KOROŠKI GLASI RAVENSKIH ŽELEZA R J E V Leto XVIII. Ravne na Koroškem, 27. aprila 1968 št. 2 Živel L maj Cvetna pot Maks Dolinšek TRI DOLINE V KOROŠKI ZGODOVINI PRIHOD SLOVANOV V VZHODNE ALPE IN NJIHOVO ŽIVLJENJE V DOBI NASELITVE O prebivalcih, ki so živeli v naših krajih pred Slovani, nam je že arheolog Pahič močno odgrnil zaveso, ki zakriva našo starejšo zgodovino, saj iz teh časov nimamo dosti ali celo nič virov. Vsekakor pa Huni, ki so imeli na svojem uničevalnem pohodu mimo Emone v sev. Italijo odprto pot, ob kateri niso naleteli na odpor ali oviro, najbrž zaradi svojega nomadskega življenja naših krajev niso prizadeli niti obiskali. Po propadu zahodnorimskega cesarstva so se v Noriku (tudi v Vzhodnih Alpah) čeprav redko naselili Ostrogoti. Vendar pa je v teh krajih živelo še vedno izključno romansko in romanizirano prebivalstvo. Tedaj je bila v teh predelih vojaška organizacija v popolnem razsulu, romanska kultura pa je bila še vedno prisotna. S prihodom Langobardov v Italijo v drugi polovici 6. stoletja se je v širšem območju Vzhodnih Alp zopet zamenjalo prebivalstvo. Glavni politični faktorji teh krajev so postali alpski Slovani. Naselbin, kakor nam je znano, v naši najbližji okolici iz rimske in poznejše dobe ni dosti ugotovljenih. Poznamo le Co-latio in naš »Zagrad«, ki pa po mnenju arheologa Jara Šašla najbrž nista bili edini. Če bi tako selišče tu tudi obstajalo, bi bilo ob času poselitve tega ozemlja po Slovanih gotovo uničeno. Slovani namreč ob prihodu naselij niso prevzemali direktno. Navadno so postavljali svoja nova naselja na ugodnem mestu v bližini. O naselitvi Slovencev v naših krajih pisanih virov ni. Nekateri podatki pa le dajo medlo slutiti, da so se preko našega območja Slovenci že zgodaj selili tja do skrajnih zahodnih meja slovanske naselitve (med leti 580 in 625 so zasedli že Virunum — Gospo sveto — in Aguntum — blizu današnjega Lienza v zahodnem delu Koroške). Slovenske množice so vdrle na Koroško — v Norik — preko vpadnih vrat na vzhodu, stisnjenih med Pohorjem in Kozjakom ter Pohorjem in Peco, ter kaj hitro zasedle še preko drugih vpadnih smeri pokrajino do izvira Drave. Po M. Kosu so alpski Slovani poselili obsežno ozemlje v šestih različnih naselitvenih tokovih, v glavnem od vzhoda proti zahodu. Koroški tok je naselil predvsem južni del dežele, naselbinska jedra so bila močna predvsem v Podjuni, na Gosposvetskem polju z okolico, na gričevju nad Vrbskim jezerom ter v predelih gornje Koroške. Pri naseljevanju v tem prostoru so se Slovani držali že iz antike močneje obdelanega področja. Posluževali so se smeri stare rimske ceste: Colatio — smer Kotlje, Dobja vas, Farna vas, Poljana, Holmec, zgornje Libuče, Bistrica — na nekdanjo Juenno (Globasnica). Ta tok ob naselitvi lahko smatramo za enega najmočnejših. Poleg glavne smeri tega koroškega toka so Slovenci uporabljali tudi ono, ki je vodila po Dravski dolini, je pa manj pomembna. Tudi smer v Laboško dolino je manjšega pomena. Slo- venci so jo zelo redko poselili, saj je na njenem območju mnogo manj slovenskih imen kakor jugozahodno od nje, tj. v naši dolini. Iz skromnih virov lahko razberemo, da so se alpski Slovani preko omenjenega najvažnejšega vhoda (tj. mislinj-ske-obdravske-podjunske cone) naselili na Koroškem že konec 6. in v začetku 7. stoletja. Del slovanskih priseljencev v Vzhodne Alpe (najzahodnejši del) je po trditvi Grafenauerja tudi zahodnoslovanskega porekla. Slovenski jezik se je po njegovem mnenju razvil iz spoja južnoslovanskega pra-dialekta z zahodnoslovanskim pradialek-tom. V gorskem svetu, od Savinjske doline navzgor, še danes ljudje izgovarjajo kakor zahodni Slovani soglasniško skupino »dl« tam, kjer je bila pri južnih Slovanih skrčena v goli »1«. Na Koroškem so se do danes ohranile v ljudski govorici oblike, kakor: »modl’ti«, »padle«, jedla, vidla itd. Na gornjem Koroškem je slovenska naselitev vsekakor starejša od nemško-ba-varske, ker so se Slovani začeli naseljevati v te predele že pred letom 568. Saj bi se pri naseljevanju po zamudni poti preko vseh Vzhodnih Alp Slovenci ne mogli srečati z Bavarci že v tem času tako globoko v notranjosti Alp — v zgornji Dravski dolini. Če teh dežel ne bi bili zasedli Slovani, bi jih prav gotovo pred njihovim prihodom že zasedli Bavarci. Dežela, ki so jo naselili Slovenci v najzgodnejši dobi naselitve, ni bila brez prebivalstva. Karta predzgodovinskih in rimskih najdišč naselbin in poti kaže močno zgodnjo naselitev. Taka proga od najgosteje naseljenega področja (Po Meliku, Grafenauerju: trikot Beljak—Št. Vid—Poljana) je usmerjena preko našega območja v Mislinjsko dolino. Zato lahko trdimo, da je bila Mežiška dolina poseljena že tudi v predslovanski dobi. V bližnji Poljani je dokazanih precej slovanskih naselbin. Te so se navadno držale robov ravnin, podnožij gora, gričev in holmov. V Podjuni je na holmih nad izredno močno gozdnato dolino stalo nekaj gradišč. Tako je dokazano tudi na vzhodnem robu Podjune pod Peco (Šašel) pri kmetu Gradišniku na Lokovici vsaj za obdobje slovanske naselitve gradišče, ki je služilo svojemu namenu menda že Ilirom. Ob severnem robu na zahodnem delu Podjune je polno krajev z imeni, ki kažejo na kontinuiteto zelo starih naselbin, in to celo do hallstatske in bronaste dobe nazaj. Južno od Podjune, globoko v gore, slovenska kolonizacija ni prodrla. Močneje so se Slovenci, kakor smo že videli, naselili v močvirne doline, ki so bile za živinorejo še primerne. V gozdnat svet pa bolj poredko, v glavnem šele od 9. stol. dalje. Vzroke, ki so silili Slovence k osvajanju novih ozemelj, moramo iskati le v načinu njihovega življenja in spremembah, ki so jih doživljali v tem obdobju. Le osamljeni, redki podatki nam omogočajo osvetliti načine gospodarstva Slovanov v času preseljevanja in v novi domovini. Gospodarstvo je v glavnem temeljilo na poljedelstvu in je bilo vezano na živinorejo. O tem nam pričajo mnogi sodobni pisci, razne arheološke najdbe, pa tudi skupno besedišče (imena raznih vrst žita, poljedelskega orodja in poljskih del), ki kaže, kaj so Slovani v gospodarstvu in drugod poznali že prej, preden so se ob svojih selitvah razdelili in tako tudi sčasoma izgubili medsebojne stike. Mnogi pisci, ki so prišli za časa naselitve s Slovani v stik, poročajo v svojih spisih, da so Slovani živeli v napol v zemljo izkopanih kočah po seliščih, ki so bila raztresena in običajno niso bila velika. Način obdelovanja zemlje se je namreč v tisti dobi zelo razlikoval od današnjega. Bil je zelo neizdaten. V tistih časih so Slovani poznali v glavnem tri načine obdelovanja zemlje. Med temi je bil v prvi dobi naselitve najbolj v navadi požigalniški način. Za poljedelstvo so tedaj potrebovali do trikrat več površin in pri tem svet za obdelovanje stalno menjavali. Pri tem načinu je bilo treba najprej izkrčiti nizki gozd (visokega tedaj Slovani še niso znali krčiti), kar je zahtevalo mnogo pridnih rok. To »hosto« so nato požgali, zemljišče pa prekopali z motikami. Na tako pripravljeni površini so sedaj lahko sejali kvečjemu dve do tri leta, pozneje so jo kakšni dve leti prepustili pašniku, nato pa so jo ponovno pustili zarasti. Ta gozd so po 20—30 letih znova izkrčili in krožni tok se je pričel znova. Ta način obdelovanja je zahteval, da je zemljo skupno obdelovalo večje število ljudi (rod, zadruga). Posamezna »mala družina« je lahko obdelala le 1,5 do 2 ha zemlje. Pridelek s tega zemljišča pa ni zadoščal za prehrano niti trem ljudem. Zato je pomenila živinoreja pa tudi lov bistveno dopolnilo poljedelskemu gospodarstvu. Na odprtem polju brez gozda so obdelovali zemljo s kopaštvom, ki je omogočalo obdelavo do enkrat večje površine zemlje. Zaradi pomanjkanja gnoja (pepela) se je zemlja hitro izčrpala, zato je morala za nekaj obdelovalnih obdobij počivati. Najkasneje pred sredo prvega tisočletja se je pri vseh Slovanih (torej še v stari domovini) začelo razvijati že orno poljedelstvo, ki se je razvilo iz kopaštva na odprtem zemljišču. Tedaj se je iz drevesa razvilo leseno ralo, ki je zemljo rezalo in rahljalo (ni obračalo zemlje kakor plug). Širša uporaba rala pa se je uveljavila šele v 7. in 8. stoletju. Izhodišče za uvajanje naprednejšega ornega poljedelstva v novi domovini je vsekakor način obdelovanja zemlje, ki so ga Slovenci prinesli ob naselitvi s seboj. Prav verjetno pa je, da so ta razvoj v poljedelstvu pospešili tudi staroselci, ki so poznali že v 1. st. našega štetja plug na kolesih. Direktno ga Slovenci niso prevzeli, pač pa so svoje ralo po zgledu tega pluga izpopolnili z železnim ravnikom na rilcu. Pri obdelovanju z ralom je v tem obdobju odigralo govedo (predvsem od Romanov v Noriku sprejeto dolgorogo govedo) kot vprežna živina precejšnjo vlogo. Pri tem so po mnenju Grafenauerja upo- rahljali naši predniki že tudi nekatere vrste konj. Zaradi tega so sedaj vsaj že od 7. st. lahko zaradi boljšega obdelovanja zemlje njive bolj ustalili. Ob tem načinu obdelave zemlje je sedaj poljedelec obdelal tudi do petkrat večje zemljišče kakor prej na kopaški način. Sedaj je sama zemlja lahko prehranila obdelovalca in njegove svojce. Ves ta napredek je omogočil tudi stalno naselitev. V prejšnjem obdobju so namreč predvsem stalna le »gradišča«, utrjena zatočišča prebivalstva za nevarne čase. Poljedelstvo je postajalo vse bolj pomembno. Sedaj je bilo precej važnejša gospodarska panoga kakor živinoreja, ki je imela ob priseljevanju v nove dežele kot gibljivo premoženje večjo veljavo. Oba načina obdelovanja zemlje sta polagoma odpravljala nujnost obdelovanja zemlje z večjim številom ljudi (rodovi, velike zadruge). Kljub vsemu pa sta zemlja, še bolj pa pašnik in gozd, ostala še vedno last vaške občine. V prejšnjem, sorazmerno zaostalem načinu obdelovanja zemlje tiči tudi eden od vzrokov in teženj naših prednikov po iskanju novih, za poljedelstvo uporabnih površin. Slovani so živeli celo v dobi priseljevanja v alpske dežele v rodovni ureditvi. Ni jim vladal en sam človek, ampak so živeli v »demokraciji« — kakor pravi Prokopij. Vse posle so opravljali skupno. Imeli so menda mnogo poglavarjev, ki pa so bili med seboj redko složni. Življenja posameznika ni ščitila odločba plemenskih ali ljudskih skupščin, temveč grožnja s krvnim maščevanjem njihovih sorodnikov. Ti odnosi lepo kažejo na svobodo in enakost vseh članov in na oblike rodovno-plemen-ske družbe. Med vojnami ob času naselitve, ki so trajale kakih 100 let, pa je ta organizacija izgubljala svoje oblike vse bolj in bolj. Med temi vojnami in pohodi je začel rasti nov, vplivnejši in bogatejši družbeni sloj, ki je bil močno zainteresiran za plenilne pohode proti sosedom. Zato lahko razumemo njihove težnje po organizaciji večjih plemenskih zvez, ki so se jim postavili na čelo. Nekateri med njimi so si lastili celo pravico dednosti. Nastopale so že razne starešinske dinastije. Pojav suženjstva nastopi pri alpskih Slovanih šele po njihovi naselitvi v Vzhodnih Alpah. Pod vplivom sosedov se je razširilo tudi tu ter dobilo bolj ustaljene oblike. To pa so bili že začetki razpadanja rodovnih oblik skupnosti. Kakor drugod na današnjem slovenskem ozemlju je ob prihodu Slovanov tudi pri nas prišlo do obsežne zamenjave krajevnih imen. Največ je ohranjenih na našem območju predromanskih in od staroselcev prevzetih imen rek (Drava, Glina) in imen pokrajin (Laboška dolina, Rož). Iz romanske dobe so se ohranili'tudi nekateri sedeži starih škofij (Virunum, Teurnia), ki so postali v obdobju pokristjanjevanja alpskih Slovanov zopet žarišča cerkvene organizacije. Izvršila se je namreč obsežna zamenjava prebivalstva. Romanski sledovi so v Vzhodnih Alpah zelo šibki. Tu Vlahov (preostalo romansko prebivalstvo) med alpskimi Slovani nikdar ni bilo dosti. Romani in romanizirano prebivalstvo je pred slovenskim prodiranjem iz Norika zbežalo proti zahodu. Beg pa je morda povzročil tudi ostrejši nastop, kar dokazujejo ožga-nine nekdanjih romanskih meščanskih naselbin, ki niso propadale same od sebe, ampak so bile zrušene. Po vsem tem lahko sklepamo, da Slovani niso bili tako »krotki golobje«, kakor jih je pred nekako pol stoletja prikazovalo naše zgodovinopisje. Del Vlahov pa je prav gotovo pričakal Slovane in močno vplival na razvoj njihove plemenske ureditve v razredno družbo. Ob preseljevanju je bila slovenska vojska, kakršne so poznali sodobni pisci, obča plemenska ljudska vojska z velikim številom borcev (napadov so se udeleževale tudi žene in otroci), v glavnem pehota. Bila je opremljena s skromnim orožjem. V boju z bolj izvežbanimi sosedi so se zatekali tudi k vojaškim zvijačam. O verovanju Slovanov piše Prokopij, da so oboževali naravne sile in da so častili razna rečna in druga božanstva, vile itd. S seboj so prinesli že tudi veščino pridobivanja kovin in kovaštva. Znali so že izdelovati lepe tkanine in lončarske izdelke. Pri naseljevanju Slovanov v alpskem prostoru ne smemo zapostavljati tudi političnega momenta. Nasilnim in neljubim sosedom — Obrom — so se Slovani umikali iz smeri obrskih vojaško-roparskih pohodov v odročnejše, bolj gorate predele, ki so se končavali v raznih slepih gorskih dolinicah. Razna krajevna imena v vzhodnem delu Koroške pa vseeno pričajo o prisotnosti teh neljubih gostov — Obrov. (Vovbre — Heunenburg, Vaniče — Fan-ning, od ban idr.). Za alpske Slovane mine za dalj časa obr-ska nevarnost v dobi, ko se je mlada slovenska kneževina v Karantaniji pod svojim knezom Valukom združila z zahodno-slovanskimi plemeni na Češkem in Moravskem v mogočno zvezo pod Samovim vodstvom. Slovenci so se tedaj v Karantaniji za stalno rešili Obrov. Tudi proti zahodu so bili tedaj alpski Slovenci v premoči., Karantanci so premagali Bavarce med leti 626 in 629 blizu starega Agunta (pri Lienzu ob zgornji Dravi) in si tako utrdili svojo mejo v zgornji Dravski dolini. Tudi naskok frankovskega kralja Dagoberta leta 631 na Samovo državo se je izjalovil. O Langobardih, ki so bili zavarovani s svojim »limesom«, ki je omejeval slovensko naselitev proti zahodu, tedaj ni nič slišati. Vemo pa, da je bila Ziljska dolina od leta 611 do 744 del langobardskega kraljestva. Slovenska kneževina Karantanija je nastala prav tako v boju proti zahodnim germanskim sosedom, predvsem proti Langobardom in Bavarcem. Tudi zanjo pomeni vključitev v Samovo plemensko zvezo napredek, ker je pospešila notranji razvoj slovenskih plemen, osvobodila Slovane obrskega gospodarstva, postavila jez njihovemu pritisku in zavrla osvajalne pohode zahodnih germanskih plemen in vladarjev. Tako imajo odslej Slovani do razpada Samove države pred Franki mir. Po razpadu te državne tvorbe so ostali naši kraji še nadalje v okviru svobodne kneževine Karantanije. O njej ne vemo dosti, prav gotovo pa je bila neodvisna od obrske oblasti in v notranjosti svobodna državna tvorba. Je pa edina večja celota, ki je preživela Samovo smrt. Bila je še nadaljnja štiri stoletja najvažnejša pokrajinska enota na slovenskem ozemlju. V tem času je preživljala najrazličnejše oblike. Po uporu Ljudevita Posavskega je postala sprva frankovska grofija, konec 10. stol. pa vojvodina vzhodnofrankovske, pozneje nemške države. Do razkroja na vrsto manjših pokrajin v 12. stol. je združevala v svojih mejah veliko število Slovencev. Za slovensko zgodovino v zgodnjem srednjem veku je prav gotovo najpomembnejša dežela in za Slovence osrednjega pomena. Najpozneje v začetku 8. stol. napisana VELIKA MORAVSKA vzmoona jNViif O KRAJINA / ) /- Z C OINJA \ S-' „ \ sv*~» OUOLtiSKA ^ C»OF Uk — BiUAH \ — 1*01.1 tu \.v razdelitev Sl OVKNSKIII POKRAJIN v ix. stoli;rju Politična razdelitev slovenskih pokrajin v 9. stol. (Iz: M. Kos, Zgodovina Slovencev, Lj. 1955) ravenska Kosmografija omenja pri naštevanju sosedov Italije prvič tudi Karantanijo (Carontanos), tj. tisto deželo, ki so jo do tedaj Norik imenovali. Glede izvora imena pokrajinske označbe »Karantania« so avstrijski jezikoslovci in zgodovinarji različnih mnenj. Trdijo, da je označba Carantum oziroma Caranta predromanskega izvora. Glede samega porekla pa so njihova mnenja močno deljena. Eni trdijo, da je keltskega, po mnenju drugih pa ilirskega porekla — izpeljanka iz ilirskega caranto (kamen, skala). Zato je Egger mnenja, da se ime nanaša na hrib, grič, ki je služil že zelo zgodaj in tudi pozneje v 5. in 6. stoletju prebivalstvu Virunuma (St. Vida) kot zatočišče — gradišče. Prav gotovo so si zato tudi novi priseljenci v 7. stol. izbrali to mesto za akropolo svojemu knezu, ga utrdili in tako položili temelje poznejšemu krnskemu gradu. To ime se je prvotno nanašalo le na območje krnskega gradu, pozneje pa pomeni sploh vse Slovence. Poimenovanje je neločljivo zvezano s knezom, ki je tu stanoval. Že v 7. stol. se je pri Slovencih oblikovala razredna družba, v kateri so se stapljala plemena v novo celoto pod skupnim knezom. Zaradi pokoritve alpskih Slovanov po Germanih pa je razvoj v primerjavi z drugimi južnimi Slovani potekal v precej drugačno smer. Ta moment moramo smatrati tudi za osnovo in izhodišče pri oblikovanju Karantancev, posebnega slovanskega ljudstva. Ko so alpski Slovani zasedli na zahodu ozemlje, ki se je nekako omejevalo do črte: od izvira Drave do Grossglockner-ja, kjer je dosegla Visoke Ture, nato Nizke Ture, se vila preko Dachsteina, prešla na Totengebirge in od tod po reki Trauni do Donave, so postali neposredni mejaši germanskih Bavarcev. Prišli so tako v stik s svojimi najhujšimi nasprotniki, ki so v poznejši dobi priseljevanja proti jugovzhodu izvajali na Karantance odločilen politični pritisk in iz katerih je izšlo tudi poznejše nemško avstrijsko prebivalstvo. OBDOBJE OD RAZPADA SAMOVE DRŽAVE DO USODNEGA PORAZA LJUDEVITA POSAVSKEGA Po razpadu Samove plemenske zveze živi Karantanija še nadalje kot svobodna slovanska kneževina tja do leta 745. Pritisk Obrov in sosedov se je na Karantance v tem obdobju povečal. Nadlegovali in stiskali so jih kar s treh strani. Le Bavarci, ki so bili tedaj ravno tako v precepu med Obri in Franki na zahodu, so si želeli s Karantanci miru in zavezništva. Odilo, bavarski knez, je zato prekinil dobo starega nasprotja med Karantanci in Bavarci. Toda poraz karantanskih zaveznikov in njih samih (ob reki Lech so bili premagani od Frankov) je povečal nevarnost z vzhoda. Zato se je karantanski knez Borut obrnil za pomoč k svojim protiobrskim zaveznikom Bavarcem, ki so jim Franki kljub porazu pustili še precejšnjo samostojnost. V letu 743 so jim prišli na pomoč. Po porazu Obrov pa so jih podvrgli podložništvu kraljev (frankovskih) in odvedli s seboj talce na Bavarsko. Kakor vemo, sta bila to Gorazd, Borutov sin, in Hotimir, sin njegovega brata. Za oba je prosil, naj se vzgojita v »krščanski šegi in napravita za kristjana«. Vsekakor zato, da so si zagotovili njihovo zvestobo. Po virih so torej Karantanci izgubili svojo samostojnost nekako okrog leta 745. Ta dogodek pomeni v zgodovini karantanskih Slovencev važno prelomnico, ki pa se časovno razteza tja do prve tretjine 9. stol. Z izgubo politične neodvisnosti in rahlo vključitvijo v frankovsko državo so bili zdaj Karantanci pritegnjeni v krog zahodnega krščanstva in kulture in tako tudi znatneje izpostavljeni vplivom njihovega gospostva in fevdalizma. Navznotraj je Karantanija še nadalje, kljub temu da je vključena v okvir frankovske države, samostojna. Do začetka 9. stol. so vladali Karantancem še vedno domači knezi. Ljudstvo si jih je samo izbralo, nato jih je po- trdil frankovski kralj — zatem pa jim je ljudstvo izročilo oblast. Prvi oprijemljiv primer, da se je Karantanija le rahlo vključila v frankovsko državo, kaže sporočilo o nastopu obeh Borutovih naslednikov Gorazda in Hotimira: »Ko pa je umrl Borut, so Bavarci na zapoved Frankov Gorazda ... poslali nazaj k istim Slovanom, ki so prosili zanj in ga napravili za kneza .. .«, prav tako Hotimira: »In ko so ga sprejeli, so mu ista ljudstva dala knežjo oblast.« O svojem knezu torej odloča tudi karantansko ljudstvo. A to le do konca 8. stol. Pozneje je ta obred (opisan v 11. stol.) vodil že deželni zbor velikašev. Viri na tem ozemlju — vzhodno od Bavarske — ne poznajo nobenega frankovskega zemljiškega gospoda. Bilo je notranje samostojno še do leta 817 — tik pred uporom Ljudevita Posavskega. Nastajanja velike zemljiške posesti nikakor ne moremo smatrati v tem obdobju za nasilen poseg iz tujine, temveč kot pospešen domači družbeni razvoj. Te razmere pa so se močno spremenile po ponesrečenem uporu Ljudevita Posavskega, ki je najbolj prizadel Karantance. Vsa uprava je sedaj prešla v roke frankovskih grofov, ki so na karantanskem ozemlju ustvarjali velika zemljiška gospodarstva, kar je povzročilo tudi naglo razširjanje podložniških odnosov. S tem je bil prekinjen slovenski organski razvoj v fevdalizem, obenem pa pomeni ta akt tudi obglavljenje slovenske družbe. Karantanski Slovenci so od tistih dob dalje v veliki večini le ljudstvo podložnikov. Pri ustoličevanju koroških vojvod so vse do začetka 15. stol. (zadnji se je dal po starinskem običaju ustoličiti vojvoda Ernest Železni) imeli posebno vlogo kosezi — sloj kmečkega prebivalstva, ki pa je bil svoboden. Ti kosezi so prvotna ožja vojaška družina kneza (kakor družiniki pri slovanskih narodih v vzhodni Evropi), ki si je zavaroval z njimi svojo oblast in jih uporabljal za svoje varstvo in vodenje svoje zemljiške posesti. Najstarejši opis o izvolitvi in umestitvi koroškega vojvode se nam je ohranil kot vrinek v dvek rokopisih nemške pravne knjige »Švabsko zrcalo«, ki je bila napisana v drugi polovici 13. stoletja. Naši zgodovinarji domnevajo, da je ta opis obreda blizu tistemu, po katerem so v dobi svobodne Karantanije volili in umeščali karantanske kneze. Druga oblika pa je značilna za obdobje do začetka 15. stoletja in je rezultat prvotnega obreda ob predaji oblasti karantanskemu knezu v svobodni Karantaniji z raznimi sestavnimi deli in vložki oblik poklonitve v tedanji fevdalni Evropi, je pa še vedno obravnavan s prvotnim načinom, saj izroča oblast novemu vojvodi član fevdalnega vladajočega plemstva — kosez. Koseze poznamo na Slovenskem kot posebno socialno skupino med kmečkim prebivalstvom do srede 16. stoletja. Velika večina je bila razvrščena v širokem okolišu krnskega gradu, sedežu koroških vojvod, pa tudi po Podjuni in drugod. Še danes je na sedanjem in nekdanjem slovenskem ozemlju mnogo krajev s krajevno označbo Koseze ali Edlingen. Martin Wutte je odkril te »Edlinge« po vsem slovenskem ozemlju: od Šmohorja do Celja in tja do Ilirske Bistrice (samo na Koroškem 400). Ob Sumcu navzgor Do 13. stoletja so zavzemali poseben sloj. Imeli so lastno sodstvo, vojaške obveznosti in so bili z vojvodo izredno ozko povezani. Od fevdalcev so se razlikovali v tem, da niso imeli podložnikov in ne zemljiških gospostev, od podložnikov pa, ker niso bili v ta gospostva vključeni. O izvoru teh kosezov je bilo med avstrijskimi in slovenskimi zgodovinarji mnogo prerekanj in raznih mnenj (Hauptmannova — hrvatska teorija idr.). Da pa se je ta družbeni razred ohranil še po letu 823 (po porazu Ljudevita Posavskega) in z njimi vred tudi običaj ustoličevanja, je iskati vzroke v tem, da je bil fevdalizem vnesen v Karantanijo že v dozoreli obliki od zunaj in so vso družbo kot novo višjo plast prekrili frankovski fevdalci. Zaradi izredno močnega vključevanja svobodnih kmetov v hlapčevske vezi se nikakor niso mogli odreči vsaki pomoči kosezov, druži-nikov karantanskega kneza in drugih prvakov (ki niso sodelovali v uporu) in jim pustili stare pravice. Z njimi se je ohranil tudi obred ustoličevanja. Med leti 748 in 751 je bržkone Borut umrl. Na prošnjo Karantancev so Bavarci Gorazda, ki je postal medtem kristjan, poslali nazaj v Karantanijo. Ze Borut je bil pristaš uvajanja krščanstva v deželo, še bolj pa se je misijonska akcija v Karantaniji razvijala med vlado Gorazda. V tem času je bila v Karantaniji zgrajena prva cerkev, in to v krnskem gradu. Leta 752 mu je sledil Hotimir, ki je v deželo pripeljal tudi meniha Majorana. Takoj za tem nam je znano, da je karantanski knez plačeval Salzburgu davek — ne le sam, temveč vse prebivalstvo v znak cerkvene podreditve. Salzburški škof Virgil (po rodu Irec), ki ga je Hotimir povabil v deželo zaradi negotovega položaja cerkve v njej, je poslal na misijonsko delo v Karantanijo kot pokrajinskega škofa Modesta in vrsto menihov. Modest si je izbral za svojo cerkveno prestolnico Gospo sveto. V cerkvi še danes predstavlja njegov grob mizni oltar. Da Karantanci niso radi sprejemali krščanstva, dokazujeta dva velika upora, ki sta se po Hotimir j evi smrti razbesnela po vsej deželi. Dokaz več, da njegova Bavarcem in krščanstvu prijateljska politika svobodnim članom vaških občin in delu plemenskih starešin ni bila všeč. Bavarski vojvoda Ta-silo je v boju proti poganom odločno podpiral kneza in njegovo najbližjo okolico (prvake). Nova vera jim je utrjevala njihovo oblast nad ostalim prebivalstvom in njihove izjemne pravice. Priložnost za upor se je po smrti Modesta zopet ponudila. Modestova smrt in boji Bavarcev s Franki so opogumili pogane, da so znova pregnali krščanske duhovnike iz dežele. Tasilo se namreč na zahtevo frankovskega kralja Pipina, da se mu kot vazal pridruži v vojni proti Akvitancem (germansko ljudstvo, ki še ni pod nadvlado Frankov), ni povsem odzval. Odslej je nastopal (do leta 781) pot povsem samostojen vladar. Najprej je poizkusil Tasilo utrditi krščanstvo v deželi na miren način. V ta namen je ustanovil v Innichenu ob zgornji Dravi samostan z nalogo, da pripelje neverni rod Slovanov na pot resnice. Leta 772 pa je izbral že drugo pot. Vdrl je v Karantanijo in jo s silo priključil Bavarski. V bojih, ki jih je vodil novi knez Valtunk (od leta 770 dalje) proti poganskemu karantanskemu plemstvu in ljudstvu, dokazuje, da je nameraval nadaljevati očetovo politiko. Megiser v kroniki nadvojvodine Koroške našteva nekaj še poganstvu zvestih plemičev in mnogo vplivnih veljakov, ki so se zbrali na posvet, na katerem je prisotne navduševal zgovorni Avrelij na boj proti nasilnežem in za ohranitev stare vere. V poznejših bojih je za časa Valtunka padel za »bogove nad oblaki« tudi Droh. Ravno tako Megiser omenja Valtunka kot petega karantanskega kneza in obenem zadnjega slovanske krvi; Grafenauer pa našteva pred prvim knezom bavarske krvi Theo-dom, sinom bavarskega kralja Tasila, še: Prebislava, Semika, Stojmira in Edgarja. Upor svobodnjakov je bil z bavarsko pomočjo dokončno zlomljen in svobodna plast prebivalstva v Karantaniji se je že tedaj znatno povečala. Zmaga krščanstva je bila odslej zagotovljena, saj se je jačalo v varstvu karantanskih knezov in velika-šev, oprtih na fevdalni zahod. Z novo misijonsko postojanko v Kremsmiinstru (777) je bilo nadaljevanje mirnega pokristjanjevanja Karantancev utrjeno. Vedno bolj so prihajali do Virgilove smrti v deželo salzburški misijonarji, ki so z irsko misijonsko metodo (ne z mečem in nasiljem, marveč s poukom in naukom) in oznanjevanjem vere v domačem jeziku pridobivali Karantance za novo vero. Prilagajali so se tudi starim poganskim obredom (koledovanje, jurjevanje, kresovanje) in tako pospešili vsaj na zunaj — pokristjanjevanje v deželi. Prav nasprotno, kakor so krščanstvo uvajali v Karantaniji bavarski škofje. Ti so bili namreč mnenja, da je treba k sprejetju milosti svetega krsta Karantance pri- siliti in da morajo poslušati božje in svojih duhovnikov ukaze! (Saška metoda.) V letih 787—788 je vključena v frankovsko državo tudi uporna Bavarska. Vse to vključevanje dežel so izvajali Franki v želji, da bi si nevarno mejo proti Obrom čim bolje utrdili. Franki so se ob tej priložnosti poslužili tudi očitka Tasilu, da je pred 25 leti prelomil vazalno zvestobo — zato je dal Karel Veliki Tasila in njegovega sina ostriči in poslati v samostan. Tako je sedaj prišla tudi Karantanija neposredno pod frankovsko nadoblast. Pustil pa jim je, kakor že prej Tasilo, v enaki politični uvidevnosti njihove domače kneze in njihovo notranjo upravo. Morda pa tudi zaradi nevarnosti, ki mu je pretila z vzhoda. Zato mu ni kazalo drugega, kakor imeti v obrambnem pasu. zanesljive in trdne vzhodne meje. V zvezi s temi dogodki so Obri vdrli v Italijo in se nato usmerili še proti Bavarski. Karel je hitro ukrepal. Usmeril je svoje vojske proti Panoniji. Pi-pin — eden od poveljnikov frankovske vojske, je s svojimi enotami, v katerih so bile tudi čete Karantancev, udaril po najkrajši poti proti vzhodu ter v srditih bojih osvojil zgornjo Panonijo. V letu 795 se je Frankom nudila za likvidacijo obrskega vprašanja lepa priložnost. Zaradi notranjih sporov so bili Obri izredno oslabljeni. To priložnost so Franki takoj izkoristili in pričeli proti njim novo akcijo. Poleg drugih smeri prodiranja frankovskih vojsk je prodiranje Pipinove skupine, v kateri so bili zopet karantanski Slovenci, najpomembnejše. Prodrla je preko Donave in razrušila slovito obrsko gradišče med Donavo in Tiso, tako imenovani »obrski ring«. Franki so zasedli tako še zadnje pokrajine, kjer so živeli Slovenci Velika Karantanija in njene marke (Iz: Zgodovina narodov Jugoslavije I, Lj. 1953) S \ VO i. IN NJENE MARKE OKR,* v St’k momjemo Zaslužen spomin Spomenik na pokopališču na Fari je preprosta plošča na kovinskem stojalu, enako preprost je napis: ANTON OLIBAN NARODNI BUDITELJ KULTURNI DELAVEC PRIJATELJ PREŠERNOV Prav tako na Fari je vzidana plošča: V TEJ NEKDANJI ŠOLI IN MEZNA-RIJI JE BILA V LETIH 1919—1927 UPRAVA MOHORJEVE DRUŽBE Na Prevaljah pri Lahovniku beremo: TU JE BIL V PREVRATNEM LETU 1918—1919 KO SE JE NA RAZVALINAH AVSTRO-OGRSKEGA CESARSTVA SNOVALA JUGOSLAVIJA SEDEŽ NARODNEGA SVETA ZA MEŽIŠKO DOLINO Pri Ahacu, na drugi strani Prevalj, kjer je bil sedež rdeče republike, piše: TU SO KONEC VOJSKE 1918 LAČNI LEŠKI KNAPI TABORILI SITIM STRAH Najobsežnejše je besedilo na hiši pri Dobrimi onkraj Meže: SEMKAJ V TEDAJ ZAPUŠČENE PROSTORE NEKDANJIH PREVALJSKIH FUŽIN JE LETA 1919 IZ CELOVCA PRIBEŽALA MOHORJEVA TISKARNA. TU BILA DO LETA 1927 NATISNILA 90 KNJIG V BLIZU 2 MILIJONA IZVODIH štenkukar (močerad) vrievati sa (valjati se po postelji ali po tleh) vavhati sa (isto kot vrievati sa) Bejžte dou črez postov; tovne zuna na troti sa vav-hate pa vrievate k’kr sa očte! bazgati (dirjati — rečemo samo za govedo) K’dr je vračo, noša krava zmierm bazga. kunkati, prikunkati (počasi hoditi, prispeti po dolgem času) Gra pa kunka Štok sviet! A ste le prikunkali duomo? j’žati (vreti — alkohol), zj’žan š’ti pijok še j’ža; vuni douta so pa ži zj’žani. žnudati, žnude, obžnudoun (obgrsiti, oblizati itd.; jed, ki se je je nekdo lotil, pa je ni pojedel) Tvajih žnud pa ži ne bom j’duv! kolir (ovratnik) zgnecan (skrivljen, zmaličen — kovina) g’r sa ugnati (zboljšati se — vreme) Pre kne mormo začet s košnjo, dokler sa vreme g’r ne vžene. muodrejši (pametneje) Muodrejši je, da sa ne ženiš. zlibran (razmajan) Stoli pa mize so t’k zli-brane, da vse škriple. zgajen, zg’niti (prepognjen, prepogniti, izvi-niti si) Poduv je pa si je nuago zg’nuv. touči no klepati (potovati peš, dolgo in naporno) Ciev dan smo toukli no klepoli. zborati (poizvedeti) Zborij, kdo1 mojo v’li cajt, da bomo v’hko ripico sejoli. prtat (zoprn) zapinčlati, razpinčlati (zavozlati, razvozlati) T’k si zapinčlov šte štrene, da jih ni kuos razpinčlati. gagniti, flikniti (crkniti, poginiti) plitajsk (neznana jed) Kčfj je pa štvo za an plitajsk? na vse Jude (na vso moč) Hrluv je na vse Jude. štrule, štruvast (poudarjena čeljust) Štoke-ga štruvastega deda pa ži ne bi uatva. K’k grdo sa štruliš! griži (ogrizek, grižljaj) klocar (zagrada) parigl (Neka stvar, ki jo vzamemo v roke, da z njo kaj preženemo.) Daj mi an parigl, da mu jih nadievam g’rta po hrti! riemati, nariemati (tepsti, natepsti) cekati, nacekoun (razmetavati gosto tekočo hrano) Ves si nacekoun. voli vezati (volovom navezati igo) Voli vezati je še kunštna vnieh; če dažiesi prav ne vliečeš, ti ga vohko c vej ko al pa cmo-vo hodi. Kmečka geometrija ‘ ANTON OLIBAN | NARODNI BUDITELJ | KULTURNI DELAVEC 1 PRIJATELJ PREŠERNOV | v-')', /'A mm uamar (omara za živila) ožejeni žgunki (oženjeni žganci — žganci, pomešani s krompirjem v enem loncu) zago'rjati (pojav zarje na večernem nebu) Če večer zago'rja, bo zutra lopo vreme, frlinc (vrtinec) Tok veter je bieu, da je nesvu listje frlinc okuouo. burkle (rogovje) čvižle (zrast veje ali debla v obliki Y) Ke bi duobuv čvižle za fračo? neti; velelnik: naj! (pustiti; pusti!) Naj-buolši je neti vse p’r miru. Naj kravo, da se movo ukb'ji! mohajcati, mohajcast (mahedrati, mahe-drav) Rokavi so mi movo prešroki; k’r t’k mohajcajo vunta vkuouo. kvaduje, kodtine (velika lesena posoda, v kateri kmetje mesijo testo za kruh) govoriti (govoriti knjižni jezik) Mi pavri ne govorimo, mi mornjemo. Odkdr živi v mestu, je t’k gospojška, da niti morn-vat čuoče venč, pač pa govori, totrati, totrati sa (kotaliti, kotaliti se) r’žl (kos krompirja, ki je narezan na kolesa) Če kaj drujega ni, je tuj rpica v r’žleh duara. otrogati (biti vroče, tako da se potimo po obrazu) T’k smo devdli, da je otrogavo. g’r si priti (spomniti se, razjasniti se) Sem gruntov pa gruntov, pa si nisem mdv g’r priti, koj štuo pomieni. bulati, zbulati sa (mašiti, zmašiti se) Duri so ble pa t’k vozke, da smo sa kume zbulali skuoze ja. fantati, sfantati (mrzeti, zapostavljati) Naš Lojz rad otruake fanta, vpat, prevpat (tesen, ozek; pretesen, preozek) n’tr vzati (zožiti obleko) vun spustiti (razširiti obleko) Š’ta junka mi je n’tre v posu prevpata; movo jo mrm vun spustit. Meni je pa mdv o pre-cvejko mohajcasta; jo mrm n’tr vzati. Ajnžik ČE KOPRC Javorje je kakor mogočen hrbet, ki leži nad Črno in Šentvidom. Nična stran tega hrbta je vsa obraščena z lesom, le tu in tam je kakšna majhna jasa, kjer samuje zapuščena bajta, ali pa o nekdanjem človeškem bivališču priča le še kup kamenja, obraščen z ostrogovno, robido, trnjem, bezgovcem in podobno navlako. Jaso pa les okoli vedno bolj stiska, še kakšno desetletje, in bo izginila v morju smrekovih in borovih lesov. Sončna stran tega hrbta je posejana s kmetijami. V Sp. Javorju so še bolj redke, tako da med njimi meji les, v Zg. Javorju pa so kmetije bolj goste in meja teče kar po »znotršnjem«. Prav zanimiva je lega teh kmetij. Podoba je, kakor da so si njihovi davni predniki zemljo zelo pravično razdelili. Vsi grunti segajo dol v Javorški graben — nekateri celo v Ludranski in Permanski vrh, kjer imajo les. V Javorškem grabnu imajo koševino, potem ozek pas lesa na sončni strani, više »znotršnja«, nad njo cimprovje, nad cimprovjem spet les do vrha, ki sega še globoko v nično stran. Kot bi vrgel Žakelj čez ramo. Da bi se bolje razumela, te povabim, dragi bralec, pojdi z menoj v mislih v Ja- kubit (kubik) Vorba je ves lies dou pobiva; morad bi ga še bouo za par kubitov. zmieziti sa (ganiti se) Čokamo no alimo že cievo večnost, pa noben Kristus sa ne zmiezi! No, a sa boš že zmiezov anbart bolj kor? razčaniti sa (razčesniti se) T’k sem ga pr-tanov vunta okuole všat, da se je sk’r razčanov. uliti, plehniti, usekati koga (udariti koga) Če boš še dougo stagvov sem svaje klo'-je, ta bom t’k uliu (plehnu, usekov) g’rta po jih, da boš veduv, ke je Buoh duama! postuv 6bvati (poležavati v postelji dolgo v jutro) Št’k notno je, ti pa ležiš no obvaš što postuv. pokniti (udariti) Jaz popodem an parigl, da bi ga poknov g’rta po buči, ta tajkis pa se še zmiezuv ni z žvoka. žuliti, vun zažuliti (ožemati, ožeti) N’ste š’te cote vunta na št’pih pa fejst jih vun zažulite! dr’ml (kos lesa poljubne oblike — poleno, kol, del debla itd.) prasne (snop iz vrbovih vej) tamošn (omotičen, zmeden) ta šruoka (nevestina botra ali njena namestnica pri poroki) malegvati (ponočevati v pozne ure) krišpati (izpirati perilo s tolčenjem po poševni deski) cukanki (vrsta močnate jedi) muk (urh — dvoživka) krece, šebe (srbečica) cigitlati (ščegetati) birkvati (uspevati) norba (zapah) na okne iti (od nem. fensterln — iti na ov-set kot nepovabljen gost) Nico pridemo na okne. oknarji (nepovabljeni gostje na ovseti) Marijan Mikic DOV LETI vorje. Izhodiščna točka naj bo avtobusna postaja v Črni. Samo mimo nekaj hiš, že sva na mostu preko javorskega potoka, še mimo treh bajt, pa se poženeva strmo gor na Teber. Pot, po kateri se vzpenjava, se imenuje tako zato, ker je precej širša kot navadna steza, je pa ožja od kolovoza in je široka samo toliko, da lahko po nji Črnjani vlačijo samotežne vozije in gare. Teber spominja na Kras. Med zelo redkimi, zakumranimi borovci in smrekami raste vres j e, iz njega pa štrlijo večje in manjše apnenčaste skale. Vidiva tudi majhne grede, ki so po kraško zavarovane s kamenjem. Pot naju pelje tesno mimo Uršne bajte. Za trenutek poglejva dol na Črno, ki jo imava čisto pod seboj. Na desni vidiva ponos Črne: nov moderen hotel. Tu pod nama je v rahlem loku zidano poslopje bivše bolnišnice, tik zraven je stara šola, ob kateri so preteklo jesen spravili pod streho poslopje nove šole. V smeri Javorja leži Lampretov travnik, ki je ves zazidan s privatnimi hišicami. Lepo podobo daje Črni cerkev z zvonikom s svojo dragoceno bakreno streho. Omembe vredna je tudi cerkvena ura, ki zelo zanesljivo kaže krajanom čas; lepo jo je čuti Jakob Mlinar, stari Matvoz — prvoborec proti strupenim plinom v Mežiški dolini takrat, kadar bije, udarci na bakreni zvon se odbijajo med hišami. Na drugi strani trga leži na strmem Oslovem bregu zelo lepo urejeno zadnje prebivališče Črnjanov. Črna čepi v zavetju Obistovih peči, Tebra, Kogovskega in Božičevega bregovja. Na zahodno stran se dolina malo razširi, je precej naseljena, kraju pravijo Pristava. Dalje se vidi dolgo in ozko korito Koprivne, ki je zadaj zadelano z Olševo. Na južni strani zapira razgled Božičev vrh, na jugozahodni strani pa Ludranski vrh. Naprej od Uršne bajte je les nekoliko bolj gost, nima pa prave, žive podobe. Pot naju pripelje do grabna, v katerem je tako malo vode, da je belo, izlizano kamenje komaj mokro, zato pa ob dežju in neurju pribuči po njem toliko več vode. Tu se konča Teber in se začne Javorje. Konča se tudi pot in se nadaljuje precej široka in dobro izhojena steza, ki se dviga precej strmo skozi Matvozov les. Na Matvozovih njivah zagledava Peco, vendar pogled nanjo ni tako veličasten kot z naše strani. Vidi se namreč samo od strani, v bok, nekako popačeno vidiva tudi Kordeževo glavo. Tudi Smrekove sva zagledala, za njim se dviga Raduha. Solatnica in deteljice, ki rastejo tukaj, pričajo, da je zemlja bogata z apnom. Posebno pozornost vzbujajo što-rasti jeseni, ki so raztreseni ob robih njiv in ob kolovozni poti. Iz dveh razlogov trpijo Javorci jesene na njivah: jesen s svojimi izredno dolgimi in tankimi koreninami preprečuje plazenje zemlje, jesenov vej-nik goveja živina zelo rada žre. V brez-pašnih dneh, posebno ob suši, Javorci zelo pridno klestijo jesene in jih tako popolnoma oštorajo. Ko se bližava po kolovozni poti Matvozu, vidiva vedno več mladih, dobro negovanih sadnih dreves. Matvozovo cimprovje stoji na veliki strmini in ker stoji marof po dolžini brega, je cesta speljana kar skozi stelj-no uto, skozi katero sva prišla na »gorico« (dvorišče). Že prvi in površen pogled naju prepriča, da tu gospodarijo pridne, dela in čistoče vajene roke. Sedaj sva v nekakšni zadregi. Matvozova hiša stoji namreč počez Trije Matvozovi rodovi v breg, tako da nama pot naprej popolnoma zapre. Zato sva primorana, da stopiva skozi veliko lopo v prav tako veliko, sodobno urejeno kuhinjo. Šele sedaj, ko sediva z gospodarjem pri litru mošta za veliko mizo, ti zaupam, dragi bralec, zakaj sem te privlekel tu gor. Zato, da ti predstavim moža, ki je za Mežiško dolino storil neko zelo pomembno delo. Stari Matvoz, Jakob Mlinar, oče sedanjega gospodarja, je bil prvoborec proti strupenim plinom v Mežiški dolini. Štirideset let je minilo preteklo leto, odkar je vložil tožbo proti rudniku in topilnici svinca v Mežici zato, ker se mu je začel sušiti les. Prisluhniva najprej, kaj pumle o tem njegov sin, kateremu kljub temu, da že siv gratuje, še vedno pravijo Jaki. »Oče in mati sta imela to šego, da sta ob nedeljah rada hodila po polju in ogledovala rast. Rada sta šla tudi v bližnji les — pri nas smo imeli takrat zelo lep les, oče so bili na njega zelo ponosni — in ob pogledu na stoletne košate smreke so oče bili zelo srečni. Ko sta šla po lesu neke nedelje na vigred leta tisoč devetsto sedemindvajset, sta se ustrašila, ko sta videla, da koprc dov leti in da se koš suši. Očetu to ni dalo miru. Zanimali so se po soseski in ugotovili, da odpada koprc tudi v Kav-šakovem, Božičevem in Kogovskem lesu — mejaši topilnice svinca v Žerjavu! Oče so začeli sumiti, da je temu ,uržah‘ dim, ki se vsak dan kadi iz Žerjava. Vrtali so naprej. V imenu vseh oškodovancev so šli na upravo rudnika svinca v Mežici in zahtevali komisijo. Na upravi jim niso verjeli, da bi sušenje lesa povzročal dim topilnice v Žerjavu. Ker se z rudnikom niso mogli zmeniti zlepa, so vložili tožbo za odškodnino, tožbo so vložili tudi v imenu Kavšaka, Božiča in Kogovnika.« Matvoz pripoveduje dalje. Prijetno ga je poslušati, govori in vmes sili z moštom. Slabo je kazalo staremu Matvozu prva leta te odškodninske pravde. Stroški so rastli, stvar se nikamor ni premaknila. Plačevati advokata štiri leta ni bila majhna stvar. Za kemijsko analizo je moral npr. plačati devetsto petdeset dinarjev, kar je takrat pomenilo srednje dobro kravo. Za potne stroške komisije iz Zagreba je samo na ra- čun vnaprej plačal tisoč petsto dinarjev. Soseska je stikala glave: »Matvoz bo grunt zapravdal.« »Pravica je na moji strani!« je vztrajal Matvoz. Prinese papirje, katerih se je v letih pravde nabralo zelo veliko. Nima vseh skupaj. Iz teh starih, že malo raztrganih in orumenelih papirjev si nekako predstavljava, kako je potekala ta dolgoletna in prva leta nič kaj dobro obetajoča odškodninska pravda. Vloge oškodovancev na upravo rudnika in okrajno gozdno upravo. Odgovori, ki so povsem zanikali povračilo škode. Nato tožba oškodovancev proti rudniku svinca in topilnici Mežica. Slede sod-nijske razprave, dvoboj advokatov, vrstile so se komisija za komisijo, da si stvar ogledajo »na licu mesta«. Prav klavrno vlogo je pri tem odigral nadgozdar, ki je sodeloval pri rudniku kot strokovni izvedenec. Ni se strinjal z zahtevami tožiteljev, kar bi bilo glede na njegov poklic popolnoma razumljivo. Šele po končani pravdi je dal staremu Matvozu prav in se mu opravičil, da ni mogel drugače, ker je pač bil pri rudniku v službi. Končni sklep komisij je bil: posušene in sveže vejice smreke in bora morajo toži-telji poslati na kemijsko preiskavo. Zadevo je prevzel zavod za organsko kemijsko tehnologijo tehniške fakultete vseučilišča kraljevine SHS v Zagrebu. Omenjeni zavod je poslal dne 5. julija 1929. leta naslednjo analizo: A) Sadržaj na sumporu u grančicama smreke: 1. Zelene grane smreke sadrže...................0,06 % sumpora 2. Suhe grane smreke od oginulih stabala sadrže...................0,15 °/o sumpora B) Sadržaj na sumporu u iglicama bora: 1. Zelene iglice bora sadrže...................0,11 %> sumpora 2. Suhe iglice bora (od uginulih stabala) sadrže...................0,37 °/o sumpora Izradio: Dr. ing. M. Kranjčinovič Predstojnik zavoda: S. Marek s. r. Šele tedaj je rudnik popustil in stavil tožiteljem »radi mirne ureditve in dobrega sosedstva« naslednjo ponudbo: »1. Rudnik v Mežici prevzame in kupi po dnevni ceni les v gozdih Mlinar Jakoba, Juh Leopolda, Osojnik Pavla in Jelen Martina, posušen pod vplivom plinov, popolnoma ali tako daleč, da ni več sposoben za daljno rast, kar se ugotovi po gospodarskem izvedencu rudnika ter po prizadetih posestnikih, oziroma po njihovem od njih pritegnjenem gozdarskem izvedencu. Za posek določen les se zaznamuje od strani rudnika. Dnevna cena se določi sporazumno med strankama ali pa jo določita v slučaju nesporazuma od strank imenovana izvedenca (vsak svojega), ki se potem sporazumeta glede dnevnih cen. Če ne bi prišlo med njima do soglašanja, pa imenujeta tretjega izvedenca, ki potem določijo dnevno ceno. Kot dnevna cena se smatra cena, ki se plačuje za les enake vrste in kakovosti v podobnih legah, kakor so gozdovi oškodovanih posestnikov. Za dnevno ceno se vzame povprečna cena v času od 1. maja do 15. novembra vsako leto. Posušeni les se ima pregledati in zaznamovati vsako leto v času od 1. maja do 30. junija, plačati pa po meritvi in prevzemu najkasneje do 15. novembra vsakega leta. Les poseka rudnik sam s svojimi delavci, če ni drugega dogovora s prizadetimi posestniki. Rudnik v Mežici pa si izgovori tudi alternativo, da namesto prevzema in nakupa lesa po dnevnih cenah plača posestnikom razliko med ceno, ki bi jo oziroma, ki so jo dosegli pri upoštevanju vseh skrbnih gospodarskih načel in takratno dnevno ceno v smislu gornjih navedb. Te obveze rudnika veljajo samo za čas trajanja akutnih poškodb zaradi plinov topilnice v Žerjavu. 2. Zemljiška renta se plačuje od golosekov, oziroma po prebiralni sečnji od reduciranih površin, ako v obeh primerih pogozdovanje ni možno ter se plačuje samo toliko časa, dokler ne bi postalo pogozdovanje zopet možno, ako bi odpadel vpliv plinov topilnice v Žerjavu. Za leto 1929 je rudnik pripravljen izplačati: a) Jakobu Mlinarju din 4.900 za 23 ha b) Leopoldu Juhu din 5.619 za 84 ha c) Pavlu Osojniku din 4.245 za 15 ha d) Martinu Jelenu din 919,75 za 3,5 ha 3. K stroškom prispeva rudnik znesek din 50.000 ter nosi vse lastne stroške. 4. Prizadetim posestnikom da uprava rudnika v Mežici brezplačno na razpolago sadike iglavcev kakor listavcev za nove pogozditve, to pa po kapaciteti njenega lastnega gozdnega vrta preko lastne potrebe.« Sledi opozorilo, da je to skrajna ponudba. Matvoz in njegova soseska sta zmagala. Po sodni poti je bilo uveljavljeno, da jim mora rudnik vsako leto plačevati rento, odkupiti po dnevni ceni ves poškodovani in posušeni les oziroma kriti razliko, če doseže ta les na trgu manjšo ceno. Rudnik je moral pristati tudi na to, da prizadetim posestnikom vsako leto plača posušeno Domača eksotika »košovje«, in sicer 25 par za vsak przemni-kovec. Tedaj so se oglasili tudi Črnjani in drugi bajtlerji, ki imajo v okolici Žerjava hektar ali dva lesa. Tem Vrtičkarjem je rudnik sam od sebič brez vsakega sodnega procesa odobril prav tako odškodnino kot Matvozu in njegovi soseski. Teh vrtičkarjev je bilo oseminštirideset, zato so jim dali priimek: »ohtundfircigarji«. Če danes po štiridesetih letih opazujemo okolico Žerjava, moramo priznati, kako prav je imel stari Matvoz, ki je takoj, kakor hitro je zapazil, da se mu les suši, začel odločno borbo proti strupenim plinom, s tem da se je kot preprost kmet spustil v borbo proti takratni gospodi, ki niti slovensko znala ni. Milijoni let so bili potrebni, da je na teh hribih nastala rodna prst in z njo podrast, da so se zarastli gozdovi, ki predstavljajo tako veliko narodno bogastvo. Zaradi lesa je veliko kmetij dobro stalo, nekatere so obogatele, niso bili redki tudi primeri, da so prišle kmetije zaradi lesa na kant. Koliko drugih ljudi je dobro živelo pri barantiji z lesom! Tudi po teh hribih, ki sedaj spominjajo na predzgodovinsko dobo, so nekoč rastle »arbole«. To so bila velika debla, katera so potrebovali v ladjedelništvu in so jih kmetje z veliko mujo in zamudo spravljali iz lesov. Beseda »arbola« še danes kroži tu okrog, največkrat kot zbadljivka. Kadar namreč kdo spravlja les iz kakšnega grabna in je pri tem zelo glasen, ga zbadajo, češ: »Tako ipaš, kot bi spravljal arbole.« Ta beseda prav gotovo izhaja iz besede jarbol (jambor). Ježepova Urška, v Črni dobro poznana »krenclavka«, ki je delala mrliške vence za Črno in okolico, mi je pripovedovala, da je morala vsako leto iti dalje po zelene smrekove veje za vence. Ko je tako stala nekoč na opustošenem Matvozovem hribu, se je zjokala. Morda se ona zelo lahko joče, vendar pogled tam okoli je zares zelo žalosten. Ne samo pri lesu, pri Matvozu imajo škodo tudi pri kmetovanju. Žita ne sejejo več. Med okupacijo, ko so v Žerjavu prenehali s topljenjem svinca, so pri Matvozu pridelali zelo lepo žito. Tudi konja nimajo več, saj se jim vsak zastrupi. In krave! Glavna kmetijska panoga pri Matvozu je že od nekdaj živinoreja. Matvozi so bili vsa leta glavni dobavitelji mleka v črnsko bolnišnico. Sedaj jim mlečnost kljub skrbni negi in dobri krmi — pravijo, da je pri Matvozu tako sladka trava, da jo lahko z bukovo koso kosiš — upada, krave ne držijo več take reje in pri njih se pojavlja vedno večja jalovost. Borbo, katero je začel stari Matvoz pred vojno, so po osvoboditvi nadaljevali drugi: lovci, čebelarji in ribiči. Odškodninske zahtevke so vložile lovska, čebelarska in ribiška družina, ki jim je bilo več ali manj ugodeno. Živo sta mi še v spominu dve seji občinskega odbora. Na predlog sveta za kmetijstvo je občinski ljudski odbor Ravne na Koroškem na široko razpravljal o škodi žerjavskega plina. Prejšnji direktor je med drugim dobesedno dejal: »Rudnik bo škodo po plinu toliko časa plačeval, dokler ne bodo ti odškodninski zahtevki višji od stroškov filtrirnih naprav, ki jih rudnik namerava zgraditi.« Dalje je izvajal, da so te naprave zelo drage in da je zanje dolžna prispevati tudi federacija. Z drugimi besedami povedano: vsi oškodovanci zahtevajte škodo, in tako bomo primorani filtrirne naprave čimprej uvesti! Prav tako so mi še živo v spominu besede drugega zastopnika rudnika — človek s fakultetno izobrazbo — in teh še danes ne moremo spraviti v Žakelj. Govoril je v tem smislu, češ rudniški plin ni več problem, ker se je že posrečilo vzgojiti takšno vrsto smreke, ki je proti strupenim plinom odporna. Vzemimo konkretno. Če se bi komu res posrečilo vzgojiti takšno odporno smreko, in če bi imeli že sedaj dovolj takšnih sadik na razpolago za vse ogrožene površine, bi bilo potrebno še vsaj pol stoletja, da se les zaraste, če bi na to čakala tudi rodna prst na strmih legah, je drugo vprašanje. Če bi se to posrečilo, bi rešili samo smrekov les; kje je potem še druga rast? Komu bi uspelo vzgojiti proti plinu odporno divjačino, čebele, ribe in nazadnje tudi takega odpornega človeka?! Dejal je tudi, da rudnik preživlja toliko in toliko tisoč ljudi in da ne smemo imeti do njega takega mačehovskega odnosa. Na tej seji je bilo tudi zagotovljeno, da se dela na tem, da se ti strupeni plini omejijo ali pa s filtriranjem napravijo neškodljivi. Dobro, da se na tem dela. Dela pa tudi plin. Dan in noč — noč in dan. Predlanskim smo videli na televiziji reportažo o rudniku Mežica. Na koncu je reporter vprašal vodjo obratne ambulante v Žerjavu, kaj sodi o zastrupljanju zraka v tej dolini. Vprašani je odgovoril, da je odstotek strupenih plinov v zraku tak in tak, ni pa še dosegel tiste meje, ki bi bila neposredno nevarna za zdrav obstoj vsega življenja v naši dolini. Ne morem si kaj, da ne bi primerjal. Večkrat se bere v časopisih ali čuje v radiu, da je zaradi atomskih eksplozij v ozračju taka in taka radioaktivnost, ni pa še dosegla tiste meje, ki bi bila neposredno nevarna za človeštvo. Dobro nas znajo potroštati! Kar je narava ustvarila v milijon letih, je v okolici Žerjava uničil plin v štiridesetih letih. Ne smemo se tolažiti s tem, da je na zemeljski obli veliko takih opustošenih pokrajin, te je namreč povzročila neka višja sila, tukaj je pa človek sam posegel v naravo! Zelo nepremišljeno! O, stari Matvoz, kako si imel prav! Zadnje čase na starega Matvoza vedno bolj pogosto mislim. Ponosen sem na to, da sem ga poznal, še več, bila sva znanca in sva se večkrat pogovarjala. Prav živo se spominjam, ko mi je enkrat rekel: »Moja žena se je tavni pri Zmolaku ule-gva.« Bila je namreč hči nekdanjega Mraka iz Javorja, ki je bil nekaj let lastnik Zmola-kovega grunta. Čeprav pri nas rabimo izraz »uleči se« samo pri živalih, npr. »to gnezdo prasc se je uleglo na ,venartnico‘ Matvozova domačija, priljubljena izletniška točka Črnjanov (25. marca), kljub temu se mi ni zdelo prav nič skurno, ko je ta izraz uporabil za rojstvo svoje žene. Zdelo se mi je vse tako naravno in preprosto, kot je bil on sam. Prav zato imam te besede še tako živo v spominu. V spominu imam iz njegovega pripovedovanja še marsikaj. Pripovedoval mi je namreč tudi o svoji pravdi z rudnikom. Ljudje smo že taki. Tuja nadloga ali nesreča nas ne prizadene bogvekako. »Mhm«, »seveda«, »menda ja« še rečemo tu in tam kolikor se da prizadeto, toda k srcu si stvar vzamemo šele takrat, kadar takšno ali podobno nadlogo občutimo na svoji koži. Tako sem si tudi jaz začel jemati Matvo-zovo nadlogo bolj k srcu takrat, ko sem začel opažati, da tudi v našem lesu koprc dov leti in da je bilo na vigred več suhlic kakor običajno. Posebno očitno je to postalo pri borovcu, ki je znan kot odporno drevo, saj zlepa ne najdeš suhega odraslega borovca. Spominjam se, kako sva nekoč z očetom »cigala« suh borove — »cigala« pravim zato, ker takrat še nismo imeli motorne žage. Ko sva si odpočivala, je oče vrgel pogled proti vrhu in zamišljeno dejal: »Špasno. Borove se ne stadva za kar-bodi.« Oglašati so se začeli tudi drugi. Najbolj so bili glasni Okrogovnik in Brdinc kar po vrsti: »Koš se nam suši, koprc dov leti!« so silili v gozdarje, ki pa v začetku tudi sami niso vedeli odgovora. Odgovor pa je prišel sam. Postali smo pozorni na rjav dim, ki se občasno dviga nad železarno, pokrije mesto, okoplje Pre-ški vrh in potem se počasi vleče in izgublja po hrbtu Brdinja. Kadar pa potegne »zdovc« (južni veter), se ta dim potuhnjeno — kot da bi mu bilo sitno — privleče okoli Stražišča v reški graben, potem se počasi izgubi v stražiških in tolstovrških lesih. Tako tudi mi dobimo svoj delež. Plin je načel tudi park na Ravnah, katerega sreča prvega na svoji uničevalni poti. Od nas se s prostim očesom vidi, kako se suši les na Preškem vrhu. Okrogovnik, ki ima 30 m3 letnega poseka, je moral lansko leto posekati petkrat toliko suhega in načetega lesa. Koliko je poškodovanega lesa v tako imenovanem socialističnem sektorju, je težko povedati. Z eno besedo: veliko. Gospodinje na Ravnah se pritožujejo, da jim tovarniški plin pada na izobešeno perilo in pušča na njem madeže. Pri obrezovanju sadnega drevja se vrtičkarji na Ravnah zelo zamažejo. Sreča, da svojih pljuč ne vidimo! Dokazov za to, da se širi zadnja leta iz železarne plin, ki ga prej ni bilo, jo torej dovolj. Zanimivo pri tem je to, da se mnogi — predvsem odgovorni — za to našo nadlogo zelo malo ali nič ne zmenijo, nekateri to dejstvo celo zanikajo. Kot noj v trenutku nevarnosti držijo glavo v pesek. Zavračajo vsako odgovornost. V sredini marca je bilo na Ravnah posvetovanje, ki so se ga udeležili zastopniki gozdne uprave — obrat Ravne, zavoda za spomeniško varstvo iz Maribora in železarne. Tudi na tem posvetovanju je zastopnik železarne zanikal, da bi sušenje lesa pri nas povzročil plin iz železarne in je skušal to zvaliti na žerjavski plin. Ko so potem šli na Preški vrh, da si »na licu mesta« ogledajo uničevalno delo plina, zastopnik železarne enostavno ni hotel z njimi z izgovorom, da nima časa. Kot bi se bal pogledati resnici v oči. Gozdno gospodarstvo je s tem v zvezi že večkrat vodilo razgovore z železarno. Zmenili so se, da mora gozdno gospodarstvo dati stvar znanstveno raziskati, dati izdelati elaborate. Elaborate so naročili pri Inštitutu za gozdarstvo in lesno industrijo v Ljubljani. Inštitut je naročilo prevzel in si izgovoril rok do leta 1972, pozneje pa je obljubil, da jih bo izgotovil do leta 1970. Plin ima torej še veliko časa, da nadaljuje svoje uničevalno delo in izdaja »sečna dovoljenja«, kakor se mu zljubi. Ne trdim, da bi bila kdaj okolica Raven podobna okolici Žerjava — to se ne bi zgodilo že zaradi bolj položnega terena — vendar smrekove lesove bi prav gotovo zamenjala ničvredna podrast, in to bi bila neprecenljiva gospodarska škoda. Kot sem omenil, so čebelarji gornje Mežiške doline že pred leti dosegli pri rudniku delno povračilo škode, ki jo imajo zaradi žerjavskega plina. To je dalo povod čebelarjem na Ravnah in so lani poskušali doseči pri železarni Ravne nekaj podobnega. Ker pa njihova organizacija, tj. čebelarska družina Ravne ni pravno telo, je zanjo vložilo ta zahtevek na sodišče čebelarsko društvo v Mežici. Pisec te vloge ga je pošteno polomil, namreč pri naslovu. Namesto: »železarna Ravne« je navedel naslov iz bivše Jugoslavije, namreč, »jeklarna na Ravnah«. Ta, na videz zelo nepomembna napaka pa je bila kot rešilna bilka za zastopnika železarne. Na sodnijsko obravnavo je namreč prišel obratovodja jeklarne in izjavil, da on glede tega plina ne more zastopati železarne. Obravnava je bila hitro končana in je vse nekako smešno izpadlo. Omenjeni zastopnik je še omenil, da je treba vso zadevo okrog tega plina temeljito raziskati in da se nekaj dela na tem. Dela pa tudi plin. Dan in noč — noč in dan. Tri leta ima torej še plin čas, da izdaja svoja »sečna dovoljenja« in pustoši, kolikor ga je volja. Kaj bi rekla rajni Naces-nik ali Okrogovnik, ki sta se tako čudno bala za les? Sekala sta samo poškodovano drevje in les sta sama izdelala, največkrat za »bauolc« (gradbeni les). Potem sta za-pregla svoje ritaste, švajcaste vole in zapeljala les na prevaljško ali na dravograjsko železniško postajo. Krajc kruha sta vtaknila v »dovžek«, v obcestni gostilni pa sta popila vsak svoj firkelc vina. Njun cilj je bil: čim manj lesa posekati, za ta les pa čim več iztisniti. Bala sta se za les in sta znala z njim dobro gospodariti. Kakšnega oderuškega lesnega trgovca sploh nista spustila v svoj les. Nista bila samo ta dva taka, takšni so bili večji del vsi Hotuljci; ta dva sem omenil samo za primer. Povsod čuješ: dokazi, raziskave, analize, elaborati in komisije. Na misel mi spet hodi stari Matvoz. Ta preprosti kmet pač gotovo ni poznal kemijskega sestava tega plina, vedel ni, s kakšnimi formulami se to piše. Tudi besedi favna in flora sta mu bili neznani. Toda nekaj je vedel za gotovo: če koprc dov leti in se drevje suši, je nekaj narobe. Pri tej ugotovitvi ni ostal, ampak je šel naprej. Znal je poiskati krivca in se spoprijeti z njim, čeprav je bilo to zelo tvegano. čeprav ni dosegel tega, da se škoda prepreči, je vendar njegov veliki uspeh v tem, da mora tisti, ki to škodo povzroča, škodo tudi plačati. Mi pa se bajžamo in lovimo. Gozdarji vodijo brezuspešne pogovore z železarno, kmetje nadlegujejo gozdarje, občino, kmetijsko zadrugo, sprašujejo drug drugega, kaj začeti? Bi nastopili posamič, s pomočjo kmetijske zadruge, gozdne uprave, občine? Bi morda prosili ali pa kar tožili? Nihče pravega ne ve, vsem manjka korajže in odločnosti. Stari Matvoz pa je umrl. Škoda! Osmo leto že teče, odkar mu ni treba več požirati našega zasvinjanega zraka. Po geografski legi je Mežiška dolina podobna veliki, podolgovati kadunji, ki jo od vseh strani obrobljajo gore in hribi. V tej Gozdovi — naše bogastvo Po stopinjah staršev so hodili Sinovi in hčerka Dominika Kotnika, pd. Zupanca iz Dobrij. Od leve proti desni sedijo: t dr. Franc, profesor; t Minka, poročena Remše; dr. Janko, profesor. Od leve proti desni stojijo: Dominik; pd. Zupanc, t Beno, pd. Lubas; Simen, župnik, Andrej, pd. Jurič, in Zorko, učitelj kadunji proizvajamo kar dve vrsti strupenega plina. Zaradi zaprte kotlinske lege se ta dva plina in tudi ves ostali dim ne morejo razpršiti na širšem področju, ampak visijo nad nami kot velika, včasih komaj vidna pokrovka, in počasi, nevidno padajo nazaj na nas. Cisto dobesedno: kar skuhamo, moramo sami požreti. V to zadimljeno in zasmrajeno kadunjo bi radi zvabili kar največ turistov. Kot da bi bil plin kakšna turistična privlačnost ali posebnost! Drži, da so tudi turisti vse sorte, toda zastrupljenega zraka prav gotovo nobeden ni vževčen. Pred dvema letoma sem bral v »Kmečkem glasu« o nekem gorenjskem kmetu, ki se ukvarja tudi s turizmom. Nekoč je bila pri njem neka družina iz Anglije — bolj točno — iz Londona. Ko so prišli, so mu zaupali, da jim zelo ugaja duh hlevskega gnoja in gnojnice. »Seveda sem jim lahko ustregel«, je zapisal tisti kmet. Ta duh res ni bogve kako prijeten, ni pa tudi tako »nevštavten«, da ga ne bi bilo mogoče prenašati — vsaj za tiste ne, ki imajo vsak dan z njim opravka — toda strupen ni, brez škode ga lahko zajameš s polnimi pljuči! Ne morem razumeti nekaterih ljudi. Navdušujejo se za razvoj turizma v naši dolini, glede tega plina so pa tako brezskrbni in brezbrižni, kot da ga sploh ni. Tega se niso zavedali tisti, ki so nekoč tako vneto zagovarjali gradnjo modernega hotela v Crni, še manj pa tisti, ki so izbrali lokacijo. Kadar namreč zapiha severni veter, se žer-javski dim tako lepo vleže preko Tebra in pada na kraj, kjer stoji ta novi, moderni turistični objekt. Še nekaj je zanimivo okoli tega plina. Zelo namreč tuhtamo in skrivamo, kar imamo. Ne najdeš o tem kaj zapisanega, samo pred letom ali kaj se je neki novinar ob tem spotaknil. Drugače čisto nič, kot da ga ni. Resnici si ne upamo pogledati v oči. Drži, da so ti plini kot nekakšno nujno zlo pri proizvodnem procesu dveh najvažnejših industrijskih obratov v naši dolini, vendar to še ne opravičuje škode, ki jo povzročajo. človek nima pravice rušiti tako imenovanega ravnotežja v naravi — to ima prevelike daljnosežne posledice. Že prej je bilo slišati o osnutku zakona o čistoči zraka nad industrijskimi mesti. Če je ta zakon že izšel, ne vem; podoba je, da še ni. Če je izšel, se ne izvaja. Vsak delovni oziroma proizvodni proces je že predhodno do potankosti preštudiran, tudi glede posledic. Te je treba upoštevati in nujno ukrepati — v našem primeru nas na to opozarja koprc, ki dov leti. Prepričan sem, da ne bo to moje pisanje stvar nikamor premaknilo. Hotel sem povedati svoje mnenje, prav tako, kot ga gledam z očmi starega Matvoza. Prav gotovo mi bo kdo očital, da hočem iz njega narediti heroja. Zame je stari Matvoz samo preprost, odločen možakar, ki se je znal potegniti za svoje kakor tudi za pravice vse soseske. Ne morem pri tem svojem pisanju biti nepristranski, ker pač tudi sam živim v tej začomrajeni kadunji, v svoji nemoči moram gledati tudi, kako v našem lesu počasi, vztrajno in vedno bolj koprc dov leti. Dandanes poklekne pred ženo le še čevljar. Vsem starejšim Ravenčanom, ki so še poznali rajnega Dominika Kotnika, pd. Zupanca iz Dobrij, je znano, kako je on visoko cenil izobrazbo; več mu je bila nego bogastvo. Sam žal v mladosti ni užival dobrote šole, samo dve zimi jo je mogel obiskovati. Pomisliti moramo, da je bil rojen 1. 1848 in da takrat še niso gledali na obisk šole tako, kakor se na to danes gleda, kar je seveda pravilno. Pa se je res z lastno pridnostjo pozneje sam izobrazil v gospodarskih, zadružnih in občinskih zadevah tako temeljito, da je slovel daleč naokrog kot resen in zanesljiv svetovalec. Knjige je visoko cenil. Ni čuda, da je bil na knjige Mohorjeve družbe naročen že od tedaj, ko je prevzel Zupančevo posestvo. Pri hiši pa je bilo tudi več časopisov, seveda slovenskih. Kar njemu v mladosti ni bilo dano, to je svojim otrokom naklonil. Vse je poslal v šole. V tistem času se je le redkim fantom posrečilo, da so si pridobili srednješolsko, kaj šele visoko izobrazbo. Od 1. 1894 do 1923 so bili dijaki in študentje pri hiši. Štiri sinove je dal v srednje šole in tri naprej, tako da sta postala Franc in Janko profesorja z doktoratom, Šiman duhovnik in Zorko učitelj, ostale pa je poslal v kmetijske šole. Edino hčerko je izšolal v Ljubljani, za nekaj časa pa jo je poslal v Št. Andraž v Laboški dolini, kjer se je naučila kuhanja in šivanja. Prepričan je bil, da je temeljita izobrazba boljša dota kot denar. Neumorno se je trudil za razširjanje zadružne misli, pa o tem smo že brali v lanski 4. številki Koroškega fužinarja pod naslovom: Slovenska posojilnica v »nemškem« Dravogradu. Osemnajst let je župa-noval veliki tolstovrški slovenski občini, in to že za časa Avstrije. Ko je nekoč veli-kovški okrajni glavar uradno potoval po okraju, se je pripeljal tudi v takratni Gu-štanj in obiskal guštanjski urad. Od tam je poslal občinskega slugo na tolstovrško občino z naročilom, da se naj župan Kotnik osebno zglasi pri njem na guštanjskem uradu. Kotnik pa je naročil slugi, da naj pove glavarju, da je on župan tolstovrške občine, ne pa guštanjske. Če hoče gospod glavar govoriti z njim, naj se blagovoli potruditi na tolstovrški urad. Začuda je glavar res prišel. Ko sta se pozdravila, ga je potrepljal po rami in izjavil, da bi bil vesel, če bi bili vsi župani v okraju tako odločni in bi poznali svoje županske pravice in dolžnosti, kot jih pozna župan Kotnik. Pa sta se ob koncu kar lepo poslovila. Prvo delo v času njegovega županovanja je bilo, da je kupil za občinsko pisarno hišo tik trga Guštanja. Največja njegova zasluga je bila slovenska šola za občino Tolsti vrh. Otroci so bili dotlej všolani v nemško šolo v Guštanju. Po dolgem in hudem boju je dosegel svoj cilj in prezidal občinsko hišo v dvorazrednico. Na srečo je večina odbornikov stala trdno za njim. Ta stavba še danes stoji tik Titovega doma in služi v šolske namene. Vsi Nemci in nemčurji so dobro vedeli, s kom imajo opraviti. Nikdar ni odstopil od svojih narodnih pravic. Bil je odločen in neukrotljiv Slovenec. Ni čuda, če je vse svoje otroke v tem duhu tudi vzgojil. Ne samo sinove, tudi hčerko Minko. Da to drži, naj priča tudi naslednje. Pri Juriču na Dobrij ah so predelovali leta 1920 staro hišo, kamor so se potem, ko je Zupančevo posestvo predal sinu Dominiku, preselili on, žena in sin Andrej. Takrat so zidarji zadelali tudi zidno omarico. Predlanskim pa so pri Juriču hišo zopet predelovali in ob tej priložnosti slučajno odprli tisti del stene, kjer je bila včasih omarica. Andrejev sin Stanko pa je zagledal v odprtini nekaj belega, zavitega v pergamentni papir. Odprl je zavitek in videl v njem list s sledečo vsebino: »Ta omarica se je zadelala ravno danes, na usodapolni dan 10. oktobra 1920. za nas koroške Slovence. Ako poznejšim rodovom pride ta listek po naključju v roke, vam naj bo znano, da so prebivali tukaj ljudje, ki so ljubili svoj mili materni jezik in svoj ljubi dom. Minka Kotnikova.« Hčerka Minka se je namreč zelo bala, da bodo Nemci, kakor so tudi govorili, poskusili vse, da dobe plebiscit in po plebiscitu še Mežiško dolino in da bodo potem na tej zemlji počasi zatrli slovenski rod. Da pa se je oče Zupanc lahko v toliki meri posvetil zadružnim, občinskim in drugim zadevam, pa je imela največ zaslug njegova žena Helena, rojena Skidek, Prežihova hčerka iz Kotelj, ki je storila vse, da gospodarstvo zaradi tega ni trpelo in skrbela za vse, kar je bilo potrebno. Zupančeva mati, kakor so jo ljudje imenovali, je bila znana vsem, posebno socialno šibkim daleč naokoli, ker jim je v stiski vedno rada pomagala. Delo preprostega kmeta in njegove žene se še danes pozna v tem prelepem kraju, v delu njunih otrok, ki so bili tudi v najtežjih časih naše zgodovine na svojem mestu, pa je bilo to delo večkrat pomnoženo. Da! Tako sta nas vzgajala naš dragi oče in dobra mati. Vsi otroci smo oba visoko cenili in spoštovali ter ju zelo radi imeli. Hvala jima za vse — v najlepšem spominu ju imamo! Zorko Kotnik Doživetje zimske olimpiade 1968 Za doživetje olimpiade se moram vsekakor zahvaliti časopisnemu podjetju Delo in njihovim iniciatorjem, ki so prišli na »loterijsko« idejo nagradnega natečaja udeležencev za olimpijske igre 1968. Zahvalo sem dolžan petletni Ireni Poniž iz Ljubljane, ki me je izžrebala kot štirinajstega potnika za Grenoble. Imel sem torej veliko srečo. Organizacijo potovanja je Delo prepustilo Transturistu iz Škofje Loke. Dan odhoda z modernim avtobusom mercedes je bil določen za 12. februar 1968 ob 20.30 iz Ljubljane. Takrat se nas je zbralo 52 potnikov, od tega polovica izžrebancev nagradnega natečaja in polovica raznih športnih funkcionarjev, ki delajo na področju zimskega športa v organih SZS ali SZJ. V avtobusu smo zasedli rezervirana mesta. Željno pričakovani odhod smo z nestrpnostjo dočakali. Tu in tam je še nekaj časa potekal razgovor in medsebojno spoznavanje. Po kratkih formalnostih na naši in italijanski meji in ko je že popustila popotna nervoza, je marsikdo zadremal. Smrčanja ni bilo, ker smo spali sede. Nastala je tišina, nekateri smo se mučili in gledali skozi okno ter »občudovali« pokrajino v temi. Pri Benetkah smo zavozili na avto cesto proti Milanu in Torinu. Iskal sem primerjavo med pojmoma naše in italijanske avto ceste. Verjemite, da je razlika ogromna! Enaka je samo beseda, v ničemer dru- gem ni nobene podobnosti, obstajajo samo ogromna nasprotja! Vidi se, da je sistem gradnje popolnoma drugačen, verjetno takšen, da zagotovi maksimalni učinek gradnje ob izdanih ogromnih milijardnih sredstvih. Šele ob prvem svitu ob avto cesti je bil prvi nekajminutni postanek. Daljši postanek je bil šele v Aosti, kjer smo se lahko pretegnili in si pomeli zaspane oči. Vsenaokrog so bile planine z nad 4000 m visokimi vrhovi — Paradiso na levi strani in Veliki Bernard na desni. Dva nekdanja smučarska reprezentanta Matevž Lukane in inž. Ljubo Bizjak, ki sta bila med nami, sta nam pokazala, kje je znana Cervinia, kamor naši alpski smučarji radi prihajajo na trening. Ogledali smo si slavolok rimskega imperatorja Avgusta, za druge znamenitosti pa ni bilo časa. Tod je potekala znamenita zgodovinska cesta, po kateri so korakale rimske legije čez prelaza Veliki (2473 m) in Mali Bernard (2188 m) v Galijo. V mislih smo bili v Hanibalovi vojski, ki je na dolgem in zasneženem prelazu izgubila večino slonov. Mudilo se nam je naprej, na olimpijske igre v Grenoble ali po naše »Grobelno«, kakor je v šali imenoval olimpijsko mesto dr. Leon Kocjan. Iz avtobusa smo videli dvoje rimskih vrat v Aosti in del ogromnega obzidja. Po izvrstni gorski avtomobilski cesti smo prispeli v veliko turistično središče Coumayer. Iz kraja se nudi prvi pogled na Mont Blanc (4807 m) z njegovim mogočnim belim temenom. Na pobočjih so razpredene vzpenjače, na katerih se prevažajo turisti, ki bivajo v lepo urejenih hotelih Coumayerja. Se nekaj kilometrov in bili smo na italijansko-francoski meji. Po kratkem pregledu potnih listov smo vstopili v 12 km dolg predor pod Mont Blan-com, ki so ga pred nekaj leti z združenimi močmi zgradili Italijani in Francozi. V predoru je prepovedana hitrost nad 70 km na uro, na kar voznike opozarjajo signalne luči. Če prekoračiš dovoljeno hitrost, se začno vžigati luči kakor tudi takrat, če se vozilo približa drugo drugemu bliže kakor 100 m. Ponovno smo zagledali nebo na francoski strani, pod njim so žičnice — rdeče kabine so bile videti kot balončki. Ena med njimi je speljana tudi na Aiguille du Midi (3800 metrov), kamor sem leta 1954 v družbi alpinistične odprave na Mont Blanc plezal v izredno slabih vremenskih razmerah ter se valjal po mokrem in globokem snegu. Ko sem ponovno videl vrh v popolnoma drugih razmerah, mi je postalo tesno pri srcu, ko sem pomislil, da bi lahko takrat pustil svoje življenje na tamkajšnjih prostranih snežiščih in ledenikih. Na desni strani je ležal Chamonix, prizorišče prvih zimskih olimpijskih iger. Po 30 km vožnje smo se ustavili v Megevu, kraju, ki je zelo znan našim alpskim reprezentantom. Že tukaj smo spoznali, da je v Franciji že kisla voda skoraj dražja od vina. Hiteli smo naprej. Več kot meter debela snežna odeja se je počasi tanjšala. Povsod na pobočjih smo videli šolsko in predšolsko mladino na smučeh, mrgolelo jih je kot v mravljišču. Vse vlečne naprave, ki jih je na stotine, so bile izkoriščene. Na vsakem smučišču je napis: »Francoska smučarska šola«. V Franciji je smučanje del šolskega pouka. Pot naprej se je vlekla skozi sotesko in pri mestu Montmeliahu smo se pridružili reki Isere, ki priteče iz doline in kraja, kjer so doma Killy in sestri Goitschell. Končno smo prispeli v olimpijski Grenoble. Nahraniti smo morali motor našega avtobusa z gorivom, zato daljšega postanka ni bilo, Za Grenoblom smo se že začeli vzpenjati do St. Niziera; pogled nazaj je bil čudovit. Prispeli smo na planoto, široko tri Grenoble z okolico — prizorišče letošnje zimske olimpiade Ena od neštetih žičnic do pet kilometrov, ki jo na eni strani obkroža Vercors. Iz vasi Lans en Vercors smo krenili od glavne ceste na stransko slabo izpluženo cesto in po nekaj kilometrih težavne vožnje prispeli do kraja in doma, kjer smo bivali naslednje dni. Glavno mesto francoskih Alp Grenoble s približno 250.000 prebivalci v pokrajini Savoji je bilo gostitelj in organizator X. zimske olimpiade. Zaradi svoje primerne nadmorske višine in lege v stikališču številnih dolin je bilo center vsega dogajanja in olimpijskega spektakla. Mesto in doline so obdane z visokim gorovjem Savojskih Alp, na katerih so dani vsi pogoji za izvedbo tekmovanj v vseh panogah zimskega športa po programu olimpijskega tekmovanja. Po mogočni in impozantni otvoritvi X. olimpijskih iger dne 6. februarja 1968, ki jih je odprl francoski predsednik Charles de Gaulle, je bilo štirinajstdnevno tekmovanje v osvobajanju in premagovanju samega sebe, v uravnovešenju duha in telesa, boja in prijateljstva med 37 ekipami z vsega sveta. Začel se je boj za priznanja, 1291 tekmujočih se je borilo za najvišja odličja, za mesta in uvrstitev na listo najboljših športnikov sveta v zimskih panogah športa. Grenoble je bil center vsega dogajanja, kjer je imel svoj sedež tudi olimpijski komite. V mestu so potekala tekmovanja v hitrostnem in umetnostnem drsanju ter hokeju. V ta namen je mesto dobilo eno od najimpozantnejših in najlepših tvorb v arhitekturi — Ledeno palačo, ki sprejme pod svojo streho 12.000 gledalcev. Chamrousse, kraj, oddaljen 30 km od Grenobla, je bil prizorišče tekmovanj v alpskih disciplinah. Leži ob vznožju alpskega masiva Belledonne z bližnjim najvišjim vrhom Croix de Chamrousse 2252 metrov, s katerega sta vodili proga za smuk do Casserousse (1412 m) in proga za veleslalom. Proga za slalom pa je imela amfi-teatralno obdelan prostor za gledalce. V kraju so turistična naselja z modernimi hotelskimi kapacitetami, otroškim vrtcem, domovi itd. Vse kopasto področje je prepredeno z desetinami smučarskih vlečnic, sedežnic in žičnic, ki lahko prevozijo 6000 ljudi na uro. V kraju je tudi 40 učiteljev smučanja, ki učijo staro in mlado smučarske veščine. Do kraja se pride po dveh asfaltiranih gorskih cestah, po katerih teče enosmerni promet. Autrans — kraj in prizorišče tekmovanj v nordijskih disciplinah — je oddaljen 41 kilometrov od Grenobla. Leži ob vznožju pogorja Vercors na nadmorski višini 1056 metrov. Zaradi prostranih terenov z manjšimi višinskimi razlikami je kraj zelo ugoden za prirejanje tekaških tekmovanj. V kraju je 40- in 70-metrska skakalnica. Bližja področja so prepredena z vlečnicami, kjer se odvija zimsko športni turizem. Na oddaljenosti 63 km severno od Grenobla leži kraj Alpe d’Huez. Iz doline se po 13 km dolgi cesti, speljani v serpentinah, dospe v prelepo visokogorsko letoviško naselje, kjer so bila tekmovanja v bobu. Vsa proga je osvetljena, tako da so tekmovanja lahko tudi ponoči. Kraj je izhodišče v prostrana alpska smučišča, na katera se vzpenjaš z neštetimi vlečnicami, sedežnicami in žičnicami (s kapacitetami nekaj tisoč ljudi v eni uri). Brez težav in naporov lahko dospeš na 3360 m visoki Pic Blanc, odkoder se nudi krasen razgled na Alpe, ki obkrožajo velika gorata prostranstva. Videti je tudi najvišji vrh Evrope Mont Blanc. Z užitkom se z vrha v kilometre dolgem smuku ponovno vračaš v nižje ležeče kraje. V kraju je tudi smučarska šola s 75 smučarskimi učitelji. V obratovanju je tudi odkrit bazen s toplo vodo, kamor se lahko greš po smučanju namakat. Torej — dani so vsi pogoji, da se ob večjih denarnih sredstvih naužiješ naravnih lepot s prebivanjem v luksusnih hotelih. Pod pogorjem Vercors, 32 km oddaljenem od Grenobla, je Villard de Lans, ki je bil v času olimpijskih iger prizorišče tekmovanj v sankanju. Kot je znano, je nagajivo vreme preprečilo marsikatero tekmovanje, skrbi in jeze pa je bilo pri organizatorjih in tekmovalcih na pretek. Pobočja so prepredena z mrežami vlečnih naprav, kapacitete za približno 6500 ljudi na uro pa garantirajo, da ni treba čakati v vrstah, če se nameravaš povzpeti na vrhove v okolici. Tudi tukaj so smučarske .šole s približno 35 učitelji. Nedaleč od Grenobla leži St. Nizier. Trdo ob stenah je zgrajena impozantna 90-me-trska skakalnica, vsa iz betona. Zadnji dan olimpijskih iger je bilo tu tekmovanje v skakanju. Seveda so tudi tu po pobočjih razpredene številne vlečne naprave. Toliko o prizoriščih tekmovanj. Dejstvo je, da do sedaj v zgodovini olimpijskih iger še ni bilo tolikšne dekoncentracije tekmovalnih prizorišč. Za nemoten potek programa tekmovanja v posameznih oddaljenih krajih so organizatorji dobro uredili promet. Za prevoz tekmovalcev in vodstva tekmovanja je bilo na razpolago na stotine kombijev firme renault. Ni manjkalo tudi na desetine helikopterjev z reakcijskimi motorji, ki so jih vešče pilotirali piloti francoske vojske. Z največjo preciznostjo so pristajali na nekaj kvadratnih metrih pristajalnega prostora, in to v neposredni bližini ljudi in naravnih ovir. .Bil sem priča velikih nasprotij med predpisi, ki urejajo pravilnost in varnost zračnega prometa. Za prevoz tisočih gledalcev so organizirali stotine avtobusov. Človek je dobil vtis, da mora biti v notranjosti Francije notranji promet močno okrnjen. Vsakršna bojazen, da ne bi prišel pravočasno na mesto prireditve, je bila odveč. Brez posebnega čakanja v mrazu na avtobusnih postajah je z vso naglico potekal tudi prevoz ob koncu prireditev, ko je ti-sočglava množica ljudi zapuščala prizorišča športnih dogajanj. Vse je teklo tako hitro, da vsi potniki še niso utegnili vstopiti, ko je avtobus že odpeljal. Zato je bilo vedno nekaj sedežev nezasedenih. Ob takih priložnostih je bil prepovedan ves privatni promet z drugimi vozili. Vsi kažipoti so bili že prejšnji večer prekriti. Kolikor se je od kod pojavil kak tujec z lastnim vozilom, je bil zgubljen na križiščih, podvozih in nadvozih. Mnogoštevilna policija ga je postavila na rob cestišča, kjer je moral čakati do večera, ko se je promet zopet normaliziral. Iz opisanega lahko razberemo urejenost, opremljenost in možnost udejstvovanja v turističnem in športnem pogledu. Na stotine vlečnih naprav v urejenih zimskošportnih centrih daje neomejene možnosti aktivizacije v smučarskem športu. Poleg teh centrov z velikimi hotelskimi kapaci- Lcdcna palača ■ ~ •%> ''ŠfiŠtA Chamrousse — prizorišče tekmovanj v alpskih disciplinah tetami so še v vseh manjših vaseh številni domovi za šolske otroke, kjer poteka »pouk v naravi«. Takšen pouk je prvenstveno namenjen pridobivanju smučarskega znanja stotisočerih francoskih otrok ob uporabi tisočerih vlečnih naprav in pomoči armade smučarskih učiteljev ter vaditeljev. Zato ni čudno, če je francoski narod bogat s številnimi svetovno znanimi alpskimi smučarji, na katere je ponosna vsa država. Ni čudno, če je ob zmagoslavju posamezni francoski tekmovalec bolj v ospredju vse dejavnosti kakor najvišja francoska politična osebnost. Tisk, radio in televizija se borijo, kdo bo bolje in lepše znal popularizirati osebnost, ki je prinesla čast in slavo francoskemu narodu. Omembe vredni so pogoji, v katerih živi francoski turizem. Zelo zelo malo sem videl v vseh turističnih krajih in centrih vozil s tujo registracijo. Ocenjujem, da je inozemski zimski turizem še slabo razvit. Po mnogoštevilnih gostih, od otrok do odraslih, so navzoči morali biti francoski državljani. Verjetno so Francozi sami sebe imeli rajši in so gradili bolj zase in za svojo rekreacijo te številne turistične centre z vso sodobno mehanizacijo kakor pa za tujce. Da pa lahko vse to uživajo, jim vsekakor omogoča standard, ki ga imajo. Nam ne bi priporočal, da se ukvarjamo z mislijo potovanja in bivanja v teh krajih, kljub temu da bi nam to koristilo. Za pojasnilo bi navedel, da stane 2 del kisle vode v nič kaj elitni restavraciji, preračunano v naš denar, približno 5 N din. Enako ali podobno je tudi razmerje pri vseh drugih življenjskih potrebščinah in turističnih uslugah. Zato še vedno drži izrek: »Doma je pač najlepše!« Dodamo pa še lahko: »— tudi najceneje.« Večeri v našem domu so bili domači in veseli. Vsakodnevni vtisi vsakogar so bili zanimivi, ko smo si jih zvečer pripovedovali ob alzaškem pivu in rhonskem vinčku. Ugotavljam, da je bil dan vsakokrat prekratek in da jih je bilo premalo. Težko je bilo tudi ustreči 50-članski pisani druščini, katere želje in interesi so bili različni. Nekaj članov druščine je imelo s seboj tudi smučarsko opremo, ki smo jo hoteli preizkusiti na prostranih smučiščih St. Niziera, na pogorju Vercors in v Alpe d’Huez. Nabavili smo si dnevne karte za žičnico in brez usmiljenja stiskali zadnje moči iz teles za edinstvene spuste v dolino. Za lažje razumevanje navajam podatek, da sem kot strasten kadilec pri peturnem smučanju v Alpe d’Huez imel samo toliko časa, da sem lahko pokadil dve cigareti. Torej vsekakor materialni prihranek! Organizirano smo si ogledali srečanje naše in romunske hokejske reprezentance. Bilo je to posebno doživetje. Vem samo to, da smo bili dva dni hripavi in da so naši zmagali z rezultatom 9:5. Razočaranje pa sem doživel pri slalomu v Chamroussu, ko sem v mrazu čakal na tekmovanje. Megla je napravila svoje! Jaz sem bil ob športni užitek, Schranz pa ob zlato kolajno, katero bi mu privoščil. Senca bo ostala na zlati kolajni, resnica pa zavita v meglo in nikdar razjasnjena. Nasprotje pa je bilo v nedeljo na 100-metrski skakalnici v St. Nizieru. Prireditev se je začela s spektakularnim programom že zgodaj zjutraj. V bližnji navpični, 150 m visoki steni tik ob skakalnici so sloviti francoski alpinisti z Rene Desmaiso- nom na čelu prikazali alpinistični vzpon, ki je v celoti uspel. Na vrhu stene pa je pristal helikopter, vanj so vstopili zmagovalci in čez nekaj sekund izstopili na izteku 100-metrske skakalnice. Za norveškimi fanfarami so bila zopet v središču zanimanja športna letala, iz katerih so skočili padalci. Zaradi vetra se je samo enemu padalcu posrečilo skočiti v zaznamovani center na doskočišču skakalnice, ostali pa so poskakali na bližnja drevesa in med skale — brez vsakršnih posledic. Pečat slavju in razpoloženju pa je dodal še naš skakalec Ludvik Zajc s svojim 9. mestom v družbi najboljših skakalcev na svetu. Kakšen je izkupiček moje prisotnosti na olimpijskih igrah, ni toliko važno. Vsekakor sem bil ob kak športni užitek, ker nisem mogel nositi televizorja s seboj. Vseeno pa mi ni žal, nekaj sem videl in doživel. Ob izkušnjah se človek uči, pridobljeno spoznanje lahko vedno uporabiš! V nedeljo, 18. februarja 1968, pa je bilo olimpijskega spektakla konec. Eni zadovoljni, drugi nesrečni, tretji naveličani so dočakali zadnji dan. To je bil tudi vzrok, da zaključek ni bil tak kakor otvoritvena slovesnost. Naslednjega dne ob 9. uri dopoldne smo ponovno zavzeli svoje sedeže v avtobusu. Svojo usodo smo prepustili zelo izkušenemu šoferju Transturista, ki nas je čez visoke prelaze francoskih Alp, svetovno znanega zimskošportnega centra Sestriere, Torina in Milana pripeljal v skoraj nepretrgani vožnji ob 5. uri zjutraj v Ljubljano. Tone Potočnik Taborniki so zborovali Objavljamo, kakor smo prejeli, za priznanje in spodbudo. Uredništvo Na zadnjem občnem zboru smo si zadali v program dela nalogo pridobiti nove člane v naš odred Koroških jeklarjev in organizacijsko urediti vode. Tako šteje naš odred trenutno 82 članov, ima pet vodov in en klub. Naši vodniki so: Stanko Srčič, Bruno Breznikar, Aleksander Jug, Maks Klemenc in Dušan Brankovič. Vsi vodi seveda ne delajo tako, kakor bi se za tabornike spodobilo, vendar pa je delo kvalitetno in prizadevajo si, da bi bilo še boljše. Vseh sestankov skupaj je bilo skoraj 30, saj so se vodniki sestajali s svojimi taborniki skoraj tedensko, vendar le nekaj časa. Še vedno nas najbolj prizadeva resnica, da imamo med dijaki na gimnaziji najmanj tabornikov, prav tako tudi med dijaki industrijske šole. Po občnem zboru lani smo pričeli z delom takoj, in sicer s predavanji, ki smo jim posvetili precej časa. Predelali smo snov za I. zvezdo in delno za II. Priredili smo san-karsko tekmovanje v okviru odreda in tudi v okviru občine. Udeležili pa smo se tudi tekmovanj v sankanju pri nekaterih drugih odredih. Že v marcu smo pričeli z izleti, ki so bili krajši in povezani s taborniškimi igrami, veščinami in orientacijo. Vse to nam je prišlo prav v aprilu, ko smo se v precejš- njem številu udeležili tradicionalnega taborniškega tekmovanja na Muti. Mesec maj je prebudil še preostale trdovratne zaspance. Množično smo se udeležili vseh prireditev in tekmovanj, ki jih v tem mesecu ni malo. Pri sodelovanju na pohodu ob žici okupirane Ljubljane je naša ekipa v sestavi: Jakob Waltl, Jože Vrabič in Boštjan Oblak, dosegla zavidanja vredno prvo mesto, in to na 25 km dolgi progi. Počastili smo dan zmage, se udeležili tekmovalnega pohoda, ki ga je organiziral občinski komite ZMS Ravne, in še vrste drugih prireditev. Junija pa je naš odred organiziral velik orientacijski pohod. Povabili smo vse tabornike iz koroške regije, tj. od Crne na Koroškem do Mute, žal pa smo na dan pohoda ostali sami. Tudi nagrade (ki so bile kar lepe) smo si razdelili sami. Seveda so jih dobili tisti taborniki, ki so zmagali in rešili vse naloge na pohodu. Nato je prišel čas taborjenj. Zal tudi letos nismo imeli toliko sredstev, da bi lahko organizirali samostojen tabor, kjer bi lahko zaživeli pravo taborniško življenje, pa tudi občinskemu taboru se nismo mogli pridružiti, kakor smo se prejšnje leto, ker tudi občinska skupščina letos ni imela prostora ob morju. Posamezniki so se odločili ter odšli po svoje taborit in tudi na svoje stroške. Kljub temu so na taborjenju obnavljali ir utrjevali svoje taborniško znanje. KOROŠKI FUŽINAR 33 IZ STARIH ČASOV DEDEK MI JE PRIPOVEDOVAL Spomnim se, kako je naša mala deklica stegnila drobno ročico, pokazala na Barbaro in rekla: »Tam bim — bom, a ja dedi!« Pred oči mi je stopila dedkova podoba: majhen, čokat možek s trdnim korakom, odločnim obrazom in majhnimi, nagajivimi plavimi očmi. Kadar je bil pri volji, mi je dosti in rad pripovedoval. Smejal se ni veliko. Kadar se je pa, se je od srca. Širok je bil njegov smeh in smejala se mu je tudi duša. Oči so se mu svetile in poredno mežikale. Pripovedoval je, kadar se je spomnil česa posebnega. Navadno je rekel: »Če hočeš, da ti kaj povem, sedi in poslušaj!« In je začel. Na prevaljški Fari stoji stara hiša, ki ima zelo zanimivo zgodovino, saj je bila prva slovenska šola, v kateri smo se tisti, ki smo sedaj dedki in babice, pisati učili. Tudi mene so pošiljali v to šolo, saj sem bil doma pri slovenskem kmetu. V enem prostoru se nas je kar trlo otrok, saj smo bili učenci treh razredov v njem. Učil nas je učitelj Jaroš, ki pa je bil zelo nagle in hude jeze. Kadar smo ga pošteno razjezili, je mlatil na vse kraje in kamor je padlo, je nekaj zaleglo. Nekoč je nekega učenca tako močno udaril, da mu je na dlani presekal kožo in meso do kosti. Fantovi starši so se pritožili in učitelj je dobil ukaz, da ne sme več pretepati otrok. Če jih pa še bo, bo ob službo. Ko smo to izvedeli, smo otroci postali šele pravi hudiči. Sploh ga nismo več ubogali. Tiste, ki so ga najbčlj jezili, je obdržal v šoli in jih po končanem pouku gnal na občino. Tam jih je pa občinski sluga božal z leskovkami. Dostikrat sem bil tudi jaz tako nesrečen, da mi je sluga izprašil hlače. Večkrat nas je že prignal do sredine Prevalj, pa smo se, kot bi trenil, razbežali na vse strani. On pa je stal ves trd od jeze in gledal za nami kot huda ura. V jesenskih mesecih so naši vodniki sklicevali spet le sestanke. Ti so 'bili koristni in dobro izvedeni, vendar so verjetno tudi taborniki takrat pogrešali izlete in pohode. Zato že ob tej priložnosti opominjamo vse vodnike, naj v bodoče prirejajo več izletov, ki so lahko krajši, zato pa tembolj zanimivi in pestri. V oktobru sta odšla iz našega odreda v gozdno šolo, ki je vsako leto v Bohinju, načelnik Milan Klemenc in vodnik Stanko Srčič. Tam sta slišala mnogo dobrih stvari in dobila veliko izkušenj. Vse to bi naj prenesla na nas ostale tabornike, vendar je načelnik kmalu odšel k vojakom, Stanko Srčič pa nam je obljubil, da bo to storil letos. V letošnji zimski sezoni tudi sankarskih tekem nismo uspeli organizirati kakor tudi drugih akcij ne. Upamo, da bomo v letošnjem letu tudi tako aktivno zagrabili za delo kakor lani, in ga tako aktivno tudi nadaljevali do naslednjega občnega zbora. Taborniški odred Koroških jeklarjev Zapiral nas je tudi rad. Ko smo ostali sami, smo nekaj časa noreli kot obsedeni. Tudi zmerjanje in tepežka sta spadala zraven. Da bi se pa kdo učil, nam še na pamet ni prišlo. Ko sem hodil v tretji razred, sem bil včasih učiteljev namestnik. Učil sem se zelo hitro, si vse zapomnil in lepo sem pisal, zato me je povišal. Bil sem kot kak mlad petelin. Mislil sem, da me sedaj, ko sem njegov namestnik, ne bo več zapiral. Pa mi ni prizanašal. Doma so nas pa hudo težko pričakovali, da bi gnali živino na pašo. Tako so tudi doma deževale bunke po naših hrbtih. Ko smo spet bili zaprti, sem poskušal pobegniti. Vrata so bila zaklenjena. Stopil sem k oknu. Do okna je bila speljana mogočna vinska trta in po njej sem se speljal na tla. Ker sem pa bil težak, sem vso trto odtrgal od zidu. Ostali ujetniki so morali počakati na učitelja. Povedali so mu, kako sem ušel. Menda je od jeze zarjul in rekel: »Junc nemarni! Oj, te preklete koroške buče, z vami si pa nobeden ne bo veliko pomagal, še hudič ne!« Sošolci so mi pripovedovali to štorijo naslednji dan. Takrat sem vedel, da je bil naš ubogi učitelj strašno hud, ker ni sicer nikdar preklinjal. Najbolj spočil se je naš učitelj takrat, kadar so nas domači »trajali«. To je bilo navadno spomladi, tako da smo bili čez poletje doma, jeseni pa so bile počitnice. Tako smo nekateri hodili samo pozimi v šolo. Domači so naredili prošnjo na učitelja, ki jo je skoraj zmeraj odobril. Tisti učenec, ki je brez učiteljeve vednosti ostal doma zaradi dela, je bil prijavljen in starši so morali plačati kazen. Med prvo svetovno vojno je delalo v Thurnovih fužinah veliko ruskih ujetnikov. To so bili sami mladi in močni fantje. Z njimi je bilo nekaj Rusinj, ki so marsikateremu našemu dedu zmešale glavo. Z njimi so ravnali tako, kot da niso ljudje. Bili so zelo slabo oblečeni. Opravljati so morali sama težaška dela. Hrano so imeli zelo pičlo in še ta je bila slaba. Sčasoma so začeli hirati in njihova moč je izginjala. Kdor ni več zmogel dela ali se je kako drugače pregrešil, tega so strašno kaznovali. Privezali so ga na kol, tako da so mu dali roke na hrbet, jih zvezali in ga toliko vzdignili, da se je zemlje dotikal samo s konicami prstov. Tam so ga pustili tako dolgo, da je čisto pomodrel. Skoraj vsak dan smo videli kakšnega nesrečnika. Vsi so bili pod strogim nadzorstvom in jih niso pustili v stik z nami ostalimi delavci. Jaz sem jih imel rad zaradi njihove pojoče in mehke govorice. Kadar paznikov ni bilo kje v bližini, so zapeli otožne pesmi svoje domovine. Malo smo si pokazali s kretnjami rok, malo smo se razumeli z govorom in postali smo prijatelji. Grof je malokrat prišel pogledat, kako gre delavcem. Ko je prišel, je videl tudi ujetnike. Ves jezen je trdo rekel paznikom: »To naj bi bili ljudje! Takoj jim dajte, da se umijejo, spreoblečejo in jesti jim dajte!« Stražarji so takoj odšli po uniforme, ki so bile namenjene ujetnikom, samo dali jim jih niso. Grofova beseda je zalegla. Pobegnil je mlad ujetnik, in ko smo Pogovor (dr. Franc Sušnik, Zorko Kotnik, dr. Janko Kotnik) mi to izvedeli, smo mu vsak zase želeli, da bi se srečno vrnil v svojo domovino. Po končani vojni so postali ujetniki svobodni in so odšli na vse kraje. Nekaj jih je ostalo med nami. Naučili so se naše govorice, se tu poženili, ustvarili so si družine. Tako so postali del nas vseh, ki smo takrat delali v Thurnovih fužinah. Majda Dobrodel HUDIČEVA GOSTIJA Thurnovi jeklarni na Ravnah je predla trda. Zajela jo je gospodarska kriza. Začeli so odpuščati delavce, delili so slabe plače, obetala se je huda stiska. Ljudem je nekako že v krvi, da morajo od časa do časa malo zapeti in zarajati. Tako so se že nekaj časa uslužbenci fužin spravljali na zabavo na prostem. Udeleženci te zabave so bili še direktor in orožniki. Bila je kaj pisana družba. Zmenili so se, da bo zabava na Tičlarjevem vrhu, od koder je lep razgled po dolini. Za to prireditev sta zvedela tudi dva odpuščena delavca. Sklenila sta, da jima pošteno zagodeta. Takrat so kmetje včasih doma zaklali živino in kožo so sami udelali. Tako sta šla naša junaka k nekemu kmetu, si tam izposodila dve koži in roge. S sajami sta si namazala roke in obraz. Zmočila sta kožo z vodo, se zavila vanjo in tako odkorakala na Tičlarjev vrh. Prijeten poletni večer je bil. Ko sta prišla na vrh, sta zagledala dolgo vrsto belo pogrnjenih miz in ljudi, ki so jedli za njimi. Godci so veselo igrali. Nekaj parov je rajalo. Največ občudovanja je veljalo ražnju, na katerem so se pekli prašički. Prijetno je dišalo tudi do gozda. Mrak se je začel spuščati. Vse okrog je bilo tiho, samo druščina ob ognju je postajala vedno bolj korajžna. Nekdo je začel peti z lepim čistim glasom narodno pesem. Ostali so mu pritegnili. Takrat sta začela oba nepridiprava v gozdu strašno in na vso moč rjoveti in kruliti. Šentanel Lomastila sta sem in tja ko medveda. Ko so te glasove zaslišali gostje, so se vznemirili, drugega nič. Z ražnja so vzeli prašiče in jih odnesli, da bi jih razrezali. Na ogenj so naložili novih drv. Oba v lesu sta se odločila, da bosta morala skočiti v ogenj, da jih preženeta. Spet sta začela kruliti in se počasi pomikati iz gozda. Kar naenkrat, ko ni nihče pričakoval, se je znašel črn »hudič« sredi ognja. Iskre so zletele visoko v zrak. V trenutku so bili vsi na nogah in jo udrli po bregu nazaj v dolino. Ženske so tudi prestrašeno kričale. To bežečo druščino je bilo tako smešno gledati, da sta se oba hudiča začela od srca smejati. Hitro sta slekla kože in sedaj se je začela gostija za dva »vražiča«. Ko sta se dosti najedla in napila, sta ostalo jed naložila v nahrbtnike in jo odnesla domov. Ko se je to izvedelo med ljudmi v fužinah, so se vsi delavci smejali in zbijali šale na račun pogumnih orožnikov. Še vedno pa niso vedeli, ali so bili živi hudiči ali samo navadni zemljani. Oba prijatelja sta se zmenila, da nobeden ne sme črhniti kje besede, da kaj ve o tem. To obljubo sta tudi držala. Čez leto dni, ko je bila vsa ta reč zastarela, je eden počakal na trgu glavnega orožnika in mu rekel, da mu mora nekaj povedati. Oba sta odšla v gostilno. V posebni sobi se je izvedela vsa skrivnost tistega večera, ko so prišli vragi v goste na Tičlarjev vrh. Orožnika je kar vročina dajala, tako ga je bilo sram, da je tudi njega pognal v beg tak navaden možakar, ki bi mu nobeden ne presodil kaj več soli v glavi. Nič drugega ni mogel, kot da je rekel sosedu: »Jaz ti plačam za cviček, ti mi pa ne delaj sramote in ne pravi ljudem, kako je bilo.« Tako sta pila cviček oba. Prvi z zavestjo, da jo je imenitno podkuril za petami, drugi pa z žalostno mislijo, kako strašen je lahko strah, da požene v beg še tako pogumnega človeka. Ljudje so kar hitro izvedeli tudi to, da sta skupaj pila vrag in orožnik in da mu je slednji za pijačo plačal, da bi bil tiho. Spet so se ljudje smejali na račun gostije na Tičlarjevem vrhu in strahopetnih orožnikov. Majda Dobrodel MED DOMAČIMI GLASILI Misel mladih št. 2, literarno glasilo dijakov ravenske gimnazije, vsebuje po vrsti naslednje prispevke: Uvodnik je impresioničen spominski zapis o Drabosnjaku. »In sanje so umrle« je otožna črtica o samotnem otroku, ki ga svet sanj in pravljic ne more odrešiti resničnosti. Osrajnikova »Pesem neke ljubezni« je proza, »Slutnja« je pejsaž, »Tožba« najboljša od vseh, verjetno tudi v vsej številki — moderna po obliki, zgoščena, trpka. Lahko bi izšla v katerikoli literarni reviji. Črtica Draga Kompana »Ko je posijalo sonce« kaže fanta, ki je vase zaprt, doživetje narave pa ga vrne tovarišem in življenju. Andreja Doboviška »Upanje« in »Krute sanje« so prozaični verzi o zaljubljenosti, ki še ni ljubezen. Črtica Josephine »Doživetja« prav tako razmišlja o ljubezni. Otmar Pečko ocenjuje prejšnjo številko Misli mladih pošteno, odkrito in tovariško. Je oster, vendar nikomur ne jemlje veselja do nadaljnjega dela. Križanka in ilustracije Tonke Vezonik popestrijo številko. Koroški šport št. 1. Izšla je 1. št. glasila občinske zveze za telesno kulturo, namenjenega interni uporabi, sicer pa želi predstavljati bralcem telesnovzgojna in športna društva, pisati o dosežkih koroških športnikov doma in po svetu pa tudi o problemih telesne vzgoje. Glasilo bo za zdaj izhajalo štirikrat na leto. Prvo številko je v celoti napisal tov. Jože Šater, ilustriral pa jo je tov. Dušan Stropnik. Zelo skrbno in temeljito prikaže delo vseh panog športa v preteklem letu in obilno postreže tudi z dokumentacijo. Želimo, da bi revija enako uspešno nadaljevala in da bi našla dosti vnetih sodelavcev. Izšli sta tudi glasili ravenske in prevaljske osnovne šole — Samorastniki in Vigred. ŠT. DANIJEL ALI SPODNJA JAMNICA Ko sem aprila 1967 prejel novo osebno izkaznico in sem v njej bral: rojen 4. julija 1892 v Spodnji Jamnici, sem bil res ogorčen. Imam vendar v vseh prejšnjih uradnih listinah zapisano, da sem rojen v Št. Danijelu, zdaj naenkrat pa naj bi bil rojen na Jamnici, kar ni res. Seveda obstaja Spodnja Jamnica, pa to je samo del bivše šendanijelske občine. 2e v šoli bivše enorazredne utrakvistične po-nemčevalnice smo pod tedanjim učiteljem Simonom Plantevom (pozneje je bil nadučitelj v Šmihelu nad Pliberkom) pisali v zvezke: »St. Daniel, Diirngupf, Jamnitzen und Strojna bilden eine Gemeinde.« (Št. Danijel, Suhi vrh, Jamnica in Strojna tvorijo občino.) Kako more torej tistih enajst raztresenih kmetij nositi ime za vas Št. Danijel, kjer so cerkev, šola, župnišče, dve gostilni, trgovina in ducat hiš skupaj? Tak- šno preimenovanje se mi zdi ravno tako nesmiselno, kakor če bi Ravne preimenovali v Tolsti vrh ali pa Mežico v Podkraj. Kako je le moglo biti, da na tistem množičnem sestanku pred leti (za datum se nisem pozanimal) pri Riflu v Št. Danijelu, kjer je nekdo predlagal, da bi se Št. Danijel preimenoval v Spodnjo Jamnico, udeleženci niso protestirali? Sprašujem se, so mar bili mutasti? Očividno je nekoga bodel v oči tisti »Sveti«, da se ga je hotel znebiti. Zakaj pa še naprej smejo obstajati stara imena, npr. Št. Janž, Št. Peter, Št. IIj itd.? Prepričan sem, če bi sedaj zopet sklicali zbor volivcev v Št. Danijelu in bi nekdo predlagal, naj se ime Št. Danijel zopet uradno postavi za vas in kraj, ne pa Spodnja Jamnica, in bi to dali na glasovanje, pa bi Jamnica ne dobila niti 10 %> glasov. Nekateri (in to celo izobraženci) pa so začeli imenovati ta kraj »Šentanel«. Tudi to ni pravilno. (Bojim se, da bi mi kak izobraženec zabrusil: »Le čevlje sodi naj kopitar.«) Saj vendar izvor imena ni od kakšnega »šenta«, ampak jasno je, da izvira od svetopisemskega preroka Stare zaveze svetega Danijela, ki je upodobljen tudi v glavnem oltarju šendanijelske cerkve, katerega so pripravili leta 1902 tedanji župnik, pokojni pisatelj in pesnik Ksa-ver Meško. In oni tudi povsod v svojih spisih, npr. »Mladim srcem« (6. zvezek str. 10), pišejo Št. Danijel, nikjer pa Šentanel. Ker ljubim in spoštujem svoj rojstni kraj, sem to napisal v obrambo lepega imena Št. Danijel. Urh gipek Soglasje V eni stvari se ženske in moški popolnoma ujemajo, namreč: niti prve niti drugi ne zaupajo ženskam! V restavraciji — Natakar! Naročil sem zrezek z jajcem. In kje je zrezek? — Pod jajcem! Prevaljski pejsaž TAKO SMO Takole vabilo smo slišali letošnjo pustno nedeljo na vseh koncih Raven: Vsem Ravnčanom dajemo vedet, da bo dons — na pustno nedelo — ob dvijeh po-poudne v našem častitlevem mesto, ko bo lietos že 720-lietnco obhajavo, an velek hejc. Otroče otroškega vrteča no pa s ta povrh prveh štirjeh razredov se bojo za puste gr naredle, po cestah prangale pa ta oderbano zimo zravno vozle. Na čečov-skem pvacu bojo ukuvu ne rajale pa druge PUSTOVALI bajže mele, pol jo bojo zažgale pa do večer v ta nobel gostilne vesievo pele no pa rajale. Otroče tuj drugem prvošjo vesele, zatu vas vabjo, da sie larfe nataknete, se ob dvijeh pr Titovem domu zberete pa z nimi grete. Na pustne tork se bomo pa ta vejke ska-zale, svoje vredne ksihte za larfe skrele pa se puste šle. Dur kolčkaj more, naj ob tri-jeh nacaman h gradisove menze pride, da bomo skop najprej na pvac, pol pred fabri-ko, nazadne pa na Čečovje šle. Da stare šege dou ne pridejo, bojo puste pvoh žagale pa druge starosvietne antle mele, da pa be pust prevenč starosvieten ne gratu, bo meu televizijo subo pa nam bo karsibod povedu. Ze stare liede so viedle povedat, da smieh no pa dora vola hude boliezne vohko zdrav-ta, zatu saj ambrt na leto ta poštirkane srajce doma postmo pa ries dore vole bod-mo! Slike kažejo lepše od besede, kako smo se vabilu odzvali. Bilo je smeha in dobre volje, posrečenih pustov — malih in velikih pa tudi nekaj resnic o »preostalem delu leta« pri nas smo videli in slišali. Če gre glas, da so Ravne za zdaj še bolj velika mešanica ljudi kot kraj s svojim obrazom, pa moramo reči, da so vsaj masko že našle. Naj bo še končni odlitek tako pogumen in vesel, kot je bil pustni kalup! Vsaj nekaj — Mamica, ali dajo pri nakupu otrok popust? — Ne sine, samo dopust. Začel se je ta hec že z Adamom in Evo, pa je vedno znova aktualen Kmečka ovset je vzbudila mnogo pozornosti Sidro integracije so obesili na vprašaj Domača »televizija« nam je pa glave prala »Objave« — nova literarna revija V kraju in občini vsako leto preštevamo koncerte in igre ter radi vedno znova potožimo o majhni kulturni dejavnosti. Ni nam pa še prodrlo v zavest, koliko s posameznimi domačimi ustvarjalci posredno dajemo slovenski kulturi, in ta prispevek morda odtehta kakšno amatersko kulturno prireditev. Ker pri takšnem kulturnem delu ne kraj ne občani nimajo nobenih zaslug, nimamo zmeraj pravega pregleda nad tvornostjo naših rojakov, pa bi bilo prav, če bi se kdaj spomnili tudi nanje. Prva številka nove literarne revije »Objave« je pred nami — dva Korošca, nekdanja dijaka ravenske gimnazije, sta jo pomagala ustanoviti — Ernest Kobolt in Herman Vogel — in nedvomno sta kot sourednika tudi soustvarjalca programa in obraza te revije. Nenavadno je stanje v našem revialnem življenju. Vse tri slovenske leposlovne revije na široko odpirajo vrata kvalitetnim sodelavcem ne glede na njihovo starost in stilno ter nazorsko usmerjenost, kljub temu pa tu in tam zraste kakšna nova revija. To pa lahko pomeni le, da se njeni ustanovitelji ne morejo v zadostni meri istovetiti s programi obstoječih revij in da torej hočejo nekaj svojega in nekaj novega. »Novost« Objav je v tem, da revija nima in ne mara imeti ne socioloških ne družbeno ekonomskih in podobnih prispevkov, temveč svoje doživljanje sveta in človeka oblikuje le v literarnih formah v pesmi, prozi, drami in literarnem eseju. To je naposled nujna reakcija na današnja stanja, ko so v marsikateri reviji znotraj istih platnic npr. pesmi in statistika ali ekonomika. Druga značilnost nove revije je nekakšna zadržanost, pristni ali umetni hlad, ki se kaže že v brezbarvnem naslovu. Nič ne preseneča dejstvo, da kvalitete številki za zdaj še ne dajejo mladi ustanovitelji, temveč že afirmirana umetnika — pesnik Dane Zajc in pisatelj Pavle Zidar. Zajčeve pesmi bi človek lahko imenoval ljudsko ali svetopisemsko preproste in elementarne, brez naivnosti, ki je včasih lastna Bibliji. Njegovi verzi so kot kamni — strahotno mirni, usodno nespremenljivi, položeni drug na drugega ugotavljajo nesmiselnost našega sveta in bivanja. Zidarjev odlomek iz romana kaže pisatelja z njegove boljše strani: v slikanju življenja (prizor nočnega kopanja) je prepričljiv, v svojih razmišljanjih o smrti in bogu manj. Daje pa celota slutiti, do kakšnih širin in višin bi se Zidar lahko še razvil. Mladi pesniki Darko Komac, Robert Ceglar in Aleksander Peršolja pišejo kultivirano v tisti moderni maniri nerimanih verzov, ki so še zmeraj dovolj komunikativni, nobeden od njih pa se še ni dokopal do takega osebnega stila, ki je sam po sebi pesnikov podpis. Od dveh mladih prozaistov je Jože Horvat v svoji impresionistični črtici Park — fragment dobro združil podobe in misli, Matija Protnik pa je v Znamenju na slonovi poti opisal vsakdanji pogovor mladih fantov, katerih misli in občutki so na nivoju človečnjakov. Tak stenogram človeške praznine je gotovo po svoje zanimiv, za prozo pa bi moral imeti vsaj še kakšno dodatno dimenzijo. Esejistiko zastopa razmišljanje Vilija Vuka o avtentičnosti v umetnosti, sicer pa številko zaključujejo prevodi tujih pisateljev — »Kapnik« Andreja Sinjavskega, sovjetskega pisatelja, ki je bil obsojen zaradi svojih del, objavljenih v tujini, »Črna magija« Roberta Musila in »Na kratko«, Leonieja Bruela. Povejmo še, da revija izhaja za zdaj ciklostirano v samozaložbi in da so se sodelavci odrekli honorarjem. Ena številka stane 3,50 N din, naročiti pa jo je mogoče na naslov: »Objave«, Ljubljana, Vojkova 15. NOVO ZNANSTVENO DELO O MEŽIŠKI DOLINI Koroška podjetja so s prednaročili omogočila izid doktorske disertacije Jakoba Medveda, MEŽIŠKA DOLINA — socialno-geografski razvoj zadnjih 100 let, ki jo je leta 1967 založila Mladinska knjiga v Ljubljani. V njej je avtor z znanstveno natančnostjo in temeljitostjo obdelal prirodno geografske pogoje v razvoju pokrajine (zemljo, podnebje in rast) ter naslednji dve veliki poglavji o družbenih razmerah pred industrializacijo doline in med njo. Analiziral je predvsem naslednje probleme: — spreminjanje pomena in vrednosti posameznih prirodnih činiteljev vzporedno z družbeno ekonomskim razvojem, — razvoj socialno posestne strukture, — razvoj neagrarnega gospodarstva, — razvoj prebivalstva, — skupni učinek razvoja agrarnega in neagrarnega gospodarstva in socialno ekonomskih odnosov ter njihov vpliv na razvoj in podobo današnje pokrajine. Pri tem je izkoristil doslej objavljene tekste o tem predelu, sam pa je zares podrobno preučil razvoj posestne strukture, razvoj prebivalstva ter današnjo socialno geografsko podobo območij v okolici mestnih industrijskih središč Mežiške doline. Vsi izsledki izhajajo iz obilnega, skrbno zbranega in obdelanega statističnega gradiva, saj predstavljajo priobčene tabele (27) ter skice (25) obsežen del teksta, ki ga dopolnjujejo še priložene karte katastrskih občin Koprivna, Meža — Takraj in Strojna (6) ter fotografije (16), ki so jih poleg avtorja prispevali še Maks Dolinšek, D. Vončina in J. Kunaver. Delo zaključuje povzetek v angleščini. Ob doslej objavljene take spise o naši dolini (Mohorič, Industrializacija Mežiške doline, Med Peco in Pohorjem, 300 let rudnika Mežica) se je torej postavila še Medvedova razprava, ki jih v marsičem dopolnjuje in tako domala že zaokroža podobo o našem gospodarstvu včeraj in danes ter tako terja še dopolnil z drugih področij. Veseli smo naposled tudi, da je Koroški fužinar v knjigi precej pogosto naveden kot vir. ZA DOBRO VOLJO Služba — In kako si dobila službo? Prek komisije za delovna razmerja? — Ne. Prek razmerja s komercialnim. Optimist Optimist je tisti, ki je denar zapravil, obleko strgal, avto polomil, pa še misli, da žena ne bo huda. Razlika — Če danes srečaš očeta in sina, je tisti z brado zelo verjetno — sin. — Da! Ali pa če srečaš mater in hčer, je tista s cigareto v ustih prav gotovo hči! Mreža 20 let bele žogice na Ravnah Zlati časi ravenskega namiznega tenisa Mala, bela celuloidna žogica je pri nas že pred vojno pomenila svojevrstno atrakcijo, a njeno šviganje čez mrežico je bilo le igra razvedrila redkih posameznikov. Zadnja leta vojne in takoj po osvoboditvi se »ping-pong« pojavlja v kopališču, še vedno kot igra razvedrila redkih ljudi, ki so bili toliko »premožni«, da so imeli svoje loparje in žogice. Žogica je bila takrat prava redkost in nič čudnega ni bilo, da se je igralo s tako zakrpano žogico, da že ni bila več okrogla, ampak precej oglata. Kljub temu pa je našla ta »nova« igra hitro veliko privržencev, zlasti med mladimi kopalci, ki so v začetku v previdni razdalji stali okrog zelene mize in občudovali gibčnost igralcev, pa čeprav takrat še ni bilo spinov, kontra udarcev in bleščečih obramb, ampak pravzaprav samo potiskanje žogice čez mrežo. »Ali mi posodite lopar?« so bile prve besede najbolj korajžnih in tako se je začela ta igra počasi širiti med mladino. Brez dvoma gre levji delež zasluge za razvoj namiznega tenisa železarni na Ravnah in redkim posameznikom, ki so se za to igro navdušili in začeli premišljevati o ping-pongu kot športu, ki je za mladino zanimiv in sprejemljiv. Prvi dve mizi, narejeni v železarni, nekaj čisto navadnih loparjev, nekaj žogic in veliko acetona in starega filma za lepljenje in še več iznajdljivosti so bili pravzaprav prvi znanilci lepe bodočnosti bele žogice na Koroškem. Pravo vrednost tej igri pa sta dala predvsem Marjan Ažman ih Rudi Krebs, ki sta dolga ieta bila najboljša igralca na Ravnah. To je bilo pred dvajsetimi leti — leta 1948 — in športno društvo Fužinar je bilo bolj bogato za eno sekcijo — za sekcijo namiznega tenisa. Pomanjkanje osnovnih rekvizitov pa ni bilo edini problem tistih dni. Tudi pravega prostora za igranje ni bilo. Od začetka se je igralo le na eni mizi in kljub temu da takrat sekcija še ni štela veliko igralcev, so morali tisti, ki še niso bili tako dobri, včasih čakati tudi več kot uro, da so prišli na vrsto in lahko malo »pimplali«. Kolikokrat do danes so morali namiznoteniški igralci že menjati prostore? Najprej so igrali v telovadnici na odru in spodaj, potem v gradisovi jedilnici. Prvi »svoj« prostor smo imeli v kletnih prostorih samskega doma, vendar je bilo treba zopet misliti na preselitev. Gradis je zopet odstopil barako in tam se je pravzaprav začela oblikovati generacija do sedaj najboljših ravenskih igralcev. Naslednje »bivališče« je bila bivša menza v baraki v železarni, ki se je pozneje umaknila novi valjarni in od tam so šli namiznoteniški igralci — na cesto. To so bili bridki časi in posledice se čutijo še danes. Ko je bil dograjen DTK, so namiznoteniški igralci le dobili zopet svoj prostor — najlepšega do sedaj, celo telovadnico, kjer lahko stoji pet miz za trening. Čeprav je to velika pridobitev, je le treba povedati to, da gre le vztrajnim funkcionarjem namiznoteniškega kluba zasluga, da se ta igra danes na Ravnah še igra, saj je bilo po popolnem prenehanju igranja zaradi pomanjkanja prostorov treba pričeti pravzaprav čisto znova. In resnici na ljubo še to, da si še do sedaj nismo prav opomogli. To naj bi bil opomin in resno opozorilo, da je po prenehanju aktivnosti v kateri koli športni panogi zelo zelo težko oživiti delo, nemogoče pa ga je nadaljevati tam, kjer je bilo prekinjeno. Pri namiznem tenisu nam je »ušla« cela generacija. To pa za poznavalca športa dovolj pove! No, vrnimo se nazaj v čas, ko je prišel Marjan Ažman, takrat znan slovenski namiznoteniški igralec Jesenic in z za nas zelo čudno oblikovanim loparjem, veliko večjim od klasičnega — mi smo mu pravili lopata — ter pokazal, kako se namizni tenis pravzaprav igra. Dobro mu je asistiral zelo prefinjeni igralec Rudi Krebs, tretji član prvega ravenskega namiznoteniškega moštva pa je bil Franček Vrtačnik. Ta trojica je z velikim uspehom zastopala žele- žarno Ravne na sindikalnem prvenstvu slovenskih kolektivov črne in barvne metalurgije v Ljubljani. Ta trojica je med slovenske športnike prvič prinesla tudi vest, da na Ravnah niso samo smučarji, odbojkarji in nogometaši, ampak tudi namiznoteniški gralci. Tudi žensko ekipo smo takrat že imeli. Zelo dobro sta igrali Ažma-nova in Tatjana Eratova. Ob zeleni mizi so se takrat zbirali še Homan, Šumer, Ferlinc, Šater, kasneje pa so prišli še Leš, Košakova, Vinklerjeva, Fišerjeva, Mlakar, Vetter, Metelko, Šetina in drugi, ki pa so igrali le bolj doma in le redko so Fužinar j a zastopali tudi izven Raven. Prave naslednike iz svojih najboljših dni sta Ažman in Krebs dobila v Auprihu in Maklinu, pri ženskah pa je bila Vavčetova (sedaj poročena Ačko) tista, ki je v slovenskem, kasneje pa tudi v državnem merilu ravenskemu namiznoteniškemu športu prinesla toliko veselih trenutkov. In takoj za tema je prišla tista čudovita generacija: Jamšek, Grabner, Petračeva, oba Baučeta, Pandev in kasneje še Krajgerjeva. To so res slavna imena ravenskega namiznega tenisa. Takrat ne govorimo več o sekciji, takrat smo že imeli klub. Treningi so bili redni, imeli smo tudi že prvega izprašanega trenerja Iva Mlakarja. Kasneje je tudi Grabnarjev Pepi opravil trenerski izpit, pa cTamšek in Ludvik Bauče. Imeli smo res močan klub in v državi je bil ta klub znan pod imenom klub pionirjev in mladincev Fužinar z Raven. Ta klub ni bil samo ponos Raven, bil je ponos Koroške in tudi Slovenije. Bil je to klub, ki je nizal uspehe za uspehi, klub najboljših mladincev in mladink v državi. Takrat se je igralo vsak dan, udarci žogice niso prenehali niti ob nedeljah, za delo so bili slabši pogoji kot danes, uspehi pa veliko veliko večji. A igralo se je s srcem, z zagrizenostjo, s pravim mladeniškim zanosom, brezkompromisno. Bilo je tudi solz; niso jokale samo deklice, tudi fantje so zapuščali igralni prostor solznih oči, kadar so občutili grenkobo poraza. A vsi so bili z dušo in telesom za klub, bela žogica jih je popolnoma prevzela, bili so prijatelji, a ostri nasprotniki za zeleno mizo, živeli so za namizni tenis. Ob tako hvaležni generaciji, ki se na žalost vsaj hitro ne ponavlja, je bilo tudi delo v klubu užitek in kaj hitro so bile pozabljene vse tegobe okrog pomanjkanja rekvizitov, denarja, prostorov — bogati uspehi so kronali požrtvovalno delo. Vavčetova je bila pravi talent. Ofenzivna igralka, ki je že po nekaj treningih (in srečo je imela, da je igrala vedno s fanti) začela nastopati na tekmovanjih ter je zelo hitro začela mešati štrene vsem slovenskim igralkam. Ni še dolgo igrala in bila je že druga slovenska mladinka. Edino Marjani Plutovi takrat še ni bila kos. Ko smo takrat morali postaviti ekipo, smo se odločili za drobno Petračevo Ivanko, ki se je razvijala v zelo neugodno obrambno igralko z zelo dobrimi živci in svojstveno vzdržljivostjo. In ko je Jožica postala članica, je bila tu že druga mladinka, Erika Krajgerjeva, ofenzivna igralka s pravo moško igro. In ta trojica je dolgo gospodarila na najvišjem jugoslovanskem mladinskem namiznoteniškem podiju. Kar spomnimo se nazaj. Po desetih letih dela, v letu 1958, sta Vavčetova in Petračeva prvič postali mladinski državni prva- Tako smo včasih pričakovali naše goste kinji. Leta 1959 in leta 1960 najdemo na tej stopnici Petračevo in Krajgerjevo. Tudi v igri parov so naše igralke takrat krepko držale pozicijo. Leta 1960 sta Vavčetova in Petračeva državni prvakinji med članicami, a Petračeva in Krajgerjeva med mladinkami. Petračeva je bila leto pozneje državna prvakinja med mladinkami posamezno in že nastopa v državni reprezentanci članic. Istega leta igrata Vavčetova in Petračeva za slovensko reprezentanco na turnirju ženskih republiških reprezentanc v Sarajevu in priborita Sloveniji prvo mesto brez izgubljenega dvoboja. A takrat sta igrali še Ružiča in Dinka Nikolič. Krajgerjeva takrat zastopa skupaj s Knapovo drugo ekipo Slovenije. Bili sta tretji! Tem najvišjim naslovom je potrebno prišteti še veliko prvih mest na republiških prvenstvih in republiških turnirjih. Prav zanimivi so rezultati republiškega prvenstva leta 1960, ki je bilo v Ljubljani. To je bilo pravo slavje Petračeve, Vavčetove in Krajgerjeve. Pa pustimo, da povedo svoje rezultati sami. Članice: polfinale: Plut — Vavče 3:2, Petrač — Pirc 3:1; finale: Petrač — Plut 3:2; mladinke: polfinale: Petrač — Prelog 2:0, Krajger — Pipuš 2:1; finale: Petrač — Krajger 2:1; ženski pari: finale: Vavče-Petrač — Pirc-Črešnjevec 2:1; mladinke pari: finale: Petrač-Krajger — Knap-Kokalj 2:1. Vse, kar je bilo možno osvojiti, vsi republiški naslovi v mladinskih in ženskih disciplinah so šli na Ravne! In mala, drobna Petračeva je bila junak dneva. Postala je štirikratna republiška prvakinja, dvakrat posamezno, dvakrat pa v dvojicah z Vav-četovo oziroma Krajgerjevo. Nič čudnega ni, da je takrat bila najboljša mladinka v državi, Krajgerjeva pa tretja. Veliko takih veselih trenutkov smo od vseh teh doživeli tiste dni, največ pa je dosegla Petračeva in bila tudi prva in do sedaj edina izmed naših namiznoteniških igralcev, ki je nastopila tudi na svetovnem prvenstvu z državnim grbom na prsih. Vse tri pa so kot namiznoteniške igralke pre-romale vso Jugoslavijo, bile so tudi v Avstriji, Petračeva pa je videla še Prago in London. Tri dekleta z Raven so takrat pomenila veliko. Petračeva pa je obetala še več. Devetkratna državna prvakinja Čovičeva je takrat izjavila: »Verjela sem, da je Plutova vnaprej določena, da bo jugoslovanska igralka št. 1, a ni bilo tako. Danes izstopa mlada Petračeva, vendar je vprašanje, če bo vzdržala sistematično delo, ki ga veliki uspehi zahtevajo ...« Danes lahko povemo, da ga ni vzdržala, bolezen ji je onemogočila, da bi postala še večja igralka. Če danes ocenjujemo takratno igranje in takratne uspehe, moramo pravzaprav priznati, da so te tri igralke dolgo vzdržale na vrhu. In ko so začele izgubljati pozicije, zadaj ni bilo pravih naslednic. Največ je obetala Dežmanova in tudi že veliko dosegla, bila je že četrta pionirka v Sloveniji. A šlo je navzdol. Vavčetova je prenehala igrati, Petračeva se je odselila, Krajgerjeva je ostala osamljena, prostora za igranje ni bilo več in dve sezoni o ravenskih igralkah ni bilo več slišati. In tako je minilo slavno obdobje ženskega namiznega tenisa na Ravnah. Kdaj se bo ponovilo? Ali se sploh bo? V moških disciplinah sicer nismo dosegli tako velikega uspeha kot v ženskih, vsaj pri članih ne, vendar je potrebno takoj povedati, da je tu vladala hujša konkurenca, rezultati sami pa bodo tudi povedali, da naši iz različnih vzrokov niso vzdržali. Auprih in Maklin sta bila solidna igralca in zelo močna opora mlajšim. Skromna, kakor sta bila, športnika v pravem pomenu besede, sta neutrudljivo prenašala znanje na mlajšo generacijo in dolga leta zastopala barve Fužinarja v članski konkurenci kot prvi in drugi igralec ekipe. Več tekmovalnega uspeha so imeli Jamšek, Grabner, oba Baučeta in Pandev. V. Grabner, M. Bavče in Jamšek so bili pio- nirska ekipa, ki v slovenskem merilu ni imela prave konkurence. Ti trije fantje so se med seboj dopolnjevali in nikoli ni bilo mogoče vnaprej povedati, kateri je boljši. Pandev, L. Bavče in Pepi Grabner so prehitro postali mladinci in pozneje člani, da bi lahko držali korak s prvo trojko, ki si je ob velikem številu dvobojev kalila znanje C in nizala uspehe. Od začetka je bil prvi igralec pionirske ekipe Mirko Bavče, drugi Valter Grabner in tretji Robert Jamšek. Ko pa so prerasli v mladince je bil vrstni red obraten. Ko so bili še pionirji, je Grabner ju enkrat uspelo osvojiti naslov republiškega prvaka, med ekipami pa so bili daleč najboljši. Večje uspehe so dosegli kot mladinci. Jamška že najdemo v reprezentanci države. Temu igralcu so napovedovali bleščečo bodočnost, vendar sta najprej rokomet, potem pa študij v Mariboru naredila svoje. Kljub temu pa je bil velik igralec — lahko celo zapišemo, da je še danes soliden. Valter Grabner, naši prvi »go-baš«, je bil hiter, izredno dinamičen in napadalen igralec, ki je mogel premagati tudi boljše od sebe. Mirko Bauče je obvladal napad in obrambo in je imel zelo neugodne backhand udarce. Dolgo pravzaprav niso igrali skupaj. Najprej je Mirko Bauče zamenjal lopar za smučke, Jamšek se je odselil v Maribor, Grabner pa v mlajših ni imel dostojnih nasprotnikov. Če bi ti trije ostali skupaj tudi kot člani, trenirali tako kot takrat, bi bili še danes velika ekipa. Ali ne verjamete? Poglejte rezultate. Prvič v zgodovini jugoslovanskega namiznega tenisa se je zgodilo, da je naslov mladinskega državnega ekipnega prvaka osvojila slovenska ekipa. In to je bila ekipa ravenskega Fužinarja v postavi Jamšek, M. Bauče, V. Grabner! Bilo je leta 1960. Ne prej ne pozneje tak podvig Slovencem ni uspel. In da je bil ta uspeh za naše železarsko mestece še lepši, so bile takrat tudi naše mladinke prvakinje države! Jamšek je bil isto leto najboljši mladinec v državi, Grabner četrti. A takrat so že igrali Vecko, Korpa in drugi! Jamšek in Grabner sta stopila na najvišjo državno stopnico še enkrat. Bila sta državna prvaka v mladinskih dvojicah. Grabner je na slovenskem prvenstvu premagal kot za šalo Vecka z 2:0, da ne govorimo o bleščečih uspehih Jamška, pred katerim je pokleknil tudi danes zelo znani Madžar Rožaš. Ni bilo republiškega turnirja, od koder se naši igralci ne bi vrnili s plaketami in diplomami, z osvojenimi prvimi mesti. Bili so mladinski turnirji, kjer se je igralo 9 disciplin, a osem prvih mest so pobrali mladi igralci in igralke Fužinarja z Raven. Preveč bi bilo, če bi hoteli naštevati vse rezultate, ki pričajo o zlati dobi ravenskega namiznega tenisa, povemo naj samo še to, da so klicali na zvezne treninge včasih kar po 5 igralcev iz našega kluba. Da ne bo kdo mislil, da takrat na Ravnah ni bilo še drugih, mlajših igralcev, ki bi mogli zamenjati Jamška, Grabnerja, Baučeta. Bili so, a takega nivoja niso dosegli. Resnici na ljubo je treba priznati, da je bilo tudi kasneje dovolj talentov za dostojno zamenjavo: Krebs, Španžev, Šuler-ja, Filipa, Makan in Ofič so veliko obetali, a manjkala jim je tista svojevrstna volja, tisti pravi čut odgovornosti do samega sebe in do kluba, tista vztrajnost, tista vroča Počitek Foto: Broman želja uspeti. Poleg tega smo izgubili prostore in izgubili tudi tiste, katerim se bi mogoče še odprlo. Jokati za tistimi zlatimi časi najbrž nima smisla. Bilo pa je to res zlato obdobje ravenskega namiznega tenisa, obdobje velikih in dragocenih uspehov, ki so nam danes, ko se jih spominjamo, še toliko bolj dragi, ki pa na drugi strani tudi zavezujejo in kličejo po ponovitvi. Zato poglejmo, kje je naš namizni tenis danes. Pogoji dela so pravzaprav idealni. Imamo izprašene trenerje, lep prostor, dobre žogice, veliko kadra in boljše materialne pogoje. Če pa povemo, da so naši najboljši igralci še vedno Jamšek, Gutenberger, Pandev, Ludvik Bauče in Krajgerjeva, potem moramo takoj ugotoviti, da v osmih letih nismo uspeli vzgojiti igralcev, ki bi dostojno zamenjali starejše. In ta vrzel se zelo čuti. Še več! Če primerjamo delo pred leti s sedanjim pa kvaliteto igralcev in igralk, moramo takoj prikazati bistveno kvalitetno razliko. Danes slovenske igralke v državnem merilu še daleč ne dosegajo nivoja prejšnjih let in razen Pirčeve bomo med prvimi desetimi težko našli še kakšno Slovenko. Ko so bile Vavčetova, Petračeva in Krajgerjeva najboljše, nikoli niso uspele dobiti niti seta (če je šlo zares) proti Jamšku, Grab-nerju, Pandevu in drugim najboljšim sovrstnikom, danes pa moreta Petračeva mlajša in Hanuševa premagati svoje vrstnike Osojnika, Orešnika, Plešeja in druge gladko s 5:0! Ta razlika ogromno pove in tu komentar ni potreben. Člani sicer igrajo v I. republiški ligi, kljub temu da neredno trenirajo. Jamšek kot posameznik še vedno spada med prvo deseterico najboljših slovenskih igralcev, Krajgerjeva, Hanuševa in Petračeva med prvih 10 članic. Res svetla točka je Silva Petračeva, ki je trenutno najboljša slovenska pionirka, solidna je tudi mladinka Hanuševa, ki v svoji konkurenci sili v vrh, potem pa je zopet kvalitetna vrzel. Tu so že Gutenberger jeva, pa Fišerjeva in Kovačičeva, ki veliko obetajo, če bodo zdržale, če bodo disciplinirane in vztrajne, bo mogoče še veliko iz njih. Za svoja leta že dobro igrajo. Pri pionirkah, mladinkah in članicah pravzaprav že silimo v slovenski vrh, a ta vrh je znatno nižji kot državni, veliko nižji, kot je bil nekdaj. Pri pionirjih in članih — mladincev praktično nimamo — je situacija slabša. Jamšek, Ludvik Gutenberger (ki je nekdaj veliko obetal) in Pandev bi ob rednem delu še leto ali dve držali stik z najboljšimi slovenskimi ekipami, razen Olimpije in Triglava, vendar je zadaj velika praznina. Res da so Osojnik, Orešnik, Plešej in drugi šele pionirji, vendar s svojo igro še niso našli priključka k članski konkurenci, kot so to nekoč znali Jamšek, Grabner in Mirko Bauče. Razveseljivo pa je, da je v klubu veliko mladih, da se je tudi na Ravnah začela namiznoteniška šola. Rezultate dela pa bo mogoče oceniti šele čez nekaj let. Upajmo, da bodo vsaj približno taki, kot so bili tisti, leta 1960. To bi bilo nekaj o delu in uspehih ravenskega namiznega tenisa v 20 letih. Pravzaprav kratka doba, a po svoje tudi dolga. Doba hitrega vzpona, doba odličnih rezul- tatov in doba padca. Razveseljivo je to, da je ničelna točka že bila dosežena in da gre sedaj krivulja zopet navzgor. Kako hiter in kako strm pa bo ta vzpon, je odvisno od igralcev samih in igralk, od dela trenerjev in vodstva kluba. Prikaz dela v teh 20 letih pa bi bil nepopoln, če ne bi omenili tudi nekaj funkcionarjev, ki so tudi po svoje botrovali velikim uspehom. Veliko priimkov in imen najdemo med funkcionarji, a vse to obdobje ali vsaj večino tega obdobja pa so pri namiznem tenisu delali in še delajo dolgoletni predsednik kluba Otmar Leš, Ivo Mlakar, Maks Jamšek in podpisani. Razveseljivo in obetajoče je tudi to, da Auprih in Maklin vzgajata mladi namiznoteniški rod v Mežici, Metelko na Prevaljah in Robert Jamšek na Ravnah in da tudi Marjan Ažman še vedno dela na namiznoteniškem področju, in sicer kot predsednik strokovnega odbora za namizni tenis pri tukajšnji občinski zvezi. Prav je, da še povemo, da poleg Rudija Orešnika, Borisa Fišerja in Lizike Pandev ter prej imenovanih delajo v klubu tudi nekdanji igralci kot Rozika Vinklerjeva, Andrej Pandev in Ludvik Bauče. Ko čestitamo ravenskemu namiznemu tenisu ob 20-letnici dela, želimo predvsem to, da bi čimprej ponovili tisto, kar so pred leti že dosegli. _afp- Leopold Suhodolčan: PIKAPOLONČEK Po radiu smo poslušali igro Pikapolon-ček, ki jo je napisal pisatelj Leopold Suhodolčan. Všeč nam je bila, zato smo ga naprosili, da jo je priredil za naš oder. Rad nam je ustregel. Dodal je še nekaj novih prizorov ter pomnožil število nastopajočih. Igro so poživili glasbeni in plesni vložki. Na pot k babici in Pikapolončku so se odpravili KATARINCA (K. Pristovnik), MINCA (Pavla Marin), KRISTINCA (Z. Suhodolčan), BARBARA (B. Pergovnik), godci (Kešpret, Klemenc, Juh, Petrič, Štri-kar, Longer, Škorjanc, Verčkovnik) in razbojnik JAGODIN (Rado Jurač). Katarinči- no mamo je igrala E. Pogladič, babico pa Vida Kovač. Vse je k babici vlekla ena sama velika želja, da bi videli Pikapolončka, telička, rdečega z belimi lisami. Vse druge stvari so nenadoma postale manj važne. Katarinca je na poti k babici znala najprej navdušiti tri žalostne deklice, prebudila je zaspane godce, spravila na noge cirkusante, ki so brž spet priredili svojo predstavo, ogrela srce pazniku v parku, prinesla upanje za Velikana in Palčka, da, spreobrnila je celo »strašnega« razbojnika Ja-godina. Zelo dobro je zaigral svojo vlogo Branko Ari kot PAJAC, VELIKANA je igral M. Gregorc, PALČKA Primož Suhodolčan, PAZNIKA V PARKU pa L. Raško. Igrali so še Jolanda Ajtnik, Magda Močivnik, Metka Samec ter Franc Sirk. Igra je zahtevala mnogo vaj in truda. Vsi igralci so odigrali svoje vloge zelo prizadevno in z veseljem. Premiera igre je bila 8. marca 1968, ob dnevu žena, in je bila zelo toplo sprejeta. Z igro smo gostovali še v Dravogradu ter na Ravnah. Povabljeni pa smo tudi v Mežico in Ljutomer na dramsko revijo. Igro je zelo pohvalno naštudirala Mira Stresova, plesne vložke pa Tanja Kopušar. JAHORINA Jahorina je pod debelo snežno odejo, človek komaj verjame, da je sredi marca, ko se narava že prebuja iz zimskega spanja. Da, tu je še prava zima, taka, kot je pri nas decembra ali januarja. In prav Jahorina, ali bolje, »bela lepotica«, kot ji sicer pravijo domačini, je bila od 14. do 18. marca gostiteljica vseh najboljših smučarjev Evrope. Tu so se zbrali, da pokažejo svoje znanje, svoje sposobnosti, saj se bodo morda oni čez štiri leta v Saporu na Japonskem potegovali za medalje. Morda pa bo njihov čas prišel še prej. Svoje sposobnosti bodo lahko morda dokazali že čez dve leti na svetovnem prvenstvu v Italiji. Jahorimski kup iz leta v leto pridobiva na pomenu. Tukajšnji ljudje iniso zaman ponosni na to prireditev, saj je mlada avstrijska smučarka Olga Pall začela svojo smučarsko kariero prav na belih pobočjih Jahorine. Prijazni domačini so se res potrudili, da bi bilo mladim smučarjem čim prijetneje. Mnogo naporov so vložili v pripravljanje tega tekmovanja in pri tem so jim pomagali pripadniki JLA. Kljub muhastemu vremenu, ki je organizator,jem pošteno zagodlo, saj je zapadlo precej novega snega, so bile proge za tekmovanje dobro pripravljene. Kljub trudu pa le ni šlo vse po načrtu. 15. marca je biil na sporedu nonstop trening v smulku. Vreme je bilo čudovito in sonce, ki je ves dan sijalo, je obetalo lepo vreme. Toda naslednji dan je bilo prav obratno. Močan veter, ki je prinašal sneg, je preprečil tekmovanje v smuku. Organizatorji so ga morali preložiti na nedeljo, 17. marca. Tako sta bili tega dne na sporedu kar dve tekmovanji, in sicer dopoldne smuk in popoldne slalom. Za tekmovalce je bil to ras naporen dan. Rezultati so bili temu primerni. Kljub velikemu številu udeležencev je pri fantih osvojilo plasma v kombinaciji samo enajst tekmovalcev, od tega samo en Jugoslovan — Janko Košir z Jesenic, ki je s svojo zanesljivo vožnjo v smuku in slalomu premagal vse svoje tovariše iz državne reprezentance. Tudi pri dekletih ni bilo nič bolje. Kombinacijo je osvojilo vsega skupaj deset tekmovalk, med katerimi nii bilo nobene predstavnice Jugoslavije, ker v smuku nobena ni prišla do cilja. Največ uspeha so na jahorinskem kupu poželi mladi, a dobri tekmovalci Italije. Prekrižali so račune dobrim tekmovalcem Francije in Avstrije, ki so veljali za glavne favorite. Svojo kvaliteto pa so pokazali tudi nemški, švicarski, češkoslovaški in ne nazadnje tudi nekateri naši tekmovalci (v -posameznih disciplinah). Teden dni je plapolalo pred domom JLA na Jahorlni sedem zastav držav, udeleženk šestega jahorinskega -kupa. Toda to so sedaj le še spomini. Pred nami je še mnogo tekmovanj in treba se bo pošteno potruditi in se boriti za čim boljšo uvrstitev med najboljšimi. Marjeta Matvoz OB NOVI ŠTEVILKI ODSEVOV »Odsevi« so droben almanah, ki ga je pred dvema letoma začel občasno izdajati literarni klub v Slovenjem Gradcu. Od 1. do 4. številke (ta je zdaj pred nami) se je sestav sodelavcev nekoliko spremenil. Najprej so imeli večino prispevki članov domačega kluba ob nekaterih gostih (Pren-nerjeva, Suhodolčan), zdaj pa so že gostje v večini in se v zadnji številki pojavljajo po vrsti Filipič, Ogen, Cimerman, Suhodolčan, Kuntner, Prennerjeva in Pogačnik. Tako iz najrazličnejših generacij literatov izbrani in najrazličnejšim stilom pripa- dajoči avtorji dajo seveda tudi dokaj pisano podobo almanahu, predvsem pa kažejo željo uredniškega odbora, da bi glasilo preraslo slovenjgraške meje in se razširilo v slovenski prostor. Če vemo, s kakšnimi težavami se ubadajo obstoječe leposlovne revije pri nas, je ta poskus še posebno zanimiv. Nobena skrivnost pač ni, da so te težave po vrsti: denar, sodelavci in koncept urejanja. Denar je prvi, ker določa obseg in redno izhajanje revije ter spodobne honorarje sodelavcem. Sodelavcev ne bi smelo manjkati, če vemo, da šteje samo Društvo slovenskih pisateljev okoli 150 članov in da imajo vse šole literarna glasila, v katerih se učijo pisati ducati mladih. Kljub vsemu temu pa je zares kvalitetnih sodelavcev po revijah malo. Kakor hitro se namreč pisatelj ali pesnik uveljavi in izda nekaj knjig, piše samostojne knjige, ne pa več drobnih in krajših stvari, ki so za revijo najprimernejše. Mladi pa, ki se šele uveljavljajo, se iščejo, tipajo in eksperimentirajo, zato njihovim prispevkom mnogokrat manjka kvaliteta. Pa še tretja zvrst obstaja, namreč producenti na veliko, ki bi lahko s svojo množično, povprečno robo polnili tudi še enkrat večje število revij — pa niso zanimivi. Koncept urejanja, uredniška politika in končno tista stvar, ki loči revijo od revije, daje vsaki njen obraz ter tako sploh opravičuje njihov obstoj. Kajti prav malo smisla bi imelo izdajati dve reviji z enakim programom. In ker so literarne revije v svetu književnosti isto kar laboratorij v industriji, morajo njihovi uredniki dobro poznati sedanjost z vsemi njenimi značilnimi pojavi, morajo pa obenem biti za korak, dva pred njo, da nakazujejo smer in utirajo nove poti. Poleg znanja je za to treba imeti še veliko mero vztrajnosti in poguma. Takšne so v grobem težave, na katere bodo slovenjgraški Odsevi naleteli prej ali pozneje. Želimo lahko le, da bi uspeli. n. r. TRDE LIETE Zdaj so prišle trde licte, ko kne gratajo več žitc. Zdaj bo prišva dragota in pa huda lakota. Prišva ljuba je vigred, pavr nima kaj začet. Nima žita, da bi sjav, b’l dab’ krušno v mlin dajav. Gospud po ganku postopuje, ubogega pavra pričakuje, kdaj šta pavr prišo bo, da to štibro pvačov bo. Ubogi pavr, k’k trpi, take pvasle vkup dobi: hvapec drcmlc. dckva spi, draga luč zastonj gori. Pa še t’k sc kje nastavi, vsak brezposeln se mu predstavi. Naj bo berač al’ beračica, vsi so enega poklica. In še taka kdaj je viža, ko mesar se mu približa. Za živino nizka cena, ne podpira mu zamena. (Pripev k vsaki kitici:) Ubogi pavr, ti le daj, če glih jesti nimaš kaj. To je zapisal in popravil Jernej Krof MISLI Če človek izgubi avtoriteto, je njegovo življenje prekleto. Je otroku -pred rojstvom spočeto, za kar se kdaj brigal bo Vneto. Jernej Krof ZA RAZVEDRILO Konec sveta Drago iz Kotelj je spremljal mamo v trgovino. Spotoma je pričel vpraševati: — Čuješ, mama, kje je konec sveta? — Ej, tiho bodi. — No, pa povej, kje je konec sveta! — Eh, v Prevaljah! In Drago je bil zadovoljen. Vrstni red Brez anket ne bi vedeli, kaj je najljubša zabava mladih Američanov. Ankete so pokazale, da je na prvem mestu base-ball, na drugem razveza zakona, na tretjem pa kino! Licemerstvo — Kaj je licemerstvo? — Če bi na primer med šolskim letom pogorela šola in bi učenci zaradi tega jokali. Redakcija te številke je bila zaključena 13. aprila 1968 Izdaja upravni odbor 2elezarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Alojz Breznikar, Jože Delalut, Ivo Kohlenbrand, Marjan Kolar, dnž. Stane Lenaai, inž. Vlado Rac, Jože Sater, Tone Vehovar, inž. Jože 2unec. Odgovorni urednik: Marjan Kolar. Telefon interni 304. Tisk: CP Mariborski tisk, Maribor Snežno ogledalo Foto: Broman