■r •-5% » ^ Ö42G99 GEOGRAFSKI VESTNIK Časopis 2« ieiimfiji m siiodie vede IULLETII IF THE lEIIMNICM. SOCIETY IF SUWEKIA IILLETII IE U SOSlflf IE iflltArilE IE SLIVCllE VSEBINA — CONTENTS — TABLE DES MATIERS Razprave — Papers — Articles Peter Habič (Postojna): Novo vrednotenje tektonskega oblikovanja reliefa v zahodni Sloveniji (z 1 sliko med besedilom) ......................... 3 New Evaluation of Tectonic Relief Forming in the Western Slovenia (with 1 Figure in Text) ..................................... 12 Marko Kolbezen (Ljubljana): Transportni material reke Krke (z 2 diagramoma in 4 tabelami med besedilom) ................................. 13 Transportation of the Eroded Material of the Krka Rivers (with 2 Diagrams and 4 Tables in Text) ....................................... 21 Danilo Furlan (Ljubljana): O skladnosti padavinskih singularitet v Jugoslaviji (s 4 slikami in 2 tabelama med besedilom) ...................... 23 On the Chronological Coincidence of Precipitation Singularities in Yugoslavia (with 4 Figures and 2 Tables in Text) .......................... 37 Milan N a t e k (Ljubljana): Tipi rasti števila prebivalstva v SR Sloveniji v desetletju 1971—1981 (s 5 slikami in 1 tabelo med besedilom) ............... 39 Types of Population Growth in the Socialist Republic of Slovenia During 1971—1981 (with 5 Figures and 1 Table in Text) ........................ 51 Breda O g o r e 1 e c (Ljubljana): Ljubljansko barje — primernost za kmetijstvo (z 2 slikama med besedilom) .................................... 58 Ljubljansko barje — its Physical Potential for Agriculture (with 2 Figures in Text) .................................................... 62 Razgledi — Scientific Rewiew and Notes — Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): »Behavioural Geography« .................................... 63 »Behavioural Geography« ........................................................ 70 France Habe (Postojna): Prizadevanja za čisto Notranjsko Reko ....................... 71 Raziskovalne metode — Research Methods — Methodes des recherches Ivan Gams (Ljubljana): Metodologija geografske razčlenitve ozemlja .................. 75 Methodology of the Geographical Territorial Division ........................... 82 Polemika — Polemic — Polemique Karel N a t e k (Ljubljana): O problematiki suše v Sloveniji ....................... 83 On the Problem of Droughts in Slovenia ......................................... 88 Književnost — Review of Books — Notes bibliographiques .............................. 89 Kronika—Chronicle—Chronique ........................................................ 115 Povzetki (sinopsisi) ............................................................... 127 GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETY OF SLOVENIA BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE SLOVENIE LVI 1984 Ljubljana 1984 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE Izdajateljski svet — Publishing Counsel — Conseil editorial Slavko Brinovec, Dušan Fatur, Ivan Gams, Matjaž Jeršič (predsednik), Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Drago Meze, Raul Šiškovič, Janez Sušnik Odgovorni urednik — Responsible Editor — Redacteur responsable Jurij Kunaver Uredniški odbor — Editorial Board — Comite de redaction Rado Genorio, Lojze Gosar, Svetozar Ilešič, Milan Natek, Marijan Klemenčič, Jurij Kunaverv Drago Meze, Darko Radinja, Milan Šifrer, Igor Vrišer Glavni in tehnični urednik — Chief and Technical Editor — Redacteur en chef et technique Drago Meze Upravnik — Administrator — Administrates Franc Lovrenčak Izdano z denarno pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) RAZPRAVE UDK 911.2:551.4:551.24(497.12-15) = 863 UDC 911.2:551.4:551.24(497.12-15) = 20 NOVO VREDNOTENJE TEKTONSKEGA OBLIKOVANJA RELIEFA V ZAHODNI SLOVENIJI Peter Habič* Uvod V Geografskem vestniku so bile objavljene že pomembne geomorfološke razprave, ki so obravnavale tektonske vplive na oblikovanje reliefa v Sloveniji (I. R a-k o v e c, 1931, 1934, 1937, 1939; A. M e 1 i k, 1931; S. Ilešič, 1938). Na tektoniko so posredno ali neposredno zadele tudi druge geomorfološke študije. Opirale so se na razpoložljive podatke o geološki zgradbi in tektoniki, pa tudi na takrat uveljavljena izhodišča o erozijskem preoblikovanju površja. Zaradi pomanjkljivega znanja o tektonski zgradbi so ostala mnoga vprašanja odprta, odgovori pa le nakazani v obliki predpostavk in domnev. Primanjkovalo je trdnejših dokazov, pa tudi metod za ugotavljanje neposrednih tektonskih vplivov v reliefu. Približno takšne so razmere tudi danes, čeprav so na voljo že številni novi podatki. Geološka zgradba Slovenije je bila v zadnjih desetletjih podrobneje preučena. Raziskave in vrtanja, povezana z večjimi gradbenimi deli, z raziskovanjem mineralnih surovin in z osnovnim geološkim kartiranjem Slovenije, so dala obilo novih spoznanj o stratigrafiji, litologiji, geološki zgradbi in mladi tektoniki. Skoraj nepregledno vrsto geoloških podatkov različnega izvora in raznovrstnih podrobnosti skušajo slovenski geologi v zadnjih letih tudi sintetizirati v nova zaokrožena spoznanja o geološki zgodovini Slovenije. Za geografijo in še posebej za geomorfologijo so, poleg podrobnih litoloških in stratigrafskih členov in dopolnjene predstave o paleogeo-grafskih dogajanjih skozi geološko zgodovino, pomembna zlasti spoznanja o zgradbi in mladi tektonski in potresni dinamiki (I. Mlakar, 1969; B. S i k o š e k, 1971; U. P r e m r u, 1976, 1980, 1982; L. Placer, 1981, 1982; R. P e t k o v s k i, V. Andreevski, 1981). Geomorfološko preučevanje Slovenije je v primerjavi z geološkim prav gotovo po obsegu in po vsebini v zaostanku. Objavljena je sicer vrsta geomorfoloških razprav in študij predvsem z vidika klimatske geomorfologije, nekaj z vidika recentne morfodinamike, znaten del povojnih študij pa je zasnovan v bistvu še na Davisovi shemi erozijskega ciklusa (A. Melik, 1935; I. Gams, 1964; M. Šifrer, 1972; D. Radinja, 1972). Obsežen študij teras in nivojev, ki ga je zasnoval in usmerjal A. Melik pa, kot beremo v zadnji izdaji Slovenije (A. Melik, 1963), ni dokončan. Zdi se, kot da je ta študij zašel v slepo ulico predvsem zaradi svojega te- * Dr., znan. svetnik, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 66230 Postojna, YU meljnega izhodišča, čeprav je bilo nekaj poskusov, na eni strani bolj klimatskega, na drugi strani pa diferencirano tektonskega, morda tudi morfostrukturnega tolmačenja reliefnih značilnosti Slovenije. V geomorfologiji še prevladuje gledanje, da se je relief v Sloveniji oblikoval predvsem z vrezovanjem rek, morda še z nastajanjem kotlin, manj pa z različnim dviganjem slemen, hrbtov in planot. Ko so geologi z vrtanjem in geofiziko dokazali stopnjaste poglobitve kotlin, kar pomeni, da vsa zasuta globel ni enako globoko pogreznjena, je postalo lažje razumljivo tudi stopnjasto dviganje obrobja. Različno visoki hrbti in planote med kotlinami tako niso le posledica erozijskega razčlenjevanja, temveč tudi neenakega dviganja. K boljšemu razumevanju mlade tektonske dinamike je precej prispeval U. P r e m r u (1976), ki je opozoril na sledove mlade tektonike v vzhodni Sloveniji, še podrobneje pa je dokazal mlado tektonsko dinamiko in njeno kinematiko L. Placer (1982) na primeru idrijskega rudišča. Analiziral je način premikanja manjših in večjih zgradbenih enot ob prelomih in zmikih na primeru idrijske prelomne cone. Ugotovil je neposredno skladnost tektonske dinamike z reliefnimi oblikami v Idriji. Podobno odvisnost od tektonske dinamike ob idrijski prelomni coni je ugotovil J. Čar (1982) na območju kraškega Planinskega polja. Tudi ta globel je nastala na grezajočih se blokih ob idrijskem prelomu. L. Placer (1979) je celo izračunal dejanske višinske razlike med njimi. Tako je enota Planinske gore dvignjena za 1800 m in premaknjena do 2450 m v primerjavi z geološko enoto Planinskega polja. Reliefna razlika med dnom kotline in Planinsko goro pa znaša 400 - 500 m. Ob takih geoloških ugotovitvah so nam postale razumljivejše nekatere reliefne razlike in razporeditve speleoloških in kraških oblik v predelu med Postojno, Planino in Cerknico ter v širšem območju Notranjskega krasa (P. Habič, 1982). Šele v zadnjem času se je ob novih geoloških spoznanjih pokazalo, da so hipsografske in morfološke razlike veliko bolj odvisne od aktivne geotektonske dinamike (I. G a m s, K. N a t e k, 1981; K. N a t e k, 1984) kot mislijo drugi geomorfologi, ki oblikovanje površja pripisujejo predvsem eksogenim klimatsko prilagojenim erozijskim in korozijskim procesom. V naslednjem bom skušal samo z nekaterimi primeri osvetliti pomen tektonike pri oblikovanju reliefa. Obenem pa bi rad opozoril na spremenjeno, morda bolj realno izhodišče za nadaljnja geomorfološka preučevanja Slovenije. Mladi tektonski relief Pomembne reliefne višinske razlike od morja do vrha Triglava (2863 m) lahko zadovoljivo razložimo le s tektonskimi premiki. O tem najbrž nihče več ne dvomi. Povsem razumljiva je tektonika, kadar gre za globoke kotline, ki so zasute z rečnimi, jezerskimi, pa tudi ledeniškimi naplavinami. Tako so geologi in morfologi določili čas in celo hitrost grezanja npr. v Ljubljanski kotlini, Ljubljanskem barju, v Šaleški in Krški kotlini ter drugod. Manj prepričljive so tektonske globeli sredi krasa kot so kraška polja, kjer ni dovolj naplavin z obrobja, da bi v celoti zasule tektonske depresije, jezera pa se v njih tudi ne zadržijo dalj časa, ker voda odteče po podzemeljskih kanalih. A. Melik (1955) je opisal poglavitna dogajanja na slovenskih kraških poljih v pleistocenu in opozoril na nekatere pomembne razlike med njimi, ki pa jih ni mogel razložiti s klimatskimi dogajanji. Na Planinskem polju namreč ni našel sledov starejših pleistocenskih sedimentov. V Pivški kotlini pa še ni poznal vseh posledic občasnih ojezeritev, ki so jih pozneje ugotovili speleologi (R. Gospoda-r i č, 1976; R. Gospodari č, P. Habič, 1966). Slika 1 Morfostrukturne enote ob stiku Alp in Dinaridov Vzhodno jadransko obrobje: 1 — Istrska planota, 2 — Furlanska nižina; Dinarske ravnote in hrbti: 3 — Primorske dinarske ravnote in doline, 4 — Visoke dinarske ravnote in hrbti, 5 — Dolenjske dinarske planote in podolja; Panonsko obrobje: 6 — Belokranjski ravnik, 7 — Gorjanski hrbet, 8 — Krško-novomeška kotlina; Predalpsko hribovje, doline in kotline: 9 — Dolenjsko gričevje, 10 — Posavsko hribovje, 11 — Rovtarsko hribovje, 12 — Ljubljanska kotlina, 13 — Celjska kotlina; Južnoalpski grebeni in planote: 14 — Savinjske planote, grebeni in doline, 15 — Julijske planote, grebeni in doline; Osrednji alpski grebeni, hrbti in kotline: 16 — Karnijsko-karavanški greben, 17. — Vzhodnoalpski hrbti, Pohorski hrbet, 18 — Celovška kotlina, 19 — Ziljski greben, a — savski prelom, b — idrijski prelom, c — blejski (ljubljanski) prelom Fig. 1. Morphostructural Units on the Contact of Alps and Dinarids Eastern Adriatic border: 1 — Istria plateau, 2 — Furlania lowland; Dinaric levelled planes and ridges: 3 — Littoral dinaric levelled planes and valleys, 4 — High dinaric levelled planes and ridges, 5 — Dolenjska levelled dinaric planes and »podoljes«; Pannonian border: 6 — Bela Krajina peneplain, 7 — Gorjanci ridge, 8 — Krško—Novo mesto basin; Pre-alphe mountains, valleys and basins: 9 — Hills of Dolenjsko, 10 — Mountains of Posavje, 11 — Rovte mountains, 12 — Ljubljana basin, 13 — Celje basin; Southern alpine crests and plateaus: 14 — Plateaus, crests and valleys along Savinja, 15 — Plateaus, crests and valleys in Julian Alps; Central alpine crests, ridges and basins: 16 — Camian and Karavanke crests, 17 — Pohorje ridges, 18 — Celovec basin, 19 — Zilja crests. a) Sava fault, b) Idrija fault, c) Bled (Ljubljana) fault Podobno kot za grezanje kraških polj so v odsotnosti sedimentološko stratigraf-skih dokazov potrebni drugi geomorfološki znaki, ki dokazujejo tektonsko dviganje posameznih reliefnih enot. Prav pri obravnavanju teh pojavov pa so bile doslej geo-morfološke razlage bolj usmerjene na erozijsko poglabljanje ob bolj enotnem epiro-genetskem dviganju celotnega ozemlja. Premalo je bilo upoštevano drobno tektonsko razkosanje in različno dviganje manjših reliefnih enot. Za takšno geomorfološko analizo ni bilo pravih izhodišč. Morda je prevladujoče gledanje o enotnem tektonskem dviganju širšega ozemlja zasenčilo spoznanja o različni višini in številu teras ter nivojev v posameznih predelih Slovenije. V tem in v prevladujoči erozijski shemi je bila najbrž tudi poglavitna ovira za nadaljnje razjasnjevanje ugotovljenih razlik. Čeprav je bilo v Sloveniji že zanesljivo dognano, da so deli iste uravnave tektonsko premaknjeni v različne višine, se doslej slovenski geomorfologi niso lotili vzporejanja nivojev s tega vidika. Različno visoko naj bi bile razmaknjene predvsem vršne planote, kar pa ne bi velja- lo za robne police ob kotlinah in dolinah. Teh namreč ni vselej mogoče ločiti od pravih erozijskih teras. Tako M. Šifrer, (1984) v svoji zadnji študiji o Ljubljanskem barju priznava različno dvignjenost površja med Barjem in njegovim obrobjem, ob vzhodnem robu Zaplaninske planote pa naj bi bile police od Ulovke (801 m), Miznega dola (650 m), Kurena (526 m), Trčkovega griča (470 m) in Čela (370 m) erozijskega in ne tektonskega porekla. Spregledal je namreč tudi jasne sledove mlade tektonike v reliefnem robu med Vrhniko in Podčelom. Pri preučevanju krasa na Notranjskem in Primorskem smo spoznali še vrsto drugih reliefnih oblik, ki jih lahko razložimo le s pomočjo tektonike. Gibanja in premikanja geoloških in z njimi povezanih reliefnih enot seveda še ne poznamo dovolj. Raziskave ob idrijskem prelomu so šele nakazale mlada tektonska dogajanja, ki se neposredno odražajo v reliefu. Pričakujemo lahko precejšnjo sorodnost dogajanj ob podobnih prelomnih conah, ki so z idrijsko bolj ali manj vzporedne. Ker pa gre za širšo tektonsko aktivnost, se v reliefu in zgradbi odražajo še drugi vplivi, pa tudi med dinarsko usmerjenimi prelomi so lahko premiki različnih smeri. Ne glede na te in podobne težave, ki izhajajo iz še ne dovolj poznanih geoloških, tektonskih in morfoloških razmer, pa naj vendarle opozorim na bistveno spremembo v geomorfoloških izhodiščih pri preučevanju reliefa Slovenije. Ta izhodišča se niso spremenila čez noč, temveč so zorela počasi, kakor so se množili dokazi o dejanski vlogi mlade tektonike v oblikovanju sedanjega reliefa. Na mlado tektonsko dinamiko so zadeli geologi pri preučevanju Bovške kotline v zvezi s predvideno gradnjo hidrocentral na Soči. Ugotovili so, da je postwürmski prod zasul tektonsko globel, katere dno sega 110 m pod erozijsko dno doline Soče pri Kobaridu (D. K u-i č e r, in drugi 1974). Na tektonsko pogojenost reliefa v Soški dolini med Kobaridom in Tolminom je opozoril I. Gams (1976) po zadnjem potresu. V dolini Soče pa je še več drugih reliefnih oblik in pojavov povezanih s tektoniko. Med vožnjo z žičnico na Kanin se lahko vsakdo prepriča, kako je prelomljena Poljanica (633 m) med Glijunom in Boko. Na razmik planotastejga površja na Kaninu je opozoril J. Kunaver, (1983). Najbrž je tudi udor na Javorščku, ki ga je opisal F. Plani-n a, (1952), pogojen z mlado tektoniko Bovške kotline. Podobnega nastanka je velik podor pod Polovnikom med Trnovim in Kobaridom (A. Melik, 1954, 265). V Soški dolini je še več sledov tektonske aktivnosti. Poleg najmlajšega, že omenjenega potresa leta 1976, smemo najbrž s potresno tektoniko povezati tudi udor nad Kamnjem, kjer je nato vršaj odrinil Sočo pod njen desni breg. Tudi v pobočju Matajurja lahko sledimo pogreznjenju bregov. Izrazit tektonski strukturni rob je v Tolminski kotlini nad Poljubinskim poljem. Z mlado tektonsko aktivnostjo so najbrž pogojeni tudi podori pod Škabrijelom nad Solkanom, pod Čavnom med Črničami in Selom, ter dalje pod Otlico, Kovkom in Nanosom. Pod Otlico nad Ajdovščino in Zapužami lahko sledimo več generacij podorov v istem delu prepadnega roba Visokega krasa. To so samo nekatere naj-očitnejše posledice mlade tektonske dinamike, ki je doslej nismo znali prav ovrednotiti. Pri geomorfološkem preučevanju krasa med Idrijco in Vipavo (P. Habič, 1968), nikakor nisem mogel s takratnim geološkim in geomorfološkim znanjem dokazati tektonsko pogojenih reliefnih oblik. Na to pomanjkljivost je posebej opozoril R. Pavlovec, (1969, 120). Na vprašanje, ki je takrat ostalo nerešeno, se šele sedaj pripravlja odgovor. Reliefne značilnosti Nanosa so delno tudi tektonsko zasnovane, kot se je pokazalo pri preučevanju kopastega kraškega reliefa (P. H a-b i č, 1981). Enako na Jelovici in Kočevskem Rogu, pa še kje. Trnovski gozd je že od daleč videti kot nekakšna kupolasta reliefna vzpetina, ki je v drobnem sicer precej razčlenjena, zlasti pa vzdolž in počez prelomljena ter v osrednjem delu najbolj dvignjena. Reliefne stopnice, ki so izražene tudi v suhi Čepovanski dolini ter na Banjški planoti in Lokovcu, in o katerih je bilo že nekaj razprave v smislu erozijskih polic, je mogoče bolj logično razložiti s tektoniko. Le-ta je tudi poglavitni vzrok za nastanek Čepovanske doline in njeno presušitev, ki ne more biti samo trd oreh kra-ških geomorfologov, kot je zapisal I. Gams (1974). Čepovanska reka je zarezala dolino v prvotno široko uravnano površje, prekrito s peski in prodi (P. Habič, 1968), predvsem zaradi tektonskega dviganja celotnega Lokovca in Trnovskega gozda. Tektonika je tudi povzročila pretočitev te reke k zastajajoči Tolminski kotlini in od tam po Soški dolini proti Solkanu. Čepovanska dolina je v severnem delu zarezana ob prelomu proti jugu, ob dinarsko usmerjenem prelomu Avče—Dol pa značilno zavije proti zahodu, kar se najbrž sklada z desnim zmikom ob dinarskem prelomu, ki prečka Banjško planoto. Podobno kolenasto zavijajo tudi tokovi Belce in Idrijce ob prečnih prelomih med vzdolžnimi dinarskimi zmiki. V dnu Čepovanske doline so manjše stopnje in police, ki so nastale z različnim dviganjem blokov že po prekinitvi njene hidrografske funkcije. Najbolj značilna taka stopnja je nad Čepovanom ob prečnem prelomu Avče-Dol. A. W i n k 1 e r j a (1957) predstavo o antiklinalnem vzbočenju Čepovanske doline smemo tedaj razumeti kot splošno značilnost; antikli-nasti svod je v tem primeru sestavljen iz najvišje dvignjenega osrednjega bloka, ob katerem so na obe strani, proti Idrijci in proti Soči oziroma Gorici, razporejeni nižji bloki. Na podoben način moremo razložiti tudi kupolasto zgradbo Trnovskega gozda v vzdolžni dinarski smeri. Najvišje je dvignjen hrbet med Golaki, Bukovcem, Mrzovcem in Čavnom, najnižje pa so zaostali bloki na prehodu proti Križni gori na eni strani ter ob Soči med Tolminom in Desklami na drugi strani. Posamezni bloki ob vzdolžnih dinarskih prelomih so različno premaknjeni tudi v dolini Trebuše in Idrijce. Ob idrijskem prelomu pa je znatno zaostala Šentviška gora s Ponikevsko planoto, ki je po reliefni sestavi sorodna znatno višjemu Lokovcu. Po reliefni generaciji jo lahko primejamo s Šebreljsko in Ravensko polico ob Idrijci ter z drugimi podobnimi ravnotami v Idrijsko-cerkljanskem hribovju, ki so dvignjene v različne višine. Na matičnem Krasu je v geološkem in geomorfološkem pogledu zanimivo vzdolžno podolje med Divačo, Brestovico in Doberdobom. Podoben geomorfološki oreh kot Čepovanska dolina na Visokem krasu pa sta prečna dola, Devetaški in Mali dol, ki sta ju med drugim obravnavala A. Melik (1956) in D. R a d-i n j a (1969). Ob podrobnejši morfološki analizi strukturnih značilnosti Krasa pa smo spoznali, da je Veliki dol predvsem tektonsko pogojen, je nekakšen jarek ob vzdolžnem divaškem prelomu (P. Habič, 1984). Jarek ni enoten in geološko dokazan prelom ni v reliefu enako izražen. Med Divačo in sežanskimi Danami je ob njem le nizek strukturni rob v bolj odpornih zgomjekrednih apnencih, medtem ko je v sosednjih spodnjekrednih apnenih dolomitih plitev dol. Od Šmarij dalje proti Brestovici in Jamljam pa je jarek širši in globlji, vendar strukturno razčlenjen, kar ne more biti le posledica različne hidrološke funkcije in diferenciranega razpadanja apnenca in dolomita v hladnih periglacialnih razmerah, kot menijo l.j Gams, F. Lovrenčak in B. Ingolič (1971). V rebri nad Velikim dolom se nakazuje značilni tektonski rob, ki se dalje proti Volčjemu gradu izgubi v plano-tastem površju. Prelomna cona se nadaljuje v tipični kraški brazdi, ki prečka Deve-taški dol in Doberdobsko planoto. Podobne tektonske robove in stopnje lahko sledimo tudi v dnu Velikega dola, sorodne pa so tudi reliefne oblike med Doberdobom in izviri Timava. Tam je ob dinarskih in prečnih prelomih splet dolov, ki ga z zakonitostmi fluvialnega in kraškega preoblikovanja doslej še nihče ni zadovoljivo razložil, tudi D. Radinja (1969) ne. Tektonske reliefne oblike matičnega Krasa so predmet posebne razprave, saj kar silijo k obravnavi ob treh poglavitnih neotektonskih prelomnih conah, kot so raška, divaška in tržaška. Z dinamiko premikanj posameznih blokov ob teh poglavitnih prelomnih conah so povezane tri manjše kotline kot so Vremska, Bistriška in Košanska, verjetno pa tudi druge prečne in vzdolžne reliefne vrzeli na matičnem Krasu (P. Habič, 1984). Niz dinarsko usmerjenih prelomov oziroma zmikov (R. Gospodari č, 1969), pa tudi prečni in vmesni prelomi so, kot kažejo raziskave in študije ob idrijskem prelomu (L. Placer, 1982), posledica najmlajših in delno še aktivnih tektonskih gibanj. Prelomi sekajo starejše ravne strukture in imajo najbrž skupen izvor, ki ga sodobne tektonske študije skušajo razložiti s premikanjem celinskih in oceanskih plošč (Le P i c h o n in dr., 1976, B. C. Burchfiel, 1983). Ne da bi se spuščal v ocenjevanje te teorije, pa se mi pri opazovanju nekaterih gradbenih in reliefnih značilnosti v zahodni Sloveniji porajajo vabljive, žal, še ne preverjene domneve. Če na karto Slovenije začrtamo značilne reliefne strukturnice, torej črte, ki jih nakazujejo globoki erozijski razori, kraške brazde in strmi robovi planot ter preme rebri, se nam pokažejo nekatere reliefne poteze, ki so sicer zabrisane na navadnih geografskih pa tudi splošnih geoloških kartah. Strukturnice nas opozorijo na posebnosti ob stiku Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp (Grintavci) s Karavankami. Severne strani Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp so izredno razrezane z dolinami. Te značilnosti so doslej tolmačili, podobno kot kočne in okrešlje, z izdatnim ledeniškim preoblikovanjem. Na južni strani najvišjih grebenov in vrhov v Alpah so, v nasprotju s severnimi razrezanimi predeli, ohranjene obsežne planote tako v Julijcih kot v Grintavcih. Predvsem zaradi prevlade apnencev naj ledeniška erozija na južni strani ne bi bila tako uspešna. Nekaj bo morda res na tem. Bistveno pa je vsekakor, da je na severni strani bolj zdrobljena, na južni pa manj razčlenjena kamninska podlaga. To pa je tipična strukturna razlika. Strukturnice v Julijcih in Grintavcih so kar presenetljivo podobno razporejene, prekinja pa jih dolina Save oziroma Ljubljanska kotlina, ki je pogreznjena ob pomembnem savskem prelomu. Ta poteka ob vzhodnem robu Gorenjske ravnine, kjer je pomembna reliefna stopnja ob vznožju Grintavcev s Storžičem in Dobrčo ter Begunjščico. Dalje proti severozahodu in zahodu pa loči savski prelom Karavanke od Julijcev. Ljubljanska kotlina je pogreznjena med savskim na vzhodni in blejsko-ljubljanskim prelomom na zahodni strani. Ob blejsko-ljubljanskem prelomu je pomembna reliefna stopnja z znatno dvignjeno Jelovico ter Škofjeloškim in Polhograjskim hribovjem. Ljubljanskemu se pridruži ali pa je vzporeden niz prelomov čez Dolenjsko po dolini Krke in Črmošnjice, čez Suho krajino ter po Ribniško-kočevskem podolju. V tej prelomni coni je več prečnih in spremljajočih prelomov ter zmikov, ki imajo v grobem podobne značilnosti kot idrijska prelomna cona. Ob teh poglavitnih prelomnih conah je značilen desni zmik, kar pomeni, da so se bloki na severovzhodni strani v splošnem bolj premaknili proti jugovzhodu kot oni na jugozahodni strani prelomov. To se odraža v značilnih kolenih antecedentnih dolin Save in Soče ter njunih pritokov. Če tedaj primerjamo reliefne značilnosti in zgradbo v območju Alp in na obeh straneh savskega preloma, se nam pokažejo zanimive sorodnosti v reliefu in zgradbi Julijcev in Grintavcev. Karavanke so kot pregrada, preko katere ne sežejo strukture ob dinarskih prelomih. Ob Karavankah zavija savski prelom proti zahodu. Pritiski od jugovzhoda pa stiskajo Grintavce in Julijce v Karavanke tako, da so kamnine ob tem stiku najbolj pretrte, hkrati pa se pritisk kompenzira z izdatnim dviganjem zgradbenih enot tako, da imamo v tem delu Slovenije najvišje dvignjene planote, hrbte in grebene (sl. 1). Ob savskem prelomu so se lahko Julijci tudi nekoliko bolj premaknili proti zahodu, kar je omogočilo nastanek Ljubljanske kotline, ki se kot pogreznjen klin pojavlja med Julijci in Grintavci. Razlike v premikanju blokov vzhodno in zahodno od savskega preloma so jasne. Prelom pa se po vsej verjetnosti nadaljuje po Savi navzdol v veliki savski jarek ob južnem obrobju Panonske kotline (B. S i k o š e k, 1971), in ne zavije proti severovzhodu v podvoloveljski prelom, kot menijo nekateri geologi. Zdi se, da so tudi oligomiocenske sinklinale ob savskem prelomu razmaknjene. Ugotovimo pa lahko še več morfoloških in geoloških razlik. Morda so tudi reliefne in geološke razlike med zahodnim in vzhodnim predalpskim svetom povezane z razporeditvijo pritiskov in zmikov ob savskem ter ljubljanskem prelomu. V Posavskem hribovju na vzhodni strani savskega preloma, kot je znano, prevladujejo gube; nagubani so celo miocenski sedimenti (D. Kuščer, 1967; U. P r e m r u, 1980). V zahodnem predalpskem svetu gube niso tako izrazite in prevladuje gruda-sta zgradba z dvignjenimi in pogreznjenimi bloki (S. Buser, 1976; U. P r e-m ru, 1982). Sklep Pregledali smo le nekatere reliefne značilnosti zahodne Slovenije in v njih skušali spoznati strukturne in tektonske poteze. Še zdaleč niso izčrpani vsi primeri mlade tektonske dinamike, pa tudi opisani še niso in podrobno dokumentirani z zanesljivimi dokazi. Potrditi ali ovreči jih bo mogoče s podrobnejšimi geomorfološkimi in geološkimi raziskavami. Nekatere oblike in pojavi pa so zadostna opora za bistveno dopolnjen pogled na oblikovanje reliefa v Sloveniji. Kraške planote s svojo konservativnostjo do strukturnih oblik in tektonskih premikov so veliko primernejše za tovrstne raziskave, ki jih je mogoče dopolniti še s speleološkimi ugotovitvami v kra-škem podzemlju. Eroziji bolj izpostavljeno nepropustno površje odraža tektonska dogajanja nekoliko drugače. Številne reliefne poteze pa postajajo ob pravilnem vrednotenju mlade tektonike veliko bolj razumljive, kot so bile doslej, ko smo jih skušali razložiti po erozijski ali korozijski ciklični shemi. Z upoštevanjem intenzivnosti procesov v različnih klimatskih razmerah se ta shema ni bistveno spremenila, bolj eksaktne metode recentne morfogeneze pa tudi niso še dovolj celovito zajele nastanka in razvoja celotnega reliefa. Posamezni izračuni odnešene mase so že pokazali, da vseh reliefnih vrzeli le ni mogoče izpeljati iz enotnega uravnavanega površja samo z zakoni vrezovanja in odnašanja. Po dolgotrajnem iskanju in tavanju po zamegljenih dogajanjih na podlagi erozijskega ciklusa pa raznih pospešenih korozijah in različno gostih klimatskih geomorfo-loških oblakih smo zašli v nov labirint vprašanj o oblikovanju reliefa. Morda je tu ne- kje ključ, ki sem ga iskal dvajset let, ko nisem mogel odgovoriti na eno od temeljnih kraških vprašanj, v kakšnem razmerju sta si namreč nizki in visoki kras na obeh straneh Vipavske doline. Upam, da je to korak po pravi poti, ki gotovo ni lahka, ki pa vendarle vodi k cilju. Ta je sedaj veliko bolj stvaren, kot je bil tedaj, ko je A. Melik (1963, 71) zapisal »Danes je potemtakem nekako tako v geomorfologiji, da se zdi, kakor da se proučuje v reliefu vse na novo, pa da je v ospredju vodilo klimatsko pogojene morfogeneze; to je čas, priložnost in potreba, da napravimo nekak obračun in ugotovimo, kaj od naših dosedanjih dognanj v duhu W. Davisa je ostalo za podlago novim raziskavam.« Literatura Burchfiel, B. C., 1983: The Continental Crust. Scientific American, Sept. 1983, V. 249/3, 86-98. Buser, S., 1976: Tektonska zgradba južno zahodne Slovenije. 8. jugoslovanski geološki kongres, Geotektonika, geofizika, 3, 45-58, Ljubljana. Čar, J., 1982: Geološka zgradba požiralnega obrobja Planinskega polja. Acta car-sologica, X (1981), 75-105, Ljubljana. Gams, I., 1964: Geomorfologija na razpotju. Geografski obzornik, XI, 2, 46-48, Ljubljana. Gams, I., 1974: Kras. Zgodovinski, naravoslovni in geografski oris. Slovenska matica, 360 str., Ljubljana. Gams, I., 1976: O tektoniki plošč kot razlagi potresov v zunanjih Dinaridih. Geografski obzornik, XXIII, 3-4, 11-18, Ljubljana. Gams, I., 1976: Potres 6. maja 1976 in neotektonska morfologija Starijskega podolja. Geografski obzornik, XXIII/1-2 (1976), 13-15, Ljubljana. G a m s, I., F. L o v r e n č a k, B. Ingolič, 1971: Krajna vas. Študija o priro-dnih pogojih in agrarnem izkoriščanju krasa. Geografski zbornik, 12 (1971), SAZU, Ljubljana. G a m s, I., K. N a t e k, 1981: Geomorfološka karta 1 : 100.000 in razvoj reliefa v Litijski kotlini. Geografski zbornik, 21 (1981), 5-67, Ljubljana. Gospodari č, R., P. Habič, 1966: Črni potok in Lekinka v sistemu podzemeljskega odtoka iz Pivške kotline. Naše jame, 8 (1966), 5-11, Ljubljana. G o s p o d a r i č, R., 1976: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v kvartarju. Acta carsologica, 7,5-139, Ljubljana. G o s p o d a r i č, R., 1969: Probleme der Bruchtektonik der NW-Dinariden. Geol. Rundschau, 59, 1, 308-322, Stuttgart. Habič, P., 1968: Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Prispevek k poznavanju razvoja kraškega reliefa. SAZU, Dela 21, Inštitut za geografijo, 11, 244 str., Ljubljana. Habič, P., 1981: Nekatere značilnosti kopastega krasa v Sloveniji. Acta carsologica, 9 (1980), 5-21, Ljubljana. Habič, P., 1982: Kraški relief in tektonika. Acta carsologica, 10 (1981), 23-44, Ljubljana. H a b i c, P. 1984: Reliefne enote in strukturnice matičnega Krasa. V tisku za Acta carsologica, 12, Ljubljana. 11 e š i č, S., 1938: Škofjeloško hribovje. Geografski vestnik, 14, 48-98, Ljubljana. Kunaver, J., 1983: Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim ozirom na glaciokraške pojave. Geografski zbornik, 22 (1982), 197-346, Ljubljana. Kuščer, D., 1967: Zagorski terciar. Geologija, 10, 5-85, Ljubljana. Kuščer, D., K. G r a d, A. N o s a n, B. O g o r e 1 e c, 1974: Geološke raziskave Soške doline med Bovcem in Kobaridom. Geologija, 17, 425-476, Ljubljana. Le P i c h o n, X., Francheteau J., J. Bonnin, 1976: Plate tectonics. Developments in geotectonics, 6, Elsevier, Amsterdam, London, New York. Melik, A., 1936: Slovenija I, Ljubljana. Melik, A., 1954: Slovenski alpski svet. Slovenska matica, Ljubljana. Melik, A., 1955: Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Dela inštituta za geografijo SAZU, 3, 163 str., Ljubljana. M e 1 i k. A., 1931: Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. Geografski vestnik, 7 (1931), 66-100, Ljubljana. Melik, A., 1956: Pliocenska Soča. Geografski zbornik, 4 (1956), 129-183, Ljubljana. Melik, A., 1963: Slovenija I., Geografski oris. Druga popravljena izdaja. Slovenska matica, Ljubljana. Mlakar, I., 1969: Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija, 12, 5-72, Ljubljana. N a t e k, K., 1984: Razvoj reliefa in izraba tal v Ložniškem gričevju. Geografski zbornik, 23 (1983), 57-97, Ljubljana. Pavlovec, R., 1966: Habič Peter: Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Naše jame, 10 (1968), 119-120, Ljubljana. Petkovški, R., V. Andreevski, 1981: Seizmotektonske karakteristike za-padne Slovenije. 6. jug. simpozij o hidrogeol. in inž. geol., Plenarni referati, 125-136, Ljubljana. Placer, L., 1979: Približna ocena premikov ob idrijskem prelomu na območju Planinskega polja. Arhiv IZRK, Rokop., Postojna. P 1 a c e r. L., 1981: Geološka zgradba jugozahodne Slovenije. Geologija, 24/1, 27-60, Ljubljana. Placer, L., 1982: Tektonski razvoj idrijskega rudišča. Geologija, 25/1, 1-208, Ljubljana. P 1 a n i n a, F., 1952: Podor na Javorščku. Geografski vestnik, 24 (1952), 190-193, Ljubljana. P r e m r u, U., 1975: Geološka zgradba Julijskih in Savinjskih Alp. Naše jame, 17, 67-75, Ljubljana. P r e m r u, U., 1976: Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija, 19, 211-249, Ljubljana. P r e m r u, U., 1980: Geološka zgradba osrednje Slovenije. Geologija, 23/2, 227-278, Ljubljana. P r e m r u, U., 1982: Geološka zgradba južne Slovenije. Geologija, 25/1, 95-126, Ljubljana. R a d i n j a, D., 1969: Doberdobski Kras. Morfogenetska problematika robne kra-ške pokrajine. Geografski zbornik, 11 (1969), 223-279, SAZU, Ljubljana. Radinja, D., 1972: Zakrasevanje v Sloveniji v luči celotnega morfogenetskega razvoja. Geografski zbornik, 13 (1973), 197-243, SAZU, Ljubljana. Rakovec, I., 1931: Morfološki razvoj v območju posavskih gub. Geografski vestnik, 7 (1931), 3-66, Ljubljana. Rakovec, I., 1934: Prispevki k tektoniki in morfogenezi Savinjskih Alp. Geografski vestnik, 10 (1934), 116-143, Ljubljana. Rakovec, I., 1937: Morfogeneza in mladoterciarna tektonika vzhodnega dela Julijskih Alp. Geografski vestnik, 12-13 (1936-1937), 61-101, Ljubljana. Rakovec, I., 1939: Prispevki k tektoniki in morfogenezi Loških hribov in Polhograjskih dolomitov. Geografski vestnik, 15 (1939), 99-121, Ljubljana. S i k o s e k, B., 1971: Tolmač geološke karte SFR Jugoslavije 1 : 500.000. Zvezni geološki zavod, str. 56, Beograd. Šifrer, M., 1972: Nekatere smeri in pogledi geomorfološkega proučevanja na Slovenskem. Geografski vestnik, 44 (1972), 33-41, Ljubljana. Šifrer, M., 1984: Nova dognanja o geomorfološkem razvoju Ljubljanskega barja. Geografski zbornik, 23 (1983), 5-55, Ljubljana. Winkler, A.-Hermaden, 1957: Geologische Kräftespiel und Landformung. Springer, Dunaj. NEW EVALUATION OF TECTONIC RELIEF FORMING IN THE WESTERN SLOVENIA Peter Habič (Summary) Tectonic influences upon the relief forming at the contact of Alps and Dinarids between Adriatic and Pannonian basin were treated by older studies (I. R a k o-v e c, 1931, 1934; 1937; 1939; A. M e 1 i k, 1931; S. Ilešič, 1938 and others) influenced in great extent by Post Miocene epirogenetic uplift and gradual erosio-nal surface deepening according to cyclic schema of W. Davis. The recent geomorphological treatises are more inclined towards the results of modem climatic and karstic geomorphology (A. Melik, 1963; I. Gams, 1964; M. Šifrer, 1972; D. Radinja, 1972). New statements on geologic setting and tectonics (I. M 1 a-kar, 1969; B. Sikošek, 1971; U. Premru, 1976; 1980; 1982; L. Placer, 1981; 1982; R. Petkovški, V. Andreevski, 1981) were geomorphologi-cally not yet suitably evaluated. The geomorphological investigation of Slovenia compared to geological one is in arrears, and systematical geomorphological mapping (I. G a m s, K. N a t e k, 1981) is on the beginning only. Making the efforts for more real starting points at further geomorphological studies some examples of tectonic elements in the relief of western Slovenia are presented. They are not reflected only in typical tectonic basins, filled by quaternary sediments, but also in graduated ridges, in the series of karst poljes and »podoljes« and in other forms. Tectonics is reflected in steep flanks, dislocated terraces, antecedent valleys and so on. The result of young tectonic dynamics, as it was analysed along Idrija fault (L. Placer, 1982; J. Car, 1982) reflects in numerous breakdowns on the surface as in karst underground (R. Gospodaric, 1976; P. H a-b i Č, 1982). Comparison of relief and tectonic properties at the contact of Alps and Dinarids points out to important role of the main fault zones, bordering bigger morpho-structural units. They are dissected to differently uplifted blocks, levelled planes and ridges with interlying valleys and basins (Fig. 1). It seems that the distribution of these units is conditioned by horizontal and vertical block displacements along dinarically oriented faults, deviating at the contact with eastern part of the Central Alps westwards. In this point of view the most important is Sava fault, where Southern limestone Alps are moved aside leaving an interval for wedge-shaped Ljubljana basin. Southern Alps are the most uplifted in the northern part and along the contact with Karawanke Mts. they are tectonically and erosionally the most dissected, while in the southern part they are more plateau-like. Morphologic differences on the eastern and western side of Sava fault are, as well in alpine ridges and plateaus as in pre-alpine hills, supposingly the result of differences in the pressure distribution north- and northwestwards under the influence of Adriatic plate movement. The central dinaric ridge, west from Idrija fault, differs, regarding the morphostructural properties, from inner, pre-alpine region. The transition across lower littoral dinaric levelled plane to low, plateau-like border of Adriatic basin with Istria and Furlania lowlands is morphologically charactenstic. By chosen examples and presented morphostructural schema there are not yet exhausted all the differences and results of young tectonic dynamics as they are reflected in the relief and all the examples are not yet documented in detail. Anyway the way to suitable evaluation of structural and tectonic forms in karst and in fluvial, mountainous, pre-mountainous and lowland relief of western Slovenia is presented. Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) UDK 911.2:551.46).49(497.12-12 »Krka« ) = 863 UDC 911.2:551.46).49(497.12-12 »Krka« ) = 20 TRANSPORTNI MATERIAL REKE KRKE Marko Kolbezen* Od slovenskih rek je Krka poleg Ljubljanice druga najbolj tipična kraška reka. Najnovejše ugotovitve so pokazale, da obsega njeno porečje 2315 km2, kar presega velikost porečja Ljubljanice ali Savinje. Zajema skoraj ves obsežen teritorij južno in jugozahodno od Posavskega hribovja s Suho Krajino ter s širokim območjem kra-ških polj (Grosupeljsko polje, Dobrepolje, Ribniško polje, del Kočevskega polja) tja do Blok, Velike gore, Roga in Gorjancev, vključujoč tudi vso obsežno Krško kotlino. Podrobnejše morfogenetske in reliefne značilnosti porečja Krke so prikazane v študiji »Geografske značilnosti poplavnih območij ob Krki pod Otočcem« (Šifrer, 1981). Glede na to podajamo le nekaj teh značilnosti, pomembnih pri tolmačenju transportnega materiala reke Krke. Preko vsega geografskega zaledja Krke je v terciarju segalo panonsko morje, ki se je ob epirogenetskih premikih pričelo umikati. Ob nastanku tektonskih gub in prelomov so se dvigale visoke kraške planote ter Posavsko hribovje, medtem ko je Suha Krajina ob tem dviganju zaostajala. Na območju Krške kotline pa je pričlo celo do grezanja. Na dvignjenem svetu visokih kraških planot, Posavskega hribovja in na območju Roga in Gorjancev je prišlo v tem obdobju do erozije in s tem močnega odstranjevanja vododržnih terciarnih sedimentov. S postopnim krčenjem areala vo-dodržnih hribin ter razkrivanjem apniškega površja se je tedanja površinska hidrografska mreža postopoma prestavljala v kraško notranjost. Obilne sledove zelo obsežnega odstranjevanja terciarnih marinskih hribin nam odkrivajo akumulacijske površine v Novomeški in Kostanjeviški kotlini, ob reki Savi ter vršaji pritekajočih potokov izpod Gorjancev, Krškega hribovja itd. Za današnji svet v porečju Krke je tako značilna na široko razkrita in zakrasela apniška in dolomitska podlaga brez površinsko tekočih voda. Te zasledimo le na vododržnih kamninah, ki ob vstopu na apnenec poniknejo (Kočevsko in Ribniško polje, Temenica, Grosupeljska kotlina z Radenskim poljem itd.). Zato je Krka ob svojem zgornjem toku brez površinskih pritokov. Vodo dobiva izključno iz številnih kraških izvirov z izjemo levega pritoka Višnjice, ki jo površinsko doseže in zbira vodo na dolomitnih kameninah okrog Višnje gore. Številnejše površinske pritoke * Prof. geografije, Hidrometeorološki zavod SR Slovenije, Vojkova 1 b, 61000 Ljubljana YU Krke zasledimo šele v Novomeški kotlini, pri katerih omogoča kljub apnencu večja prisotnost manj propustnih dolomitov površinsko hidrografijo. Od Otočca dalje pa se zaradi prisotnosti terciarnih vododržnih hribin rečna mreža še bolj zgosti, kar velja za številne pritoke z Gorjancev in Šmarješko-krškega hribovja. Morfogenetska in reliefna proučevanja nam dokazujejo, da so bili v pleistocenu erozijski in akumulacijski procesi zelo močni in širokopotezni. Pri tem so bili poleg Krke pomembni tudi njeni pritoki iz Krško-šmarješkega hribovja in Gorjancev. Medtem ko so levi pritoki nasipali pretežno ilovnate in peščene sedimente, so pritoki iz Gorjancev nasipali v glavnem prod. Pri tem sta bila zelo aktivna predvsem Pendirjevka in Šentjemejski potok, ki sta nasula Šentjemejsko polje ter Sava, ki je nasula vzhodni del Krške kotline. Z odstranjevanjem vododržnih terciarnih sedimentov in prestavljanjem hidrografskega omrežja v zemeljsko notranjost ter vrezavanjem Krke v apnenčasto in dolomitno osnovo so ti procesi postopoma oslabeli. Koliko so ti aktivni danes, nam pokažejo proučevanja transportnega materiala obravnavane reke. Znano je, da zavisi količina in grobost transportnega materiala od reliefa in kamninske sestave porečja ter s tem razvoja erozijskih procesov (denudacija, usadi, plazovi itd.). Pri tem imata morfologija in strmec struge ter hitrost rečnega toka pomembno vlogo. Povprečni strmec Krke od izvira do izliva je l,38%c. V zgornjem toku do Soteske znaša v povprečku 3,7%c, medtem ko znaša od Soteske do izliva 0,43%c. Med posameznimi odseki pa je strmec zelo spremenljiv in znaša med Polterco in Podbu-kovjem 4,4%c. Od tod do Dvora narašča in je na celotnem toku največji 4,6%c. Od tod do Soteske upade na l,4%c. Med Sotesko in Novim mestom se zniža na 0,54%c ter nato naraste na 0,67%c do Gornje Gomile. Od tod dalje ponovno upade do Podbočja in znaša med Gornjo Gomilo in izlivom Radomlje 0,42%c in med izlivom Radomlje in Podbočjem le 0,06%c. Od tod do izliva ponovno naraste na 0,45%c*. V Zgornji Krški kotlini, kjer si je Krka izdolbla prav tesno korito, lokalno nedvomno povečujejo strmec brzice zaradi tvorb lehnjaka, po katerih je Krka edinstvena slovenska reka (Gams, 1962). Nadvse značilen, tako za Krko kot večino kraških rek pa je izredno počasen tok. Povprečna hitrost toka pri srednjem vodnem stanju ne presega 0,65 m/s in to v njenem zgornjem toku, kjer je strmec največji. Tudi pri visokih vodah hitrost toka ne presega 1,5 m/s v njenem zgornjem toku in 1,0 m/s v spodnjem toku. Pri nizkem vodnem stanju pa je tok Krke izrazito počasen in zato komaj opazen, saj ne presega na celotni dolžini svojega toka 0,20 m/s. Ni čudno, da imenujejo Krko »leno« reko. Nobenega dvoma ni, da je transportna sposobnost glede na strmec in hitrost toka Krke le neznatna. Na to nas opozarjajo tudi lehnjakove tvorbe. Zanj je namreč značilno, da ga ni v vodah, ki prenašajo prod ,in če je struga v ilovici ali pesku (Gams, 1974). V zgornjo Krko nosi prod in pesek deloma le Višnjica, ki je, kot že rečeno, edini površinski pritok. Ostale vode, ki hranijo Krko, pa pritekajo iz številnih močnih kraških izvirov, za katere je znano, da prenašajo samo kemično raztopljen material, večinoma apnenec in v manjši meri erodirano kraško ilovico. V nasprotju s tem pa je njen srednji in spodnji tok, na katerem se vanjo izlivajo številnejši površinski pritoki. Pri njih so erozijski procesi še vedno močno izraženi, kar velja * Od celotnega števila vzorcev so v diagramu vrisani le karakteristični diagram 1 ±£S — o — e> — o: o — e> 1000 100 1 V. P PODBOČJE 10 PRETOK Q m‘/s 100 1 V. P GOR.GOMILA 10 V. P DVOR 10 1000 100 DISCHARGE 0 ml/s 1000 predvsem za površinski odtok vode s povsem normalnega neprepustnega sveta, vendar brez vidnejšega transporta prodnega materiala. Za količinski prikaz transportnega materiala reke Krke smo uporabili merske profile Dvor, Gornjo Gomilo in Podbočje. Na omenjenih profilih je bilo v obdobju 1978 - 1982 s strani HMZ Slovenije vzetih večje število vodnih vzorcev za določitev koncentracije vodnega plavja in to pri različnih vodnih stanjih. V profilu Dvor je bilo vzetih 84 vzorcev, na Gornji Gomili 128 in na merskem profilu Podbočje kar 526 vzorcev. Analiza vzorcev je pokazala izredno nizke koncentracije suspendiranega materiala. Pri Dvoru in Gornji Gomili je bilo okrog 40% vzorcev s koncentracijo do 10 gr/m3. Podobni procent vzorcev je imelo koncentracijo od 10 - 20 gr/m3 in to pri merskem profilu Dvor, medtem ko se ta procent pri Gornji Gomili zmanjša in znaša le 31,2%. Poveča pa se procent vzorcev s koncentracijo od 20 - 40 gr/m3 (18,0%), ki doseže pri Dvoru le 14,3%. Z višjo koncentracijo se pojavita pri Dvoru le še dva vzorca in to eden s koncentracijo od 40 - 60 gr/m3 in drugi s koncentracijo nad 100 gr/m3 ali 1,2%. Pri Gornji Gomili so bili vzorci s koncentracijo med 40 - 60 gr/m3 bolj pogosto zastopani, saj je njihovo število doseglo vrednost 7,8%. Največjo koncentracijo 80 - 100 gr/m3 sta imela le dva vzorca in dva s koncentracijo od 60 - 80 gr/m3 ali 1,6%. Pri merskem profilu Podbočje je slika nekoliko drugačna. Največje število vzorcev (203) je imelo koncentracijo plavja od 20 - 40 gr/m3 diagram 2 LETNI TRANSPORT SUSPENDIRANEGA MATERIALA NA REKI KRKI IN POPOVPREČNI LETNI PRETOK ZA KARAKTERISTIČNA LETA ANUAL TRANSPRTATION OF THE SUSPENDE MATERIAL OF THE KRKA RIVERS AND THE AVERAGE ANUAL DISCHARGE FOR CHARACTERISTIC YEARS 60 — — 38,6%. Njim sledijo vzorci s koncentracijo od 40 - 60% (96 vzorcev), nato vzorci s koncentracijo 10 - 20 gr/m3 — 18,8% in vzorci do 10 gr/m3 — 13,9%. Vzorci s koncentracijo nad 60 gr/m3 so bili tudi tu bolj redki, saj njih procent znaša le 7,4%, od 80 - 100 gr/m3 — 2,3% in vzorci nad 100 gr/m3 le 0,7% (4 vzorci). Na podlagi znanih pretočnih množin in koncentracij je bil izračunan sekundni pretok suspendiranega materiala. Po metodi najmanjših kvadratov je bila določena zavisnost med pretokom in suspendiranim materialom, katero nam prikazuje priloženi diagram 1*. Ker je bila zavisnost za posamezne profile kljub razsipanju točk, zlasti pri nizkem vodnem stanju, dobro izražena, smo jo uporabili za nadaljnji izračun letnega transporta in to za karakteristična leta; suho 1971, srednje 1963 in mokro leto 1972. Količino letnega transporta vodnega plavja nam za omenjena karakteristična leta prikazuje tabela 1. Iz tabele 1 in diagrama 2 je lepo razvidno, da je transport vodnega plavja Krke vse do Soteske odnosno izliva Radešce, in s tem do dotoka površinsko dotekajočih voda, minimalen. Od tod dalje pa transport vse bolj narašča in dobiva največji porast od Gornje Gomile navzdol. To je še posebno izrazito za mokro leto 1972. Letni transport se med merskima profiloma Gornja Gomila in Podbočje poveča kar za 29 751,2 ton ali za 168,4%, medtem ko se ta poveča pri povprečnem hidrološkem letu 1963 za 16 302 ton ali za 150%. Na večji porast vplivajo predvsem dotoki iz terciarno vododržnih kamnin, zlasti iz Šmarješko-krškega hribovja, kot so Radulja, Račna, Lokavec ter Senuša z Velikim potokom. Ostali površinski dotoki, tako iz Novomeške kotline kot iz Gorjancev, imajo pri tem manjši vpliv, saj na njihovih območjih močno prevladujejo apnenec in manj prepustni dolomit, ki omogoča obstoj površinske hidrografije. * Podatki povzeti iz »Vodnogospodarskih osnov Slovenije«, Zveza vodnih skupnosti Slovenije 1978 TABELA 1 VODOMERSKI PROFIL 1971 Qsr m3/s m3* 1963 Qsr m3/s tQn m3* 1972 Qsr m3/s —— m3* DVOR 13.0 6884.8 2550.0 17.7 9409.4 3485.0 26.7 16957.6 6280.6 GOR. GOMILA 33.2 19814.6 7338.7 50.8 32839.5 12162.8 61.0 49141.0 18200.4 PODBOČJE 42.0 29059.0 10762.6 57.1 43513.1 16115.9 78.8 73264.3 27134.9 * pri specifični vrednosti 2.7 Množino odplavljenega materiala iz km2 površine porečja nam za posamezne merske profile podaja tabela 2. Zanimiva je primerjava letnega transporta, odnosno specifičnega odtoka glede na velikost območij med posameznimi merskimi profili, glede na transportno množino med njimi. Pri tem ugotovimo, da znaša specifični odtok plavja za površino porečja med Dvorom in Gornjo Gomilo v povprečnem letu 1963 19.1 ton/km2 in v mokrem letu 1972 26.2 ton/km2. Med Gornjo Gomilo in Podbočjem pa se ta poveča v letu 1963 na 28.6 ton/km2 in v letu 1972 na 79.9 ton/km2. To nam kaže na povečano odpavljanje predvsem terciarnih ilovnatih in peščenih odkladnin Šmarješko-krškega hribovja. Največji transport vodnega plavja je ob visokih vodah kot posledica izdatnejših padavin. Te so redno vsako leto in to tudi po večkrat. Najpogostejše so novembra, medtem ko so v ostalih mesecih bolj poredko, z minimumom v avgustu (Šifrer, 1981). Tako se mesečna razporeditev transportnega materiala ujema z rečnim režimom reke Krke. Na razporeditev visokih in srednje visokih voda Krke vpliva kraško podzemlje, ki blaži ekstremne viške in minimalni strmec, ki povzroča, da reka od Gornjega TABELA 2 VODOMERSKI PROFIL LETO POVRŠINA POREČJA km2 SRED. SPECIFIČNI ODTOK ton/km2 m3/km2 1971 11.4 4.2 DVOR 1963 601.9 15.6 5.8 1972 28.1 10.4 1971 10.8 4.0 GOR. GOMILA 1963 1828.3 18.0 6.7 1972 26.9 10.0 1971 13.2 4.9 PODBOČJE 1963 2200.5 19.8 7.3 1972 33.3 12.3 TABELA 3 Profil Dan Kalcijeva Trdota °NT Magnezijeva Celokupna 1 2 3 4 5 SOTESKA 28/6-1978 9,0 2,7 11,7 10/4-1980 8,2 1,8 10,0 15/7-1980 8,3 3,3 11,6 19/9-1980 9,5 3,2 12,7 21/4-1981 9,0 4,0 13,0 24/9-1981 9,1 3,2 12,3 28/6-1982 8,8 2,8 11,6 26/8-1982 8,9 2,8 11,7 2/11-1982 10,2 3,8 13,0 Povprečna 9,0 3,1 12,0 GORNJA 24/10-1978 10,0 3,6 13,6 GOMILA 27/6-1978 7,8 3,9 11,7 16/11-1978 8,4 1,8 10,2 10/4-1980 8,8 2,9 11,7 16/7-1980 9,2 3,3 12,5 19/9-1980 10,1 2,8 12,9 21/4-1981 9,2 3,8 12,0 25/9-1981 8,9 3,1 12,0 25/11-1981 9,9 3,6 13,5 28/6-1982 9,0 2,4 11,4 26/8-1982 8,9 2,3 11,2 2/11-1982 10,8 2,5 13,3 Povprečna 9,3 3,0 12,2 PODBOČJE 10/4-1978 9,0 4,2 13,2 22/5-1978 9,3 2,4 12,7 28/6-1978 9,0 2,8 11,8 14/9-1978 8,4 2,8 11,2 24/10-1978 10,2 4,0 14,2 10/4-1980 9,0 2,7 11,7 30/5-1980 8,9 3,0 11,9 16/7-1980 9,4 3,2 12,6 19/9-1980 9,3 3.6 12,9 6/3-1981 8,0 3,0 11,0 21/4-1981 9,3 4,3 13,5 29/5-1981 9,2 3,6 12,8 25/9-1981 9,5 2,8 12,3 11/3-1982 7,5 3,1 10,6 11/6-1982 8,3 3,3 11,6 26/8-1982 9,1 2,6 11,7 8/12-1982 10,4 2,8 13,2 Povprečna 9,0 3,2 12,2 Meritve opravil Hidrometeorološki zavod SR Slovenije TABELA 4 Profil Leto Qsr m3/s CaC03 ton m3* MgCOs ton m3* Skupaj ton m3 DVOR 1963 17,0 89.878 32.683 26.238 9.047 116.116 41.730 GORNJA GOMILA 1963 50,8 265.848 96.672 72.217 24.902 338.065 121.574 PODBOČJE 1963 57,1 289.816 105.388 86.724 29.906 376.540 135.294 * Specifična teža za kalcit 2,75 in magnezij 2,9 Krenovega navzdol poplavlja in zajezi odtok voda, predvsem levim pritokom, ki povečujejo obseg poplav. V kolikor potoki iz Šmarješko-krškega hribovja ne bi ob prestopu v ravnino povzročali obsežne poplave in to že ob srednje visokih vodah, bi transportna množina rečnega plavja bila tu znatno večja. Tako pa se ta material, še predno prispe do Krke, odloži ob rečnih koritih in širših poplavnih površinah. Na to nas opozarja vidna tanka prevleka sedimentiranih delcev, ko poplavna voda odteče. Korita teh potokov so zato ob vstopu iz hribovja v ravnino izrazito plitva, obrežne površine kotlin pa skoraj docela uravnane. To velja predvsem za danjo ravnico ob Radulji, ki se zniža od vasi Grmovlje do Krke le za okrog 4 m. Še bolj izrazito je to ob Račni in Senuši. Izredno majhen naklon ima tudi najnižje dolinsko dno v Kostanjeviški kotlini. Ta se nahaja ob Krki pri Gornjem Krenovem v višini okrog 153.5 m ter se niža do Krške vasi na 145 m, kar daje naklon okrog 0,2% (Šifrer, 1981). V tem primeru gre tudi za danjo ravnico z mladim nasipanjem predvsem ob poplavnih vodah. Večji del transportnega materiala reke Krke in njenih levih pritokov ostane tako na poplavnih površinah, kar vpliva na zmanjšanje celokupne množine transportnega materiala. Tekoča voda pa ne prenaša material samo v obliki plavja (suspendirani material), ampak tudi v obliki prodovja (prodonosnost) in raztopljenih snovi v koloidnem stanju. Kljub temu, da nam transport prodovja pri reki Krki ni poznan lahko trdimo, da je ta, v kolikor je prisoten, minimalen in glede na celotni transport materiala povsem zanemarljiv. Povsem drugače pa je s transportom raztopljenih snovi, zlasti karbonatov, posebno še, ker je pri kamninski sestavi tega območja posebno značilna prevlada apnenca in dolomita. Tako je primerjava med transportom rečnega plavja in karbonatov še posebno zanimiva. Pri izračunu transporta karbonatov smo upoštevali merske podatke trdote vode za profile Sotesko, Gornjo Gomilo in Podbočje. Meritve so bile opravljene v obdobju 1978—1982 (tabela 3). Iz tabele je razvidno, da ima Krka v povprečju celokupno trdoto okrog 12,1 °NT (12,0 — 12,2 °NT), kalcijeve 9,1 °NT (9,0 — 9,3) in magnezijeve 3,1 °NT (3,0 — 3,2 °NT). Ker vplivajo na proces korozije predvsem padavine in ne toliko temperatura (Gams, 1974), smo za izračun transporta karbonata za omenjene profile uporabili najbolj uporabno metodo in to na podlagi povprečnih vrednosti trdot vode in vodnega odtoka. Transport karbonatov za posamezne profile in povprečno leto 1963 prikazuje tabela 4. Iz tabele 1 in 4 lahko ugotovimo, da odpade na celokupni transport materiala v profilu Podbočje za leto 1963 kar 89,6% na transport karbonatov in le 10,4% na transport plavja. Za merski profil Dvor je ta procent 92,5 : 7,5, medtem ko je za merski profil Gornja Gomila 91,1 : 8,9. S transportom plavja in karbonatov je pri Krki, ki kot že rečeno ni prodonosna odnosno je njena prodonosnost povsem zanemarljiva, upoštevan celotni naravni material, ki ga odnaša. Pri tem moramo upoštevati že podano ugotovitev, da bi bil transport plavja in s tem celokupni transport nekoliko večji, če se ta iz poplavne vode ne bi usedal. Poleg Krke povzročajo poplavne vode predvsem njeni pritoki iz vo-dodržnega površja Šmarješko-krškega hribovja, ki so glede na odtok vode izredno močni in dinamični in s tem tudi najbolj kalni. Obsežnost poplavnih površin pa ni majhna, kar nam ilustrira podatek, da pride ob vsakoletnih večjih poplavah pod vodo kar okrog 52.10 km2, od tega v Kostanjeviški kotlini kar 93,0% ali 48,5 km2 (Šifrer, 1981). Poznavanje transportne množine nam omogoča, da ocenimo, kako hitro se ob današnji intenzivnosti znižuje relief območja kraške Krke. Glede na transport karbonatov je to v povprečku 0,058 mm/letno, kar je nekoliko manj, kot je bilo ugotovljeno za celotno območje kraške Ljubljanice. Pri njej je ta vrednost 0,07 mm/letno (K o 1 b e z e n, 1976). Pri ilustraciji povprečnega znižanja zemeljske površine glede na transport plavja in s tem izgube hribinskega materiala pa je ocena znatno manj realna. Ce ne upoštevamo podanih ugotovitev, da se namreč večji del plavja usede po poplavnih površinah, torej ne pride v končni odtok in da prispevajo največji delež na transportno množino plavja le potoki iz manjšega območja vododržnih hribin, bi se za celotno območje Krke znižal relief le za 0,0069 mm/letno. Skupno se tako v povprečku znižuje relief za 0,065 mm/letno. Podane ugotovitve dokazujejo, da je dekalcifikacija za kraško območje Krke znatno pomembnejša od denudacijskih procesov, z izjemo manjšega območja, ki ga sestavljajo vodonepropustne terciarne hribine. Recentni erozijski procesi so tu močno izraženi, vendar denudirani material, ki ga nosijo potoki, ne prispe v celoti v odtok zaradi že omenjenih naravnih danosti odtočnih razmer, temveč se že prej sedi-mentira na poplavnih površinah. Večja prisotnost tega materiala, zlasti po upadu visokih voda, nam dokazuje, da je proces sedimentacije na teh površinah še vedno močno prisoten, kar vsekakor zmanjšuje celokupno transportno množino Krke. Literatura in viri Gams, I., 1962, Nekatere značilnosti Krke in njenih pritokov. Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto. Gams, I., 1974, Kras — zgodovinski, naravoslovni in geografski opis. Ljubljana. K o 1 b e z e n, M., 1976, Discharge and corosion intensity in the drainage of the karst river Ljubljanica. Karst processes and relevant landforms. Department of Geography, Philosophical Faculty of University of Ljubljana. Šifrer, M., 1981, Geografske značilnosti poplavnih območij ob Krki pod Otočcem. Geografski zbornik XX/1980. Ljubljana. Vodnogospodarske osnove Slovenije, 1978. Zveza vodnih skupnosti Slovenije. Ljubljana. Podatki meritev (Hidrometeorološki zavod Slovenije). TRANSPORTION OF THE ERODED MATERIAL OF THE KRKA RIVERS Marko K o 1 b e z e n (Summary) Besides Ljubljanica, the Krka is the most tipical carst river in Slovenie. For the greater part of the Krka river drainage, which measures 2315 km2 are characteristic the carstificated limestone and dolomitic bedrock without the surface waterflows. In the upper part, the Krka river obtains its water only from the numerous carstic sources. Some of the surface hidrography could be found only as far as in the Novo mesto basin, because of the greater frequency of the less permeable dolomites. Downstream from Otočec, the waterflow network is denser, especially in the area of Gorjanci and Šmarješko-Krško hills, which consist of the terciary nonpermeable rocks. It is characteristic for the river Krka that it has a small slope and a slow flow, which causes its low transportation capacity. The quantities of the suspended material are shown for the water gauge station prophiles Dvor, Gornja Gomila and Podbočje. Results show that the transportation is very small and in the lower part of the Krka river (prophile Podbočje) it reaches in the average wet year 32839,5 tons and in the very wet year only 73264,3 tons (TABELE 1). The quantity of the suspended material is influenced especially by the tributaries from the Šmarješko-Krško hills where the erosion processes are most developed. Because of the indundations caused by the Krka river and the above memtioned water flows in the lowest plain area, a great part of the denundated material is sedimented on the inundation surfaces. On the other hand, the results of the researches on he transportation of the ca-lium and magnesium carbonates, show that this transport is much greater that than the transportation of the suspended material which in the average year 1963, measures in the water gauge prophile Podbočje 376540 tons (TABELE 4). From the total transported material, the carbonates form 89,6% and only 10,4% of the suspended material. The process of the recent sedimentation is because of the natural runoff conditions still very important, end reduces the quantity of the transported material of the river Krka. . Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) UDK 911.2:551.5:551.58(497.1) = 863 UDC 911.2:551.5:551.58(497.1) = 20 O SKLADNOSTI PADAVINSKIH SINGULARITET V JUGOSLAVIJI Danilo Furlan* Uvod V zadnjih letnikih Geografskega vestnika so bile objavljene med drugimi tudi tri klimatološke razprave, v katerih so bili obravnavani cikloni in anticikloni manj kot običajno. Težišče obravnavanja je prešlo na barične makroelemente, grebene in doline, ter zračne mase, ki te napolnjujejo. Barični makroelementi so deli polarne fronte; te ni mogoče raziskovati parcialno, ampak le globalno; je v neprekinjenem valovanju, ki poteka po zakonih termo- in zlasti hidrodinamike. Ker so grebeni področja pretežno ustaljenega vremena, doline pa spremenljivega, vreme pa je klimatski makroelement — klima je sinteza vremena —, je ustrezno poimenovanje novega obravnavanja klime: dinamična klimatologija. Ta pomeni le nadaljevanje spoznanj, ki so jih dale v preteklem stoletju statistična klimatologija in klimatologija zračnih mas, v prvi polovici tega stoletja pa sinoptična klimatologija. Cikloni in anticikloni, elementi sinoptične klimatologije, so sestavine dolin in grebenov in zato ni ostre meje med sinoptično in dinamično klimatologijo. V letošnji, četrti zaporedni razpravi, je po principih dinamične klimatologije obravnavana skladnost padavinskih obdobij na področju Jugoslavije. Od treh gospodarskih dejavnosti, ki jih v odločilni meri pogojuje ugodna klima Jugoslavije (poljedelstvo, hidroenergetika in tujski promet), sta v letu 1983 zatajili dve. V kolikšnem obsegu, ni mogoče ugotoviti natančno. Dejstvo pa je, da je pridelek pšenice v delu severnega Banata zatajil za preko 50% in da so bila akumulacijska jezera v jeseni prazna, ko bi morala biti polna. Neposreden povod za tako stanje je bilo pomanjkanje moče; prišlo je do odstopov od tistih padavinskih razmer, ki pri normalni razporedbi pogojujejo uspešnost naštetih gospodarskih dejavnosti. Medtem ko je jesenska suša prizadela relativno enakomerno elektrogospodarstvo vse države, je bila škoda zaradi pozno pomladanskih, poletnih in deloma jesenskih sušnih in izjemno vročih obdobij zelo različna. Mimo različnih potreb posamezne kulture po vlagi so bili namreč tudi padavinski odstopi razporejeni zelo neenakomerno. O tipu vremena odločajo barični makro elementi, grebeni in doline. Ker pokrivajo velike površine, neredko tudi več od polovice kontinenta in ker potujejo praviloma od zahoda proti vzhodu, najčešče preko vse države, bi bilo pričakovati, da bo- * Dr., načelnik klimatološke službe (v pokoju). Rožna dolina 1/9, 61000 Ljubljana, YU do po vsej Jugoslaviji imeli odstopi od normalnih dolgoletnih mesečnih vrednosti vsaj isti predznak, če že ne isti velikostni razred. V analiziranem letu 1983 ni bilo tako. Mesečni padavinski odstopi so imeli le v treh mesecih isti predznak, in sicer negativni. Bistveno bolj enotne niso bile niti temperaturne razmere. Pozitivni in negativni predznak so imeli odstopi kar v sedmih mesecih (Mesečni bilten ZHMZ 1983). Skladnost mesečnih odstopov pri temperaturah in padavinah torej zagotovo ni pravilo. Mesečni odstopi so najčešča, nikakor pa ne najustreznejša dokumentacija o odstopih. Gospodarstvu in znanosti so potrebne namreč bolj dekadne, kot pa mesečne informacije. V tej razpravi pa je storjen še nadaljnji korak. Osnova za novo, izčrp-nejšo informacijo niso niti povprečne mesečne vrednosti, niti dekadne, ampak dnevne. Te kažejo v dolgoletnem povprečju na datum vezana bolj ali manj izrazita obdobja suše in moče: singularitete. Njihovo časovno zaporedje zagotavlja sprotnejšo informacijo o morebitnih odstopih od normalnega vremena, tako informacijo, ki omogoča v rokah gospodarstvenika pravočasno ukrepanje, za znanost pa trden opornik v spoznavanju klimatske slike Jugoslavije. V tem prispevku je narejen velik korak do take dokumentacije. Izračunane, prikazane in analizirane so zveznice srednjih dnevnih padavin za vsak dan v letu za tri reprezentativne postaje notranje Jugoslavije in dve za obalni pas. Ugotovljene so bile singularitete spremenljivega vremena, stopnja časovne skladnosti njihovega pojavljanja na področju države in njihove karakteristike o izdatnosti, trajanju in deležu v višini padavin (mesečnih in celoletnih). Zaradi dolgega imena: »singularitete spremenljivega vremena« bo v primerih, ko bo iz besedila jasno, da gre za take singularitete, napisano samo singularitete ali padavinske singularitete. Dokumentacija Razdelitev države na samo dve klimatski enoti, kontinentalno in obmorsko, in za vsako od njiju upoštevati samo po eno postajo, bi bilo zgrešeno. Podravje leži na vznožju Alp in je pod njihovim močnim vremenskim vplivom; drugačno je vremensko zaporedje na sotočju velikih rek v najnižjem delu Panonske nižine. Od obeh pa se loči Povardarje z močnim vplivom mediteranskih vremenskih značilnosti. Razlike so tudi vzdolž Jadrana. V Tržaškem zalivu je čutiti močan vpliv Alp, medtem ko je Črnogorsko primorje že v območju sredozemskega vremenskega dogajanja. Glede na prikazana razhajanja so bile kot reprezentanti naštetih petih klimatskih rajonov izbrane postaje: Maribor, Beograd in Skopje za notranjost države, Koper in Budva pa‘ za obmorski pas. Z ugotovitvijo, da so bile izostale padavine eden od vzrokov za kritično stanje, v katerem se je znašlo naše gospodarstvo v drugi polovici leta 1983, je bil meteorološki element, na katerem temelji raziskava, določen. Odločitev, ali naj bodo upoštevane višine padavin, ali pa njihova pogostnost, ni bila samoumevna. Klimatski prikazi se opirajo bolj na višino padavin in le najnovejši tudi na njihovo pogostost. Ker je ugotovljeno, da so v zmernem pasu obdobja z najštevilnejšimi padavinskimi dnevi tudi najizdatneje namočena, odločitev za višino in ne za pogostost ni pomembna (Furlan, 1980). Zaporedne srednje dnevne višine padavin so zelo različne in obdelava postaje Ljubljana (Furlan, 1961) je pokazala, da niti stoletni niz ne zadošča povsem. Razlike med zaporednimi dnevi so nesistematično razporejene in velike. Zato je bil potreben izračun drsečih sredin (± 5 dni) kot izravnalna operacija. V tem prispevku je za postaje Beograd, Skopje in Budvo uporabljen 30-letni niz, za Maribor 85-letni in za Koper 56-letni niz. Skrčenje nizov je bilo neizbežno; brez računalnika je namreč izračun povprečnih dnevnih vrednosti ne le duhamomo delo, ampak predvsem časovno silno zahtevno. Analiza zveznic Zveznice povprečnih dnevnih višin padavin imajo dve vrsti valov. Veliki valovi predstavljajo viške in nižke po letnih časih in omogočajo padavinsko rajonizacijo Jugoslavije. Drugi, manjši valovi pa govore o zaporedju spremenljivega in ustaljenega vremena v okviru letnih časov. Zaradi pogostega časovno skladnega ponavljanja v zaporedju let predstavljajo mali valovi po izkustvih v Srednji Evropi (Floh n, 1954; Schiiepp, Schirner, 1977) vemo sliko o razvoju vremena med letom, torej tudi hrbtenico klime obravnavanega področja (Furlan, 1980). So sestavine velikih valov in bi morali biti zato obravnavani prvi. Ker pa je razprava naravnana na sezonske spremembe v planetarni cirkulaciji, posledice teh sprememb pa se zrcalijo bolj v velikih valovih, začenjamo analizo prav z njimi. A Veliki valovi Analizo začenjamo na severozahodu države s postajo Maribor (sl. 1). V vsem letu so najizdatnejše padavine v juniju, torej v zgodnjem poletju. Iz zveznice je vidno, da nastopa maksimum prav sredi meseca. Prehod iz zgodnjepoletnega maksima v zimski minimum je postopen; najprej je nazadovanje padavin počasno, in sicer do srede novembra, nato pa, v mesecu dni, zelo hitro. V zadnji dekadi decembra so najnižji dnevni povprečki, in taki ostanejo tudi v naslednjih treh mesecih. Junijski srednji dnevni maksimum je skoraj trikrat večji. Od srede marca začno dnevne višine padavin hitro naraščati, zlasti v prvem mesecu, to je do konca prve dekade aprila. Od zimskega minima do poletnega maksima minejo trije meseci, od tu do zimskega minima pa šest, torej dvakrat več. Ker poletne padavine (v treh mesecih) ne presežejo 36% celoletnih padavin, ima Podravje modificirane celinski klimat z ma-ksimom v juniju. Glede na razporedbo na ostalih postajah pa je bistveno, da ima Podravje en sam maksimum in en sam minimum, prvega v poletju, drugega pa pozimi. Zveznica Beograda je podobna zveznici Maribora, ima pa prekinjeno neposredno zvezo med zgodnje poletnimi in jesenskimi padavinami. Med njimi je poletni minimum, ki komaj zaostaja za zimskim, značilnim za kontinentalna področja. Dobimo torej dvojni val: minimalne padavine v glavnih letnih časih in maksimalne v prehodnih, saj nastopi poletni maksimum že na začetku junija in ne šele sredi meseca, kot je to v Mariboru. Značilno je tudi, da so jesenske padavine le malo nad poletnimi in zimskimi, da pa krepko zaostajajo za tistimi na prehodu iz pomladi v poletje. Zaradi nizkih padavin v poznem poletju se zlasti jugovzhod približa stepni klimi (Todorovič, Milosavljevič, 1978; V u j e v i č, 1953; R a n k o v i č, 1981). Dvojni val ima tudi Skopje na jugovzhodu države. Njegova posebnost je maksimum že na prehodu iz maja v junij; analogni maKsimum je namreč v Beogradu v prvi dekadi junija, v Mariboru pa šele sredi junija. Še bolj pomembna pa je prestavitev celoletnega minima na začetek avgusta, ki je izrazitejši od podaljšanega zimskega v marcu. Sicer pa ima Skopje najbolj enakomerno razporedbo padavin preko vsega leta. □ > C£ m s o Sl. 1. Zveznice srednjih dnevnih višin padavin (1) Kasnitev maksimalnih padavin od prehoda iz maja v junij na jugovzhodu na sredo junija na severozahodu države spremlja vzporedno naraščanje absolutnih in relativnih višin poletnih padavin. Vzrok je spremenjena vdorna smer hladnega zraka, ki je pogojena s spremembo v razmerju zračnega pritiska nad evrazijskim kopnim in tistim nad morjem severovzhodnega Atlantika (S c h e r h a g, 1948; M a n o h i n, 1955). V poletju se nad severovzhodnim Atlantikom pogosto zadržujeta greben visokega pritiska ali pa blokirajoči ciklon. Zaradi njune navzočnosti je vdorom hladnega zraka nad razgreto celino odprta neposredna pot le s severozahoda in severa, ne pa posredna preko Francije in Španije v sredozemski bazen, kot je to najčešče v ostalih letnih časih (C a n t u, 1977; Schuep p, Schirmer, 1977; M a n o h i n, 1941; Radinovič — Lalič, 1959). Kadar greben ali blokirajoči ciklon izostaneta, pride do vdora v sredozemski bazen preko Francije ali Španije. Posledica so vlažni jugozahodni vetrovi nad nami in krajša ali daljša padavinska obdobja tudi poleti. Obratno pa v poletnih mesecih niso izjema grebeni nad osrčjem Evrope. Takrat pride do prekinitve nestalnega, spremenljivega poletnega vremena, značilnega za večino Evrope in sploh kontinentalna področja zmernih širin. Vdore vlažnega morskega zraka s severne smeri, ki se ponavljajo v presledkih okoli štiri dni, prekinejo v takih primerih poplave suhega, toplega zraka z juga in jugozahoda. Pozornost zaslužijo zlasti primeri, ko v sklopu grebena priteka nad Srednjo Evropo tropski zrak iznad Afrike. Dnevni maksimi se v takih primerih dvignejo za preko 5°C nad tiste, ki jih sicer povzročajo grebeni nad vzhodnim Atlantikom in zahodno Evropo (Bilten ZHMZ Beograd, 1983). Ne glede na lego pa pomeni njegov režim nad Srednjo Evropo ustalitev sončnega vremena za daljše obdobje tudi poleti (F u r- 1 a n, 1981). Posledica vdorov s severno komponento neposredno nad Srednjo Evropo povzroča tam poletni maksimum padavin, hkrati pa je nad vzhodnim Sredozemljem celoletni minimum. Primerjava zveznic (sl. 2) naših treh postaj v kontinentalni Jugoslaviji z zveznicami Krakova in Aten pokaže, da so poletni maksimi padavin na naših postajah nekako obglavljeni (O k o 1 o v i c z, 1977; Furlan, 1977). Čim globlje leži postaja v evropskem trupu, tem manj oslabljen in tem poznejši je poletni maksimum (sl. 2). Zato nastopi »obglavljenje« najpozneje v Mariboru, in sicer sredi junija, pred tem v Beogradu v prvi dekadi junija in na prehodu iz maja v junij v Skopju. Manj sistematičen je obratni vrstni red v jeseni, pač pa se sistematičnost ponovi pri stopnji poletne sušnosti. Ta je najmočnejša in pogojuje celoletni minimum padavin le v Skopju, ki leži od Srednje Evrope najdlje, medtem ko je v Mariboru komaj še opazen. Zaradi zimskega glavnega minima je za Beograd še sprejemljiva oznaka »modificirana« kontinentalna klima, za Skopje pa ne več. Iz zveznice je vidno, da pade v poletju (avgust) minimum padavin, in ne maksimum, to pa je značilnost sredozemskega padavinskega režima. Zaradi sekundarnega minima v zimskih mesecih, od januarja do aprila, pa gre tudi v Povardarju le za modificirano in ne pravo mediteransko padavinsko razporedbo. Zveznici Kopra in Budve na skrajnih mejah naše Jadranske obale se medsebojno bolj razlikujeta kot zveznici Maribora in Skopja, čeprav je razdalja med njima za dobrih 10% manjša. Zveznica Kopra z dvojnim valom je najbližja tisti Beograda, vendar sta jesensko-zimski maksimum in poletni minimum ob severni obali izrazitejša. Zveznica Budve je v osnovi inverzna slika mariborske: minimum v Budvi poleti, v Mariboru pozimi, maksimum v Budvi v pozni jeseni in pozimi, v Mariboru pa poleti. meseci Krakovo Maribor Beograd Skopje Atene Sl. 2. Obglavljeni poletni maksimi padavin na prerezu Krakovo—Atene Meteorološke postaje [1 -7] % 40 30 20 10 Sl. 3. Popuščanje poletnih padavin na prerezu od Baltika do Sredozemlja (1 Gdansk, 2 Varšava, 3 Praga, 4 Budimpešta, 5 Beograd, 6 Solun, 7 Atene) □ =1 n' Sl. 4. Zveznici srednjih dnevnih višin padavin (II) Obstaja več tolmačenj, zakaj preide srednjeevropski padavinski maksimum, ki je še izražen v Panonski nižini, že v zgornjem Povardarju v minimum. Med drugim: 1. Prodirajoči hladni zrak, ki doseže Povardarje, se je na poti nad Pomoravjem ves čas izcejal in je njegova osušenost nad Skopsko kotlino tolikšna, da zaostanejo poletne padavine za zimskimi kljub kontinentalni legi Skopske kotline. 2. Izrazitost poletnega minima, ki je še očiten v Skopju in ki naj bi bil posledica cirkulacije, pogojene s karačijskim minimom (M a k j a n i č, 1978), izginja vzporedno z večanjem od vzhodnega Sredozemlja proti severozahodu. Prehod od maksima na severu na minimum na jugu naj bi bil torej posledica dveh vzporednih procesov, ki delujeta v nasprotni smeri, njihovi rezultati pa se pokrivajo. Toliko o velikih valovih, dobljenih iz zveznic srednjih dnevnih padavin. Slika, ki jo dobimo po klasični poti iz srednjih mesečnih višin padavin, kaže manj točno raz-poredbo predvsem v mesecih z najizrazitejšimi singularitetami, na primer v Kopru iz aprila v maj, na vseh postajah pa v jesenskih mesecih. B Mali valovi — singularitete Izraz ni najustreznejši, saj je meja med obdobji ustaljenega in spremenljivega vremena češče ostra kot izravnana. Tudi tokrat je prvi na vrsti Maribor. Poudariti moramo, da se v njegovem vremenskem razvoju uveljavljajo vse srednjeevropske singularitete, razen ene, in sicer V2 sredi aprila (Furlan, 1980). Zlasti izrazite so singularitete ustaljenega vremena, podobno kot v Ljubljani (M a n o h i n, 1941; F u r 1 a n, 1980). Ker sta njihovo trajanje in vezanost na datum večja od singularitet spremenljivega vremena (F 1 o h n, 1954; Schirmer, 1957), jim vsaj na začetku tega poglavja dajemo prednost. V vsakem letnem času so po tri glavne singularitete ustaljenega vremena, ki so najčešče v zadnji dekadi meseca. Nekatere od njih imajo alternacijo že v prvi dekadi. Imena so povzeta iz tuje literature (F 1 o h n, 1948; 1954), saj ustrezajo njihovi datumi vremenskemu razvoju zmernih širin, torej tudi naših. Imena so: »zgodnja«, »prava« in »pozna« zima, pomlad, poletje, jesen. Zaradi lažjega operiranja z njimi nadomestimo prvi del imena z indeksom od 1 - 3, za drugi del imena, ki ga postavimo pred indeks, pa zadošča velika začetnica letnega časa. Primer: prava zima v zadnji dekadi januarja Z2. Ker imata pomlad in poletje isto začetnico P, je za pomlad uporabljena črka V (vesna). Kadar nastopi alternacija, uporabimo oklepaj. Primer za prvo alternacijo »prava zima« v prvi dekadi januarja: Z<2>. Singularitete spremenljivega vremena označimo z ulomkom. Števec in imenovalec sta imeni sosednjih, najbližjih singularitet ustaljenega vremena. Primer za znano padavinsko singulariteto sredi februarja, ki je iznenadila organizatorje sarajevske olimpiade: Z<2>/Z2. Okvirni datumi so vidni na slikah 1 in 4 zgoraj. Pri potrditvi ali zanikanju datumske skladnosti padavinskih singularitet je treba upoštevati razlike v višini padavin primerjanih postaj. Nerealno bi bilo pričakovati, da bodo na primer v Budvi, ki prejme trikrat več padavin od Skopja, singularitete izstopale enako neizrazito kot v Skopju. Druga stvar so nujne datumske premaknitve. So primeri, ko nastopi maksimum padavin ob prvem prodoru, lahko pa tudi ob zadnjem ali kateremkoli vmesnem. Ob višinskem ciklonu sta kraj in čas glavnih padavin še bolj spremenljiva. Tudi lokalni dejavniki povzročajo pri sicer relativno istih pogojih za kondenzacijo različen datum maksimalnih padavin. Poleg glavnega vzro- ka, le okvirnega datuma singularitete, so navedena dejstva opozorilo, da je pri odločanju o skladnosti ali neskladnosti padavinskih obdobij nerealno pričakovati popolno datumsko skladnost, zlasti še, ker tudi neizbežne drseče sredine prekrijejo mnoge podrobnosti (Furlan, 1980). Ugotavljanje časovne skladnosti singularitet spremenljivega vremena začenjamo s primerjavo zveznic Maribora in Beograda (sl. 1). Skladnost je prav dobra. V decembru je skladnost malone idealna, saj se pokrivajo vse tri singularitete ustaljenega vremena, torej tudi tista spremenljivega vremena J3/Z1. V januarju, februarju in marcu — zadnji je po svoji sušnosti del zimskega minima — sicer pride do prestavitve za nekaj dni, ni pa mogoče prezreti zaporedja, v katerem si slede grebeni in doline. Nestalna obdobja so: Zi/Z<2>; Z<2>/Z2; Z3/V1. V februarju pokvari skladnost le nakazana alternacija Z<2>, tako da je vsa prva polovica februarja v Beogradu enotna, spremenljiva singulariteta. V mesecih od srede marca, v aprilu, maju in do srede junija ni singularitet. Očiten je le skladen porast padavin do izrazitega maksima, v Mariboru šele sredi junija, v Beogradu pa že bliže začetku meseca. Vzrok za izostale singularitete v pomladanskih mesecih so nevihtne padavine, ki porušijo običajno shemo padavinske razporedbe ob približevanju, prehajanju in odhodu doline. Bolj kot v ostalem delu leta pogojuje pljuske močno labilizirano ozračje zaradi še vedno relativno in absolutno hladnih prodorov na že ogreto kopno (Seidl, 1892; Melik, 1935). Skladnost singularitet, z večdnevnimi prestavitvami, se pojavi zopet v juniju in traja do konca leta. Od srede avgusta do srede novembra skladnost ni povsem zadovoljiva. Videz je, da so padavinske singularitete v omenjenem času le delno obglavljene in zato manj očitne, kar pa ne velja tudi za tiste ustaljenega vremena. V vsem letu je na jugovzhodu Panonske nižine 11 singularitet nestalnega vremena, istih kot v Mariboru je od teh devet. Najizrazitejša je tista v prvi dekadi junija (V3/P1), ki prinaša maksimalno namočenost v vsem letu. Maribor pa nima tiste beograjske singularitete v prvi polovici februarja (Z2/Z3). Zmanjševanje števila skupnih singularitet se proti jugovzhodu nadaljuje in od 9 v Beogradu jih je v Povardarju le še šest skupnih. Od avgusta (P3/J1) do vključno januarja (Z<2>/Z2) jih nastopi skupno pet, kot šesto pa lahko štejemo tisto na prehodu iz maja v junij, ki nastopa na jugovzhodu Panonske nižine teden dni pozneje, v Podravju pa približno dva tedna pozneje. Sicer v mesecih marec — avgust ni skupnih singularitet, vsaj po dokumentaciji izbranih treh postaj ne. Zanimiv je primer v februarju. V Mariboru singulariteti ustaljenega vremena Z2 in Z<3> nista ločeni po vmesni singulariteti spremenljivega vremena, kot je to na primer v srednji Evropi in tudi v Ljubljani. Združeni sta v eno samo, ki traja od srede januarja do srede februarja. V Skopju pa se ponovi enaka razporedba kot v Ljubljani (Furlan, 1961; M a n o h i n, 1941) in v Srednji Evropi (F 1 o h n, 1948; Schüepp-Schirner, 1977). To singulariteto bomo srečali še pozneje, sicer pa se v Povardarju pojavi zelo dobro razvita padavinska singulariteta sredi marca, to je v dneh srednjeevropske pomladi (Vi). Razhajanja med singularitetami vzdolž Jadranske obale so večja kot v notranjosti. Časovna skladnost naj bi bila le sporadična. Tak zaključek je prenagljen; je posledica spregledane razlike v stopnji namočenosti obeh postaj. Razmerje v višini celoletnih padavin je 2 : 3 v korist Budve, v zimskih mesecih pa je razhajanje še ve- čje. Če to upoštevamo, ugotovimo, da je časovna skladnost dobra. Razhajanja so predvsem v zimskih mesecih, vključno z aprilom, in zlasti v oktobru. Od 12 padavinskih singularitet v Kopru se jih javlja v Budvi 8. Ponovno je bilo poudarjeno, da o osnovnem tipu vremena odločajo barični ma-kroelementi in zračne mase v njih. Različno vreme v isti zračni masi in istem makro-elementu pa je vendarle realnost, ki je ni mogoče obiti. Pri padavinah na primer, ki so predmet naše razprave, so razlike v času nastopa padavin, njihovem trajanju, višini in intenzivnosti. Te razlike so posledica učinkovanja vremenskih faktorjev, pri nas predvsem gorstev (Furlan, 1955). Vendar so te vrste vremenskih razlik, ki so svojske za področje istega makroelementa, časovno omejene morda na teden dni. Razlike med Koprom in Budvo, ki ne trajajo le nekaj dni, ampak mesece, ko na severu naše obale ni srednjeevropskih singularitet (razen sredi februarja), ne sodijo v to vrsto. So posledica meje, ki ločuje dve vremenski področji: prvo je kontinentalna Evropa, v katero se vključuje tudi ozki severni Jadran, drugo pa večina sredozemskega bazena. Nad trupom Evrope odpove v zimskih mesecih osnovno pravilo, da se proti ekvatorju, torej nad toplejšo podlago, napredujoči hladni zrak labilizira, zaradi česar dobimo spremenljivo vreme z ustreznimi padavinskimi singularitetami. Žarkovna bilanca je pozimi negativna že zaradi kratke dnevne insolacije, nad kopnim pa še dodatno zaradi pogoste snežne odeje. Kopno je v toliki meri ohlajeno, da pogosto izostane labilizacija ozračja, ki sicer spremlja prodore hladnega zraka na poti v južnejše širine. Osiabljenost frontalnih padavin in izostanek (najčešče) pofrontalnih ima za posledico kontinentalni zimski celoletni padavinski minimum. V nasprotju s prikazanim razvojem nad kopnim, pač pa v skladu z običajno la-bilizacijo ozračja ob napredovanju hladnega zraka nad manjše zemljepisne širine, gre razvoj v sredozemskem bazenu. Morje je relativno zelo toplo in za labilizacijo polarnega zraka so zato dani najboljši pogoji. Sredozemlje sodi med ciklogenetična področja prvega reda (B i e 1, 1944; Scherhag, 1948; Radinovič-Lalič, 1959). Kolikor južneje od evropskega trupa smo, toliko bolj slabe posledice hladnih tal, vzporedno pa narašča vpliv »tople podlage«. Vpliv morja je zlasti očiten v mesecih, ko se glavnina hladnega zraka v dolinah pomika preko danega področja: v jeseni, ko napreduje proti severnoafriški obali, spomladi pa, ko se umika nazaj nad kopno severno od Alp. Iz časovne razporedbe celoletnih maksimalnih padavin je vidno, da sta na jugu naše obale to meseca november in februar. Na severu (Koper) je situacija bolj zamotana. Višku v Kopru, na prehodu iz aprila v maj (V2/V<3>), ustreza februarski višek (Z2/Z3) na jugu, v Budvi. Da pa je jesenski maksimum podobno kot v Budvi tudi v Kopru, v novembru (J<3>/J3), so verjeten vzrok severno-italske depresije, ki so značilne za jesenske mesece. Te ne podaljšajo le padavinskih obdobij. Z vključevanjem najtoplejšega zraka z jugovzhoda stopnjujejo labilnost, kar povečuje izdatnost padavin in njihovo trajanje (Furlan, 1955). Videz je, da so temperaturne razlike med morsko vodo in polarnim zrakom največje v novembru in so zato tudi padavine najizdatnejše vzdolž vse jadranske obale prav v tem mesecu. Koper in Budva imata po 12 padavinskih singularitet, od teh skupnih 8, in sicer: Zi/Z<2>, Z2/Z3, V2/V<3>, V3/P1, P3, P3/J1, J<3>/3 in J3/Z1. Zaključno sliko o časovni skladnosti singularitet spremenljivega vremena na vseh petih upoštevanih postajah posreduje tabela 1. Od 14 singularitet, kolikor jih ima Maribor, so tri take, ki pokrivajo vso Jugo- Tabela 1 Razporedba singularitet po mesecih slavijo: v prvi polovici septembra P3/J1, novembra J<3>/J3 in decembra J3/Z1. Na prvi pogled je to malo. Drugačna pa je ocena, če prikličemo v spomin velike padavinske valove in njihovo razporedbo po letnih časih. Na področju Jugoslavije se srečujejo pomladanski (Koper) in jesenski (Budva) višek padavin, pa poletni (Skopje) in zimski (Maribor) nižek. Res je sicer, da v nobeni od naštetih dvojic ne pride do ekstremnih razlik; iznenadi pa, da kar dobrih 20% mariborskih singularitet prinaša padavine v času istega padavinskega obdobja vsej Jugoslaviji. Iz tabele T 1 je vidno tudi, da so poleg obravnavanih treh singularitet, ki nastopajo na vseh petih postajah, še nadaljnje štiri, skupne le na štirih postajah: J1/J2 na začetku oktobra, Zi/Z<2> na začetku leta in Zo>/Z3 sredi februarja. Poseben primer je četrta singulariteta. Pojavlja se v presledku dveh tednov, in sicer: na prehodu iz maja v junij v Povardarju, v prvi dekadi junija v jugovzhodnem delu Panonske nižine in sredi junija v Podravju (posredno je bila obravnavana že ob analizi velikih valov). Zaradi tolikšne zakasnitve je ni mogoče prišteti brez pomisleka tistim trem singularitetam, ki so zastopane na vseh petih postajah. Ne glede na odločitev, ali jo prištejemo v prvo ali drugo skupino, ostaja dejstvo, da je od 14 padavinskih singularitet, kolikor jih ima izhodiščna postaja Maribor, kar 50% takih, ki so skupne vsaj štirim od petih klimatskih področij. Tolikšen odstotek pa dokazuje, da so tudi padavinske singularitete v Jugoslaviji časovno usklajene. Prav iskanje tega dokaza je bil glavni namen prispevka. Vzroki singularitet Podmeno, da je ugodna slemenitev gorstev glavni vzrok za zadrževanje grebenov nad Srednjo Evropo in sosednjimi področji, z njimi pa tudi singularitet ustaljenega vremena (Furlan 1982), oslabi naslednja ugotovitev: zimske singularitete spremenljivega vremena so razvite na obalah Severnega Jadrana manj kot na njegovem jugu, čeprav je Južni Jadran bolj oddaljen od gorstev Srednje Evrope. Tako sklepanje pa je prenagljeno. Gorstva zahodne polovice Evrope pogojujejo zadrževanje grebenov in s tem rojstvo singularitet ustaljenega vremena nad Srednjo Evropo. Z oddaljevanjem od Srednje Evrope pa naj bi izrazitost singularitet ustaljenega vremena slabela. Se prav posebno pride lahko do slabitve z oddaljevanjem proti jugovzhodu Sredozemlja, ki je v zimskih mesecih glavno padavinsko področje (C a n t u, 1977; B i e 1, 1944; Radinovič-Lalič, 1959). Prirodno je, da se ob slabitvi srednjeevropskih singularitet ustaljenega vremena utegnejo ojačiti tiste spremenljivega vremena. Iz zveznice postaje Budva je res vidno, da je singulariteta Z<2> le nakazana, ker je stisnjena med izjemno razviti padavinski singulariteti Zi/Z<2> in Z<2>/Z2. Opisani primer ni edini. Medtem ko je v Srednji Evropi singulariteta »pozna jesen« (J3) dobro razvita, (F 1 o h n, 1954) je v Mariboru še močno oslabljena (Furlan, 1981), proti jugovzhodu pa sploh izgine (sl. 1). Če to upoštevamo, potem je podmena o odločilni vlogi gorstev s primerno slemenitvijo na zadrževanje grebenov dobila s to razpravo solidno podporo. Pojavi se nov problem! Tabela 2 Časovni razmik med singularitetami na postaji Skopje Datum 15/1 1/2 16/2 14/3 15/5 1/6 31/7 5/9 6/10 5/11 3/12 Dni 17 15 25 61 17 60 36 31 30 28 42 razlika Že v »Klima Srednje Evrope« (F 1 o h n, 1954) pritegnejo pozornost datumi singularitet ustaljenega vremena v jesenskih in zimskih mesecih. Skoraj vse se zvrste v zadnji dekadi meseca, njihove alternacije pa v prvi. Zaokroženo znaša razlika med datumom alternacije in glavno singulariteto približno pol meseca, med glavnimi sin-gularitetami pa ves mesec. Še večjo pozornost pa pritegne časovno zaporedje, ugotovljeno v tej razpravi, v katerem si slede singularitete spremenljivega vremena v Povardarju. Časovni razmik (tab. 2) znaša približno pol meseca, češče pa dva, tri ali štirikrat po pol meseca. S to ugotovitvijo pa presenečenja še ni konec. Zakonitost v časovnem razmiku (v zaporedju singularitet) na jugovzhodu države, torej daleč od glavnih gorstev zahodne Evrope, ne velja le za jesen in zimo, ampak za vse leto. Če primera v Skopju in Srednji Evropi ne ocenimo kot slučaj, kot igro številk, ampak kot prirodno zakonitost, potem je podmeno o odločilnem vplivu gorstev na valovanje polarne fronte in rojstvo singularitet potrebno dopolniti. Valovanje polarne fronte je pogojeno z žarkovno bilanco, ki je različna na različnih zemljepisnih širinah, na morju in kopnem. Različen je tudi delež kopnega in morja na različnih zemljepisnih šLinah. Posledice samo teh naštetih razlik so tolikšne, da je sistematično polmesečno utripanje polarne fronte praktično nemogoče. Taka ocena pa rodi misel, da izvor valovanja polarne fronte in s tem tudi singularitet ni v troposferi, ampak nad njo, v stratosferi, verjetno v jonosferi, iz katere naj bi prihajali impulzi v polmesečnem razmiku. Neenaki odstopi od sistematičnega utripanja polarne fronte, različna izrazitost singularitet in tudi njihov izostanek v posameznih letih pa naj bi bili posledica dogajanj v troposferi. O vplivu oceanov in kontinentov ter visokih in obsežnih gorstev na valovanje polarne fronte je bilo v predhodnih razpravah povedanega že mnogo. Odgovor na vprašanje, kakšen je njihov delež pri hromljenju učinkov, povzročenih z impulzi iz stratosfere, njihovem ohranjanju ali stopnjevanju, bodo prinesle nadaljnje raziskave. Takrat bo tudi jasneje, kako je treba dopolniti podmeno o odločilnem vplivu Alp in sploh zahodnoevropskih gorstev za nastanek srednjeevropskih singularitet. Ob sklepu razprave še en poblisk. Nemogoče je obiti misel, da obstaja zveza med polmesečnim ali mesečnim ponavljanjem singularitet in razdelitvijo leta na 12 mesecev. Ni izključeno, da bo prav študij singularitet pripomogel do odgovora, zakaj je bilo število mesecev povečano od 10 na 12. Zaenkrat vemo le, kdaj je do povečanja prišlo, ne pa tudi zakaj. Literatura B i e 1, E., 1944, Climatology of the Mediterranean. Chicago Cantu, V., 1977, The Climate of Italy. V knjigi: Climates of Central and Southern Europe, Vol. 6, Amsterdam-Oxford-New York. Furlan, D., 1955, Snežne padavine v Sloveniji od 11. do 15. februarja 1952. Geog. zbornik, Ljubljana. Furlan, D., 1959, O uveljavljanju srednjeevropskih singularitet na področju Jugoslavije. Geog. vestnik XXXI, Ljubljana. Furlan, D., 1961, Koledar vremena v Sloveniji. Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ v Ljubljani, Ljubljana. Furlan, D., 1977, The Climate of Southeast Europe. V knjigi: Climates of Central and Southern Europe, Vol. 6, Amsterdam-Oxford-New York. Furlan, D., 1980, Klimatski prikaz severovzhodne Slovenije. Hidrometeorološki zavod SRS, Ljubljana. Furlan, D., 1981, Doline hladnega in grebeni toplega zraka in njihov vpliv na vreme in klimo Slovenije. Geograf, vestnik LIII/81, Ljubljana. SSO Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) M a k j a n i č, B., 1978, Bura, Jugo, Etezije. Savezni hidrometeorološki zavod, Beograd. a n o h-1 n, V., 1955, Temelji teoretične meteorologije. Ljubljana, e 1 i k, A., 1935, Slovenija I. 1, Ljubljana. k o 1 o w i c z, W., 1977, The Climate of Poland, Czechoslovakia and Hungary. V knjigi: Climates of Central and Southern Europe, Vol. 6, Amsterdam-Ox-ford-New York. Radinovič, D., L a I i č, D., 1959, Ciklonska aktivnost v zapadnom Sredozemlju. Beograd. Rankovič, S., Radičevič, D.,Sokolovič-Ilič, G.,1981, Opšte karakteristike raspodele Padavina u Jugoslaviji. SHMZ, Beograd. S c h e r h a g, R., 1948, Neue Methoden der Wetteranalyse, Berlin. S c h ü e p p. M., S c h i r n e r, H., 1977, Climates of Central Europe. V knjigi: Climates of Central and Southern Europe. Amsterdam-Oxford-New York. S e i d e 1, F., 1891-1902, Das Klima von Krain. Ljubljana. Todorovič, N., M i 1 o s a v 1 j e v i č, K., 1978, Einfluss der Alpen und Karpaten auf das Klima der Panonischen Ebene in Jugoslawien. 15. Internationale Tagung fuer Alpine Meteorologie, Grindelwald. V u j e v i č, P., 1953, Podnebje Jugoslavije. Arhiv poljoprivrednih nauka, Beograd. Geografski vestnik, Ljubljana, LV1 (1984) ON THE CHRONOLOGICAL COINCIDENCE OF PRECIPITATION SINGULARITIES IN YUGOSLAVIA Danilo Furlan (Summary) The discussion is based on the curves of the mean diurnal precipitation values recorded by the stations Maribor, Beograd and Skopje as the representatives of continental Yugoslavia and those recorded in Koper and Budva as the representatives of the coastal belt. The curves form two kinds of waves: large ones and small ones. The large waves with their maxima and minima confirm the picture of the transitional precipitation conditions in Yugoslavia obtained from the mean monthly precipitation values. The small waves represent singularities. The paper deals with the singularities of unsettled weather beginning at Maribor which has the same singularities as has Central Europe. Twenty percent of the 14 singularities of unsettled weather tally at all five stations whereas 50 percent of them tally at no less than four stations. Considering the fact that in Yugoslavia there reign almost inverse precipitation conditions, i.e., precipitation minima in the north and precipitation maxima in the south occur in the same season, the high percentage of concommitant singularities is somewhat surprising. This concommitance likewise confirms the fact that Central European singularities occur in the entire Yugoslav territory but with varying intensity. New, however, is the finding that along the Vardar River the singularities of unsettled weather occur at the space of about half a month or a multiple of half a month (30, 45, 60 days). The fluctuation of the polar front depends on the different radiation balance between the different latitudes as well as between the oceans and the continents. Since there is also a difference in the extent of the land and the sea in the different latitudes the said differences give rise to such discrepancies in the radiation balance that make regular oscillation of the polar front impossible. The source of the regular oscillation of the polar front and in turn of the singularities seem to lie in the stratosphere from which the impulses come every half month. The unequal deviations from the regular pulsation of the polar front, the varying intensity of the singularities as well as their nonappearance seem to be the result of events occuring in the troposphere. Their share in the decrease, the preservation, or increase of the effects due to the impulses from the stratosphere will be revealed by future studies. Then it will also become clear what should be done to shore up the thesis that the generation of Central European singularities is greatly influenced by the Alps and other West European mountain ranges. Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) UDK 911.3:312(497.12) = 863 UDC 911.3:312(497.12) = 20 TIPI RASTI ŠTEVILA PREBIVALSTVA V SR SLOVENIJI V DESETLETJU 1971 — 1981 Milan N a t e k * I. Uvod Tudi v preteklem desetletju (1971—1981) so raznovrstni družbeno-gospodarski ukrepi neposredno vplivali na spremembo zaposlitvene, socialne in demografske sestave prebivalstva. Odsev omenjenih sprememb se kaže v rasti števila prebivalstva. Pri njeni regionalni različnosti pridejo do veljave tiste pokrajinske značilnosti, ki neposredno vplivajo na sestavo in podobo prebivalstva ter na njegov razvoj. V desetletju 1971—1981 se je število prebivalcev SR Slovenije povečalo za 9,5%, število zaposlenih od 572.814 na 794.829 (porast za 38,8%; Sl. 81, str. 106). Stopnja rasti števila zaposlenega prebivalstva je bila v tem obdobju v povprečju kar dvakrat višja (3,9%) kot v desetletju 1961—1970 (letno 1,94%). Naglo, ponekod tudi ekstenzivno razraščanje proizvodnih panog in njihovih spremljajočih dejavnosti je odpiralo nova delovna mesta. Marsikje je bilo novih delovnih mest in s tem možnosti za zaposlitev ali prezaposlitev znatno več kot sta skupaj znašala prirastek domače mlade delovne sile in tisti del starejšega prebivalstva, ki je bil z mehanizacijo kmetijstva in deagrarizacijo podeželja odvzet njegovi proizvodnji. Tako so nastale med posameznimi območji republike čedalje očitnejše razlike v možnostih zaposlitve. Razlike v stopnjah gospodarske in socialne razvitosti med posameznimi predeli so sprožile selitve med njimi, kakor tudi precejšen priliv delavcev in njihovih družin iz drugih republik. Leta 1981 je bilo v Sloveniji že 61,3% delavcev (1961 le 39,1% in 1971. leta 48,8%), ki so dnevno potovali na delo izven kraja svojega stalnega bivališča. V zadnjih dvajsetih letih se je število zaposlenih v kraju stalnega bivanja povečalo za 2,6%, število vozačev — dnevnih migrantov pa je poraslo od 185.035 na 457.818 oseb, to je za 147,4%. V teh spremembah, ki se kažejo tudi v naglem spreminjanju naselij in pokrajin, poteka hitro razslojevanje kmetijskega prebivalstva (prim. J a-k o š, 1983). To potrjujejo tudi naslednji podatki: leta 1981 so nemestna naselja dajala kar 60% vozačev, in samo dve petini jih je bilo iz mestnih naselij. V obdobju 1961—1981 se je delež kmetijskega prebivalstva v SR Sloveniji znižal (deloma tudi * Dipl. geograf, strokovni svetnik, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU. zaradi spremenjene metodologije) od 30,9% na 9,2%; v zadnjem desetletju se je število kmetijskega prebivalstva zmanjšalo za dobro polovico. V prikazanih spremembah, ki spremljajo naš najnovejši družbeno-gospodarski in socialni razvoj, nastajajo tiste temeljne vzmeti, ki vplivajo in usmerjajo prebivalstveni razvoj. Osnovne značilnosti rasti števila prebivalstva v SR Sloveniji v desetletju 1971—1981 so prikazane na osnovi vrednosti njegove biološke rasti in selitvene bilance. To sta tista kompleksna pokazatelja, ki neposredno vplivata na številčne spremembe prebivalstva. Ta prikaz rasti števila prebivalstva na Slovenskem v zadnjem obdobju sloni v glavnem na metodologiji, ki je bila predstavljena in uporabljena že v GV XLV1I (Natek, 1975; prim. tudi Crkvenčič, Malič, 1983). II. Tipi rasti števila prebivalstva in njihove značilnosti Tudi v obravnavanem desetletju smo imeli v SR Sloveniji pet osnovnih tipov rasti števila prebivalstva. Pri tem pa ugotavljamo, da je prišlo v sedemdesetih letih do pomembnejših sprememb. V tem času je samo 32 občin ohranilo tip rasti števila prebivalstva, kakršnega so imele v šestdesetih letih. Podrobnejša členitev podatkov je pokazala, da selitve čedalje pomembneje vplivajo na rast števila prebivalstva v SR Sloveniji. V SR Sloveniji smo v obravnavanem desetletju ugotovili naslednje tipe rasti števila prebivalstva (gl. tabelo in sliko 1): 1) V tip močne koncentracije prebivalstva smo uvrstili 10 občin, in sicer Domžale (2)*, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šiška, Piran (3), Sevnica (3), Sežana (4), Velenje, Vrhnika (3) in Žalec (2). Zanj je bilo značilno, da je v vseh navedenih občinah pozitivni selitveni saldo presegal naravni prirastek; njuno razmerje je znašalo 1,38 : 1. Območja tega tipa so zavzemala 11,5% SR Slovenije in so imela dobro petino njenega prebivalstva. To so najgosteje obljudene občine (167 ljudi/km2) in so v letu 1980 imele najvišjo vrednost družbenega proizvoda na prebivalca (157.911 din, to je za 20% nad republiškim povprečkom). Občinam tega tipa je pripadalo 28% mestnega življa SR Slovenije. Dve tretjini prebivalstva sta živeli v mestnih naseljih in samo 3,9% je bilo še kmetijskega življa. V zadnjem desetletju se je nominalna vrednost družbenega proizvoda in narodnega dohodka povečala za sedemkrat, število prebivalcev pa skoraj za eno četrtino. 2) Dvaindvajset občin smo uvrstili v tip zmerne koncentracije prebivalstva s priselitvenimi težnjami. Pri njih je prirodni prirastek, ki je višji od selitvenega salda, pomembno odločal o stopnji rasti števila prebivalstva. Razmerje med selitveno bilanco in naravnim prirastkom je 1 : 2,13. V ta tip smo uvrstili občine: Brežice (4), Celje, Grosuplje (3), Izola, Jesenice (3), Kamnik, Koper (1), Kranj, Krško (4), Lju-bljana-Vič (1), Logatec (3), Maribor, Metlika (3), Nova Gorica, Novo mesto (3), Radovljica (3), Slovenj Gradec (3), Slovenska Bistrica (3), Slovenske Konjice (3), Šentjur pri Celju (4), Škofja Loka (3) in Tržič (3). Pri tem ugotavljamo, da je samo šest občin iz prejšnjega obdobja ohranilo isti tip prebivalstvene rasti. V občinah Ko- * Številka v oklepaju kaže tip, v katerem je bila občina v desetletju 1961 — 1971. Pri občinah, ki niso spremenile osnovnega tipa rasti prebivalstva, to ni posebej označeno. Tabela: Nekateri poglavitni pokazatelji prebivalstvenih sprememb po tipih rasti števila prebivalstva v SR Sloveniji v desetletju 1971 — 1981 I86T eajs -JBAiqajd BŽ33JS -fl}3UI5[ OIIA9}§ BJ3I 1861 BAjsjBAiqaid b§ -3UJS3UI OJIA3J§ 1861 A33IBA -iqaid ojiA3j§ U6I A33IBA -iqajd o[iA3j£ OPJBS IU3AJIPS >{3JSBJUd IUABIB{sl qijjuin Ol'lA3}§ A3JsfOJ 0[IA3}§ (jUDj a) buisjaoj uiaqo o[iA3j§ BAjsjBAiqajd BJIA3JS IJSBJ d;j_ m (N m no oo oo oo a n vo vo OOONO^OOHff) in h ri ci (N h en rH (N (N r-* (N f- 00 NO ^ On (N IT) IT) On n On rf CN| in (N (N vn vo cn o\ 0\ in in invon^M (N os mxi^oont t © © m (N NO h n (N no r; rt oo o\ d no ri h h x oo tj-in n n on n oo 't h -h oo (N NO H ^ rH rv On o f" m on m m cn On O 00 NO ON t-H rt rS cn cn rr> ^ r^’ rH on r, no (S (s rs m r- ^ i t-- int^rHTt Nxa O »-H 00 O NO NO no n n on o (N tN c*") t C"" ^ no Ttrs i h i oo no m oo on oo o oo h on on m in Tf 00 r>; NO NO (N ^ 00 O in Tt I NO m m (N ^ m NO Tf »H n (S NO n ^ rt h n Ti oo Hffl 00 h Tj- H IT) ON On 00 On Tt cn On’ fNjh Tj H H r- On On ^ cn t—< rn -»t nMNOOriHTt in (N m 00 i-h On p Ö 00 ON ^ ON (N no NO rO ^O Nth On h (N O (N On NO -h On NO nriNOOOXn n rn O On On On On (N CN OO n© *—* © (N O CN On 00 ■ ^ (N r-H • O NO m V* ^ rH ^ fS Dh äDhDhCUc/3 Pi = Močna depopulacija; Pia = Močna depopulacija brez občine Ljubljana-Center; P2 = Začetni znaki izumiranja kulturne pokrajine. Podrobnejši grafični prikaz posameznih demografskih tipov oziroma tipov rasti števila prebivalcev je prikazan na sliki 1 in opisan na straneh 44—48. per in Ljubljana-Vič, ki sta bili v prejšnjem desetletju v prvem tipu, se je v zadnjem času vrednost selitvenega salda zmanjšala pod stopnjo naravnega prirastka; v vseh drugih občinah pa se je negativna selitvena bilanca spremenila v pozitivno. ♦MS +15 24 (NP = * 10,6%o, MS = * 18,5%o) 26 (NP = * 10,8%o, MS = ♦ 19,9%o) 57 (NP =+ 13,0%o, MS =+ 14,8%o) +10 + 5 ~5%o +NP -NP 10 %o 5*23 —5%o -MS 25 (NP = ♦ 1,4960, MS = -21,6%o) 41 (NP = ♦ 7,4%o, MS = - 8,2%o) Izdelano:GIAM ZRC SAZU, 1984 Sl. 1. Osnovni tipi rasti števila prebivalstva v SR Sloveniji v desetletju 1971 — 1981 — Fig. 1. Basic Types of Population Growth in the S.R. of Slovenia During 1971 — 1981 (+,—) MS = Selitveni saldo — Migration balance (+,—) NP = Naravni prirastek — Natural increase 1,2,... 60 = Zaporedne številke občin — Running numbers refer to individual communes Območja zmernega tipa rasti števila prebivalstva so zavzemala dve petini SR Slovenije in so imela 47% njenega prebivalstva. Povprečna gostota naseljenosti je znašala 110 ljudi/km2. V zadnjem desetletju se je število ljudi v teh občinah poveča- lo v povprečju za 11%. Leta 1981 so imele še 7% kmetijskega prebivalstva in v mestnih naseljih je bivalo 52,2% njihovega življa. V zadnjih desetih letih se je vrednost družbenega proizvoda povečala v mejah slovenskega povprečka, medtem ko se je nominalna vrednost narodnega dohodka na prebivalca povečala za šestkrat. 3) Pri naslednjih dveh tipih je selitvena bilanca negativna. V tretji tip, ki ima značilnosti zmerne depopulacije, smo uvrstili 19 občin, in sicer: Ajdovščino, Cerknico (4), Črnomelj, Dravograd, Gornjo Radgono, Kočevje, Laško, Litijo (4), Ljutomer, Mozirje, Mursko Soboto, Postojno, Ptuj, Ravne na Koroškem, Ribnico, Šmarje pri Jelšah (4), Trbovlje, Trebnje (4) in Zagorje. Iz prejšnjega desetletja je v tej skupini ostalo 15 občin, kar pomeni, da se njihov demografski razvoj ni bistveno spremenil v sedemdesetih letih. Za druge štiri občine je značilno, da se je njihov negativni selitveni saldo zmanjšal v tem času. Območja tretjega tipa prebivalstvene rasti so zavzemala dobro tretjino republike, na katerih je leta 1981 živelo 23,6% njenega prebivalstva (1971 še 25,1%). Imela so 64 ljudi na km2. V sedemdesetih letih se je število prebivalcev teh občin povečalo za 3%, kar pomeni, da se je iz njih izselilo 36,6% naravnega prirastka. Leta 1981 je bilo v njihovih mestnih naseljih 31% ljudi, kmečkega življa pa 16,2%. Povprečna vrednost narodnega dohodka na prebivalca je bila za dobro četrtino pod slovenskim povprečjem (leta 1971 celo za 37% pod njim). V navedenih občinah sta se vrednosti družbenega proizvoda in narodnega dohodka povečali za več kot sedem krat. Gradnja novih gospodarsko-proizvodnjih obratov, ki je bila zaradi enakomernejšega in uravnoteženega razvoja zavestno preusmerjena v ta manj razvita območja Slovenije, je pospešila deagrarizacijo in omilila izseljevanje mladih ljudi. 4) Skupina osmih občin, med katerimi je tudi Ljubljana-Center, je imela negativno selitveno bilanco, ki je bila višja od vrednosti naravnega prirastka. To pomeni, da se je število njihovega prebivalstva zmanjševalo od popisa do popisa; v zadnjem desetletju se je zmanjšalo za 5,6%. Te občine smo uvrstili v tip močne depopulacije. Sestavljajo ga občine: Hrastnik (3), Idrija (3), Ilirska Bistrica, Lenart, Lendava, Ljubljana-Center, Ormož in Radlje ob Dravi. Leta 1981 so imele 8,2% prebivalstva SR Slovenije (1971 še 9,5%), ali povprečno 78 ljudi na km2. Med prebivalstvom tega tipa je bilo še 14,8% kmečkega življa. Precej drugačno sliko o globalnih značilnostih četrtega tipa prebivalstvene rasti dobimo, ako izločimo našo najbolj razvito občino Ljubljano-Center (podrobnosti prim. v tabeli). Po tem so to občine z najredkejšo poselitvijo (62 ljudi/km2) in imajo v povprečju manj kot četrtino v mestnih naseljih živečega prebivalstva. Delež kmetijskega prebivalstva je dvakrat višji od republiškega povprečka. Med zadnjima popisoma se je število prebivalstva zmanjšalo za 1,1 %. Občine izrazito depopulacijskega tipa so imele kar za tretjino nižji narodni dohodek na prebivalca kot pa je znašal republiški povpreček. V zadnjem desetletju se je njegova vrednost povečala za sedem in pol krat. V tem se kaže prvi znanilec napredka z zagotovilom, da bodo ta območja ob hitrejšem gospodarskem razvoju lažje premagala svojo dosedanjo nerazvitost. 5) Tudi v zadnjem desetletju je bilo za Tolminsko značilno, da je imelo negativni naravni prirastek pa tudi izseljevanje je presegalo priseljevanje v tamkajšnja naselja. Občino Tolmin smo uvrstili v izumirajoči tip prebivalstvene rasti. V zadnjih desetih letih se je število ljudi na Tolminskem zmanjšalo za 2,3% in ima tudi najnižjo gostoto poselitve (234 ljudi na 10 km2). Na posebnosti prebivalstvenega razvoja nas opozarja podatek, da je bilo leta 1981 v tolminski občini samo 5,5% kmetijskega prebivalstva, četrtina občanov pa je živela v mestnih naseljih (Bovec, Tolmin in Žabče). Od leta 1971 do 1981 sta se vrednosti družbenega proizvoda in narodnega dohodka povečali za šest in polkrat. Tudi njuni nominalni vrednosti, preračunani na 1 prebivalca, sta več kot za eno tretjino pod slovenskim povprečkom (1971 sta zaostajali za 32%). V nakazanem stanju se prav gotovo kažejo hude gospodarske posledice potresa 1976. leta. III. Sestavine rasti števila prebivalstva V zadnjem desetletju se je, v primerjavi s šestdesetimi leti, stopnja rodno-s t i v SR Sloveniji zmanjšala za 7,4% in je znašala 16,3%c. Skoraj za eno petino se je zmanjšala v občinah Cerknica, Domžale, Dravograd, Grosuplje, Hrastnik, Logatec, Ptuj in Trebnje. V 12 občinah pa je bila rodnost višja kot v letih 1961—1970. Najbolj se je dvignila v občinah Lendava, Ljubljana-Bežigrad, Nova Gorica, Piran in Postojna. V desetletju 1971—1980 je bila najvišja rodnost v Velenjski kotlini (20,3%c) ter v občinah Škofja Loka (19,1 %«), Slovenj Gradec (18,9%c), Tržič in Zagorje (18,6%c). Najnižjo nataliteto so imele občine Hrastnik (13,5%o), Tolmin (13,6%c), Brežice in Trbovlje (13,7%c) ter Ljubljana-Center (13,8%o). Tudi po območjih osnovnih tipov prebivalstvene rasti je bila rodnost zelo različna. Čim močnejša je bila rast števila prebivalstva, tem večja je bila stopnja rodnosti (gl. tabelo in sliko 2). Območja z emigracijskimi težnjami so imela nižjo rodnost kot priselitveni predeli. do 14,5 %o 14,51 - 15,50%o 16,26 - 17.00 %o 17,01 - 18,00 %o 18.01 > Izdelano: GIAM ZRC SAZU, 1984 Sl. 2. Stopnje natalitete v SR Sloveniji v desetletju 1971 — 1981 — Fig. 2. Natality Rates in the S.R. of Slovenia During 1971 — 1981 V desetletju 1971—80 je znašala stopnja umrljivosti 9,88%c, in se je v primerjavi z obdobjem 1961—70, ko je znašala 9,81%c, le neznatno povečala. V zadnjem desetletju je imelo 37 občin višjo umrljivost kot v šestdesetih letih, in samo v šestih se njena vrednost ni spremenila. Za desetino ali več se je dvignila umrljivost v 8 občinah, in sicer najmočneje v občinah Kočevje (od 7,2 na 9%c), Ilirska Bistrica (od 10,9 na 12,3%c), Črnomelj (od 9,5 na 10,7%c) in Gornja Radgona (10,5 na 11,8%o). Najvišja umrljivost je bila v tolminski (14,8%o), sevniški (13,6%c), sežanski (12,9%c), šmarski (12,7%c), ormoški in trebanjski občini (12,6%c). Najnižjo umrljivost so imela praviloma območja z naglo rastjo prebivalstva. Med nje uvrščamo tri ljubljanske občine (Šiška in Bežigrad po 6,4%c, Moste-Polje 6,6%c) pa Izolo (6,9%c), Velenje (7,3%c), Ravne (7,7%c) itd. Precejšnje pa so razlike v stopnji umrljivosti med območji posameznih tipov prebivalstvene rasti. V priselitvenih predelih je bila umrljivost pod slovenskim povprečjem. Tudi starostna sestava prebivalcev v območjih tretjega in četrtega tipa prebivalstvene rasti, kjer je znaten delež starejšega prebivalstva, je nemalo prispevala k manjši rodnosti in povečani umrljivosti. Zaradi zmanjšane stopnje rodnosti in povečane umrljivosti se je vrednost n a-ravnega prirastka v SR Sloveniji zmanjšala skoraj za eno petino v zadnjem desetletju, in sicer od 7,77%o (v desetletju 1961—1970) na 6,4%o. Samo v 7 občinah je bil naravni prirastek v zadnjem desetletju višji kot v šestdesetih letih. Najbolj se je povečal v postojnski (od 4,1 na 5,5%c), goriški (4,8 na 5,5%c) in lendavski občini (2,7 na 3,l%c). V večini slovenskih občin pa se je vrednost naravnega prirastka zmanjšala v obravnavanem desetletju. Na območjih sedmih občin se je biološka rast prebivalstva zmanjšala za 50% in več. Najizrazitejše se je zmanjšala v sevniški (od 4,9 na l,5%o), osrednji ljubljanski (4,3 na l,4%o), trebanjski (7,6 na 3,l%o) in ormoški občini (5,7 na 2,6%o). Samo na Tolminskem je bil negativni naravni prirastek (-1,12%c) značilen za celotno desetletje. Toda nekatera druga območja so imela presežek umrlih nad številom rojenih le v posameznih letih (npr. Brežice 1980, Murska Sobota 1972, Ormož 1978 in 1980, Sevnica 1971, 1975 in 1976, Sežana 1973 in 1975). Najnižji naravni prirastek prebivalstva so imele občine Sežana, Brežice, Ljubljana-Center in Sevnica (od 1,17 do l,46%c), a na območjih devetih občin pa je presegel 10%. Med temi še posebej izstopajo naselja Velenjske kotline (13%o; podrobnosti gl. na sliki 3). Območja s hitrejšo rastjo števila prebivalstva so imela znatno višji naravni prirastek kot predeli z izselitvenimi težnjami. Selitve neposredno vplivajo na rast števila prebivalstva ter na spremembe njegovih najrazličnejših sestavin. Selitvena bilanca nam kaže gospodarsko in socialno razvitost posameznega območja. V zadnjem desetletju se je stopnja selitvenega salda, v primerjavi z obdobjem 1961—70, povečala od 0,4 na 2,65%c. To kaže na izreden pomen selitev pri kakršnihkoli spremembah števila prebivalstva. V desetletju 1971—80 je imelo 32 slovenskih občin (v letih 1961—70 le 14 občin), ki so zavzemale 51% ozemlja SR Slovenije, presežek priselitev nad odselitvami. Najintenzivnejša priseljevanja so bila k razvitim območjem, ki so ponujala možnosti za zaposlitev v najrazličnejših dejavnostih. ror 1 - 3%o 3 - 4,5 %o 4,51 - 6,50 9,01 >%o delano: GIAM ZRC SAZU, 1984 Sl. 3. Stopnje naravnega prirastka v SR Sloveniji v desetletju 1971 — 1981 — Fig. 3. Rates of Natural Increase in the S.R. of Slovenia During 1971 — 1981 S selitvami se je zrahljala oziroma razbila nekdanja zelo homogena regionalna struktura prebivalstva na posameznem območju. Z njimi je povezana tudi socialna, zaposlitvena, poklicna in gospodarska mobilnost prebivalstva. V začetku leta 1981 so imela naša naselja 52,8% domačega prebivalstva, vsi drugi so sfe priselili bodisi iz sosednjih naselij v okviru občine (19,1%), bodisi iz drugih predelov SR Slovenije (20,6%). Kar 5,9% prebivalstva SR Slovenije je prišlo iz drugih republik Jugoslavije in 1,65% iz tujine. Selitve čedalje bolj odločilno vplivajo na pisano nacionalno sestavo prebivalstva naše republike. Iz desetletja v desetletje se namreč znižuje delež Slovencev na račun povečanega odstotka priseljencev iz drugih republik. Leta 1981 je bilo v SR Sloveniji devet desetin Slovencev (leta 1971 94% in 95,4% v letu 1961), preostali delež pa so sestavljali občani drugih narodnosti. Ob zadnjem popisu je bilo med prebivalstvom SR Slovenije 2,94% Hrvatov (2,4% in 1,98%; prvi podatek je za 1971 in drugi za leto 1961), 2,23% Srbov (1,19 in 0,86%), 1,39% Jugoslovanov (0,39 in 0,18%), 0,71% Muslimanov (0,19 in 0,03%), po 0,17% Črnogorcev (0,11 in 0,09%) in Makedoncev (0,09 oziroma 0,07%). Med zadnjima popisoma se je v SR Sloveniji najmočneje povečalo število Muslimanov ( + 315%) in Makedoncev (104%), Srbov (106%), precej manjši pa je bil prirastek Črnogorcev (+63%), Albancev (+ 55%) in Hrvatov (+ 30%). Toda v tem času se je število Slovencev povečalo komaj za 5,5%. Stopnja selitvene bilance se zmanjšuje od gospodarsko najbolj razvitih območij k manj razvitim predelom. Za priseljence so bile najbolj privlačne občine z močno -3.1 -1,51 - - 3,0 %o -0,1 - -1,5 %o 0,1 - 3,0 %o Izdelano. GIAM ZRC SAZU. 198' Sl. 4. Stopnje selitvene bilance v SR Sloveniji v desetletju 1971 — 1981 — Fig. 4. Rates of Migration Balance in the S.R. of Slovenia During 1971 — 1981 koncentracijo prebivalstva. Z zmanjševanjem gostote obljudenosti je tudi pojemala vrednost selitvenega salda (prim. tabelo). Z naraščanjem deleža mestnega prebivalstva se je stopnjeval presežek priselitev nad odselitvami. V tem pogledu so bile izjema občine, ki so imele od 15 do 25% mestnega prebivalstva: v desetletju 1971 - 80 je znašala njihova selitvena bilanca — l,32%o. Vsa druga območja pa so imela presežek priselitev nad odselitvami: ta je bil najvišji v občinah z več kot 75% mestnega prebivalstva (+6,89%o), najnižji pa v občinah z manj kot 15% mestnega življa (+0,04%c). Stopnja deagrariziranosti prebivalstva je med pomembnejšimi usmerjevalci selitvenih tokov. Čim višji je bil delež nekmetijskega življa, tem močnejše so bile priselitve na takšna območja. Predeli z več kot 15% kmetijskega prebivalstva so imeli negativno selitveno bilanco. Skupina občin z več kot 25% kmetijskega življa je imela selitveno bilanco —3,2%o, območja med 15 in 25% pa —0,88%o. V predelih z manj kot 2,5% kmetijskega prebivalstva je selitvena bilanca znašala +6,9%c. V desetletju 1971 — 80 se je število občin z negativno selitveno bilanco, v primerjavi z desetletjem pred njim, zmanjšalo od 46 na 28. V letu 1971 je živelo na območjih z negativnim selitvenim saldom 58,4% prebivalcev naše republike, leta 1981 le 32,9%. Podrobnejše primerjave med desetletjema 1961 — 70 in 1971 — 80 so pokazale naslednje: v zadnjih desetih letih se je v 18 občinah negativni selitveni saldo spremenil v pozitivnega. V petih občinah pa se je stopnja negativne selitvene bilance povečala (Gornja Radgona, Hrastnik, Idrija, Ljubljana-Center in Trbovlje), v 23 obči- nah pa zmanjšala. Osem občin je imelo višji pozitivni selitveni saldo kot pa v letih 1961 — 70 in samo v šestih primerih se je zmanjšal. V zadnjem desetletju se je pozitivna selitvena bilanca najmočneje povečala v občinah Kamnik (od 0,1 na 6,6%c), Izola (0,8 na 7,8%c), Žalec (od 1,4 na 6,2%o) in Domžale (3 na ll,7%o). Podrobnejše vrednosti selitvene bilance v zadnjem desetletju so prikazane na kartogramu (slika 4). Najizrazitejše izseljevanje je bilo iz občine Ljubljana-Center (—21,6%c), precej zmernejše pa iz občin Radlje ob Dravi (-8,2%c). V sedmih občinah je bila vrednost selitvenega salda nad 10%i, in sicer Ljubljana-Moste (19,9%c), Ljubljana-Bežigrad (18,5%c), Velenje (14,8%c), Vrhnika (13,6%c), Piran (12,l%c), Domžale (ll,7%c) in Ljubljana-Šiška (10,4%c). Na območjih vseh petih ljubljanskih občin je selitvena bilanca znašala 7,3%c, kar je bilo še vedno nad slovenskim pov-prečkom (2,65%c). IV. Rast števila prebivalstva Med letoma 1971 in 1981 se je število prebivalcev SR Slovenije povečalo za 164.727 oseb ali za 9,54%. K tej rasti je naravni prirastek prispeval 70,7% in selitve 29,3%. V kolikor bi na rast števila prebivalstva vplivala samo njegova biološka reprodukcija, potem bi se število ljudi v naši republiki povečalo le za 6,75%.* Že pri označitvah posameznih osnovnih tipov rasti števila prebivalstva so bile nakazane njihove temeljne značilnosti in razlike. Na območjih z močno koncentracijo prebivalstva so k njegovi številčni rasti prispevale priselitve kar 58% in 42% naravni prirastek. V skupini občin z zmernejšo koncentracijo je bil naravni prirastek odločujoč pri povečanju števila prebivalstva: prispeval je 68%, medtem ko je presežek priselitev nad odselitvami soudeležen z 32%. V tretji skupini, ki ima značilne depopulacijske težnje, se je že tudi odselil del naravnega prirastka. Od njegove celotne vrednosti se je izselilo 37%, za preostalih 63% oziroma za 13.136 oseb pa se je povečalo število tamkajšnjega prebivalstva iz leta 1971. Območja četrtega tipa prebivalstvene rasti (občine močnega izseljevanja) so izgubila več ljudi, kot je znašal naravni prirastek, ki je bil pozitiven. Ob zadnjem popisu so imela naselja tega tipa manjše število ljudi kot leta 1971. Poleg celotnega naravnega prirastka (5.691 oseb) so izgubila še 9.213 ljudi in prav za toliko se je zmanjšalo število njihovega prebivalstva v zadnjem desetletju. Tudi v petem tipu prebivalstvene rasti, ki zajema Tolminsko, se je število ljudi zmanjšalo. K temu sta prispevali obe komponenti: presežek umrlih nad rojenimi in presežek števila izseljencev nad priseljenci. Pri tem ugotavljamo, da so selitve vendarle za spoznanje močneje vplivale na zmanjšanje prebivalstva ob zgornji Soči kot pa njegova biološka reprodukcija. Rast števila prebivalcev po občinah SR Slovenije v desetletju 1971 — 81 je prikazana na posebnem kartogramu (slika 5). Poleg povprečne stopnje povečanja šte- * Podatki selitvene bilance, ki je bila izračunana posredno, in sicer na osnovi stanja števila prebivalcev ob popisu (31. marca) 1971 in 1981 ter naravnega prirastka v desetletju 1971 — 80, se nekoliko razlikujejo od dejanskega stanja. Zaradi lažje uporabnosti objavljenih podatkov vitalne statistike smo tudi v tem prispevku računali s podatki za celo leto 1971, seveda na račun izločitve podatkov prvega tromesečja 1981. V prvem tromesečju 1971 je znašal naravni prirastek 1981 oseb, v istem obdobju 1981. leta pa 1663 ljudi. Potemtakem smo pri obdelavi gradiva računali z naravnim prirastkom, ki je bil za 318 oseb, ali vzeto v celoti za 0,28% višji od dejanskega (116.140 preb.) stanja med zadnjima popisoma prebivalstva. Zato je tudi selitvena bilanca za 318 ljudi nižja od dejanske, ki znaša 48.587 oseb med popisoma prebivalcev 1971 in 1981. (Prim. tudi Natek, 1975, opombo 8 na strani 72.) ■M <0% mm (o3,o% [ ' | 3.1 - 7,0% j 1 7,1-12,0% —3 12,1 - 20% 20.1 % > Tipi rasti prebivalstva 3 —: Izdelano: GIAM ZRC SAZU. 1984 Sl. 5. Stopnje rasti števila prebivalstva v SR Sloveniji v desetletju 1971 — 1981 — Fig. 5. Rates of Population Growth in the S.R. of Slovenia During 1971 — 1981 (1 = R2, 2 = R3, 3 = R4, 4 = Pi, 5 = P2) = Osnovni tipi rasti prebivalstva (prim. si. 1) — Basic Types of Population Growth (Cf. Fig. 1) vila ljudi v posamezni občini, sta ovrednotena deleža obeh osnovnih komponent prebivalstvene rasti in prikazana je njuna neposredna vloga pri spremembah prebivalstva. Leta 1981 je imelo le devet občin v SR Sloveniji manj prebivalcev kot 1971. Najmočneje se je število prebivalcev znižalo v ljubljanski občini Center (—19,6%), medtem ko je imela večina drugih ob zadnjem popisu le za 1% manj ljudi kot deset let poprej. Na Tolminskem se je število prebivalcev zmanjšalo za 2,3%, v naseljih ormoške občine za 3%. V zadnjem desetletju je poraslo število prebivalcev na več kot 85% slovenskega ozemlja. V 24 občinah je bila rast nad slovenskim povprečjem (9,54%) in v 23 občinah se je prebivalstvo povečalo za več kot eno desetino. Najintenzivnejša rast je bila na območjih dveh ljubljanskih občin, in sicer Bežigrada (34,6%) in Most (37,5%) pa v naseljih Velenjske kotline (31,1%), vrhniške (26,6%), šišenske (23,8%), domžalske (23,6%) in piranske občine (23,3%). Na območjih vseh petih ljubljanskih občin se je število prebivalcev povečalo v povprečju za 18,4% (podrobnosti prim. na sliki 5). V. Sklep Številni činitelji (npr. gospodarski, socialni, biološki, zdravstveno-prosvetni, psihološki in drugi) so vplivali na spremembe števila prebivalstva. Od njihove vloge je bila odvisna stopnja sprememb v najrazličnejših sestavinah prebivalstva. Vrednosti obeh temeljnih in osrednjih komponent (naravni prirastek in selitvena bilanca) sta samo odsev vzročno-posledične soodvisnosti med sestavinami geografskega okolja oziroma pokrajinotvornimi činitelji. Danes je vloga družbeno-geografskih dejavnikov izredno pomembna in marsikdaj celo odločajoče pri vseh temeljnih spremembah števila prebivalcev na katerem koli območju. Pregled rasti števila prebivalcev po posameznih območjih Slovenije v desetletju 1971 — 81 je pokazal naslednjo podobo: Najintenzivnejša rast je bila v Osrednji (15%) in Savinjsko-zgornjesotelski Sloveniji (10,1%), povsod drugod pa se je števi- lo prebivalcev povečalo pod republiškim povprečkom (Severovzhodna Slovenija 4,5%, Jugovzhodna 5,8% in Zahodna Slovenija 8%). Tudi v obsegu mezogerij je bila stopnja rasti števila prebivalstva zelo različna. Največja je bila v Koprskem primorju (19,4%) pa v ožji ljubljanski (17,95%) in osrednje-gorenjski regiji (16,6%) pa v osrednji regiji Savinjske Slovenije (13,6%), zgornjegorenjski regiji (12,3%) itd. Število prebivalcev Pomurja pa je v glavnem stagniralo; povečalo se je le za 0,8%. V Osrednji Sloveniji ter savinjsko-soteljski regiji so selitve prispevale skoraj po dve petini, v Koprskem primorju eno tretjino ter v Jugovzhodni Sloveniji le še eno petino k celotnemu številu povečanja prebivalstva, preostali delež pa je odpadel na naravni prirastek. Edino v Severovzhodni Sloveniji je bila rast števila prebivalcev nižja od vrednosti njegovega naravnega prirastka; negativna selitvena bilanca je zajela 16,4% naravnega prirastka. Gospodarske in socialne razlike med posameznimi območji so neposredno vplivale na stopnjo prebivalstvenih sprememb. V njih imajo čedalje vidnejšo vlogo nagli in razvejeni razvoj nekmetijskih dejavnosti in njihove spremljajoče dejavnosti. To pa so tudi tisti dejavniki, ki s svojimi mnogovrstnimi učinki vnašajo nove sestavine v razvoj in podobo pokrajine. Literatura in viri C r k v e n č i č, 1., A. Malič, 1983, Neki pristupi u socijalnogeografskim istraži-vanjima. Geographica Slovenica 13, str. 47—59. Ljubljana. J a k o š, A. 1983, Socialnogeografska homogena območja v SR Sloveniji. Geografski vestnik LV, str. 61—72. Ljubljana. Natek, M., 1975, Osnovni tipi rasti prebivalstva v SR Sloveniji. Geografski vestnik XLVII, str. 55—74. Ljubljana. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31.3. 1981: — Rezultati raziskovanj št. 282. Ljubljana 1982. — Rezultati raziskovanj št. 306. Ljubljana 1983. Popis prebivalstva in stanovanj v letu 1971. Zvezni zavod za statistiko. Beograd: — Knjiga VI.: Etnična, prosvetna in ekonomska obeležja prebivalstva. Beograd 1974. — Knjiga IX.: Migracijska obeležja. Beograd 1973. Statistični letopis SR Slovenije XX. Ljubljana 1981. Statistični podatki po občinah SR Slovenije. Izdal Zavod SR Slovenije za statistiko. Ljubljana: — I. zvezek: Družbeni produkt in narodni dohodek 1967 — 1971. Ljubljana 1973. — VII. zvezek: Družbeni proizvod in narodni dohodek 1977 — 1981. Ljubljana 1983. — XVIII. zvezek: Demografska statistika 1971 — 1975. Ljubljana 1976. — XV. zvezek: Demografska statistika 1976— 1980. Ljubljana 1981. — XV. zvezek: Demografska statistika 1977 — 1981. Ljubljana 1982. TYPES OF POPULATION GROWTH IN THE SOCIALIST REPUBLIC OF SLOVENIA DURING 1971 — 1981 Milan N a t e k (Summary) During the 1971 — 1981 decade the number of the inhabitants in the Socialist Republic of Slovenia increased by 9.5%, and the number of employed people from 572,814 to 794,829, i.e. by 38.8%. The average annual rate of growth of the employed population was twice higher (3.9%) than in the 1961—1971 decade, when it was 1.9%. The differences in the economic and social development among the individual regions in Slovenia are the principal cause and at the same time stimulation for the migration of people from the rural areas to towns and industrial centres, as well as for the increasing immigrations from the other republics of Yugoslavia. In Slovenia in 1981 the percentage of commuters among the employed people was 61.3 (in 1961 39.1%, in 1971 48.8%). In the period from 1961 to 1981 the number of workers with jobs at the place of their permanent residence increased by 2.6%, and the number of commuters — daily migrants, but from 185,035 to 457,818, i.e. by 147.4%. All these structural changes have influenced on the changing of the physiognomy of settlements. These changes as outlined and the other ones, characteristic of the economic and social development of Slovenia during recent decades, have been determining the demographic development. The basic types of population growth according to the communes of the S.R. of Slovenia were established on the basis of the natural increase and the migration balance. Also for the studied period in the S.R. of Slovenia five basic types of the growth population are characteristic (Cf. N a t e k, 1975, cf. Table and Fig. 1). During that decade 32 communes (of the total number of 60) preserved the same type of population growth as they had had in the preceding decade (1961 — 1971). A detailed analysis of the material has shown that the migrations are becoming increasingly significantly active in the structure of population growth. In the continuation, the article deals with the individual components which had a direct influence on the rate of population growth. During the 1971 — 1981 period the natality rate was 16.3%o, and as such by 7.4% lower from that in the preceding decade (Cf. Fig. 2). The mortality rate was 9.9%c, as such slightly higher than in the preceding decade (9.8%c). During the studied period as many as 37 communes had a mortality higher than that in the 1961 — 1971 decade. The natural increase amounted to 6.4%c, and was lower than during the 1961 — 1971 period (7.8%c, cf. Fig. 3). The migration balance increased from 0,4%o to 2,65%o. Positive migration balance was recorded in 32 communes, occupying 51% of the Slovene territory. Most intensive immigration currents were directed to the economically developed areas (Cf. Fig. 4). Since the 1971 census up to the census taken in 1981 the population of the S.R. of Slovenia increased for 164,727 persons. To this the natural increase contributed 70.7%, the remaining 29.3% coming from the migration balance. The rates of population growth according to communes are presented separately (Fig. 5), and here also the basic types of population growth are given. In 1981 9 of the Slovene communes had less inhabitants than ten years ago. On more than 85% of the S.R. of Slovenia the number of inhabitants had during the decade under discussion increased. The most vigorous growth was noted in the regions of Central Slovenia (15%), and in the region of the Savinja — Upper Sotla Slovenia (10.1%), while in the other macro-regions it was below the Slovene average (9.5%). Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) UDK 911.3:63(497.121»Barje«) F 863 UDC 911.3:63(497.121»Barje«) = 20 LJUBLJANSKO BARJE — PRIMERNOST ZA KMETIJSTVO Breda Ogorelec* Uvod Ljubljansko barje, 16 000 ha ravnine na pragu mesta z več kot 200 000 prebivalci, je danes v marsičem »nikogaršnji« prostor, ki je ekstenzivno izrabljen. Vendar so to potencialne površine za bodoči razvoj Ljubljane, predvsem za stanovanjsko in industrijsko gradnjo in komunalne dejavnosti. Nič manjšega pomena ni bodoča kmetijska raba, ki bi lahko ob ustreznih agro- in hidromelioracijah intenzivirala kmetijsko proizvodnjo in izboljšala preskrbo Ljubljane. Zastavlja se tudi vprašanje, kje in v kakšnem obsegu varovati Barje kot del naravne dediščine. Na Ljubljanskem barju se pojavljajo še drugi interesenti; tu sta načrtovana športno letališče in odlagališče odpadkov. Očitno je, da je več različnih dejavnosti, ki so zainteresirane za barjanski prostor, vendar si mnoge med njimi nasprotujejo oziroma je potrebno njihovo prostorsko razmestitev medsebojno uskladiti. Z vprašanjem, kakšna naj bo bodoča raba Ljubljanskega barja, se ukvarja tudi projekt »Ljubljana 2000« (1982). Pričujoče poročilo je povzetek moje diplomske naloge, ki se ukvarja z raziskavo primernosti Ljubljanskega barja za kmetijstvo in to na osnovi metod, s pomočjo katerih ugotavljamo primernost zemljišč za kmetovanje. Z izbranimi metodami prodajamo odnos med kmetijstvom in drugimi uporabniki barjanskega prostora ter njihovo prostorsko razmestitev, ki je tod glede na svojstvene prirodnogeografske razmere in bližino velikega mesta dokaj zapletena. Metode ugotavljanja primernosti za kmetijstvo Ugotavljanje primernosti je običajno ena od prvih potez v prostorskem planiranju. Na ta način se opredelijo potencialne površine za poselitev, kmetijstvo, gozdarstvo, rekreacijo ali infrastrukturo. Naslednji korak je soočanje teh rab med seboj in šele nato sledi odločitev o prednosti pri izrabi in končna opredelitev o namembnosti in varovanju. V SR Sloveniji obstaja več metodologij ugotavljanja primernosti za kmetijstvo. »Navodilo o strokovnih merilih za določitev zemljišč v kategorije« (Uradni list SRS * Dipl. geograf, referent za urbanizem, Občina Ljubljana Vič-Rudnik, Trg MDB 7, 61000 Ljubljana, YU 45/82) razvršča zemljišča v kategorije glede na možnost njihove uporabe za kmetijsko proizvodnjo, pri tem pa upošteva tudi njihovo sedanjo rabo in naravne danosti. Naravne danosti ugotavlja na podlagi reliefnih značilnosti (nagiba, nadmorske višine in osončenosti), klimatskih razmer (padavin, temperatur in smeri vetrov) in pedoloških značilnosti (združbe tal). Na ta način razvrsti zemljišča v eno od osmih kategorij, od katerih je prvih šest kmetijskih. Metodologijo za sestavo »Navodil ...« so razvili na Biotehniški fakulteti pod vodstvom A. S t r i t a r j a. Prvič je bila uporabljena na Kozjanskem, nato je bil na njeni osnovi izdelan kmetijski prostorski plan občine Žalec. Omenjeno »Navodilo ...« je postalo v letu 1983 obvezno za vse občine. Najprej določijo za vsa zemljišča, v katerega od petih krajinskih sistemov sodijo. Ti sistemi temeljijo na litološki osnovi oziroma iz nje izhajajočih pedoloških značilnostih, pedosekvencah. Kategorizacijo nato izvedejo s pomočjo aeroposnetkov v merilu 1 : 5 000, iz katerih razberejo dejansko rabo. Z modeli vrednotenja kmetijskih zemljišč se ukvarja tudi Katedra za krajinsko arhitekturo Bioehniške fakultete (D. O g r i n, I. Marušič). Podatke črpajo iz prostorskih informacijskih sistemov, ki vsebujejo računalniško obdelane podatke, med drugim o topografiji, geoloških in pedoloških razmerah ter o površinskem pokrovu. Takšne razvite informacijske sisteme ima doslej v Sloveniji že 10 občin (M a-r u š i č, 1983). Prvič je bil na tak način računalnik uporabljen v Steinitzovem projektu »Rhode Island I 84 Corridor Study«, ko so z računalniško analizo izbirali traso avtoceste in presojali njen vpliv na okolje (S t e i n i t z, 1972). Primernost za kmetijstvo za celotno Slovenijo ugotavlja tudi Regionalni prostorski plan (1975). Upošteva naslednje elemente: reliefna izoblikovanost (nagib in osončenost), kakovost tal glede na fizikalne, kemične in biološke lastnosti ter primernost podnebja (količina toplote, padavine in vlažnost). Zemljišča so razvrščena v eno od petih skupin: od zelo primernih do pogojno primernih. Starejši način, bonitiranje, se v Sloveniji ne izvaja več, pač pa še velja na Hrvaškem. Tamkajšnji »Pravilnik o bonitiranju zemljišč« (Narodne novine 47/82) razvršča kmetijska zemljišča v osem kategorij na osnovi prsti (razvojne stopnje, tekstura, matična osnova), klime (11 klimatsko-vegetacijskih področij) in reliefa (naklon). Omogoča popravke zaradi kamnitosti, poplavnosti, severne ekspozicije, izpostavljenosti vetrovom in osončenosti. Poseben primer so pokrajine s specifičnimi potezami, kot je npr. Ljubljansko barje. V teh primerih je potrebno splošne metode prilagoditi njihovim značilnostim. Tako je D. P 1 u t (1977) upošteval naslednje faktorje: klima (padavine v vegetacijski dobi, srednje mesečne januarske temperature), relief (strmina, ekspozicija, višinski pasovi, geomorfološke oblike), možnost namakanja in prst (petrografska sestava, tipi prsti). F. Černe (1979) je izbral naslednje dejavnike: geološka zgradba, naklon, ekspozicija, pejsaž, višinski pas in površinska zakraselost, varstvo narave ter izraba pokrajine. V raziskovalni nalogi o bodočnosti barja (Ravnikar et al., 1976) je priložena tudi karta primernosti za kmetijstvo. V legendi so kot vir zanjo navedene: pedološka karta, karta poplavnih območij in karta rezervatov. Kako so določili meje kategorij, avtorji niso pojasnili. Od opisanih metod so bile na Ljubljanskem barju doslej uporabljene tri. Prva, kategorizacija tal na osnovi »Navodila ...« (1982) temelji predvsem na dejanski iz- rabi tal. Ta je sicer v pretežni meri res posledica naravne primernosti, ne pa vedno. Na to, ali je zemljišče uporabljeno za njivo ali za travnik, vplivajo namreč tudi družbeni dejavniki, predvsem lastništvo, usmerjenost kmečkega gospodarstva, politika cen kmetijskih proizvodov. Druga metoda je bila uporabljena v Regionalnem prostorskem planu (1975). Primernost zemljišč je bila ocenjena za vso Slovenijo, zato drobnih razlik ni mogoče razbrati. Skrajni severni rob Ljubljanskega barja je označen kot srednje primerno območje, vse ostalo, z Iškim vršajem vred, pa kot pogojno primerno. V tretjem delu, v raziskovalni nalogi Ravnikarja (1976), je karta primernosti za kmetijstvo le grobo orientacijska, brez potrebne utemeljitve. Geografske razmere na Ljubljanskem barju Današnja ekstenzivna izraba na Barju je posledica prirodnih in družbeno geografskih razmer. Dno tektonsko zasnovane kotline prekrivajo v glavnem ilovnate in glinene naplavine in jezerski sedimenti. Polžarica, ki jo najdemo povsod, kjer je bilo nekoč jezero, ima zelo slab vodni režim, tla so preveč suha ali preveč vlažna. Ker so tla izredno plastična, mestoma napol tekoča, predstavljajo hudo oviro pri obdelovanju s kmetijskimi stroji (G r i m š i č a r, 1967). Z obrobja sega na Barje več vršajev, največji med njimi je prodni vršaj Iške. V zahodnem delu se dvigujejo osamelci, ki pa dosežejo le majhne relativne višine. Klimatske poteze določa kotlinska lega, ki povzroča nastanek jezera hladnega zraka. Podatki meteorološke postaje v Lipah (1926 — 1965) kažejo za več kot stopinjo hladnejše poletje kot obrobje, vegetacijska doba pa je tu, sredi Barja, za deset dni krajša. Za vse leto je značilen vlažnostni suficit, aridnih mesecev ni. Prvi višek dosežejo padavine v maju in juniju, ko vegetaciji najbolj koristijo, medtem ko drugi, še močnejši maksimum od septembra do novembra, pogosto ovira spravilo poljščin. Zaradi razmočenih tal je uporaba mehanizacije otežkočena ali pa celo nemogoča. Poplavnost je ena najbolj tipičnih značilnosti Ljubljanskega barja, ki odločilno vpliva na njegovo izrabo. Glavni vzrok je seveda minimalni padec, saj dno struge Ljubljanice od Komina (blizu Podpeči) do Špice v Ljubljani pade le za 1.79 m, kar pomeni strmec 0,01%c (K o 1 b e z e n, 1980). To je posledica ugrezanja kotline in nasipavanja Save in Gradaščice, ki sta na severnem robu zajezili barjanske vodotoke. S stališča kmetijstva nas najbolj zanima trajanje poplav in njihova razporeditev preko leta. Tretjina vseh poplav je v vegetacijski dobi, od marca do septembra. Posebno nevarne so takrat, ko kulturne rastline prično rasti. Najpogosteje trajajo tri dni, aprila 1970 pa je poplava trajala kar 19 dni. Prav dolgotrajnost poplav kulturam najbolj škoduje. Tretja za kmetijstvo pomembna lastnost je globina poplavne vode. K o 1 b e z e n (1980) navaja, da so največje globine (50 do 70 cm) v osrednjih delih poplavnega sveta, med Sinjo Gorico in Notranjimi Goricami. Na vzhodnem območju poplavnega sveta, predvsem med Črno vasjo in Podpečjo doseže običajno manjše globine, 30 do 50 cm. Delitev tipov prsti glede na vodni režim, povzeta po študiji » Ureditev Ljubljanskega barja — Kmetijstvo« (1979) kaže, da so avtomorfne prsti nastale na osamelcih in na vršajih. Hidromorfne prsti so se razvile zaradi prevelike vlage v tleh. Kjer je vzrok talna voda, najdemo glede in šotne prsti, zamočvirjenje s padavinsko vodo pa je povzročilo nastanek psevdogleja in deloma tudi amfigleja. Površinsko prevla- LJUBLJANSKO BARJE Sl. 1 ZELEZMCA AVTOCESTA • DO 200 PREB • 200-1000 PREB • NAD tDOO PREB. dujejo hidromorfne prsti, za kmetijstvo pa so bolj dragocene avtomorfne prsti, saj na njih niso potrebni hidro in agrotehnični posegi. Zaradi požiganja, osuševanja, rezanja in »pulferizacije« na preoranih njivah ter razkrajanja zaradi zniževanja talne vode je šote vse manj. Šotišča so že redka, primarno barje, ki je še živo, pa je le še na Kostanjevici (Oman-Vrhunc, 1981). Drevesna vegetacija na ravnini je zelo skromna, medtem ko so osamelci večinoma prekriti z gozdom. Za izgled pokrajine so tipične živice črne jelše. Ta hitrorastoča drevesna vrsta nepokošene travnike zaraste že v nekaj letih. Naselja na Ljubljanskem barju (slika 1) lahko razvrstimo v tri skupine. Na obrobju Barja je niz starih agrarnih naselij, ki so se po vojni večinoma hitro razvijala, zlasti tista ob pomembnih prometnih žilah Ljubljana-Vrhnika in Ljubljana-Kočevje. Zaradi bližine Ljubljane so nekatera dobila značaj spalnih naselij z značilno individualno gradnjo (Lavrica, Škofljica, Brezovica, Dragomer, Drenov grič). Nekoliko počasneje so rasle vasi na Iškem vršaju. Druga skupina naselij, ki v rasti nekoliko zaostaja za prvo, so vasi na osamelcih. Te so svoje agrarne poteze ohranile v večji meri. Črna vas in Lipe, uvrščeni v tretjo skupino, sta tipični kolonizacijski vasi, osnovani na melioriranih zemljiščih v tridesetih letih prejšnjega stoletja (Melik, 1946). V zasebnem in družbenem sektorju kmetijstva obstaja močna usmeritev v živinorejo, predvsem v mesno govedorejo. Glede na bližino mesta bi pričakovali usmeritev v mlečno živinorejo ter pridelavo vrtnin. Povprečna velikost zasebnega posestva je 4,5 ha, kar je v slabih prirodnih pogojih odločno premalo. V razgovoru so kmetje ocenjevali, da bi bila najprimernejša velikost 30 ha, kar pa presega veljavni zemljiški maksimum. Po podatkih iz leta 1963 je bilo okrog štiri petine zemlje na Barju v lasti kmetov (La h, 1965) in ta delež se od takrat ni bistveno spremenil. Poleg lastnih zemljišč imajo kmetje v najemu še obsežna zemljišča Ljubljanskih mle- karn. Družbeni sektor namreč vseh površin, ki jih je dobil po agrarnih reformah, zaradi pomanjkanja delovne sile ni sposoben obdelati. Skratka, družbeni sektor ima zemlje preveč, mnogi kmetje pa premalo. Upoštevati pa je treba, da je, tako kot v večini Slovenije, tudi na Ljubljanskem barju kmet tisti, ki ohranja kulturno pokrajino. Industrijski obrati so razvrščeni le v naseljih na obrobju Ljubljanskega barja. To so predvsem obrati živilske, lesno-predelovalne, kemične in kovinske industrije. Lokacija dveh: Donita pri Borovnici in Industrije usnja Vrhnika je zaradi močnega onesnaževanja voda ekološko neustrezna (Bricelj, 1983). Izbrana metoda za ugotavljanje primernosti za kmetijstvo Zaradi svojstvenih razmer na Ljubljanskem barju in nedodelanih valorizacijskih metod sem se odločila za poseben metodološki pristop. Od treh osnovnih faktorjev (klima-relief-prst) sem v diplomski nalogi upoštevala le prst. Uporabila pa sem pet izločitvenih in štiri omejitvene faktorje. Med izločitvene faktorje sem uvrstila tiste, ki so preprečevali kmetijsko rabo. Glede na to sem prizadete površine izločila iz nadaljnjega vrednotenja. Omejitveni faktorji pa so primernost območja zmanjševali in so tako znižali vrednostno kategorijo oziroma določili najvišjo možno vrednostno kategorijo, ki jo je zemljišče lahko doseglo. V prvi fazi sem izločila za kmetijstvo neprimerne površine, ki so sodile med »gozdove« in »zazidane površine, smetišča in glinokope«. V drugi fazi sem preostale, torej kmetijske površine razdelila v štiri kategorije primernosti za njive na eni karti in v štiri kategorije primernosti za travnike na drugi karti. Osnovna kategorizacija je bila s tem določena, nato pa sem v tretji fazi izvedla popravke. Zaradi po-plavnosti, varovanja naravne dediščine ali pedoloških omejitev so bile nekatere površine neprimerne za njive oziroma za travnike. Šele nato so bile s pomočjo omejitvenih faktorjev (poplavnost, varovanje naravne dediščine, močvirska preslica, vodni rezervati) določene kategorije primernosti za njive ter za travnike. V četrti fazi, sintezi, sem določila primernost posameznih delov Ljubljanskega barja za njive, travnike ali za mešano rabo. Drugi korak te faze pa je bilo vnašanje podatkov o predvideni zazidavi in o obsegu drevesnih plantaž. Tako izdelana karta v merilu 1 : 25 000 je bila tudi cilj diplomske naloge. Kot osnova za kategorizacijo je služila p r s t, ki najbolj odločilno vpliva na primernost za kmetijstvo. Uporabila sem pedološko karto Biotehniške fakultete (Ureditev ..., 1979). V prvo kategorijo sem uvrstila evtrično rjavo prst na produ Iškega vršaja in na starejši peščeni naplavini, saj je rodovitna ter ima tudi ugodne vodne razmere. V drugi kategoriji so bile rendzine na produ Iškega vršaja, kjer obstaja nevarnost suše, ostali pogoji pa so ugodni. V tretji kategoriji, kjer je potrebno močnejše gnojenje, so bile rjave pokarbonatne prsti in kisla rjava prst. V četrto kategorijo sem uvrstila šotne prsti. V prvi kategoriji primernosti za travnike so bile rendzine, evtrične in vse rjave prsti, v drugi so bili zaradi prevelike vlažnosti amfigleji. V tretjo so sodili mineralni hipogleji ter šotne prsti, saj je pridelek sena količinsko dober, a ima slabo kvaliteto. V četrti kategoriji je bil hipoglej in humusni glej; na njem je seno pogosto primerno le za steljo. Klime kot faktorja nisem upoštevala, ker med posameznimi deli Barja razlike niso tako bistvene, da bi spremenile primernost za kmetijstvo. Tudi reliefno je Ljubljansko barje nerazgibano. Osamelce sem izvzela iz nadaljnje obdelave, saj imajo strma pobočja, poraščena z gozdom. Sečnja in izraba za kmetijstvo bi povečala denudacijo in erozijo, poleg tega pa so veliki nakloni za sodobno kmetijstvo neprimerni. Pogosto poplavljene površine sem opredelila kot neprimerne za njive; tu je tveganje, da bo pridelek uničen, preveliko. Primernost za travnike pa sem znižala za eno kategorijo. (Poplavne površine sem povzela po karti, izdelani v okviru naloge »Geografija poplavnih področij na Slovenskem« Geografskega inštituta A. Melika ZRC SAZU). Iz nadaljnje obdelave sem že na začetku izvzela urbanizirane ter gozdne površine. Če je ohranitev gozdov na osamelcih nesporna, pa so vprašljivi ravninski gozdovi. Predvsem gozd pri Dolgem mostu, jugozahodno od Ljubljane, pokriva dokaj dobra tla, primerna tudi za travniško rabo. Ker pa se dolgi in ozki pasovi gozda menjavajo s travniki, je gozdni rob izredno dolg in ima zato veliko ekološko vrednost. Travnike, na katerih se pojavlja strupena močvirska preslica, sem uvrstila v četrto kategorijo. Seno je mogoče uporabiti le za prehrano konj in za steljo, če pa presli-čno krmo pokladajo govedu, lahko celo pogine (Herman, 1964). Območja, ki so bila predlagana v zaščito kot naravna dediščina, so predvsem botanično in ekološko zanimiva in so za njive neprimerna. Botanični rezervat Mareke pri Igu je iz kmetijskih površin v celoti izločen, saj poseganje vanj ne bo dovoljeno (Oman-Vrhunc, 1981). Ostala območja varovanja so bila uvrščena v četrto kategorijo primernosti za travnike, ker je tod proizvodnja lahko le ekstenzivna. Tudi v ožjem in najožjem varstvenem pasu rezervatov črpališč pitne vode je uporaba gnojil in zaščitnih sredstev omejena, s tem pa pridelek manjši. Zemljišča so bila zato uvrščena za kategorijo niže. Čeprav višina talne vode na Ljubljanskem barju močno vpliva na primernost za kmetijstvo, podatki o njej niso zbrani in jih zato nisem mogla upoštevati. Odnos med kmetijstvom in drugimi uporabniki barjanskega prostora Poselitev. Stanovanjska gradnja se je širila v dveh smereh, in sicer v okviru zazidljivih površin, določenih s planskimi akti ter stihijsko kot črna gradnja. Nedovoljena gradnja je razpršena in razbija kmetijske površine. Medtem ko je taka pozidava severnega in osrednjega dela Barja (Rakova jelša, Ižanska cesta) potekala na zemljiščih, ki so manj primerna za obdelavo, pa se je na obrobju kotline širila praviloma na dobrih kmetijskih tleh (na primer ob vaseh na Iškem vršaju). Sprejeti urbanistični dokumenti določajo največje stanovanjske in industrijske površine na Rudniku. do južne obvoznice. Ti otoki so že sedaj močno pozidani, vmes pa so slabša kmetijska zemljišča, ki sem jih uvrstila v tretjo kategorijo primernosti za njive in četrto za travnike. Ker pa je nanje navezanih nekaj zaščitenih kmetij, bo zanje treba poiskati nadomestno zemljo. Infrastruktura. Najbolj obsežna zemljišča obsegata avtocesta Ljubljana-Vrhnika in južna obvoznica. Ležita na kmetijsko sicer manj primernih tleh, ki pa so varna pred poplavami, in je bilo zato tu precej njiv. Cesti sta otežili tudi dostop do kmetijskih zemljišč. Športno letališče južno od Črne vasi bo zasedlo 22 ha tal, ki so primerna le za slabe travnike. Tudi izravnalni bazen predvidene hidrocentrale Verd pri Bistri bi kmetijstvu odvzel le 60 ha šotnih prsti, zmanjšala pa bi se nevarnost poplav na celotnem Barju. Ker pa bi zajezitve na Cerkniškem in Planinskem polju pomenile delno uničenje teh kraških pojavov, je gradnja hidrocentrale sporna. Odlagališče odpadkov se bo kmalu začelo širiti na novem kompleksu zemljišč, ki so sedaj kmetijsko ekstenzivno izkoriščena ali pa že v zaraščanju. Kakšna bo bodoča raba do deset metrov visokega umetnega osamelca, ko se bo zemljišče čez leta umirilo, še ni znano, navajajo pa možnost poselitve, kmetijske rabe ali pogozditve. Kamnolomi in glinokopi so na obrobju Ljubljanskega barja, na osamelcih in v bližini Ljubljane in Vrhnike. Večina glinokopov je opuščenih, aktiven je še eden na Vrhniki, ki se razprostira na tleh, primernih za slabše travnike. V nasprotju z Ljubljanskim poljem izkoriščanje mineralnih surovin torej ne odvzema kvalitetnih kmetijskih zemljišč. Vodno gospodarstvo. Rezervat vodarne Brest zavzema več kot polovico Iškega vršaja, kjer je najboljša prst na Ljubljanskem barju, medtem ko borovniški in želimeljski rezervat ležita na slabih tleh. Z močnejšim črpanjem vode bi se verjetno znižala gladina talne vode in bi se morda nekatera zemljišča osušila ter tako postala bolj primerna za kmetijstvo (Geologija 1979). Po drugi strani pa bi se tla zato močneje posedala in bi bile poplave tako morda obsežnejše. Varovanje naravne in kulturne dediščine. Ohranjanje današnje agrarne izrabe je s stališča varstva naravne dediščine celo zaželjeno. Konflikte pa bi lahko pričakovali le ob obsežnejših melioracijskih posegih. Ob spremenjenih vodnih razmerah bi se ekološki pogoji v rezervatih tako spremenili, da bi tipično barjansko rastje izumrlo. Večja osuševanja bi terjala tudi odstranitev tipičnega pokrajinskega elementa: živic ob jarkih, saj ovirajo njihovo čiščenje ter zmanjšujejo uporabne površine. Gozdarstvo. Ker gozdovi na Ljubljanskem barju pokrivajo komaj 3%, od tega sta le dve petini na ravnini (Gozdarski prispevek ..., 1979), ter so razdrobljeni, je bolj kot gospodarska pomembna njihova ekološka funkcija. Drevesni nasadi zavzemajo 1% površine Barja. Nastali so na zemljiščih družbenega sektorja, predvsem tam, kjer kmetijstvo ni bilo uspešno. V nasadih topola pri Vnanjih Goricah je dohodek od lesa tolikšen, kot če bi vsa leta pridelovali po 50 q/ha pšenice (Šeruga, 1983). Najbolj obilna letina na Iškem vršaju pa doseže le dobrih 40 q/ha. Čeprav nasadi na nekdanjih kmetijskih površinah med barjanskimi kmeti povzročajo hudo kri, se zdijo v sedanjih razmerah najbolj smiselna rešitev. Vseh svojih površin družbeni sektor ne more obdelati, in gotovo je pametneje, da jih urede v nasade, kot pa, da bi jih prepustili zaraščanju. Sklep Kot prednostna kmetijska območja lahko označimo najkvalitetnejše njivske in travniške površine. Najboljše njivske površine so omejene na obrobje Ljubljanskega barja: Iški vršaj ter manjši površini južno od ljubljanskega odlagališča odpadkov in pri Janezovi vasi na Vrhniki. Tu so zemljišča primerna za vse kulture, pa tudi za uporabo obdelovalnih strojev ni ovir. Pozidava teh zemljišč nikakor ni dopustna. Njivsko-travniški svet obdaja osamelce, južno obrobje kotline in pas na levem bre- LJUBLJANSKO BARJE c:::: kmetijske površine ■■ poselitev IN infrastruktura □ 1 GOZD frrmm predvdeni posegi Pffiffl konflikt s kmetijstvom 2 km Slika 2: Predvideni posegi in konflikti s kmetijstvom na Ljubljanskem barju gu Ljubljanice. Poplav tu sicer ni, a so ponekod potrebna osuševanja. Najkvalitetnejši travniki se raztezajo v širokem pasu na severozahodnem delu Barja od Ljubljanice pa vse do Lukovice. Manjše območje je severno od osamelca Kostanjevica, pri Verdu ter med Lavrico in Škofljico. Dajejo dobro seno, če pa bi hoteli ta zemljišča usposobiti za njive, bi bile potrebne melioracije. Na sliki 2 so prikazani predvideni posegi v kmetijska zemljišča in označene konfliktne lokacije. Taki sta coni širitve Iga in Brezovice, ki posegata na kvalitetne kmetijske površine. Vprašljiv je tudi nasad topolov blizu Vnanjih Goric. Tu bi bilo pred ponovno obnovo plantaže potrebno pretehtati, ali je že možna vrnitev v kmetijske površine. Industrijska cona na Rudniku je prikazana kot konfliktna, ker je zaradi zaščitenih kmetij tu potrebno najti nadomestna zemljišča, ne pa zaradi kvalitete tal. Na Ljubljanskem barju so najkvalitetnejša zemljišča torej v glavnem varna pred urbanizacijo. Spoznanja, ki so se nabrala ob izdelavi diplomske naloge, se deloma razhajajo z izhodišči za razvoj Ljubljanskega barja, kot jih podaja osnutek projekta »Ljubljana 2000« (1982). Ta urbanistični načrt označuje Ljubljansko barje kot »značilno barje velike prostorske razsežnosti«, ki da se je ohranilo kot »izrazito naraven prostor«. Ker naj bi postajala kmetijska izraba ponekod manj aktualna, je računati z vračanjem večjih območij v bolj prvobitno, naravno stanje. S tem naj bi Barje pridobilo v svoji funkciji kot poglavitno naravno območje v ljubljanskem prostoru. Povečalo bi tudi njegovo ekološko vrednost. Projekt tako poudarja njegovo izravnalno funkcijo v razmerju do intenzivne poselitve na severu. Dejansko pa je pravega »barja« kot specifičnega ekotopa zelo malo; je le še na osamelcu Kostanjevici. Ostalo Ljubljansko barje je močno antropogeno preoblikovano; »naravni prostor« se je torej ohranil le v drobcih. Nadalje postavlja projekt v razvoju kmetijstva le dve možnosti — intenzivna proizvodnja ter vračanje v naravno stanje. Stritar (1982) pa opozarja, da »barjanski prostor s svojo obsežnostjo omogoča sicer ekstenzivno pridelovanje, ki je, če izkoristimo vse potenciale, zelo rentabilno«. In končno, vračanje v naravno stanje sedaj ne bi več pomenilo oživitev »barja«, temveč zaraščanje s črno jelšo in podobnimi drevesnimi vrstami. Literatura in viri Bricelj, M., 1983, Degradacija okolja na primeru industrije usnja Vrhnika, diplomsko delo. Oddelek za geografijo, Ljubljana. Č e r n e, F., 1979, Regionalni razvoj severnega dela otoka Krka s posebnim ozirom na kmetijstvo, turizem in industrijo, FF, diplomska naloga, Ljubljana. Geologija Ljubljanskega barja, 1979, Geološki zavod, tipkopis, Ljubljana. Gozdarski prispevek k urejanju Ljubljanskega barja, 1979, 1. faza, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri BTF, tipkopis, Ljubljana. G r i m š i č a r, A., Ocepek, V., 1967, Vrtini BV-1 in BV-2 na Ljubljanskem barju, Geologija 10, Ljubljana. Herman, V., 1964. Ali bo mogoče na Ljubljanskem barju kdaj uničiti strupeno močvirsko preslico. Soc. kmet. in gozd., 1964/1, Ljubljana. K o 1 b e z e n, M., 1980, Hidrografske značilnosti poplav na Ljubljanskem barju, SAZU, tipkopis, Ljubljana. Lah, A., 1965, Problemi urejanja in gospodarskega izkoriščanja Ljubljanskega barja v obdobju 1945 — 61, SAZU, Ljubljana. »Ljubljana 2000«, 1982, — Urbanistični načrt Ljubljane, delovni osnutek, Ljubljana. M a r u š i č, I., 1983, Poti k razreševanju kompleksnosti krajinskega prostora in njegovem vrednotenju in načrtovanju. Zbornik BTF, Supl. 7, Ljubljana. M e 1 i k, A., 1946, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem, Ljubljana. Navodilo o strokovnih merilih za določitev zemljišč v kategorije. Uradni list SRS 45/82 Oman, J., Vrhunc, P., 1981, Naravna in kulturna dediščina na Ljubljanskem barju, Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo, tipkopis, Ljubljana. Orožen-Adamič, M., 1982, Geografija poplavnih področij na Slovenskem — prebivalstvo, poselitev in promet na Ljubljanskem barju, SAZU, tipkopis, Ljubljana. Plut, D., 1977, Koprsko primorje in njegova valorizacija za kmetijstvo in turizem, FF, magistrska naloga, Ljubljana. R a v n i k a r, E. et al., 1976, Ljubljansko barje kot razvojno področje bodoče Ljubljane, raziskovalna naloga, Ljubljana. Regionalni prostorski plan — zasnova uporabe prostora, kmetijstvo, Ljubljana, 1975 S t e i n i t z, C., 1972, Vpliv meddržavne avtoceste na okolje: računalniška analiza za izbiro trase, Krajinsko planiranje 5, Ljubljana. Stritar, A., 1982., Aktualna problematika prostorske in hidrotehnične ureditve Ljubljanskega barja, Posvet o barju, Ljübljana. Šeruga, J., 1983, Ljubljanske mlekarne, ustni vir. Šifre r. M., 1979, Geografija poplavnih področij na Slovenskem. Geografija poplavnega sveta na Ljubljanskem barju, naravno geografske osnove, SAZU, tipkopis, Ljubljana. Ureditev Ljubljanskega barja — kmetijstvo, 1. faza, 1979, BTF, tipkopis, Ljubljana. Vodnogospodarska ureditev Ljubljanskega barja, 1979, Prikaz današnjega stanja in možnosti ureditve, Vodnogospodarski inštitut, tipkopis, Ljubljana. LJUBLJANSKO BARJE — ITS PHYSICAL POTENTIAL FOR AGRICULTURE Breda Ogorelec (Summary) In Slovenia, various methods of defining the physical potential for agriculture are used. Some of them are generally applied, others are adapted to individual characteristics of a certain region. Among the latter is the method described in the paper. Ljubljansko barje, a plain covering 16 000 ha, lying in a humid climate and having a poor drainage, is a former lake that later turned into a swamp. During last few centuries, with help of hydromeliorations, it has changed into pastures, meadows and fields. Because of rpore or less regular floods and high watertable, hydromorphic soils prevail. In the process of defining the physical potential for agriculture the following factors were used: soil types, occurence of floods, built-up areas, woods, water-reserves, botanical reserves, Equisetum palustre. Some of the factors have excluded areas from further evaluation, others imposed certain limitations. The final result was a map (scale 1 : 25 000) showing categories of potentialities for fields, meadows, or both, ranging from I to IV. High quality farming areas are limited to the edge of the Ljubljansko barje and they should be excluded from further urbanisation. Finally, the relationship between agriculture and other users of space was described, showing that conflicts are scarce. Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) RAZGLEDI UDK 910.1 = 863 UDC 910.1 = 20 »BEHAVIOURAL GEOGRAPHY« Igor Vrišer* V šestdesetih letih se je v angloameriški geografiji pojavila nova raziskovalna smer »behaviouralgeography °«, ki skuša na nov, poseben način razložiti zapletene odnose med človekom in okoljem. »Behaviourizem« je izšel iz psihologije, vendar se je postopoma uveljavil tudi v drugih družbenih vedah, zlasti tistih, ki so preučevale vplive okolja na družbo in obratno. Po svojem značaju naj bi bila ta smer predvsem poseben vidik ali pristop, v veliko manjši meri pa bi ji bilo mogoče pripisati namen raziskati določeno posebno stvarnost.1 V svojem duhovitem pregledu povojnega razvoja družbene geografije v anglo-ameriških deželah pravi R. J. Johnston2, da se je »behavioural geography« razvila kot odgovor oziroma odpor na pretirano poenostavljene in mehanične razlage odnosov med človekom in okoljem, ki so dotlej prevladovala v anglosaški »human geography« (družbena, socialna geografija), in ki so s pogostim kopičenjem podatkov, opisovanjem, neopredeljenostjo in navidezno eksaktnostjo nosile izrazit pečat pozitivizma. K tej nazorski preusmeritvi so veliko pripomogli še nekateri drugi razlogi: razočaranje nad neučinkovitostjo kvantifikacijskih metod v geografiji, preveč toga in okostenela uporaba geografskih modelov ter zavračanje dotlej prevladujoče idealizirane predstave o človeškem delovanju kot strogo racionalnem in gospodarnem. (Naj opozorimo, da je podoben »kult o umnem družbenem delovanju« vladal tudi v socialističnih deželah). Določen vpliv na ta preobrat so imele tudi zunanje okoliščine. Spomnimo se, da seje v šestdesetih letih človeštvo zavedlo strahovitih posledic, ki jih je prinašala hitra rast gospodarstva in potrošnje v naravnem okolju. Takrat so se tudi začela kazati prva znamenja usihanja povojne prosperitete in, kot znano, so ZDA zašle z vietnamsko vojno v težko duhovno krizo3. Značilno za behaviouriste je bilo, da so opustili številne doslej prevladujoče nazore ter zavrgli nekatera temeljna spoznanja o družbenih in drugih spodbudah človeškega in družbenega delovanja. Na ljudi so gledali predvsem kot na »misleča« bitja: njihovo ravnanje naj bi bilo odvisno od mentalnih spoznavnih procesov (cognition)4. Zato so * Dr., redni univ. prof.. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, Yu * Behaviour = vedenje, obnašanje, geografija vedenja; nemško: Verhaltensorientierte Geographie jih zanimala pota, po katerih se ustvarjajo vsakokratni odnosi ljudi do fizičnega in družbenega okolja, kot tudi faktorji, ki vplivajo na medsebojne zveze oziroma na zveze med človeško mislijo in akcijo v prostoru. Poudarjali so, da niso vse zveze posledica premisleka in ovrednotenja ob dani opciji. Nemalokrat naj bi bile odločitve odvisne od različnih spodbud (stimulov), ki so izhajale iz okolja. Pahljača teh spodbud naj bi se razprostirala od podzavestnih impulzov do osebno nadziranega premisleka. Človeško oziroma družbeno vedenje naj bi bilo potemtakem po eni strani odvisno od zunanjih, fizičnih ali družbenih impulzov, po drugi pa od volje, počutja ali predstav vsakega človeka posebej. Vsota reakcij posameznika oziroma neke skupine, med nje sodijo tudi nezavestne ali celo brezciljne reakcije, bi ustvarjala pojem »vedenja« ali »behaviour«5 in bi imela določen pomen v družbenem razvoju oziroma pri oblikovanju družbene sestave in delovanja. Po predstavah »beliaviouristov« bi odnose med ljudmi in okoljem lahko razčlenili na tri temeljne postavke: okolje —- —-------------— ■ -» predstave — —» vedenje J_________________________________________image_______________________________behaviour Okolje pomeni stvaren svet fizičnih in družbenih pojavov. Ta svet vzbuja preko človeških čutil vrsto vtisov, predstav ali podob (image), ki so bolj ali manj blizu resničnosti in so pod vplivom pridobljenih izkušenj, že ustvarjenih ali priučenih predstav ali prevzetih vrednostnih lestvic. Informacije, ki jih dobimo o stvarnem svetu, dožive potemtakem v naši zavesti določeno preoblikovanje in ovrednotenje, ki je podlaga za njihovo uvrstitev v določen »image«. Izzovejo tudi morebitno odločitev o našem odgovoru ali odzivu nanje. Reagiranje je lahko ali enkratno ali večkratno oziroma gre za daljše delovanje ali za ponavljajočo se dejavnost. V nekaterih primerih se pokaže potreba po dodatnih informacijah in do človekovega reagiranja pride kasneje ali pa sploh ne. V procesu zaznavanja mnogo informacij zavržemo kot nepomembnih. Na veliko pomembnih informacij sploh ne reagiramo. Med informacijami je le malo takšnih, ki izzovejo prostorsko reakcijo posameznika oziroma družbene skupine. Behaviouristi dele ves ta proces zaznavanja, odločanja in reagiranja na več stopenj6: 1. perception — zaznavanje, občutenje; 2. evaluation — ovrednotenje; 3. decision — odločanje o morebitni akciji; 4. search — iskanje dodatnih informacij; 5. behaviour in space — prostorsko vedenje ali reagiranje V grafični obliki bi bila ponazoritev tega dogajanja naslednja: Stvarnost---------*■ Informacije --------*- Čutila ------ Percepcija in selekcija informacij ------------- -------- Dodatne informacije Vedenje (search) -------------- Odločitev Behaviour —t Dejavnost ^--------------------- (decision) (in space) Vrednostni sistem (evaluacija) t Predstava Image V zgornjem smislu je zasnovano tudi torišče »behavioural geography«, ki ga po G o 1 d u lahko povzamemo v naslednjih štirih točkah7: 1. Spoznavnost okolja, ki vpliva na reagiranje ljudi, se lahko znatno razlikuje od resničnega sveta. Prostor naj bi imel dvojni pomen za ljudi: po eni strani je to stvarni svet ali objektivno okolje, ki ga je mogoče opazovati in meriti z direktnimi merili, po drugi strani pa naj bi obstajal »behavioural environment« (vedenjsko okolje), to je svet duha ali naših predstav, ki ga lahko opazujemo in merimo edinole z indirektnimi sredstvi. V odvisnosti od tega, kako se je ta drugi svet oblikoval in s pomočjo kakšne selekcije predstav je nastal, je tudi človeško odločanje in ukrepanje. 2. Vsak individuum se odziva (reagira) na fizično in socialno okolje. Sprva so se geografske raziskave osredotočile na odnos do fizičnega okolja, šele pozneje so se razširile na družbeno okolje, v katerem je posameznik živel. Behaviouristi menijo, da akcija slehernika vpliva na okolje ne glede na to, kako močan ali šibak je njegov vpliv. Povzročene spremembe v okolju nujno izzovejo nove akcije pri povzročiteljih in drugih ljudeh. Tako nastali »behaviour« ni le zgolj proizvod verige dogodkov, ampak tudi začetek novih posledic (sekvenc). 3. V razliko od socialne geografije (v ožjem pomenu besede) posveča »behavioural geography« več pozornosti posamezniku in ni več osredotočena na določeno socialno skupino. Ob tem pa obstaja dokajšnja nevarnost, da zaidemo v »psihologizem«, idejni nazor, ki razlaga socialno dogajanje z mentalnimi značilnostmi poedinca. »Behavioural geography« bi zategadelj morali razumeti kot eno od številnih možnih razlag stalno se spreminjajočih odnosov med človekom in okoljem. Bila naj bi dopolnilo in ne tekmica drugim pristopom v socialni, kulturni in politični geografiji. Kljub številnim slabostim in nedodelanosti vnaša v geografijo nova spoznanja, metode ali koncepte, ki so v določenih pogledih popolnejši od dosedanjih. 4. Ena od prednosti »behavioural geography« je multidisciplinarni pristop. Veliko njenih misli je prevzetih iz psihologije, sociologije, antropologije, etnologije, arhitekture in urbanizma. Vse te ideje niso sprejemljive ali so celo v nasprotju s hotenji geografije in jih zato ni mogoče enostavno vnašati v geografski kontekst, vendar so po drugi strani mnoge obogatile geografsko pojmovanje in razlago. »Behavioural geography« je še v razvoju. Oblikovali sojo raziskovalci in ni plod miselne sofistike, kot so pogosto različne strokovne ideje in ideologije. »Behavioural geography« je doživela najmočnejši vzpon v ZDA. Na njen razvoj je sprva močno vplivala »enviromental psychology« (psihologija okolja), ki je razlagala človeško osebnost in aktivnost kot učinek prirodnega in družbenega okolja. Razen tega so se pri njenem formiranju uveljavile tudi teorije nekaterih geografov, med njimi zlasti C. S a u e r-ja, J. K. W r i g h t-a in W. K i r k-a8. Upoštevati pa je tudi treba, da je ameriška družbena geografija vedno močno temeljila na environmentalizmu (smer, ki je zagovarjala močan vpliv naravnega okolja na družbo in njeno delovanje) in probabi-lizmu (smer, ki je poudarjala verjeten družbeni razvoj na osnovi danih naravnih razmer) in da je le v manjši meri ali pa sploh ni sprejela idej posibilizma in marksistično naravnane geografije. Zaradi tega je bila pot k »behaviouralgeography« veliko lažja in razumljivejša. C. S a u e r je obnovil in razširil svoječasne zamisli o kulturni geografiji. Zavzel se je za upoštevanje kulture kot agensa pri preoblikovanju naravnega okolja v kulturno pokrajino v naslednjem smislu: Faktor Medij Forme Rezultat Kultura čas Naravna pokrajina Prebivalstvo ► Kulturna Proizvodnja pokrajina Stanovanja Komunikacije Sauerjevo pojmovanje kulture kot celovitega družbenega okolja, ki vsebuje določene vrednote in predstave, nastale ob boju z naravnim okoljem, se v marsičem približuje behaviourističnim pojmovanjem9. J. K. W r i g h t, utemeljitelj takoimenovane »geosophye«, je sodil, da je treba obravnavati individualni človeški duh kot posebno kategorijo poleg socialnih, kulturnih ali poklicnih skupin, ki vse imajo določen vpliv na delovanje družbe v prostoru10. Historični geograf W. Kirk je preučeval tradicionalno temo, kako seje človeška družba v teku razvoja prilagajala naravnemu okolju. Menil je, da je družbeni odziv močno odvisen od vsakokratne percepcije (dojemanja) okolja in je zaradi tega pogostoma daleč od realnosti. Vedno pa je bil močno pod vplivom družbene kulture. Upoštevajoč nekatere sociološke poglede je K i r k v svojih naziranjih skušal povezati objektivnost okolja in » Gestah psychology« družbe. Drugače povedano: v teh preučitvah bi morali razlikovati stvarno (objektivno) okolje od družbenih predstav psihofizičnega značaja (Gestalten), ki učinkujejo na družbeno vedenje (behaviour) in reagiranje11. Še eno ime je treba omeniti v zvezi z razvojem »behavioural geography«: G. White. Preučeval je poplave v ZDA in ob tem prišel do presenetljivega zaključka, da ljudje na ozemljih, ki so pogosto izpostavljena poplavam, kljub stalni nevarnosti svojih domov ne zapustijo, ampak iz čustvene navezanosti bivajo tam še dalje. Iz njegovih in Kate s-ovih raziskovanj obalnih viharjev je bilo razvidno, da ljudje še zdaleč ne ravnajo tako umno, temveč je njihovo odločanje odvisno še od drugih, pogostoma neracionalnih sklepov12. Po 1. 1970 se je »behavioural geography« precej razširila. V podporo soji bile nekatere druge znanstvene smeri, ki so se razvile ta čas: zlasti o širjenju inovacij (H ä-g e r s t r a n d) ali uporaba teorije iger in stohastičnih metod v geografiji (Pred). Pomemben napredek k njenem razvoju je doprinesel J. W o I p e r t, ki je na primeru švedskih kmetij in tamkajšnjih migracij ovrgel mnenje o tem, da ljudje ravnajo v skladu z ekonomsko optimalnimi rešitvami. Študija je pokazala, da se ljudje zadovoljujejo tudi z drugačnimi rešitvami, skromnejšimi in manj racionalnimi, ki jih je poimenoval »satis-facing behaviour« (vedenje, ki se ravna po osebnem zadovoljstvu)12. Zelo močan vpliv na behaviouristične geografske raziskave so imela dela arhitekta K. L y n c h a13, ki je s pomočjo obsežnih anket, intervjujev in skic preučil ljudsko mnenje o urbanističnih in oblikovalskih dominantah, ki dajejo mestom značilno podobo, pomagajo ljudem pri orientaciji oziroma ustvarjajo upadljive vizuelne kontraste. Pri teh preučitvah (na primeru Bostona) se je pokazalo, da imajo homogene socialne skupine relativno identične predstave o konfiguraciji posameznih znanih pokrajin, o mestnem image-u ipd. Te in podobne raziskave so potrdile mnenje, da ima vsak človek individualno prostorsko predstavo in shemo, ki v določeni meri odstopa od realnosti, 'oziroma so v njej določeni objekti bolj poudarjeni od drugih. To bi potrjevalo tezo o različnem spoznavanju in vedenju v prostoru, torej o razlikah v »behaviour in space« (vedenju v prostoru). Posebno smer v raziskovanjih »behaviouralgeography« so tvorile mentalne karte (mental maps). Z njimi so skušali ugotoviti, kako ljudje ocenjujejo posamezne mestne predele, pokrajine ali druge lokacije. Primer takšne preučitve atraktivnosti angleških pokrajin je pokazal, da prebivalci, razen domačega kraja, najbolj cenijo obrežje južne Anglije14. Kasneje so se geografom pri teh preučitvah pridružili tudi psihologi, ki so začeli kazati več interesa za odnose ljudi do širšega okolja. V sedemdesetih letih se je razvila še ena smer v teh preučevanjih: »time-space geography« (geografija časa in prostora). Izšla jeizHägerstrandovih raziskovanj prostorskih difuzijskih gibanj. Temeljna misel je bila, da sta pot in čas sestavini vsake dejavnosti, oziroma, da sta pogosta ovira pri človekovem delovanju (npr. nujnost počitka, premagovanje prometnega upora po C. M a 1 o v r h u). Rezultat teh raziskav je bil tako imenovani »časovno-prostorski grafikon«, ki členi človekov vsakodnevni čas in opravljeno pot in kaže, kako omejene so dejanske prostorske možnosti posameznika pri vsakdanjem gibanju15. Sicer pa novejše analize s področja »time-geography« skušajo na podoben način, kot jeT aylorjev princip delitve delovnih operacij in časa pri proizvodnem delu v ekonomiji, razdeliti človekovo (ali družbeno) delo in prosti čas v posamezne enote glede na čas in prostor ter na osnovi tega izdelati modele družbenega življenja16. Modeli naj bi pomagali izboljšati življenjsko okolje ter ga humanizirati. Se najbolj se je »behavioural geography« uveljavila v socialni geografiji v ožjem pomenu besede in še posebej v mestnih geografijah. V določenem smislu so bili njeni prispevki nadaljevanje socialnogeografskih urbanih raziskav iz šestdesetih in začetka sedemdesetih let chicaške in miinchenske šole. Sedaj se je težišče raziskav premaknilo od preučevanja socialnih skupin k posamezniku in možnostim, ki so mu na razpolago. Preučevali so npr. migracijske premike in spodbude zanje, preseljevanje v določene mestne četrti ali izbor lokacije za industrijsko podjetje. Navajamo primer takšnega modela17: I. faza: Odločitev o iskanju novega stanovanja II. faza: Odločitev o preselitvi Na osnovi oglasov prosta stanovanj Notranje spodbude: potrebe gospodinjstva in pričakovanja od novega stanovanja T Zunanje spodbude: značilnosti okolja na dani lokaciji, sosedstvo, bivališče, relativni položaj v mestu ______________I da Opremljenost s servisnimi dejavnostmi na sedanji lokaciji Tehtanje med možnostjo bivanja na sedanji lokaciji in preselitvijo ______________I_________ Odločitev: poiskati drugo stanovanje i Opredelitev zahtev in pričakovanj o novem stanovanju t Zbiranje informacij o prostih stanovanjih * Odločitev: ostati v sedanjem stanovanju Preučevanje in ogled stanovanj Primerjava dejanskih razmer s pričakovanimi lastnostmi stanovanja Opremljenost z javnimi . servisi slaba, revizija pričakovanj 4 Opremljenost z javnimi servisi dobra — L-*- Odločitev o preselitvi v novo stanovanje Model procesa odločanja o izboru novega stanovanja Iz vsega tega lahko razberemo, da je »behavioural geography« še daleč od tega, da bi dobila bolj trdno in sistematičnejšo podobo. Je po svojem značaju neopozitivisti-čna, kar kaže na pomanjkljivo znanje in dokazno gradivo. Docela neutrjeni so pojmi in terminologija in tudi vsebina je še povsem neintegrirana. Odprto je vprašanje, kako jo vključiti v obči geografski nazor. Njen glavni uspeh je, daje opozorila na določeno vlogo duševnih procesov pri oblikovanju odnosa družbe do naravnega in življenjskega okolja ter da je omajala nekatere preveč shematične in idealizirane predstave, npr. o »homo economicus-u«18. Ob vsem tem pa je ostalo nerazčiščeno vprašanje, ali je to še sploh geografija, saj jo s tradicionalnim geografskim objektom preučevanja, geografsko metodo in vsebino ter geografsko naravnanostjo druži pravzaprav edino pojem prostora in družbene dejavnosti v prostoru, kar pa še zdaleč ni zgolj geografski pojem in smisel geografije. Za marksistično naravnano geografijo, ki gradi svoja spoznanja o družbenem razvoju in delovanju na docela drugačnih temeljih in zakonih, pa se postavlja še posebej vprašanje, ali naj to novost zavrne kot nerelevantno za družbeni razvoj in geografijo, oziroma jo smatra za miselno spekulacijo, ali pa jo, nasprotno, skuša integrirati v svoj nazorski sistem, vendar na drugačen način, kot je to potekalo doslej. Bibliografija 1. G o 1 d, J. R., 1980, An Introduction to Behavioural Geography, Oxford, p. 3 2. J o h n s t o n, R. J., 1979: Geography and Geographers, Anglo-American Human Geography since 1945, p. 112—113 3. Johnston, o.e. p. 112—113 4. Gold, o.e., p. 4 5. Hard, G., 1973, Die Geographie, Eine wissenschaftstheoretische Einführung, Berlin, New York 6. D o w n s, R. M., 1970, Geographie Space Perception: Past Approaches and Future Aspects, Progr. in Geogr., Vol 2, p. 65—108 7. Gold, o.e., p. 4—5 8. Gold, o.e., p. 33 9. Gold, o.e., p. 34 10. G o 1 d, o.e., p. 35 11. Gold, o.e., p. 36 12. J o h n s t o n, o.e., 113—114 13. L y n c h, K., 1960, The Image of the City, Cambridge, Mass. V slovenskem prevodu »Podoba mesta«. 14. Johnston, o.e., p. 118—119 15. Johnston, o.e., p. 120 16. Beck, G., 1981, Darstellung und Kritik des Verhaltens- und entscheidungstheoretischen Ansatzes in der Geographie, Theorie und Quantitative Methodik in der Geographie, ETH, Zürich, p. 119—140 17. G o 1 d, o.e., p. 180, po študiji Brown and Moore, 1971, The Intraurban Migration Process: A Perspective, Geografiska Annaler, Series B, vol. 52 B, No. 1. Stockholm 18. W i e s s n e r, R., 1978, Verhaltensorientierte Geographie, Geographische Rundschau, 11—78, p. 420—426 »BEHAVIOURAL GEOGRAPHY« Igor Vrišer (Summary) The paper comments on the origin, evolution and trends of a new geographical ideological direction, called »behavioural geography«. It took form in the sixties in the USA and later extended to Western Europe. The great value is manifested in the studies of urban and economic geography and in the »time-space geography«. Its formation is not in accord with postulates of contemporary geography and the open question is the relation of Marxian oriented geography to its starting points and tendencies. Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) PRIZADEVANJA ZA ČISTO NOTRANJSKO REKO France Habe* Ko sta se pred nekako 20 leti naselili v Ilirski Bistrici tovarna lesonitnih plošč Lesonit in Tovarna organskih kislin (TOK), je začela Notranjska Reka (Reka) umirati. Tema dvema onesnaževalcema so se od takrat dalje pridružili še Avtopodjetje Transport, Komunalno gradbeno podjetje in Hmezad Kmetijstvo. Tako je od Ilirske Bistrice dalje postajalo življenje ob reki neznosno. K onesnaževanju v širšem prostoru matičnega krasa pa prispevajo tudi številni najraznovrstnejši odpadki, ki jih ljudje odmetavajo v jame in se podzemno vsa ta nesnaga odceja v Reko. Kot je znano, povzroča ta smrad, združen z ogromnimi rjavimi penami, skoraj nemogoč obisk v Škocjanskih jamah. Vemo, da dobiva zato problem mednarodni značaj, saj seje naša država po osimskem sporazumu zavezala sanirati Reko, ker zajemajo te vode v devinskih virih za pitje. Problem sanacije voda Reke so poskusili reševati po upravno-politični liniji, po liniji Zveze društev za varstvo okolja Slovenije in po jamarski liniji. Tako je prišlo leta 1976 do sklenitve družbenega dogovora o izvajanju ukrepov za sanacijo Reke. Dogovor so poleg IS skupščine SR Slovenije podpisali še: Območna vodna skupnost Primorske, Zveza vodnih skupnosti Slovenije, skupščina občine Ilirske Bistrice in vse delovne organizacije v Ilirski občini, ki znatneje onesnažujejo Reko, predvsem Lesonit, Tovarna organskih kislin, Transport Ilirska Bistrica, Komunalno gradbeno podjetje in Hmezad — TOZD Kmetijstvo. Ustanovljena je bila tudi temeljna vodna skupnost Ilirska Bistrica, ki naj bi prevzela funkcijo nadzora nad izvajanjem dogovora. Družbeni dogovor pa je ostal le na papirju. Stanje na vodah Reke je ostalo še dalje tako, kot pred desetimi leti. Tako stanje je vzpodbudilo Zvezo društev za varstvo okolja Slovenije, da je vložila 1981. leta na Javno tožilstvo SRS prijavo zaradi onesnaževanja Reke in uničevanja človekovega življenjskega okolja. Tudi ta poteza ni rodila uspeha: Javno tožilstvo je napotilo Zvezo društev za varstvo okolja na pristojno Temeljno javno tožilstvo v Kopru. Voda pa je tekla še vedno kot kalni odvodni kanal. Prav zaradi takega obupnega stanja je TOZD Hoteli in gostinstvo Sežana, ki upravlja Škocjanske jame v povezavi s Komisijo za zaščito krasa pri Mednarodni spele-ološki uniji, ob praznovanju 160-letnice turističnih Škocjanskih jam, pripravila simpo- * Dr., višji znanstv. sodelav., Vojkova 2, 66230 Postojna, YU zij pod geslom »Zaščita krasa« v času od 7. do 9. oktobra 1982. Ob udeležbi speleologov in turističnih delavcev iz številnih evropskih dežel je bil na simpoziju dan poseben poudarek problemu sanacije Reke in s tem tudi Škocjanskih jam. Ob tej priliki je bilo poudarjeno, da mora preje priti do sanacije Reke, preden bi lahko sprožili postopek za sprejem Škocjanskih jam v seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCO. Problem sanacije Reke je postal ob vedno večjem protestu prebivalcev Vremske doline in vse slovenske javnosti političen. To je dalo povod, daje sredi 1983. leta prišlo do podpisa drugega družbenega dogovora o sanaciji Reke. Po tem dogovoru naj se poskrbi za obogatitev voda Reke z zgraditvijo akumulacij, za čiščenje odpadnih voda pri onesnaževalcih in za skupno čistilno napravo v Ilirski Bistrici. V dogovoru z Zvezo vodnih skupnosti je Kemijski inštitut Borisa Kidriča v Ljubljani več let spremljal stanje onesnaženosti voda na Reki. Izsledki teh opazovanj so pokazali, da je stanje voda Reke isto kot leta 1972. V sklepih sestanka oktobra 1983, na katerem so sodelovali tako onesnaževalci kot tudi poborniki za sanacijo Reke, je bilo ponovno poudarjeno, da mora Lesonit čimprej uvesti samo suhi postopek za izdelovanje lesonitnih plošč, Tovarna organskih kislin pa mora postati nosilec nalog in investicij za bodoče akcije pri sanaciji voda Reke. Za izvedbo tega programa bi bili v letu 1984 potrebni pilotski poskusi. Po predvidevanjih bo izvedba sanacije trajala najmanj do leta 1986. Po mnenju Kemijskega inštituta Boris Kidrič bi bila investicija cenejša kot pa prestrukturiranje gospodarstva v Ilirski Bistrici. Prav ta sestanek pa je vzpodbudil Izvršni svet občine Ilirska Bistrica, da je 23. 3. 1984 sklical podpisnike drugega družbenega dogovora o sanaciji Reke, zastopnike Komiteja za varstvo okolja SRS, Zveze vodnih skupnosti SRS, Jamarske zveze Slovenije, Zveze društev za varstvo okolja Slovenije, Kraške skupnosti za varstvo okolja in Zveze ribiških družin Slovenije. Na tem sestanku je bilo ugotovljeno, da se je vendar pristopilo k izvajanju sklepov družbenega dogovora. Zastopnik Izvršnega sveta SR Slovenije je poudaril, da Izvršni svet v celoti podpira realizacijo predlaganega programa sanacije Reke. Sprejet je bil dokončni program sanacije voda Reke, ki obsega v I. fazi: pripravo in podpis samoupravnega sporazuma za združevanje finančnih sred- stev za sanacijo razmer na Reki, ukinitev mokrega postopka pri izdelovanju lesonitnih plošč v Lesonitu v letih 1984 do 1986, izgradnjo akumulacije na Klivniku v letih 1984 do 1986, izvedbo poskusov anaerobnega predčiščenja odpadnih voda Tovarne organskih kislin na pilotski napravi v letu 1984/85, II. fazi: izgradnjo naprave za anaerobno predčiščenje vTOKu v letih 1985/86, izgradnjo črpališča in mehaničnega čiščenja za skupno čistilno napravo v letu 1985, potrditev optimalne zasnove skupne čistilne naprave na pilotski napravi v letih 1985/86, izgradnjo skupne čistilne naprave v letih 1986/88. Podpisniki družbenega dogovora se bodo zavzemali za realizacijo celotnega programa sanacije voda Reke v skladu z zastavljenim terminskim planom. Prav tako pa naj se pri nadaljnjih obremenitvah odpadnih voda ugotavlja prisotnost olj in maščob ter se poostri delovanje inšpekcijskih služb. Izvršni svet skupščine občine Ilirska Bistrica se mora maksimalno angažirati za zagotavljanje finančnih sredstev, potrebnih za realiza- cijo programa sanacije. Delovno organizacijo Tovarne organskih kislin pa se še posebej, kot izvajalca poskusov anaerobnega predčiščenja odpadnih voda na pilotski napra- vi zadolžuje, da na podlagi meritev v letu 1984 dimenzionira svojo čistilno napravo in s tem prevzame vso odgovornost za pravilne odločitve pri izbiri tehnologije čiščenja. Obenem s sanacijo voda Reke pa izdeluje TOZD Hoteli in gostinstvo Sežana kot upravljalec Škocjanskih jam načrt za izboljšanje turističnih poti in infrastruktur v tem svetovno znanem jamskem objektu. Računati je, da bodo ti ukrepi zbrisali z zemljevida Slovenije enega najbolj črnih madežev, ki je skoraj četrt stoletja povzročal hudo kri tako prebivalcem Vremske doline kot obiskovalcem Škocjanskih jam. ASPERATIONS FOR PURE WATER OF THE RIVER NOTRANJSKA REKA France Habe (Summary) Notranjska Reka, taking its spring under the mountainous massif of Snežnik, excavated at the end of the blind valley more than 5 km long caves, known by immense underground canyons. Because of the industry in Ilirska Bistrica, founded 20 years ago (Lesonit, Factory of Organic Acids) once clear river became a canal of waste waters, belonging to the lowest, fourth class. Thus the show-caves Škocjanske jame are threatened too. All the sanitation attempts remained without success. In the spring of 1984 on public demand and by government support the agreement about sanitation was accepted. In the first phase up to 1986 the financial means for the sanitation, construction of the accumulation Klivnik and introduction of experimental prepurification of the water are provided. In the second phase up to 1988 all the plants for anaerobic waste water treatment and common waste water purification plant in Ilirska Bistrica have to be installed. Thus at least second class water would flow through Škocjanske jame. Only in this way purified Reka will justify the touristic rearrangements in Škocjanske jame. ' . ■ Geografski vestnik, Ljubljana, LVI (1984) RAZISKOVALNE METODE UDK 910.1 = 863 UDC 910.1 = 20 METODOLOGIJA GEOGRAFSKE RAZČLENITVE OZEMLJA Ivan G a m s * Geografijo zanimajo predvsem pojavi, ki so različno razporejeni po svetu. Ne zanima nas na primer koncentracija kisika v ozračju, ker ne povzroča razlik na zemeljskem površju, pač pa neenake koncentracije zračne vodne pare. Med osnovne naloge sodi torej, da krajevne različke opredelimo in jih ozemeljsko omejimo. Kljub tej pomembnosti pa ne v slovenskem in ne v tujem geografskem slovstvu ni primerno razvita metodologija geografske členitve ozemlja. Ni namen tega članka, da bi podrobneje predstavil metode delitve ozemlja in uporabljeno terminologijo pri različnih avtorjih iz domače in tuje literature in polemiziral z njihovimi stališči. To bi zahtevalo celo knjigo. Naj omenim samo, da v slovenski geografski literaturi najdemo daljša poglavja o regionalizaciji pri Ilešiču (1957—58, 83—99) in pri Vrišerju (1978, 133—154). Le malokdaj dva avtorja uporabljata isto metodologijo in terminologijo pri geografski delitvi ozemlja, predvsem pa so v tem pogledu velike razlike med geografskimi panogami in narodi. Če pa je geografija ena veda, mora imeti tudi enotno terminologijo. Ker je doslej nismo dosegli, moramo o njej vsaj razmišljati. In to je namen tega članka. Kako lahko razlike v gledanju na metodologijo ozemeljske členitve zavirajo sporazumevanje in skupno delo, smo se zadnji čas lahko prepričali pri izdelavi koncepcije za novo geografsko monografijo Slovenije. Poglejmo si najprej, kakšne termine bi potrebovali s stališča teoretske geografije. Ozemeljske enote lahko določujemo na dva načina, glede na podobnost in glede na individualnost. Delitev glede na podobnost imenujemo tudi tipizacijo. Glede na obseg podobnosti bi morali v geografiji ločiti vsaj dve kategoriji tipizacije: a) podobnost glede na poedine pojave, ki sestavljajo predmet geografskih panog (na primer območje pogoste toče, področje malarije, gospodarsko nerazviti predeli), b) podobnost v pogledu kompleksnosti ene geografske panoge oz. pokrajino-tvorne prvine. Te so po tradicionalni shemi geografije relief, klima, vodovje, prst, živi svet, naselja, prebivalstvo, promet, turizem. * Dr„ r. prof. Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze E. Kardelja, Aškerčeva 12,61000 Ljubljana, YU Po stopnji geografske kompleksnosti so lahko tipi zelo različni, skupno pa jim je, da še javljajo na več izoliranih mestih. Določimo jih glede na povprečno stanje v nekem ozemlju ali sveta, ki ga tipiziramo. Govorimo o tipu ravninskega, gričevnatega sveta, o aridnem klimatskem tipu, o tipih naselij, tipih gozdnate, industrijske pokrajine itd. Tipi imajo lahko tudi svojo hierarhijo (tip tržno usmerjenega kmetijstva lahko razpada na podtip mlečne živinoreje, podtip mesne živinoreje, monokultumi tip). Drug način delitve ozemlja je po principu individualnosti. Taki individualizirani deli zemeljskega površja nikjer na svetu nimajo svoje ponovitve in so v tem primeru podobni človekovi osebnosti. To je tudi v duhu slovenskega pravopisa, po katerem se pišejo z veliko začetnico ne samo osebna lastna imena, ampak tudi imena pokrajin in toponimi vobče. Pri geografski delitvi ozemlja je potrebno upoštevati, da se na površju Zemlje pokrajinske prvine bolj ali manj hitro spreminjajo ne le časovno, ampak tudi prostorsko in to v pogledu kvalitete kot tudi kvantitete. Zato že v principu ne more biti večjih povsem homogenih ozemelj. Če izdvajamo geografsko homogena ozemlja, delamo zavestno silo naravi z metodo, ki je plod miselne konstrukcije. To delamo, da bi si olajšali pregled čez krajevne razlike. Na vsaki točki zemeljskega površja se ustvarjajo različni spleti medsebojnega vplivanja pokrajinotvornih prvin (Gams, 1959). Imamo lahko postopno prostorsko spreminjanje teh prvin, in hitrejše preskoke, kjer se nadrejene po-krajino-tvorne prvine v ozkem prehodnem ozemlju spremenijo. To so meje pokrajin oziroma geografsko homogenih ozemelj. Da te meje ne veljajo samo za naravno pokrajino, ampak tudi za človeka, spoznamo že iz naše ljudske govorice. Pozna med drugim Pohorje, Rezijo, Ljubljansko barje in Kras, kjer bivajo Pohorci, Rezijanci, Barjani in Kraševci, ki vsi pomenijo tudi lastnosti prebivalcev. Geografi ugotavljamo geografsko homogena ozemlja tudi drugod po Sloveniji. Po naši metodologiji moramo tako določena geografsko homogena ozemlja pisati v smislu pravil obstoječega pravopisa z veliko začetnico, česar mnogi korektorji težko razumejo. Le avtor zapisa »dinarski kras« bo vedel, ali je mislil pri tem na kraški tip, za katerega so značilne goste vrtače in kraška polja, ali pa ozemlje v Dinaridih. Prvi primer se piše z malo, drugi z veliko začetnico. Podobni primeri so: vzhodna Slovenija in Vzhodna Slovenija, kras— Kras itd. Poglejmo si najprej besede, s katerimi javna raba in naša stroka označuje zemeljske enote. Prostor — v slovenskem jeziku večpomenska beseda. Pogosto se javlja tudi v geografiji, navadno brez definicije. Vrišer (1978, 135) loči ekonomski in geografski prostor. Slednji je »tridimenzionalni prostor, ki je sestavljen iz naravnega okolja z elementi družbenega delovanja ...«. V geografiji sicer ne obravnavamo zemeljskega površja kot same ploskve, temveč tudi prizemno ozračje, in v tem smislu govorimo o geo-sferi kot stiku litološke, zračne in vodne »sfere«, vendar je splošna predstava o prostoru le vezana na »geometrijski prostor«, to je izrazito trodimenzionalno tvorbo, kar pa v geografiji ni v ospredju. Za delitev ozemlja ima zato po mojem beseda omejen pomen, še najbolj za pojem države, katere pravice se raztezajo visoko v ozračje in globoko v tla; predel — ima v javnosti in v geografiji mnogo pomenov. Pomeni lego (severni predeli), del celote (mestni, predmestni predel), tudi tip pokrajine (stepski predel, gorski predel, razviti, nerazviti predeli); svet — mnogostranski pomen; v geografiji se uporablja v smislu območja (njivski, višinski svet), ozemlja vobče (tuji svet), tipa pokrajine (gorski svet, nižinski, alpski, subpanonski svet), Zemlje, vsemirja, itd.; cona je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v bodoče SSKJ) »zaključeno ozemlje zlasti glede na kako dejavnost, namembnost; predel, področje« (industrijska cona, pristaniška cona, obmejna cona); pas — mnogopomenska beseda. V naši stroki često označuje dolgo in ozko ozemlje (pas subpanonskega gričevja). Uporablja se pri višinski členitvi (višinski pasovi, pas hribovskih kmetij, pas rušja), v fizični geografiji v smislu pokrajin (pas tundre, savanski pas), ali območja (pas zahodnih vetrov); področje, območje — navzlic prizadevanjem nekaterih, da bi med njima uvedli pomenski razloček, se v javnosti in v naši stroki obe besedi javljata v istem pomenu. SSKJ pri obeh, kot tudi pri besedi okraj in okoliš, med drugim, pripisuje: ozemlje z določenimi značilnostmi (pri področju navaja SSKJ: alpsko, gozdnato, ledeniško, naftno, prepadno, humidno področje). Tudi v naši geografski literaturi se besedi javljata v smislu prostora, v katerem ima kaj svoj vpliv, moč, kot celota pojavov; provinca — v javni rabi največkrat upravnopolitična enota, v javnosti in v naši stroki tudi v smislu podeželja, v vegetacijski geografiji in klimatologiji v smislu območja; rajon — 4. knjiga SSKJ (pred oddajo v tisk, na vpogled v Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU) ga opredeljuje kot: 1. (manjše) področje, območje (gozdni rajon), 2. upravna enota med NOB. Rajon se pogosto javlja v kmetijstvu (vinogradniški rajon, rajon sivorjave pasme goveda), v geografiji pa največkrat v ekonomski geografiji v smislu proizvodnega rajona. Ilešič (1957—58) uporablja besedo rajonizacija v smislu regionalizacije; pokrajina (po SSKJ tudi pokrajina). Po SSKJ: 1. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost, 2. upravna enota (glavno mesto pokrajine), 3. področje, območje, itd. V slovenski geografski literaturi ima različne pomene, skoraj vedno pa je prisoten fizičnogeografski izgled zemeljskega površja (v smislu fizio-gnomske pokrajine, gl. 11 e š i č, 1979); regija. Geografski slovarji (med tujimi Monkhouse, 1966, Stamp, 1966, od naših Geografija— leksikoni Cankarjeve založbe) jo definirajo kot del ozemlja s specifično geografsko strukturo. V ri šer (1978, 133) jo definira kot »individualno in glede določenih naravnih, gospodarskih in socialnih obeležij organsko povezano prostorsko enoto, ki se razlikuje od sosednjih enot«. Vrišer (1978,138—141) loči fiziognomične ali naravne, tehnične, administrativne, historične in statistične, ekonomske, »homogene« in funkcijske regije. Vkljub determiniranju v geografskih slovarjih oznake regije za ozemlje s specifično regionalno strukturo pa se beseda v geografiji uporablja silno neenako. To je videti tudi iz Wester-mannovega leksikona geografije (1970) in šestjezične Mednarodne geografske terminologije (1980), kjer nastopa v angleški geografski literaturi na primer tudi termin »inovacijska regija«. V slovenski znanosti se javlja regija v različnih pomenih, kar je razvidno deloma tudi iz navedene Vrišerjeve delitve regij. Zaradi mnogopomembnosti zgoraj naštetih imen za ozemeljske enote bomo prišli do poenotenja geografske terminologije le z dogovorom v geografskih organizacijah, oziroma s tem, da se zavestno, zaradi napredka naše stroke, odpovemo preohlapnim oznakam v prid nekaterih terminov v smislu ene besede za en pojem. Spodaj so nave-deni taki predlogi za diskusijo. 1. Ime za ozemlje, izdvojeno glede na poedine pojave, ki sestavljajo predmet geografskih panog. Kot najprimernejša termina sta po mojem področje oziroma območje. Potrebno ju je vselej snovno opredeliti (vinogradniško območje, področje samotnih kmetij). 2. Ime za homogeno ozemlje glede na celo geografsko panogo (geomorfologija, prebivalstvo itd.). Ker imajo v javnosti razširjene besede preveč pomenov, kaže izbirati le med temi, ki se javljajo v ožji znanosti oz. geografiji. Po mojem pride v poštev predvsem rajon, čeprav se ta tudi v geografiji ne javlja v istem pomenu (klimatski rajon, turistični rajon). 3. Za individualizirane geografske komplekse uporabljamo v slovenski geografiji predvsem dve oznaki, pokrajino in r e g i j o. Pri nekaterih avtorjih se javljata obe besedi v istem pomenu (na primer pri Vrišerju, 1979, 132:... »regija je določena pokrajina«, podobno Gams, 1983). Ilešič je skraja (1956) delil Slovenijo samo na »pokrajine«. Kasneje (1957—58) jo je delil na »pokrajinsko-fiziognomične ali pokrajinsko-geografske regije« in na »ekonomsko-funkcijske ali ekonomsko-geo-grafske regije« in končno (1974, 1981) na »pokrajinsko-tipološke ali ekološke« enote ter na »geografske regije«. O pokrajini sicer ni popolne enotnosti in na primer besedo kulturna pokrajina nekateri pojmujejo predvsem kot ozemlje določenih družbenogeo-grafskih razmer, drugi pa vključuje v ta pojem tudi naravnogeografsko pokrajino, ki jo je človek modificiral. V veliki večini primerov pa je pri uporabi besede pokrajina prisotna njena fizično-geografska oziroma fiziognomska podoba oziroma naravno-geograf-ska kompleksnost. Iz teh razlogov predlagam, da bi pojem pokrajine omejili na narav-nogeografski kompleks, za družbenogeografski kompleks pa dosledneje uporabljali besedo regija. Če pa imamo v mislih ozemlje v smislu geografske homogenosti, se kaže zediniti za besedo geografska pokrajina ali geografska regija. Predlagana shema je torej naslednja: Terminologija delitve ozemlja na homogena območja: Homogenost glede Homogenost glede Homogenost Geografska na sestavino na pokrajino- glede na homogenost pokrajinotvorne tvorno prvino družbeno prvine: in naravno geografijo geomorfološki rajon n.pr. padavinsko, temperaturno območje, območje slane, pogoste pozebe itd. klimatološki rajon pedološki rajon fitogeografski rajon hidrogeografski rajon naselbinsko-geografski rajon prometnogeografski rajon naravnogeografska pokrajina demogeografski rajon turističnogeografski rajon družbeno-geografska regija geografska pokrajina ali geografska regija Naravnogeografska pokrajina v smislu prejšnjega predloga pomeni vsaj v primeru gorate Slovenije nujno tudi že precejšnjo individualnost ali tipičnost v družbenogeo-grafskem smislu (v smislu regije), česar pa ne moremo v enaki meri trditi za nekatere prvine iz družbene geografije. Za besedi pokrajino kot tudi za regijo je torej predlagan zoženi pojem (v primerja- vi s sedanjo mnogopomensko rabo). To drži posebno za oznako regija, ki se javlja v naši geografiji zlasti pri naslednjih delitvah ozemlja: 1. Nodalne »regije«, od katerih so najbolj znane: 1.1. zgodovinsko upravnopolitične enote. Najbolj živa je delitev na dežele, ki so imele pred prvo svetovno vojno svoj deželni parlament in svoje deželno središče: Koroška, Štajerska, Kranjska, Goriška, Istra (Tržaško je bilo samosvoje mesto, kjer je mestni svet opravljal posle parlamenta). Kljub večstoletnemu obstoju dežele niso privedle do geografske homogenosti ozemlja. Še je zaslediti učinke nekaterih manjših preteklih nodalnih upravnopolitičnih območij, zlasti farnih središč in sodnih okrajev (Velikolaščansko, Cerkljansko, Kočevsko). 1.2. Sedanja statistična in upravnopolitična območja. Matičnih okolišev, naselij in krajevnih skupnosti navadno ne proglašamo za regije, pač pa so poskusi, da bi za regije označevali občine. Te dejansko diverzificirajo ozemlje v toliko, v kolikor se medsebojno ločuje njihovo občinsko pravo. Imajo vpliv na rast naselja, v katerem je občinsko središče, v manjši meri na gravitacijo, na ustvarjanje homogene pokrajine pa morejo vplivati šele po dolgotrajnem obstoju, kar gotovo ne more veljati za naše, večidel 1. 1958 preurejene občine, še manj na primer za nekajletne mariborske občine. V okviru občin pa so tudi tendence diverzificiranja ozemlja. Forsirana povojna industrializacija nekaterih dolin je pospešila ekstenzifikacijo zalednega hribovskega kmetijstva. 1.3. Območja gravitacijskih centrov različnega ranga (brez zgoraj navedenih nodalnih območij). Izrazna moč v geografiji tako deljenega ozemlja je oslabljena v primerih, kjer so krajevno ločeni centri za oskrbo, šolstvo, zdravstvo, promet, zaposlitev, infrastrukturo itd. Med njimi so po mojem mnenju najpomembnejši v geografiji še ne dovolj cenjeni zaposlitveni centri oz. območja zaposlovanja, ker vplivajo na inovacije, promet, gibanje prebivalstva, standard itd. Poskusi, da bi nodalnim območjem, za katere so na voljo obilni statistični podatki, pripisali večjo veljavo v geografiji kakor jim pritiče po snovi, lahko povzročijo popačeno podobo. Trije primeri: Če po urbanističnih procesih v dolinskem naselju Mislinja, kjer 9/10 prebivalstva živi na robu istoimenske statistične ozemeljske enote, klasificiramo vse ozemlje, potem sega območje močne urbanizacije do vrha Pohorja, od koder pa mora napraviti hribovsko prebivalstvo na devetih desetinkah ozemlja do centra v dolini mnogo daljšo in napornejšo pot po bregeh kot prebivalstvo v tistih dolinskih krajih, ki morajo hoditi v centre v sosednji ravninski kraj. Videli smo karte, kjer je bilo po stopnji pokrajinske degradacije središčnega kraja Jesenic »degradirano« ozemlje od vrha Karavank do osredja Julijcev. V hribovskih krajih slovenjgraškega Pohorja se je prebivalstvo po 1.1869 domala razpolovilo, v delu istih naselij, ki sežejo na dno Mislinjske doline, pa večidel podvojilo. Ker predlagamo termin regija za večjo geografsko homogenost ozemlja, kot jo pomenijo navedeni nodalni centri, bi njihova območja kazalo imenovati območja ali področja (n.pr. območje celjskega gravitacijskega središča) in ne regije. Zaključki: V geografiji je potrebno deliti ozemlje po raznih vidikih. Nobena metoda delitve ni pop>olna, vsaka pa lahko prispeva svoj delež k poznavanju krajevnih razlik. Hiba bolj geografsko kompleksnih delitev je v tem, da tradicionalne pokrajine ali regije niso povsem geografsko homogene (za Ljubljansko barje je sicer značilna mokrotna ravnica, toda okoli 2/10 odpade na gričevnate osamelce in prodne vršaje, ki so sušnejši). Več različnih delitev zato praviloma bolj opredeljuje značaj nekega ozemlja kot ena sama. V tem smislu ni pametno, eno delitev postavljati proti drugi kot alternativno. Potrebno je pri vsaki delitvi ozemlja uvodoma točno označiti kriterije delitve ozemlja oziroma za kakšna območja—področja, rajone ali regije gre. Delitev po kombiniranih izhodiščih je včasih dvomljiva. Na primer M e 1 i k o v a knjiga Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino, 1954, je poskus, ozemlje omejiti po nekdanji deželi (južni) Štajerski in Prekmurju ter po porečju (Meže), pri tem pa je iz tako omejenega ozemlja izpadel južni rob Štajerske v Posavskem hribovju, naslov pa izpušča obravnavani koroški del Dravske doline med Libeličami in Vrati. Nejasnosti povečujejo zemljepisna imena, ki imajo v geografskih panogah različne pomene. Dolina pomeni v geomorfologiji dno z neposrednim pobočjem vred*, v pokrajinski ekologiji navadno le kvartarne terase v dnu, pri delitvi ozemlja po principu gravitacije oz. nodalnosti pa ozemlje do razvodnice. V gričevnati, hriboviti in gorati pokrajini so zato na nekaterih kartah same doline, na drugih same vzpetine (primer Dravske doline. Poljanske doline). Nejasnosti bi odpravili, če bi taka sporna imena že v naslovu snovno bliže opredelili (gravitacijsko območje Dravske doline, kvartarno dno Poljanske doline itd.). Nekatere pokrajinotvorne prvine in procesi, ki jih obravnavamo v geografiji, imajo tu večji, drugod manjši spekter vplivanja. V glavnem bi mogli ločiti dve kategoriji dejavnikov, pokrajinotvorne in razvojne. V reliefno razgibani Sloveniji je zelo očitno učinkovanje prvin in procesov v smeri tektonika —» litološka sestava —> relief —> prst *—» podnebje —» vodne razmere *—* rastlinstvo *—* kmetijska izraba tal, do neke mere še oblika in gostota kmečkih naselij in poljska parcelacija (Gams, 1983). Pri razvojnih dejavnikih pa je vrstni red po vplivanju manj očiten in v tej verigi dejavniki ne vplivajo samo naprej, ampak tudi vzvratno: lega —» industrija *—> promet *—» urbanizacija «—* oskrba <—» prebivalstveno gibanje *—> življenjski standard. Smer vplivanja v tem vrstnem redu nakazujejo vmesne črte s puščicami. Vsaka delitev ozemlja ima svojo moč za geografijo glede na značaj ozemlja. V spodnji tabeli je označeno območje vplivanja treh načinov delitve reliefno razgibane Slovenije, ki se pogosto javljajo v naši geografiji. * Geomorfološka oznaka Dravska dolina pomeni dolino same Drave in ne tudi dolin njenih pritokov in ni istovetna z ohlapno oznako Dravska dolina za gravitacijsko območje. Pokrajino-tvorna prvina in razvoj Reliefna delitev Delitev po funkcijski naselbinski mreži Upravno- politična delitev relief + + klima + prst + + rastlinstvo + vodovje + izraba tal + naselja + + + + prometnice + + + + prebivalstvo + + + + turizem + + + razvoj + + -1- + + močan vpliv + zmeren vpliv Naravnogeografski dejavniki medsebojno vplivajo aktivno, na družbenogeograf-ske pa pasivno, navadno kot modifikatorji procesov, ki imajo svetovne dimenzije (ekonomski, tehnični razvoj, urbanizacija, koncentracija prebivalstva). Mnoge metode geografske členitve ozemlja nimajo izdelanega horološkega sistema. Med boljše izdelane sodijo: pokrajinska ekologija: ekotop — ekotopski sistem — mikroregija — subregija — mezoregija — makroregija; funkcijska naselbinska mreža: kraj (naselje) — gravitacijsko središče prvega, drugega, tretjega ... reda, medobčinsko središče, regionalno središče, republiški center, državni center. Znotraj območja lahko ločimo osrčje, obroč, zunanje območje, agrarna periferija; statistični okoliši: popisni okoliš (V SR Sloveniji 12.391) — statistični okoliš (7800) — naselje (5954) — katastrska občina (2794) — krajevna skupnost (1208) — občina (65) — medobčinska skupnost (okraj) — republika — država. Literatura G.a m s, I., 1959, Problematika regionalizacije Dolenjske in Bele Krajine. Geografski vestnik XXXI, Ljubljana. Gams, I., 1983, Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana (učbenik za srednjo šolo) Geografija. Leksikoni Cankarjeve založbe (ur. M. Krušič) (prevod Herder Lexikon Geographie). Ljubljana 1977 I 1 e š i č, S., 1956, Slovenske pokrajine. Geografski obzornik III, št. 2. Ljubljana. I 1 e š i č, S., 1957-—58, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geografski vestnik XXIX—XXX. Ljubljana. I 1 e š i č, S., 1974, Geografska regionalizacija Jugoslavije. Zbornik seminarja o slovenskem jeziku, literaturi in kulturi za inozemske slaviste na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ljubljana. Ilešič, S., 1981, Redakcijska zasnova in struktura predvidene regionalne geografske monografije Slovenije. Geografski vestnik LIII. Ljubljana. International Geographical Terminology — IGU — Commission Int. Geographical Terminology (ur. E. Meynen). Wiesbaden 1980. M o n k h o u s e, F., J., 1966, Dictionary of Geography. London Stamp, D., Longmons Dictionary of Geography. London V r i š e r, I., 1978, Regionalno planiranje. Ljubljana Westermann Lexikon der Geographie, B. III, 1970 METHODOLOGY OF THE GEOGRAPHICAL TERRITORIAL DIVISION Ivan Gams (Summary) In spite of its importance for geography the methodology of the territorial division has been neglected so far. The terminology of the territorial division varies according to authors, geographical branches and national geographies. If geography is only one science it has to have a uniform terminology. Three kinds of terminology are needed: 1. for territorial division according to the principle of areal similarity in respect to one feature dealt with by part of geographical branch (for instance: arid area, area of population decrease), 2. for territorial division according to the principle of areal similarity in respect to the total geographical branch (geomorphological region, population region), 3. for territorial division according to the principle of the complex geography, that is to say division to individual regions. In the Slovene text the termins for these three types of division (the first two are called territorial typification) are proposed. The value of different nodal areas in the case of the mountanious Slovenia is analysed. Methods of territorial division are complementary to each other and all of them needed by geography, if the principles of division are sufficiently explained and their value is not exaggerated. POLEMIKA UDK 911.2:551.58(497.12)(049) = 863 UDC 911.2:551.58(497.12)(049) = 20 O PROBLEMATIKI SUŠE V SLOVENIJI Karel N a t e k * Geografski inštitut Antona Melika pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti je v začetku 1984. leta izdal zbornik referatov s posvetovanja o ogroženosti slovenske zemlje zaradi naravnih nesreč, ki je bil 14. oktobra 1983, z naslovom Naravne nesreče v Sloveniji. V njem je tudi moj referat Ogroženost Slovenije zaradi suše, ki mu je urednik dodal t.im. dostavek z nekaterimi trditvami, s katerimi se ne morem strinjati. Menim, daje potrebno dodatno pojasniti naslednja sporna vprašanja: 1. Kaj je suša 2. Potencialna evapotranspiracija kot pokazatelj sušnosti 3. Ali je suša v Sloveniji klimatsko pogojena 4. Zakaj referat ne obravnava ukrepov proti suši 1. Suša je svojevrstna naravna nesreča, ki jo je zelo težko natančneje opredeliti, saj so njene posledice manj »atraktivne« kot npr. pri potresih, poplavah, žledu ali plazovih in se kažejo predvsem v manjši kmetijski proizvodnji, težavah pri oskrbi z vodo in proizvodnji električne energije v hidroelektrarnah. Po Selb y-ju (1971,63—64) razlikujemo tri vrste suš: stalno sušo v puščavskem podnebju; sezonsko sušo, ki se pojavlja v klimatskih območjih z izrazito sušno dobo (monsunsko, sredozemsko podnebje) in sušo, ki se pojavlja zaradi variabilnosti padavin. M a n o h i n (1962, 87) definira sušo kot pomanjkanje vode v tleh, ki onemogoča normalni razvoj rastlinske odeje in nastane tako zaradi premajhne množine padavin kot zaradi preredko nastopajočih padavin, oblike padavin, prevelikega števila jasnih in vročih dni, dolgotrajnih suhih vetrov in nesposobnosti tal za zadrževanje vodnih zalog. Griffiths (1978, 16) jo opredeljuje kot »obdobje nenormalno suhega vremena, ki je dovolj dolgo, da pomanjkanje vode povzroči resno hidrološko neravnovesje v prizadetem območju (poškodbe posevkov, pomanjkanje pitne vode, itd.).« Že iz teh nekaj navedb je razvidno, da posamezni avtorji razumejo pod istim pojmom zelo različne naravne pojave. Stalno pomanjkanje vode v puščavah ni nobena naravna nesreča, ampak okoliščina, ki so ji prilagojeni rastlinstvo, živalstvo in človeška družba. Tudi obdobje z malo padavin, ki sledi deževni dobi v vlažnih subtropskih pod- * Mag., Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, YU nebjih, in za katerega se je uveljavil izraz suha doba, ni nič neobičajnega, saj glede na prilagoditve rastlin, živali in človeka v precejšnji meri spominja na našo zimo. Če izločimo ta dva naravna pojava, ki jih zaradi stalnosti ali rednega pojavljanja ni težko opredeliti, lahko z izrazom suša označimo le tiste nepredvidljive naravne dogodke, ko pride do »tolikšnega negativnega odstopanja od normalne količine in razporeditve padavin, da le-te ne zadoščajo več za uspevanje naravnega in kulturnega rastja ter za normalni potek površinskega in podzemeljskega odtekanja vode, kar povzroča motnje v delovanju človeške družbe in s tem določeno škodo« (Natek, 1983,94). Glede na to definicijo sem namenoma izpustil iz obravnavanja tako redno poletno pomanjkanje dežja v Slovenskem Primorju (to mi urednik še posebej zameri, čeprav v 6. odstavku dostavka sam trdi, da takega pomanjkanja vode ne moremo imenovati suša) kot tudi običajne negativne odklone od normalne količine padavin, ki jih družba ne občuti kot moteče. Samo tako definirana suša pa je tudi po Gamsovi definiciji (1983c, 67) naravna nesreča (izredni naravni ali po človeku pospešeni naravni proces, ki v večjih razmerah prizadene družbi občutno škodo), katerim je bilo posvečeno omenjeno posvetovanje. 2. Osnovni razlog, da pri razmišljanju o Suši nisem omenjal evapotranspiracije, je v tem, da je suša tako netipičen in zaenkrat nenapovedljiv naravni dogodek, ki po definiciji tako odstopa od kakršnih koli povprečij, da je z njimi nikakor ne moremo opredeliti. Natančnejše poznavanje vodne bilance (odnos padavine — izhlapevanje — odtekanje) bi nam sicer bilo v veliko korist, vendar temeljijo vsi dosedanji izračuni za velika območja na povprečkih dolgoletnih opazovanj, po drugi strani pa je »izhlapevanje s kopnega skrajno zapleten proces, katerega natančno merjenje ali računsko določevanje se je doslej posrečilo samo za posamezne točke pod določenimi omejitvenimi pogoji, nikakor pa ne načelno in za večja območja« (Blüthgen-Weischet, 1980, 594). Merjenje dejanskega izhlapevanja je zelo težavno zaradi številnih parametrov, ki vplivajo na njegovo jakost, tako da se pogosto uporabljajo indirektna izračunavanja iz drugih meteoroloških parametrov, kar pa pri vseh natančnejših formulah zahteva precizna merjenja številnih meteoroloških elementov in se jih v praksi redko poslužujejo (Hočevar-Petkovšek, 1977, 81). Najpreprostejša, najbolj razširjena in zlorabljena (Matičič, 1977, 68) je Thornthwaitova metoda računanja potencialne evapotranspiracije iz povprečne temperature (1948). Formula je nastala z empiričnim ugotavljanjem odvisnosti izmerjenega izhlapevanja od povprečne temperature v ZDA in zato velja le za tamkajšnje podnebje. Kljub temu da so mnogi dokazali, da daje dvomljive rezultate (za naše razmere M a n o h i n, 1960, 105 in Matičič, 1977), se je zaradi enostavnosti razširila po vsem svetu. Pri nas je s to metodo dokazoval že R e y a (1959), da pravzaprav nimamo klimatsko pogojene sušnosti, z izjemo obalnega pasu. Po njemu je realna evapotranspira-cija skoraj v vsej Sloveniji enaka potencialni, razen ob obali, kjer prihaja zaradi visokih poletnih temperatur zraka do primanjkljaja, ki ga ne morejo pokriti niti zaloge vode v tleh. Že v diskusiji o referatu je bilo očitano tej metodi, da temelji izključno na dolgoletnih povprečkih; če bi namreč upošteval menjavanje sušnih in mokrih dob ter računal z vrednostmi za ta obdobja, bi zelo verjetno prišel do povsem drugačnih rezultatov (diskusija F. Lauscherja, 1959, 129). Tudi Furlan je s sodelavci (1967) izračunal povprečne mesečne in le- tne vrednosti potencialne evapotranspiracije po Thomthwaitovi formuli za obdobje 1931—1960. Razlike med postajami so majhne, v večjem delu Slovenije je letna poten-;ialna evapotranspiracija malo nad 600 mm, le ob obali, v Vipavski dolini in v Brdih se dvigne preko 700 mm. Celo na Kredarici znaša potencialna evapotranspiracija 326 mm, kar je nekaj manj kot polovica vrednosti le-te v Kopru, čeprav celih sedem mesecev ni evapotranspiracije po tej formuli. Ta neprepričljivost rezultatov niti ne preseneča, če vemo, da je formula nastala v zelo drugačnih klimatskih razmerah, in da upošteva samo enega od mnogih parametrov, ki vplivajo na jakost izhlapevanja, vse ostale pa zanemari (jakost sončnega obsevanja, albedo, temperatura tal, s katerih voda izhlapeva, relativna vlažnost zraka, hitrost vetra, vertikalni gradient temperature in parcialnega pritiska vodne pare itd.). Seveda pa poleg vremenskih dejavnikov vplivajo še številni drugi, zlasti pedološki. Od prsti je namreč odvisno, koliko vode bo prišlo na površino, s katere poteka izhlapevanje, iz spodnjih, vlažnejših plasti. Prsti z grobo teksturo (lahka tla) imajo manjšo retencijsko kapaciteto, pa tudi kapilarno dviganje vode se zelo hitro prekine, tako da izgleda, da iz težkih tal izhlapi več vode kot iz lahkih, čeprav to sploh ni pravilo (Matičič, 1977, 77). Tudi med posameznimi kulturami, pa različnimi fazami rasti iste kulture, so zelo velike razlike v dejanski evapotranspiraciji, ki nekajkrat presegajo razlike v potencialni evapotranspiraciji, izračunane po Thornth-waitovi formuli. S tem lahko razložimo dejstvo, da pomanjkanje vode zelo različno vpliva na različne kulture ali kulture v določeni fazi rasti. Če imajo rastline dovolj vlage v kritični fazi rasti (to je obdobje, ko je rastlina najbolj občutljiva za pomanjkanje vode, pri žitaricah je to npr. klasenje), lahko vedno pričakujemo soliden pridelek, ki ga lahko kasnejše pomanjkanje vlage prizadene le v manjši meri. Kadar pa rastlinam primanjkuje vode ravno v kritičnem obdobju, nikakor ni razlog v premajhni retencijski kapaciteti prsti, kot trdi Gams (1983b, 13), temveč v premajhnih količinah padavin ali vsaj v njihovi nepravilni razporeditvi. Manjša retencijska kapaciteta prsti lahko to vremensko hibo le še dodatno stopnjuje, v nobenem primeru pa je ne more pogojevati. 3. S tem sem se že dotaknil ključnega problema, ob katerem se moja stališča najbolj razhajajo z urednikovimi, ki trdi, da suše v Sloveniji niso klimatsko pogojene. Ta trditev je poudarjena že v njegovem uvodnem referatu (1983b, 13), dostavek k mojemu referatu pa je izkoristil za nadaljnje razvijanje le-te. Zaradi izključnega naslanjanja na povprečne mesečne in letne količine padavin ter potencialne evapotranspiracije je popolnoma spregledal njihovo količinsko in časovno variabilnost ter na mesto vzroka postavil premajhno retencijsko kapaciteto prsti. Gotovo je, da je to eden pomembnejših modifikatorjev dela vodnega krogotoka, ki ga tu obravnavamo, nikakor pa ne more vplivati na input vode, ki prihaja v prst skoraj izključno s padavinami, zaradi česar tudi ne more pogojevati suše, kot je definirana v smislu naravne nesreče. Menim, da ni pravilno zanikovati klimatsko pogojenost suše v Sloveniji, in pri tem spregledati variabilnost letnih in mesečnih količin ter spreminjanje razporeditve padavin preko leta. S povprečki si pač ne moremo pomagati pri opredeljevanju naravnih nesreč, tako daje presenetljivo, kako je urednik popolnoma prezrl variabilnost padavin, ki je tipična za naše prehodno podnebje, in jo je poleg drugih natančno obdelal tudi Furlan (1961). R e y a (1940, 32) navaja naslednje najnižje letne količine padavin v obdobju 1919—1939: 482 mm v Šentpavlu v Labotski dolini (leta 1921), 552 mm v Velikih Dolencih (1939), 605 mm v Trstu (1938), 697 mm v Gorici (1921),752 mm v Mariboru (1921) in 850 mm v Ljubljani (1920). To pa še vedno niso najmanjše vrednosti, saj je bila najmanjša zabeležena količina padavin v obdobju 1851— 1880 526 mm v Celovcu, 767 mm v Ljubljani, 834 mm v Novem mestu, 880 mm v Kočevju. V Mariboru je leta 1864 padlo samo 527 mm padavin, v Celovcu 1834. leta samo 413 mm, v Šent-pavlu v Labotski dolini pa leta 1865 samo 352 mm, kar je najnižja zabeležena letna količina nasploh na slovenskem nacionalnem ozemlju (R e y a, 1940, 38). Po podatkih Hidrometeorološkega zavoda Slovenije za obdobje 1926—1965 presegajo negatina odstopanja od povprečnih letnih količin celo 50%, v glavnem pa so gibljejo od 30-40%. Ker pa so lahko toliko manjše padavine hkrati zelo neugodno razporejene preko leta, je grožnja suše več kot očitna. Še večja kot letna so mesečna odstopanja od povprečnih vrednosti. Furlan (1963, 49) navaja najbolj suhe mesece v obdobju 1931—1960: v Mariboru februar 1934 (1 mm padavin), marec 1953 (4 mm) in oktober 1942 (8 mm), v Murski Soboti februar 1934 (1 mm), marec 1953 (4 mm), september 1947 (6 mm) in oktober 1959 (6 mm), v Ljubljani pa marec 1948 in 1953 (2 mm), februar 1949 (3 mm) in maj 1958 (7 mm). Najdaljša sušna obdobja (obdobja brez ali z minimalno količino padavin) se pri nas pojavljajo pozimi in lahko trajajo preko 50 dni, medtem ko so poletna sušna obdobja krajša zaradi lokalnih neviht, ki kljub precejšnjim količinam dežja le neznatno ublažijo posledice suše zaradi hitrega izhlapevanja in odtekanja po razpokah skozi prst. S tega vidika je značilna lanskoletna suša, ko so daljša deževna obdobja ločila sušo na spomladanski, poletni in jesenski del, njene posledice pa so se stalno kopičile predvsem v oskrbi z vodo in proizvodnji električne energije v hidroelektrarnah, manj pa v kmetijstvu. Najbolj suhi meseci so bili april, junij, julij, avgust, september in november, nadpovprečno veliko padavin pa je bilo marca, maja in oktobra. Posledice t.im. kmetijske suše (pomanjkanje padavin in talne vlage v vegetacijski dobi, ki ne dovoljuje rastlinam doseči fazo zorenja in povzroča poškodbe ter venenje; Otorepec, 1980, 86) so res v precejšnji meri odvisne tudi od sposobnosti prsti za zadrževanje vode, v prav tolikšni meri pa tudi od ostalih značilnosti prsti (težko prst, ki po urednikovem mnenju lahko prepreči posledice suše s pomočjo vodnih zalog, je ob suši nemogoče obdelovati, obenem pa zacementira korenine posevkov, da se le-ti kljub določeni množini vlage ne morejo razvijati), predvsem pa od razpoložljive količine padavin v kritičnih obdobjih, medtem ko na ostale škodljive posledice suše nima retencijska kapaciteta prsti prav nobenega vpliva. Četudi bi se v svojem referatu omejil zgolj na ta del problematike suše, bi bila urednikova kritika neumestna, saj v nadaljevanju poudarjam, da poleg klimatsko pogojene suše, ki lahko ogrozi Slovenijo kot celoto (zgovoren primer je suša v letu 1983), »pridejo do izraza še lokalno ali na omejenem območju nastopajoči dejavniki (litološka zgradba, reliefna izoblikovanost, preperelinska odeja, itd.), ki lahko privedejo neko lokalno skupnost v trajno ali občasno ogroženost zaradi pomanjkanja vode.« (Natek, 1983, 97). Na podlagi tega razlikujem klimatsko, litološko in geomorfolo-ško-pedološko pogojeno sušnost. Najbolj značilen primer litološko pogojene sušnosti je kraški svet s svojskim odtekanjem padavinske vode in z redkimi površinskimi viri pitne vode. Toda današnja problematika oskrbe kraškega sveta s pitno vodo ni izključno posledica neugodnih naravnih razmer, ampak v veliki meri tudi napačnega načrtovanja, ko ob pospešenem razvoju naselij in vseh gospodarskih dejavnosti nismo dovolj resno upoštevali pomanjkanja vode. Pospešena industrializacija in urbanizacija, modernizacija kmetijstva, razvoj turizma in prehod k modernejšemu načinu življenja so silovito dvignili porabo vode, ki je lokalni viri niso mogli več pokrivati, regionalno omre- žje pa še vedno ni dograjeno. Podoben je položaj na mnogih hribovskih kmetijah po Sloveniji, kjer geomorfološko-pedološke razmere po eni strani otežkočajo oskrbo kmetij s pitno vodo, po drugi strani pa tanke skeletne prsti na strmih pobočjih ne morejo zadrževati vode, tako da lahko že krajše sušno obdobje spomladi ali poleti katastrofalno zniža pridelek krme, kar vse neposredno ogroža preusmeritev kmetij v modernejšo proizvodnjo, pogosto pa celo njihov obstanek. Sicer pa je treba natančno razlikovati med pojmoma suša in sušnost. Sušnost je po definiciji (N a t e k, 1983, 95) lastnost, ki odraža stopnjo ogroženosti zaradi pomanjkanja vode (analogni izrazi so potresnost, poplavnost, vihamost) in se ji je možno do neke mere prilagoditi, suša pa je izjemen in zaenkrat nenapovedljiv naravni dogodek, katerega posledice je tudi možno ublažiti s smotrnim načrtovanjem in boljšim poznavanjem pojava. Te pomembne razlike urednik očitno ni opazil, sicer ne bi čutil nobene potrebe po pisanju »dostavka«. 4. Kot zadnji argument za nedodelanost mojega referata pa navaja urednik cel kup bolj ali manj smotrnih ukrepov za boj proti suši. Ne želim se spuščati v smiselnost predlaganih ukrepov, ker se na to ne spoznam, čeprav tudi sam menim, da je vprašanje preventivnih ukrepov proti naravnim nesrečam eno najbolj temeljnih. Seveda pa seje treba najprej sploh zavedeti suše kot naravne nesreče, kar lahko dosežemo samo z vsestranskim proučevanjem pojava (in kot geograf sem lahko konstruktiven samo tukaj), šele nato pa poiskati ustrezne oblike boja proti njenim škodljivim posledicam, na kar pa se veliko bolje razumejo agronomi, hidrotehniki, planerji in drugi. Po urednikovem pisanju v dostavku sodim, da mu moj prispevek na posvetovanju ni odgovoril na vsa odprta vprašanja. Glede na to, da je bil to prvi poskus celovitejše analize problema sušnosti in suše pri nas, nisem niti pomislil, da bi zmogel najti vse odgovore. Tako pisca dostavka kot ostale (meteorologe, klimatologe, hidrologe, agronome, idr.) čaka na tem področju še veliko dela, menim pa, da obstajajo tudi sprejemljivejši načini predstavljanja stališč, mnenj ali rezultatov lastnega dela, ki dajejo vsem udeležencem, tudi mlajšim, enake možnosti za konstruktivno diskusijo. Literatura Bliithgen, J. — Weischet, W., 1980: Allgemeine Klimageographie. 3. neu bearbeitete Auflage. 887 str. Berlin. Furlan, D., 1961: Padavine v Sloveniji. Geografski zbornik 6, str. 7—160. Ljubljana. Furlan, D., 1963: Klimatski opis severovzhodne Slovenije. Elaborat. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. 89 str. Ljubljana. Furlan, D. in sodelavci, 1967: Ugotavljanje evapotranspiracije s pomočjo normalnih klimatskih pokazateljev. Letno poročilo meteorološke službe za leto 1966. Hidrometeorološki zavod Slovenije. Str. 41—124. Ljubljana. Gams, I., 1983a: Dostavek k referatu Ogroženost Slovenije zaradi suše. Naravne nesreče v Sloveniji, str. 99—100. Ljubljana. Gams, I., 1983b: Naravne nesreče v Sloveniji v pregledu. Naravne nesreče v Sloveniji, str. 10—17. Ljubljana. Gams, I., 1983c: Geografija i proučavanje prirodnih nepogoda. Zbornik XI kongresa geografa SFRJ održanog u SR Crnoj gori od 28.9. do 2.10.1981, str. 67—72. Titograd. G r i f f i t h s, J. F., 1978: Applied climatology. An introduction. 136 str. Oxford. Hočevar, A. — Petkovšek, Z., 1977: Meteorologija. Osnove in nekatere aplikacije. 219 str. Ljubljana. M a n o h i n, V., 1960: Vremenoslovje in podnebjeslovje. 151 str. Ljubljana. M a n o h i n, V., 1962: Agroklimatologija. 132 str. Ljubljana. Matičič, B., 1977: Evapotranspiration studies on different crops and irrigation water requirements. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Final Technical Report P. L. 480. 221 str. Ljubljana. N a t e k, K., 1983: Ogroženost Slovenije zaradi suše. Naravne nesreče v Sloveniji, str. 94—99. Ljubljana. Otorepec, S., 1980: Agrometeorologija. 231 str. Beograd. R e y a, O., 1940: Padavine na Slovenskem v dobi 1919—1939. Geografski vestnik 16, str. 25—40. Ljubljana. R e y a. O., 1959: Die hydrische Bilanz in den jugoslawischen Alpen. Berichte des Deutschen Wetterdienstes 54. 5. Internationale Tagung für alpine Meteoro- logie in Garmisch-Partenkirchen von 14. bis 16. September 1958, str. 126— 128. Offenbach am Main. S e 1 b y, M. J., 1971: The surface of the Earth. Vol. 2: Climate, soil and vegetation. 437 str. London. Thornthwaite, C. W., 1948: An approach toward a rational classification of climates. Geographical Review 38, št. 1, str. 55—94. New York. ON THE PROBLEM OF DROUGHTS IN SLOVENIA Karel N a t e k (Summary) The main task of the article is the discussion on the climatic conditionality of droughts in Slovenia. The larger part of it gets more than 1000 mm of precipitations yearly but the rainfall is unreliable and varies considerably in the amount (the negative deviation from the annual mean is up to 50 percent) and in the distribution over the year. So the occurence of relatively long dry periods up to 40 days is not infrequent. The drought as natural hazard (as defined as such a negative deviation from the annual mean and normal distribution of precipitations that the natural and cultural vegetation and the surface and the underground drainage cannot be maintained in the normal conditions what leads to disturbances in the social activities and gives rise to considerable losses) is dependent first of all on the deviations from the normal distribution of precipitations over the year and therefore climatically conditioned. The negation of this fact through the presentation of mean values of appropriate meteorological data only without reference to their deviations from the means is questionable and inacceptable. The negative consequences of droughts are very often intensified by unfavorable environmental conditions (permeable ground in the karst areas, skeletal soils with small field capacity on steep slopes etc.) but the shortage of rainfall as a primary cause of droughts in Slovenia cannot be influenced by these external conditions. KNJIŽEVNOST JL IZ SLOVENSKE IN OSTALE JUGOSLOVANSKE GEOGRAFSKE in sorodne književnosti Dr. Vladimir Bračič, dr. Avguštin Lah, dr. Igor Vrišer: Sodobni svet, Založba Obzorja, Maribor 1983, str. 746 Druga izdaja Sodobnega sveta je bistveno dopolnjena in s tem tudi razširjena izdaja iz leta 1969, od 578 strani malega formata na 746 strani povečanega formata. Knjiga je dopolnjena z novimi informacijami, dodane so manjkajoče vsebine in domala vsa poglavja so tudi obširneje ter bolj poglobljeno obdelana. K pripravi druge izdaje je bil kot avtor pritegnjen še Vladimir Bračič, kar je namenu knjige vsekakor koristilo. Tudi druga izdaja Sodobnega sveta je izšla v dveh knjigah. Knjiga je v bistvu najširšemu krogu uporabnikov namenjen priročnik, nekakšen razširjen učbenik družbene geografije, kakršnih pri nas najbolj primanjkuje in kakršnih tudi sicer v Jugoslaviji ne najdemo. Obsega namreč precej več od običajnih splošnih strokovnih predstavitev družbenogeografskih elementov, saj predstavi tudi predmet in vsebino geografije ter nekatere teoretične osnove njenih znanstvenih pristopov, odnosa med družbo in naravnim okoljem, prek vseh elementov geografskega okolja do problematike družbenega razvoja. Knjiga je torej teoretični, metodološki, analitski in regionalno-šintetični priročnik. Pri Sodobnem svetu lahko govorimo tudi o uspeli kombinaciji koncepta obče in regionalnogeografske predstavitve, ki že dalj časa manjka geografom in tudi drugim uporabnikom. Knjigo štejemo med redka, vendar najbolj uspešna tovrstna dela tudi v Jugoslaviji. Ob vsesplošni krizi širših regionalnogeografskih študij je tudi uspešen prispevek na tem področju. Še zlasti kaže pri tem v pozitivnem smislu izpostaviti ekonom-sko-regionalne prikaze, ki ponavadi bolehajo na pomanjkanju kakršnega koli trdnejšega koncepta, so deskriptivni in tudi vsebinsko revni. Že glede na sam značaj in vsebino pa Sodobni svet seveda ne more biti niti v metodološkem, niti v drugih pogledih idealen regionalnogeografski prikaz. Glede na trojno avtorstvo so vidne razlike v podajanju posameznih poglavij v metodološkem in vsebinskem pogledu. Največje zadrege so tam, kjer zaradi preobilice podatkov vendarle prihaja do rahle deskripcije, in kjer se vsebina najbolj oddalji od osnovne geografske problematike. Ob vseobsežnosti in težki omejljivosti geografskega področja pa je takšne zadrege tudi dokaj težko premagovati. Še zlasti ob izrednem obsegu informacij, katerih število iz dneva v dan narašča in hkrati zastareva, kar je pa tudi eden od osnovnih in težko rešljivih problemov regionalne geografije. Nastopa vprašanje odnosa med obsegom informacij kot ciljem ali kot sredstvom za prikaz regionalne problematike. Precej je zlasti gospodarskih in prebivalstvenih podatkov, starih okrog 10 let, od takrat naprej pa so se nekatere stvari že bistveno spremenile. Tekst je dopolnjen z ustreznim številom tabel, kartogramov in slik. Vendar so črno bele slike dokaj slabe. Najdejo se manjše nerodnosti in nejasnosti tudi pri ilustracijah, kot na primer v drugi knjigi na str. 311 pri prikazu nacionalne sestave tujih turistov in ne nacionalni sestavi inozemskega turizma, ali na str. 327, ko podnapis govori o čisti, zdravi in urejeni krajini, pri čemer pa ni niti eden od treh terminov ustrezen; nič ne pove in ni geografski. Poleg tega bi v geografskem »učbeniku« vendarle pričakoval dosledno uporabo termina pokrajina in ne krajina, saj spremembo tega termina v geografskih krogih doslej še nihče ni opredelil in ustrezno argumentiral, niti ga ne uporabljamo. Prva knjiga Sodobnega sveta obsega pet poglavij: Uvod v družbeno geografijo, Odnos med družbo in naravnim okoljem, Geografijo prebivalstva, Geografijo naselij in Politično geografijo. Vsako izmed petih poglavij je nepogrešljiv in zelo uspešen sintetski prikaz posamezne problematike, vendar po metodološki poglobljenosti izstopa poglavje o naseljih. V drugi knjigi pa si sledijo poglavja o primarnih gospodarskih dejavnostih, o sekundarnih gospodarskih dejavnostih, (industrija in rudarstvo), o terciarnih gospodarskih dejavnostih (promet, trgovina in turizem), o urejanju in varovanju človekovega okolja in o sodobnem družbenem razvoju. Težko pričakovana druga izdaja Sodobnega sveta je priročnik za najširšo uporabo; koristno bo služil tudi učiteljem geografije. Glede na njegovo strokovno kvaliteto, sistematičnost in nazornost pa bi bil v prevodu izjemno koristen strokovni pripomoček tudi v drugih republikah in pokrajinah. M. Pak Igor Vrišer: Urbana geografija. Ljubljana 1984, str. 240. V založbi Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo ter Filozofske fakultete v Ljubljani je izšel učbenik iz urbane geografije za potrebe interdisciplinarnega podiplomskega študija prostorskega in urbanističnega planiranja in za potrebe predmeta urbana geografija. Po Vreskovih Osnovah urbane geografije je to pri nas drugi tovrstni učbenik, ki se razlikuje predvsem po metodološkem pristopu in po mnogo večji vključitvi domačih vsebin. Knjiga obsega naslednja poglavja: predmet in naloge urbane geografije, opredelitev in razvoj mest, mestne funkcije, mesto in okolica, mestno prebivalstvo, zgradba mest, mestni ustroj in urbanizacija. V teh poglavjih je zajeta vsa osnovna problematika urbane geografije, ki je v knjigi podana zelo sistematično, kar pomeni kratek pregled geneze, osnovni metodološki pristopi, najbolj znani primeri iz svetovne literature in kolikor je bilo na voljo gradivo tudi primeri iz Jugoslavije ali vsaj Slovenije. Slednje velja še posebej za kartografske prikaze, kar je razumljivo zavoljo tega, ker je velik del tovrstnih študij pri nas opravil avtor sam. Knjigi lahko štejemo še posebej v dobro smiselno razmerje med prikazom osnovnih teoretičnih in metodoloških pristopov, tujih primerov in potem širše aplikacije na domačih primerih. S tem je podrobneje opredeljen predmet urbane geografije in prikazani so sicer v skopem obsegu rezultati naših dosedanjih prizadevanj na tem področju, ki po vsem sodeč le niso povsem zanemarljivi. Prav zaradi tega je tekst pridobil na vre- dnosti in zanimivosti tudi za druge stroke, s prikazom raziskovalnih metod pa je močno prisotna tudi njegova praktična uporabnost. Urbana geografija je do dobre mere zapolnila vrzel na tem področju, ki je bila spričo aktualnosti te problematike že kar nerazumljiva. Njena vrednost pa poraste tudi ob dejstvu, da podaja tudi drugim disciplinam potrebne vsebine. Tako so izpričane široke možnosti na tem področju in velika vrednost urbane geografije pri preučevanju, razumevanju in načrtovanju urbanega prostora. M. Pak Geografski zbornik XXIII 1983, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, Ljubljana, str. 338. 23. številko Geografskega zbornika sta uredila Ivan Gams in Drago Meze. Po obsegu se letošnja številka ne razlikuje bistveno od lanske, vendar pa bi v zadnjih desetih letih težko našli Zbornik, ki bi tako široko predstavil delo Geografskega inštituta Antona Melika. V Zborniku je objavljenih 8 razprav. M. Šifrer je s svojo študijo o geomorfološkem razvoju Ljubljanskega barja (50 str., karta v prilogi) dodal nov kamenček k mozaični podobi o razvoju reliefa na ozemlju Slovenije. Sistematično je proučil sedimente na Barju ter ostanke akumulacijskih in živoskalnih teras ter terciarnih ravnikov na obrobju. Meni, da so terciarni ravniki nastali v tropski klimi, lahko v dokajšnji višini, ne glede na kameninsko zgradbo. Klimatske spremembe ob koncu pliocena so spodbudile selektivno globinsko erozijo, ki je oblikovala globoke doline na Barju in njegovem južnem obrobju. Ostanki erozijskih teras, pokritih s prodom, kažejo na faze bočne erozije in akumulacije in so posledica klimatskih nihanj v starejšem pleistocenu. Predvsem v mlajšem pleistocenu je prišlo do intenzivnega, a neenakomernega grezanja Barja in deloma tudi obrobja. Grezanje je izzvalo intenzivno akumulacijo, ki je na Barju celo prekrila doline. Zaradi neenakomernega grezanja so nekatere doline na obrobju brez teras, v drugih pa so ohranjene največ tri, ki pa proti osredju potonejo globoko pod viirmsko in holocensko nasutino. Proučitve sedimentov (podprte s pelodnimi analizami J. Šerclja) kažejo na ritmično akumulacijo, ki se sklada s sočasnimi klimatskimi spremembami. Sava je s prodom zasipala predvsem severno obrobje Barja, pa še to le ob viških ledenih dob. Ob intenzivni, istočasni akumulaciji periglacialnega materiala na Barju po Šifrerju najbrž ni prišlo do trajnejših ojezeritev. Zamočvirjenje Barja v holocenu pripisuje avtor nasipanju Gradaščice, ki ga je morda pospešil človek s krčenjem gozda, pa tudi rimskim regulacijam in nasipom, ki so zadrževali odtok poplavnih voda. V razpravi o razvoju reliefa in izrabi tal v Ložniškem gričevju (40 str., 3 tabele) obravnava K. N a t e k ozemlje med Velenjsko kotlino in Dobmskim podoljem na severu, dolino Pake na zahodu in dolino Voglajne na vzhodu ter Spodnjo Savinjsko dolino na jugu, torej predel, ki je v dosedanji strokovni literaturi znan kot Ponikevska planota. Zaradi tektonike in pestre litološke zgradbe so ostanki starih uravnav in teras slabo ohranjeni. Z analizo reliefa pa je avtor ugotovil, da sestavlja območje vrsta neotek-tonskih blokov, ki so se relativno grezali ali dvigali. Na tej osnovi je rekonstruiral razvoj rečne mreže od srednjega pliocena naprej. Do velikih sprememb le-te je prišlo predvsem v severnem delu gričevja. Na osnovi reliefa in kamninske zgradbe ter ob upoštevanju izrabe tal je avtor razdelil gričevje na 40 pokrajinskih enot, ki jih je kvantitativno obdelal. Nadalje je pokrajinske enote klasificiral na 7 tipov (npr.: kraške planote, dna rečnih dolin) in pri vsakem na primeru pokazal na zvezo med izrabo tal in reliefom. Naslednje tri razprave obravnavajo problematiko hribovskih kmetij in temelje na metodologiji, ki jo je za njihovo proučevanje pripravil D. Meze. Čeprav se na splošno gledano vse hribovske kmetije ubadajo s podobnimi problemi (neugodni prirodni pogoji, odmaknjenost itd.), se njihova problematika od območja do območja močno razlikuje. To nam potrdi študija D. M e z e t a, ki je obdelal 140 kmetij med Kokro in Drago (40 strani, 5 tabel, 3 karte v prilogi). Njihov socialno-ekonomski položaj je primerjal s položajem hribovskih kmetij v Gornji Savinjski dolini. Relativno dobra prometna dostopnost in možnost za zaposlitev v industrijskih središčih je pospešila zgodnjo transformacijo kmetij med Kokro in Drago. Čistih je ostalo malo hribovskih kmetij. Majhna posest z velikim deležem gozda (za katerega je značilen majhen prirast), dokajšnje strmine in neugodna starostna sestava prebivalstva ovirajo njihovo specializacijo in tržno usmeritev. I. G a m s obravnava v svoji razpravi 137 hribovskih kmetij vil pohorskih naseljih slovenjegraške občine (58 strani, 13 tabel). Za vsako hribovsko kmetijo je zbral 78 podatkov ter jih tudi računalniško obdelal, kar je novost pri teh študijah. Posebno pozornost je posvetil zvezam med naravnimi in socialno-ekonomskimi razmerami. Avtor je dokazal, da noben priromo-geografski in noben družbeno-geografski dejavnik nima odločilnega vpliva na socialno-ekonomski položaj (oziroma »konfortni indeks«) hribovskih kmetij. Vrednosti vseh korelacijskih koeficientov se gibajo med 4- 0,2 in — 0,2. V tem se zrcali obseg deagrarizacije hribovskih kmetij. Precejšen je pomen relativne nadmorske višine. Na osnovi opazovanja fenoloških faz in analize meteoroloških podatkov ugotavlja Gams, da se klimatske razmere za kmetovanje na prisojnih pobočjih bistveno poslabšajo nad 900 m nadmorske višine. Zaradi ugodnejših klimatskih razmer so ponekod kmetijska zemljišča na strminah, bolj položen svet pa zarašča gozd, kar je na prvi pogled nesmiselno. Hribovske kmetije v vzhodnem delu Dobroveljske planote obravnava v svoji študiji M. N a t e k (70 str., 24 tabel). 148 tamkajšnjih kmetij ima v povprečju 16 ha zemlje. Posest se z višino veča. Transformacija hribovskih kmetij je bila zelo hitra. Čista je le še vsaka 4-ta kmetija, skoraj polovica pa je mešanih. Dohodek iz nekmetijskih dejavnosti je za prebivalstvo zelo pomemben. Zaradi pomanjkanja delovne sile, preusmeritve kmetij in mehanizacije je prišlo do ozselenjevanja in ogozdovanja in s tem do spreminjanja kulturne krajine. Ali se bo proces nadaljeval? Komaj četrtina kmetij ima zagotovljeno nasledstvo. V naslednji študiji nam D. M e z e predstavlja poplavna področja na Blokah (28 strani, 2 karti v prilogi)- Večinoma je to svet ob Bloščici in Farovščici. Aluvialni ravnici obeh potokov predstavljata tipični poplavišči z visoko talnico in higrofilno vegetacijo. Zaradi majhnega strmca in meandrov voda počasi odteka in se hitro razlije iz plitve struge. Ob ekstremnih poplavah podaljšata oba potoka svoj tok onkraj stalnih požiralnikov (požrhov) in preplavita Bloško in Farovško polje. Ekstremne poplave nastopajo vsaj enkrat letno. Na koncu Zbornika najdemo še dve poročili o naravnih nesrečah — o neurjih in poplavah Poljanske Sore v letu 1982 M. Orožna Adamiča in M. Kolbe z- n a (17 str., 2 tabeli) ter poročilo o hudi nevihti s točo na celjskem območju in na Gorenjskem 29. junija 1982 (18 str., 2 tabeli) K. N a t k a. V letu 1982 je Poljanska Sora kar 5 x prestopila bregove. Najvišja voda je bila na Sori 14. 11., največ škode pa je naredila poplava 13. 6. Nobena od poplav v letu 1982 pa se ne more primerjati s poplavo leta 1926. Čeprav manj uničujoče, pa so poplave leta 1982 pokazale, da ljudje premalo upoštevajo nevarnost visokih voda. Hiše grade na poplavnih območjih, ogrožene so ceste in še posebej slabo grajeni mostovi. Nevihti s točo, ki sta najbolj prizadeli celjsko območje in del Gorenjske, nista divjali istočasno, obe pa sta se sprostili ob prehodu neizrazite hladne fronte preko Slovenije. Škoda, ki je nastala na poljih, v vinogradih in sadovnjakih, je v nekaterih občinah presegla 7% vrednosti družbenega bruto proizvoda in spodbudila akcijo za izgradnjo obrambnega sistema za varstvo pred točo. Marjan Bat Andrej Pogačnik, Urbanizem Slovenije, oris razvoja urbanističnega in regionalnega prostorskega načrtovanja, FAGG Ljubljana, 1983, str. 296. O slovenskih arhitektih (Plečniku, Fabianiju) in slovenskem urbanizmu smo že v preteklosti dobili izpod peresa Marjana Mušiča, Vladimirja Mušiča, Janka Omahna, Staneta Bernika, Naceta Šumija in še nekaterih bolj ali manj obširna poročila. Pogačnikovo delo pa je prvo, ki s pomočjo komparativne analize prikazuje celoten razvoj našega urbanizma, ideje in smeri, ki so se v njem uveljavljale, ter njegov pravni in upravni položaj. Pomembna novost je, da opisuje tudi razvoj ostalega prostorskega planiranja. Avtor sicer začne svojo retrospektivo z rimsko, srednjeveško in novoveško dobo, se na kratko ustavi pri industrializaciji in predvojnih razmerah, vendar dejansko težišče njegove obravnave je na povojnem razdobju, ki je nedvomno v zgodovini naših mest in podeželja daleč najbolj burno in z najbolj globokimi in vsestranskimi posledicami. V svojem kronološko zasnovanem prikazu navaja vse poglavitne urbanistične projekte in njihove realizacije, večje mestne asanacije, urbanistične načrte in regionalne in druge prostorske plane. Omenja poglavitne arhitekte in urbaniste ter druge urbanistične raziskovalce ter s citiranjem ocen o teh delih iz takratnega tiska skuša prikazati njihove dobre in slabe strani. Zal je urbanistični del obširneje in popolneje prikazan, kot pa prostorskoplanerski. Pri slednjem so izostala oviednotenja nekaterih pomembnejših del in znanstvenih razprav, ki so obogatila teorijo in prakso našega povojnega prostorskega planiranja. Delo ne bo zanimivo samo za tiste, ki jih zanima urbanistični in prostorski razvoj in načrtovanje. Po njem bodo lahko s pridom posegli tudi drugi, ki žele obuditi spomine na nedavno preteklost, na dvome in pomisleke, ki so spremljali naš urbanistični razvoj, in na številne razprave o usmerjenosti in uspešnosti našega urbanizma. V teh razglabljanjih se Pogačnik izkaže kot zagovornik čuvanja našega kulturnega izročila in dediščine in kot nasprotnik pretiranih modernizmov. I. Vrišer Dragutin Feletar, Industrija Podravine. Varaždin, 1984. Med najkvalitetnejša dela, ki odpirajo nova vsebinska in metodološka pota, sodijo v vsaki znanosti doktorske disertacije. Žal se njihovo število zadnja leta v geografiji zmanjšuje, še redkejše pa so tiste, ki jih tudi v celoti natisnejo. Feletarjeva disertacija »Industrija Podravine«, ki jo je založil Savez geografskih društava Hrvatske, je v tem pogledu izjema. Obsežno delo, na 154 straneh velikega formata in z velikim številom barvnih prilog, obravnava na kompleksen način in deloma z regionalnogeografsko metodo razvoj, razmestitev in učinke industrije v treh občinah zgornje Podravine: v Djur-djevcu, Koprivnici in Ludbregu. Srce te industrije je živilsko-industrijski SOZD »Podravka« s sedežem v Koprivnici in s številnimi podružnicami in kooperanti širom Podravine in Jugoslavije. Prav temu agroživilskemu in industrijskemu velikanu gre zasluga, da se je to slabo industrializirano ozemlje postopoma uvrstilo med srednje razvite regije SR Hrvatske. Avtor obravnava industrializacijski proces v Podravini s treh temeljnih vidikov: kateri so bili osnovni razvojni pogoji, kakšne so poglavitne lastnosti današnje industrije in kakšen je bil učinek industrije na prostorske spremembe. Zajeto je prebivalstvo kot podlaga za oblikovanje najvažnejšega industrializacijskega faktorja — delovne sile, kmetijstvo kot surovinska osnova za industrijo, tržišče, združevanje dela in sredstev, prirodno bogastvo in vloga tradicije v industrijski proizvodnji. Avtor obravnava tudi pozitivne in negativne učinke prometnega položaja, industrijske mikrolokacije in vpliv različnih planskih konceptov o industrializaciji. V središču obravnave je vpliv industrije na socioekonomsko preobrazbo regije. Posebno pozornost posveča različnim neskladjem, ki jih je izzval razvoj industrije, med njimi v prvi vrsti zaostajanju kmetijske baze za proizvodnimi kapacitetami. Delo je metodološko dobro zasnovano, grafično bogato opremljeno, upošteva dosežke industrijske geografije in bi bilo lahko dober vzorec, kako obdelati industrijo in industrializacijo v marsikateri drugi jugoslovanski regiji, ki je doživljala podoben razvoj. Po sodbi ocenjevalca bi avtor lahko zajel obsežnejše ozemlje, morda še spodnji del Podravine, kar bi dalo študiji večjo težo. S tako podrobnim gradivom in dobrim poznavanjem problematike bi se lahko lotil analize prostorskih medindustrijskih odnosov. Opozoriti bi bilo treba tudi na bodoče razvojne možnosti te dokaj samorastniško nastale industrije. Igor Vrišer Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Založila Mladinska knjiga, Ljubljana 1982, 559 strani. Obsežna in vsebinsko bogata knjiga o Strojni in Strojancih sodi v tisto zvrst naše strokovno-znanstvene publicistike, ki odstira, podaja in vrednoti prenekatero imanentno, tudi večjemu številu strok sorodno problematiko o našem podeželju in njegovem vsakdanjem življenju. Knjiga je etnološka monografija o hribovskem kmečkem naselju ob naši državni meji na območju jugovzhodne Koroške, v katerem so se ohranile mnoge nekdanje značilnosti materialne in duhovne kulture. Prepletanje oblik in načinov preteklega življenja in dela z novejšimi novostmi, ki čedalje bolj nezadržano prodirajo v to obmejno hribovsko naselje s saminami, daje celotni Strojni podobi spokojne domačnosti. Vsebina knjige je razdeljena v 16 poglavij, ki jim sledijo še Pogled na Strojance, statistične tabele in preglednice obdelanega anketnega gradiva, slovarček narečnih besed, viri in literatura ter kratek povzetek v angleščini. Za .geografijo so zanimive in dragocene predstavitve naselja predvsem v prvih devetih poglavjih, ki obsegajo polovico knjige. Po pregledu virov in dosedanje skromne literature o Strojni in njenem prebivalstvu, so že v drugem poglavju predstavljeni osnovni geografski in socialni obrisi naselja. Nato sledi splošni oris družbenih, političnih in gospodarskih sprememb ter posameznih krajevnih dogodkov, ki so pomembneje vplivali na spremembe pri delu in v življenju Strojancev. V četrtem poglavju so prikazane družbena sestava in pomembnejše razlike v socialni slojevitosti prebivalstva (kmet, kmet-delavec, najemnik, dninar, posli in prišleki). V naslednjem poglavju so očrtane posamezne sestavine prebivalstvene rasti od leta 1755 do 1981. Sledi poglavje z orisom stavbarstva in stanovanjske kulture. Prikazani so položaj in lega naselja ter posameznih domov, njihove fiziognomske značilnosti, razporeditev stavb v okviru posameznega doma, osnovno gradivo domov itd. Posebej so prikazane nekatere značilnosti kmečkih hiš in gospodarskih poslopij kakor tudi nekdanje in današnje funkcije njihovih posameznih prostorov. V sedmem poglavju, ki je tudi najobsežnejše, Viri za preživljanje, je podrobno orisano gospodarstvo strojanskih domačij. Prikazano je pridobivanje plodne zemlje (no-vine), oblike nekdanjega in današnjega poljedelstva, kolobarjenje kakor tudi pomen posamezne veje živinoreje. Ovrednoteno je sadjarstvo, ki je bilo v glavnem namenjeno domačim potrebam; večino sadja so predelali v jabolčnik ali hruškovec ter žganje. Na kratko je predstavljeno nabiralništvo pa gozdarstvo, ki je že stoletje vključeno v sestavni del strojanskih kmetij. Orisane so tudi zvrsti obrti, ki so bile namenjene domačim hišnim in drugim gospodarskim potrebam domačij. Osmo poglavje, z naslovom Delo, nas seznanja z značilnostmi kmečkih opravil v različnih letnih časih. Razporeditev in delitev dela, delovni čas oziroma njegov letni koledar so podrobno in zanimivo predstavljeni v enoletnem delovnem dnevniku srednje velike Zabrnikove domačije (40 ha). Naslednja poglavja prikazujejo poglavitne življenjske mejnike, medsebojne odnose v družini, stike in sodelovanje med sosedi in vaščani, pa oblike družabnega življenja, znanje, obzorje in ustvarjalnost, domače zdravstvo in zdravilstvo ter verovanje. Knjiga o Strojni in Strojancih je kompleksno delo o naselju in ljudeh ter njihovi zemlji. Na nevsiljiv način predstavi različne oblike sožitja človeka z okoljem, pa vzroke za najrazličnejše oblike in načine nekdanjega polikultumega poljedelstva in samo-oskrbne usmerjenosti strojanskih domačij ter njihovo preobrazbo v novejšem času. Skratka, knjiga nam v sistematični obliki ponuja ogromno stvarnega in dragocenega gradiva o naselju, njegovi včerajšnji in današnji podobi, o gospodarskem razvoju, prikazuje pa tudi človeka z vsemi njegovimi stvariteljskimi sposobnostmi in fizičnimi tegobami. M. Natek Fanči Šarf, Občina Gornja Radgona. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja— 20. stoletje. Izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze E. Kardelja v Ljubljani, 107 strani, Ljubljana 1982. Pred nami je že tretja knjižica etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja in je namenjena predstavitvi radgonske občine. Tako kot je bilo začrtano v vsebinski zasnovi tega raziskovalnega projekta slovenskih etnologov, je v knjigi kolikor toliko celovito predstavljena etnološka podoba življenja prebivalcev obravnavanega območja v zadnjih sto letih. Prav zato, ker imajo geografske raziskave posameznih pokrajin mnogo stičnih točk tudi z najrazličnejšimi etnološkimi proučevanji, je koristno in potrebno, da se sproti seznanjamo tudi s tovrstnimi izsledki. Kajti prebivalstvo, načini njihovega dela in življenja zapuščajo v pokrajini številne sledi, ki so osrednji predmet geografskih proučevanj. Vsebina knjige je razdeljena na 9 poglavij. V uvodnem delu je predstavljeno ozemlje občine Gornje Radgone v okviru širšega pokrajinskega območja ter v mejah nekdanjega zgodovinskega in kulturološkega razvoja. V drugem poglavju so predoče-ne poglavitne geografske, upravno-administrativne, gospodarske in sploh infrastrukturne sestavine območja radgonske občine. Naslednje poglavje prikazuje glavne poteze demografskega razvoja od leta 1869 dalje. Četrti del knjige je namenjen gospodarstvu in njegovemu razvoju. Posebno podrobno so prikazane posamezne veje kmetijstva, obrt in industrija, gozdarstvo, trgovina in turizem pa lov, ribolov in nabiralništvo, promet itd. Peto in šesto poglavje prinašata neposreden vpogled v spreminjanje poklicne in socialne sestave prebivalstva, in sicer v razdobju zadnjih sto let. Tudi za geografijo sta izredno dragoceni naslednji poglavji. V sedmem so predstavljene najrazličnejše novosti, ki so se uveljavile v kmetijstvu in obrti, stavbarstvu, prehrani itd. V osmem poglavju sta prikazana razkroj kakor tudi stopnja ohranjenosti tradicionalnih oblik gospodarstva, prehrane, stanovanjske kulture. V sklepnem — devetem — poglavju je podana etnološka proučenost obravnavanega predela. Avtorica ugotavlja, da so bili storjeni na tem območju šele prvi poskusni koraki. Prav tako se zavzema za ohranitev pokrajinske identitete, pri čemer morajo dejavno sodelovati s svojimi izsledki strokovnjaki z najrazličnejših področij. Knjiga Občina Gornja Radgona je lep primer načrtnega etnološkega proučevanja slovenske zemlje. Upamo lahko, da bomo tudi v geografiji dobili v bližnji prihodnosti sistematični regionalnogeografski pregled, pa čeprav bi bil sestavljen samo po območjih posameznih občin. M. Natek Ingrid Slavec, Slovenci v Mannheimu. Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze E. Kardelja v Ljubljani, 136 str., Ljubljana 1982. Čeprav pomeni pričujoča študija poskus etnološko-jezikovnega orisa skupine 17 slovenskih zdomskih družin, ki živijo v Mannheimu v ZR Nemčiji, je v njej prikazanih toliko zanimivih in dokumentiranih ugotovitev, da mora knjižico poznati vsakdo, ki ga zanimajo raznotera vprašanja naših zdomcev in izseljencev v Zahodni Evropi. Avtorica še posebej poudarja, da so selitve prebivalstva kompleksen družbeni pojav, ki za vsestransko predstavitev zahteva interdisciplinarno proučitev. Za področje geografije so dragoceni prikazi predstavljeni predvsem v dveh poglavjih knjižice. V četrtem je orisano izseljevanje Slovencev v Nemčijo do druge svetovne vojne in po njej. Izseljevanje je doseglo višek v letih 1973—1974; sredi sedemdesetih let je živelo v ZR Nemčiji od 47.000 do 60.000 Slovencev. V petem poglavju so predstavljeni Slovenci v Mannheimu, njihovo življenjsko okolje in vsakdanji in praznični utrip njihovega življenja. V tem industrijskem mestu, ki je imelo 300.000 prebivalcev, od tega 15% tujcev, je leta 1980 živelo okrog500 do 600 Slovencev. Največjih je prišlo iz severovzhodne Slovenije, redkejši pa so bili priseljenci iz Koroške, Dolenjske in ožje ljubljanske regije. Navzočnost tujcev v mestu je najbolj vidna v starem mestnem jedru ter v sosednjem Neckarstadtu, torej v manj urejenih predelih, kjer so stanarine nižje. Tudi za geografa so dragocene marsikatere ugotovitve in navedbe o zdomcih, ki so prikazane v razdelkih »Prišli so in ostali« ter »Njihov vsakdanjik«. Prikazani so smotri in vzroki za odhod naših ljudi v tujino, začetne težave v prilagajanju novemu delovnemu in življenjskemu okolju kakor tudi namere za naložbe njihovih prihrankov v domovini bodisi v obrtno proizvodne dejavnosti, bodisi v zgraditev hiše, obrtnih delavnic, ali v preureditev stanovanj. Skratka, v knjižici najdemo številne dragocene odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo ob zdomstvu, njihovem pogostem obiskovanju domačih krajev ter ob čedalje pogostejših spremembah, ki se kažejo v preoblikovanju tistih naselij, od koder so šli mladi ljudje za kruhom v tujino. M. Natek O zamejskih Slovencih na Koroškem Novejše geografske študije o Slovencih na avstrijskem Koroškem V preteklih nekaj letih je bilo napisanih precejšnje število člankov, razprav in študij o Slovencih, ki žive v zamejstvu. Geografske publikacije vse od 3/4—1973 številke Geografskega obzornika, ki je bila v celoti posvečena tej tematiki, niso izčrpneje poročale o omenjeni raziskovalni dejavnosti dela naših, slovenskih geografov. Socialnogeo-grafsko analizo Koroške v Avstriji najdemo prej v sociološko-politoloških publikacijah in revijah, ki so tiskane tostran ali onstran meje, kot pa da bi jo uzrli v geografski literaturi. Pred kratkim je izšel v založbah »Komunist« in »Drava« obsežen zbornik znanstvenih in strokovnih prispevkov z naslovom »Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes«, ki je vzpodbudil pisca pričujočega razmišljanja, da predstavi vsaj nekaj del, ki s pomočjo geografskih metod kažejo in analizirajo družbene in gospodarske procese na avstrijskem Koroškem. Pregled del je naključen in omejen na preteklo triletno obdobje.* Jubilejni zbornik Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki je izšel ob 25. obletnici te ustanove, objavlja med drugimi rezultate raziskave o gravitacijskem zaledju dijakov gimnazije. Avtor Vladimir Klemenčič ugotavlja, »da je sorazmerno največ dijakov iz večine občin dvojezičnega ozemlja« pri čemer ugotovi, da obstoja tesna korelacijska zveza med številom dijakov in možnostmi prevoza z javnimi prometnimi sredstvi. Ker je opredelil gravitacijo za 25-letno obdobje in za vse kdajkoli vpisane dijake s stalnim bivališčem, izkazuje karta območja vplivnosti gimnazije več kot 300 naselij dijakov, ki so obiskovali to slovensko izobraževalno institucijo na Koroškem. Bivališča dijakov se razprostirajo na Južnem Koroškem vse od Šmohorja na zahodu do Krčanj pod Svinjo na vzhodu. Izmed 2007 dijakov, ki so doslej prisostvovali pouku na * Obravnavane bodo naslednje razprave: — Vladimir Klemenčič: Gravitacijsko zaledje dijakov ZG za Slovence v Celovcu. Jubilejni zbornik: 25 let Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, Celovec 1982, str. 110/114; — Vladimir Klemenčič: Regionalno in socialno poreklo dijakov ZG za Slovence v Celovcu v šolskem letu 1982-83. Letno poročilo, Celovec 1983, str. 66; — Vladimir Klemenčič, Matjaž K 1 e-m e n č i č: Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v luči historičnih in socialnogeografskih procesov. Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, Ljubljana/Celovec 1984, str. 92 Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, jih je bilo največ iz občine Pliberk (13.7%); nad sto dijakov pa je imelo stalna bivališča še v občinah Železna kapla (5.8%), Globasnica (5.0%), Škocjan (5.0%), Bilčovs (7.4%), Sele (6.9%), Borovlje (5.4%) in Šentjakob (5.4%). Ker je študija usmerjena v prikaz prostorske razsežnosti gravitacijskega območja gimnazije v korelaciji z razprostranjenostjo slovenskega življa na Koroškem in v Avstriji nasploh bi pričakovali, da bo osvetlila tudi problem pomanjkljivega odziva na to možnost izobraževanja iz nekaterih območij dvojezičnega ozemlja. Vzroke bi avtor gotovo našel v socialni, ekonomski ali socialnogeografski pogojenosti življenja v določenih območjih Koroške. Za jubilejni zbornik pa razprava, ki bi segala preko obsežne analize, in bi bila obenem še problemsko zasnovana, najbrž ne bi bila primerna, primerna. Dopolnitev in delni odgovor na zastavljeno vprašanje daje bralcu Vladimir K 1 e-m e n č i č tudi v študiji, ki je objavljena v Šestindvajsetem letnem poročilu Zvezne gimnazije za Slovence. V članku o regionalnem in socialnem poreklu dijakov šolskega leta 1982/83 ugotavlja avtor, poleg regionalnega porekla tudi način prihajanja v šolo (oziroma bivanja) in poklicno strukturo staršev dijakov Zvezne gimnazije za Slovence. Medtem ko se letni pregled porekla 510. dijakov bistveno ne razlikuje od analize, ki je bila opravljena leto poprej, daje vpogled v socialnoekonomsko podobo gospodinjstev novo kvalitativno vrednost temu podatku. Ne preseneča, da je veliko dijakov iz delavskih gospodinjstev (37.5%), pač pa dejstvo, da gimnazijo obiskuje številu kmečkih gospodinjstev na avstrijskem Koroškem nesorazmerno veliko otrok iz prav teh kmečkih družin (18.2%). Posebno velik je ta odstotek v okraju Beljak, kjer je ena tretjina dijakov Zvezne gimnazije za Slovence iz kmečkih družin; absolutno nadpovprečno veliko (45 dijakov) pa je še število dijakov te poklicne strukture tudi iz velikovškega okraja. V kategoriji družin izobražencev (12.5%) prednjači mesto Celovec; — skupaj s kategorijo uslužbencev in strokovnih delavcev pa predstavlja ta kategorija gospodinjstev, za delavsko, najvišji delež (31.2%). Vladimir in Matjaž Klemenčič v študiji O položaju slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v luči historičnih in socialnogeografskih procesov še podrobneje obravnavata socialnogeografske razmere na avstrijskem Koroškem, izhajajoč iz poprejšnjih raziskav. Članek, ki je izšel v že zgoraj imenovanem zborniku »Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes«, obravnava različne, predvsem s socialnogeografskimi metodami zaznavne oblike diskriminacije slovenskega življa. Poleg že dokaj znanih ugotovitev o svojevrstni manipulaciji z jezikom in jezikovnimi skupinami, ki so odraz skoraj vseh povojnih popisov v Avstriji, navajata avtorja — lahko bi jim dejali kar »veseloigrske« podrobnosti o popisu posebne vrste v Avstriji. Njuna karta, ki prikazuje sto in več pro-centno udeležbo krajanov (po posameznih krajih Koroške) ob priliki te registracije njihove nacionalnosti, dovolj nazorno prikazuje mahinacije in neresnosti, ki so bile odraz tega »popisa«. Ugotavljata tudi, da se z razvojem industrijske družbe Slovenci na Koroškem oddaljujejo od enakopravnosti in izenačenosti z večinskim narodom. Instrumenti usmerjanja družbenega in tehnološkega razvoja ter urejanja prostora služijo oblastem, vede ali nevede, kot sredstvo diskriminacije na mnogih področjih dejavnosti posameznika oz. socialnogeografskih skupin. Prostor slovenske poselitve v Avstriji je zapostavljen v gospodarskem razvoju, možnosti izobraževanja in zaposlovanja so omejene ... Avtor tega zapisa lahko le pritrdi ugotovitvi, da Koroški Slovenci niso izrabili prednost naravnih danosti za razvoj turizma. Z malimi obrati niso kos velikopotezno zasnovanim in v inovacije usmerjenim turističnim obratom, ki so v lasti nemškega avtohtonega, predvsem pa doseljenega prebivalstva. Zaradi manjše kapitalne sposobnosti obrati, ki so v lasti Slovencev, niso deležni ugodnosti kreditiranja in subvencioniranja v taki meri kot tisti, s katerimi razpolagajo pripadniki večinskega naroda, katerih začetna, lastna investicijska sposobnost daleč presega zmožnosti slovenskega prebivalstva. Posledice diskriminacije se odražajo v skromni socialni mobilnosti slovenskega in vsega prebivalstva na narodnostno mešanem ozemlju Koroške. Odstotek kmečkega prebivalstva tod močno presega odstotek istega na Koroškem, kar izpričuje zaostajanje gospodarskega razvoja na južnem Koroškem. V ilustracijo povejmo, da je delež iz kmečkih gospodinjstev v Zvezno gimnazijo za Slovence vpisanih dijakov znašal povprečno 34% (v obdobju 1957—1973), da pa je bilo istočasno, ob popisu 1971, registriranih na Koroškem le 13% kmečkih gospodinjstev. Nizek je tudi delež zaposlenih v terciarnih dejavnostih. Slovenci oblikujejo na narodnostno mešanem ozemlju pretežno delavsko-kmečka gospodinjstva, ki črpajo dohodek kar iz treh skromnih virov: iz kmetijstva, iz kmečkega turizma (ali trgovine) in iz zaposlitve ponavadi enega člana družine zunaj doma v industriji. Troje omenjenih del ugotavlja z družbenimi in ekonomskimi tokovi v Avstriji in Evropi skladno prostorsko in socialno preobrazbo pokrajine in prebivalstva, ki živi na narodnostno mešanem ozemlju Južne Koroške. Iz agrarne pokrajine, v kateri žive Slovenci, se ta preobraža v turistično, proces deagrarizacije pa je zajel večji del tega prostora in ga že skoraj v popolnosti urbaniziral. Vedno bolj pa je omenjeno ozemlje pomembno tudi za tranzitne tokove oz. prometnice, ki vodijo čezenj v številne evropske regije. Zaradi tega je vedenje o socialnogeografski strukturi in preobrazbi tega prostora prepotrebna raziskovalna tema geografske znanosti. A. Gosar Dvojezična Koroška. Seznam dvojezičnih krajevnih imen južne Koroške. Zweisprachiges Kärnten. Zweisprachiges Ortsverzeichnis von Südkärnten. Sestavila Franc Kattnig in Janko Zerzer, 151 strani, Celovec 1982. Drobno, a nadvse koristno in potrebno delo je izdala in založila Družba sv. Mohorja ob sodelovanju Krščanske kulturne zveze, Našega tehnika in Slovenskega informacijskega centra v Celovcu. Po letu 1945 je to že četrti dvojezični seznam krajevnih imen na Koroškem (L. Sienčnik in B. Grafenauer, 1945; B. Singer, 1970 in V. K 1 e m e n č i č, 1972). Prvi del knjižice obsega slovensko-nemški abecedni seznam krajevnih imen (str. 9—79), drugi pa nemško-slovenski pregled (str. 81—151). Za vsako naselje je navedena ustrezna pošta in karakteristična telefonska številka, pripadnost občini in župniji, političnemu in sodnemu okraju. Posebej so označena naselja z dvojezičnimi topografskimi napisi po Zveznem zakonu z dne 6. julija 1972, kakor tudi naselja z dvojezičnimi topografskimi napisi na podlagi odredbe zvezne vlade z dne 31. maja 1977 k zveznemu zakonu z dne 7. julija 1976. Podrobnejši pregled naselij nam pokaže: med 942 naselji, kolikor jih je na dvojezičnem ozemlju Koroške, je bilo leta 1972 200, to je 21,2% naselij z dvojezičnimi napisi, leta 1977 le še 91 ali 9,7% naselij. Nadalje ugotovimo, da je samo 75 naselij iz leta 1972 tudi v letu 1977 ohranilo dvojezične topografske napise, medtem ko je bila ta pravica odvzeta 125 naseljem; po letu 1972 si je 16 naselij na novo pridobilo pravico, da uporabljajo dvojezične topografske napise. Knjižica je izredno praktični pripomoček, ki na preprost in pregleden način daje vse potrebne in osnovne podatke — v obeh jezikih — o slehernem naselju na dvojezičnem ozemlju južne Koroške. Obenem pa je delo tudi dragocen in neovrgljiv dokument o naglem krčenju najosnovnejših jezikovnih pravic Slovencem na avstrijskem Koroškem. M. Natek Književnost o krasu Acta carsologica — Krasoslovni zbornik, 10 (1981), SAZU, Razr. za narav, vede, Inštitut za raziskovanje krasa, str. 212,35 slik, 12 prilog, Ljubljana 1982 Zbornik obsega devet prispevkov šestih avtorjev— sodelavcev oziroma zunanjih sodelavcev Inštituta — s čimer je predstavljena glavnina inštitutskega raziskovalnega dela s področja krasoslovja in speleologije v preteklih letih. Vsebina zajema dva večja sklopa: kraško površje (štirje prispevki) in kraško podzemlje (pet prispevkov). Poleg sintetskega prispevka so še dela s področja morfotektonike, hidrologije in sedimento-logije. Z regionalnega vidika obravnava šest prispevkov dinarski kras v povirju Ljubljanice, osredotočenih na Planinsko polje, dva prispevka skrajno izmed dinarskih planot — Banjščice, eden pa celotno Slovenijo. V prvem, sintetskem, prispevku P. Habič podrobneje predstavi »Pregledno speleološko karto Slovenije«. Inštitut je vrsto let delal na raziskovalni nalogi »Speleo-loška karta Slovenije«, kjer je podrobneje obdelano kraško podzemlje po posameznih listih (1 : 25.000 in 1 : 50.000). Pričujoči prispevek je prva sintetična obdelava zbranega gradiva, predstavljena tudi na karti v prilogi v dvobarvnem tisku. Priložena Spele-ološka karta je pravzaprav karta slovenskega krasa, saj poleg speleoloških, morfoloških in hidroloških elementov posebej poudarja tipizacijo in razprostranjenost krasa. Kras je klasificiran glede na kamninsko osnovo, na globino zakraselosti, na hidrološke značilnosti, na nadmorsko višino in glede na regijo. V besedilu so podrobneje obdelane speleološke značilnosti posameznih tipov krasa. V prispevku »Kraški relief in tektonika« P. Habič ugotavlja skladnost med višinsko'razporeditvijo morfostrukturnih blokov in kraškim površjem. Ker s pomočjo erozijsko-korozijske teorije ter klimatske geomorfologije ni mogoče razložiti vseh značilnosti dinarskega krasa, skuša avtor to opraviti s pomočjo morfostrukturnih enot. Na konkretnih primerih podrobneje razlaga, kako navpični premiki blokov vplivajo na razvoj kraškega površja in podzemlja. Naslednji Habičev članek »Kraški izvir Mrzlek, njegovo zaledje in varovalno območje« sodi med članke s hidrološko vsebino. Mrzlek je pomemben kraški izvir tik Soče nad Solkanom, zajet za oskrbo Nove Gorice s širšo okolico. Iz varstvenih razlogov je bilo treba določiti njegovo zaledje, tudi s pomočjo barvanja Čepovanskega potoka. Izkazalo se je, da pripada zaledju Mrzleka večji del kraške Banjške planote. Kot posebno zanimivost naj omenim, da so podzemeljske vodne zveze v zaledju Mrzleka podo- bne alpskim: obstajajo namreč podzemeljska raztekanja in mešanja voda, kar je zelo pomembno za varovanje pitne vode pred onesnaženjem. Prispevek J. Čar j a »Geološka zgradba požiralnega obrobja Planinskega polja« temelji na izsledkih t.im. podrobnega geološkega kartiranja (1 : 5.000). Rezultat kartiranja nista le podrobni a vendar pregledni geološka in tektonska karta Planinskega polja, s prerezi (v prilogi), ampak tudi nova dognanja o povezavi določenih kraških oblik z določenimi litološko-tektonskimi podlagami. V literaturi večkrat naletimo na navidezno protislovne trditve, da prelomi predstavljajo oviro za vodo, obenem pa je prelomljenost karbonatnih kamnin osnovni pogoj za nastanek krasa. S tega vidika so posebej zanimivi Čarjevi izsledki: zdrobljene cone (često v vzporednih prelomnih conah) s tektonsko glino in milonitno moko so praktično neprepustne, delno do dobro prepustne so porušene cone, odlično prepustne pa razpoklinske cone. Na Planinskem polju se s tem skladajo tako ponorne cone kot tudi oblika in razporeditev vrtač ter udomic. Z navpičnim prenikanjem površinske vode se že dlje časa ukvarja Janja Kogovšek, ki nas s prispevkom »Vertikalno prenikanje v Planinski jami v obdobju 1980-81« seznani z izsledki novejših opazovanj. Posameznim curkom, ki prenikajo skozi jamski strop, je merila temperaturo, pretok, pH in trdoto, vzporedno pa tudi količino padavin na površju. Spremembe lastnosti vode odražajo »vodne valove« — ob povečanem pretoku se zniža trdota. Kljub številnim izsledkom avtorica meni, da bi bilo iz podatkov mogoče dobiti še več, če bi jih bilo mogoče ustrezneje, s pomočjo računalnika, obdelati. Tudi članek F. Šušteršiča »Morfologija in hidrografija Najdene jame« se v veliki meri ukvarja s podzemeljsko hidrografijo. Jama je bila natančno znova izmerjena in s skoraj 5 km rovov sodi med večje slovenske jame. Obenem z meritvami je avtor zabeležil celo vrsto morfometričnih in drugih značilnosti jamskih rovov, kar mu je obenem z obdelavo merskih podatkov omogočilo podroben morfološki opis. Na podlagi morfologije, hidrografije in jamskih sedimentov avtor ugotavlja, da Najdena jama, ki jo sicer voda takorekoč v celoti zalije, ni neposreden odvodnik Planinskega polja, temveč le vodokaz v masivu. Prispevek R. Gospodariča »Morfološki in geološki položaj kraških votlin v ponornem obrobju Planinskega polja« se navezuje oziroma dopolnjuje prispevka J. Čarja in F. Šušteršiča. Čarjeve izsledke »poglobi« v podzemlje, morfologijo in hidrografijo Najdene jame pa dopolni z geološkimi podatki. Poleg Najdene jame, Logarčka in Mačkovice je avtor analiziral podatke še za okoli 50 jam v severnem robu Planinskega polja. Ugotovil je, da so jamski rovi razporejeni v petih etažah in da so rovi v Najdeni jami veliko bolj prilagojeni smerem in vpadnicam skladov, kot pa smerem prelomov. V naslednjem prispevku »Stratigrafija jamskih sedimentov v Najdeni jami ob Planinskem polju« nas isti avtor podrobneje seznani s samimi sedimenti, njihovimi značilnostmi in lastnostmi, stratigrafijo in relativno starostjo. Dobljene izsledke primerja z rezultati svojih prejšnjih raziskav v jamah na Pivki in ob Cerkniškem polju in za zaključek podaja pregledno tabelo kvartarnih sedimentov Planinskega polja z zaledjem, do Pivške kotline na eni in Cerkniškega polja na drugi strani. Zadnji je članek A. Kranjca »Sedimenti iz Babje jame pri Mostu na Soči«, ki obravnava sedimente iz izvirne jame v vznožju Banjščic. Analize teh sedimentov, vključno datacija s pomočjo 14C, kažejo, da je v najmlajši preteklosti, pred nekaj sto leti, prišlo do velikega preobrata v sedimentacijskih procesih: potok je nehal odlagati prodnato-peščene plasti, s katerimi je bil jamo že skoraj zapolnil do stropa, in danes nosi le še izredno dobro zaobljen prod, prejšnji nanos pa je takorekoč odstranjen. Andrej Kranjc Aria carsologica — Krasoslovni zbornik, 11 (1982), SAZU, Razr. za narav, vede. Inštitut za raziskovanje krasa, str. 131,41 slik, Ljubljana 1983 Zvezek vsebuje sedem prispevkov izpod peresa devetih avtorjev, od tega jih je sedem članov inštituta. Tematika obsega regionalno krasoslovje in speleologijo (prispevka o krasu v Krškem hribovju in v Istri), kraško hidrologijo oziroma hidrogeolo-gijo (Rakov Škocjan, Vipava, Postojnska jama) ter jamske sedimente (Postojnska jama in Jama pri Predjami). Članek P. Habiča »Kraškipojavi'v Krškem hribovju« nas seznani s posebnim tipom osamelega krasa, plitvega fluvio-krasa v slovenskem subpanonskem svetu. Poleg speleološkim objektom je avtor posvetil posebno pozornost kraškim depresijam in razvoju vodnega omrežja oziroma fazam zakrasevanja. Naslednji, tudi še bolj regionalni prispevek »Movraška in Smokavska vala ter Jama pod Krogom« (P. Habič, R. G o s p o d a r i č, A. Mihevc, F. Šuster-š i č) obravnava slepe doline oziroma robno kraško polje na stiku fliša in apnenca v severni Istri, med Gračiščem in Sočergo. Poleg geomorfologije obravnava prispevek tudi kraško hidrogeologijo, hidrologijo in seveda podrobno študijo jame, saj je bila raziskava usmerjena bolj aplikativno, z namenom, da oceni možnosti za odpravo občasnih poplav v dnu teh slepih dolin. Prispevek R. Gospodariča, J. Kogovšek in M. Luzarja »Hi-drogeologija in kraški izviri v Rakovem Škocjanu« zapolnjuje občutno vrzel v poznavanju oziroma predstavitvi našega »kraškega parka« Rakovega Škocjana. Podrobneje sta predstavljeni geologija in hidrologija te zanimive kraške doline, posamezni izviri imajo obdelane fizikalno-kemične lastnosti, niti niso pozabljene poplave. Zanimiva in presenetljiva je ugotovitev, da izvirov v Rakovem Škocjanu ne napajajo podzemeljske vode izpod Javornikov, ampak le cerkniške vode. K temeljnim obdelavam v kraški hidrografiji sodi članek P. Habiča »Kraški izviri Vipave in njihovo zaledje«. Po količini (0,7—70 m3/s) in ugodnem, neposeljenem in gozdnatem zaledju, bi bili ti zajezeni in prelivni kraški izviri (nekaj je občasnih in nekaj stalnih) zelo primerni za oskrbo z vodo. To potrjujejo tudi dobljene fizikalno-kemične lastnosti vode. Rezultate krajevno razširjenih opazovanj vertikalnega pretoka v kraških kamninah podaja prispevek Janje Kogovšek »Prenikanje vode in izločanje sige v Pisanem rovu Postojnske jame«. Poleg že ustaljene metode meritev vodnih curkov je avtorica tokrat merila tudi izločanje karbonatov iz vode, ki polzi po sigi. Tako seje na posamezne kapnike v enem letu odložilo od 44—550 g CaCCte. S tem ta prispevek tudi poglobljeno posega v vprašanje rasti kapnikov oziroma odlaganja sige. S sigo se ukvarjata tudi zadnja dva prispevka v tej številki Acta carsologica. R. Gospodarič s soavtorjema M. I k e y a in T. Miki poroča o »Datiranju stalaktita iz Postojnske jame z ESR metodo«. To je prvi poskus datiranja sige iz naših jam z metodo »Electron Spin Resonance« (ESR). Meritve so bile narejene v Stuttgartu in na univerzi Kyoto (Japonska). Dobljena starost — jedro analiziranega stalaktita je pričelo nastajati pred 190.000 leti — dobro dopolnjuje dosedanje stratigrafsko razvrščanje jamskih sedimentov iz slovenskih jam. Članek A. Kranjca »Dinamika odpadanja sige v Golobji luknji« — to je v vhodnem rovu Jame pri Predjami — posreduje izsledke več kot eno leto trajajočih opazovanj enega izmed razpadnih procesov sige. V tem času je povprečno odpadlo z jamske stene dobrih 80 g sige/l m2, največ v pozni zimi. Sočasno registriranje meteoroloških elementov v vhodnem in notranjem delu jame, podkrepljeno s korelacijsko analizo, je potrdilo, da so glavni vzroki odpadanja sige proces zmrzovanje—tajanje ter nabiranje ledu po jamskih stenah. Andrej Kranjc Referati z mednarodnega simpozija »Zaščita Krasa« ob 160-letnici turističnega razvoja Škocjanskih jam, Lipica7.—9. oktobra 1982,Sežana 1983,strani 1—112. Ob 160-letnici turističnega razvoja Škocjanskih jam je TOZD Hoteli in gostinstvo Sežana, ki upravlja Škocjanske jame, v organizaciji Komisije za turistične jame in zaščito krasa pri Mednarodni speleološki Uniji priredila simpozij o zaščiti Krasa, namenjen predvsem sanaciji Notranjske Reke in turistični ureditvi Škocjanskih jam. Simpozija se je udeležilo 54 strokovnjakov in speleologov iz skoraj vseh kraških dežel Evrope. V številnih predavanjih so referenti obdelali celotno problematiko zaščite matičnega Krasa. Zaradi gmotnih težav pa je zbornik referatov izšel šele v 1984. letu. V uvodnem delu so objavljeni zaključki simpozija, ki so plod referatov in zelo živahne diskusije. V njih je v 16 točkah poudarjen pomen tega simpozija, posvečenega že imenovanim problemom. Zaključki dobivajo še poseben pomen zaradi objave v slovenskem, francoskem, italijanskem in nemškem jeziku. V 25 referatih so bili obdelani izredno zanimivi izsledki raziskav in zaščite matičnega Krasa. Tako predlaga Rajko Pavlovec uvedbo geološke transverzale po matičnem Krasu, ki bi potekala od Škocjanskih jam in Vremskega Britofa mimo Senožeč do Postojnske jame, Betalovega spodmola in preko Razdrtega na Nanos in k izvirom Vipave do Komna, kamnoloma pri Lipici, izvira Glinščice in Socerba. Rado Gospodarič piše o starosti sige v Škocjanskih jamah na osnovi radio-ogljikove metode. Doslej so bile radiometrično analizirane le mlajše sige Škocjanskih jam, za starejše pa še nimamo absolutnih vrednosti. Avtor domneva, da so starejše sige nastajale v toplejšem presledku zadnje poledenitve (würm) pred nekako 40.000 leti in v zadnji medledeni dobi približno pred 100.000 leti. Rast kanikov naj bi bila od 5 do 10 mm na vsakih 100 let. Ivan Gams prikaže Škocjanski kras kot vzorec kontaktnega krasa, kjer se stika nepropustni flišni svet s propustnim kraškim svetom Kontaktni kras se je namreč pri Škocjanu razvil bolj izrazito kot kjerkoli drugod v Sloveniji. Kot eden od glavnih vzrokov je po avtorjevem mnenju precejšnja vodnatost Notranjske Reke. V zvezi s tem podaja v pregledni skici in tabeli morfometrijo glavnih udornic Škocjanskega krasa. Andrej Kranjc obdela recentne fluvialne sedimente v Škocjanskih jamah in navaja, da do prestopa na apnence nosi Reka prod iz nekarbonatnih kamnin, na apnencih, še posebej v podzemlju, pa narašča delež prodnikov iz apnenca. Zanimiv je tudi prispevek francoske speleologinje Choppy-Leeger, Brigite, v katerem poudarja, da je množična speleologija smrt zajame. Predvsem se moramo truditi ohraniti tiste jame, ki še niso izropane in uničene. Zato se izogibajmo vsakemu propagiranju speleologije, predvsem preko javnih občii. Rimski speleolog Arrigo A. Cigna piše načelno o onesnaževanju v kraških regijah, medtem ko prikazuje Srečko B o ž i č e v i č lokalna onesnaževanja kraškega podzemlja v Hrvatski in obenem obdela posledice tega. Taka divja odlagališča so posebno zaznavna v okolici mest in naselij in ob raznih industrijskih objektih. Domačin Jože Žnidaršič obdela probleme onesnaženja doline Notranjske Reke in priporoča skupno koordinacijsko telo iz občin Ilirska Bistrica, Sežana in Postojna, ki naj razrešuje to vprašanje. V pogledu onesnaževanja je izredno izčrpen referat avtorjev Kemijskega inštituta Borisa Kidriča (B. M e j a č, M. R o š, M. D u 1 a r, M. R e j i c, P. P o n i k v a r - Z o r k o), ki so v letih 1969—1979 vršili sistematične preiskave onesnaženih voda Notranjske Reke, iz katerih je razvidno, da sta glavna onesnaževalca Tovarna organskih kislin in Lesonit v Ilirski Bistrici. Posledice tega onesnaženja so še posebej vidne v 8 km dolgi in 300 m globoki Kačni jami, o katerem poroča Andrej Mihevc. O vertikalnem prenikanju na območju Škocjanskih jam poročata Janja K o g o v-š e k in Marjan Luznar, o netopirjih v Škocjanskih jamah razpravljata Helmut Frank iz Laichingena (ZRN) in ugotavlja selitev teh iz Škocjanskih jam v Predjamo. V zvezi z jamskim živalstvom daje Boris S k e t predlog za zaščito biološko pomembnih področij v krasu Jugoslavije. Tu je govor o splošnih zaščitnih ukrepih in o objektih ter področjih v SR Sloveniji, ki so posebej potrebni biološke zaščite. Danijel R o j š e k prikaže hidrogeografske značilnosti in degradacijo porečja Notranjske Reke ter Škocjanskih jam, medtem ko Matjaž P u c in Rado Smerdu obravnavata kraški regijski park in njegovo zaščito. V zvezi z zaščito kapnikov govori francoski speleolog Victor Caumartin o preizkušanju novih načinov osvetljevanja v turističnih jamah zaradi nevarnosti rasti mahov in alg ob jamskih svetilih. S tem je v zvezi tudi prispevek Andreja Martinčiča o ekologiji rastlin v jamah in njihove prilagoditve svetlobi. Tem referatom slede načelni članki o zaščiti krasa in kraške pokrajine izpod peresa Nade O s m u k in Dušana Pluta. Obširen pregled arheoloških najdišč matičnega krasa prinaša France Leben, medtem ko tržaška speleologa, pokojni Carlo Finocchiaro in Fabio F o r t i prikazujeta turistični razvoj Škocjanskih jam in zasluge tržaškega speleološkega društva »Eugenio Boegan« za turistično ureditev Škocjanskih jam. V zaključnem referatu piše Radenko Lazarevič o zaščiti jam, urejenih za turistični obisk. Zanimivi zbornik je možno naročiti pri TOZD Hoteli in gostinstvo, Hotel Triglav Sežana. France Habe Karstologia (Revue de karstologie et de speleologie physique de la Federation Fran-Saise de Speleologie et de 1’Association Fran^aise de Karstologie), št. 2, 72 str. velikega formata, 98 ilustracij, 1 karta v prilogi, 2. semester 1983 V prejšnjem letniku Geografskega vestnika sem poročal o 1. številki revije »Kar-stologia«, nove revije, ki naj bi zapolnila praznino v francoskem krasoslovnem in strokovnem speleološkem tisku in ki naj bi imela vsaj »frankofoni«, če ne že svetovni, pomen. Pred nami je druga številka, ki se v zasnovi ne razlikuje od prve, a je, kar je normalno, malo manj načelno usmerjena, tudi malo tanjša, a zato še obilneje ilustrirana. Prav tako obsega originalne prispevke (8), poročila o strokovnih srečanjih (6) ter o novejši krasoslovni literaturi (21). Med originalnimi prispevki jih pet obravnava francoski kras, od Alp in Pirenejev do atlantske obale. J. J. D e 1 a n o y (Jamski sistem planote Sornin) ter J. S e s i a-no in A. Muller (Hidrologija jezera Lessy—Visoka Savoja) obravnavajo hidrologijo alpskega krasa — v prvem primeru hidrologijo ene izmed najglobljih jam na svetu Berger (— 1198 m), v drugem pa gorskega kraškega jezera, pri katerem so šele z barvanjem ugotovili, kam se podzemeljsko odteka. Ph. Renault v članku »Novejše študije o krasu Niaux-Lombrive-Sabart« prikaže nove dosežke, opravljene v okviru podiplomskih študij o jamskih sedimentih in speleometeorologiji tega velikega (14 km) jamskega sistema v Pirenejih. Članek »Kras in obala pri Bec de Caux« (Normandija) avtorja R. R o d e t-a je za nas zanimiv predvsem zaradi snovi, ki je sicer ne poznamo: obravnava obalni kras v kredi, kjer se prepletajo vplivi kraških in abrazijskih procesov v razmeroma nenavadni kamnini, kredi. Zadnji izmed člankov z domačo, francosko, tematiko je »Hidrogeomorfološka karta krasa Dorvan 1 : 10.000« (južni del gorovja Jura) avtorjev J. G i b e r t, R. Laurent in R. M a i r e. Članek dopolnjuje (v prilogi) oziroma pojasnjuje samo karto (tiskana v večbarvnem tisku), ki vsebuje praktično vse elemente geomorfološke karte krasa. Tudi prispevki, ki obravnavajo kras izven Francije, so pestri: C. B e z e s in C. Joseph »Razlaga povezave pretok—nivo morske gladine v kraškem obalnem (za-slanjenem) izviru Almyros Agios Nikolaos (Kreta) s pomočjo multiko relacij e s piezo-metričnim nivojem«, B. C o 11 i g n o n »Hidrotermalna speleogeneza v področju Bi-ban (Telski Atlas, Alžirija)« ter L. Deharveng in A. G o u z e »Jame in kras v okolici Chieng Mai (Tajska)«. Za konec naj omenim, da je med poročili o literaturi obsežna ocena Acta carsolo-gica 8 (Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni) in Kunaverjevega dela o geomorfolo-škem razvoju Kanina (Geografski zbornik 22). Od ostale jugoslovanske literature sta omenjena Miličeva prispevka o krasu Zahodne Srbije (Dela Geogr, inštituta J. Cvijič). Poročili o slovenski krasoslovni literaturi sta celo ilustrirani s slikama Cerkniškega polja in Kaninskih podov. Andrej Kranjc S. E. Lauritzen, Arctic and Alpine Karst Symposium (Program and Field Guide), Oslo, 1983, str. 89 Kot je razvidno iz naslova, sestavljata knjigo program in vodnik po ekskurziji ob priliki »Simpozija o arktičnem in alpskem krasu«, kije bil avgusta 1983 v Oslu. Vendar je ta vodnik tako zaokrožen in podroben, da je več kot le vodnik po ekskurziji; je kar zaključeno delo o norveškem krasu, predvsem pa o tamkajšnjih podzemeljskih kraških pojavih. Literatura o norveškem krasu je sicer skromna in za nas precej težko dostopna. Zato je ta vodnik toliko koristnejši, saj so na enem mestu zbrani bistveni podatki o norveškem krasu. Na prvih 12 straneh knjige je program simpozija in povzetki (13) predhodno prijavljenih predavanj, gradivo vodnika pa zavzema 69 strani. V uvodnem poglavju nas avtor seznani z razprostranjenostjo, litologijo, geomorfologijo, hidrologijo in speleolo-gijo norveških karbonatnih kamnin ter s kratko zgodovino preučevanja tamkajšnjega krasa. Sledi opis posameznih kraških predelov Norveške: okolica Oslo fjorda in pogorje Jottunheimen v južnem delu dežele ter okolica mest Mosjoen, Mo i Rana in Fauske ter področje planotastega ledenika Svartisen na severu. Kras se pojavlja od morske gladine do kakih 1.400 m n.m., kar je v visokih zemljepisnih širinah pravi »visokogorski« kras. Besedilo ilustrira 65 grafičnih prilog — kart, geoloških kart, diagramov, blokdia-gramov, jamskih načrtov in skic. Čeprav je besedilo zelo zgoščeno, so objavljeni številni podrobni podatki o kamninah, o hidrologiji (vključno s sledenji podzemeljskih tokov), dodani so podrobni opisi sedimentnih profilov ter podatki o starosti kapnikov in kosti iz kraških jam. Delo zaključuje seznam najpogostejših norveških zemljepisnih oziroma kraso-slovnih terminov (s prevodom v angleščino), ki se najčešče pojavljajo v zemljepisnih, krajevnih in jamskih imenih. Seznam uporabljene literature obsega 48 enot, od tega je 31 enot, ki se neposredno nanašajo na norveški kras. Andrej Kranjc Krajša knjižna poročila Mavricij Zgonik, Vloga geografskega okolja na začetke in rast Maribora. Kronika — časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, štev. 2-3, str. 103—114, Ljubljana 1983. V prispevku so predstavljene in ovrednotene tiste geografske oziroma pokrajinske sestavine območja, na katerem je vzniknil in seje razvijal Maribor od 12. stol. dalje. Podrobneje sta osvetljena položaj in lega mesta in posebej poudarjena njegova obramba in prometna lega in položaj. Pregledno, po posameznih obdobjih, so prikazane in ovrednotene tiste sestavine geografskega okolja, ki so pomembneje vplivale na krepitev in rast mariborske mestne aglomeracije. Pri vsem tem postavlja avtor v ospredje vsakokratne politične, gospodarske, industrijsko-tehnološke in druge razmere, ki so neposredno krepile položaj in vlogo mesta v pokrajini. Podrobno je prikazana vloga in moč Maribora po zadnji vojni, ko je svoje gravitacijsko zaledje razširil na domala celotno območje severovzhodne Slovenije. Prav tako niso prezrte funkcije posameznih mestnih predelov v različnih obdobjih. Zanimiv in tehtno napisan prispevek, ki kaže tudi na potrebo po sprotnejšem prevrednotenju posameznih sestavin geografskega okolja. Vladimir Bračič, Razvoj upravne ureditve v Mariboru. Kronika — časopis za slovensko krajevno zgodovino, 31, štev. 2-3, str. 229—239, Ljubljana 1983. Študija je prvo temeljitejše delo v geografiji, ki sega na področje oblikovanja in spreminjanja teritorija najmanjših upravno-političnih enot v zadnjih stotridesetih letih (1850—1980). Na izre- dno raznolikem območju, ki gaje obsegala velika občina Maribor v letih 1967 do 1982 (737 km2), je prikazano omrežje upravno-politične razdelitve v različnih časovnih presekih. Podrobno je orisano spreminjanje upravno-teritorialnega omrežja po zadnji vojni, in sicer od nastanka krajevnih narodnoosvobodilnih odborov (1945) preko krajevnih ljudskih odborov (1946) in občin (1952) do velikih občin — komun (1955) ter njihovo združevanje v enotno in veliko občino Maribor (1967). Nakazani so osnovni vzroki in principi ponovne razdelitve mariborske občine na šest manjših občin, ki so začele z delom v letu 1982. Prikazane so vse pomembnejše upravno-politične funkcije Maribora, ki jih je imel v različnih obdobjih (sedež okrožja, okraja in okrajnega glavarstva, mariborske oblasti v letih 1949—1951), kakor tudi teritorialno širjenje mesta. Ob sklepu so podane osnovne karakteristike vseh šestih današnjih mariborskih občin (Maribor— Pesnica, M. — Pobrežje, M. — Rotovž, M. — Ruše, M. — Tabor in M. — Tezno; velikost, število prebivalcev in zaposlenih, delež kmečkega življa, vrednost družbenega proizvoda itd.). Milan Orožen Adamič, The Effects of the 1976 Earthquake in the Soča River Basin. Social and Economic Aspects of Earthquakes, str. 533—556, Ljubljana — New York 1982. Tretje mednarodno srečanje z naslovom »Socialni in ekonomski aspekti zemeljskih potresov in načrtovanje omiljenja njihovih posledic«, ki je bilo na Bledu od 29. junija do 2. julija 1981, sta organizirala Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij iz Ljubljane in Center za urbane in regionalne študije comelske univerze (Ithaca) izNew Yorka. V zborniku, ki prinaša referate omenjenega posvetovanja, je med daljšimi prispevki tudi O r o ž n o v, in sicer o posledicah in učinkih potresa v Posočju 1976. leta. Uvodoma je prikazana potresna dinamika na Slovenskem v zadnjih dvajsetih letih, starost stanovanjskih zgradb in posledice katastrofalnega potresa v Posočju 1976. Omenjene so oblike začasnih bivališč, ki so nastala na vrtovih, športnih igriščih ali na drugih površinah neposredno ob seli-ščih porušenih domov ali naselij. Nakazana je metodološka zasnova ocenjevanja škode in na tej osnovi so začrtane regionalne (krajevne) razlike v stopnji poškodovanosti posameznih stavb na potresnem območju. Podrobneje so nakazane krajevne razlike z deležem prebivalstva brez strehe na območju Tolminskega, podana pa je tudi podrobna klasifikacija krajevnih skupnosti na osnovi temeljnih socialno-demografskih pokazateljev iz obdobja 1961—1971. Študija je opremljena s tabelami, kartogrami in fotografijami ter z izborom literature. Barje. Gradivo s posveta o Barju, Kurešček, 8. aprila 1982. Izdal Izvršni svet Skupščine občine Ljubljana Vič-Rudnik, 43 strani, Ljubljana 1982. Obsežna ravnina Ljubljanskega barja s svojstvenimi geografskimi značilnostmi predstavlja že več stoletij osrednje vprašanje, namreč, kako bi jo bilo mogoče najbolj gospodarno in funkcionalno vključiti v okvir potreb in različnih namenov današnjega osrednjega in največjega slovenskega mestnega organizma. Vprašanjem današnjih potreb in možnosti izrabe posameznih geografsko značilnih območij Barja za najrazličnejše gospodarske in druge namene je bilo posvečeno interdisciplinarno posvetovanje, katerega vsebina je objavljena v posebni knjižici s 17 prispevki. Posebej velja opozoriti na osrednji referat »Problematika vodnogospodarske in prostorske ureditve Ljubljanskega barja«, ki predstavlja sklepno poročilo raziskav predvsem z biotehniških in hidrotehni-ških področij v letih 1979—1980. Dragocena in kritična sta tudi prispevka A. Stritarja (Aktualna problematika prostorske in hidrološke ureditve Ljubljanskega barja) in A. Laha (Prispevek k razpravi o urejanju in izkoriščanju Ljubljanskega barja). M. Natek Srečko Božičevi«:, Kroz naše špilje i jame. Mala znanstvena knjižica Hrvatskoga priro-doslovnog društva, Zagreb 1983, 2—72. Izpod peresa speleologa in fotografa, sicer inženirja geologije, je izšla knjiga »Kroz naše špilje i jame«. Uvod je napisal arheolog akademik Mirko M a 1 e z in v njem poudaril, da je delo namenjeno predvsem naši šolski mladini, da bi se spoznala s kraškimi pojavi pod spektrom dosedanjih znanstvenih raziskovanj. Knjižica predstavlja jugoslovanski kras v 18 krajših poglavjih. V njih obdela tipične lastnosti kraškega površja, delo vode na krasu, podzemeljski svet in človeka v tem svetu. V posebnih poglavjih v preprosti besedi prikaže arheološka najdišča v jamah, prikaže pa tudi jame kot zaklonišča. Zelo poučno pa je zlasti poglavje o varstvu kraškega površja in podzemlja. Na kraju so pregledno navedene turistične jame v Jugoslaviji. Teh je trenutno v Jugoslaviji 34, od tega v Sloveniji 12, v Hrvatski 10, v Bosni in Hercegovini 6, v Srbiji 6. V Črni gori bo v juliju za turizem odprta Cetinjska jama, medtem ko v Makedoniji zaenkrat še ni urejenih turističnih jam. V posebnem poglavju navaja avtor najdaljše jame in najgloblja brezna v svetu in v Jugoslaviji. Vlado Božič, Vodič kroz uredene špilje Hrvatske. Založil Planinarski savez Hrvatske, Zagreb 1983, 2—32. Znani hrvatski speleolog in predsednik speleoloških odsekov pri Planinarskem Savezu, ing. Božič Vlado, je v delu žepnega formata predstavil javnosti za turistične obiske urejene hrvatske jame. Avtor razdeli obiska vredne jame v pet skupin: v turistično urejene jame, v jame urejene v druge namene in v neurejene, pa vendar obiskovane jame. Tako ima trenutno SR Hrvatska 10 turističnih jam: Vetemica pri Zagrebu, Grgosova špilja pri Samoboru, Vrlovka pri Ozlju, Lokvarka pri Lokavi, Vrelo pri Fužini, Cerovačke špilje pri Gračcu, Vranjača pri Splitu, Modra špilja na otoku Biševo, Šipun pri Cavtatu in Golubnjača na Plitvičkih jezerih. V posebnih poglavjih obdela tudi ostale jame. Napol urejenih jam je 14, majhne jame v štiri, za druge namene prirejenih jam je 7, za obisk možnih jam pa je 10. Pri vsaki turistični jami je objavljena situacijska skica in slika, glavni podatki o jami in turistični opis. Knjižica dobiva na veljavi še posebej zato, ker je ob vsakem objektu objavljena glavna literatura o jami. Žal papir ni dovolj kvaliteten, da bi prišle številne fotografije do polnega izraza. Od 35 fotografij sta objavljeni na platnicah dve barvni fotografiji v dobri tehniki. Na kraju nas informira delo tudi q speleoloških organizacijah v Hrvatski. Tako deluje v okviru Planinarskega saveza Hrvatske 14 speleoloških odsekov, ki pokrivajo hrvatski kras. Poleg teh deluje v Zagrebu Speleološko društvo Hrvatske, v Splitu »Špiljar«, v Pazinu društvo »Istra« v Poreču »Proteus«, v Zagrebu »Ursus spelaeus« in v Zagrebu tudi še Društvo za istraživanje i snima-nje krških fenomena. Škoda, da ta informativna knjižica služi lahko le domačim jamarjem in turistom, ker je izšla le na hrvatskem jeziku. France Habe Zbornik o jugoslovansko-poljskem geografskem seminarju Geografska transformacija podeželja, Geographical Transformation of Rural Areas, Ljubljana 1983 Zbornik 3. jugoslovansko-poljskega geografskega seminarja, Ljubljana, Maribor, 19,—21. X. 1983 Zbornik 3. jugoslovansko-poljskega seminarja prinaša referate v angleškem jezi-ku. Tako je zanimiva vsebina dostopna tudi svetovni geografski javnosti, kar je toliko pomembnejše, ker je zlasti tovrstne problematike izpod peres jugoslovanskih geografov malo dostopne širši geografski javnosti v svetovnih jezikih. Ne glede na dokajšnjo pestrost predstavljene vsebine, je tudi s strani jugoslovanskih prispevkov opaziti nekatere poskuse kvalitetnega premika, predvsem v smislu metodoloških poglobitev in kvantitativnih pristopov. Škoda je le, da je malo kartogramov, saj kolikor jih je, so skoraj vsi v referatih poljskih geografov. Prispevki poljskih geografov obravnavajo različne vidike geografske problematike podeželja, večina njih pa vsebinsko le sledi dolgoletnemu, v agrarno geografsko problematiko usmerjenemu raziskovanju posameznih referentov in inštitucije, iz katere prihajajo. Tako Jerzy Kostrowicki podaja kratek pregled iz zelo obsežne problematike metodoloških pristopov pri izdelavi kart izrabe zemlje v posameznih evropskih državah, W. Stola pa o funkcijski klasifikaciji podeželja, z opredelitvijo bio-produktivnih, tehnoproduktivnih in storitvenih elementov. V posebno skupino sodijo tehtni prispevki R. Sczesnya o spremembah v prostorski strukturi poljskega kmetijstva v sedemdesetih letih, W.Tyszkiewicz o dolgoročnih spremembah velikostne sestave zasebnih kmetij v obdobju 1950—80 in B. G a 1 c z y n s k e ter R. Kulikowskega o gospodarskih učinkih zasebnih kmetij glede na njihovo velikost. Do neke mere se na to navezuje pri nas močno zanemarjena problematika o preobrazbi podeželskih naselij na Poljskem izpod peresa A. S t a s i a k a. Prav tako sin-tetsko, metodološko poglobljeno in genetsko so bila prikazana depopulacijska območja na Poljskem in migracije med Vojvodstvi v referatih P. F. b e r h a r d t a, M. P o-trykowske in A. Potrykowskega. Kot že večkrat doslej je geografsko problematiko preobrazbe poljskega podeželja zelo koristno dopolnil S.Kostrovvi-c k i z referatom o ekoloških osnovah razvoja podeželja. Vsebinsko mnogo bolj raznoliki referati jugoslovanskih geografov imajo težišče na populacijski problematiki, še zlasti na migracijah med mesti in podeželjem ter s tem povezani depopulaciji. Tako govorijo prispevki M. Panova o depopulaciji in V. Daskalovskega o urbanizaciji podeželja v Makedoniji, A. Stojmilova o vplivu umetnih jezer v Makedoniji na migracije, A. P u š k e o migracijskih tokovih v prištinski občini, R. S u b i č a o migraciji v Bački, D. Kladnika o dnevnih migracijah v ptujski občini ter K. R i s t i č o posledicah izseljevanja iz JV Srbije na primeru Stare planine. Strukturne probleme prebivalstva obravnavajo referati S. Š t e r c a o splošnih gibanjih prebivalstva v obmestnih in drugih naseljih, H. I s 1 a m i j a o difuziji inovacij na podeželju Kosova ter M. P a k a o problematiki razvoja podeželja v Zahodni Sloveniji. Nekaj misli o načrtovanju prostorske organizacije podeželja v BIH podaja M. M i š k o v i č. Nekako zaokroženo podobo geografske problematike našega podeželja pa so prikazali v svojih prispevkih mariborski geografi z nekakšnim uvodnim referatom B. Belca o spremembah v izrabi podeželja in preobrazbi ruralne pokrajine v Sloveniji; B. Kert poroča o deagrarizaciji in spremembah v strukturi gospodinjstev v obmest-jih mariborske regije, L. O 1 a s o vlogi lokalnih mtstnih središč in sezonskega zaposlovanja na migracije in sestavo prebivalstva v Prekmurju in V. B r a č i č o socialno-geografskih procesih v manj razviti vinogradniški pokrajini. Kljub delnim razlikam v prostorskem in vsebinskem obsegu obravnavane problematike ter skromnejšim metodološkim in kvantitativnim pristopom v delu prispevkov jugoslovanskih geografov v primerjavi s prispevki poljskih geografov, predstavlja zbornik soliden prikaz dela geografske problematike podeželja. Ob zborniku Geografske značilnosti preobrazbe slovenskega podeželja, ki je izšel ob 60-letnici Geografskega društva Slovenije in nekaterih številk Geographice Slovenice, zbornikov z zborovanj slovenskih geografov ter še nekaterih drugih zbornikov, je to nedvomno še en soliden prispevek k poznavanju geografske problematike podeželja. Na koncu koncev gre za referate s specializiranega seminarja, kakršnih je na žalost pri nas vse manj, bilo pa bi jih potrebno čim več. Izgleda, daje le na tak način omogočen izid tako pomembnih rezultatov proučevanja našega prostora. M. Pak Geografska priročnika Zemlja, velika ilustrirana enciklopedija. Mladinska knjiga, Ljubljana 1982, 271 strani, formata 22,5 x 29,5 cm. Pred nami je slovenska izdaja v svetu zelo popularne enciklopedične izdaje »The Joy of Knowledge The Physical Earth«, ki jo je za izvoz Mladinska knjiga tiskala leta 1977. Originalna verzija enciklopedije in njen zvezek »The Physical Earth« predstavlja le približno polovico zvezka »Zemlja«. Iz uvodnih podatkov o knjigi ni razvidno, po katerem zvezku originalne verzije je preveden drugi del knjige, ki je v glavnem posvečen gospodarjenju človeka z naravnimi viri, od rudnin, energije pa do najrazličnejših oblik pridelovanja hrane. Zahtevne strokovne prevode in priredbo besedil je opravila zelo dobro cela vrsta slovenskih raziskovalcev. Spremno besedo slovenski izdaji na pot je napisal predsednik SAZU akademik Janez Milčinski, kjer med drugim pravi: »To so knjige za živo rabo,...«. S tem mnenjem se lahko povsem strinjamo in to zlasti zato, ker ne gre za klasično obliko enciklopedije, temveč za moderno oblikovano enciklopedijo, katere temelj so zgoščeni enciklopedično napisani zaključeni problemski sklopi. Za ilustracijo navajamo nekatere od njih: anatomija Zemlje; Zemlja kot magnet; potovanje kontinentov; kartiranje Zemlje; Zemljino obličje; podnebje; morsko dno; onesnaževanje rek in jezer; tla živijo, itd. V prvem delu knjige je podoba zemlje prikazana s celo vrsto kart in to je pravi mali ter kvalitetno izdelan atlas, ki ga še dopolnjujejo karte podvodnega reliefa. To so izjemno dopadljivo izdelane karte, ki nam na enem mestu in v celoti prikazujejo poglavitne poteze podvodnega reliefa Zemlje. Številne ilustracije, oprema in tisk so na zavidljivo visokem nivoju. Milan Orožen Adamič Atlas. Svet v številkah, države sveta. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983, 308 strani, format 21,5 x 30 cm. Ta atlas je bil pripravljen po izdaji: B., I n g o I i č, A., M e d v e d, »Atlas sveta za osnovne in srednje šole«. Glavni urednik in prirejevalec te nove izdaje atlasa je bil B. Ingolič. Zasnovo slovenskega opisa in montažo napisov v njem je izdelal, pod vodstvom Vilija Kosa, Geodetski zavod SRS — oddelek za kartografijo. Kartografske osnove so v veliki večini posnete iz Diercke Weltatlas in Georg Westermann (1979 in 1982). Nekaj malega je tudi domačih kartografskih izdelkov (Geodetski zavod), ki pri- kazujejo razlike med merili kart. Od strani 174 do 229 so v atlas vključena besedila in grafični prikazi iz knjige »Zemlja, velika ilustrirana enciklopedija« (Mladinska knjiga, 1982). No, v atlasu je še več drugih strani s kartami, ki so očitno povzete po izdaji »Zemlja ...«, vendar ni to nikjer povedano. V celoti vsebuje knjiga preko 320 kart v najrazličnejših merilih in še vrsto drugih ilustracij, satelitskih posnetkov in podobnega. Pred nami je torej zelo obsežen in bogato ilustriran atlas, katerega dodatna vrednost je, da ima poleg številnih topografskih in političnih kart še vrsto gospodarskih in drugih tipov tematskih kart. Ob vsem tem bogatem izboru najrazličnejših kart je škoda, da niso iz knjige »Zemlja ...« vključene tudi karte podvodnega reliefa. To, da je v atlas vključen del besedila iz omenjene knjige je smotrno, še posebej zato, ker je vsebina besedila izjemno kvalitetna. Po drugi strani se čuti, da atlas ni originalno delo, temveč je sestavljen in prirejen za slovenskega bralca iz zelo različnih virov. Če smo realni in se zavedamo, kako obsežno, drago in tudi zamudno delo predstavlja že samo slovenska priredba, potem tega, da je pred nami sestavljanka, nosilcu in sodelavcem atlasa ne moremo zameriti. Bilo pa bi prav in koristno, če bi bilo v uvodu atlasa, ki ga na žalost ni, to povedano. Način pisave geografskih imen je obrazložen v posebnem uvodnem sestavku, ki je glede na še vedno živahne razprave o tem v okvirih Geografskega društva in izven njega, v marsičem vprašljiv. Bolj kot to, da so se sestavljalci atlasa pač odločili za neko načelo, nas moti nedoslednost in neenotna pisava geografskih imen. V karti na strani 98 je zapisano SRI LANKA in spodaj je nekoliko manjšo tipografijo (Cejlon), list naprej pa stoji ŠRI LANKA (Cejlon). Takih ali podobnih napak, ali kar je še pomembneje, nedoslednosti, je še več in jih bo treba v naslednjih izdajah atlasa, če bo do tega prišlo, popraviti. Včasih so vprašljive celo nekatere slovenske oblike imen držav. Tako je n.pr. za državo Slonokoščena obala v atlasu oznaka Obala slonove kosti. Tega pa avtorjem atlasa ne moremo preveč zameriti, saj raba tujih geografskih imen v kartah ni podrobno dogovorjena, oziroma je prepuščena bolj ali manj le dobremu občutku za jezik. Ta je lahko boljši ali slabši in posledica tega je utvarjanje precejšnje zmešnjave. Brez dvoma so se sestavljalci slovenske priredbe atlasa tega zavedali in jim lahko štejemo v dobro, da so, v kolikor je bilo'to možno, dodali tudi originalno obliko posameznih imen. Dodano je obsežno imensko kazalo krajev, ki pa je na žalost tu in tam pomanjkljivo. Da bi se temu izognili, bi morali imeti sestavljalci atlasa na voljo precejšnja sredstva in dovolj časa, kar pa običajno realno ni mogoče. Ob tem pa moramo posebej pohvaliti izjemno kvaliteten tisk na dobrem papirju in zelo dopadljivo opremo. Milan Orožen Adamič Iz inozemske naravnogeografske književnosti Geomorfologija Evrope (Geomorphology of Europa). Uredil Clifford Embleton. The Macmillan Press Ltd-A Wilex-Intersciences publication. 463 s., London 1984 To je skupinsko delo, ki v seznamu navaja 21 avtorjev. V prvi devetini knjige, ki govori o Evropi kot celoti, so uvrščena poglavja o njeni strukturni in tektonski sestavi, o strukturnih in tektonskih pojavih oceanskega dna okoli Evrope in o eksogenih reliefnih oblikah kopnega. Ta del so napisali sovjetski geomorfologi, največ N. V. Bašenina in O. K. L e o n t i j e v. Ostala knjiga poroča o morfostruktumih enotah Evrope, ki jih je šestnajst. Zadnja enota je morsko dno okoli Evrope. Ker glede šte- vila teh enot ni enotnosti, naj jih tu poimensko navedem: Island, Fenoskandinavski ščit, ruska platforma, kaledonsko višavje, nižina Zahodne in Srednje Evrope, heroinska Evropa, Alpe, kompleks Pirenejev in kotline Ebra, iberski masiv, Betijske Kordiljere in kotlina Guadalquivirja, Apenini in Sicilija, Karpatsko govorje, Balkanski polotok, nižavje severnega Črnega morja in Krim, kavkaško gorovje in Armensko višavje, gorovje Ural. Osnova te delitve Evrope ni le relief, ampak predvsem tektonska zgradba. Zato madžarska nižina, na primer, nima svojega poglavja, temveč je vključena v enoto Karpatsko gorovje. Zaradi iste koncepcije v knjigi ni zaslediti funkcijske geo-morfologije. Vidno mesto zavzema genetska geomorfologija. Sicer pa so glede zasnove precejšnje razlike od avtorja do avtorja, kar poudarja v uvodu tudi urednik. Te slabosti se držijo pač domala vseh takih skupinskih del. Dolžina opisa v nekaterih primerih ne ustreza obsegu enote. Skrajna primera sta tako imenovana ruska platforma in hercinska Evropa. Zadnja je večkrat manjša, pa ji je posvečen osemkrat daljši tekst kot ruski platformi. Da bi razumeli zasnovo knjige, je potrebno preleteti zgodovino njenega nastajanja. Pobuda je izšla iz Komisije za geomorfološko analizo in kartiranje Mednarodne geografske zveze, ki je 1. 1976 sklenila objaviti ob izdaji Geomorfološke karte Evrope 1 : 1,500.000 še tolmač v obliki knjige. Karta je izdelana po precej starejši legendi, kije nastala kot kompromis med raznimi evropskimi geomorfološkimi šolami, ki so sodelovale preko zastopnikov. S tem kompromisom so avtorji pristali tudi na tako imenovano morfostrukturno koncepcijo, ki so jo zastopali sovjetski geomorfologi. Tedaj še ni bila uveljavljena globalna tektonika (tektonika plošč), ki je danes postala, zlasti na primer v Južni Evropi, osnova za razlago reliefa. Te zdaj močno pogrešamo. Da je lahko knjiga izšla, je zasluga predvsem dveh znanstvenikov. Prvi je bmski profesor Jaromir D e m e k, ki je uspel pritegniti k enotni legendi številne evropske geomorfologe, drugi pa je urednik, londonski geomorfolog Cl.Embleton, kije dokončal delo. Ker smo sodelavci bili zaprošeni za geomorfološke opise države, za katere smo predhodno izdelali karto, opisane geomorfološke enote pa segajo v knjigi precej preko državnih meja, sta imela urednik in J. Demek veliko dela z usklajevanjem. Za manjkajoče dele pa sta se lotila opisov kar sama. Za poglavje o Balkanskem polotoku sta zlila opise dveh avtorjev in Demek je dodal opis Grčije. Pri zlivanju opisov je nastalo na ozemlju Jugoslavije nekaj napak v imenih, iz »dinarskega gorstva« je nastalo ime Dinarske Alpe itd. S takimi in podobnimi kompromisi v knjigi najbrž še marsikdo ne bo zadovoljen. Redakcija je prerisala vse karte in skice v enotni tehniki, kar tekst zelo poživlja, za redke fotografije pa je bil papir očitno preslab in iz nekaterih so nastali zmazki (na primer satelitski posnetek Srednje Evrope ali kraško polje Ponikve ob robu Ljubljanskega barja). Z Embletonovo Geomorfologijo Evrope bo tako kot z mnogimi podobnimi skupinskimi monografijami. V njej bodo številni upravičeno naleteli na cel kup kamnov spotike, še zlasti, ker je zbrala le določen krog ne vedno najuglednejših geomorfologov, pač tistih, ki so sodelovali pri izdelavi geomorfološke karte Evrope. Toda po takih delih, kljub kritikam, pogosto posegamo iz enostavnega razloga, ker so edina razpoložljiva in ker vsebujejo ogromno snovi, saj je format knjige nenavadno velik (29 x 32 cm). Čeprav je stari kontinent vedno vodil v geomorfološki znanosti, njegovi geomorfologi niso bili prvi izdajatelji geomorfološke enciklopedije. Ta je izšla v ZDA (1968). Zdaj je evropskim geomorfologom uspelo izdati prvo kolektivno geomorfološko monografijo našega kontinenta. Bolj kot v teoretski stroki je knjiga obogatila regi- onalno geomorfologijo in je dobrodošla zlasti kot visokošolski učbenik regionalne geo-morfologije, ki se ponekod (na primer v Beogradu) predava kot poseben izobraževalni univerzitetni predmet. Ivan Gams J. L. Sollid, & K. Kristiansen: Hedmark fylke, Kvaitaergeologie og geomorfologi. (Okrožje Hedmark, Kvartarna geologija in geomorfologija), opis in karta 1 : 250.000, Geografisk institutt, Universitetet i Oslo, str. 101, 91 ilustr. Oslo 1983 Delo je eno izmed 53 poročil v seriji s skromnim naslovom »Poročila«, ki jo izdaja norveški Oddelek za varstvo okolja. To poročilo je temeljita geomorfološka študija, sestavljena iz dveh delov: iz opisa in iz priložene geomorfološke karte v merilu 1 : 250.000. Okrožje Hedmark je veliko približno toliko kot Slovenija in leži severno od Osla, severno od jezera Mjösa, med najvišjim delom skandinavskega gorovja (Jottunhei-men) in švedsko mejo. Uvodnemu delu, ki nas seznani z osnovnimi potezami in kartografskim gradivom Hedmarka, sledi razlaga ledenikov, ledeniškega preoblikovanja in dogajanj v Skandinaviji tekom pleistocena. Podrobneje, v posebnih poglavjih, so obdelane umikalne faze ter holocenska klimatska nihanja, nastanek moren, ledeniških jezer in drugih površinskih oblik, vezanih na poledenitev. Sledi večje poglavje o sedimentih: geološka podlaga (izvor sedimentov) ter količinski izračun odnesenih ter v dolinah odloženih sedimentov za izbrana področja (v srednjem toku reke Alv računajo na 730 milj. m3 peska in proda). Nato so opisi posameznih tipov sedimentov (morensko, sortirano, glaciofluvialno, fluvialno, ledeniško-jezersko in morsko gradivo). Naslednje poglavje obdeluje površinske oblike: končne morene, drumline, nagubano površje, soteske, drobne erozijske oblike, terase, esker-je, delte, kamnite tokove, peščene sipine in sledove morskih bregov. Vse obdelano gradivo in vsak geomorfološki pojav je predstavljen s skico, blok diagramom, karto in fotografijo na kvalitetnem papirju. Slikovno gradivo odlično ilustrira besedilo, obenem pa predstavlja ves spekter kvartarne geomorfologije in je lahko priročnik za to panogo. Med besedilom je 54 fotografij (med njimi tudi aero, satelitski in stereo posnetki), 23 kart ter 14 skic in diagramov. Kot koristno zanimivost naj posebej opozorim na karto, kjer so označena mesta fotografij, vključno s smerjo in kotom posnetka. Opis zaključuje seznam literature s 111 enotami. Vse to pa je le uvod in pojasnilo k boljšemu razumevanju priložene »Kvartarne geološke in geomorfološke karte« 1 : 250.000 okrožja Hedmark. Na sivi podlagi (reliefne in glavne antropogene značilnosti, izohipse na 100 m) je s štirimi barvami predstavljeno kvartarno gradivo oziroma površje (morensko in sortirano gradivo, šota in golo površje), z znaki v črni barvi pa 27 geomorfoloških površinskih oblik. V sicer praznih kotih karte je predstavljena lega okrožja Hedmark v Skandinaviji, razdelitev po kartah 1 : 50.000, geološka skica okrožja (26 različnih kamnin), skica razvoja poledenitve in umikalnih stadijev, blokdiagram pod-, ob- in ledeniške sedimentacije ter karta z vrisanimi smermi premikanja ledu. Pričujoče delo je lep primer, kako lahko tudi »poročilo« o specialni raziskavi razmeroma majhne pokrajine preraste v delo splošnega pomena, v koristen priročnik za določeno tematiko, ki je obenem razumljiv in zanimiv tudi za laika. Tudi fototisk sicer tipkanega besedila pripomore k temu, da delo ni navaden »elaborat«. Andrej Kranjc Peter Haderlapp, Alpine Vegetation der Steiner Alpen. Carinthia II, 40. Sonderheft, Klagenfurt 1982. Poznavanje rastja v naših Alpah se je razširilo z novim delom. P. Haderlapp iz Lobnika (Lobnig) pri Železni Kapli se je lotil proučevanja rastja v Belski Kočni, edini daljši dolini, ki na severni strani Kamniško-Savinjskih Alp pripada Avstriji. Kasneje je razširil fitocenološka proučevanja na celotne Kamniško-Savinjske Alpe. Pri tem delu se je omejil na visokogorski svet in raziskal rastje od zgornje gozdne meje do vršnih delov gorovja. Podobno kot T. W r a b e r v Julijskih Alpah je tudi Haderlapp v tem delu alpskega sveta obdelal rastje na različnih rastiščih. Zajel je rastje v skalnih razpokah, na meliščih in na tleh, kjer se dolgo zadržuje sneg. Proučil je visokogorska travišča (alpinske trate) in opisal dve rastlinski združbi na skalnih tleh. Pred prikazom rastlinskih združb, ki poraščajo visokogorski pas, avtor predstavi samo gorovje in njegove prirodnogeografske značilnosti. Začne z geološkimi razmerami. Tem sledi kratek prikaz značilnosti prsti. V poglavju o podnebnih razmerah bralec spozna padavinske in temperaturne značilnosti. Avtor se tu sreča s pomanjkanjem klimatskih podatkov za visokogorski svet, saj ima na voljo temperaturne podatke le za dve višje ležeči postaji (Krvavec, 1472 minSeeberg, 1040 m), padavinske pa še za Podolševo (1247 m). Uvodna poglavja zajemajo še prikaz endemitov proučevanega gorovja, kratek pregled različnih poimenovanj tega dela Alp in zgodovinski potek botaničnega proučevanja Kamniško-Savinjskih Alp. Osrednja poglavja knjige prikazujejo rastlinske združbe v proučevanem delu gorovja. Avtorjih opredeljuje po znanem fitosociologu Braun-Blanquetu na osnovi značilnih rastlinskih vrst. Popise rastlinskih vrst in ostalo raziskovalno delo je opravil po srednjeevropski fitocenološki šoli. Pri tem delu je zajel 150 rastlin, ki so razvrščene v fitocenološki tabeli. V celoti je avtor opisal 8 združb (asociacij), od tega tri prvič, 14 subasociacij, tudi prvič opisanih, in prav tako prvič opisanih 9 variant. V skalnih razpokah, na strmih stenah se širi združba clusijevega petoprstnika in zoisove zvončnice (Potentillo clusianae-Campanuletum zoysii), ki je bila opisana tudi v Julijskih Alpah. Po meliščih rastejo predstavniki združbe kernerjevega maka in ker-nerjevega mošnjaka (Papaveri kerneri-Thlaspeetum kerneri). V snežnih dolinicah, na pobočjih nad Belsko Kočno in na pobočjih od Kočne do Brane se nahaja združba topo-listne vrbe in dvobarvnega planinščka (Salix retusa-Homogyne discolor). Visokogorska travišča sestavljajo sestoji pisane vilovine in vednozelenega šaša (Seslerio-Semper-viretum), združba blazinastih rastlin (Caricetum firmae) čvrstega šaša ter alpske latov-ke in gorske zlatice (Poa alpina-Ranunculus montanus). Na skalnih tleh se razraščata združbi alpskega repnjaka (Arabidetum alpinae) in muškatnega kamnokreča (Saxi-fragetum moschatae), ki sta tu prvič opisani. Ta proučitev rastja v alpinskem pasu Kamniško-Savinjskih Alp predstavlja nov prispevek k poznavanju ne samo rastlinskih združb, temveč tudi gorske pokrajine, katere neločljiv del te združbe so. S tem delom in podobnimi proučitvami v Julijskih Alpah je že dokaj dopolnjena podoba vegetacije našega alpskega sveta. F. Lovrenčak KRONIKA Jubileja in spominska članka Dr. Julij Titi — sedemdesetletnik Geograf, gospodarski zgodovinar in družbeni delavec dr. Julij Titi, ki živi v Kopru in se še ni odrekel raziskovanju pojavov in elementov obalne pokrajine, je začel svojo življenjsko pot pred sedmimi desetletji na Štajerskem. Rodil se je 24. novembra 1914 na Vrholah pri Slovenski Bistrici. Leta 1935 je maturiral na mariborskem učiteljišču in tri leta čakal, da se je lahko postavil za kateder v osnovni šoli v Črešnjevcu. Leto 1941, ko je ravno opravil strokovni izpit za učitelja, mu je prekrižalo razvojno pot. Aktivno se je udeležil NOB in bil tudi politkomisar bataljona. Po osvoboditvi se je vrnil v šolstvo kot okrajni nadzornik. Po enoletni politični šoli v Ljubljani, ki jo je končal 1949, je postal ravnatelj srednje politične šole v Ljubljani. Tista leta je tudi izredno študiral in 1952 diplomiral na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz zgodovine, potem pa ob delu nadaljeval študij geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral 1961. Med študijem je predaval zgodovino in geografijo na novomeškem učiteljišču (1952—55) in na gimnaziji v Kopru, kjer je zatem postal organizacijski sekretar OK ZKS. Leta 1961, ob ustanovitvi Visoke šole za politične vede (predhodnice fakultete za politične in sociološke vede in novinarstvo), je bil izvoljen za višjega predavatelja za ekonomsko in politično zgodovino Jugoslavije. Leta 1964 je doktoriral na filozofski fakulteti z disertacijo o socialno-geografskih problemih na koprskem podeželju in nato bil izvoljen za izrednega profesorja. Toda leta 1967 se je vrnil v Koper, bil prehodno leto dni ravnatelj srednje šole, od 1968 do upokojitve 1975 pa je bil ravnatelj Pokrajinskega arhiva v Kopru. Ta čas je bil tudi član odbora za zbiranje arhiva za Diplomatski zbornik Istre pri JAZU, član uredniškega odbora za monografijo Slovenija v osvobodilni vojni 1941—45, član zgodovinske komisije pri ZZB NOV in član raznih organov v Kopru. Bil je tri leta predsednik Okrajne zadružne zveze (1946—48), član ideološke komisije pri IO OF, član republiškega in predsednik okrajnega sveta za šolstvo. Biografija dr. Julija Titla pojasnjuje, da je izšel iz delavskega okolja, zato ga je vedno zanimala socialna, ekonomska in prostorska problematika. Strokovno je rasel z delom in nenehnim študijem in raziskovanjem. Kot politični delavec v Kopru je začel intenzivno proučevati ekonomski razvoj Koprskega primorja (1960), populacijske spremembe v tej regiji (1961, diplomsko delo), socialno-geografske probleme (1964, disertacija, izdala jo je Založba Lipa) ter raziskovati osnovne vzroke preobrazbe podeželja. Primerjalno k temu seje nato lotil še proučevanja svojega rodnega okolja— občine Slovenska Bistrica; pisal je za Krajevni leksikon, za Metalurga (IMPOL) in za občinski zbornik (1980—83). Svoje poglobljene študije o obalni regiji je nadaljeval v okviru raziskovalnega programa SAZU: proučeval je morske poplave. Za Enciklope- dijo Slovenije MK je proučeval razvoj nekaterih krajev. Vrsto let pa proučuje mlinarstvo in peko kruha na Koprskem. Vštric s tem strokovnim in raziskovalnim delom je opravljal tudi pedagoško delo, pisal je učbenike za srednjo in za visoko stopnjo. Leta 1970 je izšla v Murski Soboti študija Murska republika 1919. Svoje študije je opiral na proučevanje arhivskega gradiva 1918—43 v Pokrajinskem arhivu v Kopru in madžarske arhive o revolucionarnem letu 1919 v Prekmurju. Dve razpravi je objavil v ZR Nemčiji in DR Nemčiji. V Titlovem raziskovalnem delu je najpomembnejše zgodovinsko, geografsko in razvojno obravnavanje koprskega podeželja od 18. stol. naprej. Procese v pokrajini je s svojim širokim znanjem obravnaval interdisciplinarno in razvojno, zato je mogel pojasnili povezanost populacijskih procesov in gospodarskih sprememb na podeželju in povezanost zaledja z izolacijo in stagnacijo Trsta. Analiziral je obe strani razvoja, naravno in družbeno, s poudarjeno razvojno-genetsko metodo je prodiral do vseh vplivov in posebnosti v okolju. Tako je prišel tudi do obilice originalnih ugotovitev, ki jih literatura prej ni poznala (značilne transformacije agrarnega gospodarstva zaradi razvoja ali stagnacije Trsta, vzroki izginjanja starih neagrarnih dejavnosti na podeželju, povezavo med nekmečkimi lastniki zemlje in razloženo obliko naselij, nastajanje in značilnosti teras in tehnologije). Posebej moramo omeniti še nekaj karakteristik profesorja dr. Julija Titla. Proučuje živo problematiko transformacije pokrajine in njenega življenja, uporablja zgodovinske in geografske metode, upošteva naravne, socialne, politične, ekonomske in proizvodne vidike in jih povezuje v kompleksnost regije. Ni šel po poti ozke specializacije, pač pa je izbiral specialne teme in jih široko obravnaval. Zato je lahko s svojim delom obogatil tako strokovno literaturo kakor znanost. Ta značilnost se izraža tudi v njegovem pedagoškem delu: problematiko obravnava dialektično in jasno, vedno odprto. V vseh pogledih zagovarja interdisciplinarno in skupinsko delo. Zato je uspešen v mentorskem delu in tovariški do kolegov in študentov, vendar dosleden pri ocenah tematike. Avguštin Lah Dr. Avguštin Lah — šestdesetletnik V letošnjem septembru (8.9.1984) je dopolnil 60 let svojega delovnega in ustvarjalnega življenja dr. Avguštin Lah, habilitirani univerzitetni profesor ter pomembni in širom znani slovenski družbeno-politični in kulturni delavec. Rodil seje v Lenartu v Slovenskih goricah. Gimnazijo je končal v Ljubljani 1.1943. Že kot srednješolec se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje: 1.1942 je bil sprejet v SKOJ, bil je zaprt in je nato 1. 1943 odšel v partizane. Bil je v Cankarjevi brigadi, pri operativnem štabu XV. divizije in v letalskem oddelku glavnega štaba NOV in POS. Leta 1943 je tudi postal član KP. Po demobilizaciji 1. 1945 se je sprva zaposlil v lesni industriji v Sevnici, nato pa je delal pri ljudskem odboru v Črnomlju. Od 1. 1947 dalje je bil v planerski službi pri novomeškem in krškem okraju ter v planski komisiji vlade LRS, kjer se je ukvarjal z lokalno industrijo in z razmestitvijo proizvajalnih sil v LRS. L. 1950 je opravil strokovni izpit za planerja ekonomista. Tej mladostni navezanosti na družbeno planiranje in usmerjanje družbenega razvoja je ostal kljub drugim obveznostim in zaposlitvam zvest tudi v poznejših letih. V tem času je tudi izredno študiral na Višji pedagoški šoli (geografija in tehniška vzgoja) terna Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1.1961 diplomiral. Izbira študija ni bila slučajna. Pokazala je njegovo zgodnje in poglobljeno zanimanje za geografijo, ki ji je kasneje posvetil veliko pozornosti in ustvarjalnosti. Vendar tudi izbira tehniške vzgoje ni bila izraz zadrege, saj je znano, da je jubilant spreten ročni delavec in mu takšno ročno delo pogostoma pomeni privlačnega konjička po napornem intelektualnem delu. V letih 1952—58 je služboval kot učitelj in ravnatelj na gimnaziji v Kamniku. To delo ga je vpeljalo in navezalo na pedagoške in šolske probleme. Odslej je imel z njimi vse polno opravka, bodisi kot učitelj ali kot družbeno-politični delavec. V tem času seje tudi močno angažiral v političnem delu. Dve leti je bil upravnik arhiva CK ZKS (1960—61), nato pa od 1. 1961 do 1968 višji predavatelj in izredni profesor ter večkratni namestnik direktorja Visoke šole za politične vede v Ljubljani (sedanja Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo). Leta 1964 je z disertacijo »Ljubljansko barje, problemi urejanja in gospodarskega izkoriščanja v letih 1954—1961« promoviral za doktorja geografskih znanosti. Razpravo je 1. 1965 objavil Geografski institut SAZU v svoji zbirki »Dela«. Dve leti je bil direktor Cankarjeve založbe v Ljubljani, zatem je bil kot poslanec v zvezni skupščini izvoljen za predsednika prosvetno-kulturnega zbora, za člana predsedstva zvezne skupščine in za člana ustavne komisije zvezne skupščine. Po prenehanju mandata (1. 1974) je postal podpredsednik izvršnega sveta skupščine SRS in predsednik republiškega komiteja za varstvo okolja. Opravljal je še vrsto drugih javnih in političnih dejavnosti. Tako je bil devet let poslanec zvezne in republiške skupščine, delegat na VII. kongresu ZKJ in IV. kongresu ZKS. Vodil je tudi več parlamentarnih in drugih delegacij v tujino. V tem času se je njegovo ožje strokovno zanimanje močno usmerilo razen h geografiji tudi k varstvu okolja ter k tehnični kulturi. Postal je član sveta za varstvo okolja pri zveznem izvršnem svetu in 1. 1974 predsednik sveta predsedstva SAZU za proučevanje in varstvo okolja. Na univerzi v Mariboru so ga habilitirali za izrednega profesorja za predmet človekovo okolje. Na področju znanstvene kulture je postal pobudnik gibanja »znanost mladini« in je bil celo dvakrat podpredsednik mednarodne organizacije za pospeševanje znanosti (ICC, podružnica UNESCO). Na tem mestu je naša dolžnost, da spomnimo predvsem na jubilantovo geografsko delo. Odvijalo se je v več smereh: na znanstvenem, poljudnoznanstvenem, šolskogeo-grafskem in organizacijskem področju. Med pomembnejšimi znanstvenimi deli je treba opozoriti, razen na disertacijo o Ljubljanskem barju, na dve izdaji »Sodobnega sveta« (skupaj z I. Vrišerjem in V. Bračiče m), 1. 1969 in 1983, kjer je med drugim, prvi med slovenskimi geografi, oblikoval daljša in temeljita besedila o politični geografiji in varstvu okolja. V knjigi »Makrosistemi in okolje« (1975) se je lotil odnosov med človeško družbo in geografskim okoljem. Že skraja ga je zanimala Jugoslavija. Njegovo prvo strokovno delo je sploh bilo »Gospodarstvo Jugoslavije« iz 1.1950, ki sicer na nekoliko deskriptiven način prikazuje jugoslovanske gospodarske razmere, vendar je to presenetljivo delo za takratni čas in za tako mladega raziskovalca. Sledilo je več izdaj »SFRJ Jugoslavija, naravno- in družbenogeografski oris« (1974, 1975, 1976,1981), ki so služile kot šolski učbenik. Pozneje je za tujino pripravil opise »Jugoslovanske federacije«, ki so izšli v več tujih jezikih. Njegovo najobsežnejše znanstveno delo pa je »Slovenija sedemdesetih let« (1977), ki sicer po svojem značaju ni zgolj geografsko delo, saj vsebuje tudi številne negeografske orise: gospodarske, socialne, prosvetne, kulturne itd., vendar je to izvrsten dokument o naglem tridesetletnem vzponu naše ožje domovine in prikaz razvojnih problemov, s katerimi smo se srečevali v novih družbenoekonomskih in geografskih razmerah. Naj omenimo, da je Lah posegel še na nekatera druga geografska področja: ukvarjal se je z idejnimi vprašanji geografije, agrarno geografijo, deželami v razvoju, policentričnim razvojem SRS in odnosom med geografijo in varstvom okolja. O problematiki varstva okolja, ki ga je zadnja leta tako zaposlila, je objavil v »Našem okolju« veliko člankov in razglabljanj. Nič manj bogata ni njegova bera na poljudnoznanstvenem in šolskogeografskem področju. Naj spomnimo na berilo »Pogovori o domovini« (1963), prvo tovrstno delo pri nas, na oris »Naših sosednjih držav« (1968), »Svet: v številkah in podobah« (1977), na celo vrsto krajših člankov ali opisov tujih dežel in zlasti na učbenike za poklicne in strokovne šole (»Gospodarska geografija za poklicne šole: 1967, 1970, 1972; »Geografija za tehniške srednje šole«, 1970, 1974, »Obča geografija za srednje strokovne šole«, 1974) ter, ne nazadnje, na turistični vodnik po Italiji (1970). Kot navdušen fotograf z veliko smisla za dobro, angažirano in geografsko izpovedno fotografijo je priredil cel kup diafilmov o Jugoslaviji in drugih deželah za šolski pouk. Mimogrede, naš jubilant ima tudi veliko smisla za slikarstvo. V redkem prostem času je naslikal veliko občutenih slovenskih krajin, ki krasijo domače sobe in sobe mnogih prijateljev. Na organizacijskem področju, končno, spomnimo, da je bil naš jubilant štiri leta predsednik geografskega društva Slovenije in da je aktivno sodeloval na mnogih geografskih zborovanjih. Zadnja leta je, kljub upokojitvi, prevzel nekatere pomembne in zahtevne naloge. Tako še vedno zastopa Jugoslavijo v mednarodnih organizacijah za varstvo okolja. Sprejel je uredništvo Enciklopedije Jugoslavije za Slovenijo in se v zadregah, ki spremljajo takšen posel, lotil pisanja številnih gesel o slovenski geografiji in slovenski zemlji. Vse našteto izpričuje, da je naš jubilant vseskozi zagnan slovenski geograf ki se sedaj, ko mu čas dopušča, znova bolj udejstvuje v geografski vedi. Veseli nas, da vidi v geografiji tudi v bodoče svoje življenjsko torišče. Povezuje jo z varstvom okolja in tako odpira geografiji tudi v tej smeri nove možnosti. Tovarišu Avguštinu Lahu ob njegovem življenjskem jubileju iskreno čestitamo in mu želimo veliko zdravih in delovnih let, v upanju, da bo v novih okoliščinah, ko je osvobojen različnih zahtevnih delovnih obveznosti, še dalje uspešno prispeval k vsestranskemu razvoju slovenske geografije. Igor Vrišer V spomin prof. dr. Valterja Bohinca 18. maja 1984 je v Ljubljani v 86. letu plodnega življenja po krajši bolezni umrl prof. dr. Valter Bohinec. Geografski vestnik se je pokojnika spomnil ob njegovi sedemdesetletnici (1968) in osemdesetletnici (1978). Zato tu o njegovem življenju in delu ne kaže ponavljati vsega zapisanega. Naj le na kratko preletimo glavne mejnike njegovega življenja. Rojen 12. avgusta 1898 v Voloskem pri Opatiji, je po gimnaziji v Ljubljani in po predhodnem strokovnem izpopolnjevanju na tujih univerzah, 1. 1921 kot prvi promoviral z disertacijo na mladem Geografskem inštitutu ljubljanske univerze. Pod prof. A. Gavazzijem je postal skraja pomožni in nato, v letih 1922—26, redni asistent. V letih 1936—42 je bil privatni docent za regionalno geografijo. Čeprav je najbolj plodna leta preživel kot srednješolski profesor geografije na ljubljanskih srednjih šolah, se ni odrekel strokovnemu delu, tako da je ob svoji smrti zapustil vrzel v štirih panogah; v geografiji, kartografiji, jamoslovju in bibliotekarstvu. S slednjim se je ukvarjal, ko je bil v letih 1939— 1965, to je do svoje upokojitve, zaposlen v NUK. Bohinčeve geografske objave se začenjajo s prvo razpravo z naslovom Geografija v Slovencih, ki je izšla v prvem zvezku naše revije 1. 1925. Sledile so razprave iz področja geomorfologije, geografije naselij in prebivalstva in 1. 1927 prva mnogostranska predstavitev kake naše jame — Zupanova jama. Njegove regionalnogeografske objave so večinoma poljudno-znanstvene (o Jadranu, o sodobni Evropi, številni prispevki v dokaj odmevni knjigi Slovensko Primorje v luči turizma, Ljubljana 1952). Usmerjenost v regionalno geografijo odražajo predvsem njegovi številni srednješolski učbeniki. Bohinec je spadal med trojico najbolj plodnih piscev srednješolskih geografskih učbenikov (F. Jesenko, V. Bohinec, S. Ilešič). Dve desetletji pred drugo svetovno vojno so dijaki gimnazij govorili, da študirajo Bohinca, dve desetletji po njej, da študirajo Ilešiča (in ne učbenik za geografijo). Še bolj kot pisec razprav in člankov je dr. V. Bohinec postal znan slovenski javnosti kot kartograf. Štiri desetletja so njegovi atlanti in namizni zemljevidi naši mladini razmikali obzorje po domovini in po svetu in štiri desetletja so v uradih iskali slovenske kraje po stenskem zemljevidu Dravske banovine oziroma Slovenije po njegovih, Bohinčevih kartah. Njegovi turistični zemljevidi so po svoji preglednosti in estetiki postali merilo kvalitete, ki je sodobna kartografija, kljub posebni izobrazbi strokovnjakov in novi tehniki, v nekaterih pogledih še niso presegla. 23. maja 1984 so se od pokojnika na ljubljanskih Žalah poslovili tudi jamoslovci, saj je bil pokojnik v letih 1954—62 predsednik Društva za raziskovanje jam Slovenije, 1955—58 predsednik Speleološke zveze Jugoslavije in generalni tajnik IV. mednarodnega speleološkega kongresa, ki je bil 1. 1965 v Ljubljani oz. Jugoslaviji. Kdor se bo po Bohinčevem prikazu geografov na Slovenskem (izšlem 1. 1925 v GV) lotil zaslužnih geografov za razvoj naše stroke, ne bo mogel mimo pokojnikovega deleža. Upoštevati bo moral tudi njegov doprinos za poljudno geografijo in analizirati številne pokojnikove članke, ki so med drugim izhajali v Proteusu, Planinskem vestniku, Etnologu, Turističnem vestniku, Mentorju, Mladiki, v Naših razgledih, Glasniku geografskega društva (v Zagrebu in Beogradu), jamoslovnih zbornikih, koledarjih MD, pa seveda v reviji Naše jame, ki jim je bil dolga leta sourednik, ter Geografskem obzorniku in zlasti Geografskem vestniku. Njegovo bibliografijo smo objavili ob njegovi sedemdesetletnici v GV, še popolnejša pa je izšla v knjigi Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev Slovenske akademije znanosti in umetnost' (Ljubljana 1976), kajti tudi v tej ustanovi je bil, po upokojitvi, zunanji sodelavec v Geografskem inštitutu. Značilnost pokojnikove bibliografije je, da nastopa Bohinec zelo pogosto kot soavtor. To odraža značajsko potezo pokojnika, ki se ni silil v ospredje s svojimi idejami, bil pa je vedno pripravljen pomagati, kjer je bila njegova pomoč zaže-ljena. Drugo značajsko potezo lahko prav tako izluščimo iz njegove bibliografije: mno-gostranska je in obilna, ako pomislimo, da je nastala po srednješolskem pouku, ki mnogim izčrpa vse moči. Čeprav so mu bila zaprta vrata do univerzitetnega učitelja geografije, je ostal zvest svoji stroki z dušo in peresom. Zaradi iste zvestobe do svoje panoge se bomo v slovenski geografiji trajno spominjali imena dr. V. Bohinca. Še toliko bolj, ker je bil eden glavnih pobornikov za ustanovitev Geografskega društva Slovenije in njegovega glasila Geografskega vestnika, ki ga je urejal v prvih letih, to je od 1. 1925 do 1927. Geografsko društvo je pokojnika tudi zato izvolilo za svojega častnega člana. Ivan Gams Dr. Pavletu Blazniku v spomin Nekaj manj kot leto dni po svoji 80-letnici, ki se je je spomnil Geografski vestnik I. 1983 v posebnem članku, je umrl letos 13. junija v Ljubljani. Pokopali so ga v Celju. Od začetka njegovega študija zgodovine in zemljepisa sva si bila nerazdružna prijatelja. Bil je vse od začetka član Geografskega društva, naročnik Geografskega vestnika in njegov občasen sotrudnik. Najina življenjska pot je potekala zelo sorodno. Prvo službo sva opravljala na gimnaziji v Celju. Med zadnjo vojno sva bila oba pregnana, on z družino iz Celja, jaz v dachausko taborišče. Neposredno po osvoboditvi sva bila oba nekaj let vršilca dolžnosti ravnatelja na gimnaziji, on v Celju, jaz v Postojni. Nazadnje sva bila oba upokojena kot nameščenca SAZU, vendar sva se šele po dolgoletnih prizadevanjih mogla z družino nastaniti v Ljubljani. Z disertacijo Kolonizacija Selške doline je nakazal bodoča zgodovinska raziskovanja sorodne vsebine: na domačem loškem področju (Kolonizacija Poljanske doline, Bitenj, Posestne razmere v Selški dolini, Škofja Loka in loško gospostvo, delo, ki mi ga je nakazal že 1.1928 in ga izdal 1. 1979 ob tisočletnici rojstnega mesta); izven tega področja na Slovenskem (Freisinška županija Dovje, Zemljiška gospostva v območju freisin-ške dolenjske posesti, Zemljiška gospostva v Ljubljani in njeni okolici). Posebej je izdal v zajetni knjigi urbarje freisinške škofije. Na celotno področje Slovenije pa se nanašajo v knjigi Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev v prvem delu objavljene razprave o kolektivni kmečki posesti od razmer v pradomovini do vpliva marčne revolucije 1. 1948, o enotah individualne kmečke posesti od prvega obdobja po preselitvi do zadnje vojne, v oblikah poljske razdelitve od najstarejših časov in o kmečkih naseljih od sistematične kolonizacije do zadnjega obdobja, ko so nekatera že podlegla urbanizaciji in se združila s sosednjim mestom; medtem ko je v drugem delu prikazal podložniške obveznosti do zemljiških gospoščin od njihovega nastajanja do zemljiške odveze 1. 1849. Ker v svojih študijah upošteva mimo historičnih momentov tudi geografske razloge, pomenijo njegovi spisi tudi obogatitev naše agrarne geografije. R. Savnik Nagrada in priznanji Prof. dr. Vladimir Bračič je dobil za pomembne raziskovalne dosežke na področju regionalne, predvsem socialne geografije (Vinorodne Haloze; Ptujsko polje; Gozdne Haloze) nagrado Sklada Borisa Kidriča za leto 1984. Za dosežene uspehe pri delu na področju civilne zaščite, v zvezi z uspelim posvetovanjem O ogroženosti slovenske zemlje zaradi naravnih nesreč, sta dobila: prof. dr. Ivan Gams Priznanje Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo in mag. Milan Orožen Adamič Zlato značko civilne zaščite. Čestitamo! Posvetovanja in seminar Posvet o vprašanjih standardizacije geografskih imen v jezikih narodov in narodnosti SFRJ 8. — 9. marca 1984 v Sarajevu Posvet je organizirala Podkomisija za toponimiko in terminologijo pri Zvezi geografskih društev Jugoslavije ob pomoči Geografskega odseka Prirodnomatematične fakultete v Sarajevu, kjer so tudi bila predavanja. Pri organizaciji je imela vidno vlogo predsednica podkomisije prof. dr. Natalija Mastilo. Posveta se je udeležilo 30-40 geografov in jezikoslovcev, od drugih strok pa so bili bolj zastopani kartografi, manj zgodovinarji, pravniki itd. Uvodni referat je imel načelnik Vojnogeografskega inštituta iz Beograda dr. M. P e t e r c a, ki je že zastopal našo državo na zasedanju mednarodne konference za standardizacijo geografskih imen v 1.1977 v Atenah (to telo deluje v okviru Ekonomsko-socialnega sveta OZN). Poročal je o dosedanjih mednarodnih in domačih prizadevanjih za standardizacijo in o nalogah, ki čakajo Jugoslavijo. L. 1985 bo treba na zasedanju regionalne skupine za vzhodno Srednjo in Jugovzhodno Evropo predložiti slovarje geografskih terminov, ki se javljajo na naših topografskih kartah, kartografsko prikazati ozemlja eno, dvo in trojezične rabe zemljepisnih imen, kar uradno ponekod v državi še ni urejeno. Predhodno pa bo potrebno standardizacijo uskla- diti med republiškimi oz. pokrajinskimi komisijami za standardizacijo toponimov, predvsem imena krajev. Do začetka 1984 pa je tako komisijo ustanovila samo SR Makedonija. Sledil je referat zastopnikov iz uredništva Enciklopedije Jugoslavije — I. Göstla in B.Feldbauerja. Z usklajevanjem z republiškimi oz. pokrajinskimi uredništvi so pri Enciklopediji uspeli uresničiti načela o rabi zemljepisnih imen, ki jih proglašajo v okviru OZN. Po teh načelih so pisana zemljepisna imena že v prvem, v slovenskem jeziku izdanem zvezku, ki bo nujno naletel na odpor nekaterih naših jezikoslovcev, saj precej odstopa od pravil Slovenskega pravopisa 1962 in še bolj od Predloga za novi slovenski pravopis (1981). Tega smo mnogi kritizirali na javnem posvetu 18. marca 1982 v okviru Znanstvene sekcije GDS. Mednarodna zasedanja že omenjenega telesa za mednarodno standardizacijo, sklepe in naše naloge je obrazložil tudi B. Z a š o v, ki je zastopal Jugoslavijo na konferenci 1982 v Ženevi. Za mnoge udeležence, tudi jezikoslovce in geografe, so bila poročila o mednarodnih prizadevanjih za standardizacijo novost. Ni čuda, če je posvet o svojih sklepih predvidel izdajo prevedenih sklepov tega mednarodnega organa, v katerem naj bi aktivneje sodelovala tudi naša država, ki se zavzema za dekolonizacijo v vseh oblikah. Jezikoslovci so v glavnem referirali o historični toponimiki. Čeprav njihovo razpravljanje ni bilo povsem naravnano na cilje posveta, ki je bil sklican v podporo ustanovitve jugoslovanske zvezne in republiško-pokrajinskih komisij za standardizacijo, nam je vendarle mnogim odprlo vpogled, kakšno bogastvo, pa čeprav tu in tam še sporno, se skriva v toponimih. Eden od njih je celo predlagal, da naj bi toponime proglasili za kulturne spomenike. Če ne več, so ti referati vsaj povečali odpor proti samovoljnemu spreminjanju krajevnih imen, kot jih govori domače prebivalstvo. Manj v referatih in bolj v diskusijah pa je del jezikoslovcev zavračal ideje o dvo ali trojezični rabi krajevnih imen v mnogojezičnih predelih Jugoslavije (n.pr. za Novi Sad). Žal nam jezikoslovci niso predstavili vsega dela, ki so ga dosegli pri strokovnem zapisu ledinskih in drugih topografskih imen. Več smo v tem pogledu izvedeli od kartografov, ki so na povojno topografsko karto 1 : 25.000 v državi vpisali okoli 383.000 geografskih imen. Na osnovni geodetski karti Slovenije jih bookoli 170.000. Od slovenskih jezikoslovcev se je posveta z referatom o odprtih vprašanjih pisave zemljepisnih lastnih imen v slovenščini udeležil prof. dr. Jože Toporiščič. V glavnem je zagovarjal stališča iz Načrta pravil za novi slovenski pravopis (1981). Ker je pisec teh vrstic v referatu o prizadevanjih za ureditev geografskih imen v okviru GDS kritiziral nekatere postavke iz tega Načrta, se je razvila živahnejša diskusija kot na primer po referatih albanskih zastopnikov s Kosova o njihovi toponomastiki. Od slovenskih geografov je referiral še dr. J. K u n a v e r o stanju in problematiki toponimov v nenaseljenih (gorskih) območjih Slovenije. Makedonski geografi so referirali predvsem o toponomastiki v zahodni Makedoniji, kjer žive poleg Albancev in pravoslavnih Makedoncev še muslimanski Makedonci, ki so bolj od drugih ohranili staro slovansko toponomastiko. Več referatov so prispevali kartografi, ki so, podobno kot nekateri geografi, poudarjali potrebo po ustanovitvi republiško-pokrajinskih komisij za standardizacijo geografskih imen. Dober referat sta prispevala sarajevska geografa R. Gašparovič o slovarju in atlasu toponimov Bosne in Hercegovine za srednji vek in 16. stoletje ter M.Miškovič o topo-nomiji dela Bosne in Hercegovine na karti 1 : 25.000. Slednji je izvedel zanimivo analizo toponimov iz karte, kar kaže posnemati. V svojih sklepih je Posvet zahteval od geografov povečano popularizacijo načel o standardizaciji geografskih imen doma in v mednarodnih odnosih, več dela pri raziskavah toponimov, predvsem pa ustanovitev republiških in pokrajinskih komisij, ki naj bodo interdisciplinarne po svoji sestavi. Geografi, ki smo preko GDS predlagali ustreznim slovenskim organom tako interdisciplinarno komisijo, pričakujemo od nje oblikovanje tistih načel o rabi zemljepisnih imen, za katere smo se večidel zavzemali na našem javnem posvetu 18. marca 1982. Pri tem zasledujemo načela praktičnosti in tudi moralna načela o vrednosti imena, kot ga govori domače ljudstvo. I. Gams Simpozij »Arktični in alpski kras«, Oslo, 1. do 15. 8. 1983 Simpozij, ki je bil predvsem ozko strokovno srečanje, je nadaljevanje srečanj, ki si slede že vrsto let in združujejo ta krog raziskovalcev, jih seznanjajo z novejšimi dognanji, predvsem pa skušajo čim podrobneje predstaviti določen tip krasa. Tako srečanje je bil pokongresni simpozij »Morfologija poledenelega krasa« 1977 v Lancastru (Anglija), pokongresna ekskurzija 1981 po krasu kanadskega dela Skalnega gorovja, tokrat pa je bila na vrsti Norveška. Organizator srečanja je bil norveški krasoslovec in speleolog Stein Erik Lauritzen s sodelavcema E. Oestbye (vodja norveškega »Projekta za raziskovanje krasa«) in C. Lund. Poleg omenjenega Projekta so srečanje finančno podprli tudi norveški zasebni in državni skladi, med njimi »Sklad F. Nansena«, Oddelek za varstvo okolja in muzej v Mo i Rani. Na srečanju se je zbralo okoli 30 udeležencev iz 8 držav: Norveške, Švedske, Velike Britanije, Francije, Poljske, ZDA, Kanade in Jugoslavije (J. Kunaver s Pedagoške akademije v Ljubljani in A. Kranjc z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni). Simpozij sta sestavljala dva dela, t.i. referatni del in ekskurzija. Prvi del je bil kratek, a vseeno zanimiv in tudi močno koristen kot uvod in priprava za ekskurzijo. V prostorih Zoološkega inštituta Univerze v Oslu je v poldrugem dnevu 16 predavateljev predstavilo arktični in alpski kras z najrazličnejših vidikov. Gostitelji so seznanili udeležence s stanjem krasoslovja na Norveškem ter s potekom »Projekta za raziskovanje krasa«. Poročali so o ledenodobni kronologiji na podlagi ugotavljanja starosti kapnikov in o podledeniškem zakrasevanju (S. E. L a u r i t z e n), o jamah v riekarbo-natnih kamninah (I.Schroeder), o preučevanju jamske favne (E. O e s t b y e) ter o varovanju kraških znamenitosti (L. E r i k s t a d). Ostali udeleženci so poročali o podledeniškem zakrasevanju, vplivu ledu na zakrasevanje in odlaganje sedimentov v jamah ter o »kraških« oblikah v samem ledu iz Kanade (C. S m a r t) in s Spitzbergov (M. P u 1 i n a), o razvoju jam tekom pleistocena v ZDA (J. M y 1 r o i e), Angliji (S. G a 1 e), v Pirenejih (M. Bakalowicz),o koroziji in speleogenezi v alpskem krasu (A. Palmer) ter o jamah v filipinskih gorah (C. M o u r e t). Udeleženca iz Slovenije sva predstavila morfologijo kraškega površja na Kaninu (J. K u n a v e r) in speleolo-ške značilnosti slovenskih Alp (A. Kranjc). Glavni del simpozija je bil 12-dnevni ogled norveškega krasa s posebnim poudarkom na ledeniškem preoblikovanju in jamah. Vse karbonatne kamnine na Norveškem so paleozojske starosti in prekristalizirane oziroma metamorfozirane, tako da gre v glavnem za kras in jame v marmorjih. Imajo pa tudi podzemeljske jame v nekarbonat-nih kamninah. V južnem delu dežele je kras močno razpršen, tu in tam se sredi normalnega reliefa pojavijo zakraseli pasovi ali leče marmorja in ne moremo govoriti o »kra-škem površju«, pač pa so obilno zastopani kraški pojavi. Zaradi obilnih padavin (o tem smo se sami prepričali, saj ni bilo dneva brez dežja!) in obilnega dotoka agresivne vode z neprepustnega okolja, so marmorji intenzivno površinsko in podzemeljsko zakraseli. Več krasa, predvsem pa v večjih strnjenih površinah, je na severu, največ med mestom Mo i Rana in Lofoti, to je tostran in onstran polarnega kroga. Pot nas je vodila preko sredogorij skrajnega juga do najvišjega pogorja Jotunhei-men ter dalje na sever v gorske doline okoli planotastega ledenika Svartisen in dalje čez polarni krog v fjorde okoli mesta Fauske. Poleg mikro in mezo površinskih kraških oblik in zanimivih hidroloških pojavov smo obiskali tudi 22 jam, v glavnem aktivne-vo-dne, večino tistih, v katerih določajo norveški kolegi starost kapnikov ter preučujejo ledeniške sedimente v jamah. Obiskali smo tudi najdaljšo norveško jamo Okshola (dolga 11 km in preko 300 m globoka) ter ledeno jamo Svarthammarhola, ki je le 150 m nad morjem, a so v njej velike količine ledu. To je obenem edina Norveška jama, ki se lahko tudi po velikosti (volumnu) prostorov meri z dinarskimi jamami: glavni del te jame je 600 m dolg in 20—70 m širok rov! V muzeju mesta Mo i Rana smo se srečali s speleologi norveškega in švedskega severa ter jim s pomočjo diapozitivov predstavili kras in kraško podzemlje svojih dežel. Poznavanje norveškega krasa je pomembno dopolnilo k razumevanju našega alpskega krasa in na tej podlagi si je veliko laže predstavljati dogajanja v alpskem krasu pri nas med poledenitvijo. Pomemben prispevek simpozija je tudi utrditev in navezava stikov z raziskovalci alpskega krasa po svetu, predvsem pa z norveškimi tovariši. Andrej Kranjc Simpozij podkomisije »Rural Development in Highlands and High-latitude Zones« v okviru Komisije za ruralni razvoj pri Mednarodni geografski zvezi — Barcelona, 27. junij — 2. julij 1983. Leto dni po zasedanju podkomisije na Laponskem (Finska) je oddelek za geografijo univerze v Barceloni pod vodstvom dr. Roser Majoralove organiziral posvet, ki se ga je udeležilo blizu 40 geografov iz 14 držav Evrope, Sev. Amerike in Azije (Japonska). Program, namenjen problematiki turizma in transformaciji ruralnega načina življenja, je vseboval teoretični in terenski del. Referenti so predstavili več kot 20 prispevkov, v katerih so obravnavali predvsem metodologijo raziskav in aktualne družbene probleme gorskih območij, tako v Pirenejih kot v tropskem, subtropskem in subpolarnem pasu. Vsebinski poudarek je bil na transformaciji podeželske pokrajine, izrabi naravnih virov in turizmu. Terensko delo je zajelo ogled živinorejske farme, kooperacijskega obrata mlečnih izdelkov, kmetijskega šolstva, prečrpovalne hidrocen-trale in turistične infrastrukture na relaciji Alt Urgell — Andorra — Pallars — Vali d’Aran. Posvetovanja sta se udeležila iz Jugoslavije Metod Vojvoda in podpisani. Prvi je poročal o problemih slovenskega alpskega gospodarstva, drugi o sodobnih spremembah izrabe ruralnega prostora in ruralnega načina življenja v Sloveniji. Na zasedanju so predlagali, da dobi sedanja podkomisija, ki jo vodi prof. dr. Uuno Varjo z univerze v Oulu, status samostojne komisije Mednarodne geografske zveze. Borut Belec III. Jugoslovansko—poljski geografski seminar Dolgoletno sodelovanje med številnimi poljskimi in jugoslovanskimi geografi ter inštitucijami je imelo vseskozi težišče na sodelovanju med inštitutom Poljske akademije nauk iz Varšave in slovenskimi geografskimi inštitucijami, vsebinsko pa na problematiki agrarne izrabe zemlje in agrarnega prostora na sploh. Zadnja leta se je vsebina sodelovanja širila na področja urbanizacije, degradacije okolja in migracij prebivalstva, kar je bila tudi vsebina obeh predhodnih seminarjev v Makedoniji in Varšavi. Tretji jugoslovansko-poljski seminar naj bi imel težišče na obravnavi migracij iz podeželja v mesta in s tem povezanih prostorskih posledic, še zlasti na podeželju in v kmetijstvu. Vendar se v glavnem nihče ni držal dogovorjene problematike. Poljski geografi so namreč predstavili izsledke svojih proučevanj kmetijskih sistemov, kmetijske pridelave in kmečkih naselij za celotno Poljsko, s poudarkom na metodologiji in na regionalnih procesih, kar je bila prijetna in koristna vsebinska osvežitev. Zato je tako obsežno in zanimivo problematiko tudi spremljala živahna razprava, ki je posegla v celotno geografsko problematiko podeželja. To je omogočil tudi pravočasen izid Zbornika referatov, ki so ga prisotni imeli v rokah (poročilo o njem glej spredaj!). Na drugi strani pa so bili prispevki jugoslovanskih geografov zelo raznoliki in so največkrat obravnavali majhne prostorske enote. Izražena je bila želja, da bi na prihodnjem seminarju tudi jugoslovanski geografi prikazali problematiko podeželja za celotno državo. Poljsko-jugoslovanski seminar je organizirala Katedra za regionalno geografijo Oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani s sodelovanjem Katedre za geografijo Pedagoške akademije v Mariboru. 19. oktobra 1983 je seminar potekal v Mariboru, kjer so poročali predvsem mariborski geografi, ki so predstavili nekatere elemente novejše transformacije kmetijskega prostora v tistih delih severovzhodne Slovenije, ki sojih sodelavci geografskega inštituta iz Varšave že pred 20 leti skupaj s slovenskimi geografi intenzivneje spoznavali in deloma tudi proučevali. Seminar se je 20. in 21. oktobra nadaljeval v Ljubljani, kjer je sodelovalo poleg devetih poljskih geografov nad 80 geografov iz vseh republik in pokrajin razen iz Črne Gore. Poljske geografe je v odsotnosti dolgoletnega vodje našega sodelovanja ter najbolj zaslužnega za sodelovanje med poljskimi in jugoslovanskimi geografi na sploh prof. dr. Jerzy Kostrowickega vodil prof. dr. Andrzej Stasiak. Koristnost, potrebnost in splošno željo po nadaljnjem rednem sodelovanju poljskih in jugoslovanskih geografov na tem in na drugih področjih geografije izpričuje tudi sprejeta resolucija, ki med drugim pravi: daje dosedanje sodelovanje jugoslovanskih in poljskih geografov dalo zelo dobre rezultate in da je nadaljnje sodelovanje nujno, med drugim tudi z organizacijo naslednjega IV. seminarja, ki bo 1986. leta v Varšavi z osnovno tematiko »socioekonomska problematika razvoja izvenmestnih območij«. M. Pak Poročilo o delu Geografskega društva Slovenije v obdobju od novembra 1982 do maja 1984 Na slavnostnem občnem zboru Geografskega društva Slovenije ob priliki praznovanja 60-le-tnice društva 20. novembra 1982 je bilo izvoljeno novo vodstvo društva. Za mandatno obdobje dveh let so člani Izvršnega odbora GDS sprejeli naslednje funkcije in zadolžitve: — dr. Jurij Kunaver — predsednik — dr. Marijan Klemenčič — podpredsednik, predsednik znanstvene sekcije — mag. Slavko Brinovec — podpredsednik, predsednik šolske sekcije in urednik Geografskega obzornika — Janja Miklavc — tajnik I. — Nelka Vertot — tajnik II. — mag. Rado Genorio — blagajnik — mag. Anton Gosar— propagandna dejavnost — stiki s sredstvi javnega obveščanja — dr. Franc Lovrenčak — upravnik Geografskega'vestnika — Cita Marjetič — upravnik Geografskega obzornika — dr. Drago Meze — urednik Geografskega vestnika — mag. Milan Orožen Adamič — predstavnik GDS v Svetu Inštituta za geografijo Univerze E. Kardelja v Ljubljani — dr. Mirko Pak — Lojze Peterle — mag. Marjan Ravbar — organizacija zborovanja na Dolenjskem 1984. leta — Mira Verbič — zastopnik uredništva Geografskega obzornika — zastopnik študentov V nadzorni odbor so bili izvoljeni: — dr. Ivan Gams — predsednik — dr. Borut Belec — dr. Vladimir Klemenčič Člani IO GDS so tudi predsedniki aktivov oziroma novoustanovljenih društev ter akademik dr. Svetozar Ilešič kot častni predsednik GDS: — Geografsko društvo Gorenjske — Franc Pisanec — Ljubljansko geografsko društvo — dr. Matjaž Jeršič — Mariborski aktiv — Ludvik Olas — Celjski aktiv — Stanko Vizjak — Dolenjski aktiv — mag. Marjan Ravbar — Pomurski aktiv — Olga Antič — Primorski aktiv — dr. France Habe Na občnem zboru ob šestdesetletnici GDS sta bila prof. Slava Rakovec-Lipoglavšek in dr. Mavricij Zgonik v znak priznanja za zasluge v društvu imenovana za častnega člana GDS. Pohvale GDS pa so prejeli: Bemot dr. France, Brinovec mag. Slavko, Brumec Peter, Cigler Nevenka, Čeme Andrej, Fatur mag. Dušan, Habič dr. Peter, Jeršič dr. Matjaž, Kočevar mag. Rado, Kovačič Breda, Krišelj mag. Milan, Miklavc Janja, Piry Ivo, Pretnar Tatjana, Špes Metka, Vatovec Milan, Vojvoda dr. Metod, Ženko Metka. Na prvi seji si je novoizvoljeni odbor zastavil program dela, ki obsega naslednje najpomembnejše naloge: reorganizacija društva, organizacija zborovanja na Dolenjskem, poživitev dela v aktivih, razširitev dela šolske sekcije in znanstvene sekcije ter še vrsto drugih nalog. V obdobju od novembra 1982 do junija 1984 seje IO GDS sestal desetkrat, predsedstvo GDS pa šestkrat. Od občnega zbora GDS novembra 1982 tečejo priprave na reorganizacijo GDS in ustanovitev Zveze geografskih društev Slovenije. Komisija za reorganizacijo je že pripravila osnutek statuta zveze, ki naj bi ga sprejeli na zborovanju slovenskih geografov oktobra 1984 v Dolenjskih Toplicah. Za samostojna društva so se že izrekli aktivi v Kranju, Ljubljani in Mariboru. V februarju 1984 se je osamosvojil gorenjski aktiv v Geografsko društvo Gorenjske; njegovo delo bo vodil Franc Pisanec. V maju 1984 pa je bilo na občnem zboru ljubljanskega aktiva ustanovljeno Ljubljansko geografsko društvo. Za predsednika društva je bil soglasno izvoljen dosedanji predsednik aktiva dr. Matjaž Jeršič. Priprave na reorganizacijo GDS so v polnem teku. Novonastalima geografskima društvoma se bo v najkrajšem času pridružil še mariborski aktiv. Ostale aktive pa še čaka naloga, da se organizirajo bodisi v samostojna društva oziroma se kot aktiv vključijo v novoustanovljena društva. Aktivnost geografskih aktivov oziroma društev jfi zelo različna. Med najuspešnejše lahko uvrstimo Geografsko društvo Gorenjske in Ljubljansko geografsko društvo. Prvo si je ob reorganizaciji zastavilo bogat program društvenih dejavnosti, med drugim organiziranje strokovnih predavanj in ekskurzij, strokovnih aktivov za učitelje geografije, oživitev stikov s slovenskimi zamejskimi inštitucijami itd. Ljubljansko geografsko društvo bo nadaljevalo s tradicionalnimi strokovnimi predavanji in ekskurzijami. Delo ostalih aktivov je usmerjeno v organizacijo občasnih predavanj in strokovnih ekskurzij. Izvršni odbor GDS si prizadeva za oživitev dela na Primorskem, kjer se kaže potreba po reorganizaciji. Območje med Postojno in Koprom naj bi pokrival en aktiv, drugi pa širše goriško območje in soško dolino. Dr. France Habe vodi odbor za formiranje prvega aktiva. Zaživelo je delo dolenjskega aktiva, ki je prevzel del nalog pri organizaciji zborovanja slovenskih geografov v Dolenjskih Toplicah. Kljub aktivnosti posameznih aktivov in društev je v GDS vključeno še vedno premalo geografov. Čeprav smo izvedli akcijo pridobivanja novih članov GDS, odziv ni bil takšen, kot smo pričakovali. Ob akciji urejanja kartoteke članstva, ki smo jo organizirali po vseh aktivih in društvih, imamo v GDS le 700 članov, ki v večjem ali manjšem številu redno plačujejo članarino, naročajo publikacije društva in se udeležujejo akcij društva. Ob tem ugotavljamo, da vsak geograf še ni naročen vsaj na eno glasilo GDS. Zal še vedno ostaja veliko, zlasti mlajših geografov, izven vrst članov GDS. V večjem številu bi se morali v društvo vključevati geografi iz osnovnih in srednjih šol, ki bi s svojimi predlogi popestrili delovanje GDS. V RK SZDL se je izoblikovala pobuda za spremembo števila delegatov v RK SZDL. V skladu s predlogom se je povečalo število delegatskih mest za družbene organizacije in društva. Geografsko društvo Slovenije je nosilec skupine, v kateri so še Društvo geologov Slovenije, Društvo meteorologov Slovenije in Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Na koordinacijskem sestanku naše druge skupine smo se dogovorili, da ima GDS stalnega delegata na sejah RK SZDL. Kadar pa je tematika zanimiva tudi za posamezno društvo, se je udeleži delegat tega društva. Znanstvena sekcija si je zastavila zajeten program aktivnosti. Pod vodstvom dr. Marijana Klemenčiča se trudi za uresničevanje zastavljenih nalog. Velik del aktivnosti Sekcije za znanstveno in raziskovalno delo je bil usmerjen v usklajevanje raziskovalnega dela za 13. zborovanje slovenskih geografov v Dolenjskih Toplicah. Želje po enotnem in celovitem (regionalnogeografskem) proučevanju območja, kjer je zborovanje, nismo uspeli v celoti uresničiti. Krivda je tudi v organizacijski razdrobljenosti slovenske geografske raziskovalne dejavnosti. Na šestih sestankih sekcije je obravnavala avtorstvo geografskih kart, dolgoročni razvoj slovenske geografije, uporabo računalniške tehnike v INDOK službi na Inštitutu za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, strokovno delo Slovenskega znanstvenega inštituta v Trstu, poleg tega pa so bili člani redno seznanjeni z delom teles pri Zvezi geografskih društev Jugoslavije. Pomembno delo je opravila komisija za avtorstvo kart, sestavljena iz geografov in geodetov, ki je strokovno ovrednotila avtorstvo pri pripravi (tematskih) geografskih kart. Zelo delovna je tudi komisija za geografsko terminologijo in geografska imena, ki jo vodi dr. Ivan Gams. Simpozija o standardizaciji geografskih imen v jezikih narodov in narodnosti SFRJ v Sarajevu marca 1984 so se z referati udeležili tudi naši geografi. Od 27. do 31. avgusta 1984 bo v Parizu 25. svetovni kongres geografov. Člana uradne delegacije Zveze geografskih društev Jugoslavije sta tudi dr. Ivan Gams in dr. Mirko Pak. Iz Slovenije pa se bodo kongresa udeležili še dr. Borut Belec, dr. Matjaž Jeršič in dr. Franc Lovrenčak. Več geografov članov sekcije pa je v Pariz poslalo referate. Ob svetovnem kongresu geografov v Parizu je Zveza geografskih društev Jugoslavije izdala peto številko Geographice Iugoslavice s tematiko Alpe, tej tematiki pa bo posvečena tudi številka Geografskega obzornika, ki bo izšla v tem letu. Sekcija za pouk geografije je sprejela program dela, oblikovala odbore sekcij in delovna telesa. Za predsednika sekcije je bil izvoljen mag. Slavko Brinovec. Odbor sekcije za pouk geografije sestavljajo delegati vseh kadrovskih šol, predstavniki študentov in delegati regijskih geografskih društev oziroma aktivov. V sklopu sekcije za pouk geografije delujejo štiri komisije: — komisija za oblikovanje in spremljanje učnega načrta geografije, ki jo vodi Marjan Bat; — komisija za izobraževanje učiteljev in geografske aktive, ki jo vodi Ludvik Olas; — komisija za raziskovalno delo na področju metodike in didaktike geografije, ki jo vodi Marija Košak; — komisija za popularizacijo geografije med mladimi pod vodstvom Metke Špes. Sekcija je posebno pozornost posvetila sodelovanju slovenskih geografov na 6. jugoslovanskem simpoziju o napredku geografije v Arandelovcu in na 13. zborovanju slovenskih geografov na Dolenjskem. Za simpozij v Arandelovcu je sekciji uspelo pridobiti 11 referentov in koreferentov, vendar se vsi niso udeležili simpozija. Iz tega je videti še vedno premajhno zanimanje za to problematiko s strani kolegov kadrovskih šol. Sekcija za pouk geografije je skupaj z znanstveno sekcijo organizirala sestanek o programskih jedrih geografije za osnovno šolo in skupne osnove v usmerjenem izobraževanju. S sprejetim stališčem do tega problema so soglašale tudi ustrezne geografske inštitucije. Za 13. zborovanje slovenskih geografov je šolska sekcija predlagala osnovno temo iz šolske geografije: Odnos med vsebino in metodo dela pri pouku geografije. Animirala je tudi učitelje geografije, da se v čimvečjem številu prijavijo kot referenti za to temo. Sekcija je pripravila tudi dva diskusijska večera s tematiko šolske geogiafije. V tem mandatnem obdobju se je sekcija dobro organizirala in izpeljala večji del zastavljenih nalog. Glavna pomanjkljivost pa je v tem, da ji še vedno ni uspelo aktivno vključiti več učiteljev geografije. Kljub pestri dejavnosti društva ostaja še vedno nekaj akcij, ki jih bomo morali realizirati v prihodnjem mandatnem obdobju. Zaradi vedno večjih stroškov bo moralo društvo v bodoče še skrb-neje gospodariti. Zato ta vprašanja sedaj rešuje ožje telo pod vodstvom blagajnika in s sodelovanjem obeh upravnikov revij v obliki gospodarske komisije. Obsežne programe bomo lahko izvedli le ob najširši podpori članstva našega društva. Pogrešamo mlajše geografe, ki bi lahko prinesli društvu več svežih idej in popestrili delo znanstvene in šolske sekcije. Janja Miklavc, tajnik GDS 5 D. O « S 5 J S o (U .* O N M r- S -S ^ & S 'e •* C- .! I O 00 -c h > D X Oi E > “ ^ !/> O O ;2 5; Oh rV •- r/i 'r ^ fN -2 Z C/O o .£ X -c < w w w :> s £ H 'c > so w p - n 2 n x o s Hš c '*5 §■ 5 C TJ D OC O SÖ C/D O 05 Q O o h «2 5 O II o vo hJ Uh VSEBINA — CONTENTS — TABLE DES MATIERS Razprave — Papers — Articles Peter Habič (Postojna): Novo vrednotenje tektonskega oblikovanja reliefa v zahodni Sloveniji (z 1 sliko med besedilom) ......................... 3 New Evaluation of Tectonic Relief Forming in the Western Slovenia (with 1 Figure in Text) .................................... 12 Marko K o 1 b e z e n (Ljubljana): Transportni material reke Krke (z 2 diagramoma in 4 tabelami med besedilom) ................................. 13 Transportation of the Eroded Material of the Krka Rivers (with 2 Diagrams and 4 Tables in Text) ....................................... 21 Danilo Furlan (Ljubljana): O skladnosti padavinskih singularity v Jugoslaviji (s 4 slikami in 2 tabelama med besedilom) ........................ 23 On the Chronological Coincidence of Precipitation Singularities in Yugoslavia (with 4 Figures and 2 Tables in Text) ............................. 37 Milan N a t e k (Ljubljana): Tipi rasti števila prebivalstva v SR Sloveniji v desetletju 1971—1981 (s 5 slikami in 1 tabelo med besedilom) ............... 39 Types of Population Growth in the Socialist Republic of Slovenia During 1971 — 1981 (with 5 Figures and 1 Table in Text) ............. 51 Breda O g o r e 1 e c (Ljubljana): Ljubljansko barje — primernost za kmetijstvo (z 2 slikama med besedilom) .................................... 53 Ljubljansko barje — its Physical Potential for Agriculture (with 2 Figures in Text) ..................................................... 62 Razgledi — Scientific Review and Notes — Notes et comptes rendus Igor Vrišer (Ljubljana): »Behavioural Geography« .................................... 63 »Behavioural Geography« ........................................................ 70 France H a b e (Postojna): Prizadevanja za čisto Notranjsko Reko .................... 71 Raziskovalne metode — Research Methods — Methodes des recherches Ivan Gams (Ljubljana): Metodologija geografske razčlenitve ozemlja .................. 75 Methodology of the Geographical Territorial Division ........................... 82 Karel N a t e k (Ljubljana): O problematiki suše v Sloveniji ........................ 83 On the Problem of Droughts in Slovenia ......................................... 88 Književnost — Review of Books — Notes bibliographiques Iz slovenske in ostale jugoslovanske geografske in sorodne književnosti Dr. Vladimir Bračič, dr. Avguštin Lah, dr. Igor Vrišer: Sodobni svet (Mirko P a k) ............................................................... 89 Igor Vrišer: Urbana geografija (Mirko P a k) ........................................ 90 Geografski zbornik XXIII/1983 (Marjan Bat) .......................................... 91 Andrej Pogačnik: Urbanizem Slovenije, oris razvoja urbanističnega in regionalnega prostorskega načrtovanja (Igor Vrišer) ......................... 93 Dragutin Feletar: Industrija Podravine (Igor Vrišer) ................................ 93 Marija Makarovič: Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi (Milan N a t e k) ............................................ 94 Fanči Šarf: Občina Gornja Radgona (Milan N a t e k) ................................. 95 Ingrid Slavec: Slovenci v Mannheimu (Milan N a t e k) ............................... 96 O zamejskih Slovencih na Koroškem Novejše geografske študije o Slovencih na avstrijskem Koroškem: Vladimir Klemenčič, Gravitacijsko zaledje dijakov ZG za Slovence v Celovcu; Vladimir Klemenčič, Regionalno in socialno poreklo dijakov ZG za Slovence v Celovcu v šolskem letu 1982/1983; Vladimir Klemenčič, Matjaž Klemenčič, Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v luči historičnih in socialnogeografskih procesov (Anton Gosar) ....................................................... 97 Dvojezična Koroška. Seznam dvojezičnih krajevnih imen južne Koroške (Milan N a t e k) .................................................... 99 Književnost o krasu Acta carsologica — Krasoslovni zbornik 10 (1981) (Andrej Kranjc) ............ 100 Acta carsologica — Krasoslovni zbornik 11 (1982) (Andrej K r a n j c) ...... 102 Referati z mednarodnega simpozija »Zaščita Krasa« ob 160-letnici turističnega razvoja Škocjanskih jam (France Habe) ...................... 103 Karstologia, 1983/2 (Andrej Kranjc) ................................................. 104 S. E. Lauritzen: Arctic and Alpine Karst Symposium (Andrej Kranjc) .................. 105 Krajša knjižna poročila Mavricij Zgonik: Vloga geografskega okolja na začetke in rast Maribora; Vladimir Bračič: Razvoj upravne ureditve v Mariboru; Milan Orožen Adamič: The Effects of the 1976 Earthquake in the Soča River Basin; Barje. Gradiva s posveta o Barju (Milan N a t e k) Srečko Božičevič: Kroz naše špilje i jame; Vlado Božič: Vodič kroz uredjene špilje Hrvatske (France Habe) ............................... 106 Zbornik o jugoslovansko-poljskem geografskem seminarju Geografska transformacija podeželja. Geographical Transformation of Rural Area (Mirko Pak) ............................................... 108 Geografska priročnika Zemlja, velika ilustrirana enciklopedija (Milan O r o ž e n Adamič) ........... 110 Atlas. Svet v številkah, države sveta (Milan Orožen Adamič) ................... 110 Iz inozemske naravnogeografske književnosti Geomorfologija Evrope (Geomorphology of Europa) (Ivan Gams) .................... Ill Sollid, J. L., K. Kristiansen: Hedmark fylke, Kvartargeologie og geomorfologi (Andrej Kranjc) ........................................... 113 Peter Haderlapp: Alpine Vegetation der Steiner Alpen (Franc Lovrenčak) .............................................................. 114 Kronika — Chronicle — Chronique Jubileja in spominska članka Dr. Julij Titi — sedemdesetletnik (Avguštin Lah) ............................... 115 Dr. Avguštin Lah—šestdesetletnik (Igor V r i š e r) ............................ 116 V spomin prof. dr. Valterja Bohinca (Ivan Gams) ............................. 118 Dr. Pavletu Blazniku v spomin (Roman Savnik) .................................. 119 Nagrada prof. dr. Vladimiru Bračiču in priznanji prof. dr. Ivanu Gamsu in mag. Milanu Orožnu Adamiču ..................................... 120 Posvetovanja in seminar Posvet o vprašanjih standardizacije geografskih imen, jezikih narodov in narodnosti SFRJ (Ivan G a m s) ....................................... 120 Simpozij »Arktični in alpski kras« (Andrej K r a n j c) ........................ 122 Simpozij podkomisije »Rural Development in Highlands and High-latitude Zones (Borut Belec) ...................................... 123 III. Jugoslovansko-poljski geografski seminar (Mirko Pak) ..................... 123 Poročilo o delu Geografskega društva Slovenije v obdobju od novembra 1982 do maja 1984 (Janja Miklavc, tajnik GDS) ............................... 124 Povzetki (sinopsisi) .......................................................... 127 GEOGRAFSKI VESTNIK — 1984 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenije — izšel 1984 Geografski vestnik izhaja v Ljubljani. Rokopise, časopise v zameno in knjige v oceno pošiljajte na uredništvo, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. — Za vsebino in jezik prispevkov so odgovorni avtorji. — Uprava časopisa je pri Geografskem društvu Slovenije, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denar pošiljajte na račun št. 50100-678-44109 (Geografsko društvo Slovenije) Tisk: Partizanska knjiga, Ljubljana 1984