Isrhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Liberta (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28-770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna št. 35 lir1 NAROČNINA: tromesočna lir 400 - polletna lir 750 - letna lir 1450 • za inozemstvo: tromesečna lir 700 - polletna lir 1300 - letna lir 2600. Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. postale I. gr. ŠT. 380 TRST, ČETRTEK 14. DECEMBRA 1961, GORICA LET. X. OB PONOVNI PREPOVEDI IIPORABE SLOVENŠČINE NA TRŽAŠKEM SODIŠČU DANAŠNJE PRAVNO STANJE JE NEVZDRŽNO Sodišče zanika pravno veljavo določilom londonskega sporazuma - Upravičen občutek prevare - Ne zanimajo nas formalne pomanjkljivosti, temveč le polno izpolnjevanje sprejetih obveznosti Pred kazenskim sodiščem v Trstu se je v soboto, 9. t. m., pričela razprava, ki je zaradi svojega poteka vzbudila precejšnjo pozornost slovenske javnosti v Italiji. Prvak tržaškega novofašističnega gibanja poslanec Gefter Wondrich in vseučiliški profesor Arturo Cronia sta prijavila sodišču odgovornega urednika Primorskega dnevnika Stanislava Renka, češ da je v listu priobčil dva članka, ki naj bi bila zanju žaljiva. širše javnosti pa ne zanima toliko pravda sama, temveč predvsem dejstvo, da je tržaško sodišče ponovno odbilo obtožen-čevo zahtevo, naj se mu med razpravo dovoli uporaba materinega jezika. Slovenski tržaški časnikar je namreč to zahteval na osnovi 5. člena Posebnega statuta londonskega sporazuma, ki določa, da se Mne^vsak pripadnik, slovenske narodne manjšinc, živeče na Tržaškem, posluževati slovenščine v odnosih z vsemi, se pravi tudi sodnimi oblastvi. Da se omogoči po tek razprave, je ing. Renko nadalje zahteval, naj sodišče imenuje tolmača in naj mu dostavi obtožnico tudi v slovenskem prevodu. To naravno in v bistvu preprosto zahtevo pa je sodišče zavrnilo, češ da omenjeni »5. člen Posebnega statuta kot del mednarodne pogodbe nima pravne veljave, ker bi bil za njegovo dejansko izvajanje potreben poseben zakon«, ki ga pa v italijanski zakonodaji ni. FAŠISTIČNI PARAGRAFI Po mnenju tržaškega kazenskega sodišča se torej določila Posebnega statuta ne mo rejo izvajati, iz česar izhaja, da je še vedno ohranil vso pravno veljavo zloglasni 137. člen kazensko pravdnega postopnika, ki določa, da morajo biti vsi sodni spisi sestavljeni v italijanščini, ker je drugače razprava nična, in da se morajo vse osebe, ki se znajo izražati v italijanščini, posluževati med obravnavo le tega jezika. Ta člen nadalje predvideva določeno denarno globo in v nekaterih primerih še hujšo kazen za osebo, ki zna italijanski, a noče govoriti v tem jeziku, ali ki krivo izjavlja, da ne obvlada italijanščine. Obče znano je, da je ta člen v tesni zvezi odlokom z dne 15. oktobra 1925 štev. 1796, ki ga je izdala fašistična Italija in ki določa, da se sme na' sodiščih uporabl jati samo italijanski’jezik. Starejši Tržačani se najbrž še spominjajo, kako je prav tržaški odvetniški zbornici doletela »čast«, da je dala pobudo, da je bil naš jezik pregnan s so- dišč in da sta bila pozneje vključena v kazenski in civilni pravdni postopnik člena (137 oz. 122), s katerima je bilo v italijansko zakonodajo sprejeto pravo pravcato rasistično načelo. Menda nima smisla danes zgubljati časa z dokazovanjem, da oba omenjena člena predstavljata le eno izmed mnogih sredstev, s katerimi je fašizem hotel nasilno raznaroditi in celo iztrebiti narodne manjšine z njihove rodne zemlje. Prav tako nima smisla dokazovati, da sta ta člena ka kor tudi ostali slični in še veljavni fašistični zakoni v kričečem nasprotju s tisto vrhovno listino, ki je ali bi vsaj morala biti temelj in osnova celotnega ter zlasti pravnega ustroja sedanje republikanske Italije in ki se imenuje ustava. V NASPROTJU Z USTAVO Že človek, ki zna šteti, koliko je prstov na eni roki, namreč razume, da glavni pravni dokument, ki je plod protifašističnega boja italijanskega ljudstva in ki tvori vrhovno vodilo za demokratično ureditev italijanske družbe, ne more niti v najmanjši meri odobravati nekih načel ali norm, ki so vsaj v naših krajih eden najvidnejših odrazov barbarskega fašističnega režima. Kako je mogoče, da vsemu temu nakljub danes, to je po več ko 16 letih, odkar Je bil fašizem poražen, v italijanski zakonodaji še vedno kraljujejo tudi najbolj tipični fašistični paragrafi, je prava pravcata u- ganka. Toda njeno razvozlanje je stvar, ki pobliže zadeva italijansko vlado in zlasti italijanski parlament. Na Slovence, ki živijo v mejah Italije, pa naravnost porazno vpliva dejstvo, da jim v polnem dvajsetem stoletju, v atomski dobi, ko celo najprimi-tivnejša plemena v črni Afriki dosegajo državno neodvisnost, pod kaznijo prepovedano govoriti na sodiščih v materinskem jeziku. Gre za stanje, ki je naravnost nepojmljivo in ki predstavlja pravo sramoto za vse tiste, kateri so zanj odgovorni. ZA IZPOLNITEV VSEH OBVEZNOSTI Poleg tega bolečega dejstva pa tržaške Slovence ravno zaradi poteka sobotne razprave na tržaškem sodišču preveva še poseben mučen občutek — občutek prevare. Povsem razumljivo je namreč, da Slovencev na Tržaškem nikakor ne more prepričati razsodba sodišča, po kateri ne smejo govoriti in občevati s sodnimi oblastvi v slovenščini, češ da ni zakona, ki bi to dovoljeval. Ta gola formalnost nas tudi ne more zanimati. Tržaški Slovenci samo vemo, da so najvišji italijanski predstavniki, preden so prevzeli upravo tega ozemlja, s svečanim mednarodnim dogovorom med drugim zajamčili, da se bodo pripadniki slovenske jezikovne skupnosti lahko posluževali materinščine tudi v odnosih s sodnimi oblastvi in da je bil to eden izmea pogojev, da se je Italija vrnila v Trst. Sporazum naj se objavi v Uradnem listu Sodišče je razsodilo, kot smo omenili, da le 5. člen Posebnega statuta nima pravne veljave in da se zato ne more izvajati. Obče znano pa je, da se tudi mnoga druga določila londonskega sporazuma, ki se tičejo zaščite slovenske manjšine, ne izvajajo, tako da lahko upravičeno trdimo, da Italija izpolnjuje le tiste obveznosti, ki ji prijajo, medtem ko se ostala zanemarjajo in celo teptajo. Spričo takšnega stanja ni nič čudnega, če pri nas čedalje bolj prihaja do izraza občutek prevare, ki je še toliko bolj upravičen, ker odgovorna oblastva takšnega položaja niso doslej niti poskušala opravičiti. Naj še tu pristavimo, da je bil eden glavnih namenov londonskega dogovora tudi ta, da se slovenski manjšini vrnejo vse tiste pravice, ki jih je že uživala, preden je v Italiji zavladal fašizem, in da se vsaj delno popravijo krivice, ki so ji bile prizadejane za časa dvajsetletne črne strahovlade. Jasno je, da sedanje ravnanje italijanskih oblastev nikakor ni v skladu z omenjenim namenom londonske pogodbe, ki bi jo zato s strogo pravnega stališča lahko povsem upravičeno smatrali za nično. Mi teh skrajnih posledic nočemo izvajati, saj bi nam tudi v ničemer ne koristile, temveč hočemo le javnosti dokazati, kako je današnje stanje v zvezi s problemom londonskega sporazuma in predvsem z vpra šanjem pravne veljave ter izvajanja Posebnega statuta postalo enostavno nemogoče. Nemogoče zato, ker Slovenci že ne moremo več mirno prenašati, da se nam s po močjo akademskih pravnih razglabljanj in zaradi golih formalnih pomanjkljivosti v zakonodaji toliko let ne izvajajo določila, ki so za nas življenjske važnosti in katerih (Nadaljevanje na 2. strani) RADIO TRST A Današnje pravno stanje je nevzdržno • NEDELJA, 17. decembra, ob: 9.00 Kmetijska oddaja; 9.30 Slovenski narodni motivi; 10.00 Prenos maše iz stolnice Sv. Justa; 11.30 Oddaja za najmlajše: »Snežna punčka«, (Nathaniel Hawthorn - Alenka Javornik), igrajo člani RO; 12.15 Vera in naš čas; 13.00 Kdo, kdaj, zakaj — Odmevi tedna v naši deželi; 14.45 Aleksander Skale in njegov orkester; 15.40 Sestanek s kvartetom »Cetra«; 17.00 Za smeh -in dobro voljo; 18.30 Goriški obiski; »Rupa«; 19.00 Nedeljski vestnik; 22.00 Nedelja v športu. • PONEDELJEK, 18. decembra, ob: 18.00 Italijanščina po radiu; 19.00 Znanost in tehnika: »Posebnosti vsemirske in podmorniške kuhinje«; 20.00 Športna tribuna; 20.30 Mario Zafred: »Hamlet«, opera v treh dejanjih. Približno ob 21.05 »Opera, avtor in njegova doba«. . TOREK, 19. decembra, ob: 18.00 Radijska univerza — Tone Penko: Hormoni: »Pa še o ščitnici«; 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše; 21.00 Petar Petrovič Njegoš: Gorski venec (Umbcr-to Urbani); 21.30 Koncert tenorista Milje Gregorača, pri klavirju Pavel Šivic. Na sporedu so samospevi Šimanovskega, Prokofjeva in Berga; 22.00 Obletnica tedna — Josip Tavčar: »Dramatik Eugčne Scribe, ob 170-letnici rojstva«. • SREDA, 20. decembra, ob: 18.00 Slovenščina za Slovence; 18.30 Liki in značaji iz opernih del: »Pe-pelka« (Gojmir Demšar); 19.00 Zdravstvena oddaja (dr. Milan Slarc); 20.30 »Včeraj popoldne«, komedija v treh slikah, (Mire Štefanac), igrajo člani RO; 22.00 Zbori z vsega sveta. • ČETRTEK, 21. decembra, ob: 18.00 Radijska univerza — Slavko Andree: Osnovni pojmi geofizike: »Uporabna geofizika«; 18.30 Koncert organistke Li-lian Capponi; 19.00 Širimo obzorja: Izumi, ki so preobrazili naše življenje — Vinko Suhadolc: »Od prvih poizkusov letanja do reakcijskega letala«; 20.30 Znani dirigenti: Eugen Ormandy. Približno ob 21.10 Književnost: »Dane Zajc in njegova pesniška zbirka — Jezik iz zemlje« (Alojz Rebula). Približno ob 22.00 Umetnost — Franc Jeza: »Azteška umetnost na osnovi novih najdb«. • PETEK, 22. decembra, ob: 18.00 Italijanščina po radiu; 18.30 Debussy: Fantazija za klavir in orkester. Rimski simfonični orkester italijanske RAI-TV vodi Bruno Maderna; 19.00 šola in vzgoja — Stanko Kodrič: »Različna so pota do otrokove notranjosti«; 20.30 Gospodarstvo in delo; 21.00 Koncert operne glasbe; 22.00 Novele 19. sloletja — Edgar Allan Poe: »Maska rdeče smrti«. • SOBOTA, 23. decembra, ob: 14.40 Igra orkester Bojan Adamič; 15.30 »Novi skopuhi«, radijska igra, (Gian Franeesco Luzi - Franc Jeza), igrajo člani RO; 17.45 Dante Alighieri: Božanska komedija: Nebesa, 6. spev. Prevod Alojz Gradnik, pripravlja Boris Tomažič; 18.30 Skladbe jugoslovanskih sodobnih avtorjev — Ivo Petrič: Druga simfonija. Orkester jugoslovanske RTV vodi Bogo Leskovic; 19.00 Pomenek s poslušalkami; 20.40 Zbor Slovenske filharmonije; 21.00 Za smeh in dobro voljo. (Nadaljevanje s 1. stran’) TEDENSKI KOLEDARČEK 17. decembra: 18. decembra, 19. decembra, 20. decembra, 21. decembra, 22. decembra, 23. decembra, nedelja: 3. adventna ponedeljek: Gracijan torek: Favsta sreda: Julij četrtek: Tomaž petek: Frančiška sobota: Viktorija OPOZORILO NAROČNIKOM Ker se bliža konec leta, ko mora list izpolniti razne obveznosti, prosimo vse naročnike, ki še niso poravnali naročnine, naj to nemudoma store. Naročnino lahko poravnajo na upravi lista — vsak delavnik od 9. do 12. ure — ali po poštni položnici — pošt. ček. rač. Trst 11/6464. Uprava Izdaja Konzorcij Novega lista • Odgovorni urednik Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphis« - Trst, ulica Sv. Frančiška 20 - Telefon 29477 j vsebina je gotovo tudi s pravnega stališča brezhibna. Iz vsega tega dovolj zgovorno izhaja, da je popolnoma utemeljena zahteva tržaških Slovencev, naj se celotno besedilo londonskega sporazuma o soglasju končno objavi v Uradnem listu, da se doseže tu neka pravna gotovost in da se preprečijo kakršnakoli samovoljna tolmačenja zakonov. KAKO JE NA JUŽNEM TIROLSKEM To najbrž bi ne bila še dokončna in popolna rešitev celotnega vprašanja, a bi go tovo bil prvi in temeljni korak na poti k pravilni in pravični rešitvi. V tej zvezi opo- j zarjamo, da v italijanski zakonodaji že ob- j staja zakon, ki natančno urejuje uporabo j neitalijanskega jezika na sodiščih in dru-1 gih javnih uradih. Gre za odlok predsednika republike z dne 3. januarja 1960, štev. 103, ki vsebuje določila o uporabi nemške- | 8a jezika na sodiščih, v zemljeknjižnih uradih, v anagrafskih uradih, notarskih spisih in pri delovanju sodne policije ter davčnih uradov na ozemlju bocenske pokrajine, kjer živi južnotirolska manjšina. Tu očitno nimajo nobene pravne veljave niti 122. člen civilnega pravdnega postop-nika niti 137. člen kazenskega postopnika niti ostali protimanjšinski zakoni iz pro-slule fašistične ropotarnice. Da se vrnemo k sobotni razpravi na tržaškem sodišču, lahko rečemo, da je prepoved slovenskega jezika na sodišču po naključju bila ponovno potrjena prav v trenutku, ko v Beogradu zaseda mešani itali-jansko-jugoslovanski odbor, ki je bil ustanovljen na osnovi londonskega sporazuma in ki mu je dana najboljša priložnost, da se prepriča o sedanji stvarnosti na Tržaškem. Zato upamo, da bo tudi potek razprave na tržaškem sodišču pripomogel 1< pravični in neodložljivi rešitvi slovenskega manjšinskega vprašanja v Italiji. Šnlski zn It mi Po dolgem razpravljanju, po desetinah spomenic, popravkov in številnih posredovanjih v Rimu je izšel zakonski odlok o pravnem priznanju slovenskih šol. Vlada v Rimu je uzakonitev prikazala kot veliko koncesijo Slovencem v Italiji. Po objavi v »Uradnem listu«, pa se zdi, da je vse končano. Nič več se ne sliši o kaki izvršni odredbi v zvezi s tem šolskim zakonom. Se manj pa se ve. kafco misli ministrstvo urediti stalež učnega osebja. Šolniki še vedno pričakujejo, da jim bo prosvetno ministrstvo z dodatnimi izvršnimi členi o-lajšalo možnost izpitov in sprejem v stalež. Saj večina poučuje že 15 let in se je v službi postarala. Zdaj bo pa morala, po goli črki zakona, sesti k izpitom kot vsak začetnik. V Italiji se je že večkrat zgodilo, da so s prehodnimi določili olaišali, v določenih okoliščinah, polaganje izpitov. Sindikati so v tem smislu tudi poslali svoje načrte, toda zanje se ni nihče brigal. Niti ne določeni voditelji, ki so se zadovoljili iz premišljenih računov z golim -priznanjem šol, ne da bi jim bilo mar tudi koristi šolnikov, od katerih imajo prav mnogi laskave ocene od svojih ravnateljev, kateri še najbolj poznajo pedagoške in strokovne sposobnosti svojih profesorjev. Zato ponavljamo še enkrat, da je človeško in pošteno, da sc ugodi tudi tem zahtevam, dokler je še možno. 29. država Filip Edimburški, mož angleške kraljice Elizabete, je v petek prisostvoval v Dar es Salaamu slovesnemu dejanju, ko so potegnili na drog zeleno-črno-zlato zastavo nove države Tanganika. Po 42 letih angleške u-prave je postala samostojna obširna pokrajina pod najvišjimi afriškimi gorami Ki-limandžaro, čeprav bo ostala še v sklopu Britanske skupnosti. Voditelj nove države, Tuli j Nyere, je ob slovesnostih izjavil, da je njegov cilj združitev vse Vzhodne Afrike v mogočno zvezo, ki bo imela 23 milijonov prebivalcev. Obsegala naj bi ozemlje od Etiopije do Južne Afrike. ALBANIJA OSAMLJENA Sovjetska vlada je v ponedeljek uradno javila, da je odpoklicala iz Albanije svoje ga poslanika z vsem osebjem vred. Obenem je zahtevala, naj takoj zapusti Moskvo albanski zastopnik in vsi njegovi sodelavci V izjavi pravi moskovska vlada, da je Albanija započela obrekovalno in sovražno gonjo proti Sovjetski zvezi. Albansko poslaništvo pa da je širilo po Moskvi protisovjetske brošure. Od svoje strani pa Albank n' 'nNta. cin s* oddaljil ocTpra" vega komunizma, ki je baje pravilen samo še v Albaniji in na Kitajskem. Z Albanijo so prekinile diplomatske stike tudi druge komunistične države. Iz teh prerekanj se vidi, da nastajajo razpoke v svetovnem komunizmu. SVETOVNI UČENJAK Prejšnji teden je umrl v Rimu svetovno znani učenjak Francesco Severi. Bilo mu je 82 let. Doma iz Arezza, je že z enaindvajsetim* letom dokončal univerzo z doktoratom iz matematike. Njegova znanstvena pri se je naglo vila navzgor. Že s 25 leti je postal redni profesor višje matematike na univerzi v Parmi. Pred vojno je ustanovil Državni zavod za višjo matematiko v Rimu. Klicali so ga kot člana in tudi kot predsednika v mnoge znanstvene akademije. Severi je utemeljitelj posebne algebrajske šole; v svetu slovi kot največji matematik sedanjih časov. Napisal je za celo knjižnico razprav. Še v bolniški postelji, zadnja tri leta, je izdal dve debeli knjigi o alge-brajski geometriji. SLEPARJI NA DELU Državna kovnica je uradno sporočila notranjemu ministrstvu, da krožijo že od 1. januarja dalje ponarejeni kovanci po 500 lir. Ugotovili so, da mora delovati pet tajnih kovnic, ker se je pojavilo pet različnih vrst ponarejenih srebrnikov. Seveda, niso iz srebrne, temveč iz svinčene in antimonove zlitine. Sijaj in zven imajo pa skoraj tak kot pristni kovanci. Največ tega ponarejenega denarja kroži v Milanu in Ri mu. Najbolj se spoznajo po teži. ker tehtajo 2 do 4 grame manj kot pravi. ‘ffriv si smrti! Grobna tišina je zajela sodno dvorano v Jeruzalemu, ko je v ponedeljek ob osmih zjutraj začel predsednik sodišča Landau brati obtožnico proti morilcu Židov Adolfu Eichmannu. Obravnava proti njemu se je začela že 11. aprila. Prekinili so jo 14. avgusta. Nato so sodniki štiri mesece proučevali na tisoče dokumentov in sestavili ob sodbo. Eichmanna so obtožili, da je kriv množičnega pobijanja judovskega prebivalstva. Dokazali so mu tudi, da nosi polno odgovornost za zločine in da se ne more skrivati za Hitlerjev hrbet. Za vse točke je predvidena smrtna kazen. Eichmann je med branjem obtožnice sedel ves bled v stekleni kletki. Od časa do časa si je kaj zapisoval. O obsodbi pa niti sam ne dvomi več. Stražnikom je dejal, naj ga obesijo, na javnem trgu v opomin vsem, ki so krivi smrti bližnjega. ISoj proti lakoti Zadnja glavna skupščina FAO (— Orga hizacija za prehrano in poljedelstvo) je sprejela vrsto ukrepov za pobijanje lakote NOVICE Httdi eubaplbav Pred 50 leti je v New Yorku umrl skoraj popolnoma slep Joseph Pullitzer, imenovan kralj časopisov. Njegova življenjska zgodba kaže človeka, ki se je iz niča povzpel do usmerjevalca ameriškega javnega mnenja. Kot štirinajstleten deček je prišel iz rodne Madžarske v Afl^riko. Pi~av; takrat . jizbruhnila krvava vojna med severnimi in južnimi državami. Pullitzer se je udeležil mnogih bitk kot prostak na.strani severnjakov. Sreča je hotela, da ga je srečal brigadni general Schurtz, lastnik nemškega tednika v St. Louisu. Potreboval je spretnega dopisnika z bojišč. Ker je Pullitzer dobro obvladal nemščino in angleščino, ga je uporabil kot vojnega poročevalca. Ta se je tako izkazal, da ga je po končani vojni vzel v uredništvo. Dvanajst let kasneje je bil Pullitzer že lastnik lista. Živa časnikarska žilica ga je silila vedno više. Posrečilo se mu je prodreti v New York in kupiti dnevnik »New York World«. Štiri leta kasneje je imel v rokah že celo vrsto časnikov, znanih pod imenom Pullitzerjev ali World koncern. S skupino dobrih sodelavcev je časopisni kralj vpeljal dosti novosti v časnikarstvo. Njegovi listi so začeli kot prvi prinašati objektiven pregled dnevnih novosti. Začel je uporabljati velike naslove in podnaslove. Polec nove oblike je pa dal tudi novo vsebino. Predvsem je zahteval od svojih urednikov resno in stvarno pisanje. Brezobzirno se je boril proti vsaki korupeji v javnem življenju. Kar so njegovi listi zapisali, je držalo kot pribito in vplivalo odločilno na javno mnenje. V politiki je sicer podpiral demokratsko stranko, a nikdar rri dopustil, da bi njegov tisk postal strankarsko trobilo. Iz lastnega premoženja je ustanovil časnikarsko fakulteto na Columbia - univerzi. Obenem je položil denarni temelj za svetovnoznano Pullitzerjevo nagrado. Od (eta 1917 dalje jo podeljujejo odličnim časnikarjem, pa tudi drugim kulturnim de lavcem, ki se trudijo, da bi preko dnevnega tiska dvigali moralno in kulturno raven bralcev. v letih 1962 in 1963. Združene države bodo dale na razpolago za 25 milijard lir vrednosti v prehranjevalnih sredstvih; Kanada za 3 milijarde, Danska za eno. Te podpore se bodo razdelile gospodarsko manj razvitim deželam. Sprejet je bil tudi predlog, naj se pripravijo zaloge v blagu in denarju za 75 milijard lir vrednosti, namenjene potrebnim narodom. Za bodočnost je pa še bolj važno, da bo posebna tehnična komisija proučila splošen načrt za najbolj smotrno porazdelitev posevkov in za dvig umnega kmetij stva. Strokovnjake, plačane od FAO, bodo poslali v vse še nerazvite dežele. Za predsednika te mednarodne organizacije je za nadaljnji dve leti potrjen Švicar Louis Maire. Zaslužen založnik V petek je v Milanu nenadoma umrl lastnik modernega založniškega podjetja Aldo Palazzi. Doma je bil iz Benetk. Ko so mu starši že zgodaj umrli, ga je stric toliko znaša že 86 milijonov dolarjev. Nekatere države članice se izgovarjajo, da ne bodo plačevale stroškov za Kongo, ki je že dose-daj požrl 120 milijonov dolarjev. 20 milijonov pa stane vzdrževanje ■ mednarodnih čet med Egiptom in Palestino; tam je največ jugoslovanskih edinic. V angleški zbornici so razpravljali, da bi članice prisilili k plačevanju članarine z odvzemom glasovalne pravice državam, ki so v zastanku. Zunanji podminister Heath je tedaj vzdihnil: »Potemtakem jo še mi zgubimo!« Poštenjakoviči Ni še dobro končana preiskava o sleparijah s penicilinom, že je izbruhnil v Rimu drugi škandal na visokih mestih. V Osrednjem statističnem zavodu v Rimu so nekateri uradniki ustanovili leta 1958 notranjo hranilnico in posojilnico. K njej je pristopilo vse uradništvo zavoda in izročalo svoje prihranke. Trije voditelji zadruge so obljubljali do 18 odstotkov obresti. Nekateri uradniki so lahkoverno zaupali tudi po več milijonov, tako da se je nabralo v sleparski blagajni že 32 milijonov. Člani so začeli malo sumiti, ko so si odborniki začeli graditi vile. Obresti pa ni bilo od niko- Prihodnja - božična številka Novega lista izide na 20 straneh. Bralce opozarjamo na njeno bogato in pestro vsebino. Prinesla bo med drugim : dve izvirni noveli, pregled slovenskega političnega položaja na Tržaškem in Goriškem v letu 1961, pregled »Zelenega načrta« in številne ilustracije. izšolal, da je postal občinski uradnik. Po nekaj letih se mu je posrečilo priti v upravo lista »L’Arena« v Veroni. Malo pred voj no je prevzel upravo dnevnika »II Corriere della Sera«, zo vojni pa se je Palazzi postavil na lastne noge. Začel je izdajati ilustri rane časopise kot »Tempo«, »Bellezza«, »Visto«, »Successo«, ki so mu prinesli ugled in bogastvo. Denarja ni! Glavni tajnik Združenih narodov U Thant je podal porazno poročilo o finančnem stanju organizacije. Letošnja bilanca se bo zaključila s primanjkljajem 107 milijonov dolarjev. Večina držav, zlasti iz sovjetske ga bloka, so na zastanku s članarino, kar Nagrada „Kanadinsky,'> za Dorazia Mladi italijanski slikar Picro Dora-zio, eden izmed šestih mladih umetnikov, ki so bili septembra nagrajeni na pariški Bicnnali, je dobil zdaj v Parizu 13. nagrado »Kandinsky«. To je prvič, da so to zaželeno mednarodno nagrado podelili kakemu italijanskemu u-metniku. Iz doslej še neuprizorjenega dramskega dela Josipa Tavčarja »Zeh pred smrtjo«: (na. sliki) Miranda Caharija, Edvard Martinuzzi, Julij Guštin In Joško Lukeš (člani SG v Trstu). der. Policija je začela preiskovati in je našla v blagajni samo par starih menic. Podjetnega predsednika Licitrija so že spravili pod ključ. t?ii>opii>ci Doslej je bilo na splošno ukoreninjeno mnenje, da so najhujši pivopivci Nemci. Nemec pije pivo ne samo iz dvolitrskega »štifelna«, marveč predstavlja pivopitje kai neke vrste svečan obred. Zračunali so, da popije vsak Nemec povprečno 106 litrov piva na leto. Letos so pa zgubili prvenstvo. Belgijci in Holandci jih prekašajo za devet litrov. Amerikanci so pa v isti vrsti z Nemci in kar je najbolj čudno: več vina spije jo pozimi kol poleti. ^ T'i2«51s eijit Devin: PISMO ŠOLSKEMU SKRBNIKU Ker šolska oblastva doslej še niso namestila na slovensko osnovno šolo v Devinu še eno učno moč, so starši otrok, ki obiskujejo omenjeno šolo, sestavili in podpisali posebno pismo Šolskemu skrbniku v Trstu. Pismo je posebno odposlanstvo izročilo zadnji teden šolskemu nadzorniku g Alojzu Boletu s prošnjo, da ga izroči šolskemu skrbniku, in dr. Venieru, tajniku Ravnatelja urada za šolstvo prof. dr. Udi-ni. Glasi se pa takole: Gospodu šolskemu skrbniku v Trstu in v vednost Ravnatelju urada za šolstvo prof. dr. Manliu Udini. Podpisani starši otrok, ki obiskujejo o-snovno šolo s slovenskim učnim jezikom v Devinu — didaktično ravnateljstvo Nabrežina — se obračajo na g. šolskega skrbnika v Trstu s prošnjo, naj na omenjeni osnovni šoli nastavi še eno učno moč. Gospodu Šolskemu skrbniku je gotovo že znano, da letos obiskuje osnovno šolo v Devinu tolikšno število otrok, da je pouk v enorazrednici nujno pomanjkljiv, kar predstavlja veliko škodo za učence. Takšno stanje nas hudo vznemirja, saj je razumljivo, da je nam staršem zelo pri srcu vzgoja naših otrok in je tudi naša dolžnost, da se zanjo zanimamo. Zato smo prepričani, da bo gospod šolski skrbnik našo prošnjo vsestransko proučil in jo rešil tako, da bo na osnovno šolo v Devinu čimprej imenoval še enega učitelja. Devin, 4. decembra 1961 S spoštovanjem (Sledijo podpisi) Nabrežina: IZVOLITEV NOVEGA ŽUPANA Upravni odbor občine Devin - Nabrežina je prejšnji teden sklenil, da skliče za petek 15. t. m., sejo občinskega sveta. Na dnevnem redu je le ena točka, in sicer izvolitev novega župana. Ni pa izključeno, da bodo svetovalci še na tej seji razpravljali in sklepali tudi o sestavi upravnega odbora, kei se v tej zvezi pričakujejo določene spre membe. Seja se začne ob 18. uri. Mavhinje: ZA ENAKOPRAVNO RAVNANJE Mavhinjski starši, katerih otroci obiskujejo slovensko osnovno šolo v vasi, še vedno vztrajajo pri zahtevi, naj Šolsko skrbništvo v Trstu poskrbi, da se na omenjeni šoli čimprej nastavi še en učitel j. Kot je znano, je letos v Mavhinjah 16 šoloobveznih otrok, zanje pa je bila določena le ena učna moč, tako da smo ostali pri lanskoletni enorazrednici, čeprav je število učencev letos večje. Te dni smo pa slišali, da je bil za 11 o-trok na italijanski osnovni šoli v Ricma-njih — občina Dolina— prav zadnje čase imenovan še en učitelj, tako da sta na tej šoli nastavljeni dve učni moči. Zato se starši iz Mavhinj upravičeno lahko vpra- šamo, kako je mogoče, da šolska oblastva doslej še niso poslala v našo vas še enega učitelja in se niso torej pri nastavljanjih držala enakih kriterijev tako za slovenske kot italijanske šole. Zaradi tega se ponovno obračamo na Šolskega skrbnika z zahtevo, naj čimprej imenuje tudi za Mavhinje še enega učitelja, ker je to nujno potrebno in ker tako med drugim zahteva načelo enakopravnosti med obema narodnostima, ki živita na tem ozemlju. OBLETNICA PADLIH Jutri bo minilo dvajset let, odkar so padle na Opčinah žrtve pobesnele fašistične vladavine. Svoja mlada življenja so darovali Pin-ko Tomažič, Simon Kos, Ivan Ivančič, Ivan Vadnjal in Viko Bobek. Junaško so stopili pred puške črnega oddelka neustrašeni borci za pravice svojega ljudstva. Streli na Opčinah so odjeknili v vseh slovenskih srcih. Skrčila so se v bolesti, a niso prenehala u-tripati, marveč so sprejela testament padlih in pesti so zgrabile za njih orožje. Petorica, ki je pred dvajsetimi leti poslednjič zrla na slovensko zemljo, je pokazala pot v svobodo. Njih imena pa bodo nesmrtno živela v sijajnem spominu. STAVKA SREDNJEŠOLSKIH PROFESORJEV Sindikat slovenske šole se je pridružil stavkovnemu gibanju, ki so ga začele sorod ne italijanske sindikalne organizacije, in sklenil, da v sredo in četrtek, to je 13. in 14. t. m., stavkajo tudi profesorji slovenskih srednjih šol na Tržaškem. V začetku je bila za omenjena dneva določena tudi stavka učiteljev, a je bila naposled preklicana, ker so pristojna oblastva pristala na razgovore s predstavniki učiteljstva o izboljšanju plač in o drugih stanovskih problemih. Tudi srednješolski profesorji se potegujejo za splošno zboljšanje prejemkov. POČASTITEV PADLIH JUNAKOV Na zadnji seji tržaškega mestnega sveta je komunistična svetovalka Bernetičeva počastila spomin Pinka Tomažiča in njegovih sotrpinov, ki so pred 20 leti darovali svoja mlada življenja v boju proti fašistični strahovladi. Svetovalka je orisala lik in življenje mladega, bojevitega in nadarjenega političnega delavca Pinka Tomažiča ter zla sti poudarila njegovo pogumno zadržanje pred posebnim fašističnim sodiščem in nato pred oddelkom črnosrajčnikov, ki so na openskem strelišču izvršili smrtno obsodbo. Vsi svetovalci, razen novofašistov, ki so zapustili dvorano, so stoje poslušali spominski nagovor in se s tem poklonili padlim junakom. Ob 20-letnici ustrelitve Pinka Tomažiča in tovarišev priredi jutri tržaška komunistična stranka v Ljudskem domu, ul. Madonnina 19, ob 20. uri spominsko svečanost. Posebna svečanost bo tudi v nedeljo ob 15. uri na openskem strelišču. O PRODAJI MLEKA Na eni izmed zadnjih sej tržaškega občinskega sveta je bila na dnevnem redu tudi sprememba nekega člena higienskega pravilnika, ki se tiče prodaje mleka. Pristojni odbornik je predlagal, naj bi se člen tako spremenil, da bi odslej smele prodajati mleko v zaprtih steklenicah tudi samopostrežne trgovine Delavskih zadrug. Med razpravo pa so nekateri svetovalci načeli tudi vprašanje, ali je z zdravstvenega in gospodarskega stališča danes dopustno, da kmetovalci neposredno prodajajo svoje mleko potrošnikom. Proučitev celot ne zadeve je svet poveril posebni komisiji, ki se je že sestala na več sejah. Doslej pa še ni prišla do nobenega sklepa. Ker je vprašanje važno, bi po našem morala komisija vsekakor slišati tudi mnenje prizadetih kmetovalcev in njihovih organizacij, saj je zares nedopustno, da bi o teh zadevah sklepali ljudje, ki se na kmetijstvo prav nič ne razumejo. Kmetovalci in njihove organizacije pa naj o tem problemu čimprej zavzamejo jasno stališče, da ne bo prepozno. Nova krstna predstava Slovenskega gledališča Anton Pavlovič čehov V soboto, 16. decembra, ob 21. v Avditoriju v Trstu Anton Pavlovič Cehov »NA VELIKI CESTI« DraniS-ki liiozalk v dveh delih priredil Jože Babič Prevedel: JANKO MODER Režiser: JOŽE BABIC » Glasba: PAVLE MERKU Scenograf: inž. arh. ERNEST FRANZ Osebe: Tihon Jevstignejev: Danilo Turk — Semjon Serg. Borcov: Jožko Lukeš — Marja Jegorovna: Nora Jankovič — Savva: Stane Raztresen — Na/.arovna: Zlata Rodošek — Jefimovna: Leli Nakrst — Fedja: Stane Starešinič —■ Jegor Merik: Julij Guštin — Kuzma: Edvard Martinuzzi —■ Kočijaž: Lojze Milič — Glas iz kota: Dušan Jazbec — Vasilij Vasiljevič Svetlovidov: Modesl Sancin — Nikila Ivanovič: Josip Fišer — Ivan Ivanovič Tolkačcv: Rado Nakrst — Alek. Aleksejevič Muraškin: Livio Bogateč — Ivan Ivanovič Njuhin: Silvij Kobal Ponovitev: V nedeljo, 17. decembra, ob 10. matineja za dijake. V nedeljo, 17. decembra, ob 17. Prodaja vstopnic od petka, 15. decembra dalje v Tržaški knjigarni, Ulica Sv. Frančiška 20, ter eno uro pred pričetkom predstav v baru »Moscolin« (nasproti Avditorija) is OB TRAGIČNI SMRTI SOVODENJSKIH FANTOV Nepopisna žalost je objela naše ljudi, ko smo zvedeli za tragično nesrečo, pri kateri sta izgubila življenje dva naša fanta najlepših let. Ko si govoril z njima, si lahko brž opazil, kako bujna, vedra življenjska sila je kipela iz njih oči. Skoro bi ne verjeli, da se je Miro Cijak poslovil od nas tako hitro. On, ki mu je iz ust kipelo vedno veselo pripovedovanje. Vesela ga je bila tudi mlada sosedinja Sonja. Vse je kazalo, da bosta skupno stopila na lepo življenjsko pot. Smrt pa ga je u-kradla njej in nam. Koliko žalosti in gorja se je razlilo na mirno sovodenjsko vas in vso bližnjo okolico. Marjan Franzot, ki je imel komaj 19 let. je tudi izdihnil svojo dušo v nedeljo zjutraj. Bila sta z Mirotom dobra prijatelja. Mnogo prostega časa sta prebila skupaj. Tako je bilo tudi tisti sobotni večer, ko je Marjan s svojo lambreto peljal Mirota proti Gorici. V Štandrežu pri Pilošču ju je čakala smrt. Peric Jožef, bivajoč v štandre-žu, se je zaletel z avtomobilom v mladeniča. Kakor znano, je bil Cijak na mestu mrtev, medtem ko je Marjan nekaj ur kasneje izdihnil v goriški bolnici. Neprevidni avtomobilist Peric je že pred leti ubil neko žensko in ranil več drugih oseb z avtomobilom. Zato so ga tudi zapili in čaka na obravnavo. Ta udarec je za nas premočan, da bi ga mogli mirno prenesti. Pogreb nesrečnih fantov je bil ob treh popoldne v ponedeljek ob veliki množici iz vasi in okolice. S tem so ljudje še boli dokazali, kako priljubljena sta bila fanta. Čeravno njiju telesi že počivata v zemlji, drug poleg drugega kakor sta bila v živ ljenju vedno skupaj, vendar bosta v naših srcih vedno živela. Užaloščenima družinama pa izrekamo ob tolikšni izgubi naše najgloblje sožalje. ŠT. MAVER Pred nekaj dnevi so se pomenkovali naši možaki o vaških zadevah, zlasti kar se tiče javnih del in popravil. Ugotovili so, da so pred volitvami naši občinski in pokra jinski zastopniki večkrat obiskali naše vasi in obljubljali marsikaj, ko bodo izvoljeni. KrnialA/ia iltiliiia TRBIŽ V 20. stoletju bi si človek ne mogel predstavljati, da morajo nekateri reveži umirati, ko jih podgane zro. Takšna žalostna smrt je doletela 63-letnega upokojenca Franceta Kravanjo v Trbižu. Revež, je prebival sam v bedni sobici razpadajočega bivšega kospica v ulici Dante. Tam stanuje več družin, ki žive od javne miloščine. V hiši manjkajo celo potrebna stranišča, po tem si lahko predstavljate življenje tistih siromakov. Kravanje že ni bilo nekaj dni do nedelji, na spregled. Ob treh popoldne je neki so' stanovalec potrkal na sosedova vrata. Ker se ni nihče oglasil, je po lestvi splezal do okna in je opazil reveža, mrtvega na postelji. Poklicali so orožnike in zdravnika, ki je ugotovil, da je Kravanja mrtev že dva dni. Mrtvo truplo je pa že bilo obgrizeno od podgan. Po volitvah se pa ni še nihče prikazal, da bi poizvedel za naše potrebe in težnje. Spominjamo se, da so prejšnji občinski možje, med temi tudi g. Bratuš in celo župan, večkrat prišli v št. Maver in pokazali zanimanje tudi za naš konec, ki vendar spada pod Gorico. Ljudje in volivci se ne zadovolijo več s samimi obljubami. KULTURNO DELO Goriško mesto je že od nekdaj slovelo po svoji literarni in kulturni tradiciji. 2e pred prvo svetovno vojno so meščani obeh narodnosti razvili živahno kulturno udejstvovanje. Gorica je v slovstvenem delovanju tekmovala z Ljubljano, kakor so italijanski Goričani prekosili v tem oziru Videm. Zadnje čase je pa ta živahnost bolj uplahnila. Slovenci imamo nekaj, le če pride go stovat tržaško gledališče, someščani itali janske narodnosti se udejstvujejo z redki mi koncerti ali razstavami umetniške ah zgodovinske vsebine. V kavarni Teatro ah v galeriji se od časa do časa odpro vrata za take namene. Razstave večjega obsega smo zadnji dve leti imeli možnost ogledovati v Attemsovi palači na Kornu. Po zaslugi muzejskega ravnatelja je bila odprta razstava umetnin in starin iz Gorice 18. stoletja; lani so goriški ljubitelji starin dali na razpolago svoje dragocene zbirke za slično razstavo. Zdaj se pa menda pripravlja, tudi po pobudi muzejskega skrbništva razstava umet nin in starožitnosti iz goriškega življenja v 19. stoletju. To je seveda šele načrt, ki se bo morda uresničil šele prihodnje leto. Prav tu pa bi radi dostavili malo pripombo: ali bi ne bilo mogoče, da bi bil k sodelovanju pri bodoči razstavi povabljen tudi slovenski goriški živelj? Iz svoje ljudske kulture bi imel marsikaj pokazati. JEZUITJE V GORICI V nedeljo je jezuitski red v Gorici obhajal z velikimi svečanostmi obletnico svojega delovanja v mestu. V Gorico so jezuitje prišli na poziv avstrijskih vladarjev že leta 1615, da bi zajezili val luteranstva in vzgajali plemiške in meščanske sinove v pravem katoliškemu duhu. Najprej so se naselili pri cerkvi Sv. Ivana. Samostan in kolegij so pa imeli v prvi hiši na levo. Kasneje so se s kolegijem preselili v prostore, kjer je danes državna knjižnica. Samostan so pa imeli pri cerkvi Sv. Ignacija, kjer stoji dane-palača Zavoda za socialno skrbstvo. Med prvimi jezuiti v Gorici je deloval tudi slo venski učenjak, zgodovinar Martin Bavčer. Red je po mnogih pretresljajih prenese) svoj sedež v bližino cerkve Srca Jezusove ga, kjer je še danes. V spomin na svoje sko raj 350-letno delovanje je v nedeljo odprl novo moderno poslopje v ulici Nizza. Namenjeno je zbirališču za mladino in pa kot sedež verskih in katoliških kulturnih organizacij. Pri slovesni otvoritvi, katere so se udeležili številni predstavniki javnega življenja, so bivši gojenci jezuitskih za vodov predstavili na odru v sedemnajstih slikah zgodovinski razvoj jezuitskega delovanja. Z novim katoliškim središčem si obeta Družba pridobiti velik vpliv na vodilno italijansko katoliško plast v Gorici. TRŽIČ Že od sobote se ne govori v Tržiču o drugem kot o skrivnostni smrti obeh prijateljev Bruna Costanzija in Darija Faresija. Kot je znano, sta šla oba prijatelja — ka pitana dolge plovbe — v soboto popoldne na izlet po tržiškem zalivu. Plula sta na majhni, moderni jahti z jadri in motorjem V soboto okoli treh popoldne je samotna jadralca srečal na odprtem morju poveljnik nekega vlačilca. Od tiste ure ni bilo več sledu za obema tovarišema, ki sta v pomorskih krogih zelo znana tudi kot lastni ka pomorske agencije. Pogrešanca so iskali celo s helikopterji. Doslej so pa našli le eno rokavico, krmilo ladje in so opazili trup jahte, zarit v morsko blato. Kje sta pa vsaj trupli obeh, je še skrivnostna uganka. PEVMA Kar čudno se nam zdi, da je slepa boginja sreča obiskala tudi naše naselje. Ne rečemo, da niso tudi pri nas navdušeni igralci na nogomet, konjske dirke, pa tudi na loterijo. O kakih velikih zadetkih pa nismo slišali do prejšnjega tedna. Naš sosed Jože Komavli, znani knjigoveški mojster pri bivšem podjetju Paternolli, zdaj Bressan, si kupi vsako soboto za sto lir upanja na srečki za nogomet. Prejšnji teden je več dni nosil listek v žepu. Proti koncu tedna ga je le pogledal in je z začudenjem ugotovil, da je zadel nad pol milijona lir. čeprav sam ne pokuša vina, je zbral prijatelje na kozarček, da praznujejo prihod slepe sreče tudi v Pevmo. BOLJ NA LEVICO Goriška skupina krščansko demokratske stranke se je v nedeljo zbrala, da izvoli odposlance za oba strankina kongresa, ki bosta v decembru in v januarju. Večino, to je 75 odstotkov glasov, je odnesla lista tako imenovanih srednjih levičarjev. To skupino vodi goriški poslanec Martina. Manjšino, to je 25 odstotkov glasov, je pa dobila lista demokratičnega centnuma, ki jo vodi dr. Fornasin. 19 odposlancev bo torej predstavljalo na strankinem zboru bolj na levo usmerjene volivce, 10 pa sredince. Izid teh volitev je zbudil zlasti pri nekdanjih goriških demokristjanskih veljakih določeno zaskrbljenost. Mlada struja s so cialnim poudarkom prihaja do veljave. DOBRI ŽELODCI Andrejev semenj je že pri koncu. Sejmarji in kramarji delajo obračune. Kupčij ni bilo prav veliko. Najbol j se še lahko pohvali oddelek za pokušnjo vina, katerega je s sodelovanjem občinske uprave organiziralo Kmetijsko nadzorništvo. V dveh dneh so na stojnicah na pokritem trgu iztočili 55 hektolitrov vina. Obiskovalci, katerih je bilo 22 tisoč, so pospravili tri stote različnih vrst salamov ter 450 kg ocvrtih rib. Izvedenci pa pravijo, da so lanski obiskovalci popili 15 hektolitrov vina več kot letos. Letos je vino namreč močnejše in so se ga veseli Goričani in njih sosedje prej naveličali. IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA | ~ :---------------------- ..Neupravičena ura” v Avditoriju »Slovenski oder« je uprizoril v nedeljo popoldne v dvorani Avditorija veseloigro v petih dejanjih »Neupravičena ura«, katere avtor je malo znani Stefan Bekeffi. Tako smo imeli po daljšem času spet priložnost videti mladi ansambel »Slovenskega o-dra« v dvorani v središču mesta. »Slovenski oder« pa medtem ni držal križem rok, ampak je s to komedijo in še z nekaterimi drugimi igrami nastopal v raznih krajih tržaške okolice, na Goriškem in tudi v Celovcu. Nezahtevna, že kakih trideset let stara, a še vedno učinkovita komedija je nudila po večini mladim igralcem dovolj možnosti, da so se razživeli na odru, čeprav ni mogoče reči, da so z njo nudili tudi največ, kar zmorejo. Imeli smo prej nasproten vtis. Namreč, da bi bilo škoda, če bi se omejevali na taka umetniško nezahtevna dela, ki hočejo samo zabavati. Zato upamo, da jih bomo lahko kmalu srečali tudi v težjih vlogah. In predvsem v dolih, ki bodo zahtevala od njih mnogo večjo mero umetniškega napora. Za tokrat lahko rečemo, da so nam nudili dve uri in po! prijetnega razvedrila. Dejanje se dogaja menda na Dunaju v letih po prvi svetovni vojni in glavne junakinje, v njem so študentke neke ženske gimnazije, ali pravzaprav tista med njimi, ki se nenadno poroči s precej starejšim zdravnikom in je prisiljena igrati ugledno damo z mnogovrstnimi družabnimi dolžnostmi, pri tem pa je po svojih letih in miselnosti še vedno samo gimnazijka. Zato tudi ni nič čudnega, da jo premaga skušnjava, da se spet naskrivaj vpiše v gimnazijo, kar povzroči celo vrsto hudih zapletljajev, a se seveda vse srečno izteče, kot se za komedijo spodobi. Vlogo te gimnazijke in hkrati »gospe svetnikove« je ljubko in živahno odigrala Miranda Lavrenčič. V posebno zaslugo ji lahko štejemo, da je znala držati pravo mero med komičnim in resnim in da ni nikjer pretiravala. Njena igra je bila naravna in sproščena. Nekoliko preveč tog je bil morda Drago Stoka kot njen mož doktor, čeprav je njegova vloga zahtevala od njega precejšnjo porcijo resnosti in modrosti. Anica Pertot kot mati njegove, žene je bila čisto dobra v svoji rahlo karikirani vlogi, medtem ko je bil njen mož Saša Rudolf kljub sivim lasem nekoliko premladosten, a ni padal iz okvi- Poleinika o ljubljanski Operi Te dni se je. vnela polemika o repertoarni politiki ljubljanske Opere.. Znani kritik Bogdan Pogačnik je v ljubljanskem dnevniku »Delo« ostro napadel vodstvo Opere zaradi njegovega dozdevno kratkovidnega delovanja, češ da je škodljivo za uveljavljanje slovenske opere in slovenske glasbene umetnosti v svetu. Bogdan Pogačnik med drugim očita vodstvu Opere, da je preprečilo znanemu slovenskemu Oktetu desetdnevno turnejo po Sovjetski zvezi v okviru sporazuma o kulturnem sodelovanju med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ker ni dalo dopusta dvema pevcema, ki sta člana opernega ansambla. Opernemu vodstvu očita tudi, da ima trenutno na repertoarju eno samo delo, namreč Cima-rosov »Tajni zakon«. »Dejstvo je, da ... ljubljanska Opera po svojem uspehu na Nizozemskem ni sprejela ponudbe za ponovno gostovanje; da so se v Parizu zanjo zanimali, če bi imela na repertoarju kako značilno slovansko opero; da je Jugokoncert (osrednje jugoslovansko organizacijsko telo za koncerte), letos nudil ljubljanskemu baletu gostovanje v Italiji ...« piše Bogdan Pogačnik, nakar nadaljuje: »Edino, s čimer so se letos v-ljubljanski Operi resno ukvarjali, je bilo predvideno gostovanje v Salzburgu, a še to je odpadlo, ker se je ugotovilo, da imajo pri organizaciji tega festivala svoje prste današnji Jugoslaviji sovražni elementi.« Bogdan Pogačnik tudi omenja, da število abonentov v Operi vidno upada, čemur je. delno iskati vzrok po njegovem mnenju v repertoarju Opere, pri čemer pa vodstvo Opere že nekaj let ni smatralo za potrebno, da se o tem javno pogovori z občinstvom — pripominja kritik. Pogačniku je odgovoril v »Delu« upravnik Opere Zebre in zavrnil njegove trditve, očitajoč Oktetu oziroma njegovima članoma iz opernega ansambla, da se ne ozirajo na koristi Opere, ampak mislijo samo na svoje uveljavljanje. ra skupne igre ter je svojo vlogo v splošnem dobro rešil. Kot tip v hčerko zaljubljenega očeta je bil kar prikupen. Sobarica je bila klasično modeliran tip tega neizogibnega lika vsake tradicionalne komedije. Igrala jo je Maja Pertot. Enega igralsko najboljših likov, če ne sploh najboljšega, pa je ustvarila Mariuča Oficija v vlogi razborite, domišljave in vendar v bistvu zelo simpatične osmošolke, ki se predrzno vtakne v vsako situacijo in ji doda nekaj popra ter jo pomaga zaplesti. Zelo dobra je bila tudi Stana Oficija v vlogi profesorice Wurm. Dober profesorski lik je ustvaril Aleksej Pregare. Karakterističen je bil tudi Jurij Slama v vlogi razrednika. V njem tiči prav dober igralski talent, ki se zna vživeti v vloge. Marija Mislej in Edi Košuta sta kot mož in žena, doktorjeva prijatelja, čisto zadovoljila. Nekoliko pretiran je bil lik mladega zaljubljenega inštruktorja Jožeta Pirjevca, kljub temu pa je pokazal morda največjo mero originalnosti, poleg Stane Oficije, v kreiranju svojega lika. Moral bo še najti pravo mero. Tudi drugi igralci so zadovoljili in občinstvo ni varčevalo s priznanjem. V splošnem lahko rečemo, da je Slovenski oder dobro vigran ansambel s talentiranimi mladimi igralci in z nekaj rutiniranimi starejšimi močmi, ki pa bi sc moral kolaudirati tudi v težjih delih, da bi končno prerastel diletantski okvir. Režija Jožeta Peterlina je bila korektna in skrbna v podrobnostih, ooo V okviru kulturne izmenjave Beneško gledališče »La Fenice« je doživelo v Beogradu sijajen uspeh, kjer je ob popolnoma razprodanih vstopnicah izvajalo »Bohene«, »Traviato« in »Tajno poroko«. Oseben uspeh je dosegel tržaški dirigent Nino Verchi, kot dirigent orkestra. Med pevci, ki so nastopili v zadnji operi je še druga Tržačanka, kontraaltistka Rosa Laghezza. Pobuda, ki je bila kronana s tolikim uspehom beneškega »La Fenioe«, je imela svoj odmev tudi v Trstu, kjer pripominjajo, da bi Operna ustanova bližnjega lagunskega mesta rnogia odtrgati našemu mestu njemu lastno vlogo: širjenje italijanske kulture v sosednje države. To pa toliko bolj, ker so v skupini »Fenice« tudi tržaški dirigenti in umetniki. Gostovanje beneške Opere v Jugoslaviji je brez dvoma pozitivno dejstvo. Lahko pa bi predstavljalo pobudo tudi za Trst. V četrtek pa je pel v tržaškem Verdijevem gledališču v Wagnerje,vi operi »Tristano in Isotta« hrvaški baritonist Tomislav Neralič, in sicer v vlogi Kurnevalda. V tržaškem Verdiju je že pel pred dvema letoma v osebi Walterja v »Walkiriji«. V dvorani koncertnega doma v Stockholmu so v nedeljo slovesno izročili Nobelove nagrade letošnjim odlikovancem med katerimi je, kot znano, tudi Jugoslovan Ivo Andric. Slovesnosti se je udeležil švedski kralj Gustav Adolf VI. in člani njegove družine. Me.d zvoki fanfar in nato »poloneze« so stopali v dvorano letošnji nagrajenci, njim nasproti so posedli člani švedske Akademije znanosti in umetnosti, ki podeljuje nagrade, ostali prostor v dvorani pa so zasedli predstavniki švedskih univerz in številne druge odlične kulturne osebnosti, medtem ko so galerije napolnili švedski in tuji časnikarji in fotoreporterji. Uvodni slavnostni govor je imel predsednik Nobelovega sklada, profesor Arne Hise-lius, ki je med drugim omenil, da so letos šestdesetih podelili Nobelove nagrade. Naglasil je napredek, ki je bil dosežen v svetu v teh šestdesetih letih, katerega pa uživa šele del človeštva, medtem ko ostali del životari še v slabih življenjskih razmerah. Rekel je tudi, da največja znanstvena odkritja na žalost niso služila samo sreči človeštva, ampak pomagajo kovati orožje za njegovo uničenje. Nagrajenci so prejeli zlate Nobelove plakete iz rok švedskega kralja. Po vrsti so stopali h kralju, potem ko jih je kaka ugledna osebnost predstavila in omenila njihove zasluge. Iva Andrica je predstavil tajnik švedske Akademije dr. Anders Oesterling. Precej na široko je seznanil navzoče z Andričevim književnim delom, zlasti z romani »Most na Drini«, »Travniška kronika« in »Gospodična«. Pirandellove proslave V Agrigentu so bile v soboto in nedeljo proslave za 25. obletnico smrti dramatika in pisatelja Luigija Pirandella. V soboto dopoldne so priredili na mestni občini sprejem na čast delegaciji mesta Bonn, v kateri je bil tudi tamkajšnji župan. V Bonnu je namreč Luigi Pirandello študiral univerzo. Slavnostni govor na popoldanski proslavi jc imel pisatelj Bonaventura Tecchi. Ustanovili so tudi mednarodno Pirandellovo knjižnico, kateri so izročili kulturni atašeji nekaterih veleposlaništev v Rimu prevode del velikega dramatika iz Agrigenta. V soboto zvečer so priredili koncert skladb, ki so jih navdihnila Pirande.Uova dela. Izvajal jih je sicilski simfonični orkester. V nedeljo so prenesli Pirandellov pepel v žari iz dosedanjega groba na kraj, ki ga je določil Pirandello. Žaro so položili v votlino v skali pod pinio na polju, imenovanem Caos. Temu obredu so prisostvovali najvišji predstavniki mesta Agrigenta in mnoge odlične osebnosti italijanskega kulturnega življenja, med njimi pesnik Salvatore Ouasimodo V nedeljo so priredili tudi nastop, na katerem sta igralca Edda Albertini in Turi Perro recitirala iz Pirandellovih del. V okviru teh proslav so podelili tudi prvo mednarodno nagrado »Luigi Pirandello« v znesku milijon lir. To nagrado je ustanovil italijanski Pirandellov odbor in je bila namenjena italijanskim in tujim avtorjem še neobjavljenih esejev o gledališkem in pripovednem delu slavnega sicilskega pisatelja. Nagrado si delita Italijan Arcangelo Leone de. Ca-stris in Nemec Franz Rauhut. De Castris je v svojem eseju globoko analiziral mladostna Pirandello-va dela in prikazal zlasti eksistencialističen značaj njegove miselnosti. USIS pod novim vodsh/om Te dni je prispel na obisk v naše mesto novi ravnatelj USIS, to je ameriške poročevalske službe v Italiji, in svetovalec za javne zadeve pri ameriškem veleposlaništvu v Rimu, Joseph B. Philips. Napravil je vljudnostni obisk pri tržaškem županu v spremstvu tukaiSniega ravnatella USIS, .Tohnn W Shir!eyu. Zahvalil se jc županu Franzilu za uspeh pobude, da bi ustanovili v Trstu italijanskc-ameri-ško društvo, ki naj bi krepilo vezi med tukajšnjim prebivalstvom in Združenimi državami in ki bo, kot znano, tudi prevzelo delo dosedanjega USIS in njegovo knjižnico. Ravnatelj USIS John Shirlev je na čast novega ravnatelja ameriške, poročevalske službe v Italiji, Josepha Philipsa, priredil slavnosten sprejem, ki so se ga udeležili med drugimi župan Franzil, ameriški konzul Cowles in odborniki italijansko-ameri-škega društva. »Na vaši nagradni diplomi piše, da ste dobili Nobelovo nagrado za epsko silo, s katero ste opisovali motive in usode, iz zgodovine svoje dežele,« jc izjavil Oesterling. »Švedska akademija vas z veseljem nagrajuje, kot zaslužnega predstavnika jezikovnega območja, ki doslej še ni bilo zastopano v vrsti nosilcev teh nagrad.« Nobelove nagrade so prejeli poleg Iva Andriča profesorja Robert Hofstadter in Rudolf Mbssbaucr. za fizi-ko, dr. Melvin Calvin za kemijo in dr, George von Bekesy za medicino. V nedeljo so v Oslu podelili Nobelovo nagrado tudi južno - afriškemu črnskemu voditelju Albertu Luthuliju in spominu bivšega glavnega tajnika OZN Daga Hammarskjoclda. V Hammarskjoeldovem imenu je sprejel nagrado švedski veleposlanik. OOO Pomembna Rebulova razprava Kot posebni odtis v obliki brošure je izšla obširna razprava »La divina commedia nelle traduzioni slovene« (Divina Commedia v slovenskih prevodih), ki jo je napisal tržaški pisatelj Alojz Rebula in je bila objavljena v osmi lanski številki revije »Ricer-che slavistichc«. Razprava obsega 54 strani revijske oblike. V njej je Rebula kritično obdelal vse slovenske prevode velike Dantejeve pesnitve, od najbolj znanih pa do skoraj neznanih in pozabljenih. Izročili so Nobelove nagrade je potrebno enocianino v prahu raztopiti v alkoholu in potem razredčiti z vinom ter primešati med ostalo vino. Količina eno-cianine je odvisna od njene kakovosti in bledosti vina, ki ga hočemo barvati. Navadno zadostuje i/, litra enocianine za bar-. vanje enega hi vina, kakšenkrat pa je po-Večkrat nas barva vina ne 'zadovoljuje, bilo najbolje, če bi takoj zadeli pravilno trebno količino podvojiti ali še bolj po- GOSPODARSTVO Razbarvan j e in barvanje vin Včasih je premočna — vino je preveč bar vano — včasih pa je premalo poudarjena, tako da je vino premalo barvano in je pre-bledo. V vseh teh primerih pomoč ni težka. Razbarvanje premočno barvanih vin Navadno so premočno barvana le bela vina. Ta so ali preveč rumena, ker so bila po trgatvi preveč časa skupaj s tropinami, ali pa so v dotiku z zrakom dobila umaza no rumeno barvo. Zgodi se tudi, da imajo bela vina nekoliko rdeče barve, ker sta bila mošt ali mlado vino v posodah za rde-če-črno vino, ali ker je bilo med grozdjem nekaj črnega ali iz kakšnega drugega vzroka. V teh primerih — zlasti če je vino za prodajo — moramo vina razbarvati. Če ima vino-le nekaj preveč barve, ga popravimo že s samim žveplanjem ali z dodatkom enososine, kalijevega metabisul-Eita ali žveplove kisline. Glavna sestavina vseh teh snovi je žveplo, ki je znano raz-barvilo (razbarvanje češenj!). če pa moramo odvzeti vinu precej barve, moramo uporabljati močnejša sredstva in sicer predvsem kemično čisto lipovo oglje ter kostno oglje. Lipovo oglje, ki ga imenujemo tudi »eponit«, uporabljamo za popravilo vin, ki imajo okus po plesni. Kakršnakoli količina tega oglja odvzame vinu precej barve in marsikdaj tudi mnogo preveč, tako da ga moramo zopet barvati. Žgano kostno oglje pa služi samo za razbarvanje vin. Količine lipovega in kostnega oglja, ki so potrebne za pravilno razbarvanje, so različne in so odvisne od večje ali manjše hibe vina. Kakšenkrat zadostuje 50 gramov na hi, včasih pa ne zadostuje niti štirikratna količina. Odmerjeno količino prahu premešamo v brentici z nekoliko litri vina, zlijemo v sod in dobro premešamo. Pravilno ravnamo, če čez kako uro ponovno premešamo v sodu, potem pa vino pustimo na miru najmanj 5 dni in ga šele nato pretočimo. Barvanje bledih vin Le redkokdaj so bela vina prebleda, da bi jih bilo treba barvati. Vendar se to zgodi, posebno če smo z lipovim ogljem jemali vinu vonj in okus po plesni ali kakšen drug neprijeten vonj. Za barvanje prebledih belih vin sicer lah ko kupimo že pripravljeno barvo, a najbolje je, da si jo sami pripravimo s praženim oziroma žganim sladkorjem (karamel). V ta namen stresemo v ponev določeno količino sladkorja in ga pražimo vrh štedilnika pri majhnem ognju ter stalno mešamo s kakšno leseno žlico. Sladkor se začne topiti in polagoma pridobiva vedno boli temno barvo, končno pa se začnejo de'ati mehurčki in karamel se hoče dvigniti. Takrat odstranimo ponev z ognja in zlijemo vrh karamela nekaj vrele vode, v kateri se karamel raztopi. Tako dobimo primerno sredstvo za barvanje belega vina. Na karamel, ki smo ga dobili iz pol kg sladkorja, zlijemo navadno liter vrele vode. Tako pri pravljeno barvo zlijemo v sod in vse skupaj dobro premešamo. Na vsak način bi količino barve, a to je skoraj nemogoče, množiti. Dobro je, da je enocianina v teko-Zato je bolje, da zlijemo med vino prvič malo barve, ker jo lahko zmeraj dodamo, medtem ko je težko odvečno barvo odvzeti, ker bi morali v tem primeru vino raz barvati. Rdeča oziroma črna vina moramo bolj pogostoma barvati, ker nekateri odjemalci želijo zelo črna vina, večkrat pa so ravno najbolj žlahtna črna vina — merlot — premalo barvana. Za črna vina prideta v poštev zlasti dve sredstvi: enocianina in prah Bordeaux. Enocianino dobivajo iz lupin črnega grozd ja — gre torej za pristno grozdno barvo, medtem ko je prah Bordeaux kemični iz delek. S prahom se v Italiji in Franciji ne smejo barvati črna vina, ker je v obeh državah na razpolago dovolj močnih in zelo barvanih črnih vin za mešanje. Od tega ima korist Južna Italija, ker hočejo doseči, da bo ta revna dežela laže prodala svoja močna vina za rezanje s šibkimi iz Severne Italije. Tako v Italiji kot v Franciji pa je prah Bordeaux dovoljen za barvanje drugih živil in tudi likerjev. V ostalih državah je prah Bordeaux dovoljen tudi za barvanje črnega vina. Uporaba je zelo enostavna: odmerjeno količino premešamo z brentico vina, potem zlijemo v sod in v sodu dobro premešamo. Količina prahu Bordeaux ni vedno enaka, kar je odvisno od večje ali manjše bledosti vina in od jakosti prahu. Kakšenkrat zadostuje i/j> grama prahu za barvanje enega hi vina. včasih pa sta potrebna kar 2 grama. Enocianino dobiš v trgovini v obliki prahu ali tekočine. Navadno se uporablja te kočina, ker je opravilo bolj enostavno in se ista kar premeša z vinom, medtem ko ' čini popolnoma nevtralna glede okusa, kar pomeni, da na okus sploh nič ne vpliva in ne škodujeta niti 2 litra enocianine na hi vina. Dobro je tudi, da je enocianina v tekočini sorazmerno poceni in navadno celo cenejša kot vino, tako da se s stroškom za enocianino nič ne izgubi, ker se poveča tekočina barvanega vina. Pri barvanju vina pa je važno tole: tega opravila ne smemo izvršiti, dokler je vino v kipenju, tudi tihem, ker bi vino takrat barvila ne sprejelo, ampak vrglo v drožje. Barvati smemo vina šele po prvem pretakanju, ko so se že kolikor toliko ustalila, najbolje od januarja dalje. PROIZVODNJA SLADKORJA V ITALIJI Po podatkih Zveze pridelovalcev sladkor ne pese je bilo letos s to kulturo obdelanih 225.207 ha ali kakih 5.000 ha manj, kot je bilo dogovorjeno. Pridelek pese je znašal 67 milijonov stotov, iz katerih bodo dobili 8,400.000 stotov sladkorja. Ta količina in sladkor, ki ga bodo dobili še iz melase, bosta zadostovala za potrebe v državi. Predvi devajo pa, da bo konec sezone v skladiščih enaka količina sladkorja, kot je bila letos. BOROV PRELEC nima svojih gnezd samo na borovcih, ampak na vseh iglavcih. Pri nas pa je najbolj razširjen na borovcih. 2e sedaj začnimo borbo proti temu škodljivcu. Najbolje je imet’ žične škarje, s katerimi dosežemo tudi vrhe. V vlažnih dneh odrežemo gnezda, katere vlovimo v podstavljene vreče iz najlona oziroma polietilene, te pa potem izpraznimo na ogenj. m DOM DA BOSTE LEPO PRAZNOVALE BOŽIC IN NOVO LETO 24. in 31. clecembcr: dva datuma, o katerih se govori vsako leto že nekaj tednov prej. Ne bomo tu omenjali raznih tort in jedi, ki jih pripravljamo za te praznike, ampak bomo raje posvetile nekaj pozornosti okrasitvi stanovanja. V vsakem stanovanju naj bo božično drevesce, ki mora biti resnični prebivalec gozda in ne eden tistih krhkih in odvratnih borov iz zelenega papirja, postavljenih v belo vazo. Poleg drevesca morajo biti tudi Jezušček, ki gleda iz slame pod vejami božičnega drevesca, in njegovi starši ter pastirji. Drevesce naj ne bo toliko visoko, da ga ne morete okrasiti, kajti večjo vrednost ima majhno in skrbno okrašeno drevesce, kot pa veliko drevo s praznimi vejami. Lepo okrasiti drevesce ne pomeni nakopičiti na njem vse drobnarije in steklene predmete, ki smo jih nakupile na trgu. Lahko najdemo nekaj bolj veselega: bele in rdeče trakove, raznobarvne svečke, razne živali, angele, zvezde, ki smo jih same pripravile. Težko? Ne! Dovolj je, da narišemo robove živali ali podobno na lepenko, nato jih zrežemo, zalepimo na lepenko nekoliko raznobarvnega papirja — in to je. vse. Zelo lepi so tudi raznobarvni borovi češarki, ki smo jih namočili v barvilu. Poleg tega lahko obesimo na drevesce kako igračko, mrežo ali čokoladne obeske. Z vsem tem pa ne smemo pretiravati. Božična darila, če. niso prevelika in težka, naj bodo obešena na najnižjih vejah drevesca, če je daril mnogo, naj bodo postavljena ob drevescu v obliki piramide. Pazile, da bodo uhani v veliki škatli za klobuke, rokavice v tako veliki škatli, da bi lahko bil v njej cel kožuh. Vse naj bo zvezano z zlatimi trakovi. Pri mizi je lepo, da je na krožniku vsakega gosta božični motiv, ki bo služil vsakemu za spomin. Sredi mize naj bodo svečke ali pa borovi češarki, borove vejice, deteljica ali pa rdeči tulipani, če ste prejeli mnogo voščil, obesite jih na zlate niti, ki ste jih stegnile iz enega kota sobe v drugega. Voščila so lahko obešena na stropu s pomočijo lepljivega papirja. Za Silvestrov večer bo stanovanje še bolj okrašeno, ker 31. december mora biti zares vesel praznik. Skušajmo torej ustvariti to veselo razpoloženje. Pazite, da odstranite pravočasno svečke, ki so se žc obrabile, steklene predmete, ki so se morda razbili, ali vejico, ki se je posušila. Zidove okrasite z raznobarvnimi trakovi in borovimi vejicami. Predvsem ne pozabite ugasniti luči opolnoči. Nato naj pokajo zamaški šampanjskih steklenic, naj vas razveseljujejo umetni ognji, naj blestijo umetne zvezdice ... veselite se in zaplešite, saj je okolje nalašč pripravljeno za vaše veselje. O. M. 15 »Morda nisi tudi pozabila, da imamo da nes goste pri mizi?« Ah, za Boga — saj je res pozabila, da bo nekdo prišel, toda ni več vedela, kdo in čemu. Mož je zmajal z glavo: »Res, prav tak vtis narediš, kot da se ničesar več ne spo minjaš. Kar ne razumem te več. Vse moje skrbi so posvečene gospodarstvu in končno tvojim bodočim otrokom, da bodo imeli lepo življenje. Z gospodi, ki bodo danes prišli, se bom razgovarjal o izsuševanju barja. Ti seveda ne razumeš, koliko hektarov nove zemlje bomo pridobili.« »Ah, saj res, prav dobro bi bilo,« se je oglasila. »No, vendar se ti nekaj jasni. Upam, da se počutiš toliko zdrava, da boš tudi ti šla popoldne z nami.« »Tudi jaz moram na barje,« so se ji razprle oči. »Saj veš, da ne grem rada tja.« »Majhen sprehod, res ne vem, čemu ne bi šla. Kdo te pa sili, da pojdeš po mlaku-žah. Samo do roba. Veš pa tudi dobro, da ti je zdravnik priporočil malo zraku.« Neva je molčala kot vedno, kadar so zahtevali, naj stori nekaj proti svoji volji. Njeno voljo je bilo tako lahko upogniti, kar je dobro vedel tudi Berto Resnik. Za utrujeno Nevo je že bilo samo kosilo z obema gostoma prava muka. Mož jo je karajoče pogledoval, če se je zamaknila in ni sledila pogovoru. Takšna gospodinja pred tujimi gosti! Uro kasneje je stopala ob svojem možu proti barju. Tujca sta razlagala svoj načrt, ona pa je molčala in gledala oblake, ki niso pustili sončnih žarkov skozi. Kako čuden dan, je pomislila. Že davno bi morala priti pomlad. Kako, da je še ni? Nevi se je zdelo, da se vijejo iz močvirja bele prikazni. Na lahko se je držala moža za laket. Imela je občutek, da se njene noge sploh ne dotikajo tal. Niti ni poslušala, kaj govore možje med sabo. Zrla je preko močvirja in strmela v postave sredi bele megle. Oh, tam se zgublja obraz njene ljubezni in hrepenenja. Toda... zdaj ni več sam ... proti njej hodi... otroka vodi za roko. Kako se smeje z njim in ga boža po laskih. Zdaj je že tako blizu... roke mu bo stegnila naproti... Kako jasno vidi pred sabo ljubi obraz. Prestopila je korak naprej ... telo se lo čuje od nje... Preplašen se je sklonil njen mož, ko se je ob njem zgrudila nezavestna na tla. Za trenutek si je očital, čemu jo je prisilil na sprehod. Vedno jo je bilo strah pred močvirjem; zdaj ji bo ta napad celo škodil. Eden -izmed gostov je tekel iskat pomoči. Gospod Berto je pa že dvignil svojo ženo in jo je nesel po poti nazaj. Upal je, da bodo našli doma starega doktorja Modra, ker je Nevina omedlevica nekam dolgo trajala. V tem hipu se je zaslišalo drdranje avtomobila. Izstopil je mlad mož z zagorelim obrazom. Svetle in zvedave oči so g!e-dale na Rešnika. Gospodar se je začudil, čemu sije iz tistih oči neka tiha žalost. »Doktor Obič,« je zazvenel simpatičen glas. »Moj stanovski tovariš je odsoten, zato sem jaz prihitel.« Berto, ki so mu bile zoprne >:astar?T“tfir tode doktorja Modra, je zadovoljno pokimal: »Ce sem odkrit, moram povedati, da sem že hotel menjati hišnega zdravnika, toda žena ne pusti.« Živko ni odgovoril. Hišni gospodar je menil, da je pač mlademu zdravniku vseeno, kakšnega bolnika ima pred seboj. »Poslušajte,« ga je opozarjal, ko sta šla po stopnicah navzgor, »moja žena je malo čudaška. Menda je to v zvezi z njenim sta- njem, ker pričakuje otroka. Zato vas prosim, nikar ne upoštevajte njenih besed in fantazij. Vsi tukajšnji ljudje so podvrženi čudaštvu.« »Mislim, da leži vaša soproga v nezavesti? Vsaj tako so mi telefonirali.« Zdravnikov glas je zvenel mirno, tako da ni mo gel hišni gospodar najmanj slutiti, kakšen vihar divja v njegovem srcu. »Upam, da ji boste kmalu pomagali,« je rekel gospod Resnik in je odprl vrata v ženino sobo. Živko se je malo obotavljal, preden je prestopil prag. Gospodar je medtem že odšel po stopnicah. Iz sobe se je izmuznilo tudi dekle, ki je streglo bolnici. Živkove noge so se vlekle kot svinčene, ko je stopal proti postelji, kjer je ležala Nevina kot mrtva. Tiho je obstal in gledal ozki obraz pod zlatimi lasmi. Imela jih je daljše kot takrat ... Padali so ji preko ramen in jo naredili še bolj nežno in skoraj nadzemsko lepo. Njegova roka je prijela njeno. Spomnil se je na zdravniško dolžnost in tipal, kako utripa žila. Pogleda pa ni obrnil z njenega obraza. Občutil je, da ga je usoda pripeljala k njej prav v zadnjem trenutku. Preden je vzel orodje iz zdravniške torbe, so se odprle njene velike oči in ga pogledale. Ni bilo začudenja v njih. Medel nasmešek je spreletel njena mrtvaška bleda ustna. Komaj je bilo mogoče slišati njen glas: »Videla sem te že prej ... prihajal si mi nasproti... srečna sem.« Živko se je sklonil in ji potegnil lcoder-ček las s potnega čela. »Kje si me videla, Neva?« jo je vprašal trvVn 'čflnif minilo neTcn’ le! od njune ločitve. »Tam pri močvirju sem te videla — že večkrat — in vedno si držal otročiča za roko.« »Bodi mirna zdaj, Neva. Prišel sem kot zdravnik.« Nagnil se je nad njo in je ugo tovil, da je njeno stanje prav resno. Morda se mu bo posrečilo, da jo s skrbno ljubeznijo ozdravi. (Dalje) Z uničenjem vseh večjih mest in industrijskih središč je bila uničena tudi tehnika in izčrpano človeštvo je še ni moglo nadomestiti. Drugi pa so menili, da je človeštvo iz tega ali onega razloga biološko in umsko degeneriralo ter da je to vzrok civilizacijskega nazadovanja. Morda zaradi mutacije genov, čemur je bila morda vzrok atomska vojna, morda pa tudi zaradi česa drugega. O tem se je dalo le ugibati. A po sodbi najhujših moralistov ni bilo izključeno, da je civilizacija sama po sebi privedla do dege neracijc človeštva, ker ga je navajala v vedno bolj nenaravne oblike življenja. Čeprav je profesor Magnussen skrbel, da se take debate niso raznašale iz štaba, da bi ne vznemirjali ostale posadke, so vendar vsi na vesoljski ladji razpravljali zdaj v glavnem samo o tem, kaj jih čaka ob pristanku na Zemlji. Veselili so se povratka, hkrati pa se ga bali, v slutnji, da jih tam ne čaka nič dobrega. In razen tega se niso mogli znebiti čudnega občutka nekakega obžalovanja, da morajo zapustiti svojo edinstveno mirno eksistenco v vesolju; bilo jim je, kot da morajo iz življenja že onkraj meje smrti nazaj v smrtnost in tegobe normalnega človeškega življenja. Zdaj, ko je bila vesoljska vožnja skoro pri kraju, so občutili nekako domotožje po mirnem drsenju svojega vozila skozi vesoljski prostor, po odrešenosti od zakonov težnosti in časa, po bivanju brez življenjskega boja. Zapustiti bodo morali svoj’umetni paradiž in spet sprejeti življenjski boj. Tega pa so se bili odvadili in bilo jih je na skrivnem strah hipa, ko se bodo spe^t znašli sredi boja za obstanek in to v okolju, ki jim je postalo ^oofcalek oeso(j.a K. z. »o. popolnoma neznano in morda sovražno. Pri vsem tem pa jih je nagon vendar gnal nazaj v normalno življenje. »Konec je našega bivanja v hladilniku,« so sc šalili. »Zdaj moramo v lonec in na ogenj.« Zdelo pa se je, da si ženske bolj žele povratka v resnično življenje na Zemlji, kot da jc njihov nagon po naravnem življenju močnejši. Tako so se bili vživeli v misel, da je človeštvo zapadlo v nekak tehnični primitivizem, da so se resnično začudili, ko so potem odkrili na Mesecu nedvomne znake človeške navzočnosti. Vendar niso pristali, da bi ne povzročili prehitro alarma na Zemlji in si s tem morda onemogočili pristanek in s tem možnost, da bJ stopili v direktni stik z ljudmi na njej. Zato so se previdno bližali Zemlji in vse naprave za lovljenje vsakršnih znakov človeške . aktivnosti na njej so bile v polnem obratu. Znanstveniki iz štaba so neprestano stikali glave nad dobljenimi podatki, Krushnik pa je posredoval tisto, kar jc mogel izvedeti v štabu, preko poroče- * valskega sistema na krovu vsej posadki. P. Robert pa je hodil od skupine do skupine, od prostora do prostora, in opominjal ljudi, naj molijo za srečen povratek. (Dalje) JR JfcC : .ss-ssš-ftv WMiM mm mmm-:-;. mmi 88S - _ . m 03 oj 03 > a >n ^ _. o o c o u ^ G _r £ x « v. « -3 ,<■> N 03 -03 W K/3 c3 .9, . M g 1.1 |&a ^««03” S 1=1 . s g. a S >o .—i 2* *-• 9 ■ -■ =3 g a "S ^ £51 § as 03 9 C G Z 6^ 0,-3 I 03 « lM O M ■— co fj ^ m? OJ .« >N ., «« :r g. p o s -s ^go 9 .5 C aU . J8. 4-» O F» rt C •C/3 a 03 > ,y G g M 3 M N S g o s « O.J3 »-< G w £| 'O O O 2-a 0 ~ c ■i g ° M o 5' (3.0 us > CJ .sx> c n g o •- O P n, c C ^ h 1/1 1 " g -3> rt “> ?S2EMS f> O j- jj ~ > G > >N P* 03 u O O P- 'r* C Z? rG -■ .3, oj 3) •-< ^ . 2, JH p 0) 03 G o2fi*\-g ^KiJj.E E "■\„ r—- _ X 3 ■ v£) rt G X .° -G *5 o ^ >o X N P S E — .Si, o P G ^ S rt T3 bu S O ’.— P, G & > 'S - ■ w £ O >(/) rt 'oj X 'c bu rt G " •- 33 •~< 7G . U ^ c • ^ t/3 (U rt.« T3 G _ O rt s > a o o xj oj X e/jj -ŽH g .JJ, 6 •“ >o c 3 o . E -* - » > ° rt >o 03 MSJ| bb o S tl OJ N G OJ G • bfi « ^ 03 w X ’ tr J g: rG c C 03 ob n C/3 ^ .O .S 2 rt dj Bv.B b o ■s B 6 5 - M .5 T3 N O — S .2^5 n» G _ 3 2 03 E E s3 «■« . G ^■S O m r- 03