599
Pregledni prispevek/Review article
PSEVDOCIEZA – SODOBEN POGLED NA STARO
MOTNJO
PSEUDOCYESIS – A CURRENT VIEW ON AN OLD DISORDER
Miha Derganc, Milan Ličina
Psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, 1260 Ljubljana Polje
Prispelo 2003-12-29, sprejeto 2004-03-04; ZDRAV VESTN 2004; 73: 599–603
Key words: pregnancy; false pregnancy; delusions of
pregnancy; somatoform disorders
Abstract – Background. Pseudocyesis in a rare disorder
characterized by the conviction of a nonpregnant woman
(rarely also a man) that she (he) is pregnant in association
with the development of objective signs and symptoms of
pregnancy. The disorder involves both psychological and
neuroendocrine mechanisms, it is heterogeneous and it is not
precisely separated from other more common disorders. It is
placed on borderline between psychiatry and gynecology,
between psychical and somatic disorder.
Conclusions. The authors describe the definition, history,
epidemiology, clinical presentation, diagnosis, etiology and
treatment of pseudocyesis according to medical literature and
their experience.
Ključne besede: nosečnost; namišljena nosečnost; blodnje
nosečnosti; somatoformne motnje
Izvleček – Izhodišča. Psevdocieza je redka motnja, pri kateri
nenoseča ženska (zelo redko tudi moški) trdno verjame, da je
noseča (oz. noseč) in ima tudi objektivne znake in simptome
nosečnosti. Pri njenem nastanku so pomembni tako psiholo-
ški kot tudi nevroendokrini mehanizmi, je heterogena in pre-
cej nejasno razmejena od drugih podobnih bolj pogostih mo-
tenj. Nahaja se na mejnem področju med psihiatrijo in gine-
kologijo, na meji med duševno in telesno motnjo.
Zaključki. Avtorja v prispevku opišeta definicijo, zgodovinski
pregled, epidemiologijo, klinično sliko, diagnostiko, etiologijo
in zdravljenje psevdocieze na podlagi dostopne literature in
lastnih izkušenj.
Uvod
Psevdocieza privlači pozornost in bega zdravnike že od ča-
sov Hipokrata. Nekateri jo navajajo tudi kot prvo znano psi-
hosomatsko motnjo (1). Je redka in slabo raziskana motnja
na mejnem področju med psihiatrijo in ginekologijo, ki zara-
di ne povsem pojasnjenih razlogov postaja še redkejša. Kljub
napredku medicinskega znanja je diagnostični in predvsem
terapevtski problem.
Definicija
Psevdocieza ali namišljena nosečnost je stanje, ko ženska tr-
dno verjame, da je noseča, in ima ob tem objektivne znake in
simptome nosečnosti ob odsotnosti prave nosečnosti (1, 2).
Izraz psevdocieza je skoval J. M. Good l. 1823 v svojem delu
»System of Nosology« (iz grščine pseudes – napačna in kyesis
– nosečnost). Nadomestil je star slabšalen izraz ponarejena
nosečnost (3). V DSM IV (Diagnostic and Statistical Manual of
Mental Disorders) je psevdocieza uvrščena med somatofor-
mne motnje, ki niso drugje označene.
Zgodovinski pregled
Psevdocieza je stanje, poznano že iz antike. Hipokrat je že v
4. stoletju pr.n.š. opisal 12 žensk, »ki si domišljajo da so no-
seče, ker so izgubile menstruacijo in imajo povečane mater-
nice«. Eden najzgodnejših opisov tega stanja je tudi opis W.
Harveya iz leta 1651, ki je tudi prvi poudaril psihološke vidike
tega stanja (4).
V zgodovini najdemo tudi dva primera psevdocieze v kraljev-
skih družinah. Angleška kraljica Marija Tudor (1515–1558) je
imela v času, ko je bila poročena s španskim kraljem Filipom
II. Habsburškim, dve epizodi psevdocieze, ki sta imeli po-
membne posledice tako na domačem kot na mednarodnem
političnem prizorišču tistega časa. Srbska kraljica Draga, žena
kralja Aleksandra Obrenovića, je imela leta 1901 epizodo psev-
docieze, ki je poleg drugih vzrokov vplivala na atentat na kra-
lja leta 1903 (4).
Tudi Anna O., med psihoanalitiki dobro znana bolnica J.
Breuerja in S. Freuda, je imela epizodo psevdocieze.
Epidemiologija
Primeri psevdocieze so opisani med različnimi rasami in med
različnimi socialnimi skupinami, med evropskimi kraljevski-
mi družinami in med črnimi sužnji. Opisana je od 5. do 79. le-
ta starosti in pri obeh spolih (5, 6).
Psevdocieza je razmeroma redko stanje, katerega pogostnost
je težko določiti. Kaže, da se spreminja glede na geografsko
umeščenost, kulturo in glede na čas, v katerem je bila raziska-
va narejena. Doslej je bilo v angleški literaturi od 18. stoletja
naprej objavljenih 547 primerov psevdocieze (7), od njih je
bil po letu 1960 objavljen le manjši del (manj kot 10%).
ZDRAV VESTN 2004; 73: 599–603
600 ZDRAV VESTN 2004; 73
G. D. Bivin in M. P. Klinger sta v svoji knjigi Pseudocyesis
(1937) zbrala 444 primerov psevdocieze. Starost bolnic je bi-
la od 7 do 79 let, povprečna starost je bila 33 let. 73% bolnic je
bilo v reproduktivnem obdobju in le 17% jih je bilo v meno-
pavzi. 83% jih je bilo poročenih, 14,6% samskih in 2,3% ovdo-
velih. Najpogosteje se je pojavila v drugem zakonu, posebno
če v prvem ni bilo otrok. 37% jih je že bilo nosečih. Simptomi
so pri 43% trajali 9 mesecev.
Kljub pomanjkanju zanesljivih informacij se večina avtorjev
strinja, da se je pogostnost psevdocieze v zahodnem svetu v
zadnjih desetletjih močno znižala.
Po opisu iz leta 1917 so v eni od porodnišnic v New Yorku
imeli primer psevdocieze približno vsak mesec. V poročilu iz
poznih 40. let je opisan en primer psevdocieze na 250 spreje-
mov v porodnišnico (8). Ocena iz poznih 70. let z bostonske-
ga območja pa je 6 primerov na 22.000 rojstev (5).
Razlogov za tako znižanje je več. Zmanjšala se je psihološka
potreba in družbeni pritisk na ženske, da morajo rojevati otro-
ke. To je posledica trenda k manjšim družinam, znižanja umr-
ljivosti otrok, zvišanja stopnje ozaveščenosti o medicini in spol-
nosti in ostalih sprememb v vlogi žensk v družbi, ki so prine-
sle ženskam tudi druge možnosti za samouresničitev kot le
materinstvo (1, 7, 9).
Sodobne diagnostične metode so omogočile zgodnjo in za-
nesljivo diagnozo nosečnosti. Pri tem so postale pomembnej-
še kot pa občutja ženske in njene telesne spremembe, ki so
bolj podvržene subjektivni oceni tako same ženske kot tudi
medicinskega osebja. Z zvišanjem ozaveščenosti o spolnosti
in nosečnosti je tako modra črtica na hitrem testu za noseč-
nost postala najzgodnejši in nujen dokaz nosečnosti za žen-
sko in za njeno okolico. Poleg tega pa so sodobne diagnostič-
ne metode omogočile ločitev psevdocieze od drugih endo-
krinoloških in ostalih telesnih motenj.
Nekateri avtorji menijo, da se je pogostnost psevdocieze zni-
žala zaradi manjšega zanimanja zdravnikov za to stanje in za-
radi tega tudi redkejšega objavljanja primerov v strokovnih
revijah (1, 10). Pojavljajo pa se tudi mnenja, da se psevdoci-
eza danes kaže v drugačni, v abortivni obliki, ki se ji ne posve-
ča toliko pozornosti, ker je manj izražena in neškodljiva (1).
Pogostnost psevdocieze bi bila tako višja, če bi podrobneje
preiskali primere spontanih splavov, pri katerih na histološki
preiskavi niso našli plodovega tkiva (7).
Še vedno pa je pogostnost psevdocieze velika med Afričani.
Dve poročili iz Afrike v 70. letih govorita o razmerju 1:200 in
1:160 med primeri psevdocieze in vsemi sprejemi v porodni-
šnico (11). V razvitih deželah pa so skupina s tveganjem pri-
seljenci (2, 12, 13) in pripadniki nižjih socialnoekonomskih
slojev (6). Dve poročili (8, 11) nakazujeta tudi povezavo med
neplodnostjo in psevdociezo.
Psevdocieza pri moških
Psevdocieza se ne omejuje samo na ženske, lahko se pojavi
tudi pri moških. Opisanih je več primerov, ko so imeli bolniki
poleg prepričanja, da so noseči, tudi telesne znake nosečno-
sti: jutranjo slabost, napetost in povečanje trebuha, premika-
nje v trebuhu, povečan tek in izcedek iz prsnih bradavic. Opi-
sani primeri vključujejo predvsem moške s problemi v spolni
identifikaciji (transseksualce in homoseksualce) in bolnike s
psihozo (14). Nekateri avtorji (7) opozarjajo, da velik del teh
primerov pri uporabi sedaj veljavne definicije ne bi bil dia-
gnosticiran kot psevdocieza.
Klinična slika
Klinično sliko psevdocieze lahko razdelimo na psihološki in
na telesni del.
Psihološki del zajema bolničino prepričanje, da je noseča. To
prepričanje se giblje od bežne ideje do trdnega prepričanja o
nosečnosti (5), ki se kaže tudi s pripravami na porod in pri-
hod otroka (posteljica, oblekice...) in se upira realnim medi-
cinskim dokazom in socialnim pritiskom. Zato ima precej zna-
čilnosti blodenj, seveda s to razliko, da obstaja nekaj resnič-
nih znakov za nosečnost (15).
Telesni del zajema skupek znakov in simptomov, ki spremlja-
jo nosečnost. Ti znaki so:
1. Povečanje trebuha: trebuh je po navadi povečan kot pri
pravi nosečnosti. Za razliko od normalne nosečnosti pa je
popek po navadi vdrt. Ob palpaciji je trebuh po navadi
zmerno napet, ne tiplje se ne maternice ne plodu. Na per-
kusijo je trebuh timpaničen. Lahko so prisotne tudi strije.
2. Motnje menstruacijskega ciklusa: gibljejo se od neredne
menstruacije do amenoreje. Pogoste so neredne krvavit-
ve, kar so v preteklosti lahko zamenjali z grozečim spla-
vom ali s prezgodnjo ločitvijo posteljice.
3. Premikanje plodu je po navadi najbolj prepričljiv znak, po
navadi se čuti prej, kot bi se ob resnični nosečnosti, to pre-
mikanje lahko čuti tudi zdravnik, v preteklosti so bili opisa-
ni primeri, ko je bil slišen celo plodov srčni utrip.
4. Gastrointestinalni simptomi: jutranja slabost se po navadi
pojavi še pred amenorejo in je lahko prvi znak, ki pri bol-
nici sproži sum, da je noseča. Bolnica ima lahko povečan
tek, postane lahko izbirčna (opisan je primer bolnice, ki je
jedla samo še sladoled in rake [8]), opisana je tudi pica.
Lahko pride do povečanja telesne teže, ki pa je običajno
večje, kot pri pravi nosečnosti.
5. Spremembe na dojkah: to vključuje povečanje in občutlji-
vost dojk, povečanje in pigmentacijo areole, nabrekanje
bradavic in razširitev podkožnih ven. Pogosta je galaktore-
ja, resnična laktacija pa je redka.
6. Porodne bolečine in psevdoporod: bolečine so lahko zelo
močne, trajajo lahko več dni, po navadi se pojavijo ob na-
mišljenem pričakovanem dnevu poroda. Psevdoporod je
stanje, ki je lahko tako dramatično in prepričljivo, da so iz
časov, ko še ni bilo na voljo sodobnih diagnostičnih pre-
iskav, znani primeri, ko so bile bolnice sprejete na poro-
dne oddelke, nekaterim je bil narejen celo carski rez. Še
danes je lahko v urgentni situaciji brez možnosti ultra-
zvočne preiskave tako stanje diagnostični problem.
7. Povečanje maternice in zmehčanje materničnega vratu: ma-
ternica naj se ne bi povečala več kot do velikosti, ki ustreza
šesttedenski nosečnosti.
Diagnoza
Dandanes zaradi izpopolnjenih hormonskih in slikovnih pre-
iskav po navadi ni težko ločiti psevdocieze od resnične no-
sečnosti. Brez teh preiskav pa ju je bilo včasih praktično ne-
mogoče ločiti. Iz literature je znanih veliko primerov, ko je
bila psevdocieza celo s strani več zdravnikov ocenjena kot
resnična nosečnost in so bile včasih bolnice po nepotrebnem
izpostavljene tudi nevarnim posegom.
Ključni za diagnozo so torej dobra anamneza, določitev hCG
(humani horionski gonadotropin) v serumu ali urinu ter ul-
trazvočna preiskava. Pozorni pa moramo seveda biti, da ne
spregledamo kakšnega zapleta resnične nosečnosti, kot so plo-
dova smrt v maternici, spontani splav, zunajmaternična no-
sečnost, prezgodnja ločitev posteljice, predležeča posteljica
ali gestacijska trofoblastna bolezen (4).
Diferencialna diagnoza
Psevdociezo moramo ločiti od:
1. Blodenj nosečnosti
Blodnje nosečnosti se pojavljajo precej pogosto. Prvi jih je
opisal Esquirol v 19. stoletju (15). Pri njih ni telesnih zna-
kov nosečnosti, pa tudi pojavljajo se v drugačnem konteks-
601
tu kot psevdocieza (15). Opisane so pri bolnikih z organ-
skimi duševnimi motnjami, shizofrenijo, depresijo, demen-
co in pri duševno zaostalih (16). Čeprav se iz klinične pra-
kse zdi, da so pogostejše pri ženskah, je opisanih primerov
več pri moških (17–23), verjetno zato, ker so pri moških
take blodnje bolj bizarne (24).
Blodnje nosečnosti pri moških moramo ločiti od sindro-
ma couvade. Sindrom couvade je fenomen, ko oče priča-
kovanega otroka ob partneričini nosečnosti razvije telesne
in psihične simptome, čeprav ne misli, da je noseč. Telesni
simptomi spominjajo na nosečnost in so jutranja slabost,
bruhanje, napihnjenost trebuha, spremenjen tek in zobo-
bol, psihični simptomi pa so depresija, tesnoba, nespečnost,
razdražljivost in hipohondrija (25–26).
Ločitev med psevdociezo in blodnjami nosečnosti je v lite-
raturi zelo nekonsistentna. Nekateri avtorji (5, 27) so celo
mnenja, da ni nujno, da prepričanje o nosečnosti pri psev-
dociezi spremljajo tudi telesni pojavi, značilni za nosečnost
(28). Tako so nekateri primeri blodenj materinstva opisani
kot psevdocieza (27–29) in obratno (30). Kljub očitnemu
prekrivanju v vzrokih in pojavnosti pa je klinična ločitev
med psevdociezo in blodnjami nosečnosti mogoča na
osnovi prisotnosti oziroma odsotnosti telesnih znakov no-
sečnosti (28), kar moramo nadvse dosledno upoštevati.
Pri moških je morda še težje razlikovanje psevdocieze in
sindroma couvade na eni strani in blodenj nosečnosti na
drugi (15).
2. Simulirane nosečnosti
Ženska lahko nosečnost simulira iz koristoljubja ali drugih
socialnih ali pravnih razlogov. V nekaterih zakonodajah je
bila nosečnost razlog za prepoved izvršitve smrtne kazni,
iz literature je znanih več simuliranih nosečnosti v takšnih
primerih (15).
3. Psevdonosečnosti (v literaturi omenjena tudi kot zmotna
nosečnost)
Opisanih je več različnih vrst tumorjev, ki izločajo hormo-
ne in povzročijo nastanek znakov nosečnosti (karcinom
bronhov, ovarijski sarkom, teratom) (2, 4). Opisana je tudi
po možganski operaciji. Seveda pa moramo tudi med dife-
rencialno diagnostiko sekundarne amenoreje upoštevati
psevdociezo (31).
Etiologija
Psihološki dejavniki
Čeprav se vsi avtorji strinjajo, da je osnova psevdocieze psi-
hološka, pa zaenkrat še ni bila jasno spoznana nobena posa-
mezna psihološka značilnost, ki bi veljala za vse bolnice s psev-
dociezo. Večina bolnic ni huje psihično bolnih oziroma psi-
hotičnih (4).
Po navadi je prisotna močna želja po otrocih, čeprav je lahko
v ozadju tudi strah in občutki krivde v zvezi z nosečnostjo. S
strahom in občutki krivde je povezana tudi verjetno najbolj
pretresljiva posledica psevdocieze, to je poskus splava pri žen-
skah, ki niso noseče. Perforacija maternice z ostrim predme-
tom je bil običajen zaplet takih poskusov, zato je bilo opisa-
nih več smrtnih primerov (15).
Fried in sodelavci (8) so menili, da je psevdocieza psihoso-
matska motnja in da gre pri njej za konverzijo tesnobe, ki na-
staja iz konflikta med lastnimi seksualnimi impulzi in želje po
nosečnosti na eni strani in strahom in občutki krivde zaradi
zgodnjih negativnih izkušenj in učenja v zvezi s spolnostjo na
drugi strani.
Opisana so štiri področja pregenitalne motivacije za psevdo-
ciezo (10):
1. Narcisizem in odvisnost:
V to področje je vključeno zadovoljstvo ženske nad tele-
snimi občutki, skrb, ki jo dobiva s strani moža in drugih ter
gratifikacija infantilnih potreb po naklonjenosti in pozor-
nosti. Nosečnost lahko tudi utrdi zakon in ženo osvobodi
vsakodnevnih nalog, ki ne zadovoljujejo njenih odvisnost-
nih potreb.
2. Telesna slika in identiteta:
Nabrekanje telesa pri nosečnosti lahko premaga kastracij-
ski strah s tem, da pomeni novo notranjo rast. Prenehanje
menstruacijskih krvavitev ob nosečnosti lahko podpira že-
ljo ostati celota. Poln trebuh in nabrekle prsi lahko znižajo
tesnobo glede telesne neustreznosti.
3. Moč:
Nosečnost lahko spodbudi par k poroki oziroma vpliva na
obstanek nestabilne zveze. Obet stvaritve novega življenja
lahko spodbudi občutek omnipotence. Poleg tega je tu tu-
di predvidevanje kontrole nad drugim človekom.
4. Krivda in odvisnost od bolečine:
Nosečnost lahko blaži občutke krivde. Nevšečnosti, ki jih
prinaša, lahko pomenijo obliko samokaznovanja.
Somatopsihična teorija predpostavlja, da ženska lahko napač-
no interpretira telesne spremembe (na primer amenorejo ali
povečanje trebuha) kot znake nosečnosti. Če si zelo želi po-
stati noseča, se v hipotalamusu sprožijo endokrinološke spre-
membe, ki potem še podkrepijo prepričanje o nosečnosti (32).
Barglow in Brown (3) sta predstavila zamisel, da je psevdo-
cieza rezultat prikrite depresije in da jo lahko gledamo kot
ekvivalent depresije. Menila sta, da je izguba, separacija in de-
presija pri nastanku psevdocieze pomembna v več točkah:
1. Depresija naj bi bila prispevala k nastanku raznih stanj, ki
so povezana z nosečnostjo ali sekundarno amenorejo, kot
so: anoreksija nervosa, poporodna psihoza in poporodni
zamik v začetku menstruacije.
2. Menstruacija lahko simbolično pomeni izgubo reproduk-
tivne funkcije.
3. Menarha simbolizira konec ženskinih otroških vezi z ma-
terjo in lahko ponovno sproži idejo o kastraciji.
4. Veliko bolnic s psevdociezo kaže depresivno dinamiko.
5. Odrasli strahovi o izgubi sposobnosti roditi otroka so lah-
ko povezani z zgodnejšimi strahovi pred izgubo ljubezni
in telesne integritete.
6. Psihofarmakološke študije kažejo na to, da je depresija po-
vezana z motnjami v delovanju monoaminskega nevro-
transmiterskega sistema (10). Dopamin pa je inhibitor pro-
laktina, tako da bi hiperprolaktinemija pri psevdociezi lah-
ko bila posledica pomanjkanja dopamina.
V literaturi je opisan tudi primer bolnice, pri kateri se je po
epizodi psevdocieze pojavila depresivna psihoza (33).
Psevdociezo si Barglow in Brown zamišljata kot model za psi-
hofiziološko motnjo. Podlaga za to motnjo naj bi bil medse-
bojni vpliv med psiho in telesom. Bazični konflikt ali depre-
sivna motnja naj bi sprožila nevroendokrine spremembe, ime-
novane tudi nevroendokrini »materinski podprogram« (34),
preko kortikalnih ali limbičnih povezav na ravni hipotalamu-
sa (3, 7).
Endokrinološki dejavniki
Raziskave na živalih
Podobna motnja, kot je psevdocieza pri ljudeh, je že dolgo
časa znana pri živalih. Opisana je pri glodalcih in tudi drugih
večjih sesalcih. Živali kažejo znake nosečnosti, kot so pove-
čan trebuh, nabrekla maternica in mlečne žleze ter galaktore-
ja. Poleg tega kažejo tudi materinsko obnašanje, kot je gne-
zdenje in izbira predmeta ali manjše živali za nadomestek mla-
diča. To navidezno nosečnost je mogoče pri podganah umet-
no povzročiti na različne načine, kot so parjenje s sterilizira-
nimi samci in mehanično draženje cervikalnega kanala.
Pri živalih z navidezno nosečnostjo so odkrili vztrajajočo pri-
sotnost rumenega telesca, povišan prolaktin in progesteron,
odvisno od vrste, ki je bila proučevana (3, 7).
DERGANC M, LIČINA M. PSEVDOCIEZA – SODOBEN POGLED NA STARO MOTNJO
602 ZDRAV VESTN 2004; 73
Raziskave pri ljudeh
Rezultatov raziskav na živalih do sedaj še ni mogoče zadovo-
ljivo uporabiti pri razlagi endokrinoloških sprememb pri lju-
deh. Hiperprolaktinemija in persistentno rumeno telesce ni-
sta bila najdena v vseh raziskavah. Rezultati raziskav na lju-
deh so različni in nekonsistentni (12, 32, 35–39), kljub temu
pa se iz njih da potegniti nekaj zaključkov. Bolnice imajo več-
je zaloge za sprostitev pripravljenega luteinizirajočega hor-
mona (LH) (7, 35). Hiperprolaktinemija in vztrajajoče rume-
no telesce sta prisotna pri delu bolnic, nista pa potrebna za
nadaljevanje simptomov (7, 12, 37, 38).V enem primeru je pri
bolnici, ko je le-ta izvedela za pravilno diagnozo, prej poviša-
na koncentracija hormonov padla (12). Večina avtorjev raz-
mišlja, da je pri bolnicah s psevdociezo motnja najverjetneje
v hipotalamičnem dopaminskem sistemu in ne v hipofizi.
Tako različni profili hormonov so lahko posledica endokri-
nološke heterogenosti te motnje. Poleg tega je k pomanjka-
nju jasnih rezultatov pripomoglo to, da je bilo v raziskave vklju-
čeno relativno majhno število bolnic, še posebej v primerjavi
z velikim številom preiskovanih spremenljivk (7).
Vloga endogenega opioidnega sistema: Več avtorjev je meni-
lo, da je endogeni opioidni sistem pomemben v nastanku
psevdocieze (4, 27, 40). Te domneve pa ni potrdila raziskava
(38), ki je pokazala, da nalokson (antagonist opioidnih recep-
torjev) ne vpliva na endokrinološke spremembe pri bolnicah
s psevdociezo.
Vzroki za nastanek telesnih znakov
Povečanje trebuha naj bi povzročalo zaradi plinov razširjeno
črevesje, povečana maternica, preobilna maščoba v omentu-
mu, zadržano blato, retenca urina, spazem trebušne prepone
oziroma trebušnih mišic, prestavitev vsebine trebušne votli-
ne navzpred zaradi preveč poudarjene lumbalne lordoze ali
pa kombinacija teh vzrokov (1–10).
Opisani so primeri, ko je povečanje trebuha izginilo med splo-
šno anestezijo (3, 15) in po izpustu velike količine vetrov (12).
Opisan in s fotografijami dokumentiran pa je tudi primer žen-
ske, ki je bila sposobna zavestno spremeniti svoj trebuh tako,
da je dajal videz nosečnosti (15).
Fenomeni, ki so podobni premikanju plodu, so najverjetneje
peristaltika in/ali nezavedno krčenje trebušnih mišic. Slišnost
plodovih srčnih utripov bi lahko pripisali domišljiji preisko-
valca, lahko pa jih zamenjamo z materino tahikardijo (4).
Tudi vzroki za pojav amenoreje in izcedka iz dojk niso po-
vsem pojasnjeni. Prolaktin v teh primerih ni bil vedno povi-
šan (41). Galaktorejo in laktacijo lahko povzroči tudi dolgo-
trajna stimulacija dojk ali bolj pogosto iritativno žarišče kot
na primer brazgotina ali vnetni proces na ali ob dojki (4). Ga-
laktoreja je lahko tudi posledica stranskih učinkov antipsiho-
tikov (42).
Povezava med psevdociezo in drugimi psihičnimi
motnjami
Poleg povezave med depresijo in psevdociezo sta v literaturi
opisana primera, ko je bila psevdocieza začetek psihotične
motnje (43, 44). Opisan je tudi primer bolnice, pri kateri se je
psevdocieza trikrat pojavila skupaj s hipomanijo (45), in pri-
mer, ko se je psevdocieza pojavila po epizodi poporodne psi-
hoze (46). Znan pa je tudi primer, ko se je psevdocieza konča-
la s krajo otroka (13).
Zdravljenje
O zdravljenju psevdocieze je malo napisanega, prav tako o
tem ni bila narejena nobena kontrolirana raziskava.
Iz zgodovine so znani poskusi zdravljenja psevdocieze s pi-
javkami, opijati, anestetiki, emetiki, purgativi, kopelmi, masa-
žo, kiretažo, kirurškimi posegi, hipnozo in različnimi sredstvi
za sprožitev menstruacije. Že zgodaj pa je bilo ugotovljeno,
da ni dovolj zgolj seznanitev z diagnozo in da je najučinkovi-
tejši ukrep s psihoterapijo spremeniti bolničino prepričanje,
da je noseča.
Bolnico moramo jasno in empatično seznaniti z dejstvom, da
ni noseča. Ultrazvočni pregled ni samo učinkovita diagnostič-
na preiskava, ampak je uporaben tudi terapevtsko, s tem da
bolnici pokažemo viden dokaz, da ni plodu. Pri tem pa je tre-
ba biti pozoren na nagnjenje bolnic, da izkrivljajo realnost.
Bolnice lahko napačno zaznajo, kar vidijo na zaslonu, tako
kot napačno zaznavajo notranje občutke, kakršne sproži pe-
ristaltika. Znan je primer (41), ko je bolnica trdila, da na zaslo-
nu vidi nekaj, kar je podobno otroški roki. Prav tako je opisan
primer (4), ko je bolnica med ultrazvočno preiskavo napač-
no interpretirala pogovor med zdravnikom in tehnikom in je
iz njega sklepala, da je res noseča. Ultrazvočno preiskavo naj
bi v takih primerih izvajal izkušeni preiskovalec, ki bo sposo-
ben bolnici jasno opisati vse anatomske podrobnosti in raz-
ložiti vse nejasne oblike in sence. Prav tako je pomembno, da
se med preiskavo v pogovoru z bolnico in med osebjem izo-
gibamo besed, ki bi jih lahko bolnica napak interpretirala (4).
Z ultrazvočno preiskavo le del bolnic prepričamo o tem, da
niso noseče. Pri obravnavi preostalih je potrebno tesno sode-
lovanje med ginekologom in psihiatrom. Čeprav je seveda
problem v tem, da si bolnice želijo pregled pri ginekologu in
ne pri psihiatru. Navadno bolnice hodijo od zdravnika do
zdravnika in iščejo potrditev svoje nosečnosti in ne sprejme-
jo resnične diagnoze.
V psihiatrični obravnavi je treba razumeti vlogo plodnosti in
nosečnosti v bolničini samoidentiteti, kar moramo videti tudi
v njenem socialnokulturnem okolju. Oceniti moramo, kako
težko je prenesla izgube v pomembnih medosebnih odnosih
ali celo pri izgubi plodu, pozorni moramo biti na težave s se-
paracijo, težave v zakonskem in spolnem življenju in prisot-
nost primarne ali sekundarne neplodnosti. Bolničin partner
oziroma starši imajo pomembno vlogo tako pri nastanku mot-
nje kot tudi pri njenem zdravljenju. Pomembno je, da jih vklju-
čimo v zdravljenje, posebno kadar bolnica zdravljenja ne spre-
jema. Velikokrat je bolnice težko vključiti v dinamsko usmer-
jeno psihoterapijo. Takrat je najboljši suportivni pristop. Bol-
nici pomagamo, da se sooči s stvarnostjo in ji pomagamo re-
ševati težave, ki jih ima ob tem. Ženska s psevdociezo mora
opustiti fantazijo, v katero je investirala smisel in upe, pri tem
ji moramo pomagati najti primeren način, kot je na primer
»spontani splav«, ki je lahko sprejemljiva rešitev za konec no-
sečnosti (7).
Nekateri avtorji (4) ob psihoterapiji priporočajo tudi hor-
monske pripravke, s katerimi sprožimo menstruacijo, česar
pa seveda ne smemo narediti, ne da bi bila bolnica vključena
v psihiatrično obravnavo. Depresivne in psihotične bolnice
potrebujejo ustrezno zdravljenje z zdravili, včasih tudi hospi-
talizacijo.
Ko je namišljene nosečnosti konec, je koristno, da posveti-
mo pozornost reševanju konfliktov, ki so bili v ozadju na-
stanka motnje. S tem se izognemo možnosti ponovitve psev-
docieze ali nastanka depresije ali kakšne druge konverzivne
motnje (7).
O zdravljenju moških s psevdociezo v literaturi ni podatkov.
Zaključki
V prispevku sva predstavila psevdociezo, redko in slabo raz-
iskano bolezensko stanje. Kljub temu da je v sedanjem času
postala še redkejša, psevdocieza ni le zgodovinskega značaja.
Tudi na naši kliniki smo v zadnjih 30 letih obravnavali 8 bolnic
s psevdociezo, od tega dve bolnici nista bili več v rodnem ob-
dobju. Noben od teh primerov doslej ni bil opisan v literaturi.
603
Literatura
1. Murray JL, Abraham EG. Pseudocyesis, a review. Obstet Gynecol 1978; 51:
627–31.
2. Hardwick PJ, Fitzpatrick C. Fear, folie and phantom pregnancy: pseudocye-
sis in a fifteen-year-old girl. Br J Psychiatry 1981; 139: 558–60.
3. Brown E, Barglow P. Pseudocyesis: A paradigm for psychophysiological
interactions. Arch Gen Psychiatry 1971; 24: 221–9.
4. O’Grady JP, Rosenthal M. Pseudocyesis: a modern perspective on an old
disorder. Obstet Gynecol Surv 1989; 44: 500–11.
5. Cohen LM. A current perspective of pseudocyesis. Am J Psychiatry 1984;
139: 1140–6.
6. Trivedi AN, Singh S. Pseudocyesis and its modern perspective. Aust NZJ
Obstet Gynaecol 1998; 38: 466–8.
7. Whelan CI, Stewart DE. Pseudocyesis—a review and report of six cases. Int
J Psychiatry Med 1990; 20: 97–108.
8. Fried PH, Rakoff AE, Schopbach RR, Kaplan AJ. Pseudocyesis: A psychoso-
matic study in gynecology. JAMA 1951; 145: 1329–35.
9. Drife JO. Phantom pregnancy. Br Med J 1985; 291: 687–8.
10. Small GW. Pseudocyesis: an overview. Can J Psychiatry 1986; 31: 452–7.
11. Ladipo OA. Pseudocyesis in infertile patients. Int J Gynaecol Obstet 1979;
16: 427–9.
12. Yen SS, Rebar RW, Quesenberry W. Pituitary function in pseudocyesis. J
Clin Endocrinol Metab 1976; 43: 132–6.
13. D’Orban PT. Child stealing and pseudocyesis. Br J Psychiatry 1982; 141:
196–8.
14. Evans DL, Seely TJ. Pseudocyesis in the male. J Nerv Ment Dis 1984; 172:
37–40.
15. Brockington I. Motherhood and mental health. Oxford: Oxford University
Press, 1996: 27–35.
16. Griengl H. Delusional pregnancy in a patient with primary sterility. J Psycho-
som Obstet Gynaecol 2000; 21: 57–9.
17. Varma SL, Katsenos S. Delusion of pregnancy. Aust NZJ Psychiatry 1999; 33:
118–8.
18. Radhakrishnan R, Satheeshkumar G, Chaturvedi SK. Recurrent delusions of
pregnancy in a male. Psychopathology 1999; 32: 1–4.
19. Adityanjee AM. Delusion of pregnancy in males: a case report and literature
review. Psychopathology 1995; 28: 307–11.
20. Miller LJ, Forcier K. Situational influence on development of delusions of
pregnancy in a man. Am J Psychiatry 1992; 149: 140–0.
21. Shankar R. Delusion of pregnancy in schizophrenia. Br J Psychiatry 1991;
159: 285–6.
22. Chengappa KN, Steingard S, Brar JS, Keshavan MS. Delusions of pregnancy
in men. Br J Psychiatry 1989; 155: 422–4.
23. Chaturvedi SK. Delusions of pregnancy in men. Case report and review of
the literature. Br J Psychiatry 1989; 154: 716–8.
24. Hrdlička M. Delusion of maternity. Psychopathology 1998; 31: 270–3.
25. Tenyi T, Trixler M, Jadi F. Psychotic couvade: 2 case reports. Psychopatho-
logy 1996; 29: 252–4.
26. Sims A. Symptoms in the mind. London: W. B. Saunders, 1995: 260–1.
27. De Pauw KW. Three thousand days of pregnancy. A case of monosympto-
matic delusional pseudocyesis responding to pimozide. Br J Psychiatry 1990;
157: 924–8.
28. Michael A, Joseph A, Pallen A. Delusions of pregnancy. Br J Psychiatry 1994;
164: 244–6.
29. Milner GL, Hayes GD. Pseudocyesis associated with folie a deux. Br J Psychi-
atry 1990; 156: 438–40.
30. Bitton G, Thibaut F, Lefevre-Lesage I. Delusions of pregnancy in a man. Am
J Psychiatry 1991; 148: 811–2.
31. Silber TJ, Abdalla W. Pseudocyesis in adolescent females. J Adolesc Health
Care 1983; 4: 109–12.
32. Starkman MN, Marshall JC, La Ferla J, Kelch RP. Pseudocyesis: psychologic
and neuroendocrine interrelationships. Psychosom Med 1985; 47: 46–57.
33. Craddock B, Craddock N, Liebling LI. Pseudocyesis followed by depressive
psychosis. Br J Psychiatry 1990; 157: 624–5.
34. Sobrinho LG. The psychogenic effects of prolactin. Acta Endocrinol (Co-
penh) 1993; 129: Suppl 1: 38–40.
35. Tulandi T, McInnes RA, Mehta A, Tolis G. Pseudocyesis: pituitary function
before and after resolution of symptoms. Obstet Gynecol 1982; 59: 119–21.
36. Tulandi T, McInnes RA, Lal S. Altered pituitary hormone secretion in pati-
ents with pseudocyesis. Fertil Steril 1983; 40: 637–41.
37. Osotimehin BO, Ladipo OA, Adejuwon CA, Otolorin EO. Pituitary and pla-
cental hormone levels in pseudocyesis. Int J Gynaecol Obstet 1981; 19:
399–402.
38. Devane GW, Vera MI, Buhi WC, Kalra PS. Opioid peptides in pseudocyesis.
Obstet Gynecol 1985; 65: 183–8.
39. Ayers JW, Seiler JC. Neuroendocrine indices of depression in pseudocye-
sis. A case report. J Reprod Med 1984; 29: 67–70.
40. Fishbain DA. Three thousand days of pregnancy. Br J Psychiatry 1991; 159:
445–6.
41. Starkman MN. Impact of psychodynamic factors on the course and mana-
gement of patients with pseudocyesis. Obstet Gynecol 1984; 64: 142–5.
42. Cramer B. Delusion of pregnancy in a girl with drug induced lactation. Am
J Psychiatry 1971; 127: 960–3.
43. Reichenbacher T, Yates A. Pseudocyesis as the presenting symptom in an
adolescent patient with an incipient thought disorder. J Adolesc Health
Care 1987; 8: 456–9.
44. Mortimer A, Banbery J. Pseudocyesis preceding psychosis. Br J Psychiatry
1988; 152: 562–5.
45. Taylor J, Kreeger A. Recurrent pseudocyesis and hypomania. Br J Psychi-
atry 1987; 151: 120–2.
46. Fennig S, Chelban J, Naisberg-Fennig S, Neumann M. Pseudopregnancy
and postpartum psychosis: a case study. Psychopathology 1993; 26: 113–6.
DERGANC M, LIČINA M. PSEVDOCIEZA – SODOBEN POGLED NA STARO MOTNJO