Vzgojujmo mislece! Pri III. občnem zboru nZveze slov. štajerskih učiteljev in učiteljie" v Celju dne 20. aprila 1908 govoril Lu- dovik černej. Ako bi hotel zaznamorati glavno nalogo ljudske šole z dvema besedama, bi rekel kratko: ,,Vzgojujmo mislece!" Eazum je ona božanstvena sila v nas, ki nas dviga nad žival, ki nas je storila gospodarjem zemlje ia nam daje zmožnost, da se izobrazujemo in popolnjujemo. Toda razuma brez mišljenja ni; zakaj ravno mišljenje je delo razuma, v mišljenju se kaže njegora jakost in globokost, ali slabost in plitvost. Le rnislec razpolaga prosto in samostojno s svojim razumora. Mišljenje pa ni lahka stvar, posebno za človeka ne, ki se mu ni priradil. Ni čuda torej, da zna tako malo Ijudi v resnici dobro misliti. Marsikomu je to duševno delo naravnost zoprno. Namesto treznega premišljevanja se vdaja naš človek še vedno rajši bujni domišljiji, brezdelni nadi ali topi resignaciji. Ia marsikdo se izroča demonu alkoholu baš zato, da se iznebi vsaj za nekaj časa sitnega gosta — neprfffetne misli, ki pa bi mu bila morebiti prav, prav koristna. Že iz teh stavkov sledi, da je nezmožuost in lenoba v mišljenju zlo, veliko zlo. Naštel bi še lahko mnogo slabih posledic. ki izvirajo iz tega zla. Znana konzervativnost pri kmetovanju velike večine našega Ijudstva, zaradi katere se drži krčevito prastare prakse in se brani vsega, kar je novo, ni pravzaprav nič drugega nego nehotenje v mišljenju. In kako ta konservativnost ovira ves gospodarski razvoj in napredek, je znano dovolj. Namesto da bi tak posestnik marsikaj v svojem gospodarstvu preustrojil po zgledu naprednih narodov ali sosedov in po naukih kmetijskih potovalnih učiteljev, zdihuje in toži po zlatih starih časih, ki jih pa v resnici nikdar bilo ni. Oaka, da se bo mamka zemlja vendar zopet enkrat obrnila na srečnejšo stran, mu pokazala prijaznejše lice ter odprla trdo srce in skopo roko. — BBog bo že zopet dal!" se tolaži v svojem — rekel bi po katekizmu — pregrešnem zaupanju, namesto da bi se ravnal po pregovoru: BPomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!1' Hipna korist, in najsi je še tako malenkostna, je mislečemu človeku mnogo ljubša nego vse koristne naprave, ki pa ne morejo pokazati takoj vidnih uspehov. Počasnega, a solidnega napredka in z njim rastočih koristi pa niti ne opazi. Da gre n. pr. neznatna korist, ki jo store otroci doma z delom, na račutflHjihovega napredka v šoli in čestokrat na račun zdravega razvoja njihovega še prenežnega in preslabega telesa, tega nekateri starši nocejo vedeti. BDela se mora navaditi, delo ga bode živilo!" trdijo, pa ne pomislijo, da tudi delo zahteva vedno več in več duševne izobrazbe ia predrsem krepko, zdravo telo. Človek, ki ne zna raisliti, nima svoje lastne sodbe. Povzdiguje v nebesa, kar hvalijo drugi in proklinja v pekel, kar grajajo drugi. Posebno jasno se kaže vsa slabost, vsa nezmožnost samostojnega mišljenja v javnem življenju. Nemisleča množica drvi slepo za svojimi voditelji črez dm ia strn ia če bi bilo tudi naravnost v prepad. Nezmožnost v mišljenju tira končno narod v tabor močnejšega nasprotnika. Ako še omenim, da razna nepremišljena dejanja, ali — da se izrazim po Masaryku — nenaravnost premišljena dejanja, napolnjujejo kaznilnice, mislim, da setn navedel vzrokov dovolj, da je nam kot prvotnim pionirjem prosvete, kot graditeljem temelja kulture, najvažnejša naloga, da vzgojimo misleč zarod. Vzgajati pa moramo mislece tudi brez ozira na vsa navedena dejstva; saj je vsak resnični napredek v šoli odrisen od tega kako ia koliko znajo naši učenci misliti in človeka smo vzgojili in naučili le toliko, kolikor smo ga navadili dobro in pošteno misliti. Preveč in odveč bi bilo, ako bi hotel tukaj natanko razmotrivati, kako naj postopamo pri pouku in vzgoji, da doženemo ta svoj smoter. Treba bi bilo prerešetati vse novejše pridobitve na polju metodike raznih predmetov; zakaj to lahko trdimo, da vsak prari metodik kot misleč človek stremi naravno po tera, kako bi vzgojil misleca. Opozoriti hočera le na glavna pravila psihologije in pogovoriti natančneje nekatere posebnosti, ki se zde meni važne. Predvsem veljaj splošno načelo, da se naj učenci ne uče ničesar samo mehaničao, teraveč misleč. Ni dovolj, da ve učenec. ta stvar ali ta pojav je tak ali tak, da ga zna natančno popisati, temveč mnogo važnejše je, da ve tudi, zakaj je baš tak, to se pravi, da umeva notranjo zvezo med vzrokom in učinkom, povodom in posledkom. Eakor je znano, gledamo n. pr. pri biološki metodi prirodopisnega pouka posebno na to, kako je organizem prikladen načinu življenja. Pri zemljepisju opazujemo vpli? podnebja in kakovost zemeljskega površja na rastlinstvo, živalstvo in prebivalstvo. V zgodovini premišljujemo vzroke in posledice do-. godkov itd. itd. Glavno vprašanje v ljudski šoli torej ni: kakšno je kaj, temveč: zakaj ali čemu j e t a k o. Otroku je to vprašanje z njegovo radovednostjo že nekako prirojeno. Saj vemo, kako vedno in vedno izprašuje: BMama, zakaj je to tako ?" Toda to zanimanje se rou doma najčešče naravnost ubije, bodisi, da se zde staršem ta vprašanja preneumna ali presitna, bodisi, da ne vedo odgovarjati; zakaj znano je, da na vsa vprašanja otrokova niti učenjak, niti modrec ne zna odgovoriti. Naloga šole pa je, da to otroško zanimanje zopet zbudi in mu da potrebno smer. In to ni ravno težko. Otroci se kmalu privadijo gledati na vzrok in namsn in čuditi se moramo, kako se začnejo zanimati za vsako stvar in jo natančno opazovati. Veliki češki mislec Masarjk pa pravi, da je treba naučiti mladino d o b r o opazovati in p o z o r n o primerjati ter tako misliti. Seveda je pred vsera treba, da imajo otroci jasne pojme, ki so podlaga sodbam in da se nauče premišljeno soditi. A najvažnejše je, da potem samostojno sodijo. Vsako tujo sodbo — tudi učiteljevo — pa naj učenee samostojno presodi in naj je nikakor in nikdar ne sprejme nepremišljeno. In tukaj, ravno tukaj, predragi, zagrešimo še pač marsikaj: vse premalo še vzgajamo mladino k samostojnosti! Clovek, ki je odvisen v svoji mladosti toliko od tuje pomoči kakor nobena druga stvar ter je v tem oziru najubornejše bitje na zemlji, se silno težko osamosvoji. — Doma se otrok naslanja na starše ali druge starejše člane obitelji, v šoli pa na učitelja. To je seveda v marsikaterem oziru potrebno in dobro, toda končno mora vendar učenec znati s a m s t a t i. In k temu ga moramo konsekventno navajati. Vsem nam je dobro znano, da ne sme učitelj otroku vedno in vedno pomagati, ker ee otrok potem zanaša na njegovo poraoč in ne misli, ne dela samostojno. Eavno zaraditega tudi strogo gledamo na to, da učenec ueencu ne všepetava, da se pri pismenih nalogah ne prepisuje itd. Vemo tudi, da ni dobro, ako priznava učitelj vsak pravilni odgovor: dobro, prav, ali da vsaj prikima in da opozarja redno na pogreške. Tako se navadijo otroci, da mislijo vedno le to in tako, kar in kakor misli učitelj, oziroma da ne mislijo nič, ker se zanašajo na učiteljevo sodbo. Toda, predragi, ako se tudi varujemo teh napak, bistro oko vajenega učenca čita že iz naših oči, pozna na našem licu, odgovarja ali dela li prav ali ne! Zato pa vedno tisto natanko opazovanje ali naravnost vprašujoče pogledovanje učitelja, ki nam takoj priča, da dotičen učenec ni samo8tojen. Seveda je ta nesamostojnost pri učencu tem večja, 6im manj sigurno je njegovo znanje in tukaj zopet vidimo tesno medsebojno zvezo med znanjem in samostojnostjo, in smelo rečem: Temeljiti pouk je najvažnejše sredstvo za vzgojevanje m i s 1 e c e v. Dalje v prilogi. Toda tudi učenec, ki morda dobro zna, ni popolnoraa samostojen, ako se temu naraenoma ne privadi. Tak učenee pač dobro in sigurno odgovarja, ako ga izprašuje njegov učitel.j, ako ga pa izkuša kdo drugi, recimo nadzornik, se ne čuti nič kaj varnega, ker še ui vajeu čitati rau z lica njegove sodbe. To nam najbolj dokazuje dejstvo, da t.ik učenee uiti ne gleda izprašujoeemu nadzorniku v obraz, temveč škili na svojega učitelja. Iu kako popolnorna so otroci odvisni od naše sodbe, nam lahko dokaže ta-le poizkus: Recimo, da je učenec izvedel na tablo račun. Učitelj poglcda po razredu nekako vprašujočp, kakor da ni prav. Takoj se vzdigne več rok, češ: ,,Ni prav!" In večina bo trdila: BNi prav!" Brali so to sodbo tebi z liea in jo nepremišljeno sprejeli. Ako izpremeniš zopet hipno lice, se bo skrila roka za roko in kraalu bodo trdili vsi, da je prav in — 6e bi tudi ne bilo ! Glejte, gospoda, tukaj imarao verno sliko javnega življenja: kakor lahko vpliva učitelj na sodbo nesamostojnih otrok, ali recimo bolj moderno, da jim svojo sodbo sugerira, ravno tako se igrajo nekateri voditelji z ljudstvom ter mečpjo njegove nazore semtertja, liki razburkano valovje ubogo ladjo. In kako je to mogoče? Ker ljudstvo misliti, soditi ne zna! Morda se mi bo reklo, da tako postopanje učitelja ni pedagoško, da mu jemlje zaupanje itd., toda odgovorim že napflej: meni je na tem, da naučim otroke samostojno misliti in jaz ne maram, jaz uočem, da bi mi otroci slepo zaupali, slepo verovali Stremim pa za zaupanjem, ki izvira iz prepričanja, ker edino tako zaupanje je stalno, ker je moralno. In povedati sem hotel s tem poizkusom le to, da morarno že dečka osvoboditi v sodbi, v mišljenju, ako želimo, da bo kdaj kot mož postopal možato, t. j. po sTOJem lastnem prepričanju, da bo sploh imel svoje prepričanje! Ravno iz tega naniena se rni je easih že v prvem razredu nalašč pripetilo, da sem naredil kak pogrešek ua tablo. Od začetka ga seveda ni nihče opazil. Saj ni mogoče, da bi se učitelj zraotil! — Pozneje pa so začeli učenci veduo boljinbolj gledati. In kako veselje je zavladalo raed njimi, ko se je dviguila roka za roko: ,,Ni prav! Ni prav!" Kmalu so uvideli, da sem napravil pogrežuk nalašč, da bi se prepričal, kako kaj pazijo. A to jirn ui kratilo veselja, temveč šele ponmožilo ga je. In vtčkrat rne je kak pridnejši učenček poprosil, n. pr.: nGospod ueitelj, napišite še kaj tako, da ne bo prav!" Tako so se otroci navadili, da so strogo pazili, da so zaupali v prvi vrsti sarnitn sebi in da niso vsega slepo verovali: samostojnejši so postali. Pri vsem tera pa niso prav nič izgubili zaupanja do mene. Meni se sploh dozdeva, da je tisti nimbus, ki se z njira učitelji še kaj odevamo, nepotreben, da, naravnost škodljiv ! Morda vzdržuje res nekak nenaraven rešpekt do učitelja, toda, ko izstopijo otroci iz šole in izgubiio stik z učiteljem, prehaja ta respekt kaj rad neizpremenjen na druge osebe in učenec, ki se je navadil v šoli le to misliti, kar je mislil učitelj, bo raorda kmalu — pozabivši vse lepe nauke — prikimaval najzagrizenejšemu uasprotniku šole. (Konee.)