DELAVSKA
ENOTNOST
ki smo ga izkazali v borbi, moramo izpričati
zahteve predvsem velik smisel za organiziranost. Smisel za organiziranost pa predpostavlja smisel za točnost. Zato na vsakem našem koraku, v tovarni ta na vasi, v uradu in državni instituciji, v politični organizaciji in političnem dahe borba za organiziranost, borba za točnost, borba proti sleherni desne-gonizaciji, borba proti organizacijski površnostih
(Predsednik Narodne vlade Slovenije tov. Boris KidrfE)
GLASILO ENOTNIH STROKOVNIH ZVEZ DELAVCEV 8N N MEŠČENCEV SLOVENIJE
Leto L, št, 2,
Izhaja vsako soboto
Ljubljana, 26. maja 1945.
Cena L 2,— oz. RM 0.70
Primorska, Trst in Istra
Naši zapadni zavezniki odrekajo Jugoslovanski armadi pravico prisotnosti na ozemlju Primorske, Istre in Trsta. Dasiravno so te pokrajine strnjeno naselje od slovanskega prebivalstva, med katerim živi italijanska manjšina samo v nekaterih mestih, dasiravno se je prebivalstvo teh pokrajin z demokratičnim delom italijanske manjšine vred tri leta skupaj borilo z jugoslovanskimi narodi zoper fašistične zatiralce z željo, da se priključi k Jugoslaviji in dasiravno je to ozemlje vojaško zasedla Jugoslovanska armada v okviru celokupnih zavezniških vojaških operacij, pa nam vendarle sedaj naši zapadni zavezniki očitajo, da naša zasedba tega ozemlja ni zakonita. O tem priča kampanja, ki jo je del angloameriškega tiska sprožil proti naši državi in v kateri nam očita, da smo Primorsko na svojo pest anektirali m se s tem polastili dela italijanskega ozemlja, na katerem pri-tiče vojaška uprava samo zapadnim zaveznikom in o katerem more dokončno odločiti samo mirovna konferenca, o tem pričajo nadalje izjave uradnih angloameriških krogov, v katerih nam očitajo, da postopamo tako, kot so postopali Hitler, Mussolini in Japonska. Sicer zatrjujejo ti angloame-riški glasovi, da nimajo ničesar proti temu, da mi predložimo svoje zahteve glede tega ozemlja v pretres mirovni konferenci, toda njihovo dejansko stališče, kakršnega so v zadnjem mesecu zavzeli nap ram naši vojaški zasedbi Primorske, jasno izpričuje, da jim ni ljuba prisotnost jugoslovanske armade v Primorski, Trstu in Istri.
To stališče zapadnih zaveznikov pa je seveda v ostrem protislovju s pravico do samoodločbe slovenskega in hrvaškega ljudstva na tem ozemlju, ki želi svojo priključitev k Jugoslaviji in ki hoče zadoščenja za teror, ki ga je nad njim izvajala italijanska država v teku desetletij, v katerih je držala anektirane te pokrajine. Jugoslavija, ki je leta 1918 dopustila, da je bilo primorsko in istrsko ljudstvo prodano tuji državi, danes nikakor ne more več dovoliti, da bi bile ponovno izigrane njegove pravice. Položaj Primorske, Trsta in Istre pa je danes tako jasen, da ne more nobena propaganda izbrisati s sveta dejstev, ki pričajo jasno izraženo voljo slovenskega, hrvatskega m italijanskega ljudstva po priključitvi k Titovi Jugoslaviji, dasi-rayno ni govora o kaki naši enostranski aneksiji, oziroma o kakem odrekanju z naše strani o pristojnosti mirovne konference. Politični razvoj na Primorskem, v Trstu m Istri je namreč v glavnem že zaključen m njegov rezultat je ta, da je na podlagi narodne samoodločbe na tem ozemlju vzniknila ljudska oblast primorskega ljudstva, s katero je ukinjena italijanska aneksija tega ozemlja iz leta 1918. in s katero je prešlo to področje v svoj čisto poseben državnopraven položaj. Zakonitost tega položaja utrjuje poleg tega, da je nastal na podlagi narodne samoodločbe, predvsem dvoje dejstev. Prvič to, da je ta ljudska oblast vzniknila iz narodne vstaje primorskega ljudstva, ki je bila od zaveznikov priznani del skupne vstaje jugoslovanskih narodov zoper fašistične napadalce in pomeni kot taka obenem zakonito sodelovanje primorskega ljudstva na strani zaveznikov v skupnem boju zoper fašizem. Ljudska oblast na Primorskem, ki je vzniknila iz te vstaje, je vsled tega zakonita politična posledica skupne borbe združenih narodov in kot taka sestavni del splošne mirovne ureditve, ki bo zaključila to vojno. Drugo dejstvo, ki utrjuje današnji položaj na Primorskem, pa je sodelovanje demokratičnega dela italijanske manjšine na tem območju pri urejanju sedanjega stanja. Demokratično delovanje te italijanske manjšine je našlo svoj izraz v obliki sodelovanja z večinskim slovanskim prebivalstvom tega ozemlja. Demokratične italijanske množice Trsta in Gorice se zavedajo, da bi se vsaka drugačna njihova politična usiherjenost morala nujno izroditi v obliko italijanskega imperialističnega in fašističnega prodiranja v slovansko zaledje.
nas ftraij ltlai}a$
TITO Z
Ne, ti nlst s svojo vojsko spal, pod goro, plamen bil si v naših srcih večno bodenj Nisi čakal, kdaj nam noč prinese zoro, ne, ti nisi bil pač nikdar miren, truden:
sto in sto krivic te strašnih je bolelo — videl trume nas si lačnih in nesrečnih, sto in sto ubitih src je krvavelo — vstal si — ogenj bil si naših upov večnihl
Vstal st z nami silen v strah vsem zatiralcem — nisi kralj, zato si vstal pač z nami Tito, v strah vsem bojazljivcem, v strah vsem izdajalcem;
vrgel pleve si in zrnje vse na sito —
v strah vsem zverskim rabljem, psom tn zla sejalcem — lačnim zdaj za kruh ž e rase čisto žito!
Ljubljana Je prvič sprejela sovjetdee
umetnike
in spzoala Shro umetnost velikega raškega nasada, M Je velik tudi po svofih ismetitt
Ljubljana Je prvič sprejela sovjetske umet
Od vzhoda prihaja luč ... Tega prej nismo smeli vedeti; ločiti so nas hoteli s kitajskim zidom od mogočne domovine svobodnega ljudstva, od velike slovanske zemlje, od koder Izhajamo tudi ml, ločiti od bratov po krvi, čustvovanju in duhu. Prepovedovali ao nam spoznavati tn uživati velike kulturne dobrine ruskega naroda — kot največji greh. Skriti so skušali pred nami rusko, sovjetsko umetnost, kakor da je mogoče skriti sonce! Kljub vsemu smo poznali vsaj do neke mere duhovne ustvaritve sovjetskih duhov, čeprav doslej nismo še mogli spoznati neposredno ruskih umetnikov. Zdaj jih je pa Ljubljana prvič sprejela. Slehernik je lahko začutil silo te neposredne, globoke, vprav pretresu joče umetnosti, ki iz nje izžareva človečnost in lepota ruskega človeka, njegova čustvena širina in umska globina.
Koncert mojstrov umetnikov sovjetske Ukrajine v opernem gledališču preteklo sredo in četrtek je treba prišteti med tiste kulturne dogodke v pravem pomenu besede, ki jih ni mogoče pozabiti. Spoznali smo, da narodi Sovjetske zveze nimajo le največjih junakov, temveč tudi največje umetnike. Ta umetnost je vsečloveška, kakršna je pač vsaka resnična umetnost. Vendar je slovanska, tako slovanska, da jo lahko daje le slovanski umetnik, ki pa zaradi tega ni nadut. Slehernik je lahko na koncertu ukrajinskih umetnikov sprevidel, kako so ti tako veliki umetniki veliki tudi v svoji skromnosti, kako so topli prav zarad tega, ker med njimi in občinstvom ni najmanjše pregraje. Prireditev je bila mogočna manifestacija slovanskega bratstva — ker so bili umetniki Slovani, ker so pristni branik svobode: naša srca je osvojila umetnost teh umetnikov. V Ljubljano so prišli tako veliki umetniki, najbrž največji, kar jih je sploh kdaj Ljubljana sprejela. Kdor se je udeležil koncerta, bo rad priznal, da ne pretiravam, žal, je naše operno ;ledališčc postalo mnogo premajhno.
Ocenjevanje umetnosti teh umetnikov s skromnimi besednimi Izraznimi sredstvi je tem nepopolnejše, čim popolnejša je umetnost. Primerno lahko spoznate umetnike ter njihovo umetnost ne neposredno: solistko državnega kijevskega akademskega gledališča »T. Ševčenka«, Leokadijo Masleni-kovo, dalje Nino Gončarenko, članico istega gledališča, Marijo Litvinjenko-Volgemut, narodno umetpdco Sovjetske zveze, Jurija Šumskega, narodnega umetnika SZ (dramski igralec), zaslužnega umetnika Ukrajinske SSR pevca Konstantina Lapteva, nosilca Stalinove nagrade, narodnega umetnika SZ Ivana Fatoržinskega (basist), so-
liste baleta, zaslužno umetnico Ukrajinske SSR Antonino Vasiljevo, Mihaila Jaakovt-ča ln Aleksandra Berdovskega, a veHk umetnik Je sedel tudi pri klavirju:	Lev
Ostrin. Program je režiral Boris Željkov.
Umetniki se pač niso mogU držati strogo določenega programa, kajti čim nas je prevzelo ter pretreslo petje tiobisi solistke aU solista, odnosno pevcev v duetu, smo terjali še in še ... Umetniki so s takšno toplo hvaležnostjo sprejemali izraze našega odobravanja, da te je posebej nagradil ter osrečil že njihov nasmeh. Spoznali smo umetnike, ki niso le mojstri tehnike, ne le artisti, temveč znajo popolno izražati čustvo: z barvnimi odtenki glasu, notranjim ognjem, z mimiko ter gibi, z leskom, v očeh. Ne, ne smem se spuščati v podrobnosti, kajti sicer ne bom mogel končati . „ In o kom bi naj govoril posebej? O Masle-nikovi ter o njenem glasu, ki hna toliko čustvene toplote, in čistost demanta, da bi lahko rezal steklo ? O recitatorju 8um-skem, ki zna tako oživeti besedo, kakca- da je poosebljena pred nami? O pevcih Lap-tevu, Patoržinskem In o vseh drugih ? O baletu, ki dokazuje, da so Rusi tudi kot ple»-nl umetniki največji ? Dolgo poročilo M lahko napisal že o samem ukrajinskem narodnem plesu gopaku. In ultrajinske narodne pesmi... In kako ruski umetnik poje našo partizansko pesem (Ivan Patoržin-ski) ... Potem M želel napisati še toliko o občinstvu, o tistem čustvenem ognju, M se je tako živo prelival med odrom in avditorijem.
Končno pa moram vsaj omemčEH, da je tib zaključku koncerta pozdravil umetnike na odru minister za prosveto naše narodne vlade prof. Ferdo Kozak in povedal, kar nam je bilo vsem na srcih: kako so ustvarjali umetne pregraje med nami, kakor da je mogoče ustaviti življenje s papirjem tn lažjo, ter da je moral priti dan, ko smo lahko sprejeli v svoji sredi bratske umetnike; povedal je, da so ruski nmofaVM prav za prav pri nas doma; naglasa je, da nam niso tuje velike duhovne ustvaritve ruskega naroda v svobodni SZ; pcedrevil Jih je v svobodni državi, M ji je v boju za svobodo najbolj Iskreno pomagala SZ; dejal je, da nas združuje njihov boj za vse-človeško srečo ln naš bolj za svobodo; pozdravil jih je kot prve sovjetske mnetofka pri nas z iskrenim zadoščenjem, da to prvo gostovanje pomeni začetek tesnega, smotrnega nadaljnjega sodelovanja. Goste je pozdravil še zastopnik Slovenskega umetniškega kluba kot prireditelja koncerta; pozdravil Jih Je z velikim veseljem ta njihovo prireditev kot začetek kulturnega sodelovanja a državo, M nea ja
Končno je treba poudariti veliko vlogo, ki pritiče delavskemu razredu in to tako onemu slovensko-hrvaške narodnosti kot tudi onemu italijanske narodnosti pri dokončni ureditvi položaja v Primorski, Trstu in Istri. Nikdar namreč ne bo moglo priti do mirnega sožitja prebivalstva na tem področju, ako ne bo na njem uveljavil delavski razred svojo politično idejo o bratstvu narodov. Ako je že danes prišlo na tem mejnem ozemlju do bratskih odnosov med slovenskim in hrvaškim narodom in italijansko manjšino, je to zasluga delavskega razreda. Ta politika delavskega razreda bo omogočila tudi v bodoče, da se urede razmere v tem predelu s tisto človečansko širino in modrostjo, ki bo zagotovila trajen mir in blagostanje celokupnega prebivalstva na tem ozemlju.
NANDE VIDMAR: NA DOHODU
podpirala ▼ boju; naglasil Je, (ta smo krt iste krvi: naj se še poveže duh z duhom!
Zb pozdrave ln spre j' ,i, ki Je umetnike očitpo ganil, se je zahvalil v Imenu umetnikov Ivan Patoržtnski. Govoril je v ukra-jlnščini, a njegove besede so bile tako ra-I sumljive, Jasne. Dejal je, Kako ga veseli, j da nam ukrajlnščina seže le do ušes, j temveč tudi v srca; kako so srečni, da so i povsod na svoji tura v Jugoslaviji v stt-| ku z vsemi plastmi n -v c: a. naleteli na pravo slovansko brats' s xo se je ob vsaki priliki prelivalo Iz • -_a v srce čustvo, Id tako živo dokazuj., i. , tesno nas veže slovanstvo. Želel nam , končno največjih uspehov pri krepitvi rove svobodne države, naše svobode in pri	janju srečne pri-
hodnosti. — In zepr ' gledališče zahrumelo. Kako težko smo zapuščali drage umetnike!
¥ csššh fjfu.fj
le a-Za isseSal
?egovoril<> je delavstva?
Manifestacija našega ročnega im omake ga delavstva za strokovno organizacijsko enotnost
Na sv8$eesa velikem m^n^estasljstoi, svobstiszem dbsrbv asaju sza Tabela 21. t. m. je delavstvo ir. ižamesčecstvo buri:© pozdravljalo velike pridobitve osvobodilnega bs|a — Stmjeeost ddo^cga ljudstva z našo armad© — Belav*
stvo se zaveda svoje velike isalege v svobodni domovini — dela za obnovo
V pomladnem, prazničnem jutru so zaplapolale na ljubljanskih ulicah stare delavske zastave. Te zastave delavskih strokovnih organizacij so bile dolgo skrite, zakaj doslej so bile preveč rdeče za črni čas. Delavske strokovne organizacije so bile razbite ali okrnjene v nepomembne podporne ustanove. Delavstvo se ni smelo združevati pod svojimi zastavami, v svojih strokovnih organizacijah, ni smelo izražati svoje volje ter terjati pravice do človeka vrednega življenja v svojih listih in na zborovanjih. Fašistični režimi so ga prisilno uklenill v suženjske organizacije, kjer je imel delavec samo pravico do prikimavanja izkoriščevalskim oblastnikom. Delavec, ki ni hlapčevsko uklonil tilnika in ni pljunil na svoje ideale, je bil proglašen za hudodelca, nevarnega upornika. Delavske zastave so bile nevarne netilke upora »proti obstoječemu redu«. V »obstoječem redu« delavec ni smel biti človek ln izdaja je bila, če je hrepenel po svobodi, po večjem kosu kruha in po splošnem napredku.
Pchsd delavstva
na zborovale
Zdaj so pa naši delavci dvignili spet svoje stare zastave, ki so jih vodile v boje za socialne pravice v prejšnjih časih. Na binkoštni ponedeljek zjutraj so se naši delavci v ljubljanskih okrajih in predmestjih zbrali za svojimi zastavami in za zastavo naše svobodne domovine in odšli zavedno, skupno na svoje zborovanje na Tabor. Sleherni je stopal ponosen s tovariši, ponosen, da je tudi on proletarec. Iz posameznih predmestij so se delavci pripeljali na okrašenih vozovih, vevški papirničarji so pa bili zastopani na velikem kamionu. Da so se zborovalci zavedali prazničnega pomena velikega zborovanja, so pričale tudi številne narodne noše. Med trumami, ki so hitele od vseh strani na Tabor, so se veselo oglašale harmonike; trudni obrazi so bili nasmejani, oči so se bleščale in vriski so pozdravljali veliki dan.
Ko M taborska dvorana govorila ...
Ko bi taborska dvorana lahko govorila, ko bi govorile stene, ki je ob njih v letih zasedbe odmevala lajajoča govorica gospodovalnega, surovega okupatorja; v tej dvorani so se bratili izrodki našega naroda s tujci-nasilniki; v tej dvorani so igrali in prepevali fašistične himne, blatili svobodo, pljuvali na človeško dostojanstvo, vcepljali sovraštvo do napredno mislečega delavstva, poneumnjevali našo mladino, jo zastrupljali z blodno miselnostjo in si vzgajali slepo pokorne, slaboumne sužnje. V tej dvorani so bile plehke ln odvratne prireditve fašističnega Dopolavora. V tej dvorani so nameravali s prilizovanjem, slepili, lažjo, grožnjami pa tudi s podkupovanjem pridobiti ter »prevzgojiti« naše delavstvo, ga cdučtti slovenščine ter ga naučiti lajati po laško. Tam v ospredju nad odrom, na balkonu so visele slike megalomanskega Mussolinija in drugih psov črnih srajc in črnih duš.
...in fiverassa fe spregovorila
In taborska dvorana je v resnici spre-govorila na binkoštni ponedeljek dopoldne. Ko bi slišali ta jezik, to pesem in ta vihar bedni hlapci trinoštva! Ko bi videli to množico, ki ni napolnila le dvorane, temveč je preplavila tudi taborski trg, napolnila stranske 'prostore dvorane, hodnike, .stopnišča, balkone! Zgrnila se je v kratkem času kakor prava armada in se umirjeno zgostila ter razvrstila — disciplinirana armada delavcev. Preproste, a razumne oči, raz orani, trudni obrazi, a polni notranjega ognja — usmerjeni mirno v slovesnem pričakovanju proti velikemu odru, ki je nad njim viselo nešteto zastavic znanilk, da smo svobodni. In oči so bile uprte v sliki dveh velikih voditeljev, ki sta bila deležna neštetih pozdravnih vzklikov — maršala Stalina in našega vodje, prvega bojevnika za novo Jugoslavijo in svobodo jugoslovanskih narodov, tovariša Tita. Cvetne kite so obrobljale balkone in dvorana je bila slavnostno razsvetljena. Na odru so slovenske in jugoslovanska zastave kakor živi cvetovi krasile ospredje. Na levi ob odru so se zvrstile narodne noše, na desni pevci delavskega pevskega zbora. Na balkonu je pa godba zaigrala slovensko koračnico. Vsa dvorana je spregovorila in njen jezik je bil pesem zmagoslavja, pozdrav svobodi ter novemu času. Ob začetku zborovanja je mogočno zadonela slovenska himna, ki jo je zaigrala godba na balkonu, nakar je še pevski zbor zapel delavsko himno v pozdrav svobodi.
BelavsM voiltelfl
preti zborovale!
Zborovanje je vodil znani delavec strokovnih delavskih organizacij Niko Bricelj, ki je pred začetkom zborovanja pozdravil delavske voditelje ter predstavnike narodne vlade Slovenije. Pozdravil je navzočne goste, ki so počastili zborovanje kot zastopniki naše oblasti in vojske; pozdravil je ministra za gozdarstvo tov. Toneta Fajfarja, načelnika odseka za izgradnjo narodne oblasti Staneta Kovača, predsednika glavnega odbora Enotnih strokovnih zvez za Slovenijo tov. Venceslava Perka, starega delavskega organizatorja in voditelja
tov. Ivana Mlinarja, bivšega predsednika Jugoslovanske strokovne zveze Srečka Žumra. Zborovalci so toplo pozdravili zastopnika komandanta mesta majorja dr. Vekoslava Valentinčiča in zastopnika mestnega osvobodilnega odbora za Ljubljano tov. Kreseta in tovarišico Tilko Buserjevo. Zborovalci so sprejeli in pozdravili govornike kot svoje, delavske in narodne voditelje, pa tudi kot vojake. In ko je tov. Bricelj spregovoril v pozdrav zborovalcem, je lahko s prav posebnim zadoščenjem naglasil, da zborovanju ne prisostvujejo žandarji in policaji, Id so prejšnje čase omejevali svobodo govora celo na društvenih sejah.
Tov. Bricelj je dejal v uvodnem govoru:
»Svoboda govora In tiska je bila vzeta proletariatu 6. januarja 1929; poslej se delavske strokovne organizacije niso mogle več primerno razvijati. Iz borbenih organizacij so po večini nastale le podporne ustanove članstva. Tik pred drugo svetovno vojno je reakcija razpustila še vse svobodne sindikate ter tako vzela delavstvu zadnje, kar je še imelo.
Med okupacijo je delavstvo in nameščen-stvo kljub temu delovalo, in sicer ilegalno, vedno tesneje povezano mod seboj v osvobodilnem gibanju. Pretrpelo je hude muke in gorje, ki ga ni sejal le okupator, temveč tudi domači izdajalci. Padale so žrtve, polnile so se ječe in tisoči so romali v koncentracijska taborišča; usoda mnogih je še neznana. Bili smo trdno povezani med seboj z onimi, ki so prijeli za puško in se uprli okupatorju. Iz malih partizanskih edinlc je nastala mogočna armada, ki ji načeluje veliki maršal Tito.« (V dvorani je zabučalo; »živel Tito!«) »Pod njegovim vodstvom in s pomočjo Rdeče armade ter zaveznikov je bil izgnan okupator in domači izdajalci. Jugoslavija je svobodna, Slovenija je svobodna.« (Viharni pozdravi osvobojeni slovenski zemlji.) »Svobodna je bela Ljubljana ln začelo se je novo življenje. Svoboda govora ln tiska je zopet omogočena. Napočil je čas, ko bo proletariat lahko povzdignil svoj glas in uveljavil svoje zahteve; srečen je, da more aktivno sodelovati pri obnovi svoje domovine. Kakor smo podpirali naše vodstvo ves čas osvobodilnega boja, tako bomo tudi nadalje podpirali našo oblast!«
47 let je delal v stro&cvalh organizacijah
Zborovalci so toplo pozdravili svojega najstarejšega organizatorja, sodelavca v slovenskih strokovnih organizacijah še izza prejšnjega stoletja, tov. Ivana Mlinarja. Sivolasi organizator je dejal:
»Glavni odbor Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev za Slovenijo je sklical to zborovanje, ki ga najiskreneje pozdravljam kot dolgoletni sodelavec v svobodnem delavskem in nameščenskem strokovnem gibanju. Kot funkcionar sem sodeloval polnih 47 let. Mnogo težkega dela je bilo v začetku, v dobi mučnih političnih razmer. Stotine zaupnikov in zaupnic je sodelovalo nad 25 let z menoj kot z glavnim zaupnikom za bivšo Kranjsko in pozneje za Slovenijo.
Pri nas smo začeli v letih 1897 in 1898 presnavljati moderne svobodne strokovne Organizacije iz bivših delavskih podpornih in izobraževalnih društev ter ustanavljati organizacije za druge stroke, M še niso bile organizirane. Koliko dela je bilo treba, naj pokaže ta primer. Leta 1903 sem sodeloval v raznih strokah — na shodih, sejah in prireditvah — v 153 primerih. Z enako marljivostjo so delali tudi drugi zaupniki. Naj ob tej priliki izrečem zahvalo vsem pokojnim in še živečim ter sodelujočim zaupnikom za moralno in dejansko podporo pri delu. Dalje prosim tovariše in tovarišice, ki že delajo v gibanju ali šele_ začenjajo delati, da opravljajo svoje posle vedno v duhu bratstva.
Strokovne csrganfzacije
do 3.1929
Že leta 1907 so štele svobodne strokovne organizacije samo na bivšem Kranjskem 3600 članov, število članstva je spričo tega, da je bila vsa meščanska javnost proti organizacijam, naraščala le počasi, zlasti med prvo svetovno vojno. Po prvi svetovni vojni je do leta 1920 in 1922 število članstva v Sloveniji zopet naraslo ter doseglo nad
20.000	članov. Organizacijsko glasilo «De-lavec» je izhajalo v 24.000 do 25.000 izvodih. Potem je nastopila doba terorja, preganjanja in glavnjače, za njo pa druga s proglasitvijo diktature 6. januarja 1929 in končno je pred začetkom minule vojne tretji val reakcije razgnal svobodne strokovne organizacije. Vse to pa ni moglo streti organizacijskega duha med narodom. Zdaj so nastopile nove razmere; po trdih bojih je nastala demokratična in svobodna federativna Jugoslavija. V nji se bodo. strokovne organizacije svobodno razvijale.«
nDr, Krek m Gostinčar bi bila vesela44
Kot predsednik bivše Jugoslovanske strokovne zveze, ki se je njeno članstvo odločno ter odkrito opredelilo za OF, je zborovalce pozdravil Srečko Žumer. S ponosom je lahko naglasil, da je članstvo JSZ častno izpolnilo svojo dolžnost ter da se je pridružilo naprednemu delavstvu v boju za osvoboditev. Naglasil je tudi, da bi bila ustanovitelja Jugoslovanske strokovne zve-
ze dr. Jan. Ev. Krek In Jože Gostinčar vesela, če bi bila še živa, da se je članstvo te organizacije odločilo za napredek proti reakciji.
„T©mp®5 tempo, temp©!44
Zborovalce sta še pozdravila: v imenu ljubljanskega mestnega osvobodilnega odbora tov. Krese in v imenu komandanta mesta major dr. V. Valentinčič. Tov. Krese je dejal, da je ponosen, ker pozdravlja del tistega slovenskega ljudstva, ki je največ
pripomoglo k veliki zmagi osvobodilnega boja. Obljubil je, da bo mestni osvobodilni odbor storil vse, da delavstvo doseže vse pravice, ki jih mora dobiti še tem prej, ker je toliko žrtvovalo za našo svobodo. — Zastopnik komandanta mesta major Valentinčič je pa pozdravil zborovalce v prepričanju, da bo delovno ljudstvo tudi nadalje tako tvorno ter delavno ter da se bo lotilo dela za obnovo domovine z največjo vnemo. Poslej bodi njegovo geslo: »Tempo, tempo, tempo!«
Mamlestaclja za velik® stvars esdhMsst
Poročilo o enotnosti strokovnega delavskega In nameščenskega gibanja, odnosno o enotnosti vsega delovnega ljudstva med vojno, enotnosti, ki je skovala tudi enotnost jugoslovanskih in slovanskih narodov, je podal minister za gozdarstvo tov. Tone Fajfar. Naglasil je, da je zborovanje manifestacija za tisto veliko stvar, ki so jo delavci in nameščenci tako težko pričakovali: za enotnost. Prikkzal je, kako dolga in naporna pot je bila do tega smotra ln kako nas je vodila skozi osvobodilni boj, ki je združil vse zdrave sile naroda v jekleno enotnost, do zmage in velikih nalog, ki jih prevzemamo zdaj.	1
»Tovariši in tovarišice! Danes manifestiramo na tem mestu zbrani delavci in nameščenci našega glavnega mesta za tisto veliko stvar, ki smo jo delavci in nameščenci leta in leta zastonj pričakovali, ki se nam jo je pa posrečilo skovati v najtežjih dneh naše borbe: za enotnost delovnega ljudstva Slovenije, za enotnost delovnega ljudstva vse Jugoslavije. Zavedno slovensko delavstvo je Imelo svoje strokovne organizacije že dolga desetletja. Te strokovne organizacije so šle v borbo na eni strani za izboljšanje gmotnega položaja delavstva, na drugi strani pa tudi za politične pravice delovnega ljudstva. Vendar so pretekla dolga desetletja, petdeset let in še več, preden je delavstvo moglo nastopiti enotno in združeno. Porazdeljeni smo bili ideološko, porazdeljeni po raznih cehovskih predsodkih, razcepljeni tudi zato, ker je na naše delavstvo še vedno imela vpliv meščanska reakcija in politika, ki je, seveda, imela največje koristi prav od razcepljenosti delavskega gibanja. Vsa ta dolga leta so najboljši naši tovariši, najboljši delavci in nameščeno! stremeli, da bi odpravili vse nepotrebne razlike, ki so delavstvo ločile in slabile njegovo udarno moč. Do takšnih poskusov je prišlo že pred svetovno vojno, še mnogo več jih je bilo po svetovni vojni, ko smo delavci imeli že svoj veliki vzor, pravo delavsko solidarnost v bratski Sovjetski zvezi.
Kako so zatirali delavske organizacije
Po svetovni vojni je delavsko gibanje začelo postajati udarno ter je pomenilo najmočnejšo oporo demokracije; vsi sovražniki delavstva kakor tudi demokracije so se vrgli z vso silo prav na delavstvo, najprej na njegove politične organizacije, potem pa tudi na gospodarske in strokovne. Že prva leta, lahko rečem, prve dni stare Jugoslavije, je bila razpuščena avantgarda delavskega gibanja — Komunistična stranka. že prve dni je sovražnik delovnega ljudstva udaril po tisti sili, ki naj bi delovno ljudstvo združila in ga povedla v borbo. Toda naši sovražniki so se zmotili. Misleč, da bodo uničili delavski borbeni duh, če bodo potisnili delavsko avantgardo v ilegalo, so povzročili, »da se je v dolgih letih stare reakcionarne Jugoslavije v trdem ilegalnem delu, v ječah in trpljenju porajala najbolj udarna sila delavskega razreda, ki je v odločilnem trenutku lahko združila vse narodne sile ter jih povedla v zmagovito borbo. Za političnimi organizacijami delavstva so prišle na vrsto delavske kulturne in strokovne organizacije.
Tovariši, med vami vidim mnogo starih borcev iz delavskih strokovnih organizacij; vsi se še dobro spominjamo, s kakšnimi težavami smo se morali boriti v stari Jugoslaviji za najosnovnejše pravice združevanja, za pravice, ki gredo svobodnemu človeku. In kako strahoten napor je bil reakcije, da nam te naše osnovne pravice uniči! Ko je reakcija začela nastopati svojo novo, najbolj desno pot, ko je začel nastopati fašizem pod Koroščevim, Stojadinovičevim, Cvetkovidevim in Krekovim režimom, se je zopet vrgel na tisto, kar je fašizmu bilo vedno trn v peti, na svobodne strokovne organizacije. Bile so razpuščene. Onemogočil je delo tistim organizacijam, ki jih iz nekaterih razlogov še ni upal razpustiti, in ustanovil seveda takoj fašistične strokovne sindikate, da bi v njih zasužnjil delavstvo ter ga podredil svoji volji. Zakonitost vsake borbe, kakor tudi naše delavske borbe, je pa vedno bila, da nas je vsak pritisk okrepil, da nas nasilje ni omajalo ne razbilo. Tako smem celo reči, da ni majhna zasluga reakcije, da je delovno ljudstvo Slovenije In Jugoslavije bilo v odločilnem trenutku dovolj trdno, borbeno ter požrtvovalno in je tako lahko prevzelo zgodovinsko nalogo, kakršna mu je bila dodeljena v zgodovini našega naroda.
Vloga delavstva med vojno
Prišla je doba razbitja stare, trhle, reakcionarne jugoslovanske države, doba, ki
so jo pripravljali prav tisti, ki ao se v stari
Jugoslaviji proglašali za od Boga dane narodne voditelje; pripravili so razkroj in razbitje Jugoslavije s tem, da so jo usuž-njevali fašizmu, povzročili popolno gnilobo v naši državni upravi in v vojski ter tako omogočili fašizmu, da je lahko v enem tednu pomandral staro jugoslovansko državo. Delavstvo se je zavedalo, ko se je začela druga svetovna vojna, da prihajajo za nas vse odločilni dnevi. Delavstvo je spoznalo, da je nastopil aprila 1941 trenutek, ko ni bilo na tehtnico položena le politična usoda naših narodov, ampak njihov goli obstoj. Prav delovno ljudstvo, preprosti kmetje in delavci, so se zavedli, da je treba stopiti na čelo naroda in ga povesti v zmago v trenutku, ko so popolnoma odpovedali vsi, ki so se nekdaj proglašali za državotvorne, za narodne voditelje in ki so nas potem tako sramotno izdali, se vdi-njali okupatorju ali zbežali v varno zavetje. Leta 1941 je nastopil trenutek, ki ga je napovedal naš proletarski pisatelj Ivan Cankar, ko je dejal: «Na tvojih plečih, plečih delavca-proletarca, sloni usoda naroda, naroda-pro!etarca.» Tovariši in tovarišice, zdaj, po štirih letih trde borbe, smo lahko ponosni, da smo nalogo, ki jo je usoda v tisočletni zgodovini slovenskega naroda naložila prav nam, delovnemu ljudstvu — častno in dobro izpolnili.
Zakaj srn® zmagali
Delovno ljudstvo je moglo to svojo zgodovinsko nalogo izpolniti zato, ker je prvič že nastopil čas spoznanja, da je enotnost v vrstah slovenskega proletariata nujno potrebna, in ker je v času, ko smo prevzemali to zgodovinsko nalogo, duh enotnosti v naših vrstah že tako prevladoval, da smo lahko kot en mož nastopili in šli v boj. Drugi razlog, da smo lahko svojo zgodovinsko nalogo izpolnili, je bil ta, da je Imelo delovno ljudstvo Slovenije in vse Jugoslavije tako vodstvo, kakršno je predstavljala Komunistična stranka, stranka, ki je bila vso dobo stare Jugoslavije besno preganjana. Tovariši, ki so izšli iz te strašne borbe, iz ječ v Mitroviči, iz pregnanstva, tovariši, ki so morali pretrpeti strašne muke preganjanja kot najboljši proletarski sinovi, so predstavljali tisto trdno avantgardo, ki je lahko v odločilnem trenutku stopila na čelo usodne borbe, usodne borbe, M je povezala vse poštene, zavedne delavce, vse demokratične Slovence, In jih za ceno največjih žrtev vodila skozi vso dolgo dobo osvobodilne borbe.
Tovariši, jaz nisem komunist, vendar mislim, da je danes na tem zborovanju, ko delavci prvič manifestiramo svojo enotnost, moja dolžnost, da v imenu nas vseh delavcev izrečem zahvalo tovarišem komunistom; da izrečem zahvalo predvsem tistemu, ld je prav tako Izšel lz naših delavskih vrst, izšel iz komunističnih vrst in ki je vodil vso to junaško borbo, našemu dragemu maršalu Titu! (Burno odobravanje: »živela naša Komunistična stranka, živel proletariat!«) Brez takšnega vodstva, kakršnega so imeli naši narodi in kakršno je izšlo prav iz vrst delovnega ljudstva, bi ne bilo nikdar več Jugoslavije in bi slovenski narod ne bil nikdar več sam svoj gospodar, brez takšnega vodstva bi bili naši narodi uničeni ln ostal bi morda le nagrobnik, ki bi pričal, kje so nekoč naši narodi živeli. Mi, delavci, srno danes lahko ponosni in veseli, da smo pod tako odličnim vodstvom opravili častno svojo razredno in delavsko nalogo.
Enotnost — sati našega boja
V tem razdobju štiriletne osvobodilne borbe se je poleg drugih pridobitev skovala trdna enotnost vsega delovnega ljudstva Slovenije in Jugoslavije. Vse razlike, ki so nas prej ločile, razlike različnih svetovnih nazorov, so se umaknile pred veliko mislijo in stremljenjem, da dosežemo popolno enotnost proletariata. Danes lahko naglasim, da je ta enotnost uresničena. Sad naših naporov in strašnih žrtev, ki so bile potrebne, da smo dosegli delavsko enotnost, je pa tudi še druga velika enotnost, ki je ni bilo še nikdar doslej:
enotnost našega naroda
Ob naši delavski enotnosti, okrog delavskega jedra, se je zbral ves slovenski narod ter se združil v enotno gibanje.
Skoval je Osvobodilno fronto slovenskega naroda, ki je dejanski simbol popolne enotnosti vseh nas Slovencev. Tovariši, tudi v tem smo mi, delavci, bili zgled našemu na-
rodu; s svojimi žrtvami, z zavednostjo smo omogočili, da je slovenski narod končno prišel do edino rešilne enotnosti vseh poštenih ljudi in vseh demokratičnih narodnih sil, do enotnosti, ki nas je privedla do svobode in Ki bo poslej omogočila zdrav, m< čan razvoj slovenskega naroda. Ob enotnosti nas delavcev, dragi tovariši, se je skovala ne samo. enotnost slovenskega naroda, temveč tudi enotnost in bratstvo vseh narodov Jugoslavije.
V tis-M strašnega trpljenja
Jugoslovanski narodi so bili že v dobi stare Jugoslavije med seboj tako razprti, da je jugoslovanska država morala razpasti; ko je pa prišel okupator, postavil na vlado prave fašiste, Paveliča, Nediča, Rupnika in druge, je med jugoslovanskimi narodi nastopil takšen razkol, takšno sovraštvo, da je bilo skoraj nemogoče vsako upanje, da bodo ti narodi še kdaj mogli živeti skupaj. Milijon Srbov je bilo poklanih na Hrvaškem od rok Paveličevih krvnikov! Sto tisoči hrvaških muslimanov v Bosni in na Hrvaškem od Mihajlovičevih tolp, od strani vojske kralja Petra. Makedonski narod je bil zatiran, kakor še ne noben narod v afriških kolonijah. Zatirani sc bili Albanci, zatiran je bil tudi slovenski narod in po krivdi režimov tistih, ki so nam neprestano vladali, je med jugoslovanskimi narodi nastopilo nezaupanje in se razraslo sovraštvo, če bi ne bilo delavstva, enotne povezanosti delavcev, če bi ne bilo našega osvobodilnega gibanja, čigar jedro je prav delovno ljudstvo, bi jugoslovanski narodi ne mogli nikdar več živeti skupaj. Zakaj nobena druga sila, razep nas proletarcev z našim borbenim avantgardnim vodstvom Komunistično partijo, Id je dvignila nad te strahote, nad to sovraštvo zastavo bratstva in ljubezni, ne bi mogli doseči bratstva med jugoslovanskimi narodi in Jugoslavija bi nikdar več ne obstojala!
Razen teh velikih pridobitev, ki smo jih izvojevali na političnem polju, so še mnoge drage. Predvsem naj omenim
ljudsko demokracijo
pravo demokracijo — ne ono lažno demokracijo, ki so jo v prejšnjih časih uporabljali za varanje ljudskih množic, ampak resnično demokracijo, ki bo v nji dejansko nosilec in izvrševalec vsenarodne oblasti ljudstvo samo. Mi smo se za to demokracijo borili in zdaj, ko smo prispeli že na pol pota svoje borbe, lahko rečem, da smo dosegli tudi tu svoj smoter: zdaj se uveljavlja v polnem obsegu pri vseh narodih Jugoslavije prava, ljudska demokracija; povsod prevzema oblast ljudstvo samo.
Naša SEajveeja pridobitev
Predvsem bi pa moral omeniti našo največjo, najpomembnejše? pridobitev iz našega boja: našo jugoslovansko armado, (»živela!« — Odobravanje.) Leta 1941, ko je našo domovino zasedel okupator s strahotno premočjo, - ko je bil skoraj sleherni naš človek obupan in zaskrbljen nad prihod-njostjo naših narodov in je kazalo, da bo naš narod v nekaj letih povsem izginil, so nastali prvi partizanski oddelki, ki so se rekrutirali iz naših delavskih revirjev. Začetek,
naš® vojske
smo bili zopet delavci. Iz teh majhnih začetkov, ko smo bili brez orožja proti tisočkratni premoči sovražnika, delavska srca niso izgubila poguma.
Iz teh malih začetkov smo ustvarili v štirih letih Narodno osvobodilno vojsko, jugoslovansko armado, ki šteje zdaj milijon najbolje oboroženih junakov. Ustvarili smo jo po zaslugi tistih, ki so delovno ljudstvo vodili.
Čudež, ki se ni' zgodil nikjer drugod na svetu, da je namreč neki narod iz nič v teku borbe ustvaril tako močno armado, šel golorok v borbo proti tako strašnemu sovražniku, ki je takrat stal pred vrati Anglije, bil globoko v Egiptu in je prodiral na Volgo — se je zgodil: takrat je naš delovni človek vzel orožje.v roke in šel v boj — ter izšel iz njega kot zmagovalec.
Ena velikih pridobitev osvobodilne borbe je tudi naš mednarodni ugled. Dandanes ve ves svet za nas, ve, kaj smo Jugoslovani in Slovenci prispevali v tej vojni. Naš narod in vsi jugoslovanski narodi so si s to svojo borbo pridobili v svetu tako častno mesto, kakršnega nima razen Sovjetske zveze nobena druga država. Zasluga za to gre zopet delovnemu ljudstvu in njegovi avantgardi. V teh težkih letih borbe smo si tudi popolnoma pridobili svojega največjega in najdražjega zaveznika, bratsko Sovjetsko zvezo, že pred vojno
smo gledali delavca m vzhod
kjer si je delovno ljudstvo kovalo svojo usodo, z upanjem, da bo od tam nekoč izšlo sonce svobode tlačenemu človeštvu. Ko je prišel naš čas, smo tudi sami šli v borbo ter postali vredni zaupanja našega velikega brata na vzhodu.
V tem dolgem razdobju druge svetovne vojne se je ustvarila še ena enotnost,
essetsasst vseh slovanskih
narodov
Ta enotnost vseh Slovanov pod vodstvom Sovjetske zveze je najboljše jamstvo, da bo naša svoboda trajna. (Tako je! — Odobravanje.) Zdaj se ne bojimo nobene sile na svetu, Iti bi nas mogla še zasužnjiti in nam odvzeti naše pravice, (»živel maršal Stalin, živel naš Tito!«)
Bmg® razdobje naše borbe
Tovariši in tovarišice, zdaj se začenja drugo razdobje naše borbe; pravo vojaško bojevanje je končano, nadaljujemo pa boj za obnovo naše domovine. (»Ustvarili bomo udarnike!«) Tovariši, zaman bi bile vse
tisočere žrtve ljudstva, zaman vsi strahotni napori naših partizanov, če bi zdaj mi ne znali ohraniti sadov osvobodilnega boja In če bi svobode ne utrdili tudi na gospodarskem področju. Zdaj stopamo na fronto dela. Tovariši, tistim, ki so se borili zadnja dolga leta, smo mi, delovno ljudstvo, odgovorni, da bodo njihove pridobitve v resnici ohranjene ter da bo naša svoboda, tako težko kupljena, dejansko postala popol, na in dokončna. Naši partizani so pregnali sovražnika z naše zemlje. Pregnali so oborožene bande Hitlerja, Mussolinija, Rupnika in drugih. Mi delavci in vsi pošteni ljudje pa vemo, da
£sm*až$EtlSc še žim ssreS nami
ne več s puško in z bombo v roki, ne na policiji in v mučilnicah; zdaj se skriva In bo skušal sadove naše borbe onemogočati ter nam škodovati na področju našega gospodarstva. Sovražnik bo skušal škodovati naši obnovi, utrjevanju naše svobode s tem, (ga bo sabotiral naše gospodarstvo, in od nas delavcev je odvisno, da preprečimo njegove nakane in ga uničimo. Delovno ljudstvo naj se zaveda, da je ono armada, ki feo nadaljevala boj za pridobitve, ki nam jih je priborila jugoslovanska vojska. (Odobravanje. ) Naša vojska je svojo nalogo častno Izpolnila, nas pa naše naloge še čakajo in naša prva misel bodi, da usposobimo naše gospodarstvo do najvišje mere in tako utrdimo svojo narodno oblast ln svobodo. Prepričan sem, tovariši, da se bo delovno ljudstvo izkazalo v tej borbi dela še bolj, kakor se je v vojni. Zaradi tega povedimo svoje sile organizirano v boj, kakor so jih povedli naši vojaki, partizani s svojimi brigadami. Zato
ustanavljamo delavske svobodne strokovne organizacije, enotne strokovne zveze. (Odobravanje.) Enotne delavske strokovne organizacije so zdaj tista naša organizacija, tista naša armada, ki naj mobilizira ter združi delavstvo brez razlike, vse proletarce,. vse nameščence in jih organizirane povede v boj za utrjevat nje naše svobode.
Naše delavske strokovne organizacije imajo tudi nalogo Izboljševanja gmotnega položaja delavstva. Leta 1941 smo šli v boj za svobodo tudi zato, da bo nekoč delavski razred prišel do pravičnega socialnega položaja. Ko smo zdaj ta boj dobo-jevaii, je čas, da zahtevamo, da se začne urejevati tudi naš gospodarski položaj.
Vse delavce in nameščence, bodisi v državni ali zasebni službi, pozivamo, da začno takoj z vsem poletom organizirati svoje enotne strokovne organizacije! To delo je po besedah našega tovariša Tita zdaj najpomembnejše, (»živel Tito!«) Tega se zdaj vsi dobro zavedamo in Iz odgovornosti ne le svojim družinam in potomcem, temveč vsemu delavskemu razredu in našemu narodu, smo se dolžni resno oprijeti dela, se vsi do zadnjega organizirati v enotne strokovne organizacije in tako organizirano stopiti v svobodno življenje. Smrt fašizmu! — Svobodo narodu!
Med ministrovim govorom se je pogosto dvignil pravi vihar- pozdravnih klicev naši vojski, maršalu Titu in bratski Sovjetski zvezi ter njenemu velikemu vodji maršalu Stalinu. Zborovalci so soglasno ob vsaki priliki pozdravljali enotnost delavskega razreda, združitev delavcev in nameščencev v skupni, mogočni strokovni organizaciji. Prav tako so pa dali duška srdu nad izdajalci ter pomagači okupatorja ter reakcije kakor tudi proti vsem rovarjem, sovražnikom delavskega razreda, sovražnikom, ki so se zdaj potuhnili in bodo skušali iskati prilike, da bi nas ovirali pri delu obnove naše domovine in države.
CbfMTva terja M ms enotnost
O pomenu organizacijske in duhovne enotnosti delavstva in nameščenstva je govoril prepričevalno tudi predsednik glavnega odbora Enotnih strokovnih delavcev in nameščencev za Slovenijo tov. Venceslav Perko. Predvsem je očrtal delo in boje strokovnih organizacij v stari Jugoslaviji, nakar je kratko opisal, kako je prišlo do ustanovitve Enotnih strokovnih zvez za vso državo v novi Jugoslaviji.
Tovariši in tovarišice! Tovariš minister je obširno spregovoril o enotnosti, ki je sad naše težke štiriletne borbe. Ta enotnost, ki se izraža v okviru Osvobodilne fronte, pa ne bi bila popolna, če ne bi prav mi delavci, ki smo leta 7941 začeli borbo, prav mi, ki so nas imeli za protidfžavne in prct.i-Ijudske elemente, uspeli združiti v okviru Osvobodilne fronte vseh zdravih sil našega naroda in ga povesti v borbo do končne zmage. (Odobravanje.)
Nato je govornik opisal razmere v pred-aprilski Jugoslaviji, ko je reakcija zatirala svobodne strokovne organizacije, razbijala enotnost proletariata in ga zasužnjevala v fašističnih sindikatih. Govornik je naglasil: Zdaj, tovariši in tovarišice, pa je drugače, oblast ni več v rokah protiljudskih reakcionarnih sil, temveč v rokah nas, delovnega ljudstva. Na oblasti soodločamo mi, odločajo tisti, ki pošteno in dobro hočejo svojemu narodu. (Tako je! — Odobravanje.) In prav zaradi tega, ker smo si v štiriletni težki borbi pridobili to pravico, ki smo dali največje žrtve v tej borbi, imamo pravico, da sodelujemo pri oblasti. Naša sveta dolžnost je, da to oblast tudi vsestransko podpiramo, (Tako je! — Odobravanje.)
©ž?ga£slzadija jsctoebaa za nadaljnje bosSo
Kakor pa uspehi naše narodno-osvobodil-ne borbe ne bi bili doseženi, če ne bi imeli zavestne discipline, če ne bi imeli mi dobre organizacije OF, če ne bi imeli dobre, disciplinirane in organizirane armade, ravno tako ne bomo mogli doseči uspehov v drugi fazi naše borbe, v fazi obnove, če ne bi k tej obnovi pristopili organizirano. Kot
največja opora in kot organizacija te borbe bodo enotne strokovne organizacije.
Od 23. do 25. januarja 1945 je bila v Beogradu
vsedržavna sSmSumta kmtoenea
na nji so bili zastopani predstavniki delavcev in nameščencev iz vse države! Ti naši predstavniki so postavili temelje enotnemu strokovnemu gibanju v državi. V te enotne organizacije naj se organizirajo vsi delavci, vsi nameščenci in vsi državni uradniki, kajti delavci, nameščenci ln uradniki nimajo in ne morejo imeti različnih interesov. (Tako je!) Naš skupni Interes je, da sl ustvarimo srečno in pošteno življenje. (Tako je! — Odobravanje.) Ni razlike v tem, da eni ustvarjamo z rokami v tovarnah, drugi z umom v pisarnah ali kjer koli; naša dolžnost je, kjer koli moremo, moramo pomagati, da bomo čim preje obnovili našo domovino. (Tako je! — Odobravanje.)
Zato, tovariši in tovarišice, ko boste v kratkem pozvani po svojih zaupnikih, se odzovite in začnite graditi enotne strokovne organizacije! Te strokovne organizacije bodo imele v prvi vrsti nalogo, da začno obnovo. Nič več ni tistega negativnega odnosa do dela, kakor v stari Jugoslaviji, kakor med okupacijo. Takrat je bila dolžnost In naše osnovno geslo, da. je treba vse, kar služi reakciji, kar služi okupatorju, rešiti. Zato smo rešili tovarne, zato smo rušili stroje, zato smo sabotirali pri delu, da smo slabili odporno moč naših notranjih sovražnikov in okupatorja. (Tako je! — Odobravanje.) Zdaj pa je naša sveta dolžnost, da, kjer koli smo, opravimo svoje delo čim bolje ln čim hitreje.
Doma, v obratih, v delavnicah, v uradih itd. začnimo z udarnim delom! Začnimo tekmovati, kdo bo več storil, kdo bo bolje storil, začnimo tekmovati kakor so tekmovali naši hrabri borci, M so nam prinesli svobodo! (Odobravanje.)
V naših delavnicah, tovarnah ln uradih ne sme več vladati prisilna disciplina, disciplina fašizma, kateremu smo morali kloniti pod silo. V naših tovarnah, uradih mora vladati zavestna disciplina, da si ustvarimo lepše in srečnejše življenje. (Tako je!
—	Odobravanje.) Tovariši, v tovarnah in obratih, v naših uradih ne sme biti več tako, da bomo čakali samo ukazov od zgoraj, da bomo napravili, ka.r nam je ukazano, temveč moramo dati vsi na razpolago svoje delovne sile ln izpodhudno sodelovati na vseh področjih našega dela. (Tako je!
—	Odobravanje.) V naših tovarnah in obratih in v naših uradih ne sme več vladati anarhija, temveč se moramo dela lotiti organizirano. In to organizacijo, to disciplino, ta pravilni odnos do dela bodo prinesle v veliki meri predvsem delavske in nameščenske enotne strokovne organizacije. (Odobravanje.) Tovariši, kakor bi delavci ne mogli pridobiti vseh pravic, če ne bi bilo narodno-osvobodilnega gibanja, ki je pri njem sodeloval narod, vse, kar je bilo zdravega v narodu, tako si tudi v bodoče ne moremo pridobiti vseh tistih pogojev našega srečnejšega življenja, ako ne bomo delali za dobrobit, vsega našega naroda. Zato moramo, kaltor leta 1641, prvi mi, delavci, stopiti v prve vrste in začeti z udarniškim delom. (Odobravanje.) To smo dolžni storiti v spomin našim delavskim borcem, našim žrtvam! To smo dolžni storiti v korist naše demokratične Jugoslavije! To smo dolžni storiti v zahvalo našega velikega delavskega maršala Tita! (Odobravanje.)
tF8®62$l sms v reseeis! roaroti!*
Ognjevito ter živo je ocenil m opisal pomen našega osvobodilnega giba-nja za slovenski narod načelnik odseka za izgradnjo narodne oblasti tov. Stane Kovač. Naglasil je, da si je Jugoslavija prav zaradi svojega osvobodilnega gibanja in ustvarjanja resnične demokratične oblasti pod najtežjimi, pogoji pridobila izreden' ugled. Iz osvobodilne borbe smo pa Izšli tudi Slovenci kot resničen, zrel narod, z vsemi pridobitvami in prilastki resničnega naroda. Končno je ob viharnem odobravanju zborovalcev dejal, da si bomo znali ohraniti pridobitve osvobodilnega boja proti zunanjim in notranjim sovražnikom.
Psmlfavs&s braciavke z starcvaisja
Dnevni red zborovanja je bil po govorih končan, a pred zaključkom je predsednik zborovanja tov. Bricelj predlagal naslednje pozdravne brzojavke, ki so bile sprejete med burnimi pozdravnimi klici maršalu Titu, predsedniku narodne vlade Slovenije Borisu Kidriču.
Končno je tovariš predsednik pozval zborovalce, da so z enominutnim molkom stoje počastili žrtve za našo svobodo. V počastitev žrtev so se sklonile delavske zastave. Mogočno zborovanje je zaključila slovanska himna, ki jo je zaigrala godba na pihala. Himna je zvenela kot mogočna zmagoslavna pesem, kot pesem vstajenja.
Delavstvo v sprevodu po mesila
Kako dolgo vas že nismo videli v sprevodu na naših ulicah! Ali smo vas, vi kovači usode našega naroda, vi, ustvaritelji, ne le tvorci gmotnih dobrin, temveč tudi napredka — ali smo vas kdaj videli na ljubljanskih ulicah tako ponosne, a vendar skromne, tako močne in zavedne in tako svobodne ? Ne, nikdar nismo še doslej videli na ljubljanskih ulicah manifestacij-skega sprevoda, ki bi ga ne oskrunjal po-licajski pendrek. Prvič je stopilo naše delovno ljudstvo na ulice svoje Ljubljane. Sprevod se je razvil s Tabora po zborovanju kakor sam od sebe, kakor da se je množica prelila v mirno usmerjeno reko, polno radostnega zanosa. Zopet so zapele harmonike in neprestano so se oglašali pozdravni klici maršalu Titu, predsedniku narodne vlade Slovenije Borisu Kidriču, naši
Gm*m§s§m delavstvo
na prvih svobodnih zborovanjih
Nedeljski delavski zborovanji v Kranju in na Jesenicah, v pravem pomenu besede mogočni po udeležbi in soglasnosti zborovalcev, sta bili nedvomno pivi svobodni pri nas; prvič je ob tej priliki tudi stopil pred zborovalce minister kot delavski tovariš, ponosen, da je izšel iz nj hovih vrst, in govoril je ž njimi kakor delavec z delavcem, tovariš s tovarišem.
Kake- zna delavstvo sprejeti svojega ministra
Gorenjsko delavstvo je v nedeljo pokazalo, kako zna sprejeti svojega ministra, kako zna ljubiti in spoštovati svoje Iskrene prijatelje ln voditelje. Gorenjsko delavstvo se je pa tudi zavedalo, da ne sprejema le svojega nekdanjega voditelja, ne le ministra za industrijo in redarstvo, M je izšel iz delavskih vrst — temveč, da sprejema tudi enega največjih junakov našega osvobodilnega boja, prekaljenega vojaka in voditelja naših partizanov iz dni najtršega boja slovenskega naroda za obstoj. Cvetje, zastave, pa zopet cvetje, a nad vsem pozdravni klici do neba... Delavska srca so se odprla in spregovorilo je iskreno čustvo, tako dolgo zadušeno. Vsega tega ni mogoče preliti v opis, doživetje je vedno več kakor beseda. Ko sl pogledal na množico delavstva na kranjskem Glavnem trgu... V svoji posebni lepoti in moči je bila pred teboj armada dela, da si živo veroval v prihodnje zmage na področju dela.
,,Govorim kot voditelj delavstva4
Minister za industrijo in rudarstvo tov. Fr. Leskošek je govoril pred množico v Kranju tako:
»Dragi tovariši in tovarišice! — Napovedovalec me je sicer Imenoval ministra, vendar vam danes govorim kot voditelj delavstva. Ko sem bil zadnjikrat v Kranju, me je vodil skozi mesto žandar, danes pa, ko prihajam k vam v to svobodno mesto, vas v imenu ostalih delavcev Jugoslavije prisrčno pozdravljam. Delavska borba v stari Jugoslaviji je bita težka; imeli smo opravka z reakcionarji In s priganjači in s krvavo jugoslovansko žandarmerijo. Danes, ko je tu demokratična federativna Jugoslavija, ta borba ne bo več potrebna. Delavski raz- i red v Sloveniji in Jugoslaviji si s to borbo
vojski ter pridobitvam osvobodilnega boja. Manifestanti so pa tudi z odločnimi klici ter jah kazen za izdajalce.
Pozidav mmslm
tc v. tič. LeskcšJka
Sprevod se je pomikal po Vidovdanski cesti, Komenskega in Tavčarjevi ulici, po Miklošičevi cesti, čez Marijin trg in po Prešernovi ulici in Aleksandrovi cesti do i Narodnega doma, kjer je bil razhod. Spre- | vod se je ustavil pred hotelom Union. Manifestanti so viharno pozdravljali narodno vlado, nakar je stopil na balkon minister za ! industrijo ln redarstvo, priljubljeni delavski voditelj tov. Franc Leskošek. Vihar navdušenega pozdravljanja se ni mogel dolilo poleči, nakar je tov. minister spregovoril in njegove besede so zvenele prav tako prisrčno, delavsko, kakor včasih na delavskih zborovanjih. Predvsem je obžaloval, da se ni mogel udeležiti zborovanja, kjer je nameraval govoriti o enotnih strokovnih organizacijah; zadržalo ga je neodložljivo delo. Izrazil je prepričanje, da so drugi govorniki povedali zborovalcem vse, kar bi jim povedal on sam, in dejal je, da bo poslej še mnogo prilik, ko se bo lahko sestal ž njimi ter se bodo pogovdrili. Potrebno pa je, da ob tej prilila vendar naslovi nekaj besed na tovariše in tovarišice, je pripomnil: »Domovina je osvobojena. Borba je bila krvava in težka. Sovražnik je vojaško uničen, ni pa še uničen gospodarsko in politično, čakajo nas težke naloge. Toda prepričan sem, da bo delavec prvi tudi pri delu. kakor je bil v boju. Na bojišču je padel prvi borec iz delavskih vrst. Prvi je’prijel za orožje delavec. Vlada potrebuje največjo pomoč delavstva pri svojih velikih nalogah. Prepričan sem, da boste storili vse (Vzkliki: Storili bomo!) Tudi vlada bo storila vse za vas. Zdaj je konec režima, ko je pri vsakem zborovanju prisostvoval žandar. Konec je pa tudi izmozga vanj a, delavstva v tovarnah. Naša naloga je zdaj: Vsi v boj za našo obnovo!« Končno je tov. minister nazdravil prvo-boritelju za delavski razred maršalu Titu in spet. se je sprožilo viharno pozdravljanje množice.
Ne pozabimo mašilu tovarišev v tišjim!!
Na balkon je stopil tudi med delavstvom dobro znani borec za delavske pravice tov. Dolinšek (v ilegali Metod); spregovoril je kot delegat naših Internirancev v Nemčiji. Spregovoril je o nepopisnem trpljenju naših ljudi v taborišču, ki je bil v njem tudi on, kjer je umiralo po 300 do 400 ljudi na dan! Glas se mu je lomil, ko se je dotaknil tega nečloveškega gorja in hudodelstva nad človeštvom. Govornik nas je živo opomnil, da ne smemo pozabiti naših rojakov, tovarišev, ki se še vedno ne morejo vrniti domov v svobodno domovino, ter da morajo z vsemi silami podpirati delo za njihovo pospešeno vrnitev. Končno je nazdravil maršalu Titu ln sprevod se je med neprestanimi pozdravnimi klici usmeril proti Narodnemu domu.
Razšli smo se utrjeni v svoji veri, da je poslej naša usoda ter usoda vsega naroda v naših rokah, kar nam pa nalaga veliko odgovornost in težke naloge, ki jih bomo zmogli le strnjeni v organizirani enotnosti.
Na delo!
nd priboril samo narodne svobode, temveč tudi socialne pravice. Prav delavski razred pod vodstvom Komunistične partije je bil tisti organizator, kt je organiziral našo osvobodilno borbo. Ob polomu korumpirane stare čaršijske Jugoslavije je šel delavski razred prvi v boj. V Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Splitu in raznih drugih krajih so se zbrali narodi in rekli: »Nočemo biti sužnji fašizma!« Komunistična partija, ki je podala prva predlog za organizacijo Osvobodilne fronte, je vedela, da narodi ne bi hoteli trpeti suženjstva. Dala je pobudo za združitev vseh moralnih in političnih narodnih sil. Na prvem sestanku je Komunistična partija s krščanskimi socialisti in drugimi demokratičnimi strankami določila svoj program: osvoboditev naroda izpod okupatorjevega jarma, združitev vseh Slovencev. Pod vodstvom genijalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije tov. maršala Tita so 'sc organizirale povsod prve partizanske skupine v 5 vsej Jugoslaviji. Kakšna sredstva je uporabljala OF za dosego svojega smotra? Potrabno je bilo, da se umirijo stare strankarske strasti, ki so v Jugoslav ji cepile narod na 25 strank. Zato je v prvi vrsti bilo treba združiti vse moralne in kvalitetne sile slovenskega naroda. Drugič: potrebna je bila mobilizacija vseli materialnih sredstev. Tretjič: organizirati našo vojsko. To vse nam je uspelo pod vodstvom maršala Tita. Borba je bila težka, krvava, mukepolna in na stotisoče sinov naše mlade Jugoslavije je dalo življenje za našo svobodo, če bi ne uspelo pod vodstvom maršala Tita organizirati vseh narodov Jugoslavije, se slovenski narod sam ne bi mogel upirati. Zahvalo dolgujemo samo našemu modremu voditelju Titu, ki mu je uspelo organizirati vse narode Jugoslavije. Ponavljam, da je bila borba zelo težita, vendar je iz vsake sovražnikove ofenzive izšla naša vojska močnejša. Listi so pisali po vsaki ofenzivi, da so partizani uničeni, vendar je, kakor vidite danes, naša vojska bila po vsaki ofenzivi močnejša.
Iz prve italijanske ofenzive, v kateri so sodelovali tudi Nemci (80.000 Italijanov ln
40.000	Švabov) je izšla naš^ vojska močnejša kakor je bila. Pred ofenzivo smo imeli bataljone, odrede in razne druge skupine, po ofenzivi pa so se formirale brigade. Naše brigade so vodile ostro in krvavo borbo ter niso pustile sovražnika nikjer v miru. Po drugi nemški ofenzivi je naša vojska postala še močnejša. Osnovali so se korpusi. Po tretji ofenzivi pa so zrasle armade in naša slavna Jugoslovanska armada.«
Stalvrosst e&mstvessšh Mspebev
»Zakaj je bilo to mogoče ? Le zaradi tega, ker je ta armada zrasla iz ljudstva in se bori za ljudstvo; imela je največjo oporo v naših poštenih ljudeh in tudi v inozemstvu, ker se je borila proti največjemu sovražniku človeštva. V naši armadi ni bilo korumpiranih oficirjev kakor v prejšnji jugoslovanski, naši oficirji so zrasli iz borbe; najboljši borci so si čine priborili v borbi. To je armada, ki se bori za ljudstvo in je zrasla iz njega.«
Kaj vse smo izvcjevall
»Kakšni’ so uspehi in rezultati ? — 1. Jugoslavija je popolnoma osvobojena. Na jugoslovanskem ozemlju ni več nobenih drugih sovražnikov, razen ujetnikov. 2. Slovenski narod je zdaj popolnoma enoten. Zdaj ni več tistih strank, ki so bile, zdaj je le Osvobodilna fronta in v nji lahko sodeluje, se izživlja in dela vsakdo.«
Da bomo lahko opravili svoje naloge
»Toda tovariši in tovarišice, naloge, ki so pred nami, ne moremo opraviti, če nismo organizirani Videli smo, da bi v tej borbi j ne uspeli, če bi ne imeli zavestno discipli- |
nlrane Osvobodilne fronte, če bi ne imeti vodstva s Komunistično partijo Slovenije na čelu. če bi ne imeli Komunistične partije, ki je ustvarila enotnost vseh narodnih sil, izraženo v Osvobodilni fronti, če ne M imeti organizirane in disciplinirane narodne vojske, Jugoslovanske armade, ne M imeti danes svobode in pravice ter možnosti ustvariti Jugoslavijo. — Zdaj se obnavlja naše življenje. Kaj je naša dolžnost? Da postavimo takšno strokovno organizacijo, ki bo enotna. Slovensko delavstvo se ne da več razdvajati s strankarskimi spori.«
Vsi v enotno crgatizacijo!
»Zdaj stremimo vsi v enotno slovensko strokovno organizacijo. Z njo si bomo izboljšati tudi gospodarski položaj. Zato boste v kratkem poklicani, da se rganizirate kot en mož v tej strokovni organizaciji, da ne bo nikogar, ki bi ostal izven te organizacije, da bomo opravili naloge, ki so pred nami. V stari Jugoslaviji so zatrli svobodne strokovne organizacije, predvsem pa je bil tlačen delavski razred v času okupacije. Takrat je bila potrebna sabotaža, treba je bilo rušiti tovarniške naprave, zdaj so pa naše naloge druge, zdaj so naše tovarne, tako državne kakor zasebne, najdragocenejši zaklad naše demokratične države. Poslužili se bomo sistema udarništva v delu, da bomo čim prej obnovili našo domovino. To bomo storili na ta način, da bomo neumorno delali in delali, da bomo pri našem delu samoiniciativni, iznajdljivi in požrtvovalni, da bomo dosegli čim večjo proizvodnjo. Samo to mora biti naša misel. — V tem smislu vas pozivam kot delavski predstavnik, da se vsi organizirate v enotni strokovni organizaciji, da boste najboljša opora naši oblasti. — V tem smislu vas pozdravljam in kličem:	živela delavska
enotnost!«
Zborovalci so pokazati, da jim je govornik govoril iz srca. Navdušeno so pozdraviti poziv k združitvi vsega delavstva in nameščenstva v enotni strokovni organizaciji. O ustanovitvi in pomenu te organizacije jim je poročal še predsednik glavnega odbora Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev za Slovenijo tov. V. Perko.
Izmtiiest prasssfk za Jesenice
Prihod ministra tov. Fr. Leskoška in tov. V. Perka je bil za Jesenice izreden praznik; takšnega sprejema še ni doživel doslej na Jesenicah nihče. Tako se je najbolj jasno pokazalo, kam teži ljudstvo in kako zna napredno delavstvo spoštovati svoje iskrene sobojevnike, resnične ljudske zastopnike. Gosta so pozdravili posebej zastopniki oblasti in vojske, odposlanci delavstva ln mladine, a najlepši pozdrav so bile vse Jesenice, ki so pozdravljale kakor v zboru in manifestirale za delavsko enotnost in za delo, ki je jamstvo boljših časov delavskega razreda.
„Bšti Jiagoštovaia, pomeni zdafs biti §ias$ak!w
Prav kakor v Kranju so zborovalci tudi na Jesenicah ob govorih ministra tov. Leskovška in tov. Perka manifestirali za našo vojsko, za enotnost delavskega razreda ter za vse pridobitve osvobodilnega boja ognjevito — kakor znajo samo delavci. Minister tov. Leskošek je tudi na Jesenicah opisal, kako je prišlo do ustanovitve in razvoja naše narodne jugoslovanske vojske; naglasil je vodilno vlogo in odločilne zasluge Komunistične partije pri rasti armade in v boju samem; pokazal je skrivnost uspehov osvobodilne organizacije, ki se je razvila iz ljudstva za ljudstvo ln naštel je mogočna pridobitve osvobodilnega boja. Slovenski narod je zdaj povsem enoten. Imamo državo, ki se bistveno razlikuje od stare Jugoslavije, da ie v nji jugoslovanski narodi čutijo res bratje. Imamo enotno armado, ki je sposobna, da varuje naše meje, najsi se po-
(Nadaljevanje na 4. strani)
Mednarodna Icsalsrsasa delavskih
strokovnih organizad| v Londonu
Pfitek^ zaaSiliacst Ib sltlepl me&aasMiSs&e konSsresaee
V Londonu se je vršila v začetku februarja mednarodna konferenca ali okovnih organizacij. Konferenca je bila mogočna manifestacija strokovno organiziranega delavstva. Do sedaj še ni bilo nobene mednarodne strokovne konference, ki bi na njej bilo zastopanih toliko strokovnih organizacij in tako število organiziranega delavstva. Ta konferenca je bila predpriprava za enoten kongres vsega strokovno organiziranega delavstva. Dosežena je bila zmaga nad netilci nesloge in neenotnosti v delavskem razredu. Dolga in težka je bila pot borbe, da je delavsko strokovno gibanje prišlo na pot ustvarjanja enotne mednarodne solidarnosti. Treba je bilo dolge uporne borbe za enotnost, ki je sedaj v glavnih obrisih dosežena. V tej borbi je bilo treba premagati vse težave velike svetovne vojne, V kateri se je delavski razred z vsemi močmi boril proti fašizmu za njegovo popolno uničenje in za zmago demokratičnih pravic. Enoten nastop v borbi proti faš zmu Je postavil pred delavski razred enotne cilje in enotne poglede tej pokazal na nuinost enotne oblike strokovne oiganizaclle
Prav v sedanji veliki domovinski vojni se Je pokazalo, da je b'Ia razdelitev delavskega strokovnega gibanja v različne strokovne organizacije in v več internacionalnih zvez v odlodho škodo delavskemu razredu. Treba Je ustvariti enotno mednarodno strokovno gibanje, ki bo združevalo delavstvo ne glede na politično, ideološko in versko prepričanje. Konferenca v Londonu je prvi poskus, ki ga je pozdravilo vse zavedno de'avstvo.
Razvoj je pokazal, da je Amsterdamska internacionala, to je zveza nekdanjih socialističnih strokovnih organizacij, nastopala proti enotnosti delavskega razreda, jo razbijala in tako pripravljala ugodna tla fašizmu in novi svetovni vojni. Pokazalo se je, da so mnogi voditelj nastopali proti delavski enotnosti in jo razbijali. Najdosled-nejšo borbo za enotnost strokovnih organizacij so vodile strokovne organizacije Sovjetske zveze, ki predstavljajo najsilnejšo moč organiziranega delavstva.
Zato lahko rečemo, da je največja zmaga enotnosti delavskega razreda, ki se je manifestirala na londonski konferenci, ta sklep, da se osnuje enotna mednarodna strokovna federacija, da je v njej zastopana Sovjetska zveza, ki predstavlja največje število organiziranega delavstva. Sovjetske strokovne organizacije so predstavljale na mednarodni konferenci vodilno silo, ki zbira oltrog sebe vse, kar je resnično delavskega, kar ima čiste in svetle namene.
(Nadaljevanje s 8. strani.)
javi sovražnik kjer koli. Imamo enotno državo, ki je priznana od vseh zaveznikov in vseh demokratičnih sil na svetu Zdaj pomeni biti Jugoslovan isto kakor junak »Pred dnevi sem bil na Dunaju,« je dejal m nister tov. Leskošek, »in Imel sem priliko slišati, ko je stotisočglava množica pozdravljala in vzklikala maršalu Titu ter Jugoslaviji. Bile so vidne različne parole, med njimi tud:: »Naj živi maršal Tito, prijatelj avstrijskega naroda!« Sprevidimo torej, da je avstrijski narod hvaležen za vse to, kar so jugoslovanski narodi storili zanj. Jugoslavija je sila, ki mora ž njo načunat: ves svet in jo spoštovati.«
Organizirali bsessa ssdamlke
Govornik je živo prikazal, kako odgovorne težke naloge čakajo delavstvo v novih razmerah v boju, da zmagamo tudi na socialnem in gospodarskem področju. Treba bo organizirati po tovarnah in delavnicah udarništvo v delu, ki bo vodilo delavski razred do blagostanja. Delavstvo pa mora tudi nadalje voditi boj proti ostankom pete kolone, da pomaga preprečevati sabotažo naših sovražnikov.
Rdi® |e razruši! cerkve?
Nadalje je tovariš minister govoril o hujskačih, sovražnikih naroda, ki so nam očitali vsa mogoča in nemogoča grozodejstva. Govorili so, da smo proti veri, proti cerkvi, da bomo vse uničili in poklali. Toda vsi se lahko prepričajo, da v Jugoslaviji ni nihče skrivil nobenemu duhovniku niti lasu za to, ker je duhovnik. Vendar je žalostno, da je bilo prav v tem stanu, ki bi moral biti opora ljudstvu, največ izdajalcev. Izdajalci so pa bili kaznovani kot izdajalci slovenskega naroda. Govorili so, da rušimo cerkve. Nikjer na Dolenjskem, štajerskem ln Primorskem nismo porušili nobene cerkve in ostali so tudi duhovniki, ki so opravljali svojo dolžnost kot svečeniki. V mnogih krajih so bile cerkve vendar razrušene. Kdo jih je razrušil? Belogardisti so imeli v njih svoje konjske hleve, v zvonikih pa strojniška gnezda, zato so bile te cerkve uničene. Zdaj so obrekovalci razkrinkani.
Še se skrival® med nami izdajalci
Zavladala je svoboda. Toda še se gibljejo po naši domovini svobodno izdajalci, ld so zaslužili, da jih zapremo. Naj nikar ne mislijo, da bodo izkoriščali to svobodo, da bodo izkoriščali naše delavstvo, da bodo rovarili proti pridobitvam, ki so terjale tisoče naših sinov! Samo v iskrenem sodelovanju si bodo pridobili pravice, ki si jih je pridobilo pošteno ljudstvo!
Ministrove besede so bile tako jasne, Iskrene ter tovariške, da jih je delavstvo povsem razumelo in si je živo zapomnilo njihov pomen. Vedno se jih bo spominjalo poslej v boju na delovnem bojišču kot vodila k zmagi.
Potek in glavne značilnosti konici ence
Konferenca se je zadela 6. februarja v Londonu. Na konferenci je bilo zastopanih po 204 delegatih 60 milijonov delavcev iz ■ii držav in 5 kontinentov. Sovjetska delegacija je šieia 35 delegatov in predstavljala 27 milijonov delavcev. Druge velike strokovne zveze so bile: angleške strokovne organizacije, povezane v Trade Unione, francoska Konfederacija dela (C.G.T.I.), ki predstavlja nad 4 milijone organiziranega delavstva, kongres industrijskih sindikatov Združenih držav Amerike, ki ima organiziranih 6 milijonov delavcev. Na kongresu so bili nadalje zastopniki delavskega gibanja: Kitajske, Indije, Afrike, Palestine. Lat nske Amerike (Mehika) in številnih evropskih držav, tudi nevtralnih, kakor so Švica in Švedska. Jugoslavija je bila zastopana s 5 delegati, ki so predstavljali enotnost našega strokovnega gibanja, ki je zraslo iz osvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov. Delegacijo je vodil tov. D j uro Salaj, od Slovencev je bil v delegaciji minister za gozdarstvo tov. Tone Fajfar. Pred odhodom naše delegacije na mednarodno konferenco je tov. Djuro Salaj med drugim dejal sledeče: »Mednarodna sindikalna konferenca je posebno važna za rešitev problemov, ki stoje pred vami in so izraženi v samem dnevnem redu konference: hitro dokončanje. vojne, reparacije, zahteva, da delavski razred, ki je dal največje žrtve v tej vojni, sodeluje pri sprejemanju sklepov o miru, ustanovitev mednarodne sindikalne federacije in obnova prizadetih dežel.«
Konferenca se je pričela ob zanimanju vsega sveta za njeno delo. O njej so pisali vsi svetovni časopisi in radio je objavljal važne govore posameznih delegatov. Objavljeni so bili tudi govori jugoslovanskih delegatov: tov. Djura Salaja, Toneta Fajfarja, Bogdana Krekiča in Petroviča.
Pomembni sklepi
Na dnevni red so bila postavljena vsa važna vprašanja, ki zadevajo delavski razred hi vse svobodoljubne narode, če razdelimo delo konference, ki je trajala približno 14 dni, ga lahko označimo s sledečimi pomembnostmi:
1)	Delavski razred jo dal največje žrtve v sedanji vojni proti fašizmu.
2)	Delavski razred je za nadaljevanje borbe dokončnega uničenja fašizma, ker smatra, da ni mogoče doseči trajnega mini in povojnega blagostanja, ne da bi bil fašizem popolnoma uničen.
3)	Treba je doseči člmprejšen konec vojne.
4)	Zahteva se brezpogojna kapitulacija Nemčije In Japonske, ne bodo upoštevani nobeni dragi pogoji razen popolna kapitulacija.
5)	Nemčijo je treba okupirati in popolnoma razorožiti. Kaznovani morajo biti vsi vojni zločinci.
6)	Nemčija in, njeni zavezniki morajo poravnati vso vojno škodo, zato se uporabi vsa nemška industrija.
7)	V Nemčiji je treba izvesti popolno demobilizacijo in uničenje vsega njenega vojaškega aparata.
8)	Udeležba strokovnih organizacij na mirovni konferenci.
9)	Ureditev povojnega življenja z zagotovitvijo materialnega blagostanja delavskega razreda.
10)	Izkoreninjenje fašizma in njegove ideologije.
11)	Izvedba organizacije enotnega mednarodnega strokovnega gibanja v enotni mednarodni strokovni federaciji.
Za enotnost delavskega razreda
Na konferenci se je pokazalo deljeno mnenje posameznih zastopstev. Delegati Trade Uniona, pod vodstvom njihovega najvidnejšega predstavnika Walter Citrina so nastopili proti povabilu poljskih, finskih, danskih, italijanskih, bolgarskih in romun-kih strokovnih organizacij, kljub temu, da so po osvoboditvi teh držav nastopila v teh državah nova enotna strokovna gibanja. Dokazovali so, da zastopniki strokovnih
organizacij teh držav predstavljajo države, iti so bile nemški zavezniki, čeprav so že te postavile nove vlade, ki so v nekaterih državah že obračunale s sodelavci Nemčije, v drugih pa prav delavski razred, na čelu vseh demokratičnih množic vodijo borbo za dosledno kaznovanje krivcev. Po izjavi francoskih in sovjetskih zastopnikov na konferenci ne smemo istovetiti strokovne organizacije z reakcionarnimi vladami v nekaterih izmed teh držav.
Nastop sovjetske delegacije
Konferenci je dala najmočnejši poudarek delegacija Sovjetske zveze, ki je nastopila za enotnost strokovnega gibanja in za priključitev vseh svobodnih strokovnih organizacij k enotni mednarodni strokovni povezanosti. Vodja sovjetske delegacije tovariš Kaznecov je iznesel v svojem govoru sledeče misli: Na konferenco smo se zbrali, da storimo vse za pospešitev zloma Nemčije, našega skupnega sovražmka. Prav tako je potrebno razpravljati o povojnih problemih sodelovanja delavskega razreda v stvareh, k: so zanj življenjske važnosti. Naglasil je veliko delo Rdeče armade, ki je največ doprinesla k uničenju hitlerjevske Nemčije. Tovariš Kuznecov je natančno opisal ogromne napore delavskega razreda Sovjetske zveze, kjer so delavske strokovne organizacije igrale vodilno vlogo v boju za povečanje produktivnost: dela, povečanje proizvodnje, povečanje kvalifikacije delavcev, ustvarjanja socialnega zavarovanja, oskrbe z življenjskimi potrebščinami, surovinami itd. Delavski razred je poklican, da sodeluje pri obnovi gospodarstva in da se dosledno bori za popolno uničenje fašizma, delavski razred mora nuditi vsestransko pomoč v borbi proti vsem fašističnim reakcionarnim elementom. Poleg vojaškega zloma fašizma je treba doseči tudi njegov moralno-politični zlom. Enotnost demokratičnih narodov krepi mednarodna enotnost delavskega razreda. Sovjetske strokovne zveze bodo še naprej delale na učvrstitvi demokratičnih odnosov. Napore za enotno mednarodno strokovno organizacijo bo pozdravil ves deiavsld razred. Z uničenjem fašizma bomo odvrnili človeštvo od vojnih strahot, zagotovili trajen m r in bratsko sožitje. To so v glavnem misli, ki jih je
podal na mednarodni konferenci vodja sovjetskih strokovnih zvez.
Po uvodnih govorih se je razvila d'skusi j a o pritegnitvi k 'mednarodnemu sodelovanju tudi zastopnikov drugih držav, ki so bile do osvoboditve nemški zavezniki. O tem je sklepal tudi kongres angleškega Trade Uniona, ki je postavil predlog, da se omenjenih zastopnikov še ne povabi k sodelovanju. Proti temu predlogu so nastopili predvsem ameriški, sovjetski in francoski delegati. Dokazali so, da ne smemo postavljati v isto vrsto zastopnikov delavskega razreda s fašističnimi režimi v državah, ki so bile še včeraj Hitlerjevi vazali.
Svojo soglasnost z delom konference in skupnimi napori, poudarjenimi na tej konferenci, so izjavili tudi ameriški delegati, predvsem njihov vodilni zastopnik Robson. Podpredsednik kongresa industrijskih organizacij Amerike Thomas je poudaril, da se mora upoštevati in pregledati položaj delavcev na Kitajskem, v Indiji ln drug h vzhodnih deželah, nastopil je proti ustanovitvi še več zunanjih trgov za izkoriščanje delavcev teh dežel.
K razpravi o odnosih do bodočega nrru je najznačilnejše in najjasnejše stališče sovjetske delegacije, ki je postavila, da se ne moremo zadovoljiti samo z zlomom Nemčije in njene vojaške iikvidac‘je, temveč smo zainteresirani predvsem na popolnem zlomu fašizma. Delati moramo na mednarodnem sodelovanju za ustanovitev čvrstega in trajnega miru, preprečevati s sodelovanjem vseh svobodoljubnih narodov vsako nas lje nad narodi in zadovoljiti materialnim in kulturnim življenjskim potrebam delavnega ljudstva. Samo z lepimi besedami in željami ne moremo zadušiti na-islja. Borba za un čenje fašizma in njegove ideologije je borba za čvrst in trajen mir.
Na zaključku konference je bil sprejet sklep, da se, osnuje odbor, ki naj pripravi vse potrebno za ustanovitev svetovne federacije delavskih strokovnih organizacij. V ta odbor je bilo imenovanih 41 članov iz vseh prisotnih držav, med njimi tudi iz jugoslovanske delegacije. Ta. odbor je že začel s pripravami sestavljanja pravil svetovne mednarodne federacije delavskih strokovnih organizacij. O organizaciji sami bo sklepal svetovni kongres, ki bo sklican še letošnje leto.
Na konferenci se je utrdil kot osnova za delovn: čas 40urni delovni teden in zahteva po 14dnevnem plačanem dopustu.
Mednarodna delavska strokovna konferenca se .je zaključila kot velika manifestacije mednarodne delavske solidarnosti in odločilen uspeh vskupnem nastopu delavskega razreda. ■	Kovač Stane.

G Ut 0 S fc©6 OTgasrzatmrji sw3i.l1
Kako živo se naše delavstvo zaveda svojih nalog v" novem času, pričajo številni primeri iz naših tovarn ln delavnic; zaveda se, da je nastopil njegov čas, ko je treba združiti vse sile za boj na fronti dela. čas mn _ narekuje, da se organizira po načelih enotnosti v enotnih strokovnih organizacijah; opominja ga, da jo prav od njega — od njegove odločnosti, naprednosti, delavnosti, požrtvovalnosti in zavednosti — v največji meri odvisna naša skupna v Toda, razvoj in ureditev države ter socialnega sožitja naroda. V naslednjem navajamo nekaj primerov, ki dokazujejo, da je čas našel ročno in umsko delavstvo pripravljeno.
KOT ORGANIZATORJI SVOJIH STROKOVNIH ZVEZ
Takoj po osvoboditvi Slovenije so je delavski razred razživel v novih razmerah, v svobodi. Skoraj povsod, kjer je že bila Delavska enotnost, so delavci ustanovili pripravljalne odbore za organiziranje Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev. Zanimanje za nove strokovne organizacije je med delavstvom in nameščenci zelo veliko. Delavci in nameščenci prihajajo neprestano po informacije na Glavni odbor Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev za Slovenijo (ESZDNS).
Uspehi prvega dela za ustanovitev enotnih strokovnih zvez so zelo razveseljivi. V več podjetjih so že ustanovljeni priprav-
stesisttvselhi zvez trat eitlarsič&i, k©t zavedni delavci
Ijalni odbori in marljivo delajo. Prejeli smo poročila, da so bili odbori ustanovljeni v naslednjih podjetjih: v vevški papirnici, v Združenih opekarnah Brdo-Vič, pri ljubljanski cestni železnici, v pivovarni Union, v kolinski tovarni, v mestni plinarni, pri strojnem podjetju Dolenc, pri Avtomonta-ži, pri direkciji državnih železnic in v Eiflerjevi tovarni. Tudi v mnogih drugih podjetjih so organizatorji na delu. Poročajte o svojih pripravah in o vsem pomembnejšem organizatornem delovanju v svojih vrstah! Tekmujmo med seboj tudi kot organizatorji!
. DELAVCI »AVTOMONTA3E« ZA TITOV ROJSTNI DAN
Delavci in nameščenci Avtomontaže so se soglasno odločili, da bodo Titov rojstni dan proslavili z nadurnim delom ter storitev čim bolj povečali.
USLUŽBENCI
MESTNE CESTNE ŽELEZNICE
Zavedni delavci so tudi uslužbenci mestne cestne železnice. Sklenili so, da bodo počastili spomin žrtev za svobodo iz svojih vrst s tem, da bodo vzidali v remizi spominsko ploščo.
• •* > «vAAA^A*fcA AAAAA.«.AAA4i,*AAAAAA» "
USTVARILI BOMO UDARNIKE!
Klasov Ježa
{Mss ffJcW|£
Gremo skozi noč. Preko host so zaveli južni vetrovi in ozračje je toplo, vlažno. Sneg se globoko udira, ves ■moker in težak, noge čofotajo po lu
grmelo. Z nizkim, votlim glasom je udaril grom v hribovje. Nato je preko nas zapel tuleči žvižg granate in se raztreščil nekje med bunkerji. Kakor ranjen pes so besno zalajale stroj-j niče v odgovor. A grom na Gorjancih j ne utihne.
j Naša artilerija je začela uvodno pe-žah, ki vstajajo iz južnih tal. Bele ha- ! ®cm- sikajočih žvižgih^ in bobne-lje se motno odražajo med gostim le-sovjem in se na čistinah spoje z belino snega.
Vse na okrog med bregovi prizva-nja dih nove pomladi in po kopninah je zadišalo po zemlji. Pred menoj stopa mitraljezec Miha. Včasih cev njegovega mitraljeza, obešenega preko ramena, z rahlim zvenkom zadene ob veje, viseče preko poti. Počasi prelezemo s snegom pokrite zaseke in se vzpenjamo v breg. V tišino noči kratko zasekajo ostri rafali. Raketa, vržena pod oblačno nebo, medlo razsvetli prostor. Polagoma umira luč, obrisi Borončevega hriba in Sv. Roka znova tonejo v temo. Kolona je prišla pod razvaline na Pogancah. Mimo samotnega mlina klokota voda in nosi s seboj plasti ledu in kopnečega se snega.
Pred nami v noči pa kot skrite pošasti preže v temo bunkerji...
Z Gorjancev, skritih y temo. Je za-
čem treskanju granat se plazi kolona naprej v napad. Postave mož se zdaj pa zdaj jasno očrtajo med snopi svetlečih krogel, ki jih bruhajo sovražne strojnice, za grebeni nekje pa tolčejo bacači. Mine zaveslajo v črni prostor in kadar padajo v cilj, je njih glas bobneč in votel, kot bi padle pod močan obok. ,
V	noč kriknejo povelja. Od vseh strani odgovarjajo glasovi nevidnih postav in onim v bunkerjih stiska grlo strah. Kakor blažni sipljejo uničujoči ogenj v temo, iz katere se sem in tja oglasi porogljiv glas:
»Hej, beli! Predaj se!«
V	kratkih premorih, ki jih izpolnjuje grobna tišina, premika desetar Anton svojo desetino. Pred njim se nedaleč v mračni belini rišejo obrisi bunkerja. Z očmi vrta v to spako, ki se je razčeperila vrh griča in premišljuje, kje bi ji prišel do živega.
Težka naloga je postavljena njegovi desetini. Bombe, ki jih nosijo s seboj, morajo razrušiti ta zidani oklep, ki obdaja izdajalce, skrite v njem. Na desnem krilu njegove desetine je lesen pod. Drug za drugim se plazijo borci v belih haljah okoli njega in prihajajo vse bliže k žici, ki obdaja bunker. Anton se z roko rahlo dotakne bodeče ovire. Pomaje močneje in se napol vzdigne ob kolu, ki je nanj pritrjena žica. Ovira zaječi kot ranjena zver. Iz bunkerja pa švigne iz teme raketa in v trenutku je svetlo kakor podnevi.
Postave v snegu se skrčijo in zarije jo v sneg. Samo mirovati, dokler jih zopet ne objame resnična tema. Raketa na padalu pa plava tako peklensko počasi navzdol, kot bi bila pripeta na nebo. Oči iz bunkerja iščejo po beli planjavi in se jim niti ne sanja, da je nevarnost tik pred njihovimi durmi. Magnezijska luč že pojema, ko mitraljezec Lojze dvigne glavo in pogleda navzgor. V bunkerju jim zastane sapa. Planejo in cev mitraljeza v odprtini se požrešno obrne, strmo navzdol. A tudi naši vedo, da zdaj ni čas za razmišljanje. Deset bomb trešči ob steno bunkerja, ki je .v hipu zavit v plamene in dim. In ko
Njihov grob Mače!
Me pozabite!
V soboto, 19. maja, popoldne se je zgrnila ogromna množica na Žale, da bi spremila v skupni poslednji dom izmaličene zemske ostanke mučeniško umrlih borcev za srečno in svobodno bodočnost našega naroda. Nemo je množica ogledovala krste, dobesedno zasute s cvetjem in narodnimi zastavicami, nemo, toda tem bolj zgovorne so bile oči in stisnjene pesti. Nemo so stopali mimo krst partizani in partizanke, mimo svojih dragih tovarišev in tovarišic, ki so z neizpodbitno gotovostjo oznanjevali, da nam bo spet zasijalo svobodno sonce, ki so se za to sonce borili in žrtvovali, da sedaj tiho sanjajo o nji... Imena Vito Krai-ger, Fran Mesesnel, Rihard Sever, Mavrici) Neuberger, Zoran in Boris Tuma, Viktor Kamnikar, Martin Gorišek, Marija Ma-lahovsky, Neda Grzinič, Angela Dolhar, Tonček Cop, Ignac Krištof so pričala, v kateri krsti počiva truplo te ali one junaške žrtve, žrtve zverstva skrajno samo-pašnih, zblaznelih kreatur, ki so se na begu ponižale do tako nizkotnega, nepopisno podlega dejanja.
Z grenko žalostjo v srcu so svojci in prijatelji, partizani in partizanke ter vsa množica prisostvovali skupnemu pogrebu dragih borcev za svobodo. Pred glavno molilnico, kjer so bile položene krste, so bile najprej opravljene obredne molitve. Invalidski zbor je zapel žalostinke, vojaška godba pa je pretresljivo zaigrala. Pred molilnico je bila strumno postrojena častna edinica naše vojske, vojaki pa so nosili vence in šopke, ki jih je bilo toliko, da jih ni bilo lahko prešteti. Krste so nosili vojaki, in sicer po štirje, s puškami na ramah, po eno krsto. Za krstami so korakali svojci žrtev, potem predsednik Slovenskega narodno-osvobodil nega sveta Josip Vidmar, predsednik narodne vlade Slovenije tov. Boris Kidrič, minister za Slovenijo v zvezni vladi tov. Edvard Kocbek in predstavniki našega političnega, kulturnega in gospodarskega. življenja. Žalni sprevod se je pomika! skozi špalir množice, ki je zavzemala ves prostor od žal do pokopališča, in se ustavil ob grobovih neštetih padlih talcev. Tam so bile. lcrete položene v skupen grob. Tako bodo žrtve narodnih izdajalcev počivale ob žrtvah fašistične podivjanosti in slabosti. Med pogrebom in ob zaključim so se odigravali ganljivi prizori, ki so globoko pretresli vse navzočne. Zlasti veliko zadoščenje so izzvali krasni nagrobni govori predsednika Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta Josipa Vidmarja in drugih zastopnikov naše narodne oblasti. V svojem govoru je predsednik J. Vidmar obljubil v imenu naroda in žrtev, da mora izginiti vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in zverskega ter je pozval zaveznike, da nam pomagajo najti in izročiti zločince.
6&¥6ltGS:
Delavcem in nameščencem! Ministrstvo za industrijo in rudarstvo je izdalo dne 20. maja odlok, s katerim poziva vsa industrijska, rudarska in obrtniška podjetja, da ne smejo prenehati z rednim obratovanjem ter da se mora delo vršiti v dosedanjem obsegu. Glavni odbor Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev za Slovenijo poziva vse delavce in nameščence, ki so bili kljub gornjemu odloku odpuščeni od dela, da to takoj prijavijo podpisanemu odboru, da zamoremo intervenirati pri podjetnikih za takojšnjo zopetno nastavitev.
Glavni odbor ESZDN Slovenije.
Glavni odbor Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev sporoča, da je knjižnica bivše PDZ začela redno poslovati dne 25. maja 1945. Knjižnica bo odprta od 8. do 12. in od 16. do 19. ure.
Glavni odbor ESZDN Slovenije.
Zborovanje. V nedeljo 27. maja bo ob 9. url v Celju veliko manifestacijsko zborovanje delavcev in nameščencev.
Živela emtasst delavskega raeeSa!
zadrdra izdajalski rafal, se desetina že smeje v varnih zaklonih.
Kot za šalo odgovarja Lojzetov mitraljez. Poišče odprtino v bunkerju in iz njega se oglasi bolesten jek.
»Verfluchte Banditen!« preklinjajo Nemci, naši pa jim v odgovor zapojejo: Hej brigade...
Top na Gorjancih se znova oglasi. Zdaj borci vidijo, kam padajo izstrelki. Kadar se razleti granata tik poleg bunkerja, se onim tam notri krivijo hrbti y smrtni grozi. A vendar trdovratno vztrajajo. Vedo da ni druge pomoči, če zbeže — jih tam zadaj čaka strel v zatilnik, ki jim je že tako in tako namenjen v plačilo.
Noč je dolga in vse bolj mrzla. A borci ne čutijo mraza, ne mokrote, ki pronica skozi obleko. Kaj pa je njim ležati v snegu vso noč, ko vedo, da nekje na ruski fronti že poginja zver, ki jo napadajo. Pred njihovimi očmi vstaja pomlad, kakršne je še niso videli nikoli. Iz Gorjancev smo začeli močan polet, če ne danes, pojdemo jutri naprej preko bunkerjev ir. Novega mesta, vse dalje preko Save v našo trpečo in skoraj osvobojeno Ljubljano, naš Maribor in Celovec ...
Iz bunkerjev se je belim in Nemcem strahotno zarežala smrt.
Da, najprej vas moram tudi ja* opozoriti,
Ida je to pripovedovanje povsem resnično, zakaj marsikdo bo najbrž med branjem podvomil, da bere prav, Rad bi vam pripovedoval prav tako sitvamo in mimo. kakor je pripovedoval meni tov, Anton Dolinšek. Mnogi ga najbrž ne poznate m ni treba, da bi vam ga predstavljal Vi pa, kn ga ne poznate, si boste ustvarili lahko pravilno sliko o njem že iz njegovega pripovedovanja in če vam povem, da je značilen slovenski delavec, a človek izredne naravne razumnosti in borbenega zna-

'
_
Tovariš Anton Dolinšek
Baja pravega Rkaflsža, kafodSnth tudS ▼ dandanašnjih junaških časih ni tako mnogo. Na binkoštni ponedeljek sem ga videl na balkonu hotela Union, ko je pozdravil v imenu svojih tovarišev internirancev v Mauthausnu množico našega manifestirajočega delavstva. Še sorazmerno mlad je, visoke rasti, suhega, ozkega obraza, visokega čela in odkritih poštenih oči. Govori povsem mimo ter stvarno, govori o samih dej&ftvih, brez vsakega pretiravanja in kakršnih.koli osebnih pripomb. Na binkoštni ponedeljek, ko je pa izrekel pozdrav delavstvu, ki je bilo po večini tako srečno, da ni vsaj’ okusilo taboriškega pekla, se mu je glas lomil, ko je skušal v kratke besede zajeti vsaj odsev tistega strašnega trpljenja, ki ga ne bo mogel nikdar nihče opisati
pafihalaSt
Koko se mora -adoli to vprašanje človeku, ki je prišel iz takšnega taborišča strašno neumno! Prišel je iz taborišča, ki ga zdaj mora pač poznati — sicer med neštetimi drugimi — vsaj po imenu ves svet — Mauthausen! Vendar kaj vemo mi o nekem Mauthausnu? Celo skrbi te, da bi tega imena ne napisal napačno in na zemljevidu ga iščeš. Najdeš ga približno 25 km vzhodno od Linza na levem bregu Donave, kjer ae izliva Ems (Kaniža)v Donavo. Od tam je prišel nedavno še z dvema drugima tovarišema Jugoslovanoma Anton Dolinšek kot odposlanec nesrečnežev, ki šc čakajo na povratek v domovino. Prišel je skupno z Lovrom Kuharjem, Prežihovim Vorancem, znanim pisateljem,- ki smo se za njegovo življenje tako dolgo bali. Odposlanci so prisil da posredujejo pri naših oblasteh, kimaj bi čimprej preskrbele prevoz naših ljudi v domovino. V glavnem prav zaradi tega sem se oglasil pri Dolinšku, kfi začasno stanuje v hotelu Unionu. Mnogi naši rojaki so pač v silnih skrbeh za svoje drage svojce ter sorodnike, ki se še mude kdove kje. Mnogi prihajajo povpraševat Dolinška, ali kaj ve o tem in onem, ali vsej ve povedati, če mu je znano njegovo ime. In ko pomislim na to, se mi zopet ustavlja beseda, da ne morem več mimo pisati, ne tako mimo ponoviti Dolinškovega pripovedovanja.
Bali m. organizirani. $.
Predvsem me je zanimalo vprašanje, kako je sploh prišlo do tega, da so interniranci odposlal: svoje odposlance v domovino, Dolinšek je začel pripovedovati in pred menoj je rasla od trenutka do trenutka jasneje strašna slika taborišča; šele zdaj sem globlje spoznal kaj prav za. prav tiči za besedo taborišče. V Mauthausnu so bili interniranci pripadniki vseh evropekih narodov. Toda ne le Evropd — med njimi je bilo tudi nekaj črncev. Po-mebmi so bili med seboj Spanci in Rusi, Čehi, Jugoslovani,. Norvežani ir, še mnogi drugi. Taborišče se je deblo v tri razrede. Centralno *taborišče je na sorazmerno tesnem kraju, ločeno med seboj na tri razrede. Najstrašnejši j® bil tretji razred. Taborišče samo na sebi, skupina številnih barak, je obzidan z visokim zidom v oblikj pravokotnika, čigar daljša stranica meri približno 450 m. Ob zidu jo bik napota bodeča žica z visoko električno napetostjo. Vzdolž taborišča je držala cesta, rta nasprotni strani ceste so pa bila še nekatera poslopja, ki so spadala k »obratu««, na pr, bolnica, kuhinja in krematorij. Interniranci niso bili v tern taborišču stalno zaprti kakor na pr. jetniki v ječi. Navadno so‘hodili delat v okolico, ki je pa bila seveda zelo močno zastražena. Misel na beg bi bila blaznost, a -vsiljevala se je slehernemu jetniku, čeprav ' s<e je zavedal, da ga čaka zanesljivo smrt, če bi ga ujeli. Vsj interniranci so bili tudi zaznamovani na zunaj, oblečeni v progaste kazni!niške kroje. Tisti pa, ki niso več dobili prave jetnižke obleke, so nosili nekakšne su-rogatne jetniške kroje, namreč civilne obleko, prebarvane z m.inijcm, ali izsitrižene na plečih ter zakrpane z jctinško cunjo. Slehernik je bil zgolj številka; zaznamc/van je bil s številko, ob številki je bil pa še našivek tri-
kotnik: za politične internirance rdeč, za kriminalce zelen, za delomržneže in homoseksualce črn, za verske prenapeteže vijoličast. Sicer so pa bili interniranci pomešani vsi med seboj, torej politični, jetniki s kriminalci. Kako je bilo sploh mogoče živeti v taborišču? Mogoče? Koliko jih je pa preživelo? Da so pa preživeli vsaj nekateri, vsaj dvajset odstotkov internirancev, je zasluga velike moralne sole tistih tisoč junakov, ki jih morda ne bodo nikdar poveličevale pesmi, tistih junakov, jeklenih značajev, ki jih ni moglo strti najstrašnejše duševno in telesno trpljenje in ki so ustanovili v taborišču ilegalno mednarodno organizacijo pod najstrašnejšimi razmerami,
Hiamctilerfev mal©g$ treba Je uničiti vse istmuraaiee!
V taborišču je bil najden dokument, Him-mlerjev ukaz, izdan pred koncem vojne,, da je treba uničiti vse internirance. V Mauthausnu, v centralnem taborišču je dočakalo konec vojne 16.000 internirancev. Skupaj s podružnicami, ki so bile razi:ropi j ene precej daleč v okolici centralnega taborišča, je bilo ob koncu vojne 60.000 živih internirancev. Živih? Napol živih in koliko je živih še zdaj? Vprašal sem, koliko je bilo ob koncu vojne Jugoslovanov. Jugoslovanski narodni odbor, ki je trii ob razpadu nemške oblasti legaliziran, je zbiral podatke o naših ljudeh ter ugotovil da je bilo živih še' približno 3500 Jugoslovanov. Prav vsem je pa pred koncem vojne grozila najstrašnejša smrt. Ne le grozila, mnogi so tudi že umirali
Živi s® etfhaiall v tarematoeli
Štirinajst dni pred koncem vojne je poveljstvo centralnega taborišča izpraznilo takozvano tretje taborišče ali tretji razred centralnega taborišča in tja poslalo iz bolnice 2000 internirancev. Iz bolnice v najstrašnejše taborišče, v najstrašnejšo ječo, še posebej osamljeno ter obdano z zidom od drugih taborišč »boljšega« razradal V taborišču tretjega razreda so navadno zapirali Žide. Ko so pa Žide včasih odvedli kam drugam, so tja' pošiljali tudi druge internirance, ne glede na narodnost, zlasti novince. Ilegalno organizirani interniranci so budno spremljali vse spremembe ter dogodke taborišča ter se pripravljali na usodne trenutke, ko bi bilo neha vreči na kocko življenje, čeprav bi bilo še tako tvegam ukreniti kar koli. In ko se je izpraznilo »tretje« taborišče, ko so od tam odvedli 2000 nesrečnežev m tja začeli preseljevati izčrpane, izhirane pa tudi umirajoče bolnike iz bolnice, so organizirsnci sprevideli, da se zah Čanja EMtomatično iztrebljanje internirancev.
V	resnici ni bilo treba dolgo čakati, da so videli kako so romali bolniki v skupinah po okrog 100 ljudi, mnogi opotekajoč se, v krematorij umret nasilne smrti Odhajali so, a vendar so bili mnogi mirni, močnega duha in naročali so tovarišem v drugih oddelkih taborišča, naj izročijo pozdrave njihovim svojcem, če jih bodo kdaj videli, To množično pobijanje ljudi ni bila nobena skrivnost v taborišču. Nemški rablji tega niso prav nič skrivali, nasprotno, še prav jim je bilo, da so tako povečevali duševno trpljenje tistih internirancev, ki niso bili obsojeni na neposredno smrt.
Krematorij Isa klav^ca
Pod besedo krematorij1 smo doslej v kulturnem svetu poznali sežigališče mrličev, poslopje, kn je nekakšno svetišče, zato je že po svoji arhitekturi navadno monumentalno. Toda taboriski krematoriji v »kulturni« Nemčiji! — kar pripovedujem je povsem točno, overovljeno, lil mano, fotografirano in izpričano po neštetih pričah — me je zopet opomnil Dolinšek, ko sem se zastrmel v njega in nisem mogel več zapisovati. Potem je zopet mirno nadaljeval Krematorij v Mauthausnu je bi! na zunaj povsem navadno poslopje, ki m budilo posebne pozornosti. Budilo pa je strašne občutke pri internirancih ponoči, ko se je iz - n joga razlival pošasten sij. Če bi Šel vanj obsojenec, ki bi ne vedel kam gre, bi mislil da je prispel v kopališče. V kleti poleg sežigali-šča trupel so bili še drugi, glavni prostori tega strašnega, fantastičnega poslopja. Interniranci so prihajali v klet kakor v kopališče.
V	nekem prostoru so se morali do golega sleči, potem so prišli v neko dvoranico, povsem, podobno kopališču e prhami. Stene so bile obložene z emajliranim: ploščami. Pod stropom so bile nekakšne naprave kakor razpr-šilniki za prhe. Ob stenah so krožile neke cevi, vse je bilo kakor v kopališču. Potem so se vrata hermetično zaprla, dvorana je ostala brez vsakega izhoda. V njri je bilo pogosto natrpanih toliko nesrečnežev, da se niso mogli niti premikati. Skozi skrivne linice so opazovali množično umiranje zverski morilci. Iz cevi je začel bruhati plin, menda podoben plinu za uničevanje mieesia, in nesrečneži so umirali v strašnih mukah. Ko so umirali, jim je vrela kri iz dihal skozi nos, zato so bile za klavnico potrebne prhe: izpirali so krvava tla. Potem so njlihova trupla romala v sežigališče, \ krematorij v pravom pomenu beseda Pijed koncem vojne ta ceiica smrt’ v krematoriju morilcem ni več ustrezala in začeli so delati mnogo večjo, tako veliko, da bi v njih hkrati umiralo po 1000 ljudi. To delo je bik) že do polovice gotovo, Tudi o tem so zbrali dokaze. V veliki novi .celici bi pobijali ljudi po Himmlerjevem ukazu, da bi noben interniranec ne prišel več živ v zavezniške roka Med tistimi zadnjimi nesrečneži ki 9o romali živi v krematorij, da ee niso nikdar več vrnili iz njega, je bilo tudi okrog 40 Slovencev. Nekaj naših ljudi se je organizirancem posrečilo rešiti iz strašnega tretjega taborišča tik pred koncem vojne, ko poveljstvo taborišča ni imelo več nobene evidence nad interniranci ker so bili uničen že vaj akti. Vrgli so, jim čez zid obleko, da so potem lahko po-
begnili, ko so bifl postenj iz oddelka v kuhinjo po hrano.
Pripravljaš s® cpcar
Ko so organizirani interniranci sprevideli, da sie je začelo sistematično pobijanje, so se začeli pripravljati na upor, čeprav je bilo zelo malo upanja, da bi v primeru upora kdo ostal živ. V ta namen so bili v pripravnem stanju na taboriščnih blokih. Njihova ilegalna organizacija je bila vojaško formirana. V nji so bili seveda le prečiščeni značajni idealisti Rusi, Španci, Jugoslovani in Čehi Pod nemškim režimom je bila organizacija seveda naj-večja skrivnost, SSovci so strašili internirance, češ v taborišču so številni vohuni. Namen tega je bil organiziranim internirancem dovolj jasen.
Upaš? v fa&Cffišets
Ali bi bil v taborišču sploh mogoč upor? Da ustvarja tovariška vzajemnost ob že.ezni disciplini čudeže, se je izkazalo že pri nekem prejšnjem uporu. Do upora je prišlo prvič v bloku 20 ob koncu januarja, V tistem bloku, ki jeki spet razred zase izven vseh drugih razredov, posebej ločen od drugih blokov, so zapirali ljudi, ki so bili skoraj brez izjeme obsojeni na smrt in sicer zavezniške padalce, vojne ujetnike, ki sk> bili spuščeni iz letal v zaledju fronte s posebnimi nalogami. Predvsem so bili tam zaprti Rusi pa tudi Jugoslovani, partizani. Ko so začeli zidati ta blok, organizirani interniranci niso mogli takoj ugotoviti kaj to pomeni. Obsojence so tja vozili skrivaj. V b oku so umirali dan za dnem številni nesrečneži v najstrašnejših mukah, navadno pretepeni ter mučeni do smrti. Vsak dan so morali drugi interniranci iz drugih blokov odnašati iz bloka po 20 do 30 ubitih tovarišev. V začetku je bilo tam zaprtih okrog tisoč internirancev. Ko eo sprevideli, da jim vsem grozi smrt prej ali slej, so se tesno združili ter sklenili, da se uprejo. Prvi upor je bil odkrit in posledica je bila, da je bil takoj ustreljen vsak; peti upornik. Prav to je pa še podžgalo iskro upornosti. Poslej je stražilo v sami baraki internirance nekaj SSovcev z avtomatskim orožjem noč in dan. Kljub temu so uporniki ž v noči od prvega na drugi februar planili na stražarje, jih povsem tiho razorožili. Hkrati so prijeli starešino bloka in brivca, ki sta bila oba morilca in ki sita hnela na vesti nešteto internirancev. Vse te zločince so uporniki v baraki obesili To je bilo pozimi. In interniranci so bili oblečeni le v tanke kaznih iške obleke brez perila in obutve. Zvečer so razorožili stražarje, do polnoči so žie razrezali odeje in si jih ovili okrog nog,' se oborožili * gasilskimi aparati in kamenjen, nakar jih je čakala še najtežja naloga. Treba je bilo uiti iz pekla. Kako? Kako preskočiti visoki zid, ki ga je obkrožala še bodeča žica z električnim tokom visoke napetosti? Interniranci so se stisnili s hrbti tesno k tistemu prek! e teinu zidu drug ob drugem oboroženi — z odejami Na povelje go vsi hkrati vrgli nad zid na bodečo žico odeje, ki so se nabodlei, nakar so zopet vsi na povelje hkratu potegnili za odeje ter odtrgali žico. zidaj je bila pot čez, zid sicer odprta, a okrog zidu so prežali stražarji z naperjenimi strojnicami. In že so zaregljale strojnice. Dva Rusa, oborožena z zaplenjenim avtomatskim orožjem, sta odbila pivi napad stražarjev. Interniranci so naglo poskakali čez zid, med tem ko so njihovi tovariš; zadrževali stražarje s kamenjem in tudi oboroženi z gasilskimi aparati, a katerimi s brizgali gasilno tekočino stražarjem v oči. Med tem je bila večina upornikov že čez zid. Zbežali so vsii izmed'700, razen šestnajstih, ki so obležali mrtvi in treh bolnih, ki niso mogli čez zid. Lov na begunce se je seveda začel takoj, Pozival je na lovljenje nemški Radio. Lovili 90 jih kakor divjačino ter vsakogar brez oklevanja ustrelili, čim so ga .izsledili. Izslediti jih je pa bito precej lahko, ker je tedaj ležal visok sneg. V taborišče so privlekli le nekaj živih zaradi zaslišanja, ker so hoteli zvedeti, ali so z uporniki sodelovali interniranci iz drugih blokov. Ustreljeni eo biM soveda tudi ti. Prizanesli prav tako niso trem bolnikom, ki so obležali v bloku.. Ti podatki so absolutno točni — me je zopet opozoril pripovedovalec, ko sem strmel v njega, kakor, da sem se zbudil iz strašnih sanj. Vse te podatke so zbrali naši organiziram ljudje, ki so bili v tej noči zaposleni v dezinfekcijskem obratu, od kjer so opazovali sam potek upora na bloku 20.
14M«I0 ljudi
v Mauthausnu
Raziskovalci računajo, da je v Mauthausnu izgubilo življenje do konca vojne okrog
140.000	ljudi, 80°/o tja privedenih, mučenih na najbolj zverske načine. Morili so jih na toliko načinov, da človeku odpove domišljija. Nekaterim so vbrizgavali strupe. Nešteto jih je umrlo zaradi pretepanja, mnogi so se zgrudili pri strašno napornem delu, ki so ga morali opravljati samo zato, da jih je doletela smrt. Tako so na pr. morali nositi kamenje iz globokega kamnoloma po strmih stopnicah — bilo je nad 200 stopnic. Krvniki so nalagali nesrečnežem nezmogljiva bremena na slabotna ramena m če se je interniranec zgradil pod bremenom ter ni megel nadlalje-vati poti, je počil strel. Skoraj v vseh nemških taboriščih so bili interniranci zaposleni pri težkem ubijajočem de'u, ki je terjalo tisoče žrtev: v kamnolomih, rudnikih, podzemeljskih rovih po več sito metrov pod zemljo, pri osuševanju močvirij itd. Zaradi tega, ker jih je umrlo toliko pri delu, so v nekaterih taboriščih internirancem tetovirali številke v kožo, zakaj Številka na obleki se laže izgubi. Umirali so povsem nedolžni Ijudj-e, ubijali so jih pa kriminalci ki so bili po satanskem načrtu uvrščeni med politične jetnika. Dovoljeno jim je bilo, da so se izživljali v svoji morilski besnosti, da bi jih pa interniranci dovolj dobro ne poznali so jih po-
gosto pokljali Is te*wri85e v fcAoriSCe, v ter
boriščih so pa bili znani pod lažnimi imeni.
žive s® trgali psi
Taboriščno poveljstvo je kaznovalo s posebnim navdušenjem sleherni »prestopek« internirancev v strah vsemu taborišču. Tako se je n. pr. ob neki prilik j zgodilo, da so trije interniranci zaposleni na nekem kmečkem posestvu, samo spregovorili z neko žensko. Ženska se je pritožila poveljniku in poveljnik je kaznoval predrzneže na značilen taboriščni način. Na dvorišču so ponoči zverski rablji strahovito pretepali nesrečneže, razen tega so jih pa trgali dresirani psi. Zjutraj so bili ti trpini izpostavljeni za svarilen vzgled drugim internirancem ob zidu, povsem razmesarjeni in strašno izma'ičeni. Končno so jih že na pol mrtve ustrelili
Masstfiaissesa In fcenes vafue
Zakaj niso obupali in zblazneli? Kako je bilo mogoče vzdržati zadnje tedne, ko so lahko sprevideli, da jih nameravajo Nemci pomoriti, preden bi prišli zavezniki. Pokoncu jih je držalo upanje, da se bliža konec, da se bo nenadoma vse zrušilo. To upanje je bilo tako veliko in močno, da ga ni mogel pregnati ter zadušiti etrah pred smrtjo, sprevodi na smrt obsojenih v krematorij ter vse drago trpljenje. Id ga ni mogoče opisati, Novice o velikih dogodkih so prodrle tudi v od sveta odrezano taborišče in naši intereniranci so zvedeli, da je fronta oddaljena le še 15 km, ko je taboriščno poveljstvo sistematično morilo tistih 2000 ljudi iz tretjega taborišča. V taborišče so že slišali grmenje z bojišča, videli so stebre dima eksplozij in vse vzdušje je izdajalo bližnji konec. Pred koncem je izjavil taboriščni upravnik, preden jo je popihal, dobesedno: »Srečni ste, da boste padi« v roke Američanom; če bi prišli Rusi, bi vas vse pobili« Ta izjava je bila premišljena in skriva globlji pomen. Morda je upravnik skušal zasejati razdor med interniranci in jim vzbuditi dvome, verjetno je pa tudi, da je mislil resno, češ, med interniranci je bilo toliko nesocialnih posameznikov, v službi umazanega nasolniškega taboriščnega režima, da bi bil obračun ž njimi v resnici potreben. Mnogi interniranci so živeli na račun svojih tovarišev ter so zakrivili smrt neštetih. Odjedali so jim še tisto skromno hrano, ker so imeli boljše zveze s kuhinjo. Pred koncem so SS-ovci prepustili taborišče dunajski policiji sami eo jo pa popihali, da bi jih zavezniki ne zalotili kot zločince v zloglasnem taborišču. 5. t. m. je zaplapolala na taboriščnem jamboru, kjer je sicer visela hitlerjevska zastava, bela zastava. Jetniki so planili z barak, splezali na sitrehe, raztrgali žico ter nestrpno čakali prihoda Američanov. Prispel je prvi tank ob 14. Z njim so odpeljali taboriščne policaje, ki so se predali. Interniranci so bili po večini v tistem velikem trenutku disciplinirani in so razbili le kuhinjo SS-ovcov, kamor so vrdli, ker so bili zelo lačni. Takoj so začele poslovati organizacije organiziranih internirancev. Organiziranci »o se oborožili s policijskim orožjem, postavili straže okrog taborišča ter zaščitili taborišče pred morebitnim napadom Nemcev. Začeli so loviti tudi nemške vojaške begunce in SS-ovce, predvsem so pa prijeli znane morilce ter rablje v taborišču. Pri tej službi sc se izkazali prvi Slovenci. Spanci in drugi so imeli nalogo, da očistijo ozemlje okrog taborišča.
Prihod Američanov
Američani so prispeli šele štirideset ur po prihodu prvega tanka. Napaka je bila, da so razorožili internirance, sami pa niso primemo zastražili taborišča, tako, da je ušlo precej zločincev. Organizirani interniranci so zajeli
Kultura
prod prevzamem ameriške oblasti te okrog
200 Nemcev, predvsem morilcev sojetnikov. Vendar so Američani priznali mednarodni odbor internirancev kot zakonito ustanovo. Odbor se je takoj lotil tudi zbiranja gradiva o številnih zločincih jn proučevanja knjig, kolikor jih je še ostalo. Američani so pripeljali kmalu tudi hrano. Hrana internirancev se je pa lahko bistveno izboljšala šele čez nekaj dni. Pripljali so tudi zdravih in pozneje je baje prispelo 40 zdravnikov. Prvi uspeh mednarodnega odbora je bil, da so Američani dovolili razmestitev internirancev po narodnostih. Jugoslovani so zavzeli dva bloka. Tako so dosegli da so se loči i od Nemcev in zločincev. Legaliziran je bil tudi njihov odbor.
Naloge odbora internirancev
Glavna naloga tega odbora ja da zbere vse podatke o Jugoslovanih, ki so bili poslani v Mauthausen in ki so tam umrli, odnosno, ki se je o njih tam izgubila sled. Ohranjene so bile glavne knjige, ki so v njih vpisani vsi interniranci. Vpisano je tudi kdaj in kje je kdo umrl. V posameznih primerih je tudi zapisano, da je ta ali oni umrl nasilne smrti: eksekucija. Seveda pa nikakor ni mogoče ugotoviti, koliko nesrečnežev se je ponesrečilo in koliko jih je bilo v resn ci pobitih. Vedeti moramo, da so v strašnem krematoriju ljudje umirali različne smrti: tam so jih sitreijali, obešali, dušili s plinom in pretepaj do smrti. Vzrokov smrti iz glavnih knjig ni mgooče ugotovti. Značilno je tudi, da so v glavnih knjigah čez posamezna imena nalepljeni listki s podatki drugih internirancev. Če odtrgaš takšen nalepek, odkriješ pod njim podatke o drugem človeku, a iz njih ni mogoče dognati usode nesrečneža. Nekaj stotin Jugoslovanov se je takoj po osvoboditvi ra lastno pest odpravilo domov. Ob nastopu ameriške oblasti je dotedanji ilegalni jugoslovanski narodni odbor sklical občni zbor, ki so. na njeim izvolili novi zakoniti odbor, in sicer 8 članov. Ta odbor je bil pooblaščen; da izbere izmed svoje srede tri odposlance, z nalogo, da odpotujejo v domovino ter sc zavzamejo pri oblasteh za čimprejšnji povratek internirancev. Izbrani eo bili: Lovro Kuhar, pisatelj, Anton Dolinšek, delavec in Ramis Puriševič kot zastopnik Srbov. Delegaciji se je posrečilo opraviti svojo naložb zadovoljivo in kmalu bo odposlanih 30 velikih avtomobilov v Mauthausen in Dachau. V Mauthausnu je približno 350 Slovencev, večinoma Primorcev. Tam je tudi 85 žensk, k; so tja prispele pred koncem vojna
»Občudujem sisSe fctoree v domovini"
Bil sem še ves pod globokim vtisom pretresljive izpovedi ko mi je Dolinšek naročal naj še zapišem, kako silno je bil presenečen nad uspehi osvobodilnega boja naših borcev v domovini, žal ni mogel tudi on sodelovat! v tem boju doma kakor bi želel z vsem srcem, zato pa čut; tem večjo hvaležnost do tovarišev, ki so prispevali s svojim bojem tudi mnogo za ovoboditev cajvečjih trpinov — naših internirancev m pripadnikov neštetih narodov, zastopnikov naprednega človeštva in mednarodnega bratstva. »Občudujem uspehe naših borcev v doimovini, občuduem njihove uspehe, zmage m ustvaritve. V imenu internirancev ae jim zahvaljujem in jim iskreno čestitam!«
Vss m zmago
m IreffiSS £da!

Partizanski umetnik - KIusgv Joža
Proletarec Klusov Joža, ld se Je v Ljubljani pisal Bogo Flander in ki je bil rojen L 1918., je že v svojih mladostnih letih sanjaril o velikem času, ki je zdaj zajel ves slovenski narod. Bil je železničar po poklica. Ko še je ket ključavničarski vajenec prebijal s kladivom ln kleščami skozi vso trpkost majhnega, utesnjenega življenja to ko je v rokah začutil gmoto železa, ki so ji njegove roke pričele dajati obliko, je začutil v srcu slo, dajati obliko tudi tistemu nevidnemu, kar je ležalo v njem samem: oblikovati vse, kar je mislil ln čutil. In Klusov Joža je mnogo, mnogo občutil. Bil je znaii-željen, bister, odločen ter Izredno dojemljiv za vse., kar je videl in sllSaL Pričel je beležiti v dnevnik svojih misli vso usodnost časa, ki ga je preživljal kot vajenec, kot pomočnik in kot železničar. Nisem ga poznal od blizu, toda tovariši so mi pravili o njem prelepe lastnosti. Bil je priljubljen vsepovsod, Izredno zvest to predan tovariš ter neustrašen borec, junak, jurišar. V partizane je prišel že 16. marca 1942 in sicer v Poljanski bataljon. Dolgo časa se je boril na Gorenjskem, potem pa je prišel preko Dolomitov na Dolenjsko ln je postal borec Cankarjeve brigade. Toda a borcem vred je postal tudi umetnik.
Po vsej verjetnosti Je njegova Izredno veliko človečnost, ki jo je vso strnil v borbo, zahtevala še mnogo več kakor samo puško In bombo. Že na Gorenjskem je ob tabornih ognjih bral svojim tovarišem ognjevite pesmi in kratke povesti iz partizanskega življenja. Pozneje, ko je bil premeščen v Cankarjevo brigado, Je pisal reportaže ln kratke črtice v brigadnl list, ki je prav zaradi njegovega sodelovanja postal najbolj priljubljen partizanski list. Cankarjeva brigada je Imela po naključju dva umetnika. Jožo — pesnika to pisatelja ter Pajo slikarjev-samouka, ld je čudovito mehko znal narisati vsebino njegovega pisanja. Toda oba sta padla. Oba umetnika danes počivata v naročju tiste ljubljene zemlje, za katero sta dala vse:	svoje srce, svoj
pogum, svoje misli to svoje življenje. Borbe Poljanskega bataljona na Gorenjskem so bile strašne ln ko je Klusov Joža pokopaval svoje bojne tovariše, je ob njih grobovih pteal njihove povesti.
Bfl je borec s puško in bombo ln bil je borec s peresom. Klusov Joža je bil v resnici čudo partizanstva: neustrašen bore«, mitraljeze«, jurišač — bi najbolj pisec povesti iz partizanskega življenja. Postal bi brez dvoma velik umetnik, pa ga je borba zanašala po vseh kotih naše uporniške zemlje to ko je Cankarjeva brigada hitela na pomoč bratskim hrvaškim brigadam čez Kolpo, je kot pomočnik politkomisarja 3. bataljona padel lansko leto pred Bosiljo-vem. Padel je partizanski junak, padel jo partizanski umetnik.
Napisal je mnogo reportaž, pesmi bi kratkih povesti. Najbolj priljubljene so bi:e njegove črtice, ki jih je Cankarjeva brigada izdala v zbirki pod naslovom »Bataljone. Tako verno še nihče ni zajel vse drobne, krvave, velike žalostne ln vesele ure našega partizana. Priobčujemo njegovo črtico »Bunkerji« to te zbirke. V kratkem pa bo izšla celotna zbirka njegovih črtic, ld bodo vse večne čase pripovedovala slovenskemu rodu o neizmerni srčnosti, zvestobi to junaštvu slovenskih partizanov.
Tone Seliškar.
Emil davek
Slovenski umetniški klub je prheuil 1 dne 22. t. m. v Narodnem gledališča žalno svečanost spominu slovenskih umetnikov, ki so darovali svoja življenja svobodi, za katero so živeli, delali in umirali. Dolga vrsta jih je, ki so omahnili pred našim velikim dnem: pesniki • Miran Jarc, Kajuh-Destovnik, Ivan Bob, pisatelja Klusov Joža-Flander in Ivo Grahor, pesnica Anica Černejeva, slikar Hinko Smrekar, kipar VVeis-Belač, skladatelj Franci Šturm, glasbenik Marolt, pianistka Marta Osterčeva, • umetnostni zgodovinar dr. Mesesnel, igralec in naš prvi talec Eypper .... K vsakemu le-teh ; se bomo znova in znova vračali in če-| prav počivajo v samotnih grobeh, bo I njihova beseda in njihova pesem neno-i homa spremljala v našo sončno bodoč-j nost, ki so jo vsi ti slutili in trdno vanjo 1 verovali. To so naše velike žrtve!
UdandStvo — fetnelf
itspešae @te@?e
Prvi vežMsi uspehi udarislšlsega $el®z$4»vas|a
USLUŽBENCI PTT
člani strokovne podružnice glavnega br-zojava v Beogradu so med 15 dnevnim udarniškim delom aprila delali 6202 nadurnih delovnih ur. V tem času so bili očiščeni in urejeni vsi delovni prostori in popravljeni brzojavni stroji.
Tovariši in tovarišice podružnice Kraljevo so popravili 10 telefonov, ki jih je poškodoval okupator, rekonstruirali mestna omrežja vseh brzojavno-telefonskih vodov v Kraijevu in dali v promet brzojavno progo Kraljevo—Vmjačka banja ter postavili novo ‘traso proge v dolžini 1 km. Na progi Goričani—čačak so zamenjali 70 brzojavnih drogov in popravili telefonsko progo št 5152.
Tovariši in tovarišice iz podružnice S5a-ječar so uvedli neprekinjeno službo od 8. do 18. ure za sprejem priporočenih in denarnih pošiljk. Izven redne službe so uslužbenci brzojavno-telefonske tehnične sekcije popravili porušeno skladišče brzojavno-telefonskega materijala, uredili in vskladl-Š501 ves obstoječi material za popravila brzojava in telefona. Prav tako so omogočili uporabo baterij tn naročenih telefonov.
USPEH TOVARNE PAPIRJA IN LEPENKE »UMKA«
Kljub velikim težavam so delavci In nameščenci povečali / izdelavo lepenke. Namesto 50.000 kg mokre lepenke, kolikor je bilo predvideno, so izdelali 59.747 kg, kar pomeni 19% več. Poleg tega so v oddelku za nadaljno obdelavo lepenke namestil
15.000	kg predvidenega izdelka izdelali 20.500 kg. Na vprašanje, ki je bilo zastav-
ljeno tehničnemu upravitelju tovarne, koga bi bilo potrebno med tekmovalci proglasiti za udarnika, je upravitelj odgovoril: »Na. svoje veliko veselje ne mor^m izbrati nikogar kot udarnika, ker so se vsi brez iajeme izkazali kot pravi stahanovci. Delali so več kakor udarniki. Poleg večjo 1 količine izdelave so dosegli tudi 100% kakovost. Prvi poskus, da se vpelje kolektivni način dela, je odlično uspel.«
DELAVCI INDUSTRIJE MOTORJEV
so dosegli naslednje uspehe: strojna skupina je doslej dosegla izboljšanje v izdelavi za 150% Tej skupini, ki jo sestavlja šest tovarišev, je uspelo doseči te uspehe tako, da so tovariši z medsebojnim sporazumevanjem prišli na zamisel, da istočasno delajo z večjim številom nožev na eni montaži.
TEKMOVANJE V BORSKEM RUDNIKU
Dne 1. maja je bilo v borskem rudniku tekmovanje v obliki čezurnega dela in udamištva v delu. Zgrajena je bila proga od postaje do skladišča. Postavljen je bil prvi cevovod za črpanje vode iz rudnika. Demontiran je bil zgoščevalec In izkopanih 534 ton pinta, obnovljeno skladišče, pogozdeno ozemlje okrog bolnišnice in povsod drugod tudi v direkciji in v bratovski skladnici dokončano redno delo. Pri de-montiranju ene lokomotive je bila preko-šena normala za 100%, pri polaganju proge za kop za 66%. En železniški voz je bil demontiran v 16 urah namesto v 24. Poleg tega so delavci borskega rudnika izvršili še celo vrsto izboljšanj. Deset mož je v 35 minutah naložilo 10 ton rude. Vsega skupaj je rudnik v Boru letošnjega 1, maja dal nad 15.000 čezmernih delovnih ur brezplačnega dela.
in telovadnih organizacij v federalnih edinkah kakor tudi za vso Jugoslavijo. V tej zvezi morajo biti delavske fizkulturne organizacije glavna sila. Le na ta način bo šlo fizkulturno življenje v državi na nova boljša pota. Delavski klubi, telovadne m športne organiyacije bodo zagotovili pravilno športno politiko, če bodo zajeli široke množice delavcev in nameščencev. Torej, ustvaritev širokega in močnega fiz-kulturnega gibanja delavcev in nameščencev je del splošne politike strokovnih organizacij.	Djuro Špoljarič
.......
©isredfila ssprava sa pesreSovaseie dela
Z odlokom ministra za socialno politiko demokratične federativne Jugoslavije z dne 16. marca 1945 je bila ponovno vzpostavljena osrednja uprava za posredovanje dela s sedežem v Beogradu. Ta uprava je bila ukinjena za časa okupacije 13. junija 1942. leta. Osrednja uprava za posredovanje dela, ki ima svoje prostore v Beogradu, Strossmayerjeva ulica 9, n. nadstr., je že začela redno poslovati.
S POET
Spust ist delavski razred
Ljudje so največje bogastvo vsakega naroda, zato moramo ljudi najbolj ceniti. Ljudje kot delovna sala, so eden glavnih faktorjev v procesu proizvodnje, Ako gledamo s stališča obrambe države, s stališča vojaške sfle, ki je poklicana, da brani narod in državne me.< , spet so ljudje — vojski glavni faktor. Razred, M v družbi največ proizvaja, a obenem tudi najbolj- ljubi svojo domovino, je delavski razred. Delavski razred prenaša najtežja bremena teko v procesu proizvodnje, kot obrambi domovina.
Bolj, bo se razvija tehnika in industrija, bolj so delavci oddaljeni od življenja v prirodi. Delajo v zaprtih prostorih s stroji, Id jim diktirajo enolične telesne gibe. Telo delavca je skoro ves dan v eni in isti pozi. Delajo samo poedini deli telesa (ti morda še preveč), med tem, ko drugi mirujejo in okorevajo. To so negativne strani mašini-zacije vsake proizvodnje. Njene pozitivne strani so, da stroj objektivno omogoča skrajšanje delovnega dne, torej povečanje časa za kultiviranje duha in telesa. Te tibolnosti ustvarjajo potrebo kakor tudi ir -zrnast, da se delavski razred peča s telo-v vibo in športom.
/ x> hočemo imeti zdrave, močne in od-
porne ljudi na delu, je treba pri delovnem ljudstvu vršiti masovno agitacijo in propagando, da bo začela s telesno vzgojo. In konec koncev, ako želimo, da bodo naši bodoči rodovi močni in zdravi, tedaj je naša dolžnost, da gojimo spon in telovadbo.
FizkuHturo morajo gojiti vsi ljudje, a zlasti še delavci in nameščenci. Razumljivo ie, da moramo razlikovati delavce raznih strok, starosti in spola. Nadalje moramo prenehati s staro prakso v športu, ki je stremela za tem, da je vzgajala poklicne športnike. Šport mora postati last delovnega ljudstva; dobiti mora kar najbolj ma- « savni značaj. Delovnemu ljudstvu morajo j biti dostopne vse vrste športa. Enkrat za ; vselej moramo prekiniti s starim načinom, j ko so se samo priviligirami razredi lahko j pečali s privilegiranimi športnimi panogami.
Vse to so vprašanja, ki jih bomo pravilno rešili, če bomo pristopil k njm z mnogo večjo pažnjo in zavestjo, kot se je to delalo doslej. Delavski šport in telovadba morata biti pod neposrednim vodstvom delavskih strokovnih organizacij, katerim bodo pomaga*. in z njimi sodelovali fizkultumi trokovnjaki, zdravniki in fcScušemi organizatorji.	v
Tako je to vprašanje postavil Glavni odbor Enotnih strokovnih zvez delavcev to nameščencev Jugoslavije. Imenoval je komisijo za delavski šport in telovadbo, v kateri so člani Glavnega odbora in strokovnjaki. Ustanovila se bo zveza športnih
Bivšim eSssmm m cfcirai* ksass razpisšeessiia streiksvsaSh ergastisacSjI
Nekatere strokovne organizacije delavcev in nameščencev na ozemlju Slovenije so bile razpuščene že v predaprilski Jugoslaviji, vse ostale pa med italijansko, nemško odn. madžarsko okupacijo. Istočasno z razpustom je bila odrejena tudi zasega vse nepremične in premične imovine teh organizacij ter zaplemba arhivov.
V namenu, da rešijo vsaj del imovine'in arhivov, so nekateri odborniki odn. člani razpuščenih organizacij dele imovine in arhivov odtegnili iz dosega okupatorskih obla-štev in jih poskrili. Ostala imovina in arhivi pa so prišli v roke okupatorjev, njihovih oblastev in od njih ustanovljenih organizacij in ustanov. Tik pr e osvoboditvijo našega ozemlja so si nekateri funkcionarji fašističnih strokovnih organizacij in ustanov ali zasebniki skušali protipravno prisvojiti imovino in arhive, ki so se nahajali v njihovih rokah.
Po osvoboditvi slovenskega ozemlja so zaščito interesov delavcev in nameščencev prevzele Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev, ki so zato poklicane, da prevzamejo vso imovino in vse arhive prejšnjih strokovnih organizacij. V interesu vseh delavcev in nameščencev je, da pride ta imovina z vsemi, arhivi res v roke edino upravičenega zastopstva delavcev in nameščencev.
Zato pozivamo vse člane bivših strokovnih organizacij, zlasti njihove bivše odbornike ter sploh osebe, ki bi jim bilo kaj znanega v tem pogledu, da nemudoma ustno ali pismeno sporoče Glavnemu odboru Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Slovenije v Ljubljani, Miklošičeva 22, vso znane jim podatke o tem, kje in v če ga vib rokah se nahajajo imovina in arhivi strokovnih organizacij.
Isto velja glede imovine in arhivov bivše Delavsko - delodajalske protikomunistične akcije in vseh podobnih fašističnih ustanov.
Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev — Glavni odbor za Slovenijo.
Neisetiiii razlik med umskim lu rečnim delavcem!
Dopisi
Zližeš govedine sni — delavci!
V naši tovarni je dolga leia gospodoval ravnatelj hitlerjanec, ki je zvest svojim tujerodnim prednikom na najbolj krut način zatiral delavstvo. Ta ravnatelj je brezsrčno odpuščal delavce, ki so zahtevali pravico, priganjal lačne in raztrgane k delu za zmago hitlerjevske Nemčije, odtrgoval je delavcem borno mezdo .n krivično določeval njih plače z zlorabljanjem uredb, izdanih od oblasti. On je bil tisti, ki je zavlačeval pogajanja za kolektivno pogodbo več mesecev, tako da povišanje mezd ni prišlo do prave veljave, ker so se v času pogajanja tudi že podražila živila. Bil je seveda prepričan v zmago hitlerjevske Nemčije, kar tudi ni skrival.
Ko smo se zgrnili okrog Osvobodilne fronte, je postavil v obratu ljudi, ki so nas nadzirali, prisluškovali našim pogovorom in nas ovajali. Osvobodilna fronta ga je poskušala odstranili, ali žal je ta načrt iz-podleteI> Morali smo prebiti težka leta, da smo dočakali dan svobode. Ravnatelj jo je, svest si svojih grehov, popihal v Nemčijo, toda tudi tam ga bomo poiskali in terjali od njega odgovor za vse krivice, ki nam jih je prizadejal.
Ni zgolj naključje, da so se zbrali okrog gestapovskega ravnatelja sami ničvredni ljudje, kakor obratovodja, obratni Inženjer in drugi.
Kdo v Mostah ne pozna našega obrato-vodje Schuberta, ki že 38 let vihti bič nad delavci kemične tovarne ? Tam nekje na severu mu je tekla sudetska zibelka, še pred prvo svetovno vojno ga je zanesla pot v belo Ljubljano, kakor mnoge njegove rojake. V ničemer se ih razlikoval od svojega ravnatelja, včasih ga je še celo prekašal. Sprva ponižen ključavničarček je spretno Izrabil vojne razmere in prevrat leta 1918 ln nato dolga leta nekaznovano in predrzno izvajal svojo tiranijo. Nihče se mu ni smel zoperstaviti, brez usmiljenja ga je vrgel na cesto. Delavce je zalezoval celo izven tovarne, če je videl koga, da si je po trudapolnem delu privoščil kozarček vina, ga je takoj odpustil. Odločeval je pri določitvi delavskih mezd in je lisjak, kakršen
je postal po dolgoletni praksi, že našel paragraf, ki je ž njim znižal delavcem mezdo. Razdeljeval je delovne obleke po rojih osebnih simpatijah, če ga je kdo vprašal, kdo je tako krivično razdelil obleke, se je napravil nevednega in rekel, da ne ve.
Še pred mesecem dni je »hajlal« češ, da Slovani niso sposobni, niti vredni zmage. Zdaj pa je stisnil rep med noge in se izgovarja, da ni nič kriv, da je nedolžen kakor ovčka.
Dragi gospod obratovodja, nismo še pozabili tvoje tiranije v dobi stare Jugoslavije, prav posebno pa še v zadnjih štirih letih, čas nam še ni zacelil ran, ki si nam jih ti prizadejal. Tudi ti boš odgovarjal za svoje grehe!
Ne moremo iti mimo mimo najbolj smešne in žalostne figure v tovarni — mimo našega tako zvanega obratnega inženjerja ši-mečka. O njegovi narodnosti nihče ne ve pravega. Samo toliko vemo, da je bil re-negat-nemčur in najponižnejši hlapec svojega hitlerjevskega gospodarja. Kadar je bil v ravnateljevi pisarni, je bil ponižen kot ovčka, a pred nami delavci se je napihoval in nas sekiral. V tej vojni nam je dal čutiti trdo germansko pest. Popolnoma nesposoben — le kje je dobil svojo inženjer-sko diplomo ? — je stresal svojo jezo nad nami. Vsak teden je na debelo delil denarne kazni. Neštetokrat nam je obljubljal, da nas bo javil okupatorskim oblastem, kar je tudi premnogokrat storil. Pisarniška korespondenca nudi mnogo obtežilnega materiala.
šimeček, nedolžne žrtve po nemških taboriščih te kličejo na odgovor! V svoji duševni omejenosti nisi mogel razumeti, da se bo tudi tvoja oblast nekoč nehala in da bomo spregovorili tudi mi, od tebe tako zaničevani, zatirani in zasovraženi delavci!
Za danes se bomo omejili le na tri glavne krivce, ostali pridejo na vrsto prihodnjič. Predolgo smo morali čakati in stiskati zobe, da ne bi spregovorili.
Delavci kemične tovarne — Moste,
Iz bratske Sovjetske zveze
Sodelovanje sovjetskih žena v industriji. Sovjetske žene, ki v industriji nadomeščajo može, so sijajno dokazale svojo zmožnost na vodilnih mestih industrije. Turkestanske gene, ki so v preteklosti delale izključno samo v poljedelstvu, so v domovinski vojni zavzele važno mesto v Industriji, M je v tem času vidno napredovalo. Tisoči mladih deklet in žena Asarbejdžana je med vojno začelo delati pri proizvodnji petroleja in v raznih drugih podjetjih.
Predsedstvo Vrhovnega sovjeta SSSR odlikovalo kovinarske tovarne. Predsedstvo Vrhovnega sovjeta SSSR je podelilo odlikovanja mnogim kovinarskim tovarnam, med njimi železo in jeklo livarnam v Kura-nicku in Magnetogorsku. Prav tako je odlikovalo 6500 najboljših delavcev kovinarske industrije.
Nove industrije za prehrano. V osvobojenih okrožjih so v zadnjih dveh letih obnovili 600 tovarn za prehrano. Pred vojno je sovjetska prehrambena industrija zelo hitro napredovala. V deželi so zrasle nove industrije, ki preje niso obstojale, kakor proizvodnja vitaminov, dehidrirane hrane, 1 šampanjca itd Stare industrije so začele S proizvodnjo tisočev novih vrst hrane. Ne-
katere vrste sovjetske prehranbene industrije zavzemajo prvo mesto na svetu, zlasti proizvodnja sladkorja. Hitlerjevski barbari so porušili na tisoče prehranbenih. tovarn. Sovjetsko ljudstvo jih je začelo obnavljati takoj po osvoboditvi. Na stotine tovarn je že doseglo predvojno višino proizvodnje. Obnova prehranbene industrije je v polnem razvoju v Belorusiji, v Moldaviji in baltiških republikah, štiristo državnih posestev, ki služi tej industriji, že dela.
Taaroir žeZezniearalee igralske stepene Is Jagcdme
Kulturao-prosvetna skupina mestnega odbora strokovno-zvezne podružnice gradbene službe iz Jagodine je priredila turnir po Pomoravju. Prvo predstavo so dajali v čičevcu, kjer so uprizorili »Narodnega poslanika«, B. Nušičevo komedijo v treh dejanjih. Predstavo so ponovili v Varvarinu. Obe sta bili zelo dobro obiskani. Kakor vidimo, se naši železničarji poleg svoje težke in naporne službe v veliki meri udejstvujejo tudi na kultumo-prosvetnem področju. Poleg teh dveh predstav so dajali dve predstavi tudi v Varvarinu in Jagodini, in sicer v korist ranjencem.
Mi ko Kranjec:
Ho @o kome
V Savinjskih hribih, nekje nad Ljubnim stoji lep kmečki dom. Zunaj sicer nič posebnega razen lepega razgleda po dolini Savinje, pač pa v notranjosti nekam gosposko urejen. Prav zares, celo vodovod imajo v kuhinji Tudi čisto je vse kakor v gosposkih domovih. In tam sem našel dvoje dekleti Starejši je Berta ime, za mlajšo ne vem. Berta Praznikova in njena sestra. Tam smo se ustavljali, kadar smo odhajali iz bunkerja, ali pa se vračali vanj. Kakor je že pač nanesla Tako prijetno je Mo, tako po čudni domačnosti je dehtelo, da se mi ni dalo spet stopiti iz kuhinje. V štedilniku, z belimi glinastimi ploščami obloženem, je prasketal ogenj, nd štedilnika je v pločnati posodi nekaj vrelo: večerja za nas brezdomce. Zunaj pa je bila noč. Zunaj je bil globok sneg, zunaj je bil mraz. Ozka, globoko shojena gaz je vodila iz doline k domu, od doma pa se je vzpenjala še više, v gore, v tiste čudovite gore Gornje Savinjske doline, ki se končajo nekje pri Koroški deželi; porastle s smrekami, pokrite z globokim snegom od decembra pa tja do marca. Vetrovi, mraz, v domu pa tako prijetno! Berta je kuhala ln klepetala z nami, mlajša sestra pa je pletla. Večno je pletla. No vice, rokavice, pulovre. Tudi Berta je pletla. Kadar smo vstopili, sem ju našel pri tem pletenju. In čudno se mi je zdelo: kako, le kako je mogoče večno plesti, pa nikdar ne prideš do kraja?! Zakaj v resnici nikdar nisem videl, da bi katera dokončavala ne nogavice, ne rokavice, ne pulovra. Nekje
sredi je bilo delo. In zdelo se mi je, da je to ena sama, strašno dolga, zares neskončna nogavica, neskončna rokavica, neskončen pulover, nekaj, kar se nikdar ne bo končalo, nekaj česar nikdar nihče ne bo nosil, in ta sre-bmobeli klobčič je vedno enak, nikdar se ne bo odmotal, . kakor tisti pravljični klobčič, o katerem smo si nekoč otroci toliko pripovedovali, Samo kadar smo mi prišli, je delo za čas prenehalo. Takrat je Berta odložila svojo nedokončano nogavico, takrat se je klobčič prenehal odmotavati, in takrat njene okrogle bele roke niso več plesale tistih svojih večno enakih gibov. Takrat je v štedilniku veseleje zaplapolalo, takrat je bila postavljena pločnata posoda na štedilnik, in ne dolgo potem je prijetno zadehtelo po večerji Vmes pa je kakor pričaran občepel liter jabolčnice na mizi, tiste zlatorumene jabolčnice ali hruškovni-ce, ki je doma samo po Štajerski deželi Ne zaradi jabolčnice, ne zaradi na koroški način spraženih žgancev z mlekom, temveč ne vem že zaradi česa se mi je vedno zdelo, kakor bi se po dolgem, strašno dolgem času, po mukah, blodnjah vrnil domov in utrujen obsedel. Morda zaradi toplote v kuhinji? Morda še bolj zaradi človeške bližine, tistega prijetnega pogovora, ki je bil tako topel, tako prijeten, tako domač, kakor bi nenadoma nekdo s prijetnim lepim glasom zapel staro, zelo staro pesem, ki nam je ostala v spominu iz otroških let, pa nas po vsem' težkem nenadoma skuša povesti v nepovratne čase. Spodaj v dolini, komaj kilometer daleč, nemara še bliže, so bili Švabi, toda meni se je zdelo, ko smo že govorili o njih. da so nekje zelo daleč, nekje, od koder ni mogoče do nas, in čeprav
bi lahko vsak trenutek obkolili hišo, in čeprav bi človek vsak trenutek lahko obležal pred pragom v svoji krvi. In zahotelo se je človeku, da bi tu obsedel za vedno. Nenadoma te je obšla nekaka utrujenost, lenobnost... tu ostati, tu v tej topli sobi, pri teh dobrih ljudeh, tu v teh z gozdovi pokritih gorah, tu kjer tako redko srečaš človeka. /"
Da, nekoč si ga redko srečal. Ampak, časi so se spremenili in od kar so se bili boji, so tudi sem ljudje češče zahajali. Prihajali so partizani. Partizani so obljudili gore in partizani so obljudili Praznikov dom. Tu ni bilo več samote, samota se je umaknila bog si ga vedi kam. Celo pozimi, ko je sneg zamedel gore, ko nekdaj ob takih časih ni bilo niti gazi, celo ob teh zimah ni bilo samotno. Ko sem to zimo tam hodil, je bilo celo živo: prej osvobojena Gornja Savinjska dolina se je umaknila v gore, in tam mimo Praznika je vodila pot v dolino: tam mimo je moral vsakdo. In tam se je skoraj vsakdo ustavil. Tam so se greli, tam so se prali, in tam so se vsaj malo okrepčali po dolgem gla-dovanju. Tja so prihajali strgani, prezebli. Od tam so odhajali oprani in zakrpani. Od tam so ponesli s seboj premnogi nove rokavice, nove nogavice in nove pulovre, tiste nogavice, rokavice in pulovre, ki so se mi zdeli, da se ne bodo nikdar končali pod prsti Berte in njene sestre.
»Trideset rokavic sva napletli«, je rekla Berta, in se nasmehnila. Potem je dodala: »Sedem in dvajset parov nogavic in dvanajst pulovrev.« še vedno se je smehljala.
Vse to so odnesli partizani. Ne, saj te nogavice, te rokavice se niso mogle nikdar končati. Nikdar nisem vi-
del dokončanih; in zdelo se mi je, da se ta klobčič nikdar ne bo odmotal. Teče, teče, kakor teče voda tam nekje za njihovim domom, tisti majhen potoček, »e da bi kdaj prenehala voda curljati.
»Vsako zimo pleteva,« je rekla Berta in se spet smehljala. »Vsako zimo so prihajali...« Premolknila je, molčala za celo minuto, nato pa tiho nadaljevala: »Ko bo konec..da, takrat ne bo več treba plesti. Ko bi se vsaj eden od vseh vrnil, tako, mislim, da bi vsaj malo prišel gledat... Rada bi videla, ako je kdo od vseh ostal živ... Pa vem, da nikogar ne bo, ne bo ga. Predaleč smo od sveta, pa vendar preblizu, da bi se komu zdelo tu pri nas lepo... Ko bo konec, ne bo nikogar več k nam... nihče se nas ne bo spomnil.«
Zares, zdi se mi, da se jih nihče ne bo spomnil. Spomnil že. Nekoč, ko bo vsega konec, se bomo spominjali vseh tistih tisočerih poti, tisočih domov, tisočev ljudi, ki smo jih srečali. In nekoč si bomo pri obujanju spominov poklicali pred se tudi Praznikov dom, in v njem Berto z njeno sestro, in njune skrbi in naposled tudi njune ljubezni. — »Nihče se ne bo spomnil ...« Tako čudno je zvenelo ... Nikogar ne bo, ki bi obiskal Berto, ne zato, ker jo je ljubil, temveč, ker bi se nemara hotela potem, ko bo že vsega konec, vsaj enkrat še o vsem pomeniti. Saj se bo Berta poročila. Prav gotovo, tudi tam v gorah se ljudje poročajo, tudi tam žive naprej. Tudi tam najdejo svojo ljubezen, večjo ali manjšo. Pa je že tako, da vedno iščemo nekaj, da vedno hrepenimo po nečem, da je naša ljubezen vedno razbita na mnogo drobnih ljubezni, in da nam je zelo prijetno, če
izvemo, da se nas kdo spominja, kdor koli tam daleč, v dolini.
Ko bo konec... Ali pa si je Berta tam v Savinjskih hribih želela česa drugega? Poti v dolino? Tja, od koder so prihajali vsi tisti premnogi, ki so se ustavljali v njihovem domu? Mogoče je kdo vseh tistih premnogih odnesel malo njenega srca s seboj? Morda mu ga je sama izročila in so z njim odšle tudi njene misli in njene sanje? Izročaš nogavice, rokavice, pulovre, in komaj si zapomniš obraz tistega, ki si ga obdarila. Pa pride nekdo, pride strgan, lačen, utrujen; daš mu rokavice, daš mu nogavice, oblečeš ga, nahraniš ga, ogreje se, a ko odhaja, spoznaš, da nese s seboj tudi tvoje srce. In potem vsak dan močneje čutiš, kako se je nekaj spremenilo, kako tvoje srce ni več kakor je bilo nekoč. In potem čutiš, da tiste gore niso več take, kakršne so bile nekoč, da so se spremenile, človek se je odtrgal od njih in si želi nekam v dolino.
»Ko bo konec, ne bo nikogar k riam«, je rekla Berta in se smehljala. »Da bi vsaj kdo prišel«, je dodala, »da bi videla, da niso vsi padli...«
Ali samo to? Morda pa bo kdo res tja prišel, zakaj mnogo jih je potovalo tam mimo, in vsi prav gotovo ne bomo pozabili ne na tiste lepe kraje, ne na Praznikov topli dom, in morda bo kdo, ki se bo spomnil tudi Berte in pojde po njo. Slišal sem nekoga, ko smo odhajali od tam in sva šla drug za drugim, da je dejal:
»Ko bo konec vojne, pojdem takoj spet sem.« In čez čas je dodal z neko srečo: »Tako dobra ženska je— Mislim, da bi se z njo zelo razumel.«
Nemara pa res pojde, ko bo konec vojne.
Maja 1945.
Izdaja Glavni odbor Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev, Ljubljana, Miklošičeva 22.