Jos. Refina; Ob Balkanu.
661
mučiti; v to sem si izmislil sledeči načrt: Pedro je strašno bolan na živcih, kakor veste, vsled minule razburljive noči. Izjavil je, da hoče kam v toplice, da si zopet utrdi zdravje. Predlagam mu Tatar-Bazardžik, in prepro-siva ga tudi, da gre tje, ker so ondi najboljše toplice na Balkanu. Od Tatar - Ba-zardžika pa ni daleč v Kazanlik. Midva torej pojezdiva lepega dne k gospej Izabeli — s fotografijo Pedrovo—"
„Dobro!"
„— jo pokaževa ob priliki gospej, rekoč, to je najin bolni sopotnik, ki vas ne more posetiti ... In če spozna ona v nji svojega izgubljenega   soproga,
—   dobro; in če ne spozna v njem nikogar
—  tudi nič škode!" „Dobro! Kdaj odrinemo iz Madsere?"
„Pojuternjim rano bo Haronisov pogreb in ... čakajte! Kdaj odhaja vlak z bližnje postaje Aidos proti Plov-divu —.?"
„Ali bomo potovali z vlakom?"
,Je mnogo hitreje  nego s  konji,  in mi hočemo stvar dognati kmalu!"
Vzel je iz listnice vozni red bolgarskih železnic in iskal po njem . . .
„Aha! Ob jedni uri popoldne osebni vlak iz Burgasa . . . Torej velja?"
„Velja."v
„Bien. Živela — hop! pst — Glejte jih!"
rt M o
o


-
Tropa kakih štirideset golobov seje bila z glasnim vriščem spustila na hrast kraj vodice. Buum —.
Sprožila sva oba nakrat. Kri nekaterih tic je rudečila mahovita tla. „Dovolj za danes, monsieur Joseph?" „Dovolj." Na zapadu je tonilo solnce.       (Konec.)