uspešno vzgojo otrok; H8 domneval, da materina vloga predstavlja vrsto dejavnosti na različnih področjih otrokovega razvoja. Za preverjanje te hipoteze sem uporabil trditve od 52 do 73. Želel sem ugotoviti, katere dejavnosti opravljajo matere in očetje po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze; H9 domneval, da je zaupanje razvezanih staršev v obstoječe državne institucije, pooblaščene za razreševanje problemov v zvezi z otroki, dokaj nizko; H10 domneval, da večina staršev po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze ni vključena v civilna društva, ki delujejo na področju reševanja problemov v zvezi z otroki. 3.2 Metoda in potek empiričnega raziskovanja Osnovni pristop v prvem delu raziskave je kvantitativna metoda z uporabo dveh kompatibilnih anketnih vprašalnikov za matere in očete po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze z otroki. V drugem delu sem uporabil kvalitativno metodo globinskega intervjuja in tako podrobneje odkrivali materinsko vlogo po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze. 3.2 3.2.1 Vprašalnik in metode zbiranja podatkov Osrednji del empirične raziskave je anketni vprašalnik za matere in očete, kateri zajema vprašanja o splošnih starševskih vlogah, primerjavo med vlogami matere pred prenehanjem zakonske in izvenzakonske zveze in po njej, obravnavo posameznih vlog očeta, sodelovanje med materjo in očetom, sodelovanje z ustanovami, ki urejajo dodeljevanje otrok, in pravice ter dolžnosti staršev po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze. Vprašalnik je razdeljen na pet sklopov. Vprašanja za moške in ženske se prekrivajo, tako da je možna primerjava. Vprašanja so zaprtega (izbirna, odločevalna in lestvična) in odprtega tipa. sklop: Vprašanja, ki dajejo podatke o anketirancu in omogočajo statistično obdelavo. sklop: Vprašanja, ki se nanašajo na zakonsko in izvenzakonsko zvezo in na njuno prenehanje. sklop: Vprašanja, ki se nanašajo na način in intenzivnost stikov med starši in otroki. sklop: Vprašanja, ki se nanašajo na zakon kot družbeno vrednoto in opravljanje dejavnosti skupaj z otrokom po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze. sklop: Vprašanja, ki se nanašajo na medije, društva, strokovne službe. Anketiranje sem izvajal od maja do septembra 2008. Potekalo je na osnovi dveh anketnih vprašalnikov, ločeno za matere in očete. Anketiranje je bilo izvedeno s pomočjo poštne ankete, anketiranja preko interneta ter z uporabo merskega instrumenta snežne kepe (snowball anketiranje). Za pomoč pri anketiranju sem se obrnil na Centre za socialno delo v Murski Soboti, Ljutomeru, Gornji Radgoni, Ormožu in Mariboru, ki so se ali pa tudi ne odzvali moji prošnji. Z dopisom sem jih seznanil, kaj je namen anketnega vprašalnika, dodal dopis (Dopis je v Prilogi 3), vodstva Centrov za socialno delo pa so dodala njihov dopis z obrazložitvijo, da je za matere in očete anketni vprašalnik anonimen. Posredoval sem jim anketne vprašalnike za matere in očete, ki so jih nato posredovali na naslove. Poslanih je bilo 260 anketnih vprašalnikov za matere in 190 za očete. Vrnjene sem dobil 203 anketne vprašalnike, od tega od mater 144 in 59 od očetov. Za pomoč sem se obrnil tudi na društvo PODOS, ki mi je posredovalo naslove članov in članic. Na njihovi spletni strani http://podos.fingerprints.si ni bilo odziva. Odzvali pa so se v društvu OSTRŽEK in mi posredovali veliko naslov njihovih članic in članov. Odziv le-teh na mojo prošnjo je bil dokaj skromen. Na mojo prošnjo so se odzvali tudi v društvu Starševstvo plus in vprašalnika objavili na njihovi spletni strani www.starsevstvo-plus.si. Odziv je bil presenetljivo dober. Prav tako sem bil vesel odziva v društvu Vitaactiva, kjer so tudi vprašalnika objavili na njihovi spletni strani www.drustvo-vitaactiva.si. 3.2.2 Populacija in vzorec V času anketne raziskave je bilo razdeljenih 260 vprašalnikov za matere (ženske) in 190 za očete (moške). Skupaj je bilo poslanih 450 vprašalnikov (oba vprašalnika sta bila tudi na omenjeni spletni strani). V štirih mesecih sem z vseh koncev Slovenije (največ iz Severovzhodnega dela Slovenije) prejel 203 anketne vprašalnike. Od tega so jih izpolnile matere 144, očetje pa 59. Obdelani so bili 203 anketni vprašalniki, kar predstavlja 45,01 % vseh razdeljenih ali preko interneta posredovanih anketnih vprašalnikov. Največ vrnjenih anketnih vprašalnikov je bilo tistih, ki so bili posredovani po pošti. Pričakovanje je bilo mnogo višje, a anketna vprašalnika sta bila dokaj kompleksno in široko zastavljena in zato je veliko prejemnikov, predvsem zaradi poletnega, dopustniškega časa verjetno obupalo nad izpolnjevanjem oziroma vračanjem le-teh. S pomočjo spodnjih tabel je predstavljen vzorec, ki je bil zajet v anketno raziskavo. Tabela 14: Anketiranci po spolu (lasten vir) Spol f Veljavni % Ženske 144 70.9 Moški 59 29,1 Skupaj 203 100,0 V anketo so bili vključeni 203 anketiranci, 144 mater ali 70,9 % in 59 očetov ali 29,1 %. Matere so bile bolj pripravljene sodelovati v vseh oblikah anketiranja. Tabela 15: Anketiranci po kraju bivanja (lasten vir) Pogostost Odstotek Upravičen odstotek Naraščajoči odstotek Veljavnost mesto 93 45,8 45,8 45,8 primestje 36 17,7 17,7 63,5 vas 74 36,5 36,5 100,0 Skupaj 203 100,0 100,0 Največ anketiranih je bilo iz mestnega okolja, sledi pa mu vaško in primestno okolje. Tabela 16: Anketiranci po bližini danega mesta bivanja (lasten vir) Pogostost Odstotek Upravičen odstotek Naraščajoči odstotek Veljavnost mb 116 57,1 57,1 57,1 ms 63 31,0 31,0 88,2 lj 10 4,9 4,9 93,1 kr 3 1,5 1,5 94,6 kp 5 2,5 2,5 97,0 ce 4 2,0 2,0 99,0 drugo 2 1,0 1,0 100,0 Skupaj 203 100,0 100,0 Anketni vprašalniki so bili razposlani po severovzhodni Sloveniji, zato so ti podatki relevantni za to okolje, kar se vidi tudi iz rezultatov analize. Prevladujeta Maribor in Murska Sobota z okolico. Tabela 17: Izobrazba anketirancev glede na spol (lasten vir) Pogostost Odstotek Upravičen odstotek Naraščajoči odstotek Veljavnost OŠ ali manj 6 3,0 3,0 3,0 poklicna srednja šola (3 leta) 29 14,3 14,3 17,2 SŠ (4-leta) 69 34,0 34,0 51,2 višja, visoka strokovna 42 20,7 20,7 71,9 visokošolska, univerzitetna 51 25,1 25,1 97,0 podiplomska 6 3,0 3,0 100,0 Skupaj 203 100,0 100,0 Izobrazbena struktura anketirancev je zelo raznolika, saj se giblje vse od končane osnovne šole do podiplomske izobrazbe. Prevladujejo anketiranci s srednješolsko izobrazbo (34 %). Anketiranih z visoko izobrazbo je 25,1 %, sledijo pa anketirani z višjo in visoko strokovno izobrazbo (20,7 %). Tabela 18: Status anketirancev (lasten vir) Pogostost Odstotek Upravičen odstotek Naraščajoči odstotek Veljavnost zap. za nedoločen čas 158 77,8 77,8 77,8 zap za določen čas 21 10,3 10,3 88,2 pogodbeno 7 3,4 3,4 91,6 sem brezposelna 10 4,9 4,9 96,6 upokojen 6 3,0 3,0 99,5 drugo 1 ,5 ,5 100,0 Skupaj 203 100,0 100,0 Večina anketirancev (77,8 %) ima zaposlitev za nedoločen čas in le 10,3 % anketirancev zaposlitev za določen čas. Zelo nizek je % tistih, ki so brez zaposlitve (4,9 %). Tabela 19: Odnos anketirancev do religij (lasten vir) 13 6,4 6,4 6,4 63 31,0 31,2 37,6 16 7,9 7,9 45,5 27 13,3 13,4 58,9 78 38,4 38,6 97,5 5 2,5 2,5 100,0 202 99,5 100,0 1 ,5 203 100,0 Sem prepričani vernik Sem veren, ampak ne sprejemam vsega, kar uči cerkev. Večkrat razmišljam o tem , a ne vem. Ne razmišljam. Neopredeljen. Nisem veren, a nimam nič prot. Nisem, sem proti religiji. Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Največ, 38,4 %, anketirancev je odgovorilo, da niso verni in nimajo nič proti religiji; 31 % je vernih n sprejemajo tisto, kar uči cerkev. Tabela 20: Obiskovanje verskih obredov (lasten vir) 12 5,9 5,9 5,9 17 8,4 8,4 14,4 63 31,0 31,2 45,5 75 36,9 37,1 82,7 35 17,2 17,3 100,0 202 99,5 100,0 1 ,5 203 100,0 redno, vsaj enkraenenrenkrat tedensko pogosto, vsaj enkrat mesečno občasno, prazniki, posebne priložnosti izjemoma nikoli Skupni sistem Veljavnost Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Anketiranci so izjavili, da največkrat izjemoma (36,9 %) obiskujejo verske obrede; občasno jih obiskuje 31 %; takšnih, ki pa nikoli ne obiskujejo verskih obredov, je 17,2 %. Tabela 21: Oblika zakonske oziroma izvenzakonske zveze v preteklosti (lasten vir) 165 81,3 81,3 81,3 35 17,2 17,2 98,5 3 1,5 1,5 100,0 203 100,0 100,0 zazakonska zveza zuzunajzakonska zveza 3,00 Skupaj Veljavnost Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Iz rezultatov lahko razberemo, da je bilo med anketiranci 81,3 % takšnih, ki so živeli v preteklosti v zakonski, in 17,2 % takšnih, ki so živeli v izvenzakonski zvezi. 3.2.3 Metode obdelave podatkov in pomen statističnih parametrov Zbrani kvantitativni empirični podatki so statistično obdelani s pomočjo računalniškega programa SPSS 12.0, pri čemer so uporabljeni relevantni postopki statistične obdelave. Rezultati so predstavljeni s pomočjo statističnih parametrov, tabel in grafikonov in v skladu s temeljnimi teoretičnimi izhodišči tudi interpretirani. Zaradi nizkega numerusa vzorca je bila opravljena predvsem frekvenčna analiza. V nekaterih primerih, kjer se je pokazala smiselnost, je bila uporabljena tudi analiza povezav med spremenljivkami. 3.3 Analiza dobljenih empiričnih rezultatov Za potrebe empiričnega dela raziskave sem proučil zastavljene izhodiščne hipoteze. Tako ugotavljam, da je: Hipoteza 1, v kateri sem domneval, da je ob prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze večina otrok dodeljenih v skrbništvo materam, potrjena, saj prikazani podatki empirične raziskave dokazujejo, da je večina otrok (90,1 %) po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze dodeljena anketirankam. Tabela 22: Pri kom so ostali otroci? (lasten vir) Spol Skupaj moški ženski moški Kje so (ostali) otroci? pri meni Izračun 12 127 139 % znotraj spola 20,0% 90,1% 69,2% pri partnerju Izračun 42 1 43 % znotraj spola 70,0% ,7% 21,4% pri meni in pri partnerju Izračun 3 11 14 % znotraj spola 5,0% 7,8% 7,0% drugo Izračun 3 2 5 % znotraj Spol % znotraj spola 5,0% 1,4% 2,5% Skupaj Izračun 60 141 201 % znotraj spola 100,0% 100,0% 100,0% Dobljeni empirični podatki kažejo, da so bili v večini primerov otroci dodeljeni anketirankam in to ne glede na to, ali analiziramo odgovore mater ali očetov (90,1% mater, 70,0% očetje), čeprav obstaja določena diskrepanca v smislu, da so bili v vzorec (glede na odgovore ločenih mater) očitno zajeti moški, katerih otroci so pogosteje ostali pri njih; in da so primeri, ko bi otroci živeli pri obeh starših relativno redki ne glede na to, ali gledamo razvezane matere (7,8%) ali razvezane očete (5,0%). Hipoteza 2, v kateri sem predvideval, da se bo stopnja strinjanja z uradno odločitvijo razlikovala glede na spol starša, je potrjena, ker se je velika večina anketirank (89,3 %) in anketirancev (83,1 %) strinjala z uradno odločitvijo. Tabela 83: Strinjanje z uradno odločitvijo o skrbništvu (lasten vir) Spol Skupaj moški ženski moški Strinjanje z uradno odločitvijo o skrbništvu. da Izračun 49 125 174 % znotraj spola 83,1% 89,3% 87,4% ne Izračun 8 5 13 % znotraj spola 13,6% 3,6% 6,5% MO Izračun 2 10 12 % znotraj spola 3,4% 7,1% 6,0% Skupaj Izračun 59 140 199 % znotraj spola 100,0% 100,0% 100,0% Opomba: MO – manjkajoči odgovori Večina anketirancev se strinja z uradno odločitvijo, tj. da je bil otrok dodeljen materi, čeprav obstaja statistično značilna razlika (p<0,05) med enimi in drugimi – moški kljub vsemu izražajo večjo stopnjo nestrinjanja z uradno odločitvijo. Zanimivo pri tem je, da so v skupini, ki se ne strinja z uradno odločitvijo (takšnih je 13 % oz. 6,5%), trije takšni, ki se ne strinjajo z uradno odločitvijo kljub temu, da so bili otroci dodeljeni njim. Dva od njih sta moška, kar glede na spolno zastopanost v vzorcu indicira, da se pri ločencih pogosteje kaže težnja oz. želja, da ob ločitvi njihovi otroci ne bi bili dodeljeni njim, ampak materam. S tem je mogoče tudi razložiti, zakaj se večina ločenih moških strinja z uradno odločitvijo, da se otroci dodelijo materam. Sicer največji delež staršev, ki ne živijo skupaj s svojim otrokom (n=55, od tega je 46 moških in 9 žensk), le-tega vidijo enkrat tedensko. Takšnih, ki bi ga videli vsak dan, je le 3,6%. Hipoteza 3, v kateri sem predvideval, da starši po prenehanju (izven)zakonske zveze niso pripravljeni na skupno reševanje starševskih obveznosti, je potrjena, saj anketirane matere in očetje niso pripravljeni za skupno reševanje starševskih obveznosti, razen če je to v dobro njihovih otrok. Tabela 24: Frekvenčna distribucija: Ali bi po prenehanju zveze bili pripravljeni oditi na skupen izlet? (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost odklonil/la bi 13 21,3 27,7 27,7 2,00 2 3,3 4,3 31,9 3,00 3 4,9 6,4 38,3 4,00 9 14,8 19,1 57,4 5,00 4 6,6 8,5 66,0 6,00 5 8,2 10,6 76,6 privolil/la bi 11 18,0 23,4 100,0 Skupaj 47 77,0 100,0 Manjka Sistem 14 23,0 Skupaj 61 100,0 Ženski Pogostost odklonil/la bi 41 28,9 33,3 33,3 2,00 5 3,5 4,1 37,4 3,00 12 8,5 9,8 47,2 4,00 21 14,8 17,1 64,2 5,00 8 5,6 6,5 70,7 6,00 6 4,2 4,9 75,6 privolil/la bi 30 21,1 24,4 100,0 Skupaj 123 86,6 100,0 Manjka Sistem 19 13,4 Skupaj 142 100,0 Interpretacija tega vprašanja kaže, da se tako anketirane matere (33,3 %) kot tudi anketirani očetje (27,7 %) nagibajo k temu, da bi odklonili povabilo nekdanjega partnerja na skupen izlet. Odgovor gre iskati v nerešenih težavah, ki izvirajo iz časa, ko so partnerji še živeli skupaj. Razveseljivo pa je dejstvo, da bi 23,4 % vseh vprašanih očetov privolilo v skupni izlet, kakor tudi 24,4 % vseh vprašanih mater. To nakazuje, da so se starši navkljub razvezi zakonske in izvenzakonske zveze pripravljeni družiti zavoljo in v dobrobit vzgoje njihovih otrok. Tabela 9: Frekvenčna distribucija: Ali povabite bivšega partnerja na praznovanje rojstnega dneva Vašega otroka? (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Pogostost redno 9 14,8 17,6 17,6 pogosto 3 4,9 5,9 23,5 redko 7 11,5 13,7 37,3 nikoli 30 49,2 58,8 96,1 otrok še ni imel rad od prenehanja 2 3,3 3,9 100,0 Skupaj 51 83,6 100,0 Manjka Sistem 10 16,4 Skupaj 61 100,0 Ženski Pogostost redno 18 12,7 13,8 13,8 pogosto 22 15,5 16,9 30,8 redko 18 12,7 13,8 44,6 nikoli 69 48,6 53,1 97,7 otrok še ni imel od prenehanja 3 2,1 2,3 100,0 Skupaj 130 91,5 100,0 Manjka Sistem 12 8,5 Skupaj 142 100,0 Anketiranke (53,1 %) in anketiranci (58,8 %) nikoli ne povabijo nekdanjega partnerja na rojstnodnevne zabave in ostala temu primerljiva druženja. Odgovor je lahko, kot pri prejšnjem vprašanju, v nedorečenih in nerazrešenih vprašanjih nekdanjih partnerjev iz časov skupnega življenja. Tabela 26: Frekvenčna distribucija: Ali ste sicer pripravljeni na srečanje v otrokovo dobro? (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Pogostost da 39 63,9 81,3 81,3 ne 9 14,8 18,8 100,0 Skupaj 48 78,7 100,0 Manjka Sistem 13 21,3 Skupaj 61 100,0 Ženski Pogostost da 111 78,2 84,7 84,7 ne 20 14,1 15,3 100,0 Skupaj 131 92,3 100,0 Manjka Sistem 11 7,7 Skupaj 142 100,0 Anketiranke (84,7 %) in anketiranci (81,3 %) so se v večini primerov pripravljeni srečati z nekdanjim partnerjem, v kolikor gre za dobro njihovega otroka. Hipoteza 4, v kateri sem menil, da do razlik pri opravljanju starševskih vlog pred prenehanjem in po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze prihaja iz različnih razlogov, je zavrnjena, saj rezultati empirične raziskave kažejo, da se ob razvezi zakonske in izvenzakonske zveze vloga očetov ni bistveno zmanjšala. V tem okviru predvidevam, da se je glede na razlike pri dodelitvi otrok zmanjšala predvsem vloga očetov. Tabela 27: Kdo ima manj vlog po prenehanju zveze? (lasten vir) Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Veljavnost oče 48 23,6 34,0 34,0 mati 52 25,6 36,9 70,9 oba enako 28 13,8 19,9 90,8 ni razlike glede opravljanja vlog 13 6,4 9,2 100,0 Skupaj 141 69,5 100,0 Manjka Sistem 62 30,5 Skupaj 203 100,0 Podatki iz zgornje tabele pokažejo ravno nasprotno. 23,6 % anketirancev in 25,6 % anketirank ocenjuje, da imajo po prenehanju zveze manj vlog. Rezultata sta glede na spol zelo blizu. Tabela 28: Kdo ima manj vlog po prenehanju zveze glede na spol? (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost oče 11 18,0 19,6 19,6 mati 29 47,5 51,8 71,4 oba enako 12 19,7 21,4 92,9 ni razlike glede opravljanja vlog 4 6,6 7,1 100,0 Skupaj 56 91,8 100,0 Manjka Sistem 5 8,2 Skupaj 61 100,0 Menski Veljavnost oče 37 26,1 43,5 43,5 mati 23 16,2 27,1 70,6 oba enako 16 11,3 18,8 89,4 ni razlike glede opravljanja vlog 9 6,3 10,6 100,0 Skupaj 85 59,9 100,0 Manjka Sistem 57 40,1 Skupaj 142 100,0 Anketiranci so prepričani, da manj vlog opravljajo matere, anketiranke pa, da to velja za očete, kar najverjetneje kaže na odsotnost objektivnosti pri zaznavanju sprememb vlog enih in drugih. V tem okviru je morda najbolj zaskrbljujoče, da ne glede na opazovano skupino (vsi, samo moški, samo ženske), večina tistih (okoli 70%), ki so odgovorili na to vprašanje meni, da se je vloga staršev (ali očeta ali matere) zmanjšala po prenehanju zveze. Pri tem večina anketirank ocenjuje, da ne onemogočajo partnerju, da bi sodeloval pri vzgoji njihovega otroka. Večina anketirancev (moških) na to vprašanje ni odgovorila. Tabela 29: Pred prenehanjem zakonske zveze – partnerju onemogočam sodelovanje pri vzgoji (lasten vir) Pred prenehanjem zveze – sodelovanje z drugim staršem pri vzgoji Skupaj nikoli nekajkrat letno 1x mesečno 1x tedensko vsak dan 7,00 nikoli Spol Moški Izračun 4 2 1 6 36 1 50 % znotraj spola 8,0% 4,0% 2,0% 12,0% 72,0% 2,0% 100,0% % pred prenehanjem zveze - sodelovanje z drugim staršem pri vzgoji 16,0% 16,7% 5,9% 22,2% 36,4% 100,0% 27,6% % Skupaj 2,2% 1,1% ,6% 3,3% 19,9% ,6% 27,6% Ženski Izračun 21 10 16 21 63 0 131 % znotraj spola 16,0% 7,6% 12,2% 16,0% 48,1% ,0% 100,0% % pred prenehanjem zveze - sodelovanje z drugim staršem pri vzgoji 84,0% 83,3% 94,1% 77,8% 63,6% ,0% 72,4% % Skupaj 11,6% 5,5% 8,8% 11,6% 34,8% ,0% 72,4% Na osnovi dobljenih rezultatov je mogoče sklepati o razlikah v samopercepciji vlog in aktivnosti. 72 % anketirancev namreč ocenjuje, da so pred razvezo vsak dan sodelovali s svojo partnerko pri vzgoji. Delež je precej nižji pri anketirankah (48,1 %), kar seveda sproža vprašanje, ali anketiranke manj sodelujejo s partnerji, zato ker tega same ne želijo ali zato, ker ne morejo (ker partner noče/ni zainteresiran). Celotna slika je še bolj zanimiva, ko se jo primerja s sliko, ki jo dobimo, ko jih sprašujemo po stanju po razvezi – tokrat so odgovori precej bolj sorodni. Tabela 30: Po prenehanju zakonske zveze – partnerju onemogočam sodelovanje pri vzgoji (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Pogostost popolnoma se strinjam 2 3,3 14,3 14,3 3,00 4 6,6 28,6 42,9 popolnoma se ne strinjam 8 13,1 57,1 100,0 Skupaj 14 23,0 100,0 Manjka Sistem 47 77,0 Skupaj 61 100,0 Ženski Pogostost popolnoma se strinjam 12 8,5 9,0 9,0 2,00 1 ,7 ,7 9,7 3,00 6 4,2 4,5 14,2 4,00 15 10,6 11,2 25,4 popolnoma se ne strinjam 100 70,4 74,6 100,0 Skupaj 134 94,4 100,0 Manjka Sistem 8 5,6 Skupaj 142 100,0 Anketiranke se le v 8,7 % strinjajo s trditvijo, da po prenehanju zakonske ali izvenzakonske zveze očetom ne omogočajo sodelovanja pri vzgoji otrok, 70,4 % pa se jih s to trditvijo ne strinja. Tabela 31: Po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze – partnerju onemogočam sodelovanje pri vzgoji (lasten vir) 14 6,9 9,5 9,5 1 ,5 ,7 10,1 10 4,9 6,8 16,9 15 7,4 10,1 27,0 108 53,2 73,0 100,0 148 72,9 100,0 55 27,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Anketiranci in anketiranke se bolj ali manj strinjajo, da partnerju po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze ne onemogočajo sodelovanja pri vzgoji njihovih otrok. Tabela 32: Sodelovanje z drugim staršem pri vzgoji otrok po prenehanju zveze (lasten vir) Po prenehanju zveze – sodelovanje z drugim staršem pri vzgoji Skupaj nikoli nekajkrat letno 1x mesečno 1x tedensko vsak dan nikoli Spol Moški Izračun 14 11 10 11 6 52 % znotraj spola 26,9% 21,2% 19,2% 21,2% 11,5% 100,0 % % znotraj spola po prenehanju zveze - sodelovanje z drugim staršem pri vzgoji 23,0% 35,5% 33,3% 29,7% 28,6% 28,9% % Skupaj 7,8% 6,1% 5,6% 6,1% 3,3% 28,9% Ženski Izračun 47 20 20 26 15 128 % znotraj spola 36,7% 15,6% 15,6% 20,3% 11,7% 100,0% % znotraj spola po prenehanju zveze - sodelovanje z drugim staršem pri vzgoji 77,0% 64,5% 66,7% 70,3% 71,4% 71,1% % Skupaj 26,1% 11,1% 11,1% 14,4% 8,3% 71,1% Po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze je sodelovanje z drugim staršem vsak dan pri očetih 11,5 %, pri materah pa 11,7 %. Nikoli pa po prenehanju zveze ne sodeluje 36,7 % vseh vprašanih mater in 26,9 % vseh vprašanih očetov. Razmišljanja in dejanja očetov in mater po končani zvezi so zelo podobna. Hipoteza 5, v kateri sem domneval, da je večina mater in očetov prepričanih, da so njihovi stiki po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze bolj ali manj potrebni, je potrjena, saj sem z empirično raziskavo ugotovil, da anketirane matere in anketirani očetje ocenjujejo, da so stiki po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze potrebni. Anketirane matere odgovarjajo, da očetom ne onemogočajo stikov z njihovimi otroki. Veliko jih celo ugotavlja, da želijo očetje ohranjati pogoste stike z njihovimi skupnimi otroki, kakor tudi posredno oziroma neposredno sodelovati pri njihovi vzgoji. Tabela 33: Po prenehanju partnerske zveze partnerju onemogočam sodelovanje pri vzgoji otrok (lasten vir) 14 6,9 9,5 9,5 1 ,5 ,7 10,1 10 4,9 6,8 16,9 15 7,4 10,1 27,0 108 53,2 73,0 100,0 148 72,9 100,0 55 27,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek 53,2 % anketirank se ne strinja, da njihovim bivšim partnerjem onemogoča sodelovanje pri vzgoji otrok, le 6,9 %.anketirank to pritrjuje. Tabela 34: Partner se je odtujil od otrok (lasten vir) 38 18,7 25,3 25,3 36 17,7 24,0 49,3 29 14,3 19,3 68,7 20 9,9 13,3 82,0 27 13,3 18,0 100,0 150 73,9 100,0 53 26,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Anketiranke so pri teh odgovorih približno enako odgovorile pritrdilno (18,7 %) in zanikale trditev s 13,3 %. Tabela 35: Partner ne najde časa za sodelovanje (lasten vir) 36 17,7 24,0 24,0 35 17,2 23,3 47,3 28 13,8 18,7 66,0 19 9,4 12,7 78,7 31 15,3 20,7 99,3 1 ,5 ,7 100,0 150 73,9 100,0 53 26,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. 23,00 Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Iz odgovorov anketirank je razvidno, da so se v svojih odgovorih skoraj enako opredelile do pozitivnih trditev (17,7 %) kot negativnih (15,3 % jih trditev zanika). Tabela 36: Med nami je prevelika prostorska oddaljenost (lasten vir) 20 9,9 13,2 13,2 10 4,9 6,6 19,9 14 6,9 9,3 29,1 16 7,9 10,6 39,7 91 44,8 60,3 100,0 151 74,4 100,0 52 25,6 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Iz podatkov izhaja, da oddaljenost od kraja bivanja ne vpliva na to, da partnerja ne bi mogla sodelovati pri vzgoji otrok. Za to trditev se je opredelilo v svojih odgovorih 74,4 % anketirank. Le 9,9 % jih je izjavilo, da je za nesodelovanje pri vzgoji kriva oddaljenost očeta od kraja bivanja njunih skupnih otrok. Tabela 37: Spomini so zanj preboleči, da bi sodeloval (lasten vir) 12 5,9 8,0 8,0 9 4,4 6,0 14,0 28 13,8 18,7 32,7 19 9,4 12,7 45,3 82 40,4 54,7 100,0 150 73,9 100,0 53 26,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Preteklost in spomini nanjo niso razlog, da partner ne bi mogel sodelovati pri vzgoji otrok, trdi 40,4 % anketirancev; s to trditvijo pa se strinja le 5,9 % anketirank. Tabela 38: Ne sodeluje, ker so odnosi do mene prepolni jeze, zamer (lasten vir) 32 15,8 21,3 21,3 18 8,9 12,0 33,3 31 15,3 20,7 54,0 17 8,4 11,3 65,3 52 25,6 34,7 100,0 150 73,9 100,0 53 26,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Četrtina vprašanih ali 25,6 % je prepričanih, da partner ne išče razloga v zameri in jezi, da ne bi sodeloval pri vzgoji otrok, le 15,8 % anketiranih meni, da je razlog za nesodelovanje prav v tem. Tabela 39: Ker plačuje, vzgoja ni več njegova stvar (lasten vir) 22 10,8 15,1 15,1 11 5,4 7,5 22,6 23 11,3 15,8 38,4 21 10,3 14,4 52,7 69 34,0 47,3 100,0 146 71,9 100,0 57 28,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Na to vprašanje jih je odgovorilo 146 vprašanih. 34 % se jih ne strinja, da bi zaradi plačevanja preživnine partner zavračal sodelovanje pri vzgoji otrok, 10,8 % pa jih je prepričanih, da je razlog v tem, da s plačevanjem preživnine prelagajo odgovornost za sodelovanje na anketiranke. Tabela 40: Pri vzgoji ga ovira njegova nova/druga partnerica (lasten vir) 16 7,9 11,3 11,3 23 11,3 16,2 27,5 28 13,8 19,7 47,2 13 6,4 9,2 56,3 62 30,5 43,7 100,0 142 70,0 100,0 61 30,0 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Pri tem vprašanju se je 30,5 anketirancev strinjalo z ugotovitvijo, da nova partnerica ni razlog za nesodelovanje pri vzgoji partnerjevih otrok; 7,9 % pa jih je v to prepričanih. Tabela 41: Otroci iz njegove druge zveze so proti druženju z najinimi otroki (lasten vir) 12 5,9 9,6 9,6 2 1,0 1,6 11,2 21 10,3 16,8 28,0 16 7,9 12,8 40,8 73 36,0 58,4 99,2 1 ,5 ,8 100,0 125 61,6 100,0 78 38,4 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. 35,00 Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Od 125 anketirank, ki so odgovorile na to vprašanje, se jih kar 36 % ne strinja s trditvijo, da so razlog za nesodelovanje otroci druge partnerice. 5,9 % anketiranih meni, da bi lahko bili razlog za nesodelovanje tudi otroci drugega partnerja, ki ne pristajajo na to. Tabela 42: Partnerjevi starši mu onemogočajo sodelovanje (lasten vir) 11 5,4 7,5 7,5 3 1,5 2,1 9,6 16 7,9 11,0 20,5 13 6,4 8,9 29,5 103 50,7 70,5 100,0 146 71,9 100,0 57 28,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek 103 vprašanih ali 50,7 % mater se strinja, da starši bivšemu partnerju ne onemogočajo sodelovanja pri vzgoji otrok; 5,4 % pa jih ocenjuje, da pripomorejo k temu. Tabela 43: Partnerja ovirajo zakoni (lasten vir) 9 4,4 6,1 6,1 5 2,5 3,4 9,5 9 4,4 6,1 15,5 12 5,9 8,1 23,6 113 55,7 76,4 100,0 148 72,9 100,0 55 27,1 203 100,0 Popolnoma se strinjam. e strinjam 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Več kot polovica anketirank ali 55,7 % jih je prepričanih, da partnerja pri njegovem morebitnem sodelovanju pri vzgoji skupnih otrok ne ovirajo zakonski okviri; le 4,4 % jih ocenjuje, da so zakoni vzrok za nesodelovanje. Tabela 44: Sodelovanje partnerja ovirajo pristojne službe in uradi (lasten vir) 11 5,4 7,6 7,6 5 2,5 3,4 11,0 13 6,4 9,0 20,0 7 3,4 4,8 24,8 109 53,7 75,2 100,0 145 71,4 100,0 58 28,6 203 100,0 Popolnoma se strinjam. 2,00 3,00 4,00 Popolnoma se ne strinjam. Skupaj Veljavnost Sistem Manjka Skupaj Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek 71,4 % anketirank je ocenilo, da pristojne službe ne ovirajo nekdanjih partnerjev pri sodelovanju pri vzgoji otrok. Le 5,4 % se jih strinja s tem, da so lahko ovira tudi določene pristojne službe in uradi. Hipoteza 6, v kateri sem predvideval, da tradicionalna oblika zakona ni več pomembna za funkcioniranje družbe, je potrjena, čeprav veliko anketirank in anketirancev še vedno meni, da je zakon pomemben, ne pa tudi pogoj, da bi družba lahko normalno funkcionirala. Tabela 45: Stalni stiki oče – otrok – da ali ne, glede na spol (lasten vir) Moški Ženski Moški Stalni stiki oče – otrok – pomembni za otrokov razvoj. da Izračun 51 115 166 % znotraj spolov 94,4% 84,6% 87,4% ne Izračun 2 9 11 % znotraj spolov 3,7% 6,6% 5,8% ne vem Izračun 1 12 13 % znotraj spolov 1,9% 8,8% 6,8% Skupaj Izračun 54 136 190 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče – otrok – potrebni za otrokov razvoj. da Izračun 48 133 181 % znotraj spolov 88,9% 95,7% 93,8% ne Izračun 4 2 6 % znotraj spolov 7,4% 1,4% 3,1% ne vem Izračun 2 4 6 % znotraj spolov 3,7% 2,9% 3,1% Skupaj Izračun 54 139 193 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče – otrok – nepotrebni, če oče negativno vpliva na otrokov razvoj. da Izračun 10 48 58 % znotraj spolov 17,9% 34,8% 29,9% ne Izračun 38 67 105 % znotraj spolov 67,9% 48,6% 54,1% ne vem Izračun 8 22 30 % znotraj spolov 14,3% 15,9% 15,5% Skupaj Izračun 56 138 194 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče – otrok – nepotrebni, če se otrok razvija v zdravo osebnost. da Izračun 45 85 130 % znotraj spolov 83,3% 62,5% 68,4% ne Izračun 4 31 35 % znotraj spolov 7,4% 22,8% 18,4% ne vem Izračun 5 20 25 % znotraj spolov 9,3% 14,7% 13,2% Skupaj Izračun 54 136 190 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče – otrok – potrebni, če kaže znake nasilnega vedenja. da Izračun 47 93 140 % znotraj spolov 85,5% 68,4% 73,3% ne Izračun 4 25 29 % znotraj spolov 7,3% 18,4% 15,2% ne vem Izračun 4 18 22 % znotraj spolov 7,3% 13,2% 11,5% Skupaj Izračun 55 136 191 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Spol Total moški ženski moški Stalni stiki oče – otrok – potrebni, če otrok ne upošteva matere. da Izračun 6 35 41 % znotraj spolov 10,7% 25,7% 21,4% ne Izračun 39 83 122 % znotraj spolov 69,6% 61,0% 63,5% ne vem Izračun 11 17 28 % znotraj spolov 19,6% 12,5% 14,6% Skupaj Izračun 56 136 192 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče v otrok v nepotrebni, če ima drug moški lik (stric, ded). da Izračun 3 16 19 % znotraj spolov 5,5% 11,8% 9,9% ne Izračun 42 105 147 % znotraj spolov 76,4% 77,2% 77,0% ne vem Izračun 10 14 24 % znotraj spolov ,0% ,7% ,5% Skupaj Izračun 55 136 191 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče – otrok – nepotrebni, če ima drug moški lik (nov partner). da Izračun 6 38 44 % znotraj spolov 11,1% 28,1% 23,3% ne Izračun 42 73 115 % znotraj spolov l 77,8% 54,1% 60,8% ne vem Izračun 6 24 30 % znotraj spolov 11,1% 17,8% 15,9% Skupaj Izračun 54 135 189 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče – otrok – potrebni za rast očeta. da Izračun 35 87 122 % znotraj spolov 64,8% 64,0% 64,2% ne Izračun 12 34 46 % znotraj spolov 22,2% 25,0% 24,2% ne vem Izračun 6 15 21 % znotraj spolov 11,1% 11,0% 11,1% Skupaj Izračun 54 136 190 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Stalni stiki oče – otrok – potrebni za razbremenitev matere. da Izračun 38 89 127 % znotraj spolov 69,1% 65,4% 66,5% ne Izračun 10 30 40 % znotraj spolov 18,2% 22,1% 20,9% ne vem Izračun 7 17 24 % znotraj spolov 12,7% 12,5% 12,6% Skupaj Izračun 55 136 191 % znotraj spolov 100,0% 100,0% 100,0% Iz dobljenih empiričnih rezultatov, ponazorjenih v preglednici, je razvidno, da so stalni stiki očetov in njihovih otrok potrebni, saj se s tem strinja 88,9 % anketirancev in 95,7 % anketirank. 48,6 % anketirank meni, da stiki očeta in otroka niso potrebni, če oče otroka negativno vpliva na otrokov razvoj, medtem ko 67,9 % anketirancev meni, da so potrebni navkljub negativnem vplivu očeta na otroka. 83,3 % anketirancev meni, da so nepotrebni stiki očeta in otroka, če se otrok razvija v zdravo osebnost, 62,5 % anketirank pa se strinja s to trditvijo. Če otroci kažejo znake nasilnega vedenja, so potrebni stiki očetov in otrok za 85,5 % anketirancev in 68,4 % anketirank. 69,6 % anketirancev meni, da so stiki med očetom in otrokom potrebni, če otrok ne upošteva matere. 61 % anketirank pa meni, da so v tem primeru stiki potrebni. Če ima otrok ob sebi strica ali deda stiki očeta in otroka niso potrebni, meni 76,4 % anketirancev in 77,2 % anketirank. Stalni stiki očeta in otroka so nepotrebni, če ima oče drugo partnerico, meni 77,8 % anketirancev in 54,1 % anketirank. Stalni stiki očeta in otroka so za rast očeta potrebni za 64,8 % anketirancev in 64 % anketirank. Stiki očeta in otroka zaradi razbremenitve matere pa so potrebni za 69,1 % anketirancev in 65, 4 % anketirank. Na osnovi dobljenih rezultatov sklepam, da so stiki očeta in otroka po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze potrebni, saj se s tem v večini primerov strinjajo vprašani očetje in matere. Pri hipotezi 7, v kateri sem predvideval, da anketiranci tradicionalne oblike zakona ne dojemajo kot nujne za funkcioniranje družbe, ugotavljam, da večina anketiranih ocenjuje, da je zakonska zveza pomembna oz. nujna za funkcioniranje družbe, da se je povprečni odgovor nagibal k vrednosti 2=»pogosto«. Največji delež vprašanih ocenjuje, da je zakonska zveza nujna oziroma pogosto nujna za funkcioniranje družbe. Ob tem velja omeniti, da relativno velik del anketiranih ocenjuje, da je zakonska zveza vedno manj nujna za funkcioniranje družbe. Rezultati primerjave povprečij (t-test) so pokazali, da v tem pogledu ni statistično značilne razlike med povprečnim odgovorom žensk in moških (p>0,05). da pogosto vedno manj ne odvisno od okolja drugo 31,34% 18,41% 21,89% 20,90% 6,97% 0,50% Zakonska zveza – ali je nujna za funkcioniranje družbe? N M SD SE 95% Interval zaupanja za M Min (1=da) Max (4=ne) sp. meja zg. meja Upper Bound Moški 55 2,3273 1,13944 ,15364 2,0192 2,6353 1,00 4,00 Ženski 131 2,3588 1,18366 ,10342 2,1542 2,5634 1,00 4,00 Skupaj 186 2,3495 1,16778 ,08563 2,1805 2,5184 1,00 4,00 Lower Bound Upper Bound Lower Bound Upper Bound Lower Bound Opomba: Izločeni so bili vsi tisti, ki so označili kategorijo »odvisno od okolja« in »drugo«. Graf 1: Pomembnost zakonske zveze – deleži in povprečja po spolu (lasten vir) Najmanj je takšnemu stališču naklonjena skupina, ki je stara do 20 let, najbolj pa tista, ki vključuje anketirance, ki so stari od 30 do 39 let, nato pa naklonjenost zopet počasi pada. Slika 2: Pomembnost zakonske zveze – povprečja glede na starost respondenta (lasten vir) Na vprašanje, kje so vzroki, da zakonska zveza nima prihodnosti, so respondenti podali naslednje odgovore: modernizacija različne potrebe obeh spolov istospolna partnerstva trend razpadov zakonskih zvez drugo Zakaj menite, da zakon nima prihodnosti? 35,87% 26,63% 0,54% 28,80% 8,15% Graf 2: Razlogi za vse manjšo privlačnost zakonske zveze – deleži v % (lasten vir) Kar 35,87 % vprašanih ocenjuje, da zakon nima prihodnosti zaradi modernizacije družbe; sledi odgovor zaradi trenda razpadov zakonskih zvez (28,80 %), na tretjem mestu pa je trditev, da je to z zaradi različnih potreb obeh spolov (26,63 %). Hipoteza 8, v kateri sem predpostavljal, da večina vprašanih meni, da je zakonska zveza nujna za uspešno vzgojo otrok, je z rezultati pokazala, da je večina respondentov naklonjena stališču, da zakonska zveza pozitivno vpliva na vzgojo otrok. Natančneje, skoraj 8 % jih ocenjuje, da je zakonska zveza nujna za uspešno vzgojo otrok, 39 %, da je potrebna; 38 % pa, da je dobrodošla. Zgolj dobrih 14 % jih je ocenila, da je zakonska zveza nepotrebna za uspešno vzgojo otrok. Tudi v tem primeru, ko je bila izvedena analiza po spolu, se razlika ni pokazala za statistično značilno (p>0,05). nujen potreben nepotreben dobrodošel drugo Za vzgojo otrok je zakon: 7,96% 38,81% 14,43% 37,81% 1,00% N M SD SE 95% Interval zaupanja za M Min (1=nujen) Max (4=nepotreben) sp. meja zg. meja Upper Bound Moški 55 2,4727 ,93995 ,12674 2,2186 2,7268 1,00 4,00 Ženski 128 2,6406 ,79104 ,06992 2,5023 2,7790 1,00 4,00 Skupaj 183 2,5902 ,83949 ,06206 2,4677 2,7126 1,00 4,00 Lower Bound Upper Bound Lower Bound Upper Bound Lower Bound Graf 3: Ali je zakonska zveza nujna za uspešno vzgojo otrok – deleži v % (lasten vir) Opomba: 1=nujen, 2=potreben, 3=dobrodošel, 4=nepotreben Najmanj je takšnemu stališču naklonjena skupina, ki je stara med 20 in 29 let (slika 2), najbolj pa tista, ki vključuje anketirance, ki so mlajši od 20 let oziroma tiste, ki so stari 50 ali več let. Slika 3: Ali je zakon pomemben za vzgojo otrok – povprečja glede na starost respondentov (lasten vir) Hipoteza 9, v kateri sem predvideval, da materina vloga vključuje vrsto dejavnosti na različnih področjih otrokovega razvoja (za preverjanje te hipoteze so bile uporabljene trditve od 52 do 73), je deloma potrjena, saj rezultat kaže, da večino dejavnosti na različnih področjih opravljajo anketirane matere, ker so bili otroci po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze dodeljeni njim. Veliko dejavnosti izvajajo tudi očetje, seveda v času, ki ga preživijo skupaj s svojimi otroki (v dodeljenem oziroma dogovorjenem času bivanja otrok z očeti). Tabela 46: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Nega otroka. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 16 26,2 30,2 30,2 1x letno 3 4,9 5,7 35,8 1x na pol leta 6 9,8 11,3 47,2 1x mesečno 2 3,3 3,8 50,9 1x na 14 dni 5 8,2 9,4 60,4 vsak teden 17 27,9 32,1 92,5 ne vem 4 6,6 7,5 100,0 Skupaj 53 86,9 100,0 Manjka Sistem 8 13,1 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 12 8,5 9,1 9,1 1x letno 1 ,7 ,8 9,8 1x na pol leta 2 1,4 1,5 11,4 1x mesečno 3 2,1 2,3 13,6 1x na 14 dni 11 7,7 8,3 22,0 vsak teden 88 62,0 66,7 88,6 ne vem 15 10,6 11,4 100,0 Skupaj 132 93,0 100,0 Manjka Sistem 10 7,0 Skupaj 142 100,0 Vsak teden za nego svojih otrok skrbi kar 62 % vseh vprašanih, medtem ko le 27,9 % anketirancev trdi, da vsak teden skrbijo za nego svojih otrok. Rezultat je sprejemljiv, saj večina otrok po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze živi z materami in tako je razumljivo, da skrbijo zanje. Pri anketirancih živi mnogo manj otrok, pa še ti le v času vikendov, med prazniki in počitnicami, kar pomeni, da skrbijo zanje zgolj v tistem času. Tabela 47: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Igranje računalniških in družabnih iger. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 22 36,1 40,7 40,7 1x letno 5 8,2 9,3 50,0 1x na pol leta 4 6,6 7,4 57,4 1x mesečno 7 11,5 13,0 70,4 1x na 14 dni 1 1,6 1,9 72,2 vsak teden 10 16,4 18,5 90,7 ne vem 5 8,2 9,3 100,0 Skupaj 54 88,5 100,0 Manjka Sistem 7 11,5 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 42 29,6 32,8 32,8 1x letno 6 4,2 4,7 37,5 1x na pol leta 7 4,9 5,5 43,0 1x mesečno 10 7,0 7,8 50,8 1x na 14 dni 8 5,6 6,3 57,0 vsak teden 45 31,7 35,2 92,2 ne vem 10 7,0 7,8 100,0 Skupaj 128 90,1 100,0 Manjka Sistem 14 9,9 Skupaj 142 100,0 Kar 63,1 % anketirancev nikoli z otroki ne igra računalniških iger, vsak teden igra 16,4 % vprašanih. Anketiranke v 29,6 odstotkih nikoli ne igrajo igric z otroki, vsak teden pa 31,7 %. Odgovori so povezani s starostjo otrok. Mlajši so, več je tovrstne igre, pri starejših pa vedno manj. Tabela 48: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Gledanje televizije. Tabela 48: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Gledanje televizije. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 9 14,8 16,7 16,7 1x letno 7 11,5 13,0 29,6 1x na pol leta 3 4,9 5,6 35,2 1x mesečno 10 16,4 18,5 53,7 1x na 14 dni 4 6,6 7,4 61,1 vsak teden 18 29,5 33,3 94,4 ne vem 3 4,9 5,6 100,0 Skupaj 54 88,5 100,0 Manjka Sistem 7 11,5 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 11 7,7 8,3 8,3 1x letno 6 4,2 4,5 12,8 1x na pol leta 5 3,5 3,8 16,5 1x mesečno 6 4,2 4,5 21,1 1x na 14 dni 15 10,6 11,3 32,3 vsak teden 86 60,6 64,7 97,0 ne vem 4 2,8 3,0 100,0 Skupaj 133 93,7 100,0 Manjka Sistem 9 6,3 Skupaj 142 100,0 14, 8 % anketirancev nikoli ne gleda televizije skupaj z otroki, kadar so z njim, in 29,5 % vsak teden (ko so otroci skupaj z očetom); pri materah pa kar 60,6 % le-teh gleda skupaj z otroki televizijo, nikoli pa le 7, 7 %. Menim, da je rezultat druženja z otroki v primeru gledanja televizije čas, ki ga anketiranke izkoristijo tudi za nekatere druge oblike, ki so povezane z otroki (seznanjanje z delom v šoli in doma). Težko je namreč drugače razložiti tako velik % gledanja televizije. Kar se tiče časa gledanja televizije anketirancev in njihovih otrok, ugotavljam, da je ta ob koncu tedna, ko otroci tudi največkrat preživijo čas z njimi. Tabela 49: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Pogovarjanje o čustvih. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 10 16,4 18,5 18,5 1x letno 8 13,1 14,8 33,3 1x na pol leta 6 9,8 11,1 44,4 1x mesečno 7 11,5 13,0 57,4 1x na 14 dni 6 9,8 11,1 68,5 vsak teden 14 23,0 25,9 94,4 ne vem 3 4,9 5,6 100,0 Skupaj 54 88,5 100,0 Manjka Sistem 7 11,5 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 5 3,5 3,7 3,7 1x letno 5 3,5 3,7 7,4 1x na pol leta 10 7,0 7,4 14,7 1x mesečno 10 7,0 7,4 22,1 1x na 14 dni 21 14,8 15,4 37,5 vsak teden 75 52,8 55,1 92,6 ne vem 10 7,0 7,4 100,0 Skupaj 136 95,8 100,0 Manjka Sistem 6 4,2 Skupaj 142 100,0 Vsak teden se z otroki na to temo pogovarja 23 % anketirancev, nikoli pa 16,4 % vprašanih; pri anketirankah pa kar 52,8 % vsak teden in le 3,5 % nikoli. Na osnovi odgovorov ocenjujem, da se anketiranke po prenehanju zakonske zveze veliko več pogovarjajo s svojimi otroki o čustvih kot anketiranci. Tabela 50: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Pogovor o očetu ali materi (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 16 26,2 29,6 29,6 1x letno 7 11,5 13,0 42,6 1x na pol leta 5 8,2 9,3 51,9 1x mesečno 10 16,4 18,5 70,4 1x na 14 dni 6 9,8 11,1 81,5 vsak teden 8 13,1 14,8 96,3 ne vem 2 3,3 3,7 100,0 Skupaj 54 88,5 100,0 Manjka Sistem 7 11,5 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 7 4,9 5,2 5,2 1x letno 8 5,6 6,0 11,2 1x na pol leta 13 9,2 9,7 20,9 1x mesečno 25 17,6 18,7 39,6 1x na 14 dni 16 11,3 11,9 51,5 vsak teden 56 39,4 41,8 93,3 ne vem 8 5,6 6,0 99,3 67,00 1 ,7 ,7 100,0 Skupaj 134 94,4 100,0 Manjka Sistem 8 5,6 Skupaj 142 100,0 26,2 % anketirancev se nikoli ne pogovarjajo z otroki o njih samih, vsak teden pa 13,1 % vprašanih; 4,9 % mater se nikoli ne pogovarjajo o njih samih, vsak teden pa 39, 4 % anketirank. Tabela 51: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Pogovor o problemih nasploh. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 9 14,8 16,1 16,1 1x letno 5 8,2 8,9 25,0 1x na pol leta 4 6,6 7,1 32,1 1x mesečno 10 16,4 17,9 50,0 1x na 14 dni 6 9,8 10,7 60,7 vsak teden 18 29,5 32,1 92,9 ne vem 4 6,6 7,1 100,0 Skupaj 56 91,8 100,0 Manjka Sistem 5 8,2 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 5 3,5 3,6 3,6 1x letno 2 1,4 1,4 5,1 1x na pol leta 5 3,5 3,6 8,7 1x mesečno 11 7,7 8,0 16,7 1x na 14 dni 19 13,4 13,8 30,4 vsak teden 89 62,7 64,5 94,9 ne vem 7 4,9 5,1 100,0 Skupaj 138 97,2 100,0 Manjka Sistem 4 2,8 Skupaj 142 100,0 O problemih se vsak teden pogovarja s svojimi otroki 29,5 % anketirancev, nikoli pa 14,8 %; veliko, kar 62,7 %, anketirank se pogovarja tedensko o problemih s svojimi otroki, in le 3,5 % nikoli. Na osnovi rezultatov ocenjujem, da matere sproti razrešujejo probleme, s katerimi se srečujejo v zvezi z otroki. Razlog, zakaj se mnogo manj anketirancev pogovarja o problemih, je ta, da otroci v večini primerov po prenehanju zakonske ali izvenzakonske zveze ostanejo in živijo z materami. Tabela 52: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Opravila v hiši. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 13 21,3 23,6 23,6 1x letno 5 8,2 9,1 32,7 1x na pol leta 4 6,6 7,3 40,0 1x mesečno 7 11,5 12,7 52,7 1x na 14 dni 7 11,5 12,7 65,5 vsak teden 16 26,2 29,1 94,5 ne vem 3 4,9 5,5 100,0 Skupaj 55 90,2 100,0 Manjka Sistem 6 9,8 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 5 3,5 3,7 3,7 1x letno 7 4,9 5,2 8,9 1x na pol leta 6 4,2 4,4 13,3 1x mesečno 11 7,7 8,1 21,5 1x na 14 dni 17 12,0 12,6 34,1 vsak teden 82 57,7 60,7 94,8 ne vem 7 4,9 5,2 100,0 Skupaj 135 95,1 100,0 Manjka Sistem 7 4,9 Skupaj 142 100,0 Med trditvami nikoli in vsak teden ima z otroki opravila v hiši je razmerje pri anketirancih 21,3 proti 26,2 % – sorazmerno podobno; pri anketirankah pa vsak teden visokih 57,7 % in 3,5 % nikoli. Na osnovi podatkov ocenjujem, da matere otroke sproti navajajo na razna opravila v hiši, kar razbremenjuje njihovo delo, hkrati pa se otroci učijo pomoči materam v gospodinjstvu v okviru njihovih zmožnosti. Tabela 53: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Opravila v naravi. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 15 24,6 27,8 27,8 1x letno 7 11,5 13,0 40,7 1x na pol leta 4 6,6 7,4 48,1 1x mesečno 9 14,8 16,7 64,8 1x na 14 dni 5 8,2 9,3 74,1 vsak teden 12 19,7 22,2 96,3 ne vem 2 3,3 3,7 100,0 Skupaj 54 88,5 100,0 Manjka Sistem 7 11,5 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 11 7,7 8,2 8,2 1x letno 12 8,5 9,0 17,2 1x na pol leta 10 7,0 7,5 24,6 1x mesečno 20 14,1 14,9 39,6 1x na 14 dni 21 14,8 15,7 55,2 vsak teden 54 38,0 40,3 95,5 ne vem 6 4,2 4,5 100,0 Skupaj 134 94,4 100,0 Manjka Sistem 8 5,6 Skupaj 142 100,0 Razmerje pri opravilih v naravi je podobno tistim v hiši, kar se tiče anketirancev (24,6 % nikoli in 19,7 % vsak teden); pri anketirankah 38 % vsak teden in 7,7 % nikoli. Na osnovi dobljenih rezultatov ocenjujem, da je veliko odvisno od tega, ali matere in očetje živijo z otroki v okoljih, kjer je to delo sploh mogoče. V primeru anketirank je takšnih primerov mnogo več. Rezultati odgovorov so gotovo pogojeni tudi s krajem bivanja (mesto ali vas). Tabela 54: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Obiskovanje kulturnih prireditev. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 14 23,0 25,5 25,5 1x letno 5 8,2 9,1 34,5 1x na pol leta 15 24,6 27,3 61,8 1x mesečno 11 18,0 20,0 81,8 1x na 14 dni 7 11,5 12,7 94,5 vsak teden 2 3,3 3,6 98,2 ne vem 1 1,6 1,8 100,0 Skupaj 55 90,2 100,0 Manjka Sistem 6 9,8 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 14 9,9 10,4 10,4 1x letno 24 16,9 17,8 28,1 1x na pol leta 19 13,4 14,1 42,2 1x mesečno 42 29,6 31,1 73,3 1x na 14 dni 13 9,2 9,6 83,0 vsak teden 20 14,1 14,8 97,8 ne vem 3 2,1 2,2 100,0 Skupaj 135 95,1 100,0 Manjka Sistem 7 4,9 Skupaj 142 100,0 Zelo malo anketirancev z otroki po razvezi odhaja na kulturne prireditve (18 % enkrat mesečno in nikoli 23 %); enkrat mesečno 29,6 % anketirank, nikoli pa 9,9 %. Tabela 55: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Obiskovanje športnih prireditev. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 14 23,0 25,0 25,0 1x letno 3 4,9 5,4 30,4 1x na pol leta 10 16,4 17,9 48,2 1x mesečno 14 23,0 25,0 73,2 1x na 14 dni 8 13,1 14,3 87,5 vsak teden 6 9,8 10,7 98,2 ne vem 1 1,6 1,8 100,0 Skupaj 56 91,8 100,0 Manjka Sistem 5 8,2 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 38 26,8 27,9 27,9 1x letno 21 14,8 15,4 43,4 1x na pol leta 19 13,4 14,0 57,4 1x mesečno 28 19,7 20,6 77,9 1x na 14 dni 10 7,0 7,4 85,3 vsak teden 18 12,7 13,2 98,5 ne vem 2 1,4 1,5 100,0 Skupaj 136 95,8 100,0 Manjka Sistem 6 4,2 Skupaj 142 100,0 Tudi športne prireditve so bolj ali manj tuje anketirancem. Svojih otrok v času po razvezi nikoli ne pelje na ogled teh prireditev kar 23 % anketiranih, enkrat mesečno pa 23 %; med anketirankami je takšnih, ki nikoli ne obiščejo športnih prireditev s svojimi otroki še več, kar 26,8 %, a vseeno dokaj velik % (19,7) enkrat mesečno. Rezultat je presenetljivo v korist anketiranih mater, ki običajno, ob vseh obveznostih, ne najdejo časa za šport in rekreacijo. Ocenjujem, da je lahko razlog v tem, da anketirane matere spremljajo športne aktivnosti svojih otrok in se zaradi tega pogosteje odločajo za spremljanje otrok na športne prireditve. Tabela 56: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Obiskovanje zabavnih prireditev. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 15 24,6 27,3 27,3 1x letno 6 9,8 10,9 38,2 1x na pol leta 10 16,4 18,2 56,4 1x mesečno 10 16,4 18,2 74,5 1x na 14 dni 6 9,8 10,9 85,5 vsak teden 7 11,5 12,7 98,2 ne vem 1 1,6 1,8 100,0 Skupaj 55 90,2 100,0 Manjka Sistem 6 9,8 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 21 14,8 15,3 15,3 1x letno 18 12,7 13,1 28,5 1x na pol leta 23 16,2 16,8 45,3 1x mesečno 46 32,4 33,6 78,8 1x na 14 dni 7 4,9 5,1 83,9 vsak teden 20 14,1 14,6 98,5 ne vem 2 1,4 1,5 100,0 Skupaj 137 96,5 100,0 Manjka Sistem 5 3,5 Skupaj 142 100,0 Na zabavne prireditve skupaj z otroki odhaja tedensko 11,5 % anketirancev, nikoli pa 24, 6 %; nikoli 14,8 % anketirank in enkrat mesečno 32,4 % anketirank. Ocenjujem, da anketirankam in očetom ob delu, službi, skrbi za otroke ostaja zelo malo časa za redno obiskovanje zabav. K temu pripomore v veliki meri tudi finančna situacija starša, saj je obiskovanje zabavnih prireditev lahko zanje prevelik strošek. Tabela 57: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Izvajanje skupne rekreacije. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 13 21,3 24,1 24,1 1x letno 4 6,6 7,4 31,5 1x na pol leta 6 9,8 11,1 42,6 1x mesečno 4 6,6 7,4 50,0 1x na 14 dni 4 6,6 7,4 57,4 vsak teden 20 32,8 37,0 94,4 ne vem 3 4,9 5,6 100,0 Skupaj 54 88,5 100,0 Manjka Sistem 7 11,5 Skupaj 61 100,0 ženski Veljavnost nikoli 35 24,6 26,3 26,3 1x letno 13 9,2 9,8 36,1 1x na pol leta 10 7,0 7,5 43,6 1x mesečno 11 7,7 8,3 51,9 1x na 14 dni 21 14,8 15,8 67,7 vsak teden 41 28,9 30,8 98,5 ne vem 2 1,4 1,5 100,0 Skupaj 133 93,7 100,0 Manjka Sistem 9 6,3 Skupaj 142 100,0 Skupaj z otroki se nikoli ne rekreira 21,3 % anketirancev, tedensko pa 32,8 %; nikoli 24,6 % anketirank in vsak teden 28,9 %. Ocenjujem, da anketirankam in anketirancem veliko pomeni zdrav način življenja in to s pridom prenašajo tudi na svoje otroke, kar je seveda zelo razveseljivo. Rezultati odgovorov pa vseeno nakazujejo, da se matere s svojimi otroki rekreirajo več kot anketirani očetje, čeprav so si po rezultatih dokaj blizu. Tabela 58: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Obiskovanje sorodnikov. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 15 24,6 26,8 26,8 1x letno 5 8,2 8,9 35,7 1x na pol leta 4 6,6 7,1 42,9 1x mesečno 4 6,6 7,1 50,0 1x na 14 dni 13 21,3 23,2 73,2 vsak teden 11 18,0 19,6 92,9 ne vem 4 6,6 7,1 100,0 Skupaj 56 91,8 100,0 Manjka Sistem 5 8,2 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 10 7,0 7,2 7,2 1x letno 15 10,6 10,9 18,1 1x na pol leta 23 16,2 16,7 34,8 1x mesečno 26 18,3 18,8 53,6 1x na 14 dni 16 11,3 11,6 65,2 vsak teden 44 31,0 31,9 97,1 ne vem 4 2,8 2,9 100,0 Skupaj 138 97,2 100,0 Manjka Sistem 4 2,8 Skupaj 142 100,0 Anketiranke z otroki nikoli ne obiskujejo sorodnikov v 7 %, vsak teden pa kar 31 %; 24,6 % anketirancev nikoli z otroki ne obišče njegovih sorodnikov, enkrat na štirinajst dni pa 21,3 %. Vsak teden obišče s svojimi otroki sorodnike 30,0 % anketirank in nikoli le 7 %. Ocenjujem, da se na začetku razveze pri anketirancih očitno kaže želja po življenju z otroki, ki so občasno pri njih. Ugotovljeni rezultati so lahko pokazatelj v odstotkih ravno zaradi tega. Za matere pa ocenjujem, da v času po razvezi zakonske ali izvenzakonske zveze, verjetno tudi zaradi obremenjenosti, pogosteje obiskujejo svoje sorodnike. Tabela 59: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Petje pesmi in igranje na instrumente. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 31 50,8 57,4 57,4 1x letno 1 1,6 1,9 59,3 1x na pol leta 2 3,3 3,7 63,0 1x mesečno 4 6,6 7,4 70,4 1x na 14 dni 8 13,1 14,8 85,2 vsak teden 6 9,8 11,1 96,3 ne vem 2 3,3 3,7 100,0 Skupaj 54 88,5 100,0 Manjka Sistem 7 11,5 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 52 36,6 39,1 39,1 1x letno 11 7,7 8,3 47,4 1x na pol leta 8 5,6 6,0 53,4 1x mesečno 14 9,9 10,5 63,9 1x na 14 dni 5 3,5 3,8 67,7 vsak teden 38 26,8 28,6 96,2 ne vem 5 3,5 3,8 100,0 Skupaj 133 93,7 100,0 Manjka Sistem 9 6,3 Skupaj 142 100,0 Glasba in igranje na instrumente ni prednostno področje anketirancev, saj se nikoli ne ukvarja z otroki na tem področju kar 50,8 % vprašanih, enkrat 14-dnevno pa 13,1 % očetov; podobno velja za anketiranke, saj je takšnih, ki nikoli ne igrajo instrumentov, ali pojejo z otroki 36,6 % anketirank, vsak teden pa vseeno 26,8 %. Ugotavljam, da je anketirankam glasba bliže in to prenašajo tudi na svoje otroke. Glasbo izkoristijo kot skupno stičišče med igro, delom in zabavo. Mlajši so otroci, več je petja, igranja na instrumente staršev svojim otrokom ali otrok njim, medtem ko so v fazi odraščanja glasba, igra, igranje individualnost vsakega otroka in imajo starši manj vpliva nanje. Tabela 60: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Izdelovanje različnih predmetov. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 26 42,6 49,1 49,1 1x letno 6 9,8 11,3 60,4 1x na pol leta 3 4,9 5,7 66,0 1x mesečno 6 9,8 11,3 77,4 1x na 14 dni 9 14,8 17,0 94,3 vsak teden 3 4,9 5,7 100,0 Skupaj 53 86,9 100,0 Manjka Sistem 8 13,1 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 40 28,2 30,3 30,3 1x letno 14 9,9 10,6 40,9 1x na pol leta 14 9,9 10,6 51,5 1x mesečno 28 19,7 21,2 72,7 1x na 14 dni 12 8,5 9,1 81,8 vsak teden 22 15,5 16,7 98,5 ne vem 1 ,7 ,8 99,2 45,00 1 ,7 ,8 100,0 Skupaj 132 93,0 100,0 Manjka Sistem 10 7,0 Skupaj 142 100,0 Kar 42,6 % anketirancev z otroki nikoli ne izdeluje različnih predmetov, vsakih štirinajst dni pa 14,8 %; nikoli 28,2 % anketirank in enkrat mesečno 19,7 %. Za nizek delež pri očetih je vzrok v tem, da so le-ti manj časa skupaj z otroki, ker otroci večinoma živijo skupaj z materami. Gotovo lahko iščem vzroke tudi v tem, da je tovrstna dejavnost bliže anketirankam kot očetom (tukaj predvsem mislimo na izdelovanje izdelkov pred raznimi prazniki in pomembnejšimi dogodki v letu). Tabela 61: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Reševanje križank in logičnih iger. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 18 29,5 35,3 35,3 1x letno 6 9,8 11,8 47,1 1x na pol leta 7 11,5 13,7 60,8 1x mesečno 8 13,1 15,7 76,5 1x na 14 dni 8 13,1 15,7 92,2 vsak teden 4 6,6 7,8 100,0 Skupaj 51 83,6 100,0 Manjka Sistem 10 16,4 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 30 21,1 22,6 22,6 1x letno 8 5,6 6,0 28,6 1x na pol leta 18 12,7 13,5 42,1 1x mesečno 20 14,1 15,0 57,1 1x na 14 dni 26 18,3 19,5 76,7 vsak teden 27 19,0 20,3 97,0 ne vem 4 2,8 3,0 100,0 Skupaj 133 93,7 100,0 Manjka Sistem 9 6,3 Skupaj 142 100,0 Pri anketirankah in anketirancih je rezultat podoben, saj nikoli ne rešujejo logičnih in matematičnih nalog z otroki 21,1 % le-teh ter tedensko 19 % vprašanih; pri anketirancih pa je takšnih, ki nikoli ne sedejo z otroki in rešujejo logične naloge 29,5 %, 13,1 % pa takšnih, ki to počnejo z otroki enkrat mesečno. Čas, ki ga imajo starši za skupno preživljanje, očitno namenjajo drugim, prednostnim področjem. Iz rezultatov ugotavljam, da starši z otroki v okviru skupnega življenja posvečajo kar nekaj pozornosti reševanju križank in logičnih iger, čeprav sem pričakoval celo malo več. Tabela 62: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Učenje za šolo. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 19 31,1 35,8 35,8 1x letno 3 4,9 5,7 41,5 1x na pol leta 3 4,9 5,7 47,2 1x mesečno 4 6,6 7,5 54,7 1x na 14 dni 7 11,5 13,2 67,9 vsak teden 15 24,6 28,3 96,2 ne vem 2 3,3 3,8 100,0 Skupaj 53 86,9 100,0 Manjka Sistem 8 13,1 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 35 24,6 26,5 26,5 1x letno 6 4,2 4,5 31,1 1x na pol leta 10 7,0 7,6 38,6 1x mesečno 12 8,5 9,1 47,7 1x na 14 dni 15 10,6 11,4 59,1 vsak teden 50 35,2 37,9 97,0 ne vem 4 2,8 3,0 100,0 Skupaj 132 93,0 100,0 Manjka Sistem 10 7,0 Skupaj 142 100,0 Anketiranci in anketiranke se očitno pogosto učijo z otroki. Vsak teden tako sedi pri zvezkih in knjigah z otroki 35,2 % mater in 24,6 % očetov; nikoli pa ne posegajo na področje učenja očetje v 31,1 % in matere v okviru 24,6 %. Ugotavljam, da so starši pozorni na učenje otrok. Spremljajo njihove aktivnosti v šoli, pogosto obiskujejo vse oblike sodelovanja staršev s šolo (pogovorne ure, roditeljski sestanki), seveda odvisno od časa. V takšnem primeru je zaradi obremenjenosti obeh staršev potreben dogovor, kdaj in kdo bo sodeloval s šolo. Prisotnost staršev pri učenju otrok pa je seveda odvisna od njihove starosti. Mlajši so, več je sodelovanja; starejši so, manj je tega. Tabela 63: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Sprehodi v naravo. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 15 24,6 29,4 29,4 1x letno 3 4,9 5,9 35,3 1x na pol leta 6 9,8 11,8 47,1 1x mesečno 4 6,6 7,8 54,9 1x na 14 dni 8 13,1 15,7 70,6 vsak teden 13 21,3 25,5 96,1 ne vem 2 3,3 3,9 100,0 Skupaj 51 83,6 100,0 Manjka Sistem 10 16,4 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 10 7,0 7,5 7,5 1x letno 12 8,5 9,0 16,5 1x na pol leta 16 11,3 12,0 28,6 1x mesečno 18 12,7 13,5 42,1 1x na 14 dni 15 10,6 11,3 53,4 vsak teden 57 40,1 42,9 96,2 ne vem 5 3,5 3,8 100,0 Skupaj 133 93,7 100,0 Manjka Sistem 9 6,3 Skupaj 142 100,0 Anketiranke se veliko sprehajajo s svojimi otroki, in to kar 40,1 % vsak teden, nikoli pa le 7 %; takšnih, ki tega nikoli ne počnejo z otroki, je 24, 6 % anketirancev in vsak teden 21,3 % očetov. Izvajanje tega načina druženja je odvisno od zaposlenosti staršev in bivanja otroka z enim od staršev. Prepričan sem, da se otroci in starši veliko družijo v tovrstnih aktivnostih, saj rekreacija, sprehodi, kolesarjenje in podobno finančno ne bremenijo staršev. Potrebno je le veliko dobre volje, prostega časa in lahko združijo potrebno s koristnim. Hkrati se družijo, pogovarjajo in razrešujejo morebitna nerešena vprašanja. Ugotavljam, da je tudi to področje po prenehanju zakonske ali izvenzakonske zveze povezano s tem, pri kom živi otrok in koliko časa od določenega časa preživi z enim od staršev. V kolikor je tega manj, potem ostaja manj časa tudi za te aktivnosti. Tabela 64: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Pogovori o nasilju. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 12 19,7 23,5 23,5 1x letno 4 6,6 7,8 31,4 1x na pol leta 5 8,2 9,8 41,2 1x mesečno 6 9,8 11,8 52,9 1x na 14 dni 7 11,5 13,7 66,7 vsak teden 15 24,6 29,4 96,1 ne vem 2 3,3 3,9 100,0 Skupaj 51 83,6 100,0 Manjka Sistem 10 16,4 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 8 5,6 6,0 6,0 1x letno 11 7,7 8,3 14,3 1x na pol leta 11 7,7 8,3 22,6 1x mesečno 17 12,0 12,8 35,3 1x na 14 dni 19 13,4 14,3 49,6 vsak teden 61 43,0 45,9 95,5 ne vem 5 3,5 3,8 99,2 33,00 1 ,7 ,8 100,0 Skupaj 133 93,7 100,0 Manjka Sistem 9 6,3 Skupaj 142 100,0 Pomembno področje, ki mu anketiranke tedensko namenjajo 43 %, anketiranci pa 24,6 %; nikoli se temu ne posveča 19,7 % očetov in le 5,6 % mater. Očetje imajo prednost pri vzgoji sinov, za matere pa je to področje še toliko bolj pomembno, če je otrok moškega spola, saj je več nasilja zaznati med fanti. Področje je zelo aktualno. Dokler so otroci mlajši, se temu posveča manj, odvisno pač od težav, v katerih se morebiti znajdejo. Prepričan sem, da se starši z otroki ne pogovarjajo o nasilju le takrat, kadar se le-to pojavi neposredno v zvezi z njimi, temveč se tej temi posvečajo tudi v okviru splošno nastalih situacij, s katerimi se v družbi srečujemo. O tem se oboji, tako otroci kot tudi starši, seznanjajo iz medijev. Nasilja pa je v družbi veliko, tako med otroki, kakor tudi nad njimi in med odraslimi. Dejavnosti z otroki v okviru pogovorov o nasilju so zelo pomembne in pogovori na to temo so zelo dobrodošli. Tabela 65: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Dopust. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 16 26,2 32,0 32,0 1x letno 7 11,5 14,0 46,0 1x na pol leta 7 11,5 14,0 60,0 1x mesečno 5 8,2 10,0 70,0 1x na 14 dni 4 6,6 8,0 78,0 vsak teden 7 11,5 14,0 92,0 ne vem 4 6,6 8,0 100,0 Skupaj 50 82,0 100,0 Manjka Sistem 11 18,0 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 12 8,5 9,0 9,0 1x letno 47 33,1 35,1 44,0 1x na pol leta 37 26,1 27,6 71,6 1x mesečno 10 7,0 7,5 79,1 1x na 14 dni 5 3,5 3,7 82,8 vsak teden 16 11,3 11,9 94,8 ne vem 7 4,9 5,2 100,0 Skupaj 134 94,4 100,0 Manjka Sistem 8 5,6 Skupaj 142 100,0 33,1 % anketirank gre s svojimi otroki enkrat letno na dopust in le 11,5 % anketirancev; nikoli ne gre z otroki na dopust 26,2 anketirancev in 8,5 % anketirank. Ugotavljam, da oboji, anketirani očetje in matere, najverjetneje gredo s svojimi otroki na dopust vsaj v času njihovih poletnih počitnic. Veliko razvezanih staršev in njihovih otrok pa ne gre nikamor. Razlogi so lahko različni in nihajo od časovne do finančne stiske obeh razvezanih partnerjev, ki se v času po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze srečujeta z različnimi težavami (finančna sredstva, ustvarjanje novega/drugega doma …). Tabela 66: Katere dejavnosti po prenehanju zveze opravljate s svojim otrokom? Pogovori o vrednotah. (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost nikoli 9 14,8 17,6 17,6 1x letno 5 8,2 9,8 27,5 1x na pol leta 4 6,6 7,8 35,3 1x mesečno 6 9,8 11,8 47,1 1x na 14 dni 6 9,8 11,8 58,8 vsak teden 15 24,6 29,4 88,2 ne vem 6 9,8 11,8 100,0 Skupaj 51 83,6 100,0 Manjka Sistem 10 16,4 Skupaj 61 100,0 Ženski Veljavnost nikoli 3 2,1 2,2 2,2 1x letno 6 4,2 4,4 6,6 1x na pol leta 16 11,3 11,8 18,4 1x mesečno 19 13,4 14,0 32,4 1x na 14 dni 8 5,6 5,9 38,2 vsak teden 76 53,5 55,9 94,1 ne vem 7 4,9 5,1 99,3 32,00 1 ,7 ,7 100,0 Skupaj 136 95,8 100,0 Manjka Sistem 6 4,2 Skupaj 142 100,0 O vrednotah se s svojimi otroki pogovarja vsak teden 24, 6 % anketirancev in 53, 5 % anketirank; nikoli se o tem ne pogovarja 14, 8 % očetov in le 2,1 % mater. Matere pri vzgoji otrok namenijo očitno več časa tudi temu zelo pomembnemu otrokovemu življenjskemu področju, vse pa je odvisno od starosti otrok. Mlajši so, več takšnih pogovorov potrebujejo. Na osnovi dobljenih rezultatov sem ugotovil, da tudi očetom ta tematika ni tuja. Hipoteza 9, v kateri sem domneval, da je zaupanje razvezanih staršev v obstoječe državne institucije, pooblaščene za razreševanje problemov v zvezi z otroki, dokaj nizko, je potrjena, ker se razvezani starši po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze obračajo po pomoč k državnim institucijam. Več zaupanja kažejo anketiranke, medtem ko je zaupanje anketirancev mnogo manjše. Ugotavljam, da to pogojujejo predvsem odločitve o dodelitvi otrok in ureditvi stikov razvezanih očetov z njimi. Tabela 67: Pripravljenost na vključevanje v društvih za pomoč (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost da 24 39,3 39,3 39,3 ne 17 27,9 27,9 67,2 ne vem 20 32,8 32,8 100,0 Skupaj 61 100,0 100,0 Ženski Veljavnost da 48 33,8 34,5 34,5 ne 39 27,5 28,1 62,6 ne vem 52 36,6 37,4 100,0 Skupaj 139 97,9 100,0 Manjka Sistem 3 2,1 Skupaj 142 100,0 39,3 % anketirancev in 34,5 % anketirank se je pripravljena vključiti v različna civilna društva, ki omogočajo pomoč razvezanim po zakonski in izvenzakonski zvezi. Kar precej pa je takšnih, ki jih to vprašanje sploh ne zanima (27,9 % anketirancev in 28,1 % anketirank). Hipoteza 10, v kateri sem domneval, da večina staršev po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze ni vključena v civilna društva, ki delujejo na področju reševanja problemov v zvezi z otroki, je potrjena, saj večina anketirank sploh ne pozna civilnih društev, niso seznanjene z njihovim delovanjem, niti ne razmišlja o vključevanju vanje ter iskanju morebitnih pomoči oziroma odgovorov pri njih (96,4 %). 86,9 % anketirancev ne pozna civilnih društev, ki se ukvarjajo z vprašanji mater in očetov po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze, tudi niso včlanjeni vanje in ne delujejo aktivno v njih. Tabela 68: Član društev (lasten vir) Spol Pogostost Odstotek Upravičeni odstotek Naraščajoči odstotek Moški Veljavnost Podos 3 4,9 4,9 4,9 Ostržek 5 8,2 8,2 13,1 ne 53 86,9 86,9 100,0 Total 61 100,0 100,0 Ženski Veljavnost Podos 2 1,4 1,4 1,4 Ostržek 2 1,4 1,4 2,9 drugo 1 ,7 ,7 3,6 ne 135 95,1 96,4 100,0 Skupaj 140 98,6 100,0 Manjka Sistem 2 1,4 Skupaj 142 100,0 Večina anketirancev – očetov po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze ni vključenih v civilna društva (86,9 %); enako velja za večino anketirank – mater (96,4 %). Čeprav so nekatera društva dokaj aktivna, na določenih področjih države Slovenije niso prisotna (severovzhodna Slovenija) in jih tamkaj anketirani očetje in matere sploh ne poznajo. Ne poznajo njihovega načina delovanja in jih tudi ne zanima vključevanje v njihove aktivnosti. 5 Zaključek Družbena vloga matere po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze se je v sodobni slovenski družbi v zadnjih desetletjih precej spremenila. Ocenjujemo, da pomembno mesto v slovenski družini dobiva tudi vloga očeta v teh in podobnih situacijah. V letih od »prevzema« demokracije naprej pa se v naši družbi vloga matere še koreniteje spreminja. To se kaže skorajda na vseh področjih, od izobrazbene strukture pa vse do vedno bolj izenačenih pogojev pri pridobivanju možnosti za zaposlitev in vlogo na posameznih delovnih mestih. Ženska – mati nima več le primarne vloge gospodinje v družini, temveč se pomembno dokazuje in izkazuje v vlogi izobražene, poslovne ženske, ki »igra« zelo pomembno vlogo v ožjem, slovenskem in tudi širše svetovnem okviru. Z diskriminatornim odnosom uradne katoliške cerkve do žensk glede njihove odločitve o rojstvu otrok se le-te, s pomočjo civilnih družb, vedno pogosteje pa tudi z veliko mero razumevanja politike, dobro »upirajo« velikokrat tudi klerikalno nazadnjaškemu razmišljanju cerkve in njenih predstavnikov. Sklepanje zakonske zveze postaja pomemben del razmišljanja vsake partnerske zveze. Partnerji si jemljejo vedno več časa za pripravljalno obdobje in razmislek. Morda jih k temu vodi bojazen pred prihodnjim skupnim življenjem, saj se v povprečju tretjina sklenjenih zakonskih zvez v slovenski družbi konča z razvezo. Materinstvo dobiva vedno pomembnejše mesto v sodobni slovenski družbi. Ženske ob svoji življenjski vlogi matere, gospodinje, vedno več časa posvečajo tudi sebi. Postajajo pomemben člen v politiki, kar se kaže tudi z dodelitvijo pomembnih ministrskih mest v slovenski vladi. Svoje izobrazbene in strokovne sposobnosti potrjujejo tudi skozi vodenje pomembnih gospodarskih in drugih negospodarskih institucij. Zaradi vloge ženske kot matere prihaja vedno bolj v ospredje težnja po upoštevanju možnosti, da se jim omogoči, navkljub mnogim obveznostim v družini, napredovanje v smislu finančnih zmožnosti za zagotavljanje varstva otrok (brezplačni vrtec za drugega otroka). Zaradi pomembnosti materinstva v sodobni družbi se vedno pogosteje srečujemo tudi s pomembnostjo sodobnega očetovstva, ki tako omogoča prvemu – materinstvu, da lažje funkcionira. V raziskavi sem ugotovil, da so ob razvezi v večini primerov otroci bili dodeljeni materam in to ne glede na to, ali analiziram odgovore mater (90,1 %) ali očetov (70 %), čeprav obstaja določena diskrepanca v smislu, da so bili v vzorec očitno zajeti moški, katerih otroci so pogosteje ostali pri njih, in da so primeri, ko bi otroci živeli pri obeh starših relativno redki ne glede na to, ali gledamo ločene matere (7,8 %) ali ločene očete (5,0 %). Kvantitativna raziskava je potrdila, da se večina ločenih moških strinja z uradno odločitvijo o skrbništvu, da se otroci dodelijo materam. Po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze prihaja do razlik pri opravljanju starševskih vlog. Predvideval sem, da se bo glede na razlike pri dodelitvi otrok zmanjšala vloga očetov, pa je raziskava pokazala ravno nasprotno. Večji del anketirane populacije namreč meni, da imajo po prenehanju zveze manj vlog matere, kar je pač odvisno od tega, kje so v danem trenutku otroci, pri očetu ali pri materi. Tukaj se kaže odsotnost objektivnosti pri zaznavanju vlog enih in drugih, kar je povezano z obdobjem, odkar starši in otroci ne živijo več skupaj oziroma tudi od tega, koliko so stari otroci anketirancev (starejši so, manjša je vloga staršev in obratno). Po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze matere ne onemogočajo nekdanjemu partnerju sodelovanja pri vzgoji, kar potrjujejo tudi odgovori moških (57,1 % anketiranih). Raziskava je opozorila tudi na problem partnerjeve odtujitve od otrok in časa, ko naj bi se posvečal otrokom, saj se matere v prvem primeru strinjajo le v 25,3 % in v drugem primeru le v 24 %. Tudi prostorska oddaljenost po mnenju mater ni tista, ki bi vplivala na sodelovanje partnerja pri vzgoji otrok. Če očetje plačujejo preživnino, to ne pomeni, da se s tem tudi odpovedujejo sodelovanju pri vzgoji otrok. Tudi nova očetova partnerica ne onemogoča le-temu sodelovanja pri vzgoji, kakor tudi ne otroci nove partnerice. Na to ne vplivajo niti starši nekdanjega partnerja, kakor tudi ne zakonski okviri. Po mnenju mater pa tudi pristojne službe niso ovira nekdanjim partnerjem, da ne bi enakovredno sodelovali pri vzgoji skupnih otrok. Na področju stikov očeta in otrok so si anketirani moški in ženske v odgovorih zelo blizu, razlikujejo se le pri vprašanju stikov v primeru, če oče pri teh negativno vpliva na otroka ali kaže znake nasilnega vedenja, v ostalih primerih pa je razvidno, da se tako matere kot očetje strinjajo o potrebnosti stikov razvezanih staršev z njihovimi otroki pri vzgoji in razvoju otrok. Rezultati raziskave so pokazali, da večina vprašanih ocenjuje, da je zakonska zveza pomembna oziroma nujna za funkcioniranje družbe. Pri tem pa je kljub vsemu potrebno opozoriti, da relativno velik del anketiranih meni, da je zakonska zveza vedno manj nujna za funkcioniranje družbe (statistično pa med moškimi in ženskami ni zaznati bistvene razlike v odgovorih). Na osnovi empiričnih podatkov sem ugotovil, da vključuje materina vloga vrsto dejavnosti na različnih področjih otrokovega razvoja. Tako matere prevladujejo v dejavnostih po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze na področju nege, igre, izrabi prostega časa, vzgoje, težav otrok, opravil v hiši in okolici, rekreacije, obiskov sorodnikov, učenju, sprehodih … Materam in očetom so sorazmerno podobno pomembna področja, kadar so z otroki, obiski prireditev in izdelovanje predmetov. Vse skupaj pa kaže na dejstvo, da večina otrok živi z materjo in so le občasno (tedensko ali ob koncu tedna) z očetom, kar nakaže tudi raziskava. Iz raziskave izhaja tudi ugotovitev, da razvezane matere in razvezani očetje niso vključeni v civilna društva za pomoč razvezanim, čeprav jih očitno poznajo in bi se bili pripravljeni vključiti vanje. Nekaterim to onemogoča oddaljenost, saj jih npr. v severovzhodni Sloveniji sploh ni, drugim negotovost, tudi neodločnost, predvsem pa bojazen pred razkritjem življenja, ki so ga živeli v času zakonske in izvenzakonske zveze. Zaradi premajhnega števila vrnjenih anketnih vprašalnikov za matere in očete smo se odločili, da empirično raziskavo razširimo z intervjuji vodstvenih delavk Centrov za socialno delo in nekaterimi materami, ki so bile pripravljene spregovoriti o svojih izkušnjah v času pred in po razvezi zakonske in izvenzakonske zveze. Najpogostejše težave pri vzpostavljanju stikov staršev z otroki so pravzaprav starši sami, saj imajo vedno občutek, da delajo vse v dobro otrok, čeprav mnogokrattemu ni tako. Več težav pri tem imajo očetje, saj otroci običajno ostanejo po razvezi pri materi. Vloge očetov in mater po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze so različne, odvisne pa od tega, kako kvalitetna je bila vloga enega ali drugega v času trajanja zakonske zveze oziroma skupnega življenja. Starši se obračajo po nasvete in pomoč na Centre za socialno delo, če pa je razvezni postopek ali postopek zaupanja mladoletnih otrok po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze opravljen temeljito in strokovno, je problemov bistveno manj, ker so starši poučeni o možnih rešitvah. Do mater, ki so želele v »živo« spregovoriti o razmišljanjih o razvezi, postopkih in razvezi sami ter življenju po njej, je bilo zelo težko priti. Razvezane matere nerade govorijo o tem, a jih je pet pristalo na pogovor. Po odgovorih sem povzel njihova razmišljanja in ugotavljam, da so ženske pripeljale do razveze alkoholizem moža, varanje moža, želja po neodvisnosti in ljubosumje nekdanjega partnerja. Odločitve, ki so jih sprejele, so bile vse prej kot enostavne, a so sčasoma ugotovile, da jih v to vodi celotno življenje družine, ki so si jo ustvarile s partnerjem, predvsem dobrobit otrok. Otroci so v večini primerov sprejeli odločitev mater z razumevanje, saj so bili v tej situaciji premajhni, da bi razumeli bistvo ali pa so bili že toliko stari, da so dojeli, da je odločitev matere dobra in prava odločitev. Odločitve o dodeljevanju otrok so urejale preko Centrov za socialno delo ali pa tudi ne, kar je bilo odvisno od starosti otrok. V celoti so z delom Centrov za socialno delo zadovoljne. Stiki z nekdanjim partnerjem ostajajo in to predvsem zaradi otrok, ki so skupna skrb obeh staršev. Otroci imajo stike z očeti, v nekaterih primerih so otroci že odrasli in znajo sami poskrbeti zase, v drugih pa očetje ne zanemarjajo svojih otrok, kar je zelo dobro in tako tudi pozitivno vpliva na njihov osebnostni razvoj. Preteklost je bila, ostaja in se je ne dá izbrisati, naj si bo bolj ali manj prijetna, žalostna. Kakršna koli. Ostaja del zgodovine nekega skupnega življenja. 6 Literatura in viri 4 Aries, P. (1991). Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Beck,U. in Beck-Gernsheim, E. (1999). The Normal Chaos of Love. Cambridge: Polity Press. Bergant, M. (1981). Družina – zakon – ljubezen na razpotjih. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo. Bergant, M. (ur.). (1979). Vajino skupno življenje (4. izpopolnjena izd.). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine. Brajša, P. (1987). Očetje, kje ste?: Mit in resnica o materinstvu (1. natis). Ljubljana: Delavska enotnost. Boh, K. (1986). Delitev dela v družini ali kdo kaj dela? V Demokratična družina – kaj je to? Ur. Ana Krajnc. Str. 69–80. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Brown, K. (1992). An Introduction to Sociology. Cambridge: Blackwell Publischer. Burgerss, R. G. (1994). »Education: an agenda for change« v M. Haralambos in Holborn in Holborn (ur.) Developments in Socioloy zv. 10 (Causeway Press, Ormskirk). Čačinovič-Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družinske skupine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Čačinovič-Vogrinčič, G. (1995). Družina: pravica do resničnosti. V J. Ramovš (ur.), Družina: zbornik predavanj in razprav na osrednjih strokovnih prireditvah v Sloveniji v letu družine v Cankarjevem domu v Ljubljani, 25. in 26. oktober 1994 (str. 123–128). Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. Černigoj Sadar, N. et al. (2007). Delo in družina: s partnerstvom do družini prijaznega delovnega okolja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Charlish, A. (1998). Med dvema ognjema. Ljubljana: DZS. Dolar Bahovec, E. (1991). Abortus – pravica do izbire? Pravni, medicinski, sociološki, moralni in politični vidiki. Ljubljana. Duvander, A. Z., Andersson, G. (2005). Gender equality and fertility in Sweden: A study on the impact of the fathers uptake of parental leave on continued childbearing. MPIDR Working paper WP 2005-013. Rostock, May-Planck-Institut für demografische Forschung. Eichler, M. (1980). The Double Standard. A Feminist Critique of Feminist Social Science London: Croom Helm. Ellison, S. (2001). Razvezana mama: pogumno v novo življenje. Tržič: Učila. Elium, J. in Elium, D. (2001). Vzgoja hčera: vloga staršev v razvoju zdrave ženske. Ljubljana: Orbis. Ferligoj, A., Rener, T. in Ule, M. (1990). Ženska, zasebno, politično ali »Ne vem, sem neodločena«. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Ford, D. (2003). Razveza: začetek novega življenja. Kranj: Ganeš. Geč-Korošec, M., Kraljić, S. (1997). Družinsko pravo. Del 1, (2. spremenjena izd.). Maribor: Pravna fakulteta, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo. Gelmini, P. (2001). Tako preprosto za družine. Ljubljana: Družina. Giddens, A. (2000). Preobrazba intimnosti: spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah. Ljubljana: Založba /*cf. Goriup, J., Lahe, D. in Škrilec, M. (2006). Vpliv globalizacije na raznolikost zagotavljanja varnosti v različnih tipih slovenskih družin postmoderne. V B. Lobnikar (ur.), Raznolikost zagotavljanja varnosti: zbornik prispevkov: VII. dnevi varstvoslovja, Bled, 31. 5.–2. 6. 2006 (str. 287–295). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede. Goriup, J. (2004). Slovenska ženska v vlogi uspešne poslovne ženske in matere. V J. Florjančič et al. (ur.), Management, knowledge and EU: proceedings of the 23rd International scientific conference on organizational science development, Slovenia, March, 24th–26th 2004 = Management, znanje in EU: zbornik 23. mednarodne znanstvene konference o razvoju organizacijski ved, Slovenija, Portorož, 24.–26. marec 2004 (str. 656–662). Kranj: Moderna organizacija. Goriup, J. (2003). Nekateri družbeni vidiki predšolskega otroka. V J. Bezenšek (ur.), Predšolski otrok danes: zbornik prispevkov strokovnega srečanja, Vrtec Slovenske Konjice, april 2003 (str. 7–9). Slovenske Konjice: Vrtec. Guy, J. (2006). Rimljani. Ljubljana: Grlica. Guy, J. (2006). Egipčani. Ljubljana: Grlica. Guy, J. (2006). Grki. Ljubljana: Grlica. Haralambos , M. in Holborn, M. (2001). Sociologija: teme in pogledi (1. izd., 2. natis). Ljubljana: DZS. Hrženjak, M. (2005). Materinstvo in kariera kot oglasna priloga. Medijska preža, str. 16. Pridobljeno 6. 8. 2014 s spletne strani http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/22/spol/. Humer, Ž. (2003). Zažiganje modrecev se ni nikoli zgodilo: Feministka Susan Brownmiller. Mladina, (1), 32–35. Ilič, M. in Žnidaršič, T. (2005). Očetje v Sloveniji. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 6. 8. 2014 s spletne strani http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=603. Ilić, M., Šter, D. (2007). Sklenitev in razveze zakonskih zvez Slovenija 2006, Statistični urad Republike Slovenije 2007. Pridobljeno 6. 8. 2014 s spletne strani www.stat.si/PrikaziPDF.aspx?ID=1050. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. (2003). Število dovoljenih splavov po starostnih skupinah žensk, Slovenija, 1979–2001. Pridobljeno 6. 8. 2014 s spletne strani www.stat.si/doc/pub/rr798-2003/7/T07-02-01.htm Jalušič, V. (1992). Dokler se ne vmešajo ženske: ženske, revolucije in ostalo (1. izd.). Ljubljana: Krt. Jogan, M. (1991). Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Jogan, M. (2001). Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Jogan, M. (24. 3. 1990). Družbena (ne)moč žensk. Večer, str. 26. Jogan, M. (14. 12. 1991). Splav, (ne)morala in ustava. Delo, str. 23. Kandrič, I. (8. 10. 2002). Najtežje obdobje je, ko so določeni cilji doseženi. Večer, str. 36. Kandrič, I. (2004). Družbena vloga očeta po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze (Magistrska naloga). Maribor: [I. Kandrič]. Kozmik, V. in Jeram, V. (ur.). (1997). Položaj žensk v devetdesetih: poročilo Urada za žensko politiko za obdobje 1990–1995. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko politiko. Krajnc, A. (1986). Demokratizacija odnosov v družini. V Demokratična družina – kaj je to? Str. 10–21. Ljubljana. Zveza prijateljev mladine Slovenije. Kralj, A. (2006). Vražji zakonci: Srečen zakon – je to danes sploh mogoče?. Ljubljana: samozal. Kristan, A. (2001). Odprava plodu in »dobra smrt«: sporni pravici do nenaravnega konca življenja. Digitas, (10), 15–32. Košiček, M. (1992). Otrok, moja skrb. Maribor: Obzorja. Kuntzag, L. (1997). Ločitev boli: otroci in starši v ločitvenem dogajanju. Ljubljana: Kres. Ljujić, B. (1998). Zakonska zveza in družinska razmerja. Ljubljana: Bonex. Lukić, R. D. in Pečuljić, M. (1982). Sociološki leksikon. Beograd: Savremena administracija. Majerhold, K. (2003). Nussbaum Martha: Sočutje kot temeljno družbeno čustvo. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 31(213/214), 360–382. Montagu, A. (1970). Močnejše od moških. Ljubljana: Cankarjeva založba. Murdock, G. P. (1949). Social structure. New York: Macmillan. Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote (1. izd.). Ljubljana: Educy. Napolitane, C. in Pellegrino, V. (1988). Živeti i voleti posle razvoda. Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada. Nussbaum, M. C. (2001). Uppheavals of Thoughat, The Intelligence of Emotions. Cambridge Press, MA. Nussbaum M. Sočutje kot temeljno družbeno čustvo. Pridobljeno dne 11. 8. 2014 s spletne strani http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WU0MG5IY/. Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (4. spremenjena in dopolnjena izd.). (1996). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Razveze zakonskih zvez po številu vzdrževanih otrok in trajanju zakonske zveze, 2011. Pridobljeno 14. 6. 2014 s spletne strani https://www.stat.si/letopis/2012/04_12/04-22-12.htm. Rener, T. (1992): Razmerje med zasebno in javno dimenzijo družine in spolna struktura zasebnosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: FDV. Rener, T., Sedmak, M., Švab, A. in Urek, M. (2006). Družine in družinsko življenje v Sloveniji. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Rener, T. in Švab, A. (1998). Family Status. V S. Geržina, M. Ule, T. Rener in A. Švab (ur.), Youth in Slovenia: new perspectives from the nineties (str. 57–87). Ljubljana: Ministry of education and sport, Youth department. Rener, T., Švab, A., Žakelj, T. in Humer, Ž. (2006). Analiza očetovstva ter predlogi za izboljšave družinske politike na področju usklajevanja dela in družine. Zaključno poročilo (CRP)), Ljubljana: ARRS, MDDSZ, Fakulteta za družbene vede, Center za socialno psihologijo. Rupel, S. (1994). Družinsko pravo: tožbe in predlogi – komentar – sodna praksa (2. razširjena in dopolnjena izd.). Ljubljana: Gospodarski vestnik. Sedmak, M. in Medarič, Z. (2007). Med javnim in zasebnim: ženske na trgu dela. Koper: Annales. Sieder, R. (1998). Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Studia humanitatis. Simmel, G. (2000). Izbrani spisi o kulturi. Ljubljana: Studia humanitatis. Skušek, Z. (1993). Materna ljubezen, očetna hiša. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 21(162/163), 11–13. Smiljanić, D. in Mijušković, M. (1968). Zakon in družina v zgodovini. Ljubljana: DZS. Švab, A. (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Švab, A. (2005). Sprejeti med prijatelji, zavrnjeni v družbi – istospolna partnerstva v Sloveniji. Družboslovne razprave, 21(49/50), 139–153. Švab, A. (2003). Skrb med delom in družino: koncept usklajevanja dela in družinskih obveznosti v družinski politiki. Teorija in praksa, 40(6), 1112–1126. Švab, A. in Kuhar, R. (2005). Neznosno udobje zasebnosti: vsakdanje življenje gejev in lezbijk. Ljubljana: Mirovni inštitut. Worell, J. (ur.). (2001). Encyclopedia of women and gender: sex similarites and differences and the impact of society on gender. San Diego: Academis Press. Stefančič, B. ml.: Šola za življenje. Pridobljeno dne 18. 7. 2007 s spletne strani www.solazazivljenje.si/. Šter, D. in Ilić, M. (2006). Sklenitev in razveze zakonskih zvez, Slovenija, 2005. Pridobljeno 23. 8. 2014 s spletne strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=363. Ule, M. in Kuhar, M. (2003). Mladina, družina, starševstvo: Spremembe življenjskih potekov v pozni moderni. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za socialno psihologijo. Ule, M. (1986). Spreminjanje vzgojne funkcije sodobne družine. V Demokratična družina – kaj je to? 22–45. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Vertot, N. (2007). Izbrane podobe družin v Sloveniji. Pridobljeno 11. 9. 2014 s spletne strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=880. Vertot, N. (2008). Ob mednarodnem dnevu družin. Pridobljeno 15. 8. 2014 s spletne strani www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1617. Valenčič, E. (1. 7. 2007). Vatikan versus ženske pravice: nekaj besed o cerkvi in svetosti življenja. Mladina. Pridobljeno 2. 11. 2014 s spletne strani http://www.mladina.si/90974/uvo-manipulator--erik_valencic/?utm_source=tednik%2F200725%2Fclanek%2Fuvo-manipulator--erik_valencic%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink. Zupančič, K. (1999). Družinsko pravo. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Žmuc – Tomori, M. (1983). Pot k odraslosti: kaj je kaj in kaj ni motnja v otrokovem duševnem razvoju. Ljubljana: Cankarjeva založba. Žnidaršič, T. (2005). Družine v Sloveniji. Pridobljeno 2.11.2014 s spletne strani www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=549. Stvarno kazalo A analitik 85 analiza 41, 64, 102, 103, 124, 155 B beseda 42, 44, 67, 156 C cerkev 17, 23, 39, 52, 55, 58, 95 Č časopis 76, 154,155 človek 13, 34, 52, 54, 55, 58, 59, 63, 66, 77, 78 D denar 20, 36, 60 družba 14, 18-9, 22, 27, 38, 43, 47, 50, 58, 63, 85, 90, 153 družbeni odnos 82 družina 14, 15, 16, 17, 18, 24, 25, 26, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 50, 60, 63, 68, 75, 82, 90, 91, 92, 93, 152, 153, 154, 155, 156 E element 17, 27, 95 enakopravnost 27, 29, 38, 65, 84 enostarševska družina 31-32, 35, 81-82 F faktor 18 feminizem 42-45, 85 forma 65 formalnost 68 G gibalo 25 gibanje 42, 43, 85, 88 H heteroseksualna ženska 14, 64, 81, 85 hiša 15, 155 hrepenenje 76 hudovanje 75 humor 78 I igra 127, 139, 149 igranje 127, 139 industrija 61 instinkt 17 intenzivnost 98 interes interpretacija 105 iskanje 28, 76, 78 istost 45, 60 istospolne partnerske skupnosti 64, 66, 71-72, 74, 85, 156 izbira 19, 48, 63, 64, 95 izboljšanje 61 izgon 86 izobraževanje 48, 50, 62, 88 izrek 20, 56 izvenzankonska zveza 64 J jedrna družina 18 jeza 75 K klan 15 krščanska vera 55 kultura 15, 45, 66 L ljubezen 20, 25, 39, 65-67, 75, 152-155 ljubosumje 151 M mati 13, 16, 18-20, 22-24, 31, 34, 37, 85-86, 90, 92, 95, 149 materinstvo 13, 15, 49, 68, 77, 79, 82, 83, 84, 85, 86, 95, 149, 153 matriarhat 16-17, 21, 43 matrifokalna družina 18 moški 13-20, 23-29, 31-32, 34, 38-52, 54, 57, 59-61, 64, 69, 71-72, 75-78, 81, 84, 86-92, 95-96, 149-150, 154, 156 N napad 42, 44 nasilje 14, 56 nesposobnost 79 neuspeh 46, 75 nuklearna družina 18 O oče 13, 16, 18, 19, 20 očetovstvo 31, 79, 82, 90, 93, 95 odgovornost 23, 30, 45, 49, 57, 60, 76, 83, 115 opredelitev 30, 77 otrok 13-21, 24-38, 40-41, 43, 47-49, 51-56, 63-64, 66, 68-72, 75-76, 78-88, 90-98, 103-108, 110-121, 124-156 P partnerska zveza 66 partnerski odnos 65-66, 76 politika 26, 44, 60-61, 86 pomoč 13, 26, 29, 35-36, 40, 43, 49, 59, 66-67, 77, 81, 96, 98, 132, 146.147, 150-151 popis 2002 31, 33, 94 poroka 20, 24-25, 41, 63-64, 72, 85 postmoderna družina 29 praksa 54, 75, 155-156 preživljanje 69, 79, 81, 141 prijateljstvo 28, 66-67 prosti čas 28 R razširjena družina 18 razveza zakonske zveze 69, 74-76, 79 razvoj družine 13, 22 S sistem 18, 30, 41, 44, 74, 79 spol 13-17, 23, 29-30, 38-50, 59-63, 65-66, 81, 84, 86, 88, 90, 153-155 spolnost 25-26, 65-66, 75, 153 spolni odnosi 24, 63 spolna svoboda 20 sposobnost 13, 29, 40, 46, 53, 77, 149 starši 20, 25, 32, 45, 53, 67, 74, 84, 92, 97-98, 103-105, 116, 139, 141-144, 146, 149-151, 154 starost 15, 25, 32, 34, 37, 49, 50, 65, 69-70, 72, 80, 83, 87-92, 95, 125, 146, 151 statistični urad 30, 33, 36, 49-51, 90, 93-94, 153 svoboda 69, 78 T težave 13, 54, 76, 81, 96, 150 trpljenje 76 U ukazovanje 75 umor 55, 78 upoštevanje 15, 41 uspeh 28, 47-48, 75-76, 78 V varanje 151 vloga matere 25-27, 29, 86, 90, 149 vloga očeta 149, 154 Z zakon 13-15, 17, 19-23, 25-26, 28, 48, 50, 52-53, 58, 63, 66-67, 77-81, 84, 86, 90, 93, 97-98, 125, 152, 154-155 zakonska zveza 22, 63, 65, 66, 69, 72, 74, 79, 80, 81, 95, 121, 123, 124, 150, 154 zaposlovanje 61, 82, 89 Ž žalitev 55 žalost 65, 151 ženska 16, 18, 20, 22-26, 28, 38-41, 43-48, 51-52, 54, 56, 58, 60-61, 64, 75-78, 82-84, 87, 89-90, 95, 149-150, 153 žensko delo 4 Avtor: Bojan Macuh ŽENSKA – MATI PO PRENEHANJU ZAKONSKE IN IZVENZAKONSKE ZVEZE Recenzija: red. prof. dr. Jana Goriup, red. prof. Cvetka Hedžet Thót Lektoriranje: Milena Kerndl Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Znanstvene monigrafije Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2014 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 66367491 ISBN - 978-961-95413-0-2 (ePUB)