Moj maliček
'toja soba, v kateri stanujem, ni velika; majhna je, pa prijazna. Kadar sneg skopni in gorkeje postaDe, pridite me obiskat, zelo me bode veselilo. Samo preveč vas naj nikar ne pride, ker drugače bi ne raogli noter. Nii, da-si imam tako malo prostora, vender sem vzprejel te dni še jednega gosta v svoje stanovanje. A nikar ne mislite, da je to kak postopač, o ne! prav prijazen in uljuden gospodič je. Tudi oblečen je čedno. Modrosivkasta kapica na glavi, zeleukasta, črno obrobljena suk-njica in belkaste hlačice, vse to mu pristoji prav dobro. A najbolje se ponaša s svojira rdečkastira naprsnikom. Ko bi ga videli, kako moško napne prsi in svoj okrogli trebušček, da bolje pokaže svoj lepi naprsnik! 0, dk, dii, prav zal gospo-dič je to! In še kako vesel! Po ves dan skačeva, zvižgava in pojeva po sobici. nIzvestno plačuje mnogo za stanovanje," rekel bode ta ali oni izmej vas. Nii, tega ne! Nič, prav nič ne plačuje; še celo kosilo mu moram dati vsak dan. In vender ga imam tako rad! I, pa saj ga bodete videli, prijateljčki moji, le obiščite me. Tudi poznal ga bode morda kdo izmej vas. Saj ga je še celo Kovačev Tonček takoj spoznal, da-si je letos še le pri — črkah „{" in „11." Oni dan me je obiskal Tonček. Prav vesel sem bil, da je prišel. Veste zakaj ? Nu, ker imam Tončka zelo rad, priden in poslušenje v šoli. Prijel sem ga za roko in mii dejal: BNo, Tonček, ker si tako priden, pokazal ti bodem, kakega gospoda iraam v hiši." Peljal sem ga v svojo sobieo. „ Vidiš ga!u pokazal rau sem svojega gosta. nOj, tega pa vže poznam," zasmijal se je Tonček, »to je ščinkovček ali zcba." Nu, zdaj vam 8em pa povedal. kakega gosta imam v hiši. Da, da ščinkovee stanuje v moji sobi.
Oni dan, veste, ko je bilo tak6 mraz, odprl sem malo vrata, ker se mi je prevee kadilo v sobi, in frrv! prifrči lep ptiček v sobieo. Sprva se rae je malo bal; ko mu paprinesem vode v lončeku in mu natresem nekoliko prosa in kruhovih drobtinic, takoj sva se izprijaznila in zdaj sva si vže velika prijatelja. Kadar koli pridem doraov in odklepam vrata, vže kriči na vse pretege: čin, čin, čin! Potem skače po sobici, da ga je veselje gledati. Zdaj zleti na peč, zdaj zopet pod po-steljo ali pa pod omaro. Nekoč se mi je skril celo v moj — šškorenj.
Kav nikjer ga ni bilo, ko sem prisel domov. Pokličem ga: maliček! (Tako rau sem dal ime.) Nobenega glasu. Ne sluha ne duha 0 maličku. Naposled sedem k mizi. Zdajci se oglasi v mojem velikem škornju: čok, čok! in maliček prileti iz njega. In kako je premeden! Vže prvi večer se je spravil za peč in tam spi zdaj vsako noč. Pvav ugodno mu mora biti gori na gorkem prostorčku, ker včasih celo v spanji zadovoljno pokima in začivka. Zjutraj pa navadno vže poprej vstane, kakor jaz. Spravi se na končnico moje postelje ter kriči, kar more: čin, čin, gri, griču, cok, čok! da me spravi na noge. Pri kosilu je seveda zmirom okolo mene in pobira drobtinice. katere mu mečem. Prav prijazen in vesel ptiček je to. Ravno zdaj, ko vam to pišem. priletel je k meni na raizo in me radovedno gleda. Premedenec najbrže ve, da vam pripovedujem 0 njem, ker veasih začivka, kakor bi hotel reči: le pohvali me. da rai bodo kaj prinesli, če me pridejo obiskat.
Nu, prihodnjič vam povein še kaj 0 raaličku in njegovih prijateljih. Do tedij zdravi! —                                                                              Jožko G. Planinec