96. Razne stvari. R azne stvari. Naše slike. Glava na 1. strani današnje številke nam kaže Aleksandrijsko palačo egiptovskega podkralja ali kediva. Palača je na malem polotoku in se imenuje Ras et-Tin. Kratko smo jo omenili v lanskem letniku na str. 230. Palača stoji na lepem prostoru, kar se dobro vidi z morske strani. Podkralj biva po letu večkrat tukaj. Na levi strani se vidi na sliki temen stolp. To je znani Aleksandrijski svetilnik, «pharos». — Davorina Trstenjaka gledajo tukaj bralci na dveh slikah. Obe sta posneti natančno po fotografijah. Druga (na str. 51) ni odveč, ker nam kaže celo postavo —¦ veliko in krepko — pokojnega Davorina. (Fotografični posnetek je naredil po neki drugi sliki urednik.) — Zapuščena pevka (str. 57). Tu po-dajemo delo mladega slikarja, Ant. Gvaiz-a, Ljubljančana, (rojen, leta 1865.) sedaj biva- jočega na Dunajski akademiji. Slikar si je mislil — kakor nam je razložil sam svoj predmet — pevko, ki si je po dnevu s petjem pridobila nekaj novčičev, a zvečer ne ve, kam bi šla. Nebu toži svojo revo. Mesec se je dvignil na obzorje, zimski nočni mraz pritiska. Podoba pevke je posneta po istini, slikar jo je gledal v Dalmaciji, a tukaj nam kaže sploh zapuščenega reveža v bridkem zimskem času. Gosp. Anton Gvaiz je Ljubljančanom znan po več slikah, katere je razstavil pri Kolmanu in Obrezi; nekatere so: Menih; protestantovski duhovnik; mlado dekle; stara žena z naočniki (portrait); Grkinja; star mož; orijentalka; rože i portrait numizmatika Jelovška. Upamo, da bode mladi gospod, ki je že sedaj tako plodovit, storil še veliko na polju slikarstva za svojo ožjo domovino, upamo, da ga bodo domačini radi podpirali z naročili svetih in zgodovinskih podob, posebej še upamo, da bode «Dom in Svet» pokazal še marsikak izdelek njegovega čopiča ali peresa. — Drugi naš sotrudnik, naročnikom našim že dobro znani gosp. Jos. Germ, tudi bivajoč na Dunajski akademiji, podaje nam dve Bosanki, narisani po fotografiji, kakor nam podaje tretji umetnik naš, gosp. Jos. Zeplichal, ICajirskega dečka z oslom. 4 Egiptovski podkralj Abbas. (Po fotografiji.) O predmetih slik nam ni treba govoriti, ker ti sliki pojasnjujeta naše sestavke o Bosni in Egiptu; glede na gosp. risarja pa samo obžalujemo, da je «Dom in Svet* tako majhen in jima ponuja tako malo prilike za objavljanje njunih del. — «Pri učenju talmuda* nam kaže učitelja in dva učenca židovske vere, ki se pečajo s talmudom, t. j. židovsko versko učno knjigo. Mi nismo nikakor prijatelji naukom, ki se nahajajo v talmudu, a slika nas je zanimala zaradi značilnih obrazov in lepe skupine. — «Egiptovski kedive (podkralj) Abbas.» Slika je natančna, narejena po fotografiji iz lanskega leta. Devetnajst let stari mladenič vlada sedaj Egipet jedno leto za očetom Tevfikom. Tako mogočen se ne vidi po zunanje, da bi ga Človek primerjal nekdanjemu Faraonu. — Šolal se je na Dunaju s svojim mlajšim bratom. Pravijo, da ni prijatelj Angležem. Prav pred kratkim je nastal razpor med njim in Angleži. Belokranjski pregovori in reki. (Priobčuje J. Š.) > Rana ptica projde. Deca so greh i smeh. Luka sneg osmuka. Ki se valja, se zavalja. Od pdvoja do groba. Glad nima oči. Izza rana je sveča. Božja je najjačja. Mesa pljug ne orja. I mlade jance koljejo. Ki poje tujo kokdšico, naj priveze svojo za nd-žico. Vuk povrne dlako, a čudi nikdar. Muzi se vežejo z jeziki, voli s štriki. Niti je malo jeden, niti preveč sedem (n. otrok, ako je hudoben, ali pa, ako so pridni.) Mati molčečemu detetu nič ne veruje. Lahko se z drugim dičiti. Svoj snop vsakdo slobodno odda. Vino je zmirom kuhano i pečeno. Nesreča gre zmirom okolu. Ki prvi dojde, njemu devojka. Ki konja kupi, kupi i oglavnik (uzdo). Ni se rddil, ki se ne napelje. Kada je vuk v selu, ni psu pocinka. Kada je pun kal kač, ne puščaj dece Ubog muž, gotova laž. Dober kaj (kakor) dober dan. Vsak naj na svoja kola pazi. njemu. (Dalje.) Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe. Tiska »Katoliška Tiskarna". 192 Razne stvari. deželo. Pa tudi ne po krivici. Saj vemo, kaj je storil Turek, kjer si je podjarmil krščanske narode. — To še dokaj neznano in temno deželo nam opisuje navedena lepa knjiga, čim manj je novejših del o Albaniji, tem vrednejše je to delo, da se ga spominjamo, zlasti, ker ima veliko (skoro samo izvirnih) slik, bodisi krajev, bodisi znamenitih mož, posebej škofov in misijonarjev. Najprej nam opisuje naš pisatelj zgodovino Albanije, potem govori o narodopisnih in kulturnih straneh, zlasti o veri, dalje pa obširno o posameznih škofijah: nadškofiji antivarski (barski), škodarski, škofiji leski, pulatenjski, sappijski, opatiji Miriditov v Orošči, nadškofiji draški (Du-razzo) i skopijski, naposled o misijonu v Gorah. Dasi opisuje gosp. p. Czerminski Albanijo tudi v »Missijah Katolickih*, vendar je to delo sarno zase. Pisatelj teh vrstic ve iz svoje izkušnje, koliko se je p. Czerminski trudil za to delo, zlasti za dobre slike. Vrh tega je potoval pisatelj lansko poletje sam v Albanijo, da si tam ogleda znamenitejše stvari, pa se tudi pouči o virih. Zato pozdravljamo in radi priporočamo to delo, ki je Poljakom posebno še zaradi krasne oblike res v čast. Tudi Slovenec bi se ga razveselil, in kak mladenič bi morebiti dobil veselje za misijonarja v tej deželi. Tudi v tem listu smo že namerjali pisati o Albaniji, ker Razne Naše slike. Lahko opišemo današnje slike prav kratko. Prva mala slika na strani 145. nam predočnje Konstantinovo zmago pri Milvijskem mostu in je posneta po Rafaelovi sliki v »stanci Konstan-tinovi*. — O Sienkievviczu, slavnem poljskem pisatelju, ne moremo danes poročati natančnih podatkov, upamo pa, da bode možno še letos. Sedaj je na potovanju. — Glede na Slomšekovo sliko in na govor pri slovesnosti mariborski treba opomniti dve stvari. Podoben govor o Slomšeku je imel leta 1862. tudi gosp. Košar, sedanji dekan mariborske stolnice, in ga izdal z naslovom: «B e s e d a v slavni spomin na slovstvene zasluge pokojnega kneza in škofa Lavatinskega Antona Martina Slomšek a. Govoril Frančišk Košar, špiritval v Marbur-škem semenišu o shodu Marburške čitav-nice 26. oktobra 1862. (Cisti znesek v prid semeniške cerkve v Marburgu.)* V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 8°. Str. 24. Druga stvar je sklanja imena Slomšek — Slomšeka. Tako smo ravnali: 1. Ker je tako pisal gosp. pisatelj in govornik; 2. ker Štajerci tako govore in so uredniku že očitali, ko je pisal v «Drobtinicah>