Naši dopisi. Z Goriškcga. (Lineatura pisank. — Likarjeve pisanke. — Svoji k svojim!) Lineatura knjižic (za lepopisje in spisje) za slovenske šole ni iinela doslej pravega reda. Po večem smo rabili Slovenci nemškega založnika Grubbauerja pisanke, katere so bile urejene za netnške šole z nernško in latinsko pisavo. Ta uredba in razvrstitev pisank gotovo ni bila dovolj primerna in ugodna našim slovenskim šolam. Zato pa ni bilo na naših šolah nikake jedinosti in razvrstitve; vspka šola je rabila drugačno lineaturo in še ta jo je menjavala, kakor je razprodajalec pisank slučajno preskrbel ožjo ali šiišo lineaturo. Razprodajatci niso vedeli kakih lineatur preskrbeti, otroci ne kakih kupiti in učitelji smo imeli večen kiiž z zabičevanjem otrokom, katerili številk pisank naj si kupijo in to za vsak nov zvezek posebej. Da bi se pj-išlo du jedinstva, da bi se rabile pisanke z ozirom na lineaturo primerne stopinji učeneev, t. j. da bi se ne rabilo ali preširoko, ali preozko načrtanili pisank, sploh da bi s-e uvedel pravi red, moral je celo pred leti nekateri c. kr. okrajni šolski svet z nkrožnico vme? poseči. To je kolikor toliko pomagalo, a zmešnjava je ostala glede številk ista, kajti za št. 7 je sledila 6, tej 7 '/*. 81/*, 9, na to pa % 3, 4, 11; za spisje pa smo rabili št. 16, 17, 13, kar pa ni odgovarjalo prvoirnenovanirn št. lepopisnic. Vprašarno ali je bil to kak red? Kako je mogoče otroKotn zapomniti si tak nered? Ker je tak nered bil satao v zrnešnjavo otrokoin in sitnost učiteljstvu; ker je pa pisanje važen predmet ljudske šole, kateremu omenjeni neied gotovo ni bil v prospeh, zato smo želeli za slovenske šole praktičneje lineature Kaj je lepšega in piimernejšega, kakor da učenec začne pisati na pisanke št. 1, kateri na.j slede št. 2, 3, 4, 5, itd. Istočasno naj se rabi spisovnice, ki iinajo isto številko z jednako lineaturo?! Takih pisank in spisovnic natn je preskrbel upokojeni učitelj g. Gaspar Likar, sedaj trgovec s šolskhni in pisarskimi potrebščinami v Goiici. (Konec piih.)