t Matija Pelko Pretekli tcden jc umrl v Toplicah pri Zagorju šolski upravitelj Matija Pelko. Pokojnik je bil dolgo vrsto let predsednik Litijskega učiteljskega društva, zvest organizačni delavec in nad vse dober in zvest tovariš. Naravnost ogromna udelcžba učiteljstva, otrok in prebivalstva Toplic in okolice pri pogrebu pokojnega tovariša nam je najlepši dokaz njegove priljubljenosti. Ob odprtem grobu se je poslovil od pokojnika predscdnik Litijskcga učiteljskega društva tov. Jože Zupančič s sledečim govorom: Na pragu pomladi smo! Novo življenje poganja visepovsod in mladina trga po Gorici in ostalih rebrih prvo cvetjc. Tudi Tebi, dragi tovariš Matija, ga je prinesla danes polna naročja. Še domači stanovski tovariši, prijatelji ter znanci so Tc cbsuli s cvetjem. A to pot ga, dragi Matija, ne sprejemaš z znanim, prijaznim nasmeškom, kakor vedno in še nedavno. Tih si sredi mcd nami.. . in pravkar si legel v svoj poslednji domek. Zakaj odhajaš od nas prav zdaj, ko se vsepovsod javlja novo življenje? Poslavljaš se in mi smo prihiteli od vseh strani scmkaj v Tvojo ljubo rudarsko dolino k poslednjcmu razstanku. Domala vso službeno dobo, polnih 35 let, si daroval Zagorju in Toplicam, vzgajal si in si učil... bodril si in vodil mladino in dolino k lepemu in dobremu. V teh časih, ko je zvestoba tako redka, poudarjamo s ponosom, da si bil zaveden član učiteljske organizacije od prvega vstopa v službo do zdaj. Litijsko okrajno učiteljsko društvo te šteje za najdljc včlanjenega sodelavca. Vsa dolga desetletja si bil naš. Nikjer se nisi branil dela, zato si bil seveda na razpolago <tudi učiteljski organizaciji. Desetletje si nam tajnikoval. O, koliko truda si vložil za naš napredek in dvig šolstva tudi kasneje, ko si nam bil Ijubljeni in spoštovani predsednik. Organizacije in svojih stanovskih tovarišev pa nisi pozabil niti poslednja leta, ko si pod bremenom narašeajočega dela zaprosil za olajšanje. Vse do zdaj si nas bodril, spodbujal in nam dajal nasvete iz svoje bogate zakladnice izkušenj. Hvaležni smo Ti, dragi tovariš Matija, za vsc Tvoje dclo in obilo pomoč. Glej. prav zato smo prišli semkaj s hvaležnimi srci, da Ti zašepetamo v svežo jamo: iskrena hvala! Dragi naš tovariš in prijatelj! Objokujemo Tvoj prerani odhod. Prinašamo Ti, naš vodnik, iskrene pozdrave Jugoslovenskega učiteljskega udruženja in vseh tovarišev, ki smo Te spoštovali, cenili in ljubili. Počivaj, dragi naš tovariš, sladko v ljubljeni domovini. Matija Pelko! Slava Tebi in Tvojemu delu! V imenu učiteljstva v Toplicah pri Zagorju se je poslovil od svojega upravitelja tov. Arnošt Adamič s temi v srce segajočimi besedami: Prav zdaj v najlepšem času, ko se vrača med nas večno mlada pomlad in že rahlo ubira strune in pojo griči in ravnine, je silna bolečina zgrabila v naša srca, prav v dno, kjer najbolj boli in skeli. Zakaj ise, Matija, ne moreš z nami veseliti lepote zdaj, ko bodo kmalu zacvele češnje na tvo.jem vrtu? Napelo se bo popje, vzbrstelo bo, razbohotilo se v nepopisnem čaru in bo čakalo tvoje roke, da ga Ijubeče poboža. Nič več ne bodo odmevali tvoji koraki po hodnikih našega življenja, onemogla je stopinja, ugasnile so oči. zamrla beseda s tvojih ust. Zakaj, o Matija, si nas zapusti) ravno zdaj?! Glej, tvoji otroci sklanjamo glave in točimo solze na tvoj prcrani grob. Naša srca ne morejo razumeti odločitve Najvišjega, ki te je poklical k sebi. Tiho, vdano sprejemamo Njegovo najvišjo odločitev, toda jočemo, jočemo, ker smo slabi, majhni in nerazumni Ijudje. Naša, v bridkostih prekaljena knapovska dolina, njen človek se grize v zemljo, da koplje premog, ta črni diamant, ki je kruh njenih otrok. Naj, gre ta diamant po svetu, naj zgori v dim in daje toploto, kjer jo potrcbujejo. Rada se loči od tega blaga. Toda zlata ne da. Tvojc srce, Matija, je bilo najčistejše zlato in zato bo ostalo pri nas, med nami, tu na najsončnejši rebri naše doline. In kakor tam črni diamant, tako bo od tu tvojc zkjto in vroče srcc grelo vsc. ki so toplote potrebni. Od tega zaklada se ne moremo ločiti in prav je, da si.ostal med nami. Da si ostal med onimile že upognjenimi možmi, — pred teboj v klopi so nckoč sedeli in se ti smehljali. Prav je, da si ostal med temi materami, ki so rodile otroke, katere si spet vodil k boljšemu, lepšemu in jim vcepljal zlate cepiče, ki so poganjali kot iz neusahljivega in nikoli ostarelega dcbla tvoje ljubezni. Ob tvojem grobu tc obkroža zoren cvct na.jmlajših in na vse oči je padla rosa naše neizmerne žalosti. Rosa pa je nebcška hrana, — še veselejše in lepše bodo poganjale rože naše ljubezni in spomina do tebe, ki si jih usadil. Prav je zares, da si ostal med nami, kajti drugje, v množici brezimnih, bi hodili mimo tvojega groba brezbrižni in tvoje ime ne bi bilo nikomur tako sveto, kot je in bo nam. Rekli bodo čcz sto ali pa še več let: Poslušajte, v tejle dolini je živel nekoč pred davnimi leti učitelj Matija... imel je zlato srce. Kje je tu med nami kdo. ki bi mogel dvigniti roko k obtožbi? Kje je kdo, ki je temu možu, ki je ves utrujen legel v zemljo, lcdo, ki mu celo prav v dnu srca kljuje le droben, neprijazen očitek? Ne, Matija, sli- šiš, ni ga, sama ljubezen te obkroža, ogromen je ta venec, venec živih duš in src, najlepši vcnec, ki ga zmore svet, katerga ti pokladamo na tvojc poslednje počivališče. O, morda te nismo dovolj ljubili, da, celo marsikdaj smo te žalili. Odpusti nam, odpusti, saj sam veš, da te niismo mo<ili razumeti, ker si stal tako posebej v svojem svetu vse razumevajoee in vse dajajoče ljubezni. Tu na tem bridkem grobu nas zdaj vse držiš v isvoji dobri dlani, zdaj šele tc vidimo velikega, nedosežnega, češčenja vrednega. In tak boš ostal mcd nami, Matija, ko bo že davno strohnelo tvoje blcdo lice. Tako bled in onemogel si ležal pred nami, kakor da si še na poslednjo uro dal zadnjo kapljo krvi za nas. Z njo si obhajal naše duše, da so zdaj praznične kot na sam veliki petek. Kratka jc doba, za večnost en sam hiter preblesk na neskončnem nebu, ki nas loči od tebe. Zapustil si svoje najdražje, ker je tako ukazal nebcški Oče. Toda kmalu, kmalu 6C boš zbudil in Stvarnik, ki je utrnil luč zemskega življenja, te bo obudil v nebeško svetlobo in tam se boš združil z nami v večno vesclje. Tvoja najvcčja zapuščina — ljubezen — pa cstani med nami na veke. Dragi, dragi Matija, mož, oče, tovariš, vodnik, ti nisi umrl, med nami ostaneš. Tvoje truplo pa naj mirno počiva, minljivo je kot vsi, ki smo ostali sami brez tebe. In to je postava božja. Zbogom, zbogom, Matija!