UDK 36.058.8(430 . 1)
Thomas Olk
SOCIALNA DRŽAVA V ZVEZNI REPUBLIKI
NEMČIJI - POTREBA PO REFORMI IN RE-
FORMSKI KONCEPTI
Avtor v svojem prispevku utemeljuje potrebo po inovacijah v sistemu soci-
alnega varstva in socialne politike . Posebej obravnava probleme, ki izhajajo iz
demografskih premikov v starostni sestavi populacije in s tem povezanim rasto-
čim številom upokojencev in zmanjšanim številom (mlajših) zaposlenih . Loteva
se tudi novih fleksibilnih oblik delovnega statusa (delo s skrajšanim delovnim
časom, delo na domu, itd.) in njihovih posledic za socialno varnost. V tej zvezi se
avtor ogreva za koncept osnovnega socialnega varstva, odklanja pa zamisel o za-
gotovljenem minimalnem dohodku ne glede na zaposlitev .
In his paper the author proves the need for inovations in the system of social se-
curity and social politics. Specially is concentrated on the problems ofdemo-
graphic shifts in old age structure of population and conected increasing num-
ber of pensioners and on the other side decreasing number of younger employed
people. He is occupated also with new flexible forms of working status (part
time work, work at home, etc.) and their consequences for social security system .
In this frame of reference the author supports concept of elementary social secu-
rity and rejects the idea of minimal personal income for unemployed.
socialna država, (osnovno) socialno varstvo, skupine za samopomoč,
starostna revščina
I. Uvod
V zadnjih letih so deficiti in vrzeli v oskrbi, ki se pojavljajo v obstoječem
sistemu socialnega varstva, postali vedno bolj očitni ter so Sprožili razprave
o možnih poteh spremembe. V okviru te razprave o reformi le-ta ni potekala
zgolj v ozkih strokovnih krogih, temveč tudi v širši javnosti - je bila razvita
cela paleta alternativnih reformskih modelov in strukturnih načel o »zagota-
vljanju socialnega varstva«, hkrati pa so potekale tudi razprave o dobrih in
slabih straneh teh modelov in načel . S sprejetjem »reformskih« zakonov v
zdravstvu in v sistemu oskrbe ostarelih oseb se je ta razprava prelila v zakon-
ske oblike. Tako zagovorniki kot kritiki teh reform pa se strinjajo, da gre pri
tem v obeh primerih bolj za pragmatične odgovore na žgoče probleme -
predvsem v financiranju - ne pa za nove temeljne rešitve v temelju spreme-
njenih problemov. To so, kot je Wolfgang Heine (prim. 1989) nedavno upra-
vičeno poudaril, reforme, vendar niso strukturne reforme .
To je po vsej verjetnosti tudi poglavitni razlog za to, da razprave o mož-
nostih in alternativah inovatroske prilagoditve socialne države spremenje-
nim ekonomskim, političnim in družbenim okvirnim pogojem nikakor niso
pri koncu. Spričo mnogih nerešenih problemov in očitnega polovičarstva v
sedanjih reformskih zakonih se razprave o še vedno obstoječih problemih v
sistemu socialnegavarstva vedno znova razvnemajo na najbolj nevralgičnih
60
točkah. Tako torej razprava o reformi nikakor ni končana, temveč zgolj pre-
stavljena na novo, višja raven. V nadaljevanju bomo poskušali ob pomoči iz-
branih področij problemov skicirati potrebo po inovacijah v sistemu social-
nega varstva (prim . odstavek 2), da bi mogli glede na to razpravljati o možnih
korakih k preoblikovanju socialne države v njenih središčnih točkah (prim .
odstavek 3) . Iz palete možnih reformskih predlogov bom omenil dva, ki nista
le konkretna primera za korake k preoblikovanju, temveč lahko prek podro-
čij, ki jih urejata, veljata kot reprezentativna za možne poti izhoda iz temelj-
nih problemov »zagotavljanja socialnega varstva« : namreč (1) predlogi za re-
formiranje obstoječega sistema osnovnega socialnega varstva, in (2) strategi-
je za socialnopolitično pospeševanje in podporo socialno koristnih dejavno-
sti .
II. Nagibi za potrebo po inovacijah v sistemu socialnega
varstva
Sprememba ekonomskih, političnih in družbenih pogojev za sistem soci-
alnega varstva v ZRN ima veliko obrazov. Na tem mestu bi omenil le dve naj-
pomembnejši področji problemov : (1) demografske spremembe in (2) spre-
membe v našem območju dela, ki se stekajo predvsem v erozijo normalnih
delovnih razmerij .
1) Demografski izziv
O demografskih premikih v starostni sestavi prebivalstva ZRN se razpra-
vlja še posebej v zvezi z zagotavljanjem sistema varstva ostarelih oseb . »Pre-sežek«starejših ljudi je postavil naš sistem zakonskega varstva ostarelih
pred hudo preizkušnjo . Trend staranja prebivalstva ima dve komponenti.
Prva je zmanjšanje števila rojstev. Sredi 50-ih let je znašala stopnja neto re-
produkcije v ZRN 100 %, 1956 117 %, 1970 95 %, 1975 68 % in 1986 63,5 % . Ce
predpostavljamo, da je saldo izseljencev 0, se bo prebivalstvo ZRN-rezidenti,
kije v letu 1986 znašalo 61 milijonov, zmanjšalo v letu 2015 na 54 milijonov, v
letu 2030 na 47 milijonov in leta 2040 na 41 milijonov . Vzporedno z nižanjem
števila rojstev pa se kontinuirano povišuje pričakovana starost . V skupini
60-letnikov se je starostna meja pri moških v letih 1973-1975 po uradni tabeli
smrtnosti dvignila za 15,5 let, pri ženskah za 19,5 let, v letih 1983/85 pa že za
16,9 let pri moških oz. za 21,4 let pri ženskah . Tak trend se še nadaljuje .
Oboje skupaj povzroča spremembo starostne sestave prebivalstva : šte-
vilo otrok in mladostnikov pod 20 let bo še naprej padalo, in sicer z današ-
njih 13,5 milijonov na 8,8 milijonov leta 2015 in 7,3 milijone v letu 2030 . Števi-
lo mlajših za delo zmožnih oseb (od 20. do 40 . leta starosti) bo leta 1990 na-
raslo na maksimalno 19 milijonov, potem se bo do leta 2010 zmanjšalo na
približno 12 milijonov in od 2020 naprej še na približno 10 milijonov v letu
2030. Število starejših za delo zmožnih oseb (od 40. do 60 . leta starosti) bo
od 18 milijonov v letu 2010 nazadovalo na 11,5 milijonov v letu 2030 . Ob ved-
no manjšem številu za delo zmožnih oseb pa bo vedno večje število starih
oseb (od 60. do 80 . leta starosti) : namreč 13 milijonov v letu 2005 ; 14,4 milijo-
na v letu 2030; število oseb v visoki starosti (80 let in več) pa se bo med leti
1990 in 2030 skoraj podvojilo .
To pomeni, da bo število mlajših starostnikov raslo, in sicer s 23,5 % ce-
lotnega prebivalstva v letu 1986 na 31 % v letu 2030, število oseb v visoki sta-
rosti pa z 4,5 na 8 % . Število mlajših za delo zmožnih oseb se bo zmanjšalo z
61
31 % na 21 % , delež starejših za delo zmožnih oseb bo ostal v teh letih s svo ji-
mi priblizno 26 % celotnega prebivalstva sorazmerno stalen .
Vse to pa znotraj zakonskega pokojninskega zavarovanja (delavcev in
nameščencev, kakor tudi delojemalcev v obratih rudarskih zadrug) vpliva na
odnos med plačevalci prispevka in koristniki teh prispevkov . Če je prišlo v
letu 1986 na 1000 plačevalcev prispevka 481 upokojencev (kvocient upoko-
jencev s tarifno postavko), pa pride v letu 2030 na 1000 plačevalcev 1122 upo-
kojencev oz. 1325 pokojnin oz . 826 standardnih pokojnin (primerjaj VDR
1987, str . 30 in dalje) . V 45 . letih se torej »obremenitve« potrojijo . Vendar se
od leta 2085 naprej, torej od leta, ko bo dosežen demografski maksimum,
trend rastočih obremenitev ne bo nadaljeval, temveč se bodo le-te zmanjše-
vale. To pomeni, da je treba 50 prehodnih let, ki jih zaznamujejo pomembne
demografsko inducirane strukturne spremembe, socialnopolitično in fiskal-
nopolitično nekako premagati .
Da ne bi bilo nesporazumov : zmanjšanje števila prebivalcev ne smemo
razumeti le kot negativni razvoj . Tak razvoj ima svoje dobre in slabe plati . Pr-
vič, ni nič drugega kot spodbuda za procese prilagajanja . Zavedati se mora-
mo, da imata padajoča gostota prebivalstva in manjše izkoriščanje naravnih
resursov ekološko docela pozitivne učinke . Prav tako pa je ob povečanju šte-
vila starejših ljudi starost samo na sebi vedno težje diskriminirati in izolirati .
Starejši ljudje ne pridobijo zaradi velikega števila zgolj novo politično težo,
temveč postanejo njihove izkušnje in pogledi na probleme za družbo zopet
pomembnejši .
2) Nova topografija dela in socialnopolitična potreba po reformi
Glede zveze med delom in socialnim varstvom je v zadnjih letih v ospre-
dju problem brezposelnosti. Brezposelnost pomeni za zdravstveno in pokoj-
ninsko zavarovanje, predvsem pa za podporo brezposelnim, manjši dotok de-
narja ob večjih izdatkih . Visoke obremenitve zaradi plačila podpor brezpo-
selnim ali bolnim, ki jih je sprožila brezposelnost, spremlja na drugi strani iz-
pad prispevkov . V nasprotju z vsemi optimističnimi pričakovanji in upanji, ki
jih izraža politika, pa zarisujejo znanstvene napovedi prihodnjemu razvoju na
trgu delovne sile precej pesimistično obarvano podobo (Gradivo za razisko-
vanje trga delovne sile in delovnih mest 1 / 1988) . Vidno zmanjšanje brezpo-
selnosti in s tem povezana razbremenitev socialnega varstva do leta 2000 ni-
kakor nista zagotovljena .
Dolgoročno nemara še pomembnejši element »prihodnosti dela« bo
kvantitativna in kvalitativna rast pomembnosti takih delovnih razmerij,
ki se bolj ali manj ločijo od idealne podobe »normalnih delovnih razmerij« .
Fleksibilni delovni čas, delo z skrajšani delovnim časom, delo za določen čas,
delo na domu s pomočjo telekomunikacij, »nova samostojnost« so v tem
hipu že obče znani pojmi, ki izražajo večplastnost prelomov v območju dela .
Vzroki za izgubo pomembnosti »normalnih delovnih razmerij« so tako
raznoliki, kot so raznolike njihove pojavne oblike .
Eden od pomembnejših vzrokov so spremenjene strategije koriščenja in
vključevanja delovne sile v obratih . V celoti gledano - krizo na trgu delovne
sile spremlja od sredine 70-ih let naprej strukturna sprememba tradicional-
nega sistema zaposlovanja, ki jo označuje naslednje :
(a) Zmanjšanje stalnih uslužbencev: zasebna in javna podjetja težijo ved-
no bolj k zmanjševanju stalnih uslužbencev ; pri tem rastejo pregrade med je-
drom uslužbencev in obrobnimi uslužbenci, vendar pa se obenem za pripad-
nike prve skupine uslužbencev povečuje tveganje, povezano s trgom delovne
62
sile, in sicer tveganje, da bi se soočili s povečano delovno obremenitvijo in
brezposelnostjo, pa tudi, da bi zdrsnili v manjvredno zaposlitev .
(b) Povečanje nestabilnega sektorja zaposlovanja : cilj strategij podjetni-
ške kadrovske politike je, da bi vedno večji del svojega kadra fleksibilizirala
- z zakonom določeno zaščito bi spremljalo vedno več časovnih pogodb, de-
lovnih pogodb, svobodno sodelovanje pri nalogah, izposojanje delavcev (Le-
iharbeit), vključevanje drugih podjetij in drugo . S tem nastaja vedno večji
sektor znotraj sistema zaposlovanja, za katerega pridobitve delavske in soci-
alne zakonodaje deloma ne veljajo .
(c) Rastoča tveganja pri mobilnosti za vse zaposlene skupine : s poveča-
no kadrovsko rotacijo in poostreno selekcijo rastejo tudi tveganja pri mobil-
nosti za vse zaposlene skupine ; povečuje se tveganje, da bi bili prisiljeni pri
zamenjavi delovnega mesta znotraj obrata ali s prehodom v drug obrat spre-
jeti slabšo plačo in slabši poklicni status .
(d) Vedno večje strukturiranje brezposelnosti : s trajajočo množično
brezposelnostjo se tveganja v zvezi z brezposelnostjo zgoščajo vedno bolj pri
tako imenovanih problematičnih skupinah na trgu delovne sile, kot so žen-
ske, starejše osebe, hendikepirane osebe in neizobraženi . Te skupine postaja-
jo po eni strani žrtve vedno številčnejših pogojev za nastavitev in učinkov, ki
jih zahtevajo zaposlovalci. Po drugi strani pa tudi v vedno tršem konkuren-
čnem boju tistih, ki so že zaposleni, za vedno redkejša delovna mesta, poteg-
nejo krajši konec . Zaradi tega postaja vključevanje v poklicno življenje, še po-
sebej za mlade brez izobrazbe, vedno težje . Z vedno večjim »strukturira-
njem« brezposelnosti se povečuje delež trajno brezposelnih in tistih, ki so
večkrat brezposelni (prim . Hanesch 1988, str . 64 in dalje) .
Tako grozi nevarnost tendence k razcepitvi za delo zmožnega prebival-
stva na eni strani v neko namerno skrčeno »produktivistično jedro« ki si svo-
je življenjske razmere in razmere glede delovnega časa tudi v kriznih časih
lahko zagotovi z veljavo tarifnih, kakor tudi delovno in socialno pravnih za-
ščitnih določb; na drugi strani pa v vedno širše »obrobno področje«posa-
meznikov in skupin, ki nimajo nikakršnih tržnih dohodkov ali pa le-ti ne za-
doščajo za človeka vredno eksistenco. »Normalnost« povezave mezdnega
dela in dela na zaslužek z zagotavljanjem zadovoljive gmotne eksistence je
vsaj v vedno širših obrobnih področjih sistema zaposlovanja postala dvomlji-
va .
Nastanek in širjenje takih zaposlovalnih oblik olajšujejo in krepijo držav-
ne strategije deregulacije glede delovnega razmerja, zmanjšanje pravnih za-
htev in zaščitnih določb . Aktualni primer za to je t . i. Zakon o pospeševanju
zaposlovanja, kije začel veljati 1 . l . 1985. V nasprotju s političnimi izjavami o
namenu le-tega se z njim brezposelnost ne zmanjšuje, temveč se nasprotno s
takimi ukrepi zožuje podjetniška potreba po internih kadrovskih rezervah,
saj se lahko vsakokrat fleksibilno odpokliče potrebno delovno silo s trga de-
lovne sile .
Položaj na trgu delovne sile sili številne delojemalce, da sprejmejo take
»kočljive« pogoje zaposlovanja. Drug  delojemalci a se zanimajo za nove in
fleksibilne oblike dela, kajti pri delu na domu s pomočjo telekomunikacij, na
primer - vsaj v skladu s konceptom take oblike - je vendarle možna cela vr-
sta ugodnosti za delojemalca (prim . Rürup 1989, str. 122). Kot primere izbolj-
šanja bi lahko v tej zvezi navedli na primer združljivost zaposlenosti in vzgoje
otrok, prihranek časa in stroškov, povezanih s potjo na delo .
Na koncu so motivi in interesi, ki pri delojemalcih delujejo v smeri neke
nove topografije dela, sicer precej dvorezni, vendar pa nikakor niso selektiv-
ni: »Vedno več življenjskih situacij se nahaja v sivi coni med svobodno iz-
63
bran' in 'izbran pod pritiskom okoliščin'.Ali je deloza zaslužek- to je obli-
ka, ki ni v skladu s trenutnim normalnim standardom - izbrano svobodno ali
pod pritiskom okoliščin, celo prizadeti ne morejo vselej lahko razločiti.
(Vobruba 1989, str . 4) .
Številne različice podjetniških strategij za fleksibiliziranje vključevanja
delovne sile ne vodijo le k spreminjanju dela s polnim delovnim časom v
delo s polovičnim delovnim časom, temveč tudi pospešujejo nastanek širše
palete fleksibilnih in pogosto » nezaščitenih«oblik zaposlovanja. Te segajo d
neznatne zaposlitve prek priložnostne zaposlitve, »svobodnega sodelovanja«
in delovne pogodbe, do izposojanja delovne sile ali do oblik dela s skrajša-
nim delovnim časom, ki so socialno nezavarovane . S širjenjem takih negoto-
vih in glede delovnega časa nezadovoljivih delovnih razmerij grozi nevar-
nost, da se bo število upravičencev do podpore zaradi nizkega zaslužka oz .
nizke mezde povečalo .
Razvoj dvomljivih oblik zaposlovanja se empirično raziskuje šele od ne-
davnega, zato obstajajo o tem le pičle informacije - tako o obsegu in struktu-
ri kakor tudi o povračilu za taka delovna razmerja . Tako izhaja iz neke novej-
še raziskave Družbe za družboslovna raziskovanja in statistične analize (FOR-
SA 1986), da je bila v letu 1986 približno četrtina vseh zaposlenih v ZRN v ta-
kem delovnem razmerju, ki ni bilo v skladu z normalnim delovnim razmer-
jem s polnim delovnim časom za nedoločen čas . Približno tretjina teh atipič-
nih delovnih razmerij s skrajšanim statusom je bila sklenjena za določen čas
(8,5 % zaposlenih, dve tretjini sta obsegali zaposlitev s skrajšanim delovnim
časom - 16,5 %) . V zadnjih letih se je še posebej povečal delež delovnih raz-
merij za določen čas ; samo od leta 1984 do leta 1986 se je podvojil . Povsem
jasno je razvidna težnja k tesni povezavi različnih dvomljivih delovnih razme-
rij. Tako je bilo v letu 1986 16 % tistih, ki so bili zaposleni za določen čas,
hkrati zaposlenih s skrajšanim delovnim časom . Približno 10 % zaposlenih s
skrajšanim delovnim časom, je bilo glede na zasedenost kapacitet obrata
pripravljenih »na odpoklic« (t . i. Kapovaz-pogodbe) .
čeprav ostaja odprto, kako se prelomi v sferi dela obdržijo v končni po-
sledici, pa trenda k novim oblikam zaposlovanja le ne bo mogoče preobrniti .
Opisana komplementarnost ekonomskih izračunov, političnih interesov in
upanj številnih ljudi na nove priložnosti za individualno in boljšo uglasitev
dela z zaslužkom in prostim časom je sprožila val sprememb, ki ga ni mogoče
več ustaviti .
Zahteva, ki jo nove oblike zaposlovanja naslavljajo na socialno varstvo,
je večplastna in je v tem trenutku še ni mogoče docela razpoznati . Vendarle
pa je že mogoče oblikovati prve komplekse problemov in identificirati mož-
nosti za njihovo razrešitev . Skupno izhodišče mnogih problemov je dejstvo,
da v sistemu socialnega varstva v ZRN prevladujejo socialna zavarovanja, ki
so konstruirana po načelu ekvivaletnosti, obogatenim s prvinami solidarno-
sti. To po eni strani pomeni, da se zahtevki za storitve ravnajo po številu in
višini poprej vplačanih prispevkov, ki se odvajajo v odstotnem deležu od vsa-
kokratnega dohodka . Po drugi strani pa so za pokrivanje zahtevkov brezpo-
selnih, upokojencev ali bolnih - poleg iz davkov financiranih zveznih dodat-
kov - na voljo le tista sredstva, ki so obenem vplačana kot prispevki aktivne-
ga za delo zmožnega prebivalstva . Elementi solidarnosti nastopijo med dru-
gim takrat, kadar je treba pri sicer enaki višini prispevkov zavarovati tudi
člane družine .
Tak ustroj socialnega zavarovanja je problematičen na primer pri ljudeh,
ki so bili dalj časa zaposleni s skrajšanim delovnim časom . V starosti jim
64
grozi nizka pokojnina, tj . »starostna revščina«.V sedanjem pokojninskem si-
stemu - in tu tudi načrti za reformo pokojnin, ki jih ima zvezna vlada, ne
spremenijo nič bistvenega - lahko delojemalec s povprečnim zaslužkom ra-
čuna z zadovoljivo pokojnino le, če so bili zanj pribino 40 let odvajani pri-
spevki, vključno s prispevki za nadomeščanje, za izpad delovne sile ali nadu-
re . Sredi 1988 bi tak povprečni upokojenec prejemal mesečno pokojnino v
višini 1450 DEM. Če je bil dalj časa zaposlen le kot delovna sila s skrajšanim
delovnim časom, pa se njegov zahtevek zaradi nižjih prispevkov zmanjša . Že
omenjeni delavec s povprečnim zaslužkom bi se moral na primer pri zaposli-
tvi s skrajšanim delovnim časom, ki bi trajala 14 let (z 20 urami tedenske
obveznosti) v starosti odpovedati na mesec okoli 250 DEM (moj izračun na
osnovi BMAS 1988, str. 168 in dalje) in bi bil s preostalim pokojninskim za-
htevkom že pri višini pokojnine, ki jo imajo številni strokovnjaki na področju
socialne politike za minimalno pokojnino - pri tem pa se morajo dodatno
odšteti še prispevki za zdravstveno zavarovanje . Delojemalci s podpovpre-
čnim zaslužkom in tisti, ki ne izpolnijo 40 let zavarovalne dobe, zdrsnejo pri
delu s skrajšanim delovnim časom na osnovi sedaj veljavnega pokojninske-
ga prava naglo pod mejo cenzusa za socialno pomoč . Od starostnih pokojnin
in od pokojnin za delo nezmožnim, izplačanih 1 . 7. 1988, je bilo pri moških
24,3 % (ArV) oz. 12,1 % (AnV) pokojnin pod 900 DEM na mesec - pri ženskah
je 82,7 % (ArV) oz. 35,9 % (AnV) prejemalo zavarovalno rento, ki je bila manj-
ša od tega zneska« (Gelhausen/Steffen 1989, str. 15; prim. tudi Bäcken/Stef-
fen, 1988, str. 59 in dalje) .
Če socialno varstvo ne bo primerno reformirano, se bo povečalo število
nezadostno preskrbljenih, saj smo v zadnjih letih beležili porast dela z zmanj-
šanim delovnim časom. »Med 1960 in 1986 je naraslo število zaposlenih s
skrajšanim delovnim časom z 0,78 milijona na 3,8 milijona oziroma s 3,9 % na
14,8 %« (Dittrich et al . 1989, str . 279). Od približno 2,2 milijona zaposlenih s
skrajšanim delovnim časom, ki so bili zavezanci socialnega zavarovanja, je
bilo v letu 1988 okoli 93 % žensk (IWD št . 35, 31 . 8 . 89). Po oceni izvedencev je
interes za delo s skrajšanim delovnim časom precej večji, od ponudbe . Po-
glavitni razlog za to je, da je industrija »diaspora glede skrajšanega delovne-
ga časa« : le vsak petindvajseti delavec ima skrajšan delovni čas . Vendarle: v
skupnem je teža dela s skrajšanim delovnim časom tudi v ZRN tako narasla,
da je iz tega zrasla zahteva po socialnem varstvu . Poleg tega ne smemo poza-
biti, »da veliko število želja glede delovnega časa ni uresničenih - komaj da
so artikulirane - ker pri odstopanju od normalnega delovnega dne grozijo iz-
gube pri varstvu, ki ga daje socialna država, saj se sistem socialnega varstva,
ki je osredotočen na mezdno delo, navezuje na normalni delovni čas kot bi-
stveno značilnost normalnega delovnega razmerja« (Vobruba, 1989, str . 8) .
Za socialno varstvo so še posebej problematična delovna razmerja oz .
neznatne stranske dejavnosti, ki niso socialno zavarovane . Obdavčene so le
pavšalno in ne plačujejo davščin socialnim zavarovanjem . Do nedavna o vrsti
in obsegu teh oblik zaposlovanja ni bilo zanesljivih statističnih podatkov . Ne-
kaj svetlobe v to temo je prinesla konec leta 1988 raziskava Kölnskega inšti-
tuta za družboslovna raziskovanja in socialno politiko (ISG 1988), ki je bila
opravljena po nalogu Zvzenega ministrstva za delo in socialno ureditev . Po
tej raziskavi je 2,3 milijone zaposlenih, ki niso socialno zavarovani niti nima-
jo nikakršne druge pridobitne dejavnosti, ter približno 540 .000 tistih, ki ima-
jo manjšo stransko pridobitno dejavnost . Čeprav je velik del teh zaposlenih
prek svojega zakonca, prek lastne pridobitne dejavnosti ali kako drugače čla-
nov socialnega zavarovanja (na primer kot rentniki ali študenti), ostaja ven-
darle še skupina (ki jo kvantitaivno ni mogoče natančno določiti) zaposlenih,
65
ki niso socialno zavarovani, brez zadostne socialnovarstvene zaščite . Verjet-
no drži, da je 39,4 % zaposlenih, ki niso socialno zavarovani (torej tisti brez
dodatnega pridobitnega delovnega razmerja) neporočenih, torej ne morejo
biti zavarovani z obveznim zavarovanjem, ki ga omogoča polno zaposleni
partner. Če bi se bile povišale socialne dajatve pavšalno obdavčenih zaposle-
nih, bi se bile te - pod pogoji ceteris paribus - povečane na približno 6,2 mili-
jarde DEM. V ZRN znaša delež zaposlitev, ki niso socialno zavarovane, vključ-
no z neznatnimi stranskimi dejavnostmi, 4,5 % .
Že danes se socialna država v ZRN ukvarja z rastočimi »problemi revšči-
ne«.»Starostnarevščina«prizadene predvsem ženske, ki jim zakonski možje
ne dajejo zadostnih sredstev in ki med svojo zaposlitvijo niso bile ves čas »za-
poslene s polnim delovnim časom«.Če bi se opisani procesi spremembe v
sferi dela uveljavili in socialnega varstva ne bi primerno reformirali, grozi
nevarnost, da se bo to »prekariziranje« (Müller/Hehr, 1987, str. 4) delovnih
in življenjskih razmer še bolj razširilo .
Mnogi politiki in znanstveniki so prepričani, da se rastočim »tveganjem
revščine«lahko izognejo s tem, da se poskušajo bojevati zoper spremembe v
sami sferi dela . Taka strategija ne ustreza v tolikšni meri, kolikor ne prizna,
»da rastoči problemi selektivnega socialnopolitičnega varstva niso v drugač-
nih delovnih razmerjih samih po sebi, temveč so v vedno večji neskladnosti
med novimi delovnimi razmerji in postavkami, da še vedno obstaja norma-
len položaj, kjer je sistem socialnega varstva osrediščen na mezdnem delu .«
(Vobruba, 1989, str . 4) . Na drugi strani pa bi bilo vsekakor napačno zanikati,
da so bile od začetka osemdesetih let naprej nekatere socialnopolitične stori-
tve zmanjšane in je to zmanjšanje sociale prispevalo k povečanju vrzeli v so-
cialnem varstvu .
3) Reformski koncepti
3.1. Osnovni dohodek in osnovno socialno varstvo
Reforma socialnega varstva, ki naj na opisane zahteve, ki jih postavljajo
nove oblike zaposlovanja, ustrezno reagira, bi morala financiranje postaviti
na nov temelj, preoblikovati pa bi morala tudi storitve . V razpravi o novih
perspektivah za storitve se glede zaščite zoper tveganja, ki jih prinaša spre-
menjena topografija dela, intenzivno razpravlja o različnih poteh za uvedbo
pravice do storitve brez poprejšnjega plačevanja prispevkov . Osnovni doho-
dek in osnovno varstvo sta tu geslo, ki sta postali znani tudi zunaj ozke stro-
kovne razprave.
Velika večina modelov in objavljenih predlogov, ki so bili v zadnjih letih
razviti v ZRN v zvezi z zajamčenim osnovnim dohodkom, prihaja iz zelene-
ga alternativnega polja in je precej zavezanih socialnoetičnim in socialistič-
nim tradicijam . Pri tem gre tudi za preobrazbo socialne države, vendar pa
primarno ne gre za to, da bi z osnovnim varstvom odpravili gmotno stisko,
temveč da bi v gospodarsvo in v družbo uvedli obče egalitarne strukture . To-
rej gre pri tem manj za neposredno socialnopolitične in bolj za socialno re-
formne in družbeno reformne nastavke . Vsekakor ostajajo koncepti in pred-
logi, ki so jih predstavili Gorz, Offe, Vobruba in drugi večidel precej nejasni .
Praviloma gre za prispevke k družbeni razpravi o ciljih, medtem ko se kon-
cepti pogosto konkretno sploh ne izoblikujejo ali pa vedno znova privzemajo
nove oblike. Ob vseh razlikah pa je mogoče navesti skupni imenovalec teh
modelov in predlogov :
66
- Zajamčeni osnov ni dohodek naj uresniči pravico do zagotovljene
materialne eksistence s pomočjo zadostnega (socialnega) dohodka, in sicer
praviloma brez obveznosti plačila lastnega prispevka k družbeni blaginji . To-
rej naj ne bo pravica do osnovnega dohodka vezana na kakršno koli vrsto de-
lovne obveznosti; »pravica na dohodek« vključuje v precejšnji meri »pravico
do nedela« .
- Za zagotovitev eksistence je treba višino osnovnega dohodka postaviti
nad današnjo socialno pomoč in ga sproti prilagajati razvoju družbenega do-
hodka. Če je raven osnovnega dohodka sploh podrobneje utemeljena oz. iz-
peljana, je njegova absolutna višina določena z načelom potrebe (ki ni po-
drobneje definirano), njegova relativna višina (razmerje do družbenega pov-
prečnega dohoka) pa z načelom deleža pri normalnem družbenem položaju .
- Praviloma se osnovni dohodek zahteva v obliki stalnega trajnega zne-
ska, kot osnova pa služi načelo individualnosti - medtem ko današnja social-
na pomoč kaže nivo storitve, ki je specifična glede na gospodinjstvo ; lastni
dohodki (zaslužek) - če sploh - naj bodo všteti le delno, da bi s tem ohranjali
spodbudo za delo na zaslužek .
- Odprto ostaja vprašanje, ali naj osnovni dohodek privzame obliko ne-
gativnega davka na dohodek ali socialne dividende (v splošni obliki ali kot
zbir posameznih storitev, kot so denar za brezposelne, osnovne pokojnine,
itd.) . Prav tako odprto ostaja vprašanje, če naj se dosedanji sistemi socialnih
storitev še naprej ohranijo in v kolikšni meri . Doslej po vsem videzu prevla-
duje pripravljenost, da se v prid boljšemu »osnovnemu varstvu za vse« vza-
me v zakup ukinjanje obstoječega v zgornjih nadstropjih socialnega varstva
(npr. pri varstvu uradnikov) . Vsekakor pa se morajo sedanji sistemi poenoti-
ti, privilegiji, ki jih vsebujejo, pa odpraviti .
- Vsaj v višini osnovnega dohodka naj se doslej prevladujoče financira-
nje socialnega varstva s prispevki nadomesti s financiranjem prek davkov,
pri čemer se praviloma predlaga splošni davek na ustvarjeno vrednost .
Izčrpnejše kritiške ocene tega modela na tem mestu ni mogoče izpeljati .
Vendarle lahko navedemo naslednje ugovore : zajamčeni osnovni dohodek
ali minimalni dohodek je univerzalistična strategija ; vendar pa se da vsem
univerzalističnim modelom socialnopolitičnega zavarovanja pred tveganjem
očitati nedoločenost cilja. Ta očitek še poveča načelo neodvisnosti glede po-
trebnosti pomoči . Pri modelu, ki temelji na neodvisnosti glede potrebnosti
pomoči, se obseg financ, ki naj se prerazdelijo, dramatično poveča . Pri tem
pa ni nujno, da bi se to povečanje tudi socialnopolitično v vsakem primeru
indiciralo (prim. Kreikebohm 1989, str . 138), saj se potrebnost ne preverja .
Problematična je tudi ločitev osnovnega dohodka od vsakršnega prispevka
(Gegenleistung) . Tistim, ki naj s svojim zaslužkom iz dela jamčijo drugim do-
hodek in življenje brez dela, je kajpada težko pojasniti, zakaj naj bi to storili,
še posebej, če podpirancem ničesar ne bi bilo treba prispevati kot povračilo
za to. Ze vse to jasno kaže, da navzlic vsej elegantnosti in politično reformsko
večvalentnosti ideje o zajamčenem osnovnem oz . minimalnem dohodku za
uresničitev tako daljnosežnih predlogov niso dani kratkoročni in srednjeroč-
ni pogoji .
Izračuni kažejo (prim . Gratschmann et al . str . 179 in dalje), da bi poveča-
ne davščine, potrebne za izplačilo osnovnega dohodka, neodvisnega od po-
trebnosti, za slehernega z narodnogospodarskega stališča predstavljale obre-
menitev, ki bi jo komaj lahko prenesel . Ob upoštevanju predvidenega gospo-
darskega in demografskega razvoja bi dolgoročno dodatna obremenitev na-
rodnega gospodarstva z osnovnim dohodkom (400 DEM za tiste do 18 let sta-
rosti; 800 DEM za tiste od 19. do 64 . leta starosti ; 1000 DEM za starejše od 65
67
let) znašala približno 20 % bruto družbenega proizvoda . Leta 1985 je znašala
kvota narodnogospodarskih davščin 40 % . Če bi uvedli zdaj še osnovni doho-
dek, kakor je opisan zgoraj, bi kvota davščin narasla za polovico, torej na
60 gib . In celo v primeru, če se lahko del te večje porabe fiskalno prek davkov
na mezde in na dohodek spet posname, bi bila kvota davščin še vedno prek
50 Cio . Povišanje davkov, ki bi bilo potrebno za financiranje osnovnega dohod-
ka, bi skoraj zagotovo zbudilo precejšen odpor in bi tako srednjeročno in do-
lgoročno načelo svoje lastne temelje .
Če upoštevamo možnosti financiranja, potem se v tem trenutku kaže os-
novno socialno varstvo oz. »oblikovanje temelja« (»Sockelung«) kot pri-
kladna pot vstopa v tovrstno zajamčeno minimalno varstvo .
Ta model, ki ga podpirajo tako sindikati kot socialdemokrati, predvide-
va, da bi v sistem socialnega varstva uvedli enotno storitev osnovnega var-
stva oz. množico usklajenih storitev osnovnega varstva kot nek » temelj«
(»Sockel«) .
Osnovna ideja tega koncepta je, da se nekoga prek socialnega zavarova-
nja zavaruje tudi če poprej ni nikoli postavil zahtevkov ali pa je postavil le
nezadostne zahtevke. Če na primer nekdo postane brezposeln, mu je prek
urada za delo ob dokazilu, da ima nezadosten dohodek - le-tega dobiva na
osnovi svojih ugodno rešenih zahtevkov izplačan dodatek, ki podporo za
brezposelnost poviša na višino zahtevka za socialno pomoč (ki ga je tudi tre-
ba povišati). Celo tisti, ki so se šele zaposlili ali se v poklic spet vračajo, imajo
pravico od osnovnega socialnega varstva zahtevati tovrstni temeljni znesek .
V načelu identična ureditev je predlagana tudi za varstvo invalidov in ostare-
lih (prim . prispevke v Heinze et al . (izd .) 1987). Višino stroškov za osnovno
socialno varstvo je težko vnaprej napovedati . Upravičeno je predvsem vpra-
šanje, ali ne bi v primerjavi s sedanjim stanjem sorazmerno visoko in nestig-
matizirano minimalno varstvo mnoge spodbudilo, da bi za nekaj časa opusti-
li delo za zaslužek . Zelo optimistični izračuni, ki izhajajo iz določenih ustroj-
stvenih načel, nam pokažejo, da bi osnovno socialno varstvo veljalo le okoli 6
milijard DEM več, kot velja sedanji sistem socialnega varstva (SPD 1987) .
3.2. Pripoznanje in pospeševanje neplačanih dejavnosti
Tu se bom dotaknil moje druge točke za reformo socialne države, nam-
reč strategije socialnopolitičnega zvišanja vrednosti oz . pripoznanja in po-
speševanja neplačanih socialno koristnih dejavnosti .
Pogosto ostane prezrto dejstvo, da socialnega varstva v njegovih bistve-
nih delih ne omogočajo le državne in poldržavne institucije, temveč še vedno
tudi neformalne dejavnosti in dejavnosti znotraj skupnosti . Tu moramo na
prvem mestu omeniti družino in sorodstvo, pomembno vlogo pa imajo tudi
sosedstva in - v novejšem času okrepljene - skupine za samopomoč . V vseh
teh neformalnih zvezah in zvezah v skupnosti se daje pomoč neprofesionalno
in brezplačno. Za prihodnjo socialno politiko je neformalna, na skupnost ve-
zana stran socialnega varstva relevantna v toliko, kolikor so mnoge omenje-
ne mreže vedno manj zmožne stabilizirati svojo raven storitev ali jo celo iz-
graditi . Pravijo, da marsikje obstajajo celo že nevarne preobremenitve s hu-
dimi posledicami za zdravje tistih, ki pomagajo . To velja predvsem za ženske,
ki opravljajo približno 90 % neformalnega »care-work«. Tu se zarisuje nova
meja za dosedanjo socialno politiko . Prav v času, ko bi bili prispevki družin,
sosedstev itd . pri premagovanju problemov, ki jih sprožajo demografija, trg
delovne sile, obremenitve v svetu dela itd . še posebej zaželeni, izgubljajo ti
l78
neformalni nosilci storitev svojo zmožnost za opravljanje takih storitev .
Eden od razlogov za to je vedno večje število problemov . Dogajanja v
starostni sestavi prebivalstva postavljajo vedno večje zahteve tudi neprofe-
sionalnim oblikam pomoči . Tako je že zdaj na dlani, da bo ostarelih in nege
potrebnih ljudi vedno več . Mnoge družine se bodo v prihodnosti ubadale s
problemom, kako organizirati nego svojih članov . Se vedno bodo približno
85 % do 95 % takih oseb negovali domači. Vendar pa institucija zakonske
zveze oz. družina, kjer opravljajo take storitve, doživlja temeljne spremembe .
To lahko s pomočjo statistike brez težav dokažemo in to se tudi v sociologiji
družine vedno bolj tematizira (prim . Hoffmann-Nowotny 1988 ; Rerrich 1988,
kakor tudi prispevki v Nave-Herz 1988) .
- »Normalna družina- - tj. popolna družina s starši in otrokom (otroki),
izgublja pomembnost . Medtem ko je bilo leta 1972 še vedno 40 % vseh gos-
podinjstev sestavljenih na ta način, pa je znašal delež tega tipa gospodinjstva
v letu 1985 le še 32 % .Namesto tega je porasel delež družin z enim rodite-
ljem, zakonskih parov brez otrok in zunajzakonskih skupnosti
(Höhn/Schultz 1987, str. 182; prim. tudi Penkert 1989, str. 156 in dalje) .
- Od 100 zakonskih zvez, ki so bile sklenjene med 1900 in 1909, jih je bilo
le 10 % brez otrok, sicer pa je bilo v vseh 364 otrok . Primerjajmo s tem bi-
stveno novejšo skupino, namreč od 1970 do 1974 : od 100 zakonskih zvez je
bilo 20 % le-teh brez otrok, skupaj pa so imeli le 148 otrok (Zapf 1989, str . 9
in dalje) .
- Pogostnost poroke - merjeno na 1000 prebivalcev - je zdrknila v ča-
sovnem obdobju med 1960 in 1986 s 9,4 na 6,1 %. V nasprotju s tem pa se je
povišalo število ločitev. Kljub temu, da podatki niso povsem natančni, lahko
sklepamo, da se bo približno 30 % v zadnjih letih sklenjenih zakonov končalo
z ločitvijo . (Prim. Datenreport 1987, str. 45 in dalje ; Hoffmann-Nowotny
1988) .
Ta kratek vpogled v zahteve in izzive, katere doživljajo tradicionalne
skupnosti, natančneje pojasnjujejo, da možnosti za to, da družine, sorodstva,
sosedstva, itd. stabilizirajo ali celo razširijo svoje prispevke k neformalnemu
socialnemu varstvu, počasi, a komajda ustavljivo razpadajo . Vezi in tradicije
znotraj skupnosti izgubljajo pomen pri oblikovanju življenja ljudi ; v nasprot-
ju s tem pa raste interes in nuja za večjo mobilnost in samoodgovornost, to
vse skupaj pa vodi k močneje individualiziranim odnosom/vezem .
Že kratka razprava o pojavnih oblikah individualizacije v zasebnem in
sosedskem področju kaže, da postavlja ta družbeni razvojni trend prihodnji
socialni politiki nove zahteve . Na tem mestu je treba še posebej poudariti
dva vidika :
- Razpad funkcijskih predpostavk za neprofesionalne, brezplačne oblike
pomoči sili k kompenzaciji (ki jo je treba oblikovati politično) teh na novo
nastalih vrzeli v varstvu. Za to se v grobem odpirata dve poti: na eni strani se
morajo razbremeniti obstoječe instance socialnega varstva znotraj skupnosti,
da bi bilo mogoče preprečiti nepotrebno pospeševanje procesa razpada. Na
drugi strani pa je treba iskati funkcionalne ekvivalnte, »alternativne oblike
asociacij«, ki lahko delujejo kot podpora in nadomestek za tradicionalne in-
stitucije, ki začenjajo razpadati .
- Individualizacija sicer ustvarja nove priložnosti in možnosti izbire,
vendar pa postavlja socialno politiko pred nove neenakosti in vedno večje
probleme, povezane z orientacijo posameznika. Odgovor socialne države bi
moral ustvariti mehanizme prestrezanja za materialna tveganja pri individu-
alizaciji ter ponuditi primerne oblike pomoči za nematerialne, z identiteto
povezane težave pri orientaciji v individualizirani družbi .
69
Konretnih paketov ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče odgovoriti na te
kvalitativne zahteve, pa v tem trenutku še ni mogoče zadovoljivo skicirati .
Vendarle je že mogoče prepoznati nekatere temeljne kamne :
- Kdor se angažira v neformalnih in na skupnost vezanih sistemih po-
moči in se zato odpove udeležbi in karieri v delu za zaslužek, torej kdor je na
primer negoval družinske člane, tega ni treba za to kaznovati še z vrzelmi v
socialnem varstvu . »Zaporo« zoper starostno revščino ljudi, ki so sicer veliko
storili pri neformalni pomoči, plačali pa le malo pokojninskih prispevkov,
lahko izoblikuje zajamčeno minimalno varstvo (glej zgoraj) . Kot dopolnilo bi
veljalo misliti na to, da bi uvedli »potrdila socialnega zavarovanja« (glej
Gretschmann et al . 1989, str. 206 in dalje) . Na kratko rečeno, pri tem koncep-
tu gre za to, da bi za državljane ustvarili možnost, da si pravico do socialnega
zavarovanja - predvsem pri varstvu ostarelih - ne pridobijo le z denarnimi
prispevki, temveč tudi z opravljanjem osebnih socialnih storitev na lokalni
ravni. Za socialno koristne dejavnosti bi se lahko izdajala potrdila socialnega
zavarovanja, katerih vrednost bi se ravnala po trajanju angažiranja in po
koristnosti vsakokratnih storitev . Pri konkretnem izoblikovanju tega modela
bi lahko ravnali podobno, kot pri izračunavanju časa za vzgojo otrok v pokoj-
ninskem zavarovanju .
- Še eden od predlogov za pospeševanje dela onstran pridobitvenih de-
javnosti, so »kooperacijski krogi* (Offe/Heinze 1986). Trg in državo kot si-
stema, ki razdeljujeta dohodek, blago in storitve, bi dopolnili s tretjim »nede-
narnim« sistemom, oskrbe ; ta temelji na načelu medsebojne izmenjave in
lahko spričo tega prinese pozitivne učinke na področju socialnega varstva .
Take sisteme izmenjave, za katere obstajajo nekateri tuji zgledi (prim . pri-
spevke v Heinze/Offe 1989, kakor tudi Offe/Heinze 1990) označuje tole :
-znotraj nekega preglednega socialnega sestava, na ravni sosedstva deni-
mo, se izmenujejo usluge ;
-za individualno opravljene usluge se pridobi pravica do sprejemanja
enakovrednih uslug drugih udeležencev v nekem kooperacijskem krogu .
- Hišno nego je treba podpirati in razbremeniti . »Negovanje ljudi, ki so
potrebni nege, in starejših ljudi v njihovem domačem okolju bo v prihodno-
sti precej bolj pomembno. Zaradi demografskega razvoja in prednosti doma-
če oskrbe pred stacionarno nego je treba izhajati iz močno rastoče potrebe
po ustreznem osebju .« (Albach 1989, str . 121 in dalje) . V okviru reforme
zdravstva so bili storjeni prvi koraki k pomoči osebam, ki negujejo druge
(razbremenitev glede letnega dopusta, stvarne storitve v vrednosti 750 DEM
mesečno, ali alternativno *plačilo za nego« 400 DEM mesečno od januarja
1991 dalje) . Vendar so te storitve omejene le na nego tistih, ki so le-te nujno
potrebni in tudi višina je povsem nezadovoljiva . Poleg tega pa bi morale biti
dopolnjene s popolnim prevzemom stvarnih uslug in z oblikovanjem ambu-
lantnih negovalnih služb (socialni domovi), ki bi »priskočilinapomoč-hiš-
nim negovalcem. Dolgoročno je mogoče tovrstno novo usmeritev na podro-
čju nege uresničiti le z oblikovanjem negovalnega zavarovanja ali državnega
zakona o storitvah na področju nege .
- Skupine za samopomoč so edino področje neformalne pomoči, ki se je
v zadnjih letih (10 do 15) precej povečalo . To moderno obliko pomoči znotraj
skupnosti bi bilo treba politično še bolj podpirati in pospeševati . Pri tem je
še posebej pomembna komunalna raven, specifično ravnanje glede na pro-
blem in glede na ciljno skupino . Komunalna socialna politika, ki je naklonje-
na tej obliki pomoči, pa se ne sme ustaviti le pri finančni in infrastrukturni
podpori. Podpiranje in svetovanje skupinam za samopomoč ne sme biti izoli-
rana strategija, temveč integralni del obče reforme socialnih služb .
70
- Predstava, ki je danes navzoča v konceptu preventivne socialne politi-
ke, tako na primer pri ideji, da je treba skrajšanje delovnega časa pojmovati
kot preventivno zdravstveno politiko (Deppe 1987, str . 227 in dalje) . Humani-
zacija dela, izoblikovanje zadrug oz. alternativnih obratov in novo oblikova-
nje odnosov med delovnim časom in prostim časom so gesla, ki očrtujejo raz-
pravo o preoblikovanju dela. V prejšnjih poglavjih predstavljene reformske
koncepte socialnega varstva je treba zato preveriti tudi glede tega, kakšni
učinki izhajajo iz njih v zvezi s preoblikovanjem mezdnega dela .
Zanesljive ocene učinkov predstavljenih reformskih konceptov še niso
na voljo; pa tudi izkušnje iz tujine je mogoče le delno uporabiti za napovedi o
možnih učinkih. Vendarle pa lahko v določeni meri velja, da je treba - in to
je rezultat verjetnostnih razmislekov (kot pregled prim . Gretschmann et al .
1989, str . 195 in dalje) - tako pri uresničitvi zamisli o zajamčenem minimal-
nem varstvu kakor tudi pri večjem pospeševanju in zagotavljanju dejavnosti
zunaj formalne ekonomije računati z - sicer ne drastičnim - nazadovanjem
ponudbe na trgu delovne sile. Najbolj jasno bi smela ponudba delovne sile
nazadovati pri slabo plačanih, nekvalificiranih in zdravju škodljivih delovnih
mestih .
Tako nazadovanje v ponudbi delovne sile bi lahko pripomoglo na eni
strani k delni rešitvi problema brezposelnosti. Obravnavani reformski kon-
cepti bi lahko tudi pripomogli k humanizaciji dela. Če bi imeli ljudje večje
možnosti izbire med relativno zagotovljenim dohodkom na neformalnem po-
dročju in slabo plačanim delovnim mestom s slabimi delovnimi razmerami v
formalni ekonomiji bi se bolj pogosto kot danes odločali zoper slaba delovna
mesta. Na ta način bodo lahko postali slabo plačano delo in neugodne delov-
ne razmere v prihodnosti redkejši.
Verjetno zveni tudi domneva, da zajamčeno minimalno varstvo ugodno
vpliva na - s stališča delojemalcev - prostovoljno nadaljnje izobraževanje ali
na pripravljenost za (tvegano) osnovanje eksistence na nekonvencionalnih
novih področjih dela . Taka »eksperimentalna politika trga delovne sile, ki
deluje od spodaj« za udeležence praviloma pomeni, da se za določen čas od-
povedo višjemu dohodku, hkrati pa je povezana z nevarnostjo neuspeha . Za-
jamčeno minimalno varstvo bi lahko povečalo pripravljenost ljudi, da sprej-
mejo taka tveganja .
Že danes so delno zagotovljene ali se vsaj podpirajo nekonvencionalne
pobude za zaposlovanje ali (individualni) napori za nadaljnje izobraževanje .
Uprava za delo molče tolerira, da brezposelni delajo prve korake v samostoj-
nosti, čeprav še vedno prejemajo podporo za brezposelnost . In tudi individu-
alno nadaljnje usposabljanje v času brezposelnosti - na primer v tečajih de-
lavskih univerz o novih tehnologijah - je mogoče, pogosto se celo spodbuja
in finančno podpira . Vendar vselej le v določenih mejah : ne sme škodovati
posredovanju na trgu delovne sile, pa tudi sredstva so na voljo le takrat, ka-
dar obstaja verjetnost za povečanje izgledov posredovanja zaposlitve . Indivi-
dualne pobude na novih področjih, katerih (zaposlovalne) razvojne perspek-
tive še ni mogoče predvideti, se lahko tolerirajo le »pod roko« . Če bi obstaja-
lo osnovno varstvo, bi se lahko taka, precej posredna podpora inovativnim in
nekonvencionalnim nastavkom (neformalna politika trga delovne sile) še
bolj razširila .
Upamo torej, da se bodo v zvezi z zajamčenim minimalnim varstvom ka-
kor tudi s pospeševanjem in podporo dejavnostim zunaj formalne ekonomije
pojavili impulzi za preoblikovanje dela . Vsekakor pa je treba opozoriti : če
bodo spodbude za delo zunaj formalne ekonomije - delno ali v celoti - pre-
71
velike, spet grozi nevarnost vzvratnega učinka pri uresničevanju samih re-
formnih konceptov; v končni posledici se morajo potrebna sredstva za njiho-
vo financiranje zagotavljati z davščinami, ki izhahjajo iz formalne ekonomije .
LITERATURA
1 . Albach, H. 1989: Dienstleistungen in der modernen Industriegesellschaft, München.
2 . Bäcker, G ./Steffen, J . 1988: Alterssicherung in der Zukunft, Hamburg.
3 . BMAS (Bundesminister für Arbeit und Sozialordnung) 1988 : Teilzeitarbeit, Bonn.
4. Datenreport 1987 : Statistisches Bundesamt (Hrsg.), Datenreport 1987, Bonn .
5 . Deppe, H.-U . 1987: Krankheit ist ohne Politik nicht heilbar, Frankfurt a .M.
6 . Dittrich, W./Fucks, G ./Landenberger, M./Rucht, D . 1989: Staatliche Teilzeitförderung in der
privaten Wirtschaft und im öffentlichen Dienst : Regelungen, Interessen, Wirkungen, in : Mit-
teeilungen aus der Arbeitsmarkt - und Berufsforschung, 22 . Jg., Heft 2, S. 294-311 .
7 . Gelhausen, U ./Steffen, J. 1989 : Das Rentenpaket'92, Hamburg .
8 . Gorz, a . 1989: Kritik der ökonomischen Vernunft, Berlin .
9. Gretschmann, K ./Heinze, R . G ./Hilbert, J./Schulz, E./Voelzkow, H. 1989: Neue Technologien
und Soziale Sicherung - Antworten auf die herausforderungen des Wohlfahrtsstaates, Opla-
den .
10. Hanesch, W. 1988: Armutspolitik in der Beschäftigungskrise, Wiesbaden .
11 . Heine, Wolfgang 1989: Wie sicher ist die gesetzliche Alterssicherung? v : Riedmüller B./Ro-
denstein, M . (Hg.) : Wie sicher ist die soziale Sicherung?, Frankfurt/M ., S . 19-67.
12. Heinze, R. G ./Offe, C. (Hrsg .) 1989: Formen der Eigenarbeit, Opladen (i.E.) .
13. Heine, R G./Hombach, B ./Schert, H. (Hrsg.) 1987: Sozialstaat 2000, Bonn.
14. Höhn, C./Schulz, R. 1987 : Berich zur demographischen Lage in der Bundesrepublik, v : Ze-
itschrift für Bevölkerungswissenschaft 13, 1987, S. 137-213 .
15. Hoffmann-Nowotny, H .-J. 1988: Ehe und Familie in der modernen Gesellschaft, v : Aus Poli-
tik und Zeitgeschichte (Beilage zur Wochenzeitung'Das Parlament') B 13, S . 3ff.
16 . ISG (Institut für Sozialforschung und Gesellschaftspolitik) 1988 : Hauptergebnisse des BMA-
Forschungsprojekts »Sozialversicherungsfreie Beschäftigung«, Bonn (verv . Ms.)
17 . Kreikebohm, Ralf 1989, Die Idee der Staatsbürgerversorgung v : Zeitschrift für Sozialreform,
Heft 3, S. 129-159.
18 . Möller, C ./Hehr, I . 1987 : Frauenarbeit - Frauenarmut, v : Opielka, M./Ostner I. (Hrsg.) 1987:
Umbau des Sozialstaates, Essen, S. 35-47 .
19 . Nave-Herz, R. (Hrsg.) 1988 : Wandel und Kontinuität der Familie in der Bundesrepublik De-
utschland, Stuttgart .
20 . Offe, C ./Heinze, R. G . 1986 : Am Arbeitsmarkt vorbei. Überlegungen zur Neubestimmung » ha-
ushaltlicher« Wohlfahrtsproduktion in ihrem Verhältnis zu Markt und Staat, Leviathan, 14,
1986, S . 471-495 .
21 . Offe, C ./Heinze, R . G . 1990: Organisierte Eigenarbeit, Frankfurt/New York (i .E.) .
22. Peukert, R . 1989 : Der soziale Wandel der Familienform in der Bundesrepublik Deutschland
seit der Nachkriegszeit, v : Gegenwartskunde, Heft 2, 1989, S . 153-165 .
23. Rerrich, M. S . 1988 : Balanceakt Familie, Zwischen alten Leitbildern und neuen Lebensfor-
men, Freiburg.
24. Rürup, B . 1989: Wirtschaftliche und gesellschaftliche Perspektiven der Bundesrepublik De-
utschland, München .
25. SPD (Sozialdemokratische Partei Deutschlands) 1987 : SPD - Bundestagsfraktion, Arbeitskre-
is Sozialpolitik - Diskussionspapier »Soziale Grundsicherung«, Bonn (verv . Ms.)
26. Vobruba, G. 1989 : Individualisierung und Solidarität, o.O . ; erscheint in: Prokla 76, 1989 .
27 . Zapf, W. 1989 : Die Sozialstruktur der Bundesrepublik in den 1980er Jahren, Discussion-Paper
89-101 des Wissenschaftszentrum für Sozialforschung Berlin (WZB), Berlin .
prevedla: Zlata Gorenc
72