Iz sonetov razočaranja
Božo Vodušek.
Hrepenečega po lepem uroku, po sladki zamaknjenosti očesa, so ga obstopili v srepean loku kače, kamni, ptiči in drevesa;
sredi tisočbarvnega kolesa,
ki se uvršča k večnemu obtoku,
skozi stene otrplega telesa
kri mu utriplje v skupnem, živem soku
Naenkrat preseka popkovino meč, zbujenemu dotik praznote vname kožo z žgočo bolečino
210
in oči zgroze se od slepote pred udirajočo se temino; zakriči v neskončnosti samote.
Siegfried in Achill, ljuMmca slave, sta prejela v čudežni kopeli zmagovito neranljivost kože;
drugim, ki za Kristusom so glave trnju upognili, križ objeli, ©o se rane razcvetele v rože.
Dandanašnji nož gotovo rani pozne vnuke, bič v resnici biča; mučenih, jih vera ne zveliča, bojujočih,  jih  oklep ne  brani;
ne junakom, ne svetnikom, plenu so podobni, ki ga zver pograbi; kaj bogovi, celo čas pozabi nanje, če sploh vpraša po imenu.
211