LETNIK 27*1959-1940
Poštnina plačana v gofovlni.
Posamezna Številka stane 4 din
Mentor — dijaški list — XXVII. leto 1939-40
Vsebina 8. številke:
France Jesenovec, Ne bom služil / Prof. dr. Maikis Rolbič, O analizi besednih umetnin I Zvonimir Bračko, Čolnarji na Nilu / Janko Mlakar, Študent / Janez Flander, »Mati, o moja mati...« / Jože Mahnič, Pravljica o ledeni roži / Prof. dr. Bajd, Jurčkova fotografska šola / Nove knjige / Naši zapiski / Filatelija / Pomenki.
Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. ?. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. — Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. — Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije.
Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom v začetku meseca. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odgov. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani (M. Blejec).
Celoletna naročnina za dijake din 30, za druge in zavode din 40. Posam. številka din 4.—. Plačuje se naprej. — Stev. ček. računa pri Poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit 10.— za dijake, Lit 15.— za druge; za Nemčijo: RM 5.— za dijake, RM 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma nemških čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika.
Jugoslovanska Knjigarna
v Ljubljani
Tomi utm pripomočki
Breznik-Ramovš, Slovenski pravopis, mala izdaja, 234 str., din 26'—, vez. din 40'— Bradač dr. Fr., Slovar tujk, 173 str., din 40 — vez. din 50’—
Bradai dr. Fr., Latinsko-slovenski slovar, II. izdaja, 594 str., vez. din 85'—
Bradač dr. Fr., Pregelj dr. I., Slovensko-ncmškl slovar. 625 str. vez. din 80 — Tomšič dr. Fr., Nemško-slovenski slovar, 760str., vez. din 100 —
Piskernik dr. A., Nemško-slovenski in slovensko nemški žepni slovarček, 232 str., din 21T—, vez. din 30'—
Lovrenčič Joža, Sholar iz Trente. Ep iz XVI. stoletja, 248 str., din 28'-Pregelj dr. I., Osnovne črte iz književne teorije, 112 str., din 24'—
Pregelj ar. I.-Tomšič dr. Fr., Slovstvena zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov, 163 str., din 32 —
Leben dr. St., Italjanska vadnica 1/11. del, 158 str., vez. din 30 —
Kotnik dr. J., Slovensko-francoski slovar, 458 str., vez. din 80 —
Pretnar dr. J., Francosko-slovenski slovar, II. izdaja, 607 str., vez. din 85'—
Ljudska knjižnica PZ
v Ljublianl, Miklošičeva c. 7a-la
Posluje vsak delavnik od 9. — 12. dopoldne ter od 2. — 7. ure popoldne. Ima nad 15.000 knjig in sicer vse slovenske ter mnogo nemških, hrvatskih in francoskih knjig. Izposojuje knjige tudi na deželo. Dijaki se morajo izkazati z dijaško izkaznico.
V	trgovini
ANTON SFILIGOJ
KNJIGARNA, ŠOLSKE IN PISARNIŠKE POTREBŠČINE IN DEVO-CNJONALIJE
Ljubljana, Frančiškanska ul.
naaproti kavarn* Union
dobite vse šolske potrebščine po konkurenčnih cenah
MENTOR*
FRANCE JESENOVEC:
VU bton služil!
Čudno dvoličnost nam kaže današnje duhovno in ideološko človekovo življenje. Na eni strani vidimo, kako se človek kot oseba, da, celo kot osebnost, brez pomisleka podreja raznim avtoritarnim ideologijam našega časa in gre za njimi čez drn in strn, po drugi strani pa pogosto prav pri istem človeku utegnemo spoznati, kako se z vso silo svoje osebnosti protivi drugim avtoritetam, ki ga mnogo manj utesnjujejo v njegovem osebnem doživljanju kot prve.
Ne malo teh in podobnih pojavov utegnemo opaziti tudi pri študentih. Kakor se namreč študent tesno oklene tega ali onega avtoritarnega svetovnega nazora, te ali one ideologije, se ji povsem podredi, stopi zanjo v službo ves, kar ga je, tako da žrtvuje tudi svoje izobraževanje in vzgojo, jo povsod brani in zagovarja in tudi med tovariši na vso moč razširja, tako pri enem in istem študentu naletite na popolnoma gluha ušesa, kakor hitro mu začnete govoriti o — šolski avtoriteti, o avtoriteti njegovih vzgojiteljev, in končno, če hočete, tudi o avtoriteti discipline in njenih postav v obliki šolskih disciplinskih pravil. Če študentu omenite šolsko disciplino, vam utegne na vsa usta ugovarjati, češ da so njena pravila zastarela, da niso sodobna in moderna. Podrejanje prav istega študenta kaki ideologiji v teoriji in tudi v vsakdanjem življenju pa ni nič nesodobnega, marveč mu je moderno, potrebno, naravnost ukazano, če hoče iti s časom naprej ...
Ali ne vidite, dragi študentje, da tu ni nekaj v skladu, da to dvojno merilo in ravnanje študentovo ni dosledno niti ne logično? V tem kratkem razmišljanju skušajmo ta očividni prepad v ravnanju sodobnega študenta spoznati in potem tudi pravilneje uravnati svoje bodoče razmerje tudi do šolske avtoritete.
Gotovo nisem med tistimi, ki bi hoteli avtoriteto razumeti tako, da bi podrejanje nji uničilo tvojo osebno svobodo, tvojo svobodno voljo, saj je to oboje od Boga dano človeku kot najvišji dar, s katerim je Stvarnik ravno človeka in edino njega odlikoval v vsem stvarstvu. A kaj delajo moderne avtoritarne ideologije s tema božjima darovoma, s človekovo osebnostjo in svobodo? Utesnjujejo jo, da, celo uničujejo jo tako popolno, da posamezni človek nič več ne pomeni. Tako dela s človekom sodobni totalitarni sistem. Edino krščanska ideologija je tista,
MENTOR 1939/40. S r. 8.
209
u
ki tudi danes pušča človeku popolno osebno svobodo, da le priznava božjo avtoriteto in spolnjuje božje in cerkvene postave. To izpolnjevanje božjih zapovedi pa ne utesnjuje človekove osebnosti, marveč jo celo izpopolnjuje in vodi po poti ao neskončne svobode in osebnosti — do Boga.
Iz tega sledi, da slovenski študent more svojo osebno svobodo ohraniti le, če se podredi katoliški ideji, vsaka druga ideologija ga osebno potlači, uniči, ga napravi le za mrtvo številko v tako imenovanem kolektivu. Torej so vsi tisti študentje, ki trdijo, da so ob priznavanju te ali one moderne avtoritarne ideologije ostali svobodni, na napačni poti, ker mislijo zelo krivo, če poudarjajo svobodno ločitev posameznika v materialistično pojmovanem sodobnem življenju.
Če pa podrejanje osebne svobode božjim vrednotam res ne pomeni uničevanja človekove svobode, pa pomeni uničenje človekove svobode prav gotovo podrejanje svobodnega študenta disciplinskim praA ilom in ukazom vzgojiteljev, ker so vse te stvari pač delo — ljudi samih. Tako mi ugovarjate. Ne tako, prijatelji. Red in disciplinska pravila niso zaradi vzgojiteljev, tudi niso prazne izmišljotine ali morda celo njihove kaprice, tudi niso plod nerazumevanja starih do sodobne mladine. Ta pravila so marveč nastala iz modrosti starejših in iz izkušenj ter so namenjena edino le tebi, tvoji izobrazbi in vzgoji. Zato so ta pravila dobra in tudi povsem upravičena.
Priznam, mnogo se greši na obeh straneh, tudi na drugi vzgojiteljev. Toda vprašam vas: ali res ne boste hoteli poslušati, če boste spoznali, da so posamezni ukazi disciplinskih pravil nastali edino le iz ljubezni in dobrotnosti vaših vzgojiteljev? V resnici, pravi vzgojitelji vas ljubijo, zato so vam ukazali, da se vzdržite v svojih mladostnih letih alkohola in nikotina, da pozdravljate starejše ljudi, da jih spoštujete, da ne ponočujete, da ne zapadate morda celo v spolne zablode, katerih svobodno izživljanje uči prav današnja materialistična doba. Saj je vendar tako na dlani, da so vsi taki in podobni ukazi samo vain v dobro. O, spoznajte ljubezen vzgojiteljev do vas in nikar s preziranjem in s posmehom ne hodite mimo teh ukazov!
Res je, zastonj je delo vzgojiteljev, če semena padajo na nerodovitna tla; hočem reči, zastonj je postavljati postave, če njihovih koristi študent ne bi hotel spoznati, ali pa če bi jih sicer spoznal, pa bi jih ne hotel izpolnjevati, ker bi mu manjkalo dobre volje. Da, dobre volje in ljubezni do vzgojiteljev, tega vse preveč manjka današnji študirajoči mladini, to priznajmo kar odkrito. Je pač tak čas, da šola le preveč samo izobrazuje, a mnogo, mnogo premalo vzgaja; tudi je res, da pošilja šola v svet le civilizirance, mnogo premalo pa vzgoji srčno dobrih in kulturno plemenitih ljudi.
Zato pa, dragi študentje, naj ne bodo te besede bob ob steno! Svobodno in po lastni odločitvi ste stopili v gimnazijo, svobodno in po lastni odločitvi se podredite tudi disciplinskim pravilom in vsem ukazom svojih vzgojiteljev, podredite se jim z razumevanjem, dobro voljo in z ljubeznijo. In ta vaša ljubezen do vzgojiteljev bo tista, ki bo na videz tako grenko izpolnjevanje šolskih disciplinskih pravil spremenila v — sladak jarem.
0 analizi (^secUiiU vuncUii^t
IV.	Oblikovanje človeka
9. Pesnik ne more molče iti mimo človeka, posebno ne mimo njegove duševnosti, ker je ta jedro človeške narave; nasprotno, lahko se reče, da je pesniku človek glavni predmet. Z vprašanjem, kako kateri pesnik v določenem svojem delu oblikuje človeka, se bavi analiza besednih umetnin na svoji četrti stopnji.
Na oblikovni črti je tukaj »poetična psihologija«, to je p e s n i š k o prikazovanje človeške duševnosti (v liriki in dramatiki) ter poročanje o nji (v epiki). Odgovor na vprašanje, ali je ta psihologija dobra ali ne, je v nekem oziru za sodbo o vrednosti določene pesnitve odločilen.
Pesnik si mora prizadevati, da prodre čim globlje v svojo lastno in v tuje duše ter nam svoja odkritja prepričevalno in resnično prikaže ali sporoči. Jako mu koristi, če zasleduje napredek znanstvene (izkustvene) in razvoj filozofske (spekulativne) psihologije ter njune izsledke v svojih delih (prav) uporablja, ker je sicer navezan na nekritično in v marsičem napačno predznanstveno »ljudsko« psihologijo ter na njene mnogoznačne in zato nenatančne izraze. Na vsak način pa mora pesnik natančno opazovati in vsaj iz svojega življenjskega izkustva dobro poznati svojo in tujo duševnost, saj je vsak človek samemu sebi najbližji in obenem ravno samemu sebi morda največja uganka (prim. Župančičevi pesmi Samogovor in Podoba). Sebe pa spoznavamo ob drugih, medtem ko druge ljudi umevamo po sebi. Lepo pravi Goethe v Faustu (I. del): »Du gleichst dem Geist, den du begreifst«.
Liriku tuje duševnosti sploh ni treba prikazovati, ker je čista lirika subjektivna, ali bolje rečeno: izpoved subjekta, najsi je ta subjekt poedinec ali občestvo (gl. str. 149.).
Dramatik se glede prikazovanja duševnosti oseb v svojih dramah lahko nekoliko zanese na igralce in njihovo umetnost, čudežev pa tudi igralci ne morejo delati.
Najtežjo nalogo ima tukaj epik, saj ne govori o sebi (kakor lirik), temveč o drugih osebah, a nima nikake pomoči (kakor dramatik v umetnosti igralcev), ampak mora vse to delo opraviti sam.
10. V epskih in dramatskih pesnitvah imajo mnogokrat vsaj nekatere osebe nekaj takih potez, katere je pesnik prenesel od samega sebe nanje. Tako je n. pr. Črtomir v Krstu pri Savici v marsičem podoben Prešernu samemu. Mnogokrat porazdeli pesnik lastnosti svoje duševnosti na več oseb. Tako ima po Goethejevem lastnem zatrdilu Faust ene, Mefisto pa druge njegove lastnosti.
Za dramatske in epske pesnitve velja pravilo, da je v osebah, ki nastopajo v njih, tem več pesnikovega osebnega življenja, čim izrazitejši lirik je po svoji naravi pesnik sam (gl. str. 7.), za lirske pesnitve pa pravilo, da je tega v njih tem manj, čim manj je pesnik po svoji naravi lirik.
V bistvu nepesniško je, če uvaja pisatelj v roman ali dramo posebno osebo samo zato, da bi bila glasnica njegovih nazorov, sodb ali naukov (»raisonneur«).
Samega sebe pesnik najbolj prikazuje v liriki, in sicer tem izključneje, čim čisteje lirska je pesnitev, saj čista lirika ni nič drugega kakor pesniško prikazovanje lastnega doživljanja. Lirik si mora prizadevati, da s svojo pesmijo da svojemu doživetju tako točen in prepričevalen izraz, da zbudi z njo v občinstvu svojemu kar najsorodnejše doživetje. Druge naloge glede prikazovanja samega sebe čisti lirik nima.
11.	Poedine duševne lastnosti, ki jih ima kateri poedinec, pa niso vsaka zase in vse skupaj niso nikaka neorganska vsota, temveč so samo razstavi ne tiste »organske« celote, ki se navadno imenu je karakter (značaj). Zato je na snovni črti na tej stopnji za analizo važno, kakšne značaje imajo poedine, posebno glavne osebe v določeni pesnitvi, kako jih pesnik karakterizira (označuje).
Tudi v tem pogledu ima najlažje stališče lirik, saj je veren izraz njegovega doživljanja že sam po sebi tudi veren prikaz njegovega značaja. Seveda mu ne moremo spoznati »glave in srca« samo iz ene njegove lirske pesmi, temveč lahko to storimo šele na podlagi nekoliko obsežnejše njegove lirske žetve.
V d r a m i je označitev delujočih oseb največje važnosti, ker mora v drami njihovo govorjenje in delovanje izvirati iz njihovega značaja in se z njim skladati. Nekoliko se dramatik tudi tukaj lahko zanese na igralca, toda plitvih ali celo nemožnih značajev niti največji umetnik med igralci ne more rešiti.
Za epiko značaji sicer niso tako velikega pomena kakor za dramatiko, ker smeta v nji igrati neko vlogo tudi slučaj in usoda, vendar je pa epik tudi glede označevanja oseb, o katerih pripoveduje, navezan samo nase in plitvi ali nemožni značaji ne morejo nobenega pametnega bralca zanimati.
Značaje določa včasih že fabula. To velja zlasti za tradicionalno (narodno) pesništvo, posebno za pravljice (z njihovimi samo dobrimi in samo slabimi značaji) in basni ter za konvencionalne snovi sploh. Toda čim večji je kdo pesnik, tem več zajema tudi za značaje oseb, nastopajočih v njegovih delih, iz globin svoje duše in duš drugih ljudi ter iz višin svoje fantazije. Celo stvarnosti in nazornosti tako naklonjen pesnik, kakršen je bil Goethe, značajev oseb, nastopajočih v njegovih epskih in dramatskih delih, ni samo kopiral po sebi in drugih resničnih ljudeh, ampak se je večkrat sam čudil, ko je v življenju srečal ljudi, ki so bili takšni kakor oni, ki jih je v svojih delih že davno prej izoblikoval.
Vendar pa posebno realistični pesniki radi delajo po živih modelih. Iz mimike, gestikulacije, drže, hoje in govorice resničnih ljudi skušajo uganiti njihov značaj in življenjsko usodo ter uporabljajo svoja izkustva v svojih delih. Za umetnostno vrednost pesnitve je pa seveda brez pomena, ali sta ta ali ona oseba in njen značaj posneta po katerem resničnem človeku ali ne in v koliki meri. Zato stikanje za takšnimi modeli umevanju pesnitve ne more mnogo koristiti.
Imena oseb za njihovo označitev niso čisto brez pomena. Ta so v »ključnih« romanih (n. pr. v Tavčarjevi utopiji 4000) manj ali bolj prozorna, v meščanski drami in povesti so mnogokrat »govoreča«, spet drugod so po pesnikovih prijateljih, v humorističnih spisih so smešna, v realističnih navadna, v ekspresionističnih pa občna (n. pr. »mož«, »žena« ali celo »on«, »ona«, »ono«) itd.
Značaji morajo biti možni, to je: družiti smejo samo take lastnosti. ki se med seboj ne izključujejo.
Mnogokrat črpa pesnik snov za značaje oseb, ki jih v svojih delih obravnava, iz svojih mladostnih spominov, tako n. pr. Stritar (Dela v romanu Zorin je posneta po njegovi prijateljici iz otroških let — sosedovi rejenki) in Cankar (matere v njegovih spisih imajo mnogo potez iz značaja njegove matere), napačna je pa Freudova teorija, trdeča, da so vsi taki spomini erotične narave. (Prim. Alfred Šerko: O psihoanalizi. 1934.)
Vse kaže, da je v genialnem oblikovalcu različnih človeških značajev tako rekoč več »duš«. Mnogi pesniki sami so prepričani, da je n. pr. Shakespeare moral v sebi nositi skoraj vse človeške dobre in zle strasti in druge dispozicije, ker sicer v svojih delih ne bi bil mogel tako genialno izoblikovati toliko med seboj tako različnih značajev, kakor jih je. .
Pesniška psihologija in karakterologija seveda nista istovetni z znanstveno ali s filozofsko psihologijo in karaktero-logijo, vendar pa dela velikih poznavalcev človeške duše in njenih prepadov ter velikih oblikovalcev človeških značajev med pesniki (n. pr. Shakespearova, Dostojevskega in Cankarjeva) dajejo znanostim in filozofiji važno snov, ker so značaji, ki so jih ustvarili veliki pesniki, očiščeni vsega nebistvenega in imajo zato neko »višjo« resničnost. Pesniški značaji so mnogo bolj prozorni kakor značaji realnih oseb in imajo manj ali bolj tipično veljavo, saj se gibljejo med nazorno enkrat-nostjo in abstraktno občnostjo.
Tako se torej v spoznavanju in umevanju človeške duševnosti poezija, filozofija in znanost med seboj dopolnjujejo in podpirajo, dasi poezija oblikuje, filozofija umuje, znanost pa raziskuje.
V.	Spajanje
12.	Vse razstavine, do katerih smo doslej pri analiziranju besedne umetnine prišli, spaja na snovni črti motiv. Ta tudi v novejši literarni vedi jako priljubljena, a v prav različnem smislu rabljena beseda pomeni nam vsak važen življenjski odnos (gL str. 5.), n. pr.: ogražanje življenja nekomu drage osebe, izmišljeno poročilo o smrti katere take osebe, onečaščenje, »božja sodba« (n. pr. v Tavčarjevi Visoški kroniki), prisiljena zakonska zveza. (Besede motiv literarni vedi ne kaže rabiti v drugačnem pomenu, tudi ne v pomenu, v katerem jo rabi glasbena teorija.)	-	'	V
Vsak motiv sproža neko duševno dogajanje, izvira pa ali iz razmerja med pesnikovim doživetjem1 in problemom ali iz razmerja med
situacijo, fabulo in značaji na eni ter med problemom (in idejo) na drugi strani ali iz pesnikovega razpoloženja in prikazovanja samega sebe. Pesniške podobe iz narave in poedine poteze značajev še niso motivi, pač pa so lahko z a s n u t k i motivov, motivi sami pa nosijo v sebi probleme in ideje. Med seboj se vežejo in stopnjujejo na ta način, da je v obsežnejših spisih eden motiv glavni, drugi so mu pa neposredno ali preko drugih stranskih motivov podrejeni.
To bomo najlepše videli na primeru: Ljubeča se mladenič in mladenka prideta v posebno situacijo, če sta otroka sovražečih se staršev; oblika, ki jo je tej snovi dal Bandello, je bila Shakespearu fabula za njegovo tragedijo Romeo in Julija; njuna smrt izvira iz navidezne smrti enega izmed ljubečih se mladih ljudi; to je motiv, ki ga srečamo že v antičnem slovstvu (Piramus in Tisba); Shakespeare mu je dal tudi komično noto (v svoji komediji Sen kresne noči); v Kleistovi tragediji Rodbina Schroffenstein se zveza motivov stopnjuje s tem, da od sovraštva zaslepljena očeta sama usmrtita vsak svojega otroka; G. Keller je v nekem časniškem poročilu o resničnem dvojnem samomoru našel podobno snov in v svoji noveli Romeo in Julija na vasi postavil vse dogajanje na deželo; v Anzengruberjevi komediji Dvojni samomor ljubeči se mladi par prestraši starše s časniškim poročilom o nekem resničnem dvojnem samomoru dveh mladih ljudi in jih z njim spelje na napačno sled; Kellerju je bil glavni problem, kako more biti medsebojno sovraštvo staršev toliko, da so zmožni uničiti življenjsko srečo svojih otrok; ideja v Kleistovem delu je, da je čustvo ljubezni ostrovidnejše kakor od sovraštva zaslepljeno oko, saj slepi, a ljubeči ded spozna truplo svojega vnuka, katerega je besni oče nespoznanega umoril. V naštetih delih je ideja v nauku, da je ljubezen nekaj silno močnega: v Shakespearovi tragediji izvira iz smrti ljubečih se otrok sprava sprtih staršev, v Kellerjevi noveli premaga ljubezen v smrti vse one ovire, ki jih v življenju ni zmogla, pri optimističnem Anzengru-berju pa zdrava narava triumfira nad slabotno sentimentalnostjo in malenkostno prepirljivostjo.
Možnih motivov je sicer mnogo, vendar pa njihovo število ni neomejeno. Vsak pesnik obravnava le tiste motive, ki izvirajo iz njegovih posebno globoko segajočih doživetij. Pesnikova izvirnost ni v tem, da izmisli popolnoma nove motive, temveč v tem, kako jih obdela (gl. str. 5.), to je, kako jih včleni v fabulo, spravi v sklad z značaji ter podredi kateremu problemu in kateri iaeji. Tudi glede motivov lov za vplivi in vzporednostmi ni tolikega pomena, kakor je mislila starejša literarna veda, saj vsaka podobnost v motivih sama še ni dokaz za odvisnost enega pesnika od drugega, temveč je mnogokrat samo značilna za duha časa, v katerem sta pesnika živela, ker ima vsaka doba poleg stalnih še svoje posebne probleme. V čisti liriki motiv ne pripada snovi (ker čista lirika od drugod prevzete snovi nima), temveč doživetju samemu. Da delitev lirskih pesmi po neki snovi, n. pr. po dnevnih in letnih časih, ki se v njih omenjajo, ni dobra, dokazujejo n. pr. po doživetju med seboj tako različne pesmi, kakor so v Slovenski čitanki za višje razrede srednjih in njim sorodnih šol I. del berila št. 72.-^92. Tam so n. pr. > jutranje« pesmi (št. 72.—75.) po do-
živetju (oz. razpoloženju) prav različne, saj isto jutro kot izhodna situacija (gl. str. 149.) lahko pri različnih ljudeh sproži različna doživetja.
Zato sta mnogo boljši razporeditvi lirskih pesmi ali p o vrstidoživetja samega (in njegovega razpoloženja — gl. str. 148. s.) ali (in ta je najboljša) po vrednotah in vrednotnih predmetih, katere pesnik v tem ali onem svojem doživetju izkusi. Take vrednote oz. vrednotni predmeti so n. pr.: Bog, svoboda, nesmrtnost, resnica, dobrota, lepota, pravica, človeštvo, domovina, narod, narava. Motivi so torej v liriki doživetja, ki so v zvezi s takimi vrednotami in vrednotnimi predmeti.
Skoraj vsi lirski motivi so simbolični v tem smislu, da lirik svoje doživetje zrcali v prizoru iz narave ali ga pa vnaša v njo ter te prizore iz narave in svoja doživetja spravlja v razmerje sporedja ali nasprotja. Taki prizori so obče znani ter manj ali bolj stari in stalni, a neizčrpni.
Za analizo je jako poučno primerjanje lirskih pesmi, ki so izraz enakega doživetja, n. pr. Levstikove pesmi Otvi (v navedeni čitanki št. 126.) in Župančičeve pesmi Zvečer (št. 76.).
Ponavljanje poedine podobe iz narave ali poteze v značaju v isti pesnitvi spominja na muzikalni motiv, saj sta poezija in muzika časovni (ritmični) umetnosti, stalni pridevki, verzi in druga ponavljanja (n. pr. v pravljici), odpev in drugo podobno so pa ali tehnične narave, ali pa pripadajo pesnikovemu dojemanju realnosti in oblikovanju jezika.
13. Kakor drugi ljudje, tako se tudi pesniki med seboj razločujejo
E o tem, kako dojemajo in pojmujejo stvarnost, to je, kakšno je razmerje aterega izmed njih do stvarnosti. S tem razmerjem je v zvezi na eni strani motivika in vse, iz česar ta izvira, na drugi pa stil in drugo tja do ideje določene besedne umetnine.
Važna so torej za njeno analizo vprašanja: ali je po pesnikovem prepričanju človeška volja svobodna ali ne (ali je pesnik indeterminist ali determinist), kakšno vlogo pripisuje v človeškem življenju usodi, slučaju in naravnim zakonom ter ali veruje v nadnaravni svet in dopušča možnost, da ta svet posega v človeško življenje, ali ne.
Gre za tri glavne plasti stvarnosti: za zaznavno, simbolično-mitično in alegorično.
Če dramatik v svoji pesnitvi obravnava simbolično-mitične in alegorične like, mora tudi te na odru nazorno prikazati. Ker ima takšno prikazovanje svoje tehnične meje, zato ima dramatik glede prikazovanja neizkustvenih stvarnosti le omejene možnosti. Ker epiko njih samo poroča, zato je tudi v tem oziru popolnoma svoboden. Za lirika pa velja, da je zanj v njegovem prikazovanju že tudi stvarno vse, o čemer je prepričan, da je to res doživel.
14. Jasno je, da se različne plasti stvarnosti ne dajo prikazovati ali poročati v isti jezikovni obliki. K onemu, kar smo o jeziku rekli na str. 5.—6., je treba dostaviti naslednje:
I. Vsako močnejše rit mizi ran je jezika že samo po sebi dviga vsebino nad vsakdanjost, vsaka nevsakdanjost pa zahteva nevsakdanji, torej p e s n iš k i jezik.
II. Čim neposrednejši in preprostejši sta snov in doživetje, tem manj umetno oblikovanje jezika zahtevata.
\sak verz in vsaka kitica torej nista primerna za vsako pesniško zvrst. Tako je n. pr. daktilski heksameter posebno primeren za vzvišene epske snovi (te pa zanj), ne pa tudi n. pr. za dramatski dialog, za visoko dramo je zavoljo svojih odlik »blanc vers« najbolj prikladen itd.
Preb o d iz ene plasti stvarnosti v drugo naj se izraža tudi v spremembi jezikovne oblike. (Posebno lepo skladnost med vsebino in jezikom vidimo v Goethejevem Faustu.)
Ker imajo poedine stalne lirske oblike vsaka svoj posebni značaj in razpoloženjsko barvo, zato je uporabnost vsake izmed njih omejena. (Prim. sonet!)
V	podrobnosti o teh zanimivih stvareh se tukaj, žal, ne moremo spuščati, omenimo naj samo še to: pesnik, ki uporablja svobodne ritme, je podoben potniku, ki sam utira nova pota, zato jih naj rabi šele tedaj, ko je njegov ritmični čut že dovolj razvit in utrjen, ker drugače kaj lahko zaide v prozo.
(Dulje.)
ZVONIMIR BRAČKO:
Čolnari t*a Hitu
> i ■ i • *.. i»• ■, •	,	•	•	t	.,	,	(	,	,	t	.	1
Duvno so segli si v roke črnorjavih obrazov mornarji, v svojih čel ozare so skrili >vse svilnate cvete, mrzle sape so se s peresi prijele za skale razgrete, ko so po srečo odjadrali k zadnji zasanjani zarji.
Sam, sam se je čutil vsakdo; nad njim bela sila kril, za -njihove težke spomine je vedel le meseca svit, srca, boječe bijoča, so zbala se strmih robov piramid —: mimo njih tekel počasi je s svojo pesmijo sveti Nil.
Večkrat v to dnevno vročino prispe na obal karavana od večernih pa do juitrnjih dežel čez mrtvoblede ceste pustinj.
Ob Nilu napolnijo mehe, azro se — in utonejo onkraj hribin.
Vesla čolnarji zložijo: zakrvavi jim spet stara, stara rana...
Včasih pa, sredi Jioči, čolnarji v dlani potopijo svoj tihi obraz
in se zamislijo v daljine, predailjne skrivnosti oaz . —.
Takrat se pobratijo z vesli pojoči 'tujci, vajovi,
. razpet,a jadra poljubijo južni mehki domači vetrovi. —
f ,	'	J	'	."-'j-ll	•	"	'	‘
■* * «’••.»! • «	'* ' i 1 ; * • , •	f	f	1<<	*) . • f / . »J \ *» ' ; f» • |
JANKO MLAKAR: v
Študent
(Prirodopisna študija.)
Zaljubljeni študent (h. stud. amatorius) dela znanstvenikom velike preglavice. Še v polpreteklem času so menili skoraj vsi zoologi, da je zaljubljeni študent posebno pleme, čeprav so se plemenski znaki začeli javljati pri njem pozneje kakor pri ostalih plemenih, takole šele peto leto. Iz tega se je tuai razvila podmena o takozvani petošolski ljubezni, ki pa več ne drži. Zadnja leta so namreč ostri opazovalci študentovskega življenja dognali, da se zaljubljenost širi že v nižjih razredih, to pa pri samcih in samicah, pri zadnjih še posebno. Zato so danes vsi znanstveniki edini v tem, da h. stud. amatorius ni posebno pleme, marveč da je zaljubljenost (amatio) le bolezen, ki se lahko loti vsakega študenta, čeprav so nekatera plemena tej bolezni (morbus amatorius) bolj podvržena kakor druga. Najrajši se širi med lenimi in lahkomiselnimi študenti, medtem ko med pridnimi ni veliko slučajev, če pa so, so pa bolj lahke narave.
Zaljubljenost povzročuje takozvani zaljubljeni bacil (bacillus amatorius), katerega so odkrili šele zadnje čase. Po daljšem in intenzivnem študiju so pa prišli znanstveniki do tega, da je bacil, ki so ga našli pri samicah bistveno drugačen od onega, ki seka samcem »pred neznane srčne rane«. Da jih laže razlikujejo, so dali prvemu ime »ženski bacil«, drugemu pa »moški«, torej po spolu, katerega okužijo.
Zaljubljeni bacil se naseli v srcu, kjer se hitro množi, kakor drugi bacili. Študent je že okužen, ko se tega niti ne zave. Vendar pa še ni bolan, marveč je le nekak bacilonosec, ki pa je študentkam zelo nevaren. Zaljubljenost se namreč šele takrat razvije, kadar stopi moški bacil v zvezo z ženskim. Oba sta namreč med seboj v istem razmerju kakor z različno elektriko nabita telesa: istoimenska bacila se odbijata, različnoimenska pa privlačujeta. Zato na primer z zaljubljenim bacilom okuženi študent toliko časa ne zboli, dokler ne pride v bližino kake prav tako okužene študentke. V tem primeru pa nastane velika nevarnost, da začno bacili skakati iz srca v srce. Pri tem izmenjavanju bacilov občutita oba v srcu nekako ugodje, ki je tem večje, čim več se jih izmenja. S tem se pa začne tudi morbus amatorius, ki se polagoma razvije v ljubavno mrzlico (febris amatoria) in doseže svoj višek z ljubezensko silo	(furor	amatorius), če	se o	pravem času
ne zatre. Prva znamenja bolezni so	ta, da študent	lazi	za študentko,
da jo čaka pred šolo, pred kinom in se ji skuša približati. Če se študentka zanj ne zmeni in ima srce dobro zavarovano pred moškimi bacili, se v študentovem srcu porodi ljubavna bol (cruciatus amatorius), ki se navadno kmalu poleže.	Z njo	vred pa izgine	tudi	zaljubljenost.
Če pa študentka pokaže, da	ji je	študent všeč, in se	mu prijazno
nasmehne, če jo pozdravi,' se začne morbus amatorius pri obeh razvijati. Potem ima izmenjava moških in ženskih bacilov prosto pot.
Začneta se sestajati in če se dobita na ulici, ne hodita več drug za drugim, marveč vštric. Take bolnice in bolniki se zelo radi sestajajo v kinu, ker se tam v temi lahko drže za roke, kar izmenjavo bacilov jako pospešuje. Bolezen se vedno hujša in se polagoma razvije v lju-bavno mrzlico. V tem stanju ne mislita na drugo, kot na svojo ljubezen (amor). Sedaj ne prideta skupaj samo na ulici ali v kinu, marveč hodita tudi ven v prosto naravo. Njuni pogovori se sučejo, kakor je navada pri bolnikih, večinoma okrog bolezni, kateri sta zapadla.
V	prosti naravi se pa študentka hitro utrudi, zato jo mora študent voditi pod pazduho ali celo okrog pasu, da ne omahne. Če pa bacili le preveč in prehitro skačejo iz srca v srce, omaga tudi študent. V tem primeru se vstopita tako, da drug drugega podpirata, dokler si nekoliko ne odpočijeta. Tako medsebojno podpiranje imenujeta objem (am-plexus).
Morbus amatorius doseže, kakor sem že omenil, svoj višek v ljubezenski sili. Zato je pa treba zaljubljenemu študentu ventila, da ga ne razžene prevelika napetost. Ta ventil so večkrat pesmi, v katere navadno samec, včasih pa tudi samica, izliva svoja čustva, da nekoliko razbremeni z ljubeznijo in bacili prenapolnjeno srce.
Zaljubljenost ima težke posledice, če se hitro ne prežene. Zgodilo se je že, da je pridni študent, katerega je okužil bacillus amatorius in je potem zapadel ljubavni mrzlici, izgubil bistvene lastnosti svojega plemena ter se prelevil v lenuha ali lahkomiselnega študenta. I ako je potem v nekaterih zlasti težjih predmetih dobival le še druge korene iz prejšnjih številk. Zato se skrbni vzgojitelji prizadevajo, da bi svoje gojence in gojenke obvarovali zaljubljenosti, in jih navajajo, da se ogibljejo krajev in prostorov, ki so okuženi z .zaljubljenimi bacili in kjer je nevarnost za okuženje velika. To so med drugim promenade, javna sprehajališča, kopališča, tudi kino, zlasti pa plesne dvorane, sploh kraji, kjer se mladina rada shaja.
V	tem pogledu so posebno nevarne plesne vaje, kjer se, kakor nekateri trde, uči študent plesati in manire. Tu moram pripomniti, da zna marsikdo, ki ni nikdar takih vaj obiskoval, več manire, kakor tisti, ki so trgali podplate pri učenju manir v plesni dvorani.
Študent se splošno rad giblje. To je že v njegovi naravi, kar je popolnoma smotrno, ker se mu pri gibanju krepe mišice in trde kosti. Ce se gibanje vrši po taktu godbe, se imenuje ples, ki je pa pri samicah bolj priljubljen kakor pri samcih. Študentke rade tudi med seboj plešejo, samci pa le takrat, kadar se ga oklene kaka samica. Ker bi torej študenti ne hoteli na plesne vaje hoditi, če bi morali sami med seboj plesati, jim odbor, ki jih prireja in vodi, preskrbi zadostno število študentk, s katerimi naj bi plesali in se pri njih učili lepega vedenja, kar je pa nekoliko težko, ker se dobe med njimi tudi take, ki nimajo pojma o dostojnosti.
Ker je med tolikim številom samcev in samic vselej tudi nekaj nosilcev zaljubljenega bacila, je nemogoče, da se ne bi zrak okužil, in tako se potem morbus amatorius hitro začne širiti. Sicer bede nad plesalkami bolj ali manj ostre oči gardedam, katerim pa pogosto kljub njihovi najboljši volji uide izmenjava raznoimenskih bacilov. Pravijo
Ča, da so tudi take, ki nalašč nekoliko zamiže, da ne motijo bacilov, o se selijo iz srca v srce. Ker raste nevarnost okuženja z nočjo, odvedejo dame, ki hočejo svoje hčerke obvarovati ljubavne mrzlice, še o pravem času domov, navadno kmalu po desetih. Tisti (študenti ali študentke), ki pa odhajajo s plesa proti polnoči ali celo proti jutru, dobe prej ali slej ljubavno mrzlico.
Morbus amatorius je v vseh Stadijih ozdravljiv. Najboljše zdravilo je čas. Zdravje pa večkrat pospešijo dvojke v šoli in starši doma.
Kričavi študent (h. stud. ululans) se odlikuje po izredno močnih glasilkah, ki se mu napno, če niso dolgo v rabi, in so v nevarnosti, da popokajo kakor preveč napete strune, če se vsaj za nekaj minut ne sproste. Ker je skoraj v vsakem razredu nekaj študentov tega plemena, ki potrebujejo po učni uri sprostitve, so vpeljani zanje kratki odmori. Pridni študenti jih porabijo za ponavljanje, leni za prepisovanje, kričavi pa za kričanje. Zato ve vsak lahko, ki gre mimo šole, če je pouk ali odmor. Med poukom je vse mirno, ker takrat kričavi študent molči ali pa tiho odgovarja, če kaj zna, ter si tako nabira moči v glasilke. Med odmorom se pa sliši skozi okna rjovenje, tuljenje in cviljenje. Iz glasov se tudi lahko sklepa na razred. V nižjih razredih prevladuje cviljenje, v višjih pa rjovenje in tuljenje. Glede glasu je med samci in samicami bistven razloček. Samci imajo sicer v nižjih razredih večinoma prav take cvileče glasove kakor samice, pa jih v višjih spremene in poglobe. Kričave študentke pa tudi v osmi prav tako cvilijo kakor v prvi. Zato pa nastane včasih v razredih, kjer so študentke pomešane med študente, tako cviljenje in rjovenje, da bi glasbeno izobražen človek mislil, da proizvajajo kako moderno ekspresionistično pevsko točko.
Tisti zoologi, ki trdijo, da je študent v daljnem sorodstvu z opico, pravijo, da je kričavi študent stranska veja amerikanskega kričača (mycetes) iz rodu platyrrhinov, to je opic s širokimi nosovi.
Šepetajoči študent (h. stud. sibilans) se udejstvuje le med
fjoukom. Znano je, da so samo tisti pesniki in pisatelji pravi umetniki, d pišejo iz neke notranje nuje ali potrebe. Tako bi tudi šepetajočega študenta lahko imenovali umetnika. Kakor hitro mu pride kaj na misli, začuti v svoji notranjščini nujnost, da se mora zaupati svojemu sosedu. Ker je zelo obziren in noče motiti profesorja in součencev, se pri tem poslužuje šepetajočega glasu. Na isti šepetajoči način pride tudi rad na
Eomoč tovarišu, kateremu zmanjka pri pogovoru s profesorjem pravih esed. To pa stori iz gole nesebične ljubezni do študenta in profesorja. Študenta hoče obvarovati dvojke, profesorja pa žalosti, ki mu trga vselej srce, kadar mora zapisati v beležnico slab red. Žal, da ne najde njegova ljubezen pravega razumevanja. Zato ne trpi nobeno pleme toliko preganjanja v šoli kakor prav h. studiosus sibilans. Zgodilo se je že, da je dobil študent celo ukor zaradi nekaj nedolžnih besedi, ki so bile itak namenjene samo najbližji okolici in jih je slučajno ujelo kako preveč tanko profesorsko uho.
Profesorji, ki poučujejo študente in študentke, trde, da je pleme šepetajočega študenta na ženskih gimnazijah bolj zastopano kakor na moških.
Šepetajoči študent tudi v poznejšem življenju rad pomaga svojemu bližnjemu, zlasti takrat, kadar ga nič ne stane.
Potujoči študent (h. stud. vagus) je že na tem, da bo izumrl. Pred letom 1914. je bilo še več študentov, ki se niso zadovoljili s študijem na eni in isti gimnaziji, marveč so hoteli spoznati šolski ustroj še na drugih gimnazijah. Selili so se pa kakor ptice selivke proti jugu. Nekateri so prišli noter do Pazina. Sicer se tudi dandanes dobi tu in tam kak studiosus vagus, samec ali samica, ki potuje z gimnazije na gimnazijo, pa ne iz notranje »nuje«, kakor so svoje dni potovali potujoči študenti, marveč iz raznih okoliščin, ki so navadno razvidne iz dijaških knjižic.
Slednjič naj še omenim, da navedena plemena niso med seboj določno omejena, marveč se prelivajo polagoma drugo v drugo kakor mavrične barve. Zato je treba študenta dobro preštudirati, preden se more določiti, v katero pleme spada.
JANEZ FLANDER:
,,1/Hetii, o inoia moti!..
Mati in sin. Sin v ljubljanskih šolah, mati pa vdova in revna bajtarica v gorenjskih hribih, žena, ki je bila pri delu podobna čebelici, pridna, kakor zna biti samo mati. Delala je podnevi, večkrat tudi ponoči; vse njeno življenje je bilo en sam delavnik, vsa njena življenjska pot je bila s trnjem posejana. Nikoli ji ni bilo lahko, a morala je, če je hotela sinu v mestu vsaj nekoliko pomagati. Včasih so ji sosedje sicer prigovarjali, da bi se vsaj nekoliko odpočila, češ zakaj sili sina tja, kamor ne spada, pa jih ni poslušala. Kar naprej je garala, tiho trpela, si od ust pritrgovala, vse iz ljubezini do sina, iz ene velike želje, da bi njen Drejče postal kdaj gospod. Želela je, da bi Drejče laže živel, kakor pa so živeli njegovi starši. Upala je, da pride nekoč trenutek, ko se uresniči njeno hrepenenje.
In mati bi bila srečna, tako srečna. Nikdar ne bi tožila nad težo vsakdanjega življenja, nikdar zdihovala, če bi se ji včasih ne zazdelo, kakor bi čez njeno lejpo in sveto misel hušknila temna senca, kaj če ji sina ugrabi mrzli svet.
»Toda ne! To se ne sme zgoditi!« je vsakokrat vztrajno prepričevala samo sebe. Tako tudi nekega zimskega večera v svečanu, ko je pri brleči petrolejki predla in so jo črne misli nadlegovale, me da bi za trenutek odnehale,
»Svet je divja zver!« ji je kljuvalo v prsih.
»Ne, Drejče bo vztrajali« se je sočasno uprla.
»Ce bo?« je zatulil vihat- in pognal v okna cel kup drobnega pršiča, da je čudno zašumelo im se je zdelo, kakor bi zunaj mrtvaške pošasti uganjale svoj divji ples.	1	1 •
»Mora!« je pribila mati.
»In vendar tone!« je zunaj zatulilo s podvojeno silo. da so zažvanketttla steklu v oknih in je materi kri, zastala po žilah.
»Bog pomagaj!'Pa ni spomin?« se je prestrašila, šla im pred bridko Materjo prižgala majhno lučko, potem vzela v roke rožni venec, pokleknila in molilu, verno
■
molila. Jagoda za jagodo ji je skoraj neslišno polzela med prsti. Zdravamarija za zdravomarijo ji je tiho izzvenela na ustnicah, lepo in tolažilno, kakor iz dalje prihajajoča godba, kakor lahka uspavanka, pesem porojena v tihem večeru, topla in ubrana, da je izgiinil svet, so	usahnile solze, se umirilo telo, da so	se materi Je
prsti med jagodami premikali,	ko so ustnice šepetale: »Kajne, Mati,	da ga	boš
varovala? Saj ti veš, česa te prosiim. Zdrava Marija... ti ga varuj!« In zopet jagoda za jagodo. »Zdrava Marija...« In utrip ljubečega srca, spokojni, v trpljenju poveličani obraz in blesk v očeh in neizmerno zaupanje. Zunaj pa vihar in tuljenje in sneženi inetež. Dva svetova luči in teme v neprestani borbi. Kdo bo zmagal, o mati?
Cez nekaj časa je mirno vstala, kakor bi je ne bile nikoli mučile težke misli, kakor bi bila za trdno prepričana, da je uslišana in da je njen sinko že pri njej. »Če še ni, pa bo!c 6e je tolažila, saj je sklenila, da ga kmalu obišče v	mestu,	brž
ko skopni sneg in bo lepša pot.
Tako je sklenila. Ko pa je zunaj vnovič -zatulil vihar in je nekje tako pretresljivo zajokalo, se je odločila, da odpotuje že zjutraj. Zato ni več zabrnel kolovrat. Mati ni predla, le culico je pripravila, majhno, drohno culico, saj mora Drejčetu nekaj prinesti, prebdela del noči, nato pa odšla v zgodnje jutro, čeprav je ponoči vihar le za silo prenehal, čeprav so bile poti zasnežene in ji je neslo pršič v obraz, da ji je bilo, kakor bi jo kdo s šivankami zbadal. Sneg ji je silil v rokave, lezel v čevlje in se zajedal v obleko. Včasih ji je sneženi val zameglil pot pred očmi, zdaj se ji je udrla noga, toda opešala ni. V njeni duši je živel Drejče, zaradi katerega se je napotila z doma, premagala snežene zamete, trpela, dokler ni do smrti izmučena prihitela na postajo in komaj ujela vlak.
»Ali vam je slabo, da ste tako bledi?« jo je v vlaku nagovorila sopotnica, ko jo vstopila.
»O, ne! Le nekam trudna sem.c
»Zdi se mi, da ste že od daleč prišli.c
»Iz Rovtov.c
»In v takem snegu?«
»Saj bi ne, a imam sina v mestu.«
»A, tako!« je dehnila sopotnica in jo pogledala 6 strmečimi očmi, v katerih so nad čudežem materinske ljubezni zaigrale solze. Nato je utihnila in molčala vso pot, dokler ni na ljubljanski postaji materi prisrčno stisnila roke in pristavila: »Srečen otrok, ki ima tako mater!« ter izginila v gneči.
Mati je za trenutek obstala in jo iskala z očmi. Ker je ni našla, je tudi sama, ne da bi se menila za vrišč in hrup na postaji, počasi odšla v mesto, zavila v bližnjo cerkev, potem pa dalje do Drejčetovega stanovanja. Pozvonila je prvič, toda nihče se ni oglasil, poklicala drugič, zvonila tretjič, dokler ni prišla gospodinja in ji povedala, da je Drejče že odšel v šolo.
»Kaj naj zdaj storim?« je vprašala. »Vse dopoldne bi težko čakala.«
»Veste, mamica, najbolje bo, če greste v šolo in povprašate po :njem,« je s poudarjajočim glasom in z nasmeškom na obrazu govorila gospodinja, mislec, da je mekaj več, kakor uboga in premražena žena, ki je stala pred njo in povpraševala za sinom. Mati je njen nasmešek sicer opazila, a je potrpela. Marsikaj ji jo povedal. Zdaj je spoznala, čemu je tako klicala, čemu tiste hladne besede ob prihodu, spoznala pa tudi, da Drejče le ;ni pri tako dobrih ljudeh, kakor ji je pisal. Zaskrbelo jo je, kaj je s sinom, če ni bil njen strah upravičen. Črne misli, ki jih je bila z molitvijo pregnala prejšnji večer, so se ji povrnile s tako silo,
da ji je bilo na poti proti šoli, kjer je pred sedmimi	leti in	pol vpisala	sina,	skoraj
žal,	da ga takrat ni zadržala v gorenjskih hribih.	Toda	ko je	prestopila	šolski
prag, je znova na vse pozabila.
»Rada bi govorila s sinom, če je mogoče,* je zaprosila pri šolskem slugu.
>Ali vam ni znano, da so obiski med poukom prepovedani?«
»Od daleč sem prišla,« je vztrajala v prošnji.	.	.
»To vidim.«
»Lepo bi prosila!«
»No, ker že tako prosite, naj bo, da ne lx) vaša pot zastonj,« se je sluga slednjič omehčal. »Kako se fant piše?«
»Drejče Gozdnik.«
»Razred?«
»Osmi.«
»Fanta takoj pokličem. Gospa, izvolite ga počakati!« jo je sluga povabil in ji odprl vrata v govorilnico.
Mati mu je sledila, saj so ji bile noge kakor iz svinca, odložila je culico, se usedla in že pripravljala besede, s katerimi 'pozdravi sina. Vse mu bo povedala, kaj mu je prinesla, kako je doma, kako je zdaj huda zima. A ta bo 'kmalu minila. Potom pa pride pomlad, velika noč in vstajenje. O takrat, ko bodo rebri ozelenele, ko bodo na planini zopet zapeli zvonci, takrat naj pač vrže za nekaj dni knjige pod klop, takrat naj le prihiti k njej, k svoji materi, da se odpočije, se napije ■njene ljubezni, sonca in zraka. Zares. Tako je mislila in nič drugače. In še bi bila delala načrte, da se niso vrata v govorilnico odprla in je mesto šolskega sluge vstopil Drejčetov razrednik, ne da ibi ga fant spremljal.
»Kaj ga ni?« se ji je ob čudnem notranjem preobratu utrgalo iz prsi.
»Želite vašega fanta, a vam ne morem ustreči, čeprav bi rad. Res ne vem, kaj bo z njim, ker zadnje čase tako neredno prihaja v šolo,« je rekel razrednik in skoanizgnil z rameni.
»Kaj ga res ni?« je materi zajokalo srce.
»Slabo se uči,« je razrednik neizprosno nadaljeval, »za šolo mu ni mar, ne za pridno učenje, pač pa za cigarete, karte in .podobne reči. Sicer pa ni vredno, da bi našteval. Saj me razumete, kaj hočem reči.«
»Sin!« je kriknila mati in si zagrebla obraz v dlani.
»Vem, da je hudo. A ne bi storil svoje dolžnosti, če bi vam ne povedal resnice in opozoril na nevarnost.«
»O Bog! Torej je le res!« je mati žalostno vzdihnila, vstala, s trudnimi koraki odšla na ulico in na Drejčetovo stanovanje, kjer je kljub nevolji gospodinje, da jo že drugič vznemirja, odložila culico, se znova znašla na ulici in kakor ljudje, ki nimajo cilja, begala po mestu iz ene ulice v drugo, kakor hi slutila, da se nekje med temi zidovi nahaja njen zaklad — bije srce njenega *>troka. Zato se ni zmenila za sneg, ki se je nevše&no lepil po uličnih hodnikih, da ji je škripalo pod nogami, ne za mraz ne za utrujenost, ni se menila za ljudi, ki jih je srečavala, temveč je na vsej poti le ljubo 6rce klicala: »Drejče, Drejče! Kaj bo s teboj?« Od desete do enajste in dvanajste ga je iskala, ko jo je na ulici zajel mladi živ žav in je vnovič vprašala pri gospodinji, če se še ni vrnil. Ker Drejčeta ni našla, je zopet odšla na ulico in povpraševala za sinom in ni odnehala. Kako tudi, ko se ji je izgubljal otrok. Mar je vedela, kje 6e nahaja, kako je prav za prav z njim? Ni vedela. Pač pa ji je bilo znano, da bi 'bil greh, velik greh, ki bi si ga ne mogla odpustiti, da bi ne bila mati, če bi v takih trenutkih zapustila svojega otroka.
Takrat je v zvoniku udarilo eno, ura je odbila dve, tri, čas je brzel z nezmanjšaino hitrostjo, pretekle so ure, a mati tega ni opazila, še ni tožila nad utrujenostjo. Udarilo je štiri, tedaj šele se je zdrznila, tedaj in ne prej je opazila, kakor bi se ji stemnilo pred očmi. Spoznala je, da ne bo vzdržala, vendar je še premišljevala, potem pa, ne da bi si želela, zavila v bližnjo gostilno, stopila v temno soibo in okamenela nad prizorom, iki se ji je nudil. Na prvi pogled je v kotu opazila okroglo mizo, okoli nje štiri fante pri pitju in igri in med njimi Drejčeta.
»Jezus!« se je materi spet odnekod iztrgalo, ko 6e je neopaženo sesedla za bližnjo mizo. To, kar je videla in kar ji je v istem trenutku prišlo na misel, je prekašalo njene moči, tako prekašalo, da si je tudi pozneje marsikdaj zastavila vprašanje, kako je moglo tisto uro vse tako priti, ali je tako nanesel slučaj, ali pa jo je na tisti poti vodil božji angel.
Pozneje je tako mislila, toda v tem trenutku je hila podobna kamnu, kakor bi ine imela življenja v sebi. Vir njenih misli je usahnil in mi imela moči, da bi kaj več povedala, temveč je le fante opazovala pri njih divji igri in veseljačenju, kakor bi ne verjela svojim očem.
»Pijmo, fantje!« se je zdaj oglasil najstarejši izmed njih.
»Toda na eks!«
»Eks!«
»Seveda, eks!«
»Naj živi Božica!«
iNaj živi!« se je pijano oglasil tretji in trčil s tovariši, da so zažvenketali kozarci, potem pa pil sam in so pili drugi, da je nekje pritajeno lokalo in se jim je cedilo po bradi.
»Primejduš! To se prileže!« se je oglasil četrti.
»Alo! Karte sem!« je zahteval drugi.
>Pik!«
»Kara!«
»Srce!«
»Ha-ha-ha! Drejče je zgubil!«
»Hudiča! Še enkrat!« se je Drejče repenčil in že mešal karte.
Spet so jih vrgli, igrali za žive in mrtve, vmes pa peli. Nekdo je zabrundal in za njim je zarjula vsa družba, da je med vikom in krikom šlo po sobi:
»Gaudeamus igitur, ^ iuvenes dum sumus ...«
Tam ob nasprotni mizi pa je tiho slonela imati, skrušena in v grenko žalost potopljena. Še je molčala, toda kaj hitro se je z veliko naglico v njej nekaj dvignilo, da jo je kljub bledici oblila rdečica, planila je pokoncu, nato pa bolj bruhnila, kakor spregovorila.
»DrejčeI« je trdo udarilo med fante.
»Kaj pa je?« se je fant nemarno oglasil, ne da bi pogledal, kdo ga kliče.
»Drejče!« je udarilo drugič, da so fantje prenehali z igro in se je>zno ozrli proti vratom.
»Kdo je?« je vprašal najstarejši.	•
»Ne vem!« je rekel tretji.
»Jaz mu že pokažem!« se je pobahal Drejče, leno lezel izza mize, da bi obračunal s predrznežem, maredi) dva koraka, izbulil oči, potem pa obstal ko — pribit.
V	somraku pred njim je nepričakovano zrasla strašna slika njegove matere, grozen obraz pravičnega sodnika, da se je v trenutku streznil in kakor list na veji po vseun telesu vztrepetal. Pred njim je bila mati, ne tista ljubeča mamica, kakor jo je bil vajen videti do tega trenutka, ne kakor tolažnica v bolezni, pomočnica v težavah, ne svečenica in ne kakor angel, ki je povsod delil dobrote. Ne in ne. Pred njim je bil nem, toda mogočen klicar, je bila v materini osebi upodobljena pekoča vest, ki ga je neusmiljeno žgala, žgala in ga bila z ognjenimi biči. Bič so bile tiste žalostne in očitajoče oči, bič — materine solze, žvižgajoč bič — njeno bledo lice, njene tresoče se roke in njeno izmučeno telo. O le biči, biči, biči... Drejčetu je bilo, da bi se pogreznil v zemljo, toda mati se ni umaknila.
»Domov!« ga je namesto tega v živo zadelo.
»Domov!« je mati ponovila, ne da bi trenila z očmi, da so se še Drejčetovi tovariši spogledali, potem pa drug za drugim zapustili sobo z očitki, ki so jih prav tako do dna duše pretresli.
»Kaj še čakaš?« je zopet silila.
»Saj grem!« je Drejče s težavo izjecljal in poskušal, da bi nadaljeval, pa ni šlo. V injem je vse vrelo, kipelo in valovilo. Čutil je, s kakšno silo mu v prsih utriplje srce, kako mu zibi ja v sencih, čutil, kako ga je svetla .luč materinega obličja razgalila pred vsem svetom, osramotila tista lepota čiste duše, ki se še posebej uveljavi v trenutkih, ko se sreča s hudobijo. Bilo ga je sram, kakor bi se vsi z gnusom obračali od njega, kakor bi ga obsojal gostilničar, tovariši in ljudje, ki sta jih srečala na ulici. Vsi, vsi so bili njegovi tožitelji in ni mu prizanesla niti gospodinja, ko sta vstopila.
»Oho! Danes so pa ptička ujeli,« se je ponorčevala iz njega, ne da bi pomislila, če ni tudi sama kaj kriva.
Tudi Drejče ji tega ni očital, temveč je vdano pretrpel novi udarec. Saj sta bili sili, ki sta se med dobrim in zlom borili v njegovi duši, se vse hujši, pa je moral pretrpeti. Prvič, odkar je zašel na slaba pota, se mu je pripetilo, da bi bil rad zakričal, dasi beseda ni hotela na jezik. Zdaj, ob navzočnosti svoje matere bi se bil rad zjokal, pa solze ni bilo v očeh. Čudna upornost, ki je zaradi sramu ali osebne užaljenosti zaživela v njem, mu ni dala, da bi z jokom pomiril pekočo vest, samo zastokal je, nato pa opotekajoč se, čeprav se v gostilni še ni bil upijanil, odšel v svojo sobo. Tu mu je tega dne mati prvič globokeje pogledala v oči.
»Nisem mislila, da si tak,« je padla prva obsodba.
»Ali si slišal?« je Drejčetu zaklicala vest.
»Ti sam veš, koliko trpim, pa mi tako vračaš!«
»Nehvaležnež!« ga je zabolelo v duši.
»In to bi potrpela, če bi šlo zame, toda ...«
»Glej svojo mater!« je Drejčetu zaklicalo srce.
»... toda gre za te in tvojo srečo,« je « solznimi	očmi	govorila. »Mislila sem,
da se boš spominjal mojih žuljavih rok in boš priden.	Verovala	sem, da	boš vztra-
jal in mi boš s svojo pridnostjo lajšal težke dni.«
»Ti pa si se tako zavrgel!« mu je očital notranji	glas.
»Drejče,« je mati nadaljevala, »ali se spominjaš,	kako	je	bilo, ko	si po prvi
šoli prišel domov, ko si med potjo na domači melini rože nabral in mi jih prinesel?«
»Ali se še spominjaš?«
»Odgovori,« je terjala mati, »in po pravici mi povej, zakaj se danes ne upaš, da bi 'mi pogledal v obraz, ko so bile takrat tvoje oči polne smeha.«
»Odgovorile je terjala vest.
»Zakaj ?«
Molk.
»Drejče,« se je mati čez čas ozrla na križ, ki ga je bil fant v začetku šole sam prinesel od doma in obesil na steno, »povej mi, zakaj nisi nikoli pomislil na križamo Ljubezen, če sem ti bila sama premajhna!«
»Povej!«
»Križ — — mati — ne — ne več...« je Drejčeta skoraj strlo, ko mu je ob zadnjih materinih besedah vnovič zadivjalo v duši, toda beseda le ni prišla na dan, še ni govoril, kajti boj mu je vzel moči, ni jasno mislil in v iglavi se mu je vrtelo. Zazdelo se mu je, da ga bo simbol najpopolnejše ljubezni, ki je znova zaživel pred njim, uničil. Zdaj ni stala pred njim samo mati, ne, ob njeni strani je stal tudi Zveličar; žalostno ga je gledal in na glavi je imel trnjevo krono, izpod katere je zdaj pa zdaj počasi prilezla težka, rdeča kaplja ... In kakor bi ne bilo dovolj, je mati prav v tem trenutku šla, razvezala culico in iz nje najprej vzela lepo zavito in v trdo vezano knjigo.
Grudnova »Zgodovina slovenskega naroda« je bila pred njim.
»Tole,« je trudno uprla pogled v Drejčeta, »tole vzemi! Nekoč si knjigo želel, pa sem ti jo dopoldne kupila v knjigarni.«
»O—o ...«
Zmaga.
Prerojenje.
Mar ni prišlo? O, saj je Drejčetu za trenutek prenehalo utripati srce in dih mu je zastal, samo gledal je, nepremično gledal zdaj na mater, na knjigo, zdaj v Križanega na steni. V tem trenutku so poslednjič z veliko naglico drveli mimo njega slabi tovariši, tisto potepanje v dopoldanskih urah, popoldanska gostilna, vino, karte in črne pošasti. Zadnjič ga je zapeklo v duši, potem pa je opazil, kako je na materinem obrazu, ki je izražal vso polnost odpuščanja, zaigral miren in spokojen smehljaj. Pa tudi Križani na steni ga je blagoslavljal. Drejče je zapazil, kako mu je s križa nudil svojo roko ter ga dvigal, dvigal... Kar ni bilo mogoče prej, se je zgodilo 6edaj.
»Mati, o moja mati!« je s polnimi besedami zavpil in vrgel raz sebe vso težo greha in strašnega gorja, ki je bilo stisnjeno v tolikem številu zadržanih solz, se zagrebel v materine prsi in jokal, jokal, kakor že dolgo ne.
Mati pa je božala njegovo kodrolaso glavo. Bila je tiha in mirna, kajti spričo velikega dogodka je bila tudi sama poveličana, tudi njej je rajala duša, medtem ko je glorija obsevala obličje in je sin poslušal ono lepo in le ubogemu človeškemu srcu razumljivo pesem o materini ljubezni.
»Mati!« je ob čudoviti lepoti njenega soglasja zdaj še enkrat vzdrhtel in utihnil.
»Sin!« jo dehnila mati, pa ne iz zaskrbljenosti, temveč iz ljubezni, saj je dobro vedela, da se je v otrokovi duši na novo naseilil mir, oni inir, ki ga l>o zopet dvignil v svet božjega otroštva in svetlih zvezd, v svet dela in ustvarjanja.
Da! — Ko lx> prišla velika noč, ko foo tudi tam igori v gorenjskih hribih 'pomlad silila v goste, bo Drejče v resnici za nekaj dni prišel domov in ibo na samo velikonočno jutro sredi zelenečih njiv, travnikov in polj čist in svetal vodil svojo mater. In bo gozd šumel in gore bodo pele:
»Mati, o inoja mati!...«
T>xcu/Jt\ica a ledeni coii
V	neki gorski dolini je živel pastir, droban, bled in koščen. Nikogar ni imel na svetu, ki bi mu privoščil toplo besedo, nikogar, ki bi mu bilo z njim vred hudo. Pravili so, da je hudoben; bil je res često surov, a srce je imel mehko in dobro. In če je bila trda njegova beseda, so bili temu krivi ljudje, ki so se ga izogibali im se mu posmehovali. Čez zimo je živel v dolini, med ljudmi, in tedaj se mu je duša otovorila s črnimi sencami.
Na spomlad pa je zagnal svojo čredo v višave. Lica so mu vzcvetela, duša vzkipela od sonca. Bil je srečen. Imel je polno prijateljev. Pogovarjal se je z bistrimi studenci, s šumečimi macesni, krivenčastimi in nizkimi borovci, s svilnato travo, z živobarvnimi, drobnimi in redkimi cveticami. V jutrih pa, ko so mlečne megle še pokrivale dolino, da so se iznad nje dvigali v brezoblačno modro nebo le najvišji vrhovi in se kopali v prvem soncu, je spustil iz lese svoje ovce in se s trepetajočo pobožnostjo odpravil proti pečinam visoko nad plainino. Tam je na težko dostopni trati nad prepadi skrival svoj zaklad. Ko je k njemu romal, mu je bilo v duši svetlo in čutil se je dovolj močnega, da je premagoval strmo in gladko steno in mirno zrl v brezno pod sabo. Na polici se je lesketala njegova roža Mo-gota. Zleknil se je poleg nje, se opajal z njeno lepoto in vonjem in sanjal. Tedaj je pozabljal na vse, tudi na mrzlo zimo in ljudi v dolini. Samo njo je čutil poleg sebe. Gledal jo je z začudenimi očmi kakor otroci zlato monštranco in vdihaval njen duh kakor oblačke kadila. Dotakniti se je ni nikdar upal, niti je nagovoriti; pozdrav so bile edine besede, ki si je z njimi drznil motiti sveto 6amoto. Ta jutranja molitev je bila zelo kratka. Pastir se je nato spustil po steni navzdol in radostno odhitel preko sočnih sončnih pašnikov v bajto in se ni zmenil niti za kodraste ovce, ki so ga ugledale, spoznale in klicale, niti za tamne žametne borovce, ki so ga za omalovaževanje oplazili z žilavimi in grčavimi vejami in stresli nanj dež rosnih kapelj.
Prekmalu je prišla jesen. Zapustiti je moral svoj sončni raj in se s čredo vrniti v dolino, polno črnih senc. Toda v svoji duši je nosil podobo čudežne rože, ki mu je vlivala vedno novih moči, da si je utiral ,pot skozi trnje in prenašal težke besede. In spomladi se je zopet vrnil k njej. Tako so v sreči in upanju minila štiri leta.
Petič je prignal svoje ovce v planino. In kakor vsakokrat, se je naslednje jutro 'navsezgodaj odpravil v pečine. Ko pa je dospel do svoje ruše, Mogete ni bilo nikjer. Zazeblo ga je v dušo, obšla ga je omotica in le s težavo se je obdržal na polici. To je bil zanj, ki sta mu bila revščina in žalost vsakdanji kruh, le prehud udarec, ki se ga ni prav nič nadejal. Tisti hip je okusil do dna grenkobo svoje osamljenosti. Telo mu je drgetalo od bolesti. Tak se ni mogel spustiti čez steno, zato je obležal v travi, da se je nekoliko pomiril.
Nič 6e mu ni ljubilo jesti, priroda je zanj postala mrtva, kakor mn je bila, preden je ugledal Mogoto. Se tako topli opoldnevi in še tako čarobni sončni zahodi gu niso mogli zvabiti iz bajte. Večinoma je 6lomel ob ognjišču in bezal v ugasel pepel in ogorke ali pa polegal na pogradu. Venomer je tuhtal: Odkod ta nagla sprememba? Ji je postal s svojimi prepogostimi obiski nadležen? Se ji je zazdel
zaradi smešno boječega vedenja čudaški? Ali pa ji je s svojim šibkim, skoraj prozornim telesom zastiral pogled na vroče sonce in mogočne orle? Taka in podobna vprašanja so se v blaznem vrtincu vrstila v njegovi razbeljemi glavi.
Končno se je odločil, da jo pojde iskat iin da jo /mora za vsako ceno najti, ker mu brez nje ni živeti. In odpravil se je neko jutro na pot. Plezal je preko pečin, pregledoval ruše. Roke je imel prašne in krvave, pot mu je curkoma lil s čela, ustnice so od žeje razpokale, v sencih mu je od napora kljuvalo. Vzpenjal se je od police do police, plezal, kobalil in preskakoval. Na travi imu je začelo drseti, na meleh se mu je udiralo in kamenje ga je spodnašalo. Potem je prišel v golo skalo in z očmi željno iskal redkih zelenih blazinic. Začutil je, da so mu mišice začele odpovedovati, a poganjal se je dalje. Kjer je ugledal kako cvetico, je hitel k njej, da se je kamenje valilo za njim; a vse je bilo samo prevara. Sonce je zahajalo kakor ogromna krvaveča obla, sence so se vzpenjale vedno više, nato je vso prirodo zagrnila v svoj plašč noč. Sedaj ni mogel dosti več dalje, ker bi ne videl. Pa tudi sile v njem so pojemale. Ustavil se je na precej široki, a viseči prodnati polici, ki ji je majhen previs nudil nekaj strehe, in se usedel. Dasi je sklenil, da bo noč prebedel, in se je tudi zelo prizadeval, da bi svojemu sklepu ostal zvest, so mu veke same od sebe kmalu zlezle skupaj. Prebudil ga je mraz. Zgrozil se je, ko je spoznal, da se je v spanju od stene, ki se je nanjo naslonil, precej odmaknil in da je zdrsel po produ skoraj na rob prepada in da ga je zadržala le močna skala. Previdno in s težavo se je vrnil pod steno. Pri tem je sprožil nešteto kamnov, ki so zdrveli v brezno; slišal je, kako so se odbijali, se drobili in se končno negibno ustavili nekje na dnu. Na nebu so vdano trepetale na gosto posejane zvezde. Strah ga je bilo črne samote okoli njega in še bolj v njem. Proti jutru je znova omagal in ko se je vdrugič zbudil, so se z Uazno naglico podile mimo težke megle in sikajoči veter se je zaganjal v mokre stene. Nato so udarile prve kaplje. Pastir je bil malodane nesposoben, da bi se vrnil v planino. Toda misel, da bi utegnilo deževati nekaj dni zaporedoma, in pa skrb za ovce, ki jih je pustil na prostem, sta mu dala nekaj poguma in sil. Bil je lačen in premočen in po gladkem kamnu je težko napredoval. Končno je v megli izgubil tudi smer, tako da se je komaj pod večer na pol mrtev privlekel do svoje bajte.
•
Jedel je poredkoma, ker ni imel teka. Na zdravje je pazil imalo; sicer mu je pa planinski zrak dobro del. Ko je jeseni prignal svojo čredo domov, so kmetje ugotovili, da se je število jarcev za precej glav zmanjšalo, zato so mu pri plači znatno odtegnili. Neki gruntar ga je zato, da bi pazil na živino, vzel na stanovanje v svoj hlev. Pastir si je na pograd precej pri vratih — točno na drugi strani zidu je imel	svojo kajbo pes — nanesel slame iai starih odej. Kolikor	jih je	mogel
stokniti	v hlevu. Na bližnji žebelj je obesil tiste svoje	cunje, ki	so bile	poleg
bornih par edino njegovo premoženje. Svetloba je prihajala skozi okno nad pogradom, ki je bilo motno in pajčevinasto. Sicer pa je bil hlev prostoren, pobeljen, očejen in topel.
Nekaj časa je še .pomagal gospodarjevim iposlom pri delu ali zamišljen taval med polji okrog vasi, da se je izognil zbadljivkam. A kmalu je obležal. Če je hotel vstati, ga je v prsih zabolelo in, drezalo h kašlju. Razen hlapca in dekle, ki sta prihajala krmit živino, naprezat konje ali čistit hlev in mu prinašala 6krommo in pičlo	hrano, ni bilo semkaj nikogar drugega. Nihče se	ni zmenil	zanj, sicer pa
on tudi	nikogar ni ne potreboval ne prosil. Najbolje se	je počutil,	kadar	je bil
sam. Negibno je ležal na trdem ležišču in zrl skozi okno. Nebo je bilo modro, brez najmanjšega oblaka; s trte, ki se je ovijala okrog lat ob zidu, so se zdaj pa zdaj utrgali rumenordeči listi, v lenih zavojih splavali navzdol in se s komaj slišnim šuštenjem pridružili suhim in skrotovičenim tovarišem na tleh. Potem so se nad dolino plazile neprodirne in mračne megle, ki je iz njih po ves dan drobno pršelo. Pozneje se je ulil dež in ni hotel nehati. Pastirju je enolično klokotanje po žlebovih in udarjanje dežja ob kamenita tla pred hlevom prijalo. In konično so se začele z neba, ki je kakor prt mrliča pokrivalo usehlo in uvelo zemljo, usipati velike kppe snega.
Pastir je vidno pešal. Bolezen ga je naredila še tanjšega in daljšega. Ker ga je v noge začelo zebsti, si jih je na debelo ovil v cunje, kar jih je še mogel doseči. Prsti so postali koščeni in beli, lica so popolnoma upadla in očesne dupliue so se grozno poglobile. Pri vsem tem pa se mu je okrepilo dvoje: razum in čustvo. Pogled se mu je zbistril in zdelo se je, kakor da mu oi okolica nič več mar in da se je zagledal v svet, ki je bil daleč od njegovega telesa. Včasih so mu oči zagorele v blodni vročici. Vsi drugi čuti pa kakor da so mu odmrli. Le kadar so v kotu zablejale ovce, mu je šinil preko obraza bežen smehljaj. Tako se zalesketajo v soncu ob obratu peroti golobom, ki rajajo v jasnih dnevih pod nebom. Tedaj so se širili pred očmi njegovega spomina sočni pašniki z njegovo bajto in nad njimi sive pečine, ki so jim na temenu čepele mehke ruše, vse v soncu in v rosi. Sredi vsega tega raja pa se je kakor diadeon na čelu kraljične lesketal njegov zaklad ...
Sneg je nehal naletavati. Zapihal je sever, .pregnal oblake in na sinjem nebu se je zabliščalo mrtvo zimsko sonce. Pritisnil je hud mraz, ki se zlepa ni hotel umakniti; znal si je poiskati najmanjših špranj v vratih in oknih, da se je vtihotapil v hišo, in v kosti je rezal kakor ostro nabrušen nož. Tudi v bolnega pastirja je začel vrtati, počasi, a vztrajno. Toda čutil ga je samo mimogrede in se je zanenil zanj kakor za objestnega pobalina, ki se je iz previdnosti, skrit za oddaljenim plotom, norčeval iz njega, ker so tako delali vsi v vasi. Živel je samo svojim sanjam, ki so se — kakor iz noči v	izbo zašli	nočni	metulj	okoli goreče sveče —
sukale vedno v istem svetu, ki se	je vedno	znova	vračal	vanj z	nezmanjšanim
hrepenenjem.
V	svoji pastirski bajti je vstal prej ko :po navadi. Včeraj je prignal v planino in danes pojde po dolgem času zopet k Mogoti. Kako težko je čakal tega trenutka! Zavihal si je ovratnik in rokave na srajci, stopil k škafu, zajel z dlanmi vode in si jo pljusknil po obrazu; studenčnica ga je osvežila. Ko je iz staje spustil ovce, se je napotil proti pečinam. Na nebu so ugašale zadnje zvezde, na obzorju je zakrvavela jutranja	zarja. Duša mu	je bila	vesela,	korak prožen.
Dospel je pod strmine in se začel	vzpenjati.	Toda	čim više se je	dvigal in čim
bliže ji je bil, tem bolj so mu prsti drhteli, tem močneje mu je srce utripalo in lice žarelo in noge so mu začele odpovedovati, kakor bi mu kdo kite porezal. Od časa do časa se je moral ustaviti in se odpočiti in umiriti. Če bi tedaj pogledal navzdol, bi strmoglavil. Ti odmori so postajali vedno pogostejši. Grabil je razburjen za bujne šope mokre trave in za štrleče prijeme, ne da bi pomislil, da jih lahko vsak hip izpuli ali odkruši. V srcu mu je donelo kakor opojna muzika, oči so mu vzplamtele. Da bi to romanje moralo itrajati še nekaj časa, bi mu bilo od nestrpnosti umreti. Sonce je že vzšlo in obsvetilo stene, na bilju in cvetju se je rosa lesketala, nad njim se jc bočilo modro nebo. Že je čutil njeno bližino, naslonil je za čas vroče čelo na mrzlo sikalo; potein se je potegnil preko zadnjega, najtežjega previsa in omahnil na trato na vrhu. Ni si upal odpreti oči, toda za-
ščemala ga je premočna svetloba in mu razklenila veke. Pred njim je žarel zaklad, težko pričakovani, sveto in skrbno čuvani... Pastir je srknil eno samo kapljico tega opoja in ves je vztrepal od zvrhane sreče in bolesti...
Tisti hip pa se je čudmo zgenilo v globini pod njim; ob strašnem lomljenju skale je zazevalo pred njim črno brezno in skrivnostne demonske sile so pogoltnile zaklad . . .
To jo bil eden tako pogostnih trenutkov, ko se je do konca zavedel svojega trpljenja in samote. Kolikokrat je že sklenil krepko poseči po Mogoti in jo izruvati iz svojega srca; toda roža je razpredla svoje korenine tako na gosto in zarila tako na globoko, da je bil vsak še tako orjaški napor zaman.
Ko je torej tisti hip znova doživljal, kako so mu neznane roke ugrabile zaklad, in se je zvijal po ležišču od neznosnih muk, je začul v bližini tako porogljiv smeh, da se je zdrzinil ob njem. Kdo neki bi bil tu? Pa saj tudi ničesar mi govoril, da 'bi ga mogel slišaiti! Ozrl se je po hlevu. Razen živine, ki je mirno .počivala, ni bilo nikogar. Obšla ga je groza. Plašno se je vnovič razgledal po mračnem prostoru in pogled mu je kakor uročen obvisel na oknu.
Na njem se je šopirila Ledena roža, ki se je lesketala v jutranjem soncu. Tako močno se je smejala, da se je morala v steblu pripogibati. Pastir jo je na mah spoznal; to je bila ona, njegova Mogota. Prvič v življenju je slišal, da je spregovorila malo več besedi: »O bedak, ki si se dal zapeljati mamljivemu videzu! Sedaj šele me gledaš v moji resnični podobi!« Njene besede so še dolgo odmevale v njegovi duši. Bil je trpko razočaran. Trpljenje je doseglo srvoj vrhunec. Toda brž se je črno čustvo moralo umakniti čustvu sreče, da jo zopet gleda. Kako si je želel, da bi jo zopet srečal na poti življenja, pa najsi 'bi bila zanj sonce ali noč in smrt. Sedaj je bilo njegovo nemirno koprnenje utešeno. Po telesu so zaplali sveži sokovi, v srce se je vrnila radost. Dolgo je okušali grenki pelin, zdaj se mu spet nudi medica. Dovolj je (bilo pričakovanja! Iz skritega kota srca je planila iskra. Žgala ga je želja, da bi jo objel.
Zbral je vse svoje moči im se dvignil; nobene bolečine ni čutil. Strgana in umazana odeja mu je zdrknila z ramen. Sušično telo imu je nagonsko drgetalo od mraza, razpel je svoje roke in se z drhtečimi prsti bližal Ledeni roži...
Dospel je na vrh. Z jutranjim soncem ožarjena, vsa v biserih se lesketajoča in v lahni sapi se pozibavajoča je na svilnati travi sredi pisanih cvetk — kakor kraljičina sredi svojih spletičen — kraljevala Mogota. Im pastir je čakal ob strani kakor kraljevič na sprejem, »Dolga im viharna je bila noč, a zdaj je zasvetil dan, ki mu ne bo konca! Moja zvestoba bo poplačana stoteroIn roža se je ozrla nanj in se mu nasmehnila. V njem je čustvo tako blazno vzvalovilo, da se ni mogel
zadržati. Skočil je k Mogoti, padel pred njo na kolena in jo strastno poljubil...
; ' :) .
#	'ti:	v.
n'-.. ,■■
Ko je malo nato gospodar stopil v hlev, da bi pogledal, aji je vse v redu, in prižgal luč, je ugledal razkopan pograd in pasitirja, ki je ležal s skoraj golim tele6«m počez in mu je glava z razmršeniimi lasmi -visela na tla. Noge so bile višnjevo in iz številnih ram je tekel gnoj. Roke so bile v zapestju vse porezane in iz žil je v še močnem slapu lila kri. Obraz je bil koščen im bel, ves zmučem; iz vdrtih črnili yotlin pa so se svetile oči, polne sreče.
Juukova fata^tafaka šola
16.	Barvna fotografija
Nešteto je bilo v preteklih desetletjih poskusov, uresničiti sanje o barvni fotografiji. Končno rešitev pa sirno dobili šele nedavno po izredno presenetljivih spoznanjih. Novi barvni film Agfacolor je itroslojni film in vsebuje poleg običajnih za svetlobo občutljivih srebrnih soli še take, ki omogočajo pri določenem razvijanju tvorjenje barvil. Na zunaj se ta film skoraj nič ne razlikuje od normalnega filma za kamere malega formata. Vložiš ga točno tako enostavno pri dnevni luči v kamero in sneimaš z njim .brez dragocenih dodatnih priprav in s 'trenutno osvetlitvijo. Gotova slika je 'barvni diapozitiv brez vsakega srebrnega zrna z izredno naravnimi, svetlimi barvami. Slika je skrajino ostra in jo je mogoče predvajati v metrskih projekcijskih povečavah.
Zaradi motivov se ti ni treba beliti glave. Povsod jih je dosti. Glavno je, da moti/v učinkuje s svojo barvno&tjo in da se barve prilegajo druga drugi. Toda ne skušaj pačiti narave in iskati samo pretkano pisanih predmetov! Najboljši uspeh imaš, ako se zadovoljiš z nekaj ubranimi in lepo razporejenimi barvami in s čim bližjimi [posnetki. Tako dobiš velike zaiključeine barvne ploskve.
Medtem ko sestoji črnobela slika iz nasprotja svetlega in temnega, svetlobe in sence, sestoji barvna slika iz soseščine barv. Globoke sence se pri njej težko in mrtvo usedejo med vedre in žive barvne ploskve. Zato se vsaj v začetku izogibaj prevelikih senc. Snemaj pri sprednji svetlobi. Pravilo »sonce za hrbtom* je pri črnobelih posnetkih manj primerno zaradi neplastičnega in nekonlrast-nega podajanja. Pri barvnih silikah pa da zelo ugodno svetlobo. Predmet leži čist v sami luči in svetlo se svetijo njegove barve.
Osvetlitvena strpnost barvnega filma je zelo pičla. To je za nas danes težko, ker nas je črnobeli film precej razvadil. S primerno izbiro papirja pri kopiranju in povečevainju lahko popravimo, kar smo zagrešili pri osvetlitvi. Pri barvnem filmu pa je samo ena, edina osvetlitev, ki je absolutno pravilna. Za barvmi film
je .torej bistvena rtočna osvetlitev. Vzrok je malenkostna debelina slojev filma Agfacolor. Pri troslojnem barvnem filmu so posamezne srebrobro-midne lege »debele« samo ‘/»oo mm.
Zgrešena, osvetlitev se kaže v inapačnem podajanju barv. Prevelika osvetlitev da blede barve, belkasti} obraze in iziprano nebo .ter zelenkastomodre sence. Premajhna osvetlitev pa da težke, globoke barve; obrazi so preveč rjavi, nebo pa je temno modro.
FiiLm Agfacolor ima občutljivost kakor ,6/to° DIN pri svetlih barvah (ob morju, ob vodi, v smegu, kakor 1J/io° DIN pri normalnih barvah (pokrajina, cesta, osebe, vso zeleno) in kakor */io0 DIN pri teannih barvali (zakotja, temne ulice, pod drevesi in kjer prevladujejo sence).
Barvni film Agfacolor osvetliš in osvetljenega pošlješ v Zagreb, kjer ti ga razvijejo in vrnejo razviteea. Ko kupiš film, si s tem plačal hkrati tudi razvijanje.
Podajam ti še osvetlitveno tablico, ki pa ti ne sme biti drugega kakor pripomoček. Vsalk svetlomer je zainesljivejši od nje, ker upošteva pri svojih ipodatkih vse posebne okolnosti pri posnetku.
Lepo podajanje barv dobiš tudi ob močno oblačnem, sivem ali celo deževnem vremenu. Takrat osvetli Agfacolor pri svetlejših barvah za občutljivost 12/io°DIN, pri 'temnih ,pa za občutljivost 10/io°DlN. Popolnoma napačno pa bi bilo, ko bi mislili, da bodo tudi slike, ki so posnete v senci, barvno dobro podane. Barrvno fotografiranje ob sončnem vremenu v senci je najmanj hvaležno. Fotografiraj torej ob sončnem vremenu na soncu ali pa pri slabem vremenu.
Motiv	Sonce — sprednja svetloba V5" sek.
Pokrajina		zaslonka 11
Poslopja: svetle barve	 temne barve (ali mnogo zelenega v okolici)		med 8 in 11 zaslonka 8
Osebe: svetlobarvna obleka .... temnobarvna obleka ....	zaslonka 8 med 5, 6 in 8
Pri barvnih posnetkih je važno tudi izkoriščanje formata slike. Skrbeti moraš za dober izrez, ki nam da predmet čim večji in brez motečih dodatkov. Bližji in veliki 'posnetki, ki so že pri črnobelem filmu učinkoviti, dajo pri barvnem filmu najboljše slike. Ne kažejo nam samo predmeta večjega, tudi barve so pri takem posmetiku močnejše in bolj žive. Sprednja svetloba, ločna- osvetlitev in izrabljeni izrez so torej pogoji za uspelo barvno sliko.
17.	Barvna fotografija danes in jutri
Od vsakega barvnega posnetka dobimo samo eno, edino sliko, »unikate. Kopijo in povečave, ki so pri čnnobeli fotografiji že davno vsakdanja zadeva, niso mogoče, ako nočeš seči po težkih in zelo dragih stranpotih. Toda ta omejitev bo kmalu odpadla. Barvno razvijainje, kakor ga uporabljajo pri filimu Agfacolor, odpira enostavno možnost za izdelovanje barvnih kopij in povečav. Vendar ne smemo prezreti, da bo bližnji razvoj prinesel še vedno samo diapozitive, torej dia-kopije in povečave in ne še papirnih barvnih slik.
Sicer dobimo barvne slike na papirju lahko že danes. So pa izredno drage. Da ne bomo dobili tako hitro vobče porabnega in .poceni načina za barvne slike na papirju, je krivo dejstvo, da je treba premagati še nekaj praktičnih težav. Ako ne pride kako presenetljivo odkritje, bomo čakali še nekaj časa na to novost. Vsekakor 'bo to velikanski vzpon barvne fotografije. Široke 'mase bodo potem črnobelo fotografijo opustile. Podobna usoda je doletela nemi film. Tu in tam bodo še žalovali za črnolbelo eleganco slike. Toda razvoj tahinike se nikoli ne briga za solze.
Barvo na barvnem filmu so 'trajne in pristne. Napravili sem tale zanimiv poskus. Vzel sem posnetek na filmu Agfacolor, ga do polovice zavil v papir 'ter
ga pritrdil na okno, ki je obrnjeno proti jugovzhodu in dobi torej dosti sončne luči. Bilo je najhujše poletje brez dežja. Slika se je lahko nasrkala sonca. Toda po iprvem .tednu mi bilo mogoče videti sploh nobene razlike med prosto in zavito polovico fiilima. Proti koncu drugega tedna je bil prosti del imalo bolj bled, kar pa sem ugotovil samo z največjo težavo. Šele tretji iteden je prinesel prve opazne sledove in učinke sonca. Barve so začele bledeti. Rezultat poskusa je bil odličen; barvni film je prestal najhujši izpit. Kdo bo izpostavljal .barvne slike več tednov najmočnejšemu soncu! Barvni film je res »Lndantren«.
„Karat“, najcenejša kamera za barvno fotografijo
18.	Barvno predvajanje
Fiilim Aigfacolor je zaenkrat v prometu samo za kamere malega formata 24X56 mm. Baš to dejstvo je povzročilo, ^ postale male kamere danes prave ljudske kamere. Zlasti ugodno je barvno fotografiranje s kamero Karat, za katero
je mogoče dobiti posebne patrom e barvnega filma, ki nam da samo 12 posnetkov in je zelo poceni.
Ako si kupil barvni film, si s tem plačal že .tudi razvijanje. Film ti namreč razvijejo v Zagrebu in ti ga pošljejo v enem tedinu razvitega ma tvoj naslov. Ko ga dobiš, je najbolje, da trak razrežeš na posamezne slike in daš vsako sliko med stekli.
Barvne slike, ki imajo velikost 24 X 56 mm, so za opazovanje s samim očesom pač mnogo premajhne. Saj niti ne vidiš vseh posameznosti ma sliki, kaj šele da bi se ti odkrila vsa barvna lepota, ki je skrita v njih. Ako pa predvajaš slike s projektorjem, jih dobiš v metrski povečavi na steni. Občuduje jih lahko hkrati vsa družina. Šele v projekciji pokaže barvni film vso lepoto.
Vsi projektorji delujejo po isteun načelu; objektiv virže z barvnega diapozitiva veliko in sorazmerno oddaljeno sliko na steno. Da je slika čim svetlejša,
mora biti diapozitiv močno razsvetljen. Vsi projektorji imajo še poseben kondenzor, ki zbira svetlobne žarke in jih zbrane privede do diapozitiva.
Važna je tudi izbira projektorja. Za predvajanje v družinskem krogu zadostuje projektor Karator III ali Karator-opticus, ki ima 100wattno žarnico in da sliko v velikosti 75 X 100 om. Karator II pa omogoča že projekcijo za večje števiilo gledalcev. Za projekcijo po društvih in šolali je primeren Karator I, ki ima 250 wattno žarnico.
Kakor za črnobelo bo tudi za barvno fotografijo važno vprašanje, s .kakšnim filtrom omogočiti posnetke v doslej nemogočih primerih. Omenili smo že, da so nevarni in tvegani posnetki v senci; podobno seveda v notranjih prostorih. Brez posebnega filtra ti ti.pr. ni mogoče barvno slikati notranjosti in zanimivosti cerkve. Sedaj je dala največja tovarna filtrov na svetu Lifa v promet serijo filtrov z imenom Lifucolor. Tako se bodo posrečili tudi posnetki, ki smo jih doslej odsvetovali. '	1	,	.	,
Prihodnjič pa še nekaj o različnih formatih v fotografiji.
IBD0
Za projekcijo barvnih slik je najprikladnejši projektor Karator.
:*NOVE KNJIGE*;
si	/S
)
•O
Jauka Mlakarja Izbrani planinski spisi. III. zvezek. Ljubljana 1939. Založilo Slovensko planinsko društvo. Tiskala Narodna tiskarna d. d. v Ljubljani. Str. 288.
—	Zajetnima prvima zvezkoma Mlakarjevih tur se je pridružil nič manjši tretji, ki bo s svojima prednikoma na naših knjižnih policah glasno oznanjali,'1 da imamo tudi Slovenci svojo planinsko literaturo velikega formata. Kakor v prejšnjih, prevladuje tudi v tem zvezku visoki alpski svet. Z Mlakarjem gremo v Bngadin, odkoder se z njim Skozi Paznaun |K»vz-pnemo na Vennuntpass in Pontresino, nato pa na tri Pize: Langaurd, Tschierva in Morteratsch, s (katerega se vrnemo v St. Moritz, kjer bi se radi pomudili in si ogledali svetovni smučarski teren s slovitimi zastopniki belega športa, a moramo s pisateljem takoj naprej, ker je bil ta kraj v času njegove ture v prvem desetletju našega stoletja še sikorajda neznan.
V	drugi turi moramo na slovito Jungfrau, kar ni tako enostavno, saj je je imel pisatelj, kot pravi v vznesenem prologu, »pri prvem obisku že zadosti«:. Na to turo Mlakar mi hotel sam, poiskal si je tovariša Lojzeta (njuno srečanje na Štajerskem spominja do ]M>drobnosti na podobno anekdoto o Staniču!), a se je že na Dovjem pri Aljažu kesal, ko je moral biti »povlečeni« junak rešilne akcije in naito še »Zapeljane, preden je prišel v Innsbruck, kjer sta se z Lojzetom "vendarle našla, da sta potem lahko skupno doživljala Švicarske drobnarije ter jo »lahkih korakov in veselih src« mahnila »Iz Meiringna v Grindehvald« in postala »ledeniška romarja« na Eismeer, odkoder sta se z vodnikom povizpela do Bergli -hiitte, da sta mogla potem doseči ledeno Jungfrau z njenimi štirimi tisočaki in čez (4166 in). Tretja skupina tur je posvečena Matterhornu, ki je »kakor melo-
dija lepe pesmi«, kralj med gorami, ki je Mlakarja klical in klical, odkar ga je prvič od daleč videl kot '»vitko ledeno piramido? ki se je dvigala na zahodnem obzorju«, ko se je razgledoval s Piz Mor-teratscha. »Pot na Matterhorn je dolga, zelo dolga. Jaz sem porabil zanjo točno
21	let. Z doma šem se odpravil v juliju leta 1906. in prišel na vrh prav tako v juliju leta 192?...«, pravi pisatelj v Passo di Presena, ki je ena izmed tur tega cikla. Želja, da je prišel na vrh, se mu »je spolnila šele tri leta potem, ko je srečal Abrahama«, pove v uvodu, v katerem izvemo, kako je bil >Zermattski lev nepremagan im nepremagljiv«, kar nam še pojasni z zgodovino ponesrečenih naskokov. Zato ni čudino, da tudi Mlakar ni v prvem zaletu prišel na vrh he z Lojzetom ne sam in da je moral prej na Passo di Presena, d’Aprica, občudovati Italijanska jezera, si ogledati Tessin, se povzpeti na Reuss in Gotthard ter na Furko in Eggishoir.n, gledati Schwarzsee, se zadovoljiti z Gornergratom in Monte Roso, dokler ni končno z višjim železniškim inšpektorjem Francem Potočnikom premagal tudi »Zermattskega leva« — Mons moautium, kakor je Lojze Cilenšek imenoval Matterhorn in nekoč privlekel — pos rečeno — našega avtorja s svojo izmišljeno turo nanj (Lojze na Maitter-hornu). Tudi na Montblanc (4810 m) je prišel Mlakar. Preden gremo z njim, nam poda zgodovino "vzponov na »kralja evropskih gora«, katerega sta prva premagala gorjanec Jakob Balmat im potem z njim zdravnik dr. Paccard 7. avgusta 1786. Mlakar ga je prvič naskočil sam z italijanske strani, čeprav ga je prej opozoril Aljaž na Sv. Katarino nad Medvodami, ki je priprošnjica za pravi um in pamet, — a zaman. Tudi drugič 1.1913. mi šlo, čeprav sita se mu pridružila še
Lojize in gospod Jesih. Kar se mu ni posrečilo »z dvema«, je dosegel »s tremi«, in 'sicer z Vinkom Zorom, Framcetom Pre-setnikam in Francetom Gabrovškom, s katerimi je srečno p piš (sl na Trli Mont-blamca. — Po vseh teh drznih turah se vrinemo z Mlakarjem domov in (poslušamo n jogo vo šegavo pripovedovanje, »Kako je Trebušnik h od id na Triglav«. Kakor je ta tura v Mohorjevem Koledarju 1907 vzbudila splošno zanimanje in na cente dobre volje ob nazornih Koželjevih ilustracijah, tako bo še danes privlačno berilo za vse, ki se radi smejejo, (pa čeprav na račun »planinske latinščine«, ki jo kaže tudi že omenjeni »Lojze na Matteihornu« in se Mlakar zaradi nje v »Pozabljeni čutari« opravičuje, za kar mu je dal povod »Mentor« z jubilejnim spisom pokojnega dr. J. Detbevca »Kako je Janko Mlakar obhajal svoj šestdeseti rojstni dan«. — Vsem turam je dal pisatelj še dve strani opomb, tekst pa poživlja 16 lepih alpskih reprodukcij. — Glede jeziika velja še vedno, kar sem povedal ob prvih dveh zvezkih. Nujno bi svetoval, da bi pri nadaljnjih zvezkih dobil pisatelj — ali pa založba
—	dobrega korektorja.
Gaetan Bernoville:	Jezuiti. Prevedel
Andrej Duh. 1940. Izdail »Glasnik presv. Srca Jeziusovega«, Ljubljana, Zrinjskega cesta 9. Natisnila Misijonska tiskarna v Grobljah. Str. 256. Cena broš. 15 din, Tez.
22	din — po pošti 2 din več. — Doslej v slovenščini še nismo imeli knjige, ki bi nam res vsestransko orisala ustanovitev Družbe Jezusove, njeno apostolsko delovanje in skrivnost »jezuitske moči« in njenega uspeha. V »Glasniku« smo pač pred dvema letoma ali kaj brali zgodovino jezuitov na Slovenskem, a vendar bi bili radi spozinali celotni ustroj in razvoj D. J. To uam omogoča zdaj Bemo-viile v Duhovem prevodu. Bernoville je po rodu Bask in je laik. Znan je med Francozi kot pisatelj, ki razkriva lepote svoje domovine in njene znamenite osebnosti. V »Jezuitih« naim pokaže najprej objektivno podano sliko njihovega usta-
novitelja sv. Ignacija Lojolskega, nato govori o duhovnih vajah, vživljajoč se v »Skrivnostno knjigo« eksercicij in v Ignacijev duh, nam tolmači potem v »Konstitucijah« besedo in duha, vzgojo in je- , zuiite na delu po tretji preizkušnji. Jezuitski »Apostolat« bomo pa prav cenili, ako sledimo avtorju, ko nam kaže, kako so jezuiti delali in še delajo z besedo in peresom, ako jih vidimo na bojišču, kako izza Frančiška Ksaverja delajo kot misijonarji za razširjenje Kristusovega kraljestva, in še, ako spoznamo njihovo 400-letno delo med imladino, ki je študirala in se vzgajala v njihovih kolegijih, kakršne so imeli tudi pri nas v Ljubljani, Gorici in v Celovcu. To poglavje — ustroj jezuitske gimnazije — bo dijaka naših dni še posebej zanimalo. V zadnjem poglavju razkriva Bernoville skrivmost uspeha Družbe Jezusove, ki je v izpolnjevanju Kristusovega naročila apostolom, kar je sv. Ignacij povzel v konstitucijah: »Ljubite se med seboj brez ozira na narodnost. Naj med vami ne bo svaje in prepirov, ki divjajo med posameznimi državami! Ljubite vse ljudi, četudi vam bodo nasprotovali in se med seboj sovražili.« Iz tega temelja je univerzalnost akcije, centralizacija uprave, združena z brezpogojno pokorščino, popolna samo-odpoved, bratska solidarnost in ljubezen do Družbe, spretnost v izbiranju sredstev pri apostolskem delu, preziranje časti, neodvisnost in notranja svoboda, kar je vse po avtorjevem mnenju glavni vir jezuitske moči. Vse to pa bi še lahko skrčil na dve temeljni stvari: na notranje oblikovanje po Duhovnih vajah in na ureditev Družbe .po konstitucijah. Dodatek nam pokaže še Družbo Jezusovo v številkah, ki morajo zbuditi spoštovanje in priznanje. — Knjigo toplo priporočamo tudi dijaštvu.
J. M. Seigerschmied: Marija in katoliška akcija. Šmarnice. Ljubljana 1940. Založila Jugoslovanska knjigama v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Str. 192. Cena broš. 22 dan. — BH-
ža se majnak, ko boste, verna slovenski študentje in študentke, obiskovali pri šmarnicah Marijo in nemara poslušali govore, naslanjajoče se na to novo Sei-gerschmiedovo majniško knjigo, ki jo prav vseim priporočamo. O Katoliški akciji ste že mnogo slišali in tudi braJi, a da postanete njeni apostoli, le seizite po teh šmarnicah. V njih vam šmamičar pokaže v prvih potih dneh bistvo Katoliške akcije, kako je katoliška dejavnost naša dolžnost, da je nujna potreba, da katoličan ne sme odpovedati, ko gre za pomoč pri rešitvi duš. Videli 'boste, da K A ni prav za prav nič novega, da je med nek-
daj in sedaj le način katoliške dejavnosti različen, kolikor je naš čas drugačen. Od šestega do štirinajstega dne vidite Marijo v njenem življenju ob Krisitusu, kako je z njim sodelovala, v nadaljnjih dneh pa srečujemo Marijo v zgodovini Cerkve do današnjih dni v družini, pri krščanski vzgoji otrok, ob dohrem berivu in slabem tisku in še v ljubezni do domovine. Vsa premišljevanja in izivajamja podpira pisatelj z lepimi zgledi iz zgodovine in sodobnega življenja, ob katerih boš spoznal morda tudi ti po onem latinskem »verba movent, exempla tra-hunt«, da lahko delaiš v duhu KA.
O
**NA§I ZAPISKI ’
sv	a
Iranki stotega veka
Kaj pa to? Saj so se tanki pojavili šele .med svetovno vojno na francosko-nemškem bojišču! Res, tankov v današnjem smislu antika ni poznala. Namesto njih pa je imela — bojne slone, ki so opravljali v borbi prav isto nalogo kakor danes tanki. Kakor ti, premagajo tudi sloni .sleherno oviro v zemljišču, strašijo sovražnika že s svojo zunanjostjo in krijejo napredovanje pehote. Pri današnjem načinu bojevanja sloni seveda ne bi opravili bog vedi kaj, v starem veku pa so bili odlično bojno sredstvo, zlasti tam, kjer jih je nasprotnik videl prvič. Tako so na primer Rimljani znano bitko proti epirskemu kralju Piru pri Heraikleji leta 280. pr. Kr. izgubili predvsem zaradi Pirovih tankov — slonov. »Ko so bili nasprotniki že utrujeni, napadel jih je Pir s svojimi junači, ter je nazadnje pognal med nje velikanske slone, na katerih je bil cel kup hrabrih vojščakov. Rimljani, ki takošnih zveri nikdar niti videli niso, so se v največji
zmešnjavi nazaj pomikali ter so zgubili polovico vojščakov.* Tako poroča o tej bitki v.rla Staretova »Občna zgodovina«.
Znanstveniki so dolgo ča6a ugibali, katere slone so neki uporabljali v starem veku za borbo, dali afriške ali azijske. O azijskih vemo, da jih uporabljajo še danes po Prednji in Zadnji Indiji in na Malajskem otočju napol udomačene kot tovorne živali, pri lovu na tigre itd. So zelo razumni in jih zato prav lahko udomačijo. Nasprotno pa služi afriški slon le izjemoma kot domača žival — taka izjema je na primer znani King iz Sien-■kievviczeve povesti »Skozi pustinje in puščavo«! Nekateri so izrazili celo že mnenje, da ga skoraj ni mogoče privaditi na človeka. Ali po takem niso bili tudi an-itični bojni sloni le iz Azije doma?
Zgodovinarji so nedavno vzajemno z zoologi dognali, da sta v starem veiku služili kot bojmo sredstvo obe vrsti slonov. Tako so si n. pr. v bitki pri Rafiji v Siriji (leta 217. pr. Kr.) stali nasproti azijski in afriški sloni. Sirci, ki so imeli 102 azijska slona, so bili mnogo močnejši
od Egipčanov, ki so gnali v borbo 73 afriških trobčarjev. Kljub temu je bil sirski kralj Antioh III. premaga,n, toda ne zaradi slonov. Od te bitke dalje veljajo naimreč azijski sloni za bolj uporabne od afriških. Leto dni ipred to bitko, leta 218. ipr. Kr., pa jo šel Hanibal s svojimi »tanki« čez Pireneje in Alpe. Ko seznanja samozavestni Stanko v zgoraj imenovani Sienkiewiczevi knjigi malo Nelko s Hanibalom -i- »seveda, v tvojih letih človek še ne ve takih reči!« — ugane pravilno, da so to bili afriški sloni. V Kartagini so imeli pravcate hleve za 300 bojnih slonov, ki so jih lovili v Libiji in v Atlasu. Danes jih v teh pokrajinah ni več, potisnjeni so daleč na jug v Sudan in v srednje dele črnega koditiq.enta. Iz dejstva, da so jih takrat jse lovili v severni Afriki, smemo vsekakor sklepati tudi na to| da je bilo tedaj.,po teh krajih še dovolj gozdov. Kajti ne le travnate stepi.
temveč tudi gozdovi so za slone, ki se hranijo z rastlinami, življenjskega pomena. — Pirovi sloni ipa niso bili afriškega, temveč azijskega izvora.
Odkod nam je vse to tako natančno znano? Predvsem iz dobrih opisov antičnih pisateljev, ki poudarjajo značilnost dotione vrste ali pa povedo, odkod so slone dobili, tako da iz tega lahko sklepamo na njihovo domovino. Ohranjene so nam pa tudi prav dobre po^ dobe, ki razodevajo nedvomno pripadnost k eni ali drugi vrsti. Na makedonskih in sirskih novcih spoznamo azijskega slona z isto gotovostjo kakor afriškega na numidijskih. Na srečo so namreč razlike med obema vrstama dovolj velike. Azijskega slona spoznaš po dvogrbem visokem Čelu in ne posebno dolgih uhljih, medtem ko ima afriški slon presenetljivo velike, mahljajoče uhlje in nizko, enogrbo čelo.	—c.
[ ^FILATELIJA* 1
Prof. št. Plut:
lčcatnfyaH{e o. (iiaieti{i
Danes se hočemo razgovoriti o zadevi, glede katere ravno mladi zbiralci največ greše. Gre za vprašanje, kakšna mora biti •znamka, ki jo hočeš sprejeti v svojo zbirko. Pregled večine začeitniških albumov, kjer vidiš velik nered mod znamkami, ki so skoraj vse sami »invalidi«, ki spadajo prej v ogenj koit v zbirko, kaže, kako prav je, da si zlasti v tej stvari razbistrimo pojme.
Lahko je uvideti razloge, ki zaradi njih sprejme mladi filatelist v svojo zibiriko brez kri>tiiike vse znamke, ki jih dobi. Mnogokrat zapelje zbiralca lepa slika, domnevna redkost, nizka četna in podobno. Iz lastne skušnje veim, kako težko
se je včasih upiraiti svojim željam, da ne rečem strasti. Tudi tu velja: Trd l>odi, neizprosen... Večkrat je tudi zbiralčeva površinosit kriva, da se prikrade v zbirko znamika s tem ali onim nedositatkoan. Pri naglem pregledu ti uide znamikina napaka in ko je kupčija ali zamenjala sklenjena, je mnogokrat poprava nemogoča. Če misliš biti in ostati resen zbiralec, ne jemlji poškodovanih znamk v zbirko. Ne tolaži se, da boš o priliki premcaijal poškodovano znamk«) z dobro, kajti zelo dvomljiva je taka zamenjava in tudi dražji je tak način zbiranja. Večina mladih zbiralcev ne ve, da poškodovana znamka — v 95% slučajev — nima nobene vrednosti. Le velike redkosti, do katerih pa začetnik navadno ne pride, ohranijo nekaj v red nositi, čeprav so (pa tudi ne pnvveč!) poškodovane. — Pri tej
priliki hi opozoril na »zakrpane« ali kako drugače »popravljene« znamke, kakršnih mnogo kroži med mladimi zbiralci in ipred katerimi pozor! Isto veilja tudi glede znamk s potvorjenimi pretiski, žigi iitd.
Znamka, ki jo boš dal v svojo zbirko, bodi torej: 1. čista, to je brez mastnih, rjastih in drugačnih madežev, lis, svinč-nikovih ali tintnih črt. Posebno glede žiga bodi izbirčen. Žig, naj bo na znamki samo eden, ne sme biti razmazan aili premočen, vendar pa naj bo čitljiv; slike na znamki ne sme popolnoma kriti. Znarn-kina zadnja stran mora biti brez papirja, preostalega od pisemskega ovitka. Nerabljena znamka mora imeti originalni gumi;
2. dobro centrirana (vsredena), to je, zoboki ne smejo biti na eni strani prav blizu slike ali celo v sliki sami, na drugi strani pa od nje močno oddaljeni. Slika mora biti točno v sredi belega okvira, ki obdaja znamko. Nezobčane znamke morajo imeti vsaj 1 mm širok bel rob. Morebitni preitisk, črn rob itd. mora tudi biti na pravem mestu;
3. cela; imeti mora vse zobfike, ki naj bodo enakomerno dolgi. Oglički morajo biti pravilno oblikovani in celi. Znamka ne sme imeiti tankih mest (pogilej proti svetlobi, mnogokrat so taka mesta prekrita z gumiranim papirčkom!)
Rekel boš: »To so pretirane zahteve. Ce se bom teh nasvetov držal, bo moj album prazen.« Res so te zahteve stroge
Napake in vrline neke znamke. Primerjaj znamki, ugotovi antike in mi jih popisiI Nagrade kot zadnjič! efim več živahnega zauimanja. Zadostuje dopisnica: naslov : prof. S. P. — Ljubljana — II. drž. real. gimn.
in tri četrtine znamk marsikaterega mladega zbiralca ne prenese kritike v smislu stavljenih treh zahtev, a običajne so v filateliji in zato jih moraš upoštevati. Navsezadnje pa pomisli: ALi ti ne povzroči tisoč čistih, dobro centriranih, celih znamk samih večjega užitka, veselja in zadovoljstva kat pa tisoč takih znanuk, ki tonejo v morju še nadalj-n i h treh t i s o č e v zamazanih, slabo centriranih in poškodo-v a .n i h znamk?
Htltai navit
1.	maja t. 1. se bo ne samo filatelisitov-ski, marveč ves kulturni svet spominjal stote obletnice prve znamke, saj je zgodovina znamke pomemben detajl iz splošne kulturne zgodovine. Od svojih prvih začetkov, ko je znamka kot nekakšno potrdilo o vplačani poštnini bistveno pomagala pri poenostavitvi in ureditvi |X)šit-nega prometa v današnjem smislu, je do danes prevzela še mnogo drugih, nič manj važnih nalog. Postala je glasnica politične samostojnosti ter kulturne in gos])odarsike zrelosti države, učitelji-c a naroda in buditeljica njegovega narodnega ponosa s svojimi historičnimi motivi, propagandno in reklamno sredstvo industri jskih izdelkov oziroma poljedelsikih in drugih pridelkov ter pokrajinskih lepot, oznanjeval k a važnih dogodkov, posrednica ipri najrazličnejših dolbrodelnih akcijah in važen vir dohodkov za državno blagajno.
Poštne uprave že sedaj napovedujejo za 1. maj spominske znamke; prirejene IkkIo filatelistične razstave in predavanja; časopisje je že pričelo s prinašanjem spominskih člankov.
Zasluga, du je kot prva drža-va uvedla prilepljive znamke za frankirainje pisem, pripada Angliji; glavno ijjobudo za izdelavo prve znamke, ki je imela osnovno vrednost 1 poni in je bila črne barve (oditod njeno ime: orni peni — the 'black
peainy —), pa je dal Ro\vlaind Hill. Vendar pa je zelo verjetno, da Hillov predlog ni njegova iznajdba, marveč da je prilepljiva znamka zamisel nekega Škota J. Chalmersa (kakor je to skušal dokazati lerta 1891. njegov sin Patrick Chakners v letaku: The adhesive Posiage Stamip). Tretji pa, ki prihaja v poštev kot iznajditelj prilepljive znamke, je — Slovenec Lov rene Košir, rojen leta 1810. v Spodnji Ljuši v Selški dolini. Bil je.poštni uradnik na Dunaju. 2e leta 1838. je predložil avstrijski poštni upravi obsežen predlog glede preuredbe poštnega prometa in uvedbe znamke, ki pa je bil zavržen, češ da je neizvedljiv. Če ne bi bil Koširjev predlog odklonjen, bi slava, ki jo uživa daines nekoliko nezasluženo R. Hill, pripadla našemu rojaku. V zvezi s tern pa je zanimivo še to, kar pripoveduje v 3. številki Hrv. filat. vestnika J. Kahofer. Košir se je nekoč v Ljubljani razgovarjal o svojem načrtu z nekim Angležem, »tpa je možno, da je Anglež to, kar je slišal od Koširja, povedal R. Hillu, ki je tedaj svoj preureditvam načrt iz,poj)olnil s itern, da je poleg z vtisnjeno zmamiko opremljenih pisemskih pol in ovitkov predlagal tudi prilepi j ivo znamko za frankiraaije pisem.«
Naj bo že kakor koli, za nas Slovence razveseljivo dejstvo je, da je s preureditvijo poštne službe in zgodovino prve poštne znamke povezano tudi ime našega rojaka.
Nove znamke. Jugoslavija bo maja izdala dva srta>vka znamk. Prve znamke bodo v korist Unije za varstvo otrok (vrednost vsega srtavka s pribitki vred bo
—	novim določilom odgovarjajoče — 10 din), druge (a 3 in 4 din, pa brez pribitkov) v spomin na kongres balkanskih držav, ki bo 27. maja v Dubrovniku. Imeli bosta za svoj motiv grbe štirih držav — članic Balkanske zveze.
Poštne uprave Anglije, Estonske in Portugalske so doslej že napovedale izid stoletnico prve poštne znamke proslavljajočih spominskih znamk.
Premoženje v znamkah. V kratkem pride na dražbo velikanska zbirka znamk leta 1937. umrlega D. Bernharda. Cenjena je na približno 30 milijonov dinarjev ka-talogove vrednositi.
Skupne angleško-francoske znamke. O
teh novih vojnih znamkah se vedno več piše. Veljale naj bi v obeh državah in naj bi izpričale tudi v tem oziru popolno povezanost obeh zaveznic. Ob tej vesti pa večkrat tudi beremo, da bodo te znamke edinstven primer v filateliji. Resnica pa je nekoliko drugačna. Isti dve državi izdajata že od leta 1911. za otočje Novih Hebridov, nad kaiterim vladata skupno (tak primer sooblasti se imenuje kondominij), skupne znamke z obojno državno označbo GB — Great Britaiin — in RF
—	Repu(blique Francjaise — in z navedbo angleške in francoske denarne "vrednosti. Vendar pa izide vsaka vrednota v dveh primerkih, razlikujoč se le v napisu; eden je angleški (New Hebrides), drugi francoski (Nouvellos Hebrides).
Vojna ne ovira izdajanja znamk. Finska, ki se je morala z naporom vseh svojih sil boriti proti nadštevilnemu sovražniku, je vendarle masla možnost, da natisne stavek štirih znamk v korist Rdečega križa in še posebno dobrodelno znamko z geslom »za domovino«.
•
2.	junija 1939 so praznovali v Grčiji 75-letnico pridružitve Jonskih otokov grškemu kraljesitvu. V spomin na ta dogodek so izšle posebne znamke, od katerih nam dve kaže današnja slika.
Jonski otoki Krf (Kerkira), Paks, Leu-kas, Itaka, Kefalenija, Zakint in Kitera spremljajo (razen zadnjega, ki leži čisto na jugu Peloponeškega polotoka) zahodno grško obalo in merijo skupaj okrog 250 Hum*. (Zgornja anuimka kaže simbol sodinih najvažnejših Jonskih otokov.) V marsičem so ti otoki podobni našim, tako zlasti glede oblikovitosti tal, geološke in
kamninske zgradbe (apnik, kras, nedo-	znani iz stare grške zgodovine (Raka je
stajamje vode), pogostnih potresov, pod-	Odisejeva domovina). Tudi v srednjem
nebja, rastlinstva in živalstva. Gostota	veiku se večkrait omenjajo. Posebno zani-
miva pa je njihova zgodovina od 1.1800. dalje, ko je bila ustanovljena Republika sedmih otokov, ki je bila najprej pod oblastjo Turkov, pozneje pa pod roškim varuštvom (do leta 1807.), nakar jih je dobil Napoleon. V letih od 1809. do 1814. so prišli v angleško oblast. V pariškem miru je bilo določeno, da ima nad njimi protektorat Anglija. Leta 1859. so izšle za te otoke prve znamke z likom takratne angleške kraljice Viktorije, obkrožene z nenavadnim ornamentom, sliko najimenitnejšega angleškega reda, takoim. pod-veznega reda, in z nalpisom: Ionikon kra-tos (Jonska vladavina). (Desna polovica srednje znamke je naplavljena v stilu prvih jonskih znamk.) Te znamke pa niso l>ile dolgo v prometu. Neprestane vstaje, ki so imele namen, doseči pridružitev Jonskih otokov Grčiji, so grenile Angležem vladanje, tako da je celo angleški guverner sam priporočili odstop teh otokov Girčiji. To se je tudi res zgodilo z londonsko pogodbo 14. novembra 1863., ki ji je sledila formalna predaja teli otokov 2. junija 1864.
Spodnja znamka, ki je izšla že 1. 1930., nam kaže, kako se je Grčija ipovečala od leta 1830., ko je postala neodvisno kraljestvo, in pa, da takrat Jonslki otoki še niso bili sestavni del grške države.
i	S	f	ttK'',
prebivalstva je večja kot drugod v Grčiji, kar je deloma posledica precejšnjega blagostanja o n dot« ih prebival cev. Nekateri Jonski otoki so nam dobro
; * POMENKI * ;
)
R. M. Vašo razpravo »Nekoliko Prešerna« bom zaradi obširnosti priobčil, če lx) le šlo, v zadnji številki, ki lx> dvojina. Drugače jo pa prihranim, seveda, če bi Vam bilo praiv, za prihodmje leto.
Igor. Sem im tja zapoje v Vaših pesmih, a na splošno se zdi, da le preveč iščete.
J
kako bi kaj »imenitno« povedali, kar Vas za vaja v saino besedičenje. Naravno in doživijeno, pa bo boljše!
Andrejev. Kakor kaže »Obraz«, ki je dobra, čeprav spominja na Jenika, boste j*'li še lepe pesmi, kar pa »Mrak«, »Spomin« in »Večer« še niso.
Slavoljub. Črtica je lopa. Skušal jo bom priobčiti v zadnji številka. Pri uprava bom Vašo željo sporočil.
Z. B. S črtico ni nič, dobra pa »Čolnarji ob Nilu;, ki jo priobčujem v tej številki. Ono posvetilo sem izpustil. Druge se mi ne zde.
Slavko Sl. Nič posebnega! Včasih ste že kaj boljšega poslali. No, pa se še kaj oglasite, a talko, da bo kaj izbirati!
Novinec. Oblikovno velik (napredek, kar dokazujejo gladki soneti, v katerih je eden celo z akrostihom! Ko boste še vsebinsko globlji, bom Vaše pesmi z veseljem priobčeval.
Hinka. Vaša črtica »Pamet« je motivno stara stvar, kateri ste skušali dati sodobno obliko, a se Vam ni posrečilo. Mislim, da si niste dali ob pisanju posebnega truda, v čemer me potrjuje tudi Vaša šibka stran — slovnica! Taiko sem Vam povedal vse, kar bi Vam tudi v pismu, ki ga pa ne bom pisal.
Fr. K. Ob Vaši »Bajti v bregu« sem se spomnil Kodra. Ali se Vam ne zdi pregrozno, kako smrt kosi pri ubogem Ro-goviležu? Motiv je sicer lep in tudi opazovati znate. Zdi se pa, da pišete preveč , na hitro roko in du še preberete ne, preden odpošljete. Taiko ne boste prišli daleč!
P. St. Prav je, da site se lotili tudi takih vprašanj. Poslaino bi spadalo v Rafaelov vestnik, aiko bi bilo vsestransko zajeto. Radovedem sem, .kako se lx>ste razvili.
Jelko. Ob Vaših verzih in prozi sem se zabaval. Da tu tudi Vašim tovarišem v Me utor« privošči vpogled v Vašo delavnico, upam, ne boste zamerili. SpoznaJi bodo ob Vaših verzih, da pevcu Tes vedno sreča laže, im čeprav se bodo muzali in smejali, se nemara ob zadnji kitici le zresnijo, iko pomislijo, da je do konca šolskega leta le še dober mesec dni. Gotovo se z vso resnostjo »vržejo na delo«, ki naj jim bolje uspe kakor Vam, da jim Vidov dan ne bo »črno zaiznamovain«! Sicer pa berimo Vaše
Trojno gorje
Kaj časa s pesmicami sem porabil, da na učenje sem povsem pozabil.
Srce se je za lepo devo vnelo, zato dokaj je pesmic njej zapelo.
O moji dragi Jera je znosila, da se z orožnikom bo poročila.
Še to sem zvedel menda isti dan:
„V nedeljo jo oklical je kaplan!“
Sem pesmi pustil, vrgel se na delo.
Do konca — mesec dni. . . Bo li uspelo ?
A pesmi dragi v čast sem skupaj zbral, pa sem uredništvom jih rasposlal.
Da pesnik sem postal, to vsi so znali, še psevdonim moj hitro so dognali.
So uredniki obrali mi kosti ...
Preklel sem pesem. Pomnil bom vse dni.
Ob koncu leta so me počastili profesorji, za vedno me zašili.
Spomin je tožen Srbom Vidov dan.
Še zame črno bo zaznamovan.
Tako, memara se bo to Vaše Trojno gorje v dijaških vrstah, čeprav je priobčeno v Pomenkih, vredno pridružilo Jenkovemu in prešlo v citate! — Tudi »Bogastvo«, v katerem pravite: »Na prsih dvoje žepov imaim« im daste v levega Prešerna, v desnega Zupančiča, bi najrajši v celoti priobčil, da bi Mentorjevi naročniki videli, kaiko ste navdušeni za poezijo, medtem »ko drugim je denar gospod...« Res je taiko, a Vi so boste gotovo držali svojega sklepa: »Jaz pojdem s pesmijo na pot...«
—	Črtico »Tine ina Parnasu«, v katerem obdelujete aktualen motiv prvega nastopa mladega pesnika, priobčim prihodnjič na častnejšem mestu.
Kartuzijam in kartuzija Pleterje
143 strani. 106 slik v bakrotisku,
vzoren tisk na najfinejšem šamoa papirju stane s poštnino din 40za dijake din 20'—. Kritika se je zelo pohvalno izrazila o tej zanimivi, krasno opremljeni knjigi.
Knjigo „Kartuzijani in kartuzija Pleterje*4 pošiljamo zastonj vsem dijaškim knjižnicam, ki jo bodo zahtevale.
Naslov: Kartuzija Pleterje, p. Št. Jernej, Slov.
Nalagajte svoje prihranke pri
L J V D S K I POSOJILNICI V LJUBLJANI
Izplačuje vse stare in nove vloge vsak čas v celoti brez omejitve, vezane pa po poteku odpovednega roka.
Vlo^g^e^o^r^e^sJUij^e^^o^^/o, na odpovedni rok vezane do 5°/0.
VSE
VSE
šolske knjige, leposlovne In znanstvene
risalno In tehnično orodje, barve, zvezke, svinčnike, tlntnlke, torbice itd.
VSE
pomožne knjige, prevode Iz svetovnega slovstva, klasike
VAM
nudi vedno knjigarna in trgovina
NOVA ZALOZBA
V L3UBL3ANI, KONGRESNI TRG 19
NAJVEČJI SLOVENSKI PUPILARNO VARNI ZAVOD
MESTNA HRANILNICA
LJUBLJANSKA
Stanje vlog: din 400,000.000 Lastne rezerve: din 28,690.000
Dovoljuje posojila na menice proti vknjižbi
Za vse obveze hranilnice jamči:
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
Tudi lo morale vedeti!
Med najmanj upoštevanimi panogami našega narodnega gospodarstva je v krogih slovenskega izobraženstva zavarovalstvo. Ni čuda. Saj niti 40 let ni tega, ko je bila ta važna gospo darska panoga izključna domena ne narodnega kapitala. In vendar se zbi rajo tu ogromna denarna sredstva glede katerih slovenski gospodarstve nik ne more ostati ravnodušen. — Še manj je mogoče razumeti, da mno gi slovenski izobraženci še vedno do volj resno ne pojmujejo narodnogo spodarskega poslanstva
Vzajemne zavarovalnice
Mladina, ki boš v kratkem prevzela odgovornost za vso našo rast, vedi, da je narodno zavarovalstvo med najvažnejšimi narodnostnimi življenskimi funkcijami!
Šolske polce&šuM
kakor zvezke, mape, peresa navadna in nalivna, svinčnike, risalni papir in risalno orodje, aktovke, nahrbtnike itd. nudi po konkurenčno nizkih cenah TRGOVINA	„
H. NICMAN - LJUBLJANA KOPITARJEVA ULICA 2