o p i a i. Z Dnnaja. Naži nemški liberalci so zopot jeden pot pokazali, koliko jim pristuje to ime, katero so si sami nadeli. Storili so čin, iz kojega je razvidno, da so liberalni le sami za se, a nikakor ne za druge. Stvar je pa ta: Letos se je tukaj dogodilo prvikrat, da so izvolili meščani 10. mestnega okraja v mestni zastop ravnatelja svoje moščansko šole, obče spoštovanega moža. Ali kaj se zgodi? Pri prvi seji mestnega odbora jo bila volitev vseh novih odbornikov potrjena, sarao volitev meščanskoga ravnatclja jo bila ovržena, dasiravno se je postavno vršila, ker liberalna gospOda menda misli, da se človek in odbornik začenja še le pri baronu in milijonerju. Da je tako početje mej nami učitelji prouzročilo veliko osupnenja in nevolje, si lehko mislite. Zato smo pooblastili društvo »Diesterweg«, da naj naredi peticijo, v kojej prosimo za uredbo pravnih razmer glede volitve. To društvo je napotilo k naučncmu ministru deputacijo, da mu osebno izroči peticijo. Minister je odposlance prijazno vzprejel in obljubil, da bode to zadevo rešil po dotičnih postavnih določbah, če tudi je za svojo osobo prepričan, da je za šolo bolje, ako profesorji in učitelji niso voljeni v občinske zastope in deželne zbore, osobito tara ne, kjer so zastopane razne narodnosti. Zdaj pa težko pričakujemu konečne rešitve. — Zadnjič sem Vam pisal o agitaciji za rokotvorni pouk v Ijudskih šolah, danes Vam pa že lehko poročam, da se v naučnem ministerstvu ravnokar posvetujejo o osnovi rokotvornih šol. — Kakor vidite, se ta reč hitro vrši. Iz Gradca. Nedavno sem čital v »Pressi« dopis iz Liberca na Češkem, v kojem se je pripovedovalo, da navdušenjo za »Schulverein« mej Nemci na Češkem jako hitro pojema ter da so bile slabo obiskane letošnje »Ortsgruppen«, pri katerih je bilo vse nekako kislo in čmerno. To je menda znanega dr. Weitlof-a napotilo, da si je izumil novo tako početje pod imenom »PrauenOrtsgruppenc. Najbrže si misli, da so možje prepametni, da bi mu dolgo časa polnili društveno blagajnico s svojimi novci, poskusimo tedaj pri lehkomiselnem ženstvu. In ni se zmotil. Minolega tedna je snoval tukaj v tem tnestu »Frauen-Ortsgruppe« in takoj se mu je mnogo dam uselo na limanice njegovega nagovora, v kojem je bilo samo to zanimivo, da je bila vsaka tretja beseda »tajč« in zopet »tajč«. Naša »mati županja« so bili pa tako veseli, da so ga v imenu vseh »tajčdam« zagotovili, da bodo to idejalno društvo podpirale z vsemi živci nežnočutnega srca. V kratkem pride tako »Frauen-Ortsgruppe« snovat tudi v Ljubljano. A Vaša zdanja »mati županjac mu gotovo ne bodo dali tacega zagotovila, kaj ne, da ne! In glejte, to je veliko vredno. Kako zares idejalni so pa nameni tega društva, je razvidno iz tega, ker je bil omenjeni doktor pred 14 dnevi pri društveni glavni skupščini v Berolinu. Z Goriškega. (Učitelji, berite šolske postave!) »Nevednost je naj dražja stvar na svetu« glasi se stara prislovica, o katere veljavi dandanes nihče ne dvoji. A vzlic temu ima še vedno mnogo zaničevalcev mej človeštvom, da celo mej onim delom človeštva, ki ima druge poučevati — mej učiteljstvom. Vsak človek ima svoje pravice, a tudi svoje dolžnosti. Prve so nam prijetne, zato se jih vestno poslužujemo; druge pa nam vzbujajo več ali manj neprijetnosti, za tega del jih nimamo vselej radi. Niso pa zbog tega manj potrebne od prvih. Nikakor! Naše dolžnosti so drugim pravice, in naopak. To je za obstoj človeštva neobhodna potreba, to terja ono ravnotežje, katero nahajamo povsod v stvarstvu, in iz tega tudi sledi, kako tesno smo drug na druzega navezani, drug od druzega zavisni. Kdo bi tedaj ozirom na to odvisnost mogel govoriti o absolutnej slobodi človeškej? Kdo pa naj bi je tudi želel? Človek izvestno ne! kajti ona bi bila njegov neizogiben pogin. Zato pa je moralo človeštvo že zgodaj, morebiti nehote in nevede, misliti na njeno omejitev. Takimi omejitvami smemo smatrati vse različne ustanovitve družinskega življenja od naj veče države do naj manjše družine in njihove posledice — različne določbe, po katerih seje vsakemu posamezniku stališče navzgor in navzdol popolnoma odredilo, iz katerih določeb so se časom izcimili raznovrstni ukazi, postavo in zakoni, kojih bistvena lastnost obstoji pač v enakej veljavi in moči za vse. In kakor bi bila absolutna sloboda človeštvu škodljiva, tako pogubonosna bi mu postala njena omejitev (ukazi in zakoni), ako bi izgubila enako veljavnost za vsacega. Jako karakterističen je tedaj v tem obziru izrek: »Postava ne pozna izjem«, ki posameznika veže in sili, da se natančno seznani s postavnimi določbami, kojim se ima podvreči. In kdor tega ne storl, ta si samovoljno nakopuje lastno škodo, naj si bode že v obliki kazni ali prikrajSanja lastnih pravic. — Kdo pa naj bi bil tak bedak? In vender je marsikdo, da premnogi mej nami učitelji samimi. Dokazov nam ni treba daleč iskati, najdemo je v najbližnjej sedajnosti. Znano ali morda bolje: še vedno premalo znano je, kar določuje ministerski ukaz s 5. aprila 1872. 1. glede učiteljskih izpitov, da se imajo namreč vršiti dvakrat v letu, oktobra in aprila. Ta določba ni še do današnjega dnd — vsaj kolikor je meni znano — v deželah, kjer bivamo Slovenci, dočakala nobene spremembe. In vender kako pomanjkljivo je znana po preteku dvanajstih let! Nekatere izpraševalne koinisije same (n. pr. Ljubljanska in Graška) podpirajo to ncznanje, da vsakokrat proti po šolskih listih objavljajo, kedaj se izpit prične, do kedaj se je čas oglasiti i. t. d. Druge zopet (n. pr. Goriška in Koprska) tega ne store. In koliko se potem pisari, Peter in Pavel nadleguje z najrazličnejšim povpraševanjem. In večkrat se obrok vzlic temu zakasni. In kaj potem? — To si lehko mislimo. Ve pa najbolje oni, ki je sam skusil. In vender, ako bi dotičnik gori navedeno postavno določbo natančno poznal, ne bilo bi mu treba nikogar nadlegovati. Skrbel bi, da bi bila prošnja do 1. aprila (ozirom oktobra) došla izpraševalni komisiji, in konec bi bilo vsega. Pa pojdimo dalje, in oglejmo si prosnje, kakor se pošiljajo izpraševalnitn komisijam. Kako je vse pomanjkljivo, ?se skrpano! Kdo se kaj briga za §. 7. navedenega ukaza, kdo le izmisli, da je prosilec dolžan v prošnji navesti, v kakem učnoin jeziku hoče biti usposobljen, kar je iz §. 9. dovolj razvidno, ter za določitev izpitnega reda (Priifungsordnung) tako važno. In če se taka prošnja zarad enacih pomanjkljivosti zavrne, — kar se je že zgodilo — kdo je tega kriv? — pač le prosilec sam, ali prav za prav njegova nevednost in neznanje dotienih postavnih določeb. Pa poreče kdo: kaj je treba biti komisijam tako strogim? — Treba, treba in jako treba! Učiteljski izpit ima pač menda dokazati, kako uporabljiv je izpitanec v pra.ktie.nem življenji. Ali kak »testimonium paupertatis< si da oglašenec, ako ne pozna še celo ukaza, koji obsega najboljša pojasnila glede izpita samega. Kdo se Se ne spominja, koliko se je v koraaj preteklem času pisarilo po vseb raznobojnih listih o naj novejšej šolski postavi (noveli) in o njenej izpeljavi (ministerskem ukazu z 8. jun. 1. 1.). Vsak filister moral se je je že na pamet navaditi. A kdo je še dandanes ne pozini? mi učitelji! Odstavek VIII. omenjenega ukaza so pod 2. glasi: »Kdor hoče biti pripuščen k učiteljski preskužnji, niora vložiti prošnjo, katero je sam spisal, okrajni šolski oblasti«. — Neki podučitelj hoče napraviti izpit, spiše prošnjo, ter jo pravilno izroči svojemu voditelju — nadučitelju. Nadučitelj prošnjo podpre, pa jo pošlje naravnost izpniševalni komisiji, in ta prošnjo zavrne, ker ni bila po postavni poti (okrajnem šolskem svetu) predložena. — No, gosp. voditelj ima gotovo novelo doma, če ne drugače t kakem šolskem listu; pa je uže dovolj, da jo ima, v prebiranje jo je menda prepustil pajkom. Naj zadoste ti vzgledi! Dokazujejo naj, kako resnična je tudi glede nas učiteljev hudomušna trditev, da postave ostajajo najraje na papirji, ter zajedno pričajo, da se nevednost sama najbolje kaznuje. Zato pa, dragi tovariši, varujmo se nevednosti; nevednost je tema. Mi pa bodimo otroci luči! In kakor luč razsvetljuje vse tudi naj skrivnejše kotiče, tako naj nas vednost dela vešfie vsega, tedaj tudi šolskih postav in ukazov. Iz Gorice. Skušnje učiteljske sposobnosti pričele so se tu pondeljek, 21. aprila 1.1. Oglasile so se Stiri učiteljice, dve za ljudske šole (jedna Slovenka in jedna Italijanka), dve pa za francoski jezik. — Namestu g. ravnatelja Eajakoviča imenovan je namestnikom direktorjevim pri izpraševalni komisiji gimn. prof. g. A. Marušič. Iz zanesljivega vira vam morem sporočiti, da bodemo imeli tu v prihodnjem septembru II. deželno ufiiteljsko konferenco, s kojo bode združena tudi razstava učil. Če tudi nam dnevni red ni še zrian, vender smemo ozirom na ministerski ukaz z 8. junija 1. 1., odstv. I., za gotovo sklepati, da bode najvažnejša točka dnevnega reda pregledovanje naših (primorskih) učnih načrtov. Ees je sicer, da bode minolo od zadnje ([.) Goriške deželne učit. konference blizo 9 let, mnogo več nego dovoljuje postava s 14. maja 1869. 1. in tudi več kot šol. novela, vender bode po mojem menenji takratno podaljšanje postavnega obroka naši stvari koristno; kajti z ene strani bode mogoče učne načrte uže hitro prikladne storiti šol. noveli, z druge strani pa so se po večletni skušnji morebitne pomanjkljivosti bolje spoznale ter se tudi tem zanesljivejše odpravijo. S Iirasa. (Učitelja Fr. Šuc in Jakob Jelšek ff). Minoli mesec spremili smo k večnemu počitku učitelja Pliskoviškega, umršega v 67. letu njegove dobe, in učitelja J. Jelšeka, ki je v 50. letu svoje starosti prominol. Oba sta bila blaga človeka in vrla narodnjaka. Poslednji je služboval svoj čas tudi v Belih Kranjcih. Bolehavost in umrljivost je silno zavladala mej učiteljstvom na Krasu. V štirih mesecih uže tretji mrlič, to nij malenkost! NaSe šole so prenapolnjene in nezdrave, tudi materijalno stanje nij Kraškim učiteljem kaj laskavo. Treba bi bilo radikalne prevravnave! . . . Iz Novegamesta. Uradna okrajna učiteljska konferenca za Novomeški okraj bode letos v sredo, 2. julija, v Novemmestu. Dnevni red pozneje. a  Iz Žnžemberka. (Zahvala.) Gospod Ivan Lapajne, c. kr. okraj. šol. nadzornik in vodja meščanskej šoli v Krškem, daroval je o priliki svojega nadzorovanja revnim ufiencem tukajsnje šole: 162. pisank, 15 risank, 18 zemljovidov »avstrijska-ogerska monarhija in vojvodina Kranjska«, 2 iztisa »Kocenov zemljepis«, 1 iztis »Pripovesti iz Štajerske« in 1 iztis »Domovinoslovje za Ijudske šole«. Štejem si v posebno dolžnost, da se gospodu nadzorniku za prekrasni in nepričakovani dar v svojem in v imenu učencev presrčno zahvuljujem. Fr. Koncilija, šol. voditelj. Iz Selc. (Zahvala.) Podpisano šolsko voditeljstvo ssi šteje v prijetno dolžnost, da se v imenu ubogc šolske mladosti najlepše zahvaljuje »Narodni šolic za prejeta darila, ki so naslednja: 100 komadov spisovnic, po 100 komadov pisank in računic ter 20 risank, dalje 4 dncate svinčnikov in 2 ducata držal, potem še 1 škatljico peres pa 1 bukve pivnega papirja. Miha Bregant, učitelj. Iz Preske. Pretečena zima je bila tudi šoli ugodna, kajti otioci so vso zimo reduo hodili v šolo. A ni nam tako mila nastopna vzpomlad, Otroci in odraščeni bolehajo za kozami in sicer tako nevarno, da smo 9. t. m. po zdravnikovem ukazu morali šolo zapreti. Da bi bilo pač kmalo bolje! Iz Ljubljane. "f Cesarica Marija Ana, soproga rajncega cesarja Ferdinanda Dobrotljivega, umrla je v 4. dan t. m. v Pragi, stara 81 let. Slavna pokojuica je bila tudi velika dobrotnica šolam in učiteljem; tcdaj bodi ji tudi mej ueiteljstvom najblažji, hvaležni spomin! — "f Dr. Janez Gogala, kanonik stolnega kapiteljna, vodja duhovskega semenišča, novoimenovani knezoškof Ljubljanski i. t. d., umrl je tudi v 4. dan t. m. Njegovo smrt obžaluJGJo vsi, tako tudi posebno še slovensko šolstvo in učiteljstvo v deželi. Slava njegoverau spominu 1 — Letošnja redna učiteljska konferencija za mestni okraj v Ljubljani bode v 29. maja t. 1. ob 8. uri dopoludne v mestni dvorani po tern - le vzporedu: 1. Poročilo okrajnega šolskega nadzornika o zaznavanji pri nadzorovanji. — 2. Katere premene bi se o nčnem črtežu za peterorazredne ljudske šole (dež. šol. sveta za Kranjsko z 19. dec. 1874. 1. štev. 2764) v prihodnji deželni učiteljski konferenciji nasvetovale. (Poroča g. A. Žumer.) Tej obravnavi se dostavlja: Kdaj in kako naj se poučuje v drugem deželnem jeziku. (Poroča g. J. Bele.) — 3. Izbiranje šolskih knjig za šolsko leto 1884/85. — 4. Poročilo knjižnične komisije o okrajni učiteljski knjižnici. Nasveti o nakupovanji knjig in učil naj se najzadnje do 26. maja t. 1. zglašajo pri imenovani komisiji. — 5. Volitov stalnega odbora okrajni učiteljski konferenciji. — 6. Posaraezni nasveti, kateri pa naj bi se najzadnje do 26. maja 1.1. stalnemu odboru pismeno vlagali. — Letošnje zrelostne preizkušnje na tukajšnjem moškem in ženskem učiteljskem izobraževališči bodo se zaeenjale 9. junija t. J. s pismenimi nalogaini. Vnanji kandidatju in kandidatinje naj se tedaj do tega čas;i zglašajo pri ravnateljstvu tega učelišča. — Pismena vprašanja pri zadnji prcizkušnji o učiteljski sposobnosti so bila: Iz pedagogike: Autoritiit und Liebe — zwei Ecksteine der Disciplin. Was sagt die Schul - und Unterrichtsordnung ftir allg. Volksschulen rticksiditlich des Schulbesuclies? — Iz nemščine: Kenntnissc und Fertigkeiten sind mehr weit als alle Eeichthilmer (Abhandlung). Deflnition der Umstandsbestimmung im einfaclien Satze; Angabe, wie diese im einfachen Satze ausgedriickt werden kann und Erliiuterung der angefuhrten Fiille durch Beispiele. — Iz slovenščine: Kaj potrebuje učitelj k svoji sreči? Kake zasluge ima Anton Janežič v slovenskem slovstvu? 5'/. -4- 23/ — Iz matematike: -vjt—T--r-/,---• Das grosste gemeinschaftliche Mass soll den Schiilern erklart werden. Ein Eechteck ist in ein Quadrat umzuwaiidoln. Ein Wtirfel von 49-2 cm. Seite wiegt 893*2 kg., wie gross ist das specifische Gewicht der Masse? — Iz pisanja: Es ist das Wichtigste tiber die Anordnung um Gliederung des Schreiblehrstoffes in der Volksschule anzugeben und schliesslich zu zeigen, wie iigend ein Grossbuchstabe zur Vorfuhrung gelangt. Was fordern die Erlasse des hohen k. k. Ministeriums fiir Cultus und Unterricht vom 9. Juni 1873 und 26. November 1878 in Bezug auf das Schreiben? — Iz risanja: Es ist der methodisclie Lehrgang im Zeichnen fiir Volksschulen der Mittelstufe in kurzem anzufiiliren und durch einige Heispiele zu beleuchten. Die Contouren einer Zusammenstellung geometrisclier Korper sind nach der Anschauung zu zeichnen. — Vnovifi je v zalogi šolskih knjig na Dunaji na svetlo prišla »Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavkic. Stane 70 kr. Eabila se bode v višjih razredih ljudske šole. — Za obrtnijske šole na Kranjskem je ministerstvo za uk in bogočastje za 1. 1884. duvolilo to-le podpore: za šolo v Kočevji 100 gold., za šolo v Ljubljani 2000 gold., za šolo v Tržiči 200 gold., za šolu v Kranji 120 gold. in za šolo v Novemmestu 400 gold. — V pojasnilo. G. dopisnik »Učit. Tovarišu« g. J. G. iz Krškega okraja v zadnjej številki s 1. maja t. 1. spregovoril jo o uajinih stenskih tablah, o katerih se je, kar se berilnih vaj tiče, povoljno izrazil, a podobo ua posameznih tablali mu niso povscra všeč. Ker je g. dopisnik o tem učilu svoje mnenje stvanio in v provspeli našega šolstva svoje izkušnje pri poučevanji poročal, nama je hvaležna dolžnost, da ta dopis nokoliko pojttsniva. G. dopisnik omenja 1. tablo, in koj prva podoba »igra« mu ni po volji. Ali se ne spominja g. dopisnik o najinem vabilu na naročbo stenskih tabel (glej »Učit. Tov.« 1881. 1. štev. 13), v katerem sva tovariše prosila, naj nama pismeno svoje pomislike naznanijo, ako jim glede normalnih besed ni kaj všeč? Kaj mislite, koliko se je oglasilo učiteljev, katerim niso bile vse navedene slike všeo? — jeden! A tudi zdaj g. dopisnik ne pove normalne besede za »i«, menda, ki je še toliko za risanje pripravne ni, kot »igra«. »Tovariš« je iz peresa spretnega veščaka v št. 6. 1882. 1., ko je razlagal posamezne stenske table, opomnil, da ravno ta beseda »igra« za prvence ni mogla boljše izbrana biti, ker otroci so res še sami v igri. Sicer se pa spominjava, da smo »kmetski« otroci kaj radi žogo bili. — Na 2. tabli g. dopisniku ni všeč »most« z opombo, da tacega mostu otroci po deželi ne vidijo, a bistvene stvari, da to ni most, pa g. dopisnik ni ovrgel. Kdor je pa le malo bolj natanko opazoval ta risani most, bode na njem nekaj opazil, kar govori za ravno tak in ne drugačen most. Opazujmo podobo »most« in »tn*, v podobi most je »m*. — 5. tabla ^vile« zadostuje, a mestrii otroci jih morebiti ne bodo spoznali. Kaka nedoslednost! V uvodu tega članka g. dopisnik pravi, da so podobe za mestne šole izbrane in tii se pa zopet bojl, da bi mestni otroci vil ne poznali. »Vile« pa so tudi zaradi tega izbrane, ker imajo podobo črke »v*. Nadalje pa o 17. tabli »boben«, g. dopisnik pravi, da kmetski otroci bobna ne poznajo. Po tem mnenji morala bi torej biti dvojna izdaja stenskih tabel, ena za mestne in druga za kmetske šole. Kaj mislite g. dopisnik, kdo jih bode založil, ko še za te ni bilo dobiti založnika? — 6. tabla »ragljac — ta nesrečna misel, kaj ne, ker noben izmej učencev ni vedel imenovati te velikonočne igrače. Smelo trdiva, da boljše normalne besede za »r* ni — in zakaj? Eaglja je pisanemu in tisnemu »r«-u jako podobna in kakor trdite, da raglja ni pravo ime — — recimo ropotulja, ropotača — poskusite učencem v resnici — kakoršno uže — ropotuljo pokazati, zavihtite jo in vprašajte učence, kako se raglja oglaša. »Urrrr« bodo vpili tako dolgo, da jim ne zabranite. Akn ste pri podpisu »raglja« malo daljo pogledali, zapazili bi bili gotovo v oklepaji rvvv. — No!? — 7. tabla »Eva« tudi naiua ni všeč, a zdaj na noge! Kdo pove konkretno za risanjo pripravno besedo? Nihče? — Midva nel Pa še nekaj. Ako izgovorimo besedo *Eva« se li v izgovoru kdaj sliši voliki, ali mali »e«? Tu gre za glasnico »<?« ali se beseda piše tako ali tako, to prvencein na tej stopinji ni mar. 16. tabla »lij«. Že sami omenite, da je učiteljeva dolžnost, ako učenci besede pokvarjeno izgovarjajo, jim pravilni izraz tolmačiti. Eavno tii je pa omeniti, da je za te podobe na stenskih tablah odmerjeno malo, malo prostora. Tako velika in ne večja sme biti podoba. Marsikatera bolj priležna normalna beseda nama je bila tii in tam v mislih, a oviral je, če ne že prostor, pa risarija sama. Da »lij« ni pravo ime za to orodje, prepuščava v razsodbo tovarišem. — »Ta soldaški boben« ne poznajo ga, pravite. Ko sva risala normalnim besedam podobe, pač nisva imela zagotovila, da bi jih vsakatcri učenec moral poznati. Da se te normalne besede s podobami ne smejo tako rekoč s samo podobo iz rnladih učencev izvabiti, je samo ob sebi umevno. Spomnite v šoli učencem pri nazornem nauku (časa je za to dovolj odmerjenega) o vojakih; oči se jim bodo zaiskrile, vsak si želi sablje, puške in svoje dni »bobna« ne bodo pozabili, ako jim razložite, da vojaki pri korakanji bijejo na »ta soldaški boben« — bam brbam! Po Vašem mnenji bi se dosledno v abecednikib o vojakih ne smelo nič omeniti, ker jih otroci še niso videli, in gospod A. Nedved je tedaj napak ukrenil, da je v svoj »Slavček« vzel pesni: »Česa je vojakom treba« — in »Hajd na noge« — ker tam govori o bobuu. — Kar se konečno tiče podobe >peč« naj le omeniva, da se »k sreči« blizo taka peč nahaja v vsakej šolski sobi, in jo torej otroci vidijo tudi v pravi podobi. >Te male nedostatnosti« sva hotela g. dopisniku omoniti. Eazun tega pa opozarjeva na nizko ceno; druge stenske, n. pr. »Heiurichiive«, irnajo pri manjšem številu tabel veliko višjo ceno, ne oziraje se na to, da se nemške stensko table na tisoče komadov tiskajo in tudi razprodajo, kar pri slovonskih ne more biti, ker nas je primeroma malo. Sicer pa, g. dopisnik, vse — »sine ira et studio«. _. Bazinger. A. Žumer.