Fr. Pengov;
Kraljiček.
-tVraljiček je ena izmed onih stvaric, ki jiin pra-vijo ljudje »ljube živalce božje«. Zakaj neki?
V božični noci je spal kraljiček — ki pa takrat še ni bil to — v svojem gnezdecu. Tedaj je zaslišal — popolnoma slučajno seveda — tako na pol v sanjah, glas, ki je pripovedoval, da je prišel to noč na svet Jezušček, ki leži v Betlehemu v nekem hlevu v lesenih jaslih. Takoj je skočil kraljiček iz mehke pernice, raz-tegnil parkrat perotke in krenil v trenutku na poto-vanje. Urno ko veter je frcal, našel kmalu blevec in Dete, se usel na rob jaselc, se na vso moč vljudno pri-klonil in zaščebetal prav brhko pesmico kot pozdrav Ijubkemu Detetu. Ko je pa opazil, kako slabo je trdo slamnato ležišče v jaslili, je urno končal svojo melodijo, smuknil skozi vrata in zginil. Iz gozda jc jel prinašati v majhnem kljuncu na kupce mehkega mahu in vzel iz lastnega gnezda najlepšega puKa, da prlpravi novo-rojencu udobno ležišče.
Medtem ko je bil mali ptiček zunaj na delu, je pa prilezel izza starega tramovja debel grd pajek, apredel tenko nit in jel tkati svojo rarežo ob nji, ravno nad obrazom spcčega Jczuščka. Prestrašena pomete maii Marija pajčevino proč; bala sc je namreč, da bi uteg-nila priti tkanina otroku v oči in mu jih poškodovati. Toda pajek se za to ni zmenil: takoj jc začel znova spletati svoje niti in kmalu jc bila stkana uova mreža, ki je preprezala kot pajČolan otrokov obraz. To je videl kraljiček, ki je bil ravnokar prispcl s kosmicem ptičjega piiha in ga zabasal v jasli. Ne da bi kaj po-vpraševal, je priskočil, odprl na široko kljunec — in že je bil pajek v njogovem žclodcu. Marija jc bila tega vesela: zahvalila se je malemu pomočniku in podelila v priznanje njemu in njegovi rodovini za večne Čase naslov »kraljička«.
ln tega nosi ves ponosen in srecen še dandanes. \,i