GLASILO INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 11.1 2005 ZALOŽBA Z R C VSEBINA I. RAZPRAVE IN ČLANKI Helena Dobro volje, Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije jezikovne naravno s ti.............................................................................7 Andrej a Žele, Vezij ivostni primitivi kot slovarske ubeseditve......................27 Aleksandra Bizjak, Oblikos lovno označevanje in besediloslovna analiza.. 53 Maria Wtorkowska, Kilka podobienstw i rožnic miqdzy polskim i slo-wienskim czasownikiem jako przyczyna blqdöw jezykowich Slowiehcöw uczqeych siqjqzyka polskiego........................................................................69 Peter Jurgec, Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov (standardne slovenščine): I. Naglašeni samoglasniki....................................87 Viktor P. Sul'gac, Onomastika i gramatika (do problemi praslov jans 'kih part, passiv, praes. na *-i-m-)........................................................................97 Metka Furlan, Rezijansko tülac 'tilnik'(Bila). Praslovanski anatomski termin *tüh> v slovenščini............................................................................115 II. GRADIVO, OCENE, POROČILA Polona Gantar, David Kuš ter, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov (Slovenj Gradec 2003).................................................................................127 Vladimir Nartnik, Letonski narečni (= sinolski) slovar primer (Riga 2001)......................................................................................135 Peter Weiss, Anatolij Ivčenko — Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik (Budysin 2004)................................................................................139 Andreja Žele, Poročilo o tečaju iz fonetične analize digitaliziranega govora za jezikoslovno rabo........................................................................145 Silvo Torkar, Nova onomastična revija: Voprosy onomastiki.....................149 Janez Keber, Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija..........153 I. RAZPRAVE IN ČLANKI Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije jezikovne naravnosti Helena Dobrovoljc IZVLEČEK: Prispevek predstavlja temeljne pojme slovenske teorije jezikovne naravnosti, v izpeljavah kot sosledju predpostavk teorije pa so obravnavane primerjalne skladenjske strukture. Napovedi jezikovnega vedenja so v teh izpeljavah dobljene po povezavah vrednosti v lestvicah, ki predstavljaj o jezikovna dejstva, nakazana z razlikovalnimi parametri, in ki so utemeljene z devetimi merili teorije. ABSTRACT: The article describes some basic notions from the Slovene theory of linguistic naturalness. In the deductions resulting from theoretical premises the comparative syntactic structures are discussed. In these deductions the predictions of linguistic behaviour result from mutual linking of values in scales representing linguistic facts. They are indicated by means of distinctive parameters and based on nine criteria of this theory. 1 Osnovni pojmi slovenske teorije jezikovne naravnosti Teorija naravnosti izhaja iz predpostavke, da je jezikovna zmožnost prirojena, da ima vsak govorec nezavedno uzaveščen oziroma delno celo gensko določen sistem jezikovnih pravil, na podlagi katerih tvori jezikovne zgradbe. Te jezikovne zgradbe so glede na potek govorjenja ali glede na kodiranje za človeške možgane bodisi lažje bodisi težje. Tisto, kar je za možgane lažje, je v naravnem jezikoslovju1 opredeljeno kot bolj naravno, kar je temeljna postavka teorije naravnosti. Ker so dejavnosti človeških možganov težko preverljive, skuša teorija s pomočjo sistematičnega zajetja in osvetlitve empiričnih podatkov informirati o prednostnih razmerjih med jezikovnimi prvinami v okviru istega strukturnega sestava, tj. določiti, kateri jezikovni pojavi so lažji, tj. bolj naravni, oziroma težji, tj. manj naravni. Kot naravne se pojmujejo tiste Besedni zvezi naravno jezikoslovje in teorij a jezikovne naravnosti sta sopomenski. Izraz naravnost je prevzet iz mednarodne teorije o jezikovni naravnosti, in sicer kot prevod angleškega naturalness oziroma nemškega Natürlichkeit; ne uporabljamo ga v dobesednem pomenu, temveč kot strokovni izraz. Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... prvine, v razmerju do katerih so druge prvine manj naravne, pri čemer obstoj manj naravne jezikovne danosti implicira tudi obstoj bolj naravne, ne pa tudi obratno. Za slovensko teorijo jezikovne naravnosti, ki jo je razvila skupina jezikoslovcev germanistov mlajše generacije pod Orešnikovim vodstvom, je bistvenega pomena Mayerthalerjevo pojmovanje naravnosti/zaznamovanosti kot »ujemanje s tipičnimi lastnostmi govorečega« (Maverthaler [1981] 1988, 8). Mayerthalerje-za razliko od svojih predhodnikov, ki so sicer vedeli, da so nekatere jezikovne zgradbe naravnejše za govorca in druge za ogovorjenega, vendar niso ločevali med njimi, saj so predpostavljali, daje zaznamovanost za oba udeleženca v sporočanju enaka - na podlagi ločevanja med preprostim in zapletenim uvedel bistveni razloček med naravnostjo za govorca in naravnostjo za ogovorjenega. Ti dve vrsti naravnosti je v luči dejstva, da so možgani vseh govorcev enaki, vrednotil s pomočjo meril, ki niso jezikovno specifična, temveč so odziv možganskih procesov, ter te vrednosti izražal z lestvicami naravnosti. Slovenska teorija jezikovne naravnosti predstavlja podaljšek te, t. i. celovške šole jezikovne naravnosti: deloma je prevzela že nakazane možnosti, deloma pa nadgradila načela naravnega oblikoslovja, kar je pogojeno tudi s premikom gradivskega jedra teorije iz oblikoslovja v skladnjo (Orešnik 1999), kasneje pa v (obliko)skladnjo2 (Orešnik 2001). Težišče slovenske teorije je preučevanje (obliko)skladenjskih sopomenskih izrazov, imenovanih dvojnici,3 ki imata različno stopnjo naravnosti. Ker je sopomenskost dvojnic pojmovana zelo široko, moremo dvojnici razumeti tudi kot zgradbi, ki ju povezuje ista krovna kategorija (tj. tipska povezovalna lastnost) in ki se ločita v največ dveh razlikovalnih parametrih. (Prim. Orešnik 1999, 18.) Slovenska teorija naravnosti v zvezi z dvojnicami ne govori o pretvorbenih možnostih, temveč o pogojih za soobstajanje ene in druge dvojnice. Slovenska teorija naravnosti predpostavlja, da udeleženec sporazumevanja pri sporazumevanju niha med dvema osnovnima nasprotujočima si dejavnikoma: med gospodarnostjo izražanja, ki sledi težnji po čim manjšem naporu govorca, in 2 Oblikoskladnja (morfosintaksa) je mednarodno uveljavljen izraz za tisto področje skla-dnje, ki je na meji med oblikoslovjem in skladnjo: oblikoslovje je preučevanje oblik, skladnja pa preučevanje pravil in kategorij, ki so osnova stavčni zgradbi. Oblike imajo pogosto stavčno funkcijo. Sem spada npr. slovenski pojav, da se v premih stavkih zanikani predmet rabi v rodilniku, tudi vsa raba sklonov/oblik sodi v morfosintakso. Zapis z oklepajem ima tehnično funkcijo, in sicer v smislu gospodarnosti - beseda v oklepaju je neobvezna, kar pomeni, da beremo: oblikoskladnja in skladnja. 3 V slovenski teoriji jezikovne naravnosti so posamezni temeljni izrazi prekrivni z že uveljavljenimi slovenističnimi, vendar pa je teorija jezikovne naravnosti v definiranju ključnih pojmov konsistentna in v tem smislu tudi pojasnjuje svoj pojmovni aparat. Tako npr. izraz dvojnica v slovenski teoriji naravnosti uporabljamo v drugem pomenu besede kot v slovenistiki, kjer je npr. pri Toporišiču definirana kot »sopojavna oblika jezikovnega sredstva«, bodisi pisna, naglasna, končniška, besednozvezna, trpniška, besedna ... (Toporišič 1992, 34). V teoriji jezikovne naravnosti pa ne gre za stilistično pojmovanje, niti ni to izraz za dve pretvorbeni možnosti iste skladenjske zgradbe. Izraz je bil vendarle najbolj primeren za to, kar z njim označujemo, torej zgradbi ali pa kategoriji, ki ju povezuje ista krovna kategorija. Tako o dvojnicah govorimo tudi, kadar primerjamo ednino in množino, imenovalnik in tožilnik ipd. Dvojnici imata v teoriji naravnosti različno stopnjo naravnosti. o Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... natančnostjo izražanja, ki sledi težnji po čim bolj učinkovitem sporazumevanju. Izhajajoč iz tega mora biti tudi utemeljevanje naravnosti jezikovnih potekov dvostransko: dvojnice so v slovenski teoriji opisane s sem- in sym-vrednostmi, pri čemer je v interesu govorca sem-naravnost (sem - semantika), v interesu ogovorj enega pa sym-naravnost (sym - simbol). Prva zadeva kognitivno zapletenost, druga pa dekodiranje. • govorec ^^^ ^^ • ogovorj eni sem-naravnost J ^------► ^ • sym-naravnost kognitivna zapletenost/ \^ • dekodiranje Obe vrsti naravnosti izraža naravno jezikoslovje s sem- in sym-lestvicami naravnosti. Lestvice srečamo že pri Mayerthalerju (1981). Vrednosti v lestvicah so obratno sorazmerne glede na to, ali nastopajo v sym- ali sem-lestvicah: kar ima visoko sem-vrednost, je ugodno za govorca, zato pa manj ugodno za ogovorjenega; kar ima visoko sym-vrednost, je bolj ugodno za ogovorjenega in manj za govorečega. V slovenski teoriji jezikovne naravnosti smo (prim. Orešnik 2003, Dobrovoljc 2003) v težnji po metodološki omejitvi teorije oblikovali devet meril oziroma načel, s pomočjo katerih utemeljujemo lestvice sem-naravnosti. Merila so posplošitve, domneve o tem, kako delujejo možgani na področju skladnje in oblikoskladnje: (1) Načelo najmanjšega napora: Bolj sem-naravno je tisto, kar govorcu ob ubesedovanju povzroča najmanj napora. Kar je kognitivno preprosto, je lažje ubesediti, lažje priklicati iz spomina, za govorca torej ugodno in manj naporno; nasprotno povzroča več napora govorcu tisto, kar je ugodno za ogovorjenega. Zagovorniki tega pogleda se sklicujejo na Haversovo misel (Havers 1931, 171), da sta v jeziku dve nasprotujoči si naravni težnji - težnja po gospodarnosti (kratkosti, udobnosti) in težnja po jasnosti (nedvoumnosti, določenosti) izraza.4 (2) Načelo prototipičnosti: Kar je prototipično, je glede na neprototipično bolj naravno. Pojem je prevzet iz psihologije (Rosch 1975), kjer pojmujejo kot prototipične tiste predstavnike (predmete ali pojave) določene vrste, ki imajo več razlikovalnih lastnosti kot drugi predstavniki (predmeti ali pojavi) iste vrste.5 (3) Načelo včlenjenosti v stavek: Kar je dobro včlenjeno, je bolj naravno. V navezavi na prototipičnost je mogoče trditi, da je prototipični skladenjski 4 V večini jezikov je nikalnost kodirana s posebnimi sredstvi, navadno z nikalnico. Pri kodiranju trdilnosti posebnih sredstev skorajda ni. (Izjema je baje vietnamščina, ki naj bi kodirala tudi trdilnost.) Iz tega sledi, da so po načelu najmanjšega napora trdilni stavki bolj naravni od nikalnih. Med osrednje predstavnike samostalniških besed je mogoče šteti samostalnike, med obrobne pa druge samostalniške besede, tj. samostalniške zaimke in posamostaljene pridevnike: > sem (samostalnik, druge samostalniške besede). Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... položaj tisti, v katerem je skladenjska prvina dobro včlenjena v skladenjsko zgradbo (Orešnik 2003, 59).6 (4) Načelo pogostnosti: Vse, kar je v jeziku pogostno, je tudi naravno. Trditev sledi dognanjem G. Fenk-Oczlon (1991).7 (5) Tipološko načelo: Bolj naravno je tisto, kar je bolj razširjeno po jezikih sveta. Tipologija je povezana z univerzalijami, ki omejujejo raznolikost jezikov in omogočajo njihovo tipologizacijo: kar je najbolj naravno, je univerzalno.8 (6) Načelo velikosti razreda: Majhen razred je bolj naraven kot velik, ker je med ubesedovanjem govorcu lažje izbirati enote iz majhnega kot iz velikega razreda. To stališče potrjuje tudi načelo najmanjšega napora, saj je ob ugodnosti izbire izpostavljen čim manjši napor govorca.9 (7) Načelo specializirane rabe: Specializirana raba nekega sredstva je bolj naravna od nespecializirane rabe. Za izražanje posameznih jezikovnih pojavov je namreč najbolj naravno sredstvo, ki je specializirano za izražanje takih pojavov.10 (8) Načelo rabe kategorije in izvedbe poteka: Raba neke kategorije je bolj naravna od nerabe te kategorije in izvedba nekega poteka je bolj naravna od neizvedbe tega poteka.11 (9) Načelo sprejemljivosti: Sprejemljivo je vsekakor bolj naravno od nesprejemljivega. Vsa merila je mogoče zapisati oziroma izreči v obliki lestvic naravnosti. Izhodiščna lestvica, iz katere izhajajo vse nadaljnje lestvice in kije v skladu s trditvijo, daje bolj naravno tisto, kar je za možgane lažje, se glasi: > sem (lažje, težje) / za možgane. 10 11 10 Ce primerjamo stavka daj mi bele rokavice in daj mi rokavice, bele ugotovimo, da je pridevnik bel v prvem stavku bolje včlenjen (integriran), bolj sem-naraven, v drugem stavku pa je slabše včlenjen. Ogovorjenemu je razumevanje olajšano v drugem primeru, saj je informacija izražena bolj razvidno. Mayerthaler (1988 [1981]) je pogostnost uporabljal v dveh smereh: daje (a) naravno tisto, kar je pogostno (>sem = pogostno) in (b) daje pogostno tisto, kar je naravno (pogostno = >sem). V slovenski teoriji jezikovne naravnosti merilo pogostnosti upoštevamo le v duhu trditve, daje vse, kar je v jeziku naravno, tudi pogostno (a). So pa naravni lahko tudi nepogostni pojavi. Pogostnost ugotavljam po 162-milijonskem besedilnem korpusu Nova beseda ali s pomočjo tistih spletnih iskalnikov, pri katerih je mogoče uporabiti krnilniško iskanje, tj. iskanje po sklonskih oblikah (Najdi.si). Najbolj naravno je število, kije po jezikih najbolj razširjeno Osebni zaimki predstavljajo v okviru vseh samostalniških zvez le majhen razred enot. V slovenščini se povratnost izraža s povratnimi in nepovratnimi osebnimi zaimki; če ima jezik povratne in nepovratne osebne zaimke za izražanje povratnosti, potem so povratni zaimki bolj naravni za izražanje povratnosti. Označevanje sklona je mogoče pojmovati kot potek, sklon sam pa je kategorija: samostalniki moškega spola stojijo v specifičnem jezikovnem okolju v tožilniku, le nekateri pa so označeni, npr. pri živih samostalnikih moškega spola je tožilnik ednine (kategorija) označen (očeta, raka) ali neoznačen (klobuk). V tem primeru govorimo o izvedbi poteka, ker kategorijo sklona označimo. Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... 2 Povezovanje lestvic naravnosti in napoved jezikovnega vedenja Že v teoriji zaznamovanosti so si njeni predstavniki prizadevali odkriti zakonitosti v posameznih jezikovnih okoljih, ki bi jih omogočile, da bi zmogli napovedati predvidljive posledice. Tako je Jakobson (1932) - ob tem, daje opazoval dve nasprotni oblikoslovni kategoriji - izhajal iz predpostavke, da sta obe kategoriji enakovredni in da je vsaka določena s pozitivno izraženo lastnostjo: kategorijo I označuje A, kategorijo II označuje B. Ali vsaj: kategorijo I označuje A, kategorijo II označuje odsotnost A-ja ali zanikanje A-ja. Splošne lastnosti soodnosnih kategorij je po Jakobsonu mogoče napovedati tudi drugače: če za kategorijo I napovemo obstoj lastnosti A in za kategorijo II ne moremo napovedati obstoja lastnosti A, to ne pomeni, da lastnost A v kategoriji II ni prisotna. Splošni pomen kategorije II nasproti kategoriji I je omejen na odsotnost »označevanja z A-jem« (A-Signalisierung). Kasneje je Jakobson (1971) še bolj formaliziral definicijo razmerja zaznamovanosti. Določil je, da osnovni pomen zaznamovane kategorije določa prisotnost določene (negativne ali pozitivne) lastnosti A; osnovni pomen ustrezajoče nezaznamovane kategorije pa glede lastnosti A ne določa nič in posredno napoveduje odsotnost lastnosti A. Nezaznamovani izraz je vedno nasproten glede na zaznamovani izraz, toda na stopnji osnovnega pomena so nasprotja lahko interpretirana kot »navedba A-ja« proti »nenavedba A-ja«, medtem ko na stopnji ožjih, jedrnih pomenov naletimo na nasprotje »navedba A-ja« proti »navedba ne A-ja«. Slovenska teorija jezikovne naravnosti pa zmore napovedati jezikovno vedenje oziroma natančneje: zna povedati, pod katerimi pogoji je neko jezikovno vedenje napovedljivo. Ključnega pomena za slovensko teorijo predstavlja predpostavka, da se elementi lestvic naravnosti povezujejo v skladu z vnaprej določenimi pravili. Povezovanje vrednosti izhaja iz Andersenovega načela, ki ga je poimenoval prili-kovanje zaznamovanosti (markedness assimilation) in ga v poznih šestdesetih letih uvedel v glasoslovje (Andersen 1968, 175-174) ob proučevanju položajnih različic slovanskega s. Predpostavka slovenske teorije jezikovne naravnosti je, da obstaja med vrednostmi zaznamovanosti ikonizem. Medtem ko je Jakobson (1966) povezavo med obliko in pomenom pojmoval kot povezavo med kvalitetami oblik in pomenov, je Andersen (1968, 1972) in za njim Shapiro (1972) ikonizem vrednosti smatral kot povezavo med nezaznamovanimi oblikami in nezaznamovanimi pomeni: oziroma ikonizem vrednosti nakazuje povezavo med nezaznamovanimi enotami in nezaznamo-vanim okoljem. Celovška šola je v teorijo naravnosti uvedla načelo konstrukcijskega ikonizma (Mayerthaler 1988 [1981]; Dressler idr. 1987). Kodiranje je ikonično, če je kognitivno manj naravna kategorija (torej manj sem-naravni element lestvice) kodirana kot bolj razvidna (Mayerthaler 1987,48). Konstrukcijski ikonizem torej temelji na načelu, daje neenakost med dvojnicama z različno sem-vrednost] o pogojena z neenakostjo njunega kodiranja. (Prim. Mayerthaler 1988 [1981], 10.) Slovenska šola je to povezala z Andersenom in predvidela, daje mogoče povezovati tudi istovrstne lestvice oziroma vrednosti, tj. sem-vrednost s sem-vrednostjo in sym-vrednost s Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... sym-vrednostjo. Nova pravila vzporejanja so štiri (Orešnik 2001). V paru dvojnic nastopa (v vsaki dvojnici) ena izmed naslednjih izbirnih možnosti: • najmanj ena nizka sym-vrednost (> sym) teži po povezavi z najmanj še eno nizko sym-vrednostjo (> sym) in/ali z najmanj eno visoko sem-vrednostjo (< sem); • najmanj ena visoka sym-vrednost (< sym) teži po povezavi z najmanj še eno visoko sym-vrednostjo (< sym) in/ali z najmanj eno nizko sem-vrednostjo (> sem); • najmanj ena nizka sem-vrednost (> sem) teži po povezavi z najmanj še eno nizko sem-vrednostjo (> sem) in/ali z najmanj eno visoko sym-vrednostjo (< sym); • najmanj ena visoka sem-vrednost (< sem) teži po povezavi z najmanj še eno visoko sem-vrednostjo (< sem) in/ali z najmanj eno nizko sym-vrednostjo (> sym). Pravila, izhajajoča iz povezav med istovrstnimi, bodisi nasprotnimi bodisi bližnjimi kategorijami, so torej razširitev osnovnega povezovalnega načela. Ce ta pravila skušamo predstaviti bolj razvidno, govorimo o šestih načinih prirejanja vrednosti: • > sem teži po povezavi z > sem in > sym; • < sem teži po povezavi z < sem in > sym; • > sym teži po povezavi z > sym in < sem; • < sym teži po povezavi z < sym in > sem. Če se izrazimo z lestvicami, pridemo do naslednjega sklepanja (Orešnik 2001, 229): Iz para lestvic > sem (A, B) in > sem (X, Y) je mogoče zaključiti: A se veže z X in B se veže z Y Enako sledi iz para lestvic > sem (A, B) in > sym (Y, X): A se veže z X in B se veže z Y Prek lestvic naravnosti ne povezujemo dvojnic, temveč vrednosti parametrov, s katerimi dvojnici opisujemo, in jima tako posredno določamo vrednost. Zgled: Dogodki, ubesedeni v časovnih odvisnikih, kijih uvajata veznika dokler in dokler ne, so z dogodki, ubesedenimi v soodnosnih nadrednih stavkih, bodisi sočasni bodisi nesočasni - in to ne glede na glagolski vid uporabljenega glagola. V primerih, ko gre za sočasnost glavnega in odvisnega stavka, nastopa veznik dokler, npr. tepelgaje, dokler je ležal nepremično, v primerih, ko gre za nesočasnost glavnega in odvisnega stavka, pa nastopa veznik dokler ne, npr. tepelgaje, dokler ni ležal nepremično. Lestvici > sem (dokler\ dokler ne) I časovni veznik in > sem (+, -) / sočasnost glavnega in odvisnega stavka povežemo v skladu s predpostavkami slovenske teorije jezikovne naravnosti po pravilih > sem teži po povezavi z drugim > sem in < sem teži po povezavi z drugim < sem. Posledice se glasijo: Če je v okviru časovnih podredij kaka razlika med tistimi odvisniki, kijih uvaja veznik dokler, in tistimi, ki jih uvaja vezniška zveza dokler ne, tako da je en tip odvisnikov sočasen z glavnim stavkom, drugi tip odvisnikov pa ni sočasen z glavnim stavkom, potem so odvisniki, ki jih uvaja veznik dokler, tisti, ki težijo po tem, da bi bili sočasni z glavnim stavkom, in odvisniki, kijih uvaja vezniška zveza dokler ne, tisti, ki težijo po tem, da ne bi bili sočasni z glavnim stavkom. Iz posledic je razvidno, da cilj in rezultat povezovanja vrednosti lestvic na Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... podlagi danega gradiva in predpostavk slovenske teorije ni napoved dvojnosti, temveč da potem, ko ugotovimo obstoj dvojnic {dokler, dokler ne) in definiramo njuno razlikovalno lastnost (+/- sočasnost glavnega in odvisnega stavka, ki ga veznika uvajata), določimo, pri katerem od veznikov je večja verjetnost, da bo uvajal z glavnim stavkom sočasni odvisnik, oziroma pri katerem od veznikov je večja verjetnost, da bo uvajal z glavnim stavkom nesočasni odvisnik. Z nakazanim povezovanjem lestvic je mogoče izreči napoved vedenja tudi za nejezikovne procese. (Prim. Orešnik 2001, 229.) Metoda povezovanja vrednosti je pokazala, da formalni model lestvic, ki jih je v svojih delih uporabljala zlasti celovška veja teorije (Mayerthaler 1988 [1981]; Ma-yerthaler idr. 1998), ne zadostuje vsem razsežnostim (obliko)skladenjskega gradiva, in upravičila uvedbo pojma »predloga osnovne lestvice« (Orešnik 2000), iz katere sta bili izpeljani lestvici oziroma »izpeljani predlogi« osnovne lestvice. Pomembna novost, ki jo je glede na Maverthalerjevo pojmovanje lestvic naravnosti vpeljala slovenska veja teorije jezikovne naravnosti, je, da uporablja le tiste osnovne lestvice, kijih zmore utemeljiti na podlagi opisanih devetih meril. Utemeljuje se samo vsaka osnovna lestvica, za izpeljane lestvice pa velja, da so dobre (utemeljene), že če so pravilno tvorjene iz neke utemeljene osnovne lestvice. Z izrazom izpeljava v slovenski teoriji poimenujemo sosledje predpostavk teorije naravnosti, s pomočjo katerih je na deduktivni način podana napoved jezikovnega vedenja obravnavanih dvojnic. Vsaka izpeljava sestoji iz štirih predpostavk: L opis gradiva (razlikovalna predstavitev jezikovnih razmer, v katerih se pojavljajo dvojnice), 2. navedba skladenjskih dvojnic (izpostavitev dela gradiva, za katerega je teorija zmožna napovedati, s katero od določenih razlikovalnih lastnosti se bo vsaka od dvojnic povezala), 3. domneve teorije jezikovne naravnosti (izražene so z najmanj dvema utemeljenima lestvicama naravnosti), in 4. domneve slovenske teorije jezikovne naravnosti (prikaz možnosti povezovanja v lestvicah v skladu s predpostavkama, da se visoka sem-vrednost povezuje z drugo visoko sem-vrednostjo in nizka sem-vrednost z drugo nizko sem-vrednostjo). Vse navedene predpostavke se izidejo v posledicah, v katerih je napovedano, kako se vedejo dvojnice v danem jezikovnem okolju. Z napovedjo je povedano, da je vedenje dvojnic v danih jezikovnih razmerah predvidljivo s pomočjo naravnih parametrov, ki jih je mogoče empirično ugotoviti. Vsaka izpeljava se izteče v dve posledici, in sicer ne glede na to, daje na podlagi danega gradiva v izpeljavi mogoče izpostaviti več domnev teorije jezikovne naravnosti: posledice namreč izhajajo iz razlikovalnih lastnosti vsake od dvojnic. V posledicah je z glagolom težiti nakazana težnja, usmerjenost nekega pojava: X je tisti, ki teži po povezavi z A, kar pomeni, da se X povezuje pretežno z A. Izjeme, ki jih dopušča ta ubeseditev, izhajajo iz možnosti, da bi se X (izjemoma, tj. v posebnih ali običajnih okoliščinah) povezoval tudi z B ali da bi se Y povezoval z A. V slovenski teoriji jezikovne naravnosti je Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... namreč predvidena okoliščina, da porazdelitev nekega jezikovnega gradiva ni absolutna, temveč se na podlagi upoštevanja različnih okoliščin nagiba na eno področje. N Mnogokrat je za pravilno oceno »gostote« nekega jezikovnega pojava nujna ustrezna *"" interpretacija danega gradiva. 3 Izpeljave Q S stališča slovenske teorije jezikovne naravnosti bodo v naslednjih petih ^ izpeljavah (I-V) opisani sledeči razlikovalni jezikovni parametri, ki se nanašajo na # večjo naravnost za govorca, torej na sem-naravnost: 1. Ednina je najbolj naravno slovnično število. Lestvica > sem (+, -) / slovnično število ednina je utemeljena s tipološkim načelom (kot najbolj naravno število je po jezikih sveta najbolj razširjeno) in z načelom najmanjšega napora (ednina pogosto ni posebej kodirana, druga števila pa so). Zaporedje v lestvici slovničnih števil, tj. > sem (ednina, množina, dvojina, trial/pavkal), je formuliral že Greenberg (1966, univerzalija 94): Če ima jezik tri-al/pavkal, potem ima tudi dvojino. Če ima jezik dvojino, potem ima tudi množino. Ce ima jezik množino, potem ima tudi ednino. 2. Po naravnosti si skloni v imenovalniško-tožilniških jezikih sledijo v naslednjem zaporedju: > sem (imenovalnik, tožilnik, dajalnik, rodilnik, drugi skloni). Tako sklonsko lestvico navaja že Mayerthaler (Mayerthaler idr. 1998,167) in jo tipo-loško utemelji z naslonitvijo na Jakobsonovo pojmovanje. S tipološkega stališča so različne sklonske oblike med seboj v implikativno-hierarhičnem razmerju. Lestvico z enakim zaporedjem sklonov navaja tudi Orešnik (1992, 108) po Primusovi: »Obstaja takale lestvica sklonov: imenovalnik, tožilnik, dajalnik, predložni sklon.« Utemeljitev te lestvice je tipološka, giblje pa se le v območju imenovalniško-tožilniških jezikov. Naravnost sklonov je najbolj razvidna na osnovi primerjanja predložnih, tj. neosnovnih sklonov z obveznim predlogom, in nepredložnih, tj. osnovnih sklonov. V primerih, ko govorimo o predložnosti sklonov, se zaradi večje razvidnosti le-teh uveljavlja tudi načelo najmanjšega napora. 3. Primernik je naravnejši od presežnika. Presežnik se dostikrat tvori iz primernika, slovenski presežniki pa so celo vedno tvorjeni iz primernikov, npr. manjši - najmanjši. Trditev ponazarjata tudi francoščina (bon 'dober' - meilleur 'boljši' - le meilleur 'najboljši') in angleščina (bad 'slab' - worse 'slabši'- the worst 'najslabši'). > sem (osnovnik, primernik, presežnik) Osnovnikje najbolj naraven in presežnik najmanj naraven. (Prim. Mayerthaler 1988 [1981], 11.) 4. Uporaba sonavezovanja je naravnejša od njegove neuporabe. Sonavezovanje je pojmovano kot znotrajjezikovno podeljevanje kazalcev navezovanja in kot »potek«. V skladu z načelom rabe kategorije oziroma izvedbe poteka je izvedba poteka bolj naravna od njegove neizvedbe. Sonavezovanje je kot bolj naravno mogoče utemeljiti tudi z načelom najmanjšega napora, ker gre pri navezovanju za ponavljanje. Za govorca je manj naporno ubesediti ponovitev kot 14 Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... izvirnik, saj ponovitev lažje prikliče iz spomina kot izvirnik. Ponovitve so deloma avtomatizirane in zato zahtevajo manj kognitivnega napora Razmerja pri sonavezovanju so naslednja: A B. govorimo o navezovanju, A B. govorimo o sonavezovanju, A. B/. govorimo o izbirnem sonavezovanju. 5. S stališča govorca so skladenjske enote s pestrimi pomeni bolj naravne. Govorcu za ubesedovanje posameznih pomenov ni treba skrbno izbirati izraznih možnosti, če je dopuščeno, da ima skladenjska enota več pomenov. Govorec namreč vloži manj napora v ubesedovanje, če mu ni treba paziti na pomensko enoumnost ubesedenega. Pomenske lestvice so zapisane v različnih oblikah - upoštevajoč gradivske okoliščine (> sem (več, manj) / pomenov skladenjske enote). Pestrost pomenov je večja pri bolj naravnih skladenjskih enotah. S stališča ogovorjenega je upoštevanje načela one form - one meaning ugodno, ker je na ta način olajšano razumevanje in je prispevano k manjši dvoumnosti. Ogovorjeni za razumevanje povedanega uporabi manj napora, če so skladenjske enote bolj enoumne, ponujajo manj interpretativnih možnosti in imajo bolj specializiran pomen. Vsa ta načela temeljijo na Mayerthalerjevem načelu »ena oblika - en pomen« {one form - one meaning) ali načelu enotnega ukodiranja {principle of uniform encoding) oz. načelu vzajemne enoumnosti {biuniqueness), ki izhaja iz ameriškega strukturalizma. Mayerthaler (1988 [1981], 49) načelo enotnega ukodiranja utemeljuje s percepcijsko težnjo človeških možganov, s težnjo oz. zmožnostjo videti predmet v nespremenljivi obliki ne glede na okoliščine, v katerih se nahaja opazovalec {object constancy). 6. Kar je bolje včlenjeno v stavek, je s stališča govorca bolj ugodno, zato je bolj sem-naravno. Prototipično so besede dobro včlenjene v stavek. Opis gradiva za vse izpeljave: V primerjalnih skladenjskih zgradbah nastopata primerjani skladenjski enoti (največkrat samostalniški zvezi) v vlogi objekta primerjanja (primerjani člen) in v vlogi merila (standarda) (prim. Stassen 2001, 993). Drugo primerjano skladenjsko enoto (merilo) spremlja t. i. primerjalna beseda, kije v slovenščini bodisi primerjalni veznik kot {desno nogo ima krajšo kot levo) bodisi predlog, tj. od {desno nogo ima krajšo od leve), med {Tine je največji med sošolci) in izmed {Tine je največji izmed sošolcev). (Prim. Toporišič 2000, 623.) V primerjalnih skladenjskih zgradbah nastopa pridevnik navadno v neosnovniški obliki, v primerniku (npr. desno nogo ima krajšo kot levo) ali presežniku (npr. Urška je bila najlepša med plesalkami), vendar to ni nujno (npr. razumeta se kot brata). Zgledi so povzeti po Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Toporišiču (2000, 623). Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... OBJEKT PRIMERJANJA PRIDEVNIK PRIMERJALNA BESEDA MERILO (standard) desna noga krajša kot leva Tine največji od sošolcev Urška najlepša med plesalkami I. Opis gradiva. Če je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v ednini, je v primerjalni skladenjski zgradbi mogoče uporabiti samo primerjalni veznik kot in predlog od, npr. desno nogo ima krajšo kot levo, desno nogo ima krajšo od leve, ne pa tudi predloga med (izmed): *desno nogo ima krajšo izmed leve - *desno nogo ima krajšo med levo. Izpeljava je gradivsko omejena na en par, tj. predloga od in med. Skladenjski dvojnici: predloga od in med v primerjalni skladenjski zgradbi z edninsko samostalniško zvezo, ki nastopa v vlogi merila. 1 Domneve teorije jezikovne naravnosti: 1.1 > sem (od, med) Tj., glede na kognitivno zapletenost je predlog od bolj naraven kot predlog med. - Utemeljeno z načelom najmanjšega napora in tipološkim načelom: Predlog med je glasovno obilnejši od predloga od. Soodnosni odvisni sklon predloga od')Q rodilnik, ta pa je naravnejši od orodnika, ki je (poleg tožilnika) odvisni sklon predloga med. Posebni primer od 1.1: 1.1.1 > sem (samo od, med & od) Tj., glede na kognitivno zapletenost so razmere, v katerih rabimo samo predlog od, naravnejše kot razmere, v katerih rabimo predloga od ali med. - Lestvica je primerek predloge > sem (A, A + B). Gl. pojasnilo v opombi te izpeljave. 1.2 > sem (+, -) / slovnično število ednina Tj., glede na kognitivno zapletenost je ednina najbolj naravno slovnično število. (Prim. Greenberg 1966, 31-37.) - Utemeljeno s tipološkim načelom in z načelom najmanjšega napora: Najbolj naravno je število, ki ima najširše področje rabe. Ednina pogosto ni posebej kodirana, druga števila pa so. 2 Domnevi slovenske teorije jezikovne naravnosti: 2.1 > sem teži po povezavi z drugim > sem 2.2 < sem teži po povezavi z drugim < sem 3 Posledice: Iz 1.1.1, 1.2 in 2.1 se da sklepati: 3.1 Ce je v okviru skladenjskih primerjalnih zgradb kak razloček med zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa samo predlog od, in zgradbami, v katerih kot primerjalni besedi nastopata predloga od ali med, tako da je pri enih samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v ednini, pri drugih pa v neednini, potem so zgradbe, v katerih kot primerjalna beseda nastopa samo Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... predlog od, tiste, ki težijo po tem, da bi imele samostalniško besedo, ki nastopa v vlogi merila, v ednini. Iz 1.1.1, 1.2 in 2.2 se da sklepati: 3.2 Če je v okviru skladenjskih primerjalnih zgradb kak razloček med zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa samo predlog od, in zgradbami, v katerih kot primerjalni besedi nastopata predloga od ali med, tako da je pri enih samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v ednini, pri drugih pa v neednini, potem so zgradbe, v katerih kot primerjalna beseda nastopata predloga od ali med, tiste, ki težijo po tem, da bi imele samostalniško besedo, ki nastopa v vlogi merila, v neednini. 4 Opomba. Pojasnilo k lestvici s predlogo > sem (A, A + B). Premik gradivskega jedra slovenske teorije jezikovne naravnosti iz oblikoslovja v skladnjo in razširitev na področje oblikoskladnje sta spodbudila nekaj metodoloških sprememb, izhajajočih iz narave (obliko)skladenjskih dvojnic. Medtem ko so imele vse Mayerthalerjeve lestvice osnovno (golo) obliko, je Orešnik ob delu z oblikoskladenjskimi in skladenjskimi zgledi ugotovil, da samo z osnovnima lestvicama ne more zajeti vseh možnosti v obstoječih razmerah. Izkazalo se je, da so razmere, v katerih nastopa bolj naravna enota sama, bolj naravne kot razmere, v katerih nastopata bolj naravna in manj naravna enota hkrati; te razmere pa so bolj naravne kot tiste, v katerih nastopa manj naravna enota sama. Iz krovne lestvice > sem (A, A + B, B) je Orešnik naredil dve izpeljani predlogi > sem (A + B, B) in > sem (A, A + B) ter sprejel stališče, da sta izpeljani lestvici dobri, pravilno tvorjeni, če je taka tudi soodnosna osnovna lestvica > sem (A, B). Ubeseditve izpeljanih lestvic s predlogama > sem (A, A + B) in > sem (A + B, B) ne odražajo vrednostnega razmerja med obema elementoma lestvice, temveč odražajo večjo ali manjšo naravnost razmer, v katerih nastopajo elementi osnovne lestvice. Zato ob ubeseditvi take lestvice ne moremo govoriti o bolj naravni rabi elementa A in manj naravni rabi elementa B, temveč je treba ubeseditev razumeti kot pojasnilo o večji ali manjši naravnosti razmer, v katerih nastopata tako element A kot element B. II. Opis gradiva. Ce je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v množini, je v primerjalni skladenjski zgradbi ob primerjalni besedi kot mogoče rabiti pridevnik v primerniku, ob od pridevnik v primerniku ali presežniku, ob med ali izmedpa samo pridevnik v presežniku: Tine je slabši kot sošolci, Tine je slabši od sošolcev — Tine je najslabši od sošolcev, Tine je najslabši med sošolci — Tine je najslabši izmed sošolcev proti *Tineje slabši med sošolci in *Tineje slabši izmed sošolcev. Izpeljava je gradivsko omejena na en par, tj. o d in med. Skladenjski dvojnici: predloga od m med kot primerjalni besedi ter primernik in presežnik kot pridevniški stopnji v skladenjski primerjalni zgradbi z množinsko samostalniško zvezo, ki nastopa v vlogi merila. 1 Domneve teorije jezikovne naravnosti: 1.1 > sem (od, med) Tj., glede na kognitivno zapletenost je predlog od bolj naraven kot predlog Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... med. - Utemeljeno z načelom najmanjšega napora in tipološkim načelom: Predlog meäJQ glasovno obilnejši od predloga od. Soodnosni odvisni sklon predloga o d je rodilnik, ta pa je naravnejši od orodnika, kije (poleg tožilni-ka) odvisni sklon predloga med. 1.2 > sem (primernik, presežnik) Tj., glede na kognitivno zapletenost je primernik bolj naraven kot presežnik. - Utemeljeno z načelom najmanjšega napora: Primerniške zgradbe so v povprečju preprostejše od presežniških, zato jih ubesedujemo z manj napora. (Prim. Mayerthaler 1988 [1981], 11.) Posebni primer od 1.2: 1.2.1 > sem (primernik & presežnik, samo presežnik) Tj., glede na kognitivno zapletenost so razmere, v katerih rabimo primernik in presežnik, naravnejše kot razmere, v katerih rabimo samo presežnik. - Lestvica je primerek predloge > sem (A + B,B). 2 Domnevi slovenske teorije jezikovne naravnosti: 2.1 > sem teži po povezavi z drugim > sem 2.2 < sem teži po povezavi z drugim < sem 3 Posledice: Iz 1.1, 1.2.1 in 2.1 se da sklepati: 3.1 Ce je v okviru primerjalnih skladenjskih zgradb, pri katerih je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v množini, kak razloček med zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, in zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog med, tako da ene zgradba dopuščajo rabo pri mernika in presežnika, druge pa samo rabo presežnika, potem so zgradbe, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, tiste, ki težijo po tem, da bi dopuščale rabo primernika in presežnika. Iz 1.1, 1.2.1 in 2.2 se da sklepati: 3.2 Če je v okviru primerjalnih skladenjskih zgradb, pri katerih je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v množini, kak razloček med zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, in zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog med, tako da ene zgradba dopuščajo rabo primernika in presežnika, druge pa samo rabo presežnika, potem so zgradbe, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog med, tiste, ki težijo po tem, da bi dopuščale samo rabo presežnika. III. Opis gradiva. Ce je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v dvojini, se glede na primerjalni besedi kot in od spreminja navezovalno razmerje med primerjano besedo in besedo, ki nastopa v vlogi merila, npr. Tine.Je večji kot brata. (ni sonavezovanja) proti Tine.Je večji od bratov. . (izbirno navezovanje). Pomen stavka, v katerem je uporabljen primerjalni veznik kot, je Tine je večji, kot sta brata1 - Tine. je večji kot brata. ; stavek, v katerem je uporabljen predlog od, pa ima dva pomena, in sicer: 'Tine je večji, kot sta brata' ali 'Tine je eden od dveh bratov, in to večji' - Tine. je večji od bratov...... Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... Skladenjski dvojnici: primerjalni besedi od in kot in njun vpliv na navezovanje, če je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v dvojini. 1 Domneve teorije jezikovne naravnosti: 1.1 > sem (pJ, kot) Tj., glede na kognitivno zapletenost je bolj naraven predlog o d kot veznik kot. - Utemeljeno z načelom včlenjenosti v stavek in načelom najmanjšega napora: Predlog od je kot predlog bolje včlenjen v stavek kot veznik kot, saj uvaja predložno zvezo, kot pa predložno zvezo ali stavek. Kar je bolj včlenjeno v stavek, je s stališča govorca bolj ugodno, zato je bolj sem-naravno. Prototipično so besede dobro včlenjene v stavek. Veznik kot je glasovno obilnejši od predloga od. 1.2 > sem (+, -) / sonavezovanje Tj., glede na kognitivno zapletenost je sonavezovanje bolj naravno od ne-sonavezovanja. - Utemeljeno z načelom specializirane rabe, z načelom najmanjšega napora in načelom rabe kategorije ali izvedbe poteka: Za sonavezovanje uporabljamo specializirana skladenjska sredstva, npr. povratno svojilni zaimek svoj. Tisto, kar se navezuje, je ponovitev tistega, na kar se navezuje (tj. posnemanje). Sonavezovanje je kot podeljevanje kazalcev navezovanja potek. Posebni primer od 1.2: 1.2.1 > sem (+/-, -) / sonavezovanje Tj., glede na kognitivno zapletenost so bolj naravne razmere, v katerih je sonavezovanje izbirno, kot razmere, v katerih sonave-zovanja ni. - Lestvica je primerek predloge > sem (A + B, B). 2 Domnevi slovenske teorije jezikovne naravnosti: 2.1 > sem teži po povezavi z drugim > sem 2.2 < sem teži po povezavi z drugim < sem 3 Posledice: Iz 1.1, 1.2.1 in 2.1 se da sklepati: 3.1 Ce je v okviru skladenjskih primerjalnih zgradb, pri katerih je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v dvojini, kak razloček med zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od (Tine Je večji od bratov. ), in zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa veznik kot (Tine. je večji kot brata. k), tako daje v enih zgradbah sonavezovanje izbirno, v drugih pa sonavezovanja ni, potem so zgradbe, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, tiste, ki težijo po tem, da bi bilo sonavezovanje izbirno. Iz 1.1, 1.2.1 in 2.2 se da sklepati: 3.2 Če je v okviru skladenjskih primerjalnih zgradb, pri katerih je samostalniška zveza, ki nastopa v vlogi merila, v dvojini, kak razloček med zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od (Tine. je večji od bratov. .), in zgradbami, v katerih kot primerjalna beseda nastopa veznik kot (Tine. je večji kot brata. k), tako daje v enih zgradbah sonavezovanje izbirno, v drugih pa sonavezovanja ni, potem so zgradbe, v katerih kot primerjalna beseda nastopa veznik kot, tiste, ki težijo po tem, da sonavezovanja ne bi bilo. Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... IV. Opis gradiva. Sonavezovalno razmerje se spremeni, če uporabimo v stavkih, kjer kot primerjalna beseda nastopa predlog od, povratni svojilni zaimek svoj, npr. Tine Je večji od bratov. . nasproti Tine Je večji od svojih bratov. k. Skladenjski dvojnici: prisotnost in odsotnost povratnega svojilnega zaimka v stavkih, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od. 1 Domneve teorije jezikovne naravnosti: 1.1 > sem (-, +) / povratni svojilni zaimek Tj., glede na kognitivno zapletenost je odsotnost povratnega svojilnega zaimka bolj naravna od njegove prisotnosti. - Utemeljeno z načelom najmanjšega napora: Govorec ubeseduje manj razvidne skladenjske enote z manj napora. 1.2 > sem (+, -) / sonavezovanje Tj., glede na kognitivno zapletenost je sonavezovanje bolj naravno od ne-sonavezovanja. - Utemeljeno z načelom specializirane rabe, z načelom najmanjšega napora in načelom rabe kategorije ali izvedbe poteka: Za sonavezovanje uporabljamo specializirana skladenjska sredstva, npr. povratno svojilni zaimek svoj. Tisto, kar se navezuje, je ponovitev tistega, na kar se navezuje (tj. posnemanje). Sonavezovanje je kot podeljevanje kazalcev navezovanja potek. Posebni primer od 1.2: 1.2.1 > sem (+/-, -) / sonavezovanje Tj., glede na kognitivno zapletenost so bolj naravne razmere, v katerih je sonavezovanje izbirno, kot razmere, v katerih sonave-zovanja ni. - Lestvica je primerek predloge > sem (A + B, B). 2 Domnevi slovenske teorije jezikovne naravnosti: 2.1 > sem teži po povezavi z drugim > sem 2.2 < sem teži po povezavi z drugim < sem 3 Posledice: Iz 1.1, 1.2.1 in 2.1 se da sklepati: 3.1 Če je v okviru skladenjskih primerjalnih zgradb, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, kak razloček med zgradbami, v katerih ni povratnega svojilnega zaimka {Tine Je večji od bratov. k/j.), in zgradbami, v katerih je uporabljen povratni svojilni zaimek {Tine Je večji od svojih bratov. J, tako da je v enih zgradbah sonavezovanje izbirno, v drugih pa sonavezovanja ni, potem so zgradbe, v katerih ni uporabljen povratni svojilni zaimek, tiste, ki težijo po tem, da bi bilo sonavezovanja izbirno. Iz 1.1, 1.2.1 in 2.2 se da sklepati: 3.2 Če je v okviru skladenjskih primerjalnih zgradb, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, kak razloček med zgradbami, v katerih ni povratnega svojilnega zaimka {Tine. je večji od bratov. .), in zgradbami, v katerih 1 J,K/1,J je uporabljen povratni svojilni zaimek {Tine. je večji od svojih bratov. J, tako da je v enih zgradbah sonavezovanje izbirno, v drugih pa sonavezovanja ni, potem so zgradbe, v katerih je uporabljen povratni svojilni zaimek, tiste, ki težijo po tem, da sonavezovanja ne bi bilo. 4 Opomba. Povratni svojilni zaimek svoj se seveda navezuje na osebek {Tine). Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... V. Opis gradiva. Primerjalne skladenjske zgradbe, kijih ponazarja tip stavkov ljubim brata bolj kot sestra, ljubim brata bolj kot sestro, ljubim brata bolj od sestre, se razlikujejo v zmožnosti pomenskega ponatančenja in v skladenjski razširljivosti. Pomen stavka, kjer uporabljamo primerjalni veznik kot, je nedvoumen: prvi stavek pomeni 'ljubim brata, bolj kot ga ljubi sestra', drugi stavek pa 'ljubim brata, bolj kot ljubim sestro'. V stavku s predlogom od pa moremo razbrati oba zgornja pomena. Razširljivost tipa stavkov ljubim brata bolj kot sestra, ljubim brata bolj kot sestro je precej večja, npr. ljubim brata, bolj kot ga ljubi moja starejša sestra ali ljubim brata, bolj kot moja mala sestra ljubi mojega starejšega brata ter ljubim brata, bolj kot ljubim svojo starejšo sestro, glede na tip stavkov ljubim brata bolj od sestre. Skladenjski dvojnici: različna razširljivost v tipih stavkov ljubim brata bolj kot sestra, ljubim brata bolj kot sestro in v tipu stavkov ljubim brata bolj od sestre. 1 Domneve teorije jezikovne naravnosti: 1.1 > sem (-[ena oblika - en pomen], +[ena oblika - en pomen]) Tj., glede na kognitivno zapletenost je bolj naravna tista skladenjska enota, ki ne ustreza načelu ena oblika - en pomen (one form - one meaning), kot skladenjska enota, ki temu načelu ustreza. - Utemeljeno z načelom najmanjšega napora: Govorec v ubesedovanje vloži manj napora, če mu ni treba biti pozoren na pomensko enoumnost ubesedovanih skladenjskih enot. S stališča ogovorjenega so skladenjske enote, v katerih je upoštevano načelo one form - one meaning, bolj ugodne, ker olajšujejo razumevanje in prispevajo k manjši dvoumnosti. Ogovorjeni laže izračuna, kaj je govorec želel povedati, če imajo besede samo en pomen, kot če imajo po več pomenov. Posebni primer od 1.1: 1.1.1 > sem (večpomenske, enopomenske) / skladenjske enote Tj., glede na kognitivno zapletenost so večpomenske skladenjske enote bolj naravne od enopomenskih skladenjskih enot. - Utemeljeno z načelom najmanjšega napora: V interesu ogovorjenega je, da ima skladenjska enota čim manj pomenov, saj mu razumevanje take skladenjske enote povzroča manj napora. Posebni primer od 1.1.1: 1.1.1.1 > sem (ljubim brata bolj od sestre; ljubim brata bolj kot sestra, ljubim brata bolj kot sestro) Tj., glede na kognitivno zapletenost je tip stavkov ljubim brata bolj od sestre bolj naraven od tipa ljubim brata bolj kot sestra, ljubim brata bolj kot sestro. 1.2 > sem (manj razširljiva, bolj razširljiva) / skladenjska enota Tj., glede na kognitivno zapletenost so skladenjsko manj razširljive enote bolj naravne od skladenjsko bolj razširljivih. - Utemeljeno z načelom najmanjšega napora: V interesu govorca je čim manjša razširljivost skladenjskih enot in posledično čim manjši napor pri ubesedovanju. 1.3 > sem (od, kot) Tj., glede na kognitivno zapletenost je bolj naraven predlog od kot veznik Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... kot. - Utemeljeno z načelom včlenjenosti v stavek in načelom najmanjšega napora: Predlog odje kot predlog bolje včlenjen v stavek kot veznik kot, saj uvaja predložno zvezo, kot pa predložno zvezo ali stavek. Veznik kot je glasovno obilnejši od predloga o d. 2 Domnevi slovenske teorije jezikovne naravnosti: 2.1 > sem teži po povezavi z najmanj še enim > sem 2.2 < sem teži po povezavi z najmanj še enim < sem 3 Posledice: Iz 1.1.1.1, 1.2, 1.3 in 2.1 se da sklepati: 3.1 Če je v okviru primerjalnih skladenjskih zgradb kaka razlika med stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od (ljubim brata bolj od sestre), in stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa veznik kot {ljubim brata bolj kot sestra, ljubim brata bolj kot sestro), tako da je ena vrsta stavkov skladenjsko bolj razširljiva in druga vrsta skladenjsko manj razširljiva, ter tako, daje ena vrsta stavkov večpomenska, druga pa enopomenska, potem so stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, tisti, ki težijo po tem, da bi bili skladenjsko manj razširljivi in večpomenski. Iz 1.1.1.1, 1.2, 1.3 in 2.2 se da sklepati: 3.2 Ce je v okviru primerjalnih skladenjskih zgradb kaka razlika med stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa veznik kot (ljubim brata bolj kot sestra, ljubim brata bolj kot sestro), in stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od (ljubim brata bolj od sestre), tako da je ena vrsta stavkov skladenjsko bolj razširljiva in druga vrsta skladenjsko manj razširljiva, ter tako, daje ena vrsta stavkov enopomenska, druga pa večpomenska, potem so stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa veznik kot, tisti, ki težijo po tem, da bi bili skladenjsko bolj razširljivi in enopomenski. Sklepne ugotovitve Izpeljave s primerjalnimi skladenjskimi strukturami temeljijo na naslednjih razlikovalnih parametrih: (1) Ednina je najbolj naravno slovnično število. (2) Po naravnosti si skloni v imenovalniško-tožilniških jezikih sledijo v naslednjem zaporedju: > sem (imenovalnik, tožilnik, dajalnik, rodilnik, drugi skloni). (3) Primernik je naravnejši od presežnika. (4) Uporaba sonavezovanja je naravnejša od njegove neuporabe. Sonavezovanje je pojmovano kot znotrajjezikovno podeljevanje kazalcev navezovanja in kot »potek«. (5) S stališča govorca so skladenjske enote s pestrimi pomeni bolj naravne. (6) Kar je bolje včlenjeno v stavek, je s stališča govorca bolj naravno. Ta univerzalna dejstva, postavljena v instrumentarij teorije naravnosti, prinašajo naslednje napovedi jezikovnega vedenja v okviru slovenskih skladenjskih primerjalnih zgradb: • Ce kot primerjalna beseda nastopa samo predlog od, teži samostalniška zveza, Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... v ki nastopa v vlogi merila, po tem, da bi bila v ednini. Ce pa kot primerjalna beseda nastopata predloga od ali med, teži merilo po tem, da bi nastopalo v neednini. Če kot primerjalna beseda nastopa predlog od, teži v množini rabljena sa-mostalniška beseda, ki nastopa v vlogi merila, po tem, da bi dopuščala rabo primernika in presežnika. Če pa kot primerjalna beseda nastopa predlog med, teži zgradba po tem, da bi dopuščala samo rabo presežnika. Če kot primerjalna beseda nastopa predlog od, teži v dvojini rabljena samo-stalniška beseda, ki nastopa v vlogi merila, po tem, da bi bilo v takih zgradbah sonavezovanje izbirno (Tine. je večji od bratov. .). Če pa kot primerjalna beseda nastopa veznik kot, teži zgradba po tem, da bi sonavezovanja ne bilo (Tine. je večji kot brata. ). Če je v zgradbah, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, uporabljen povratni svojilni zaimek, teži ta zgradba po tem, da sonavezovanja ne bi bilo (Tine.Je večji od svojih bratov. k), če pa povratni svojilni zaimek ni uporabljen, težijo zgradbe po tem, da bi bilo sonavezovanje izbirno (Tine.Je večji od bratov. k .). Stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa predlog od, so tisti, ki težijo po tem, da bi bili skladenjsko manj razširljivi in večpomenski, medtem ko stavki, v katerih kot primerjalna beseda nastopa veznik kot, težijo po tem, da bi bili skladenjsko bolj razširljivi in enopomenski. Seznam navedenk Andersen, Henning, 1986, IE *s after z, u, r, k in Baltic and Slavic, Acta Linguistica Hafniensia, Köbenhavn, 171-190. Andersen, Henning, 1972, Diphtongization, Language, 11-50. Dobrovoljc, Helena, 2003, Preverba teorije o jezikovni naravnosti ob slovenskem (obliko)skladenjskem gradivu, Doktorska naloga, Ljubljana: Filozofska fakulteta, [H. Majcenovič]. Dressier, Wolfgang U., Willi Mayerthaler, Oswald Panagl in Wolfgang U. Wurzel, 1987, Leitmotifs in natural morphology, Amsterdam, John Benjamins. Fenk-Oczlon, Gertraud, 1991, Frequenz und Kognition - Frequenz und Markiertheit, Folia Linguistica 25, 361-394. Greenberg, Joseph H., 1966, Language universals, Haag, Mouton. Havers, Wilhelm, 1931, Handbuch der erklärenden Syntax, Heidelberg, Carl Winters, Universitätsbuchhandlung. Jakobson, Roman, 1932, Zur Struktur des russischen Verbums, Charisteria Gvilelmo Mathesio, Praga, Svmptibvs »Prazsky linguisticky kroužek«, 74-84. Jakobson, Roman, 1966, Quest for the Essence of Language, Selected writings II, Haag, Pariz, Mouton, 345-359. Mayerthaler, Willi, 1981, Morphologische Natürlichkeit, Wiesbaden, Athenaion. [Angleška verzija: Mayerthaler 1988.1 Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... Mayerthaler, Willi, 1988, Morphological naturalness, Ann Arbor: Karoma. [Prva objava 1981.] Mayerthaler, Willi, Günther Fliedl in Christian Winkler, 1998, Lexikon der natürlichkeitstheoretischen Syntax und Morphosyntax, Tübingen, Stauffenburg. Orešnik, Janez, 1992, Udeleženske vloge v slovenščini, Ljubljana, SAZU. Orešnik, Janez, 1999, Krepke in šibke dvojnice v skladnji, Ljubljana, SAZU. Orešnik, Janez, 2001, A predictable aspect of (morpho) syntactic variants, Ljubljana, SAZU. Orešnik, Janez, 2003, Naturalness, Some Norwegian (morpho)syntactic examples, Norsk Lingvistisk Tidsskrift, 21, 57-70. Rosch, Eleanor, 1975, Cognitive Reference Points, Cognitive Psychology 7, 532-547. Shapiro, Michael, 1972, Explorations into Markedness, Language 48, 343-364. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1970-1991, Ljubljana, SAZU - DZS. Stassen, Leon, 2001, Comparative constructions, Language Typology and Language Universals, Ur. M. Haspelmath idr., Berlin, de Gruyter. Toporišič, Jože, 2000, Slovenska slovnica, Maribor, Založba Obzorja. Comparative Syntactic Structures from the Perspective of the Slovene Theory of Linguistic Naturalness Summary What is considered to be easier to comprehend for human brain is defined as more natural in natural linguistics. The Slovene theory of linguistic naturalness represents an extension of the Klagenfurt school of linguistic naturalness and is able to predict linguistic behaviour. It focuses on the research of (morpho) syntactic synonymous expressions, i.e. variants, which have a different degree of naturalness. Variants are structures connected by the same superordinate category (i.e. a typical linking feature) and which differ in up to a maximum of two differentiating parameters. In the Slovene theory the doublets are described in terms of sem- and sym-values, where the speaker is interested in s em-naturalness and the listener in sym-natu-ralness. The natural linguistics describes both types of naturalness with scales of naturalness and with nine criteria. These criteria are based on the prepositions of brain functions in the areas of syntax and morphosyntax: (I) the principle of least effort, (2) the principle of prototype, (3) the principle of incorporatedness into the sentence, (4) the principle of frequency, (5) the principle of typology, (6) the principle of the size of the class, (7) the principle of specialized use , (8) the principle of the use of a category and the realization of the procedure, and (9) the principle of acceptability. The Slovene theory of linguistic naturalness has introduced the correlation of values, e.g. the values of primary scales > sem (A, B) and > sem (C, D) link to each other as A-C and B-D. Helena Dobrovoljc: Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije ... The deductions with comparative syntactic structures are based on the following parameters: (1) The singular is the most natural grammatical number. (2) In the nominative-accusative languages the naturalness of the cases is as follows: > sem (the nominative, the accusative, the dative, the genitive, other cases). (3) The comparative is more natural than the superlative. (4) It is more natural to use correlation than not to use it. Correlation is considered as an intralinguistic attribution of indicators of relation and as „a course of action». (5) From the speaker's perspective polysemic syntactic units are more natural. (6) Everything that is relatively firmly incorporated in a sentence is considered more natural by the speaker. The following predictions can be made: • If only the preposition od is used as the comparing word the nominal phrase (representing the criterion) tends to be in the singular. If prepositions od or med are used the criterion tends to be used in any other number than the singular. • If the preposition od is used as the comparing word then the noun used in the plural tends to allow either the comparative or the superlative. If the preposition med is used, the construction tends towards allowing only the superlative. • If the preposition od is used as the comparing word the noun in the dual (representing the criterion) tends towards optional correlation (Tine.je večji od bratov. .). If the conjunction kot is usedaš the comparing word, the structure tends towards having no correlation (Tine, je večji od brata. ). • If in the structures where the preposition od is used as the comparing word the reflexive possessive pronoun is also present, the structure tends towards having no correlation (Tine, je večji od svojih bratov ); correlation is optional in structures without the reflexive possessive pronoun (Tine .je večji od bratov .). • The sentences where the comparing word is the preposition od tend towards having less possibilities for syntactic expandability and polysemy; on the other hand, the sentences with the conjunction kot used as the comparing word tend towards more syntactic expandability and monosemy. *%s Helena Dobrovoljc, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: HD@zrc-sazu.si Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve Andreja Žele IZVLEČEK: Prispevek odpira vprašanje določanja neke vrste pomen-sko-izraznih primitivov v slovenščini -jezikovnih enot, s katerimi lahko pomensko in izrazno (tj. slovarsko) razlagamo vse oz. večino besedja v določenem jeziku. Obravnava s pomensko- izrazn im i prim itivi povezuje seme kot pomensko primitivne oz. nedeljive enote in se pri tem omejuje na možnost izrazitve oz. slovarske ubeseditve valenčnih/vezljivostnih semov z vezij ivostnimi primitivi. ABSTRACT: The paper is opening the discussion on a specific type of semantic-expressional primitives in Slovene - linguistic units which can be employed for semantic and express ional (i.e. lexicographic) explanation of all or at least of the majority of lexemes in a given language. The discussion links semantemes as semantically primitive viz. inseparable units with semantic-expressional primitives; whereby the discussion is limited to the possibilities of expressing viz. presenting of valency semantemes with valency primitives in dictionary form. Namen obravnave je predstaviti vezij ivostne primitive kot najosnovnejše pomensko-izrazne enote predvsem za npr. slovarske pomenske razlage.1 Nujno je že na začetku ločevanje med semi, ki so opredeljeni kot najmanjše pomensko nedeljive enote lek-sikalnega pomena in nimajo svojih izrazov oz. načelno niso izrazijivi, in t. i. primitivi (v tej obravnavi vezij ivostnimi primitivi), ki kot osnovne pomensko-izrazne enote, ki osnovne/bazične vsebine oz. pomene in pomenske sestavine tudi ubesedujejo.2 Sicer V teh primerih se mi zdi oznaka primitiv oz. primitivni upravičena, ker združuje 'prvo-tnost', 'osnovnost' oz. 'bazičnost' in 'enostavnost'. Za pomenske lastnosti oz. pomenske sestavine ali seme določenega pomena/semema navaja Ju. D. Apresjan (21995, 8-9) različna poimenovanja in delitve. Tako npr. N. I. Tolstoj (Nekotorye problemy sravnitel'noj slavjanskoj semasiologii, Slavjanskoe jazykoznanie, 1968) deli na a) oporne seme (konkretne in nezaznamovane) in na b) spremstvene seme (abstraktni in zaznamovani); V. G. Gak (Semantičeskaja struktura slova kak komponent semantičeskoj struktury vyskazyvanija, Semantičeskaja struktura slova, 1971) ločuje a) izvorne seme ali »arhiseme« in b) dopolnilne seme ali »diferencialne seme«; G. Helbig in W. Schenkel (1969) trdita, da so za pomen - semem pomembni tako kategorialni kot Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve ^ pa se valenčni oz. vezljivostni semi kot kategorialni semi in hkrati kot integralne/uni-m verzalne sestavine leksikalnih pomenov lahko ubesedujejo z neke vrste vezljivostnimi N primitivi, ki so v teh primerih njihovi skladenjskopomenski ustrezniki - to so navadno glagoli kot tipični oz. pomensko temeljni predstavniki posameznih vezij i vostnih skupin. ^ Z vidika valence oz. vezljivosti in z upoštevanjem pomensko-izraznega razmerja ve-O zljivostni sem : vezljivostni primitiv sem prilagodila tri vrste semov J. Kačala (1982, /; 5-6), ki se pri pomensko-izrazni predstavitvi vezljivosti z vezljivostnimi primitivi r* medsebojno dopolnjujejo - 1) kategorialni semi so vezljivostni glagolski semi (ube-Q sedeni z ustreznimi temeljnimi glagoli, npr. bivati, čutiti; govoriti/reči, misliti, gledati, juje sneg s cest s plugom I Cisti ceste s plugom, ali /modifikacijska/ dopolnila, npr. ^5 /Sončno/ je, Stric dela Ikot čevljari, On rad pluje /zjadril), navadno prenesena raba omogoča t. i. individualne seme, npr. Cvetje dežuje, Oči sijejo, Njegovo vedenje je ^ sončno, Natakar je jadral med mizami I Oblak je jadral po nebu ipd. 7s Na splošno lahko predvidevamo, daje tudi siceršnja sistemska težnja jezika izraziti tudi najmanjše osnovne pomenske enote (tudi npr. kategorialne in nekate-gorialne seme oz. pomenske sestavine) - vsaj v nekateri primerih se lahko izrazijo ^ tudi s pomensko-izraznimi primitivi. #' o- 1 Splošno o pomensko-izraznih primitivih in možni vezljivostni primitivi Primitivi kot izrazi za bazične/elementarne pojme, ki so skupni (navadno skoraj) vsem naravnim jezikom, tvorijo naravni mini jezik, ki služi predvsem za razlago zapletenejših pojmov -1, i. jezikovni primitivi, ki so pomensko nerazložlji-vi/nepredeljivi z enostavnejšimi/primitivnejširni pomeni in to (jim) omogoča, da z njimi razlagamo druge besede določenega jezika, sestavljajo univerzalni semantični metajezik. Semantični metajezik - metajezik opisov pomenov, v eni svoji fazi tudi »jezik misli« ali »lingua mentalis« ali tudi »pomenski sistem« (semantic system; Wierzbicka 1972, 25). Semantični metajezik mora biti naravni jezik za opisovanje leksikalnih in slovničnih pomenov. Zaradi pomenske bazičnosti in jasnosti jih v subkategorialni semi; J. Filipec in F. Cermäk (1985) pomensko odločilne seme opredeljujeta kot generične seme in specifične oz. diferencialne seme; L. G. Heller in J. Macris (Parametric linguistics, 1967) sta izoblikovala slovarsko hierarhijo pomenskih sestavin ali »parametrov« z a) glavnimi sestavinami in b) odvisnimi sestavinami. Pri nas so bili semi oz. pomenske sestavine prvič obdelane v SKJ 2 (1966) J. Toporišiča pri strukturalnopomenski obdelavi besede dekle. Najnovejšo definicijo pomenske sestavine oz. sema imamo v Slovenskem leksikalnem pomenoslovju (2000, 52) A. Vidovič Muhe. Avtorica sem oz. pomensko sestavino definira kot najmanjšo nedeljivo pomensko enoto leksikalnega (slovarskega) pomena, kije vezana samo na vsebino (označeno), zato nima izraza (formativa). Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve anglo-ameriškem svetu poimenujejo tudi »primitivni termini« (»primitive terms«). Primitivi še najbolj ustrezajo ubesedenim elementarnim pojmom, ki so zaradi ele- iri mentarnosti tudi samoumevno univerzalni, tj. zastopani v vseh ali v večini jezikov.3 ^ Bolj kot pomenska j asnost (lahko tudi enostavnost) primitiva j e pomembna nj egova m pogostnost v vlogi razlagalne besede v razlagah drugih (navadno pomensko zaple- ^ tenejših) specializiranejših besed, tj. primitivi so ali vsebujejo osnovno pomensko sestavino, kije hkrati osnova večini razlaganih besed. Druga lastnost primitivov naj bi bila lahka oz. čim lažja prevodljivost v druge jezike oz. med drugimi jeziki. Tudi določena stopnja pomenske odvisnosti ali prekrivnosti med primitivi ni izključena, ^ npr. vedeti, hoteti, čutiti', vsekakor je s pomensko-izraznega vidika nujno poudariti, m da ne sme biti sinonimije ali homonimije (gl. npr. Apresjan 2000, 217). Pomembno je poudariti, da ni absolutnih primitivov in da ni samo enega ko- ^ rektnega izbora primitivov (Wierzbicka 1996a, 11). Metaforično izraženo so primitivi ^ neke vrste pomenske/semantične molekule (»semantic molecule«; Wierzbicka 1996a, N 87), lahko govorimo tudi o pomenskih lastnostih (»semantic features«, Apresjan 2000, 26) oz. vsebinskih lastnostih, ki se pomensko uresničujejo kot pomenske sestavine, ni pa vedno možna tudi izrazna uresničitev oz. ubeseditev v smislu pomenskega primitiva. Pri nas jih kot »pomenske praprvine/prasestavine« predstavil J. Toporišič ^ (NSS 356). ° O vsebinskih lastnostih in pomenskih sestavinah in o njunih razmerjih v svojih -* novejših razpravah pišejo A. Vidovič (2000,21,125,127,145, 148), F. Novak (2004, ^ 39, 44, 48, 97) in J. Snoj (2004, 77). O Fond pomenskih primitivov ne more biti večji kot dejanski fond kategorij j£ - vse mora biti usmerjeno v jasne poenostavljene/posplošene opredelitve oz. razlage pomenov. (Pomen je lahko opredeljen tudi kot fond neobstojnih/nestalnih pomenskih N sestavin.) Množica primitivov ne more biti stalnica, ker se v živem jeziku ta množica m spreminja in tudi narašča, torej ni absolutnih primitivov in tudi ni korektnega izbora -t primitivov - zadnja desetletja seje po tehtnem izbiranju in preverjanju seznam primitivov razširil še z novimi primitivi (»new primitives«; Wierzbicka 1996a, 73-74) tipa nekaj/malo/približno, več/bolj, videti, slišati, gibati se, tam/tj a/tukaj, zavedati se, daleč, blizu/skoraj, stran/smer, znotraj, dolgo časa I kratek čas, sedaj I tedaj I torej, če, bi, mogoče/nemara, beseda/izraz ipd. Na možno spreminjanje obsega primitivov torej kažejo tudi oznake stari in novi primitivi (»old primitives« Wierzbicka 1996a, 35), »new primitives« (Wierzbicka 1996a, 73)). Sprejeti univerzalni pomenski primitivi se delijo na substantive oz. samostalnike: jaz, ti, nekdo, nekaj, to/ta, ljudje, človek, svet, na determinative/kvantitative oz. pridevniška določila: ta, isti, drugi, en/eden, dva, dober, slab, velik, majhen, mnogo/polno, mnogi/številni, malo/veliko, ves/vsi; na glagole: misliti, govoriti/reči, videti, slišati, vedeti, znati, predstavljati si, gibati, 3 Jezikoslovci so skozi desetletja primitive določali po poti poskusov in napak v primerjalnih raziskavah določenih pomenov v različnih kulturah - pridobi se nekaj deset pojmov in posledično določeno število leksikalnih posplošitev v vseh izbranih/vključenih jezikih. Merili za univerzalni pomenski primitiv sta a) vloga, ki jo določeni pojem ima pri razlagi drugih pojmov in b) število jezikov, v katerih je določeni pojem leksikaliziran (Wierzbicka 1996b, 332). 29 Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve obstajati, stati, sedeti, ležati, hoditi, teči, skakati, postajati, čutiti, hoteti, želeti, morati, ne hoteti I ne marati, začeti, končati; delati, dogajati se/zgoditi se, trajati; na prislove, predloge: kdaj, kje, prej I potem, pol pred/podi nad; na členke in veznike, kijih stavčnočlensko označujejo tudi kot neke vrste metapredikate: ne (zanikanje), zato/ker, če, ali, in, ves/vsa/vse ali t. i. intenzifikatorje, npr. zelo,prav, zares, več, bolj, lahko treba; upoštevana je tudi taksonomija/partonomija oz. vrsta/raznovrstnost, npr. del (nečesa), in podobnost/prototip, npr. podoben/kot, tak kot, kakor, enak ipd. - to so t. i. stari primitivi (»old primitives«; Wierzbicka 1996a, 35-36). Npr. postajati je primitiv samo v nedovršnem pomenu, ker je postati že kompleksen pojem, kije tako pojmovno kot pomensko oz. slovnično izpeljan iz nedovršnika (Wierzbicka 1972, 17). Konceptualni primitivi - navajajo se štiri vrste naklonskih pomenov, npr. hoteti, biti dobro/slabo, biti potrebno/nuj no, morati/moči ipd. - pa so sestavine, zmožne izražanja pomena šele v določenih t. i. kanonskih kombinacijah (»canonical combinations«, Wierzbicka 1996a, 19, 21). Tovrstne kombinacije lahko potrjujejo tudi tezo, da univerzalni semantični primitivi bazirajo na predjezikoslovnem uzaveščenem otroškem razlaganju pomenov oz. na naivni sliki sveta - tovrstno predjezikoslovno branje (»prelinguistic readiness for meaning«) da izraze kot jaz, ti, kje, hoteti, misliti, znati ipd. (Wierzbicka 1996a, 21-22). Nakazana je tudi možnost predjezikoslovnih stavčnih vzorcev, npr. (Jaz) hočem delati nekaj, (Jaz) znam to, Kje si ti, (Jaz) se ne morem premikati - tvorijo se neke vrste kanonski stavki (»canonical sentences«; Wierzbicka 1996a, 21, 30) kot (77) si naredil nekaj slabega, (Jaz) vem, kdaj se je zgodilo, (Jaz) hočem videti to, Ti ljudje niso rekli nič o tem, Če (vi) želite delati to, želim (jaz) delati isto, Ta oseba se ne more premikati/gibati. Pomenski primitivi težijo k vključevanju t. i. »logičnih besed«, vendar vse te besede niso elementarne (Wierzbicka 1972, 201). Zaradi pojmovne oz. pomenske enostavne dojemljivosti je možno mešanje primitivnih terminov z jasnim in enostavnim čutenjem oz. dojemanjem nečesa, npr. barv. Vendar da barve niso primitivni termini lahko dokažemo, ko skušamo pojem barve opisati slepemu s primitivom kot vrsta/del (nečesa); tudi sicer lahko razmišljamo o univerzalnih primitivih, vezanih na vid, sluh, okus, voh in seveda predvsem o možnostih leksikalizacije teh univerzalnih pojmov v vseh jezikih (Wierzbicka 1972, 20). Vse specifične sestavine določenih jezikov, ki težijo tudi k medjezikovni razumljivosti, morajo biti prevedljive v jezik pomenskih primitivov. Pomemben del univerzalnega pomenja oz. elementarne sestavine pomenov v so po Ju. Apresjanu, A. Zolkovskem in I. A. Mefčuku tudi t. i. leksikalne funkcije »lexical functions«, ki opozarjajo tudi na merilo skladenjskopomenske univerzalne zmožnosti, tako se npr. zelo in popolnoma ne moreta vedno skladenjsko uresničevati - nista npr. uresničljiva v zvezah kot zelo gluh, zelo nem, zelo belo, zelo črno, zelo modro, popolnoma tanek, popolnoma sladek, popolnoma debel ipd. (Wierzbicka 1972, 88) 1.1 Primitivi kot možni vezljivostni primitivi Iz vsega povedanega lahko izoblikujemo univerzalno zoženo množico veziji-vostnih semov, kijih za slovarske razlage lahko ubesedimo kot neke vrste vezljivostne 30 v Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve primitive: delati/delovati/spreminjati, delati se/postajati, bivati i' (s o)obs tajati/'pripadati, imeti/čutiti/predstavljati si, pojavljati se I (z)goditi se, misliti/govoriti/vedeti, premikati/gibati (se), hotetilmoči. Ju. Apresjan (2000,21) kot pogosto oz. univerzalno : pomenskorazlagalno enoto izpostavi tudi glagol povzročati. V zvezi z možnostjo oblikovanja pomenskih razlag za pomensko zapletenejše glagole z glagolskimi J, primitivi tudi kot neke vrste pomensko-izraznimi vezljivostnimi primitivi Apresj an predlaga (1995, 121-123) pomenskoskladenjska razmerja med pomensko kompleksnim (Pl) in njegovima razlagalnima glagoloma (P2 in P3) z možnostmi a) glagol P3 zapolnjuje eno izmed vezijivosti P2, npr. sporočati se ujema z dvovezljivostnima glagoloma povzročiti in znati/vedeti, tako da vključuje prvo vezijivost povzročiti in obe vezljivosti glagola znati/vedeti, b) glagol P3 se vezljivostno dopolnjuje s P2, npr. glagol peljati je vezljivostno povezan s tremi glagoli premeščati se, nahajati se, namenjati I usmerjati se, tako da glagola premeščati se in nahajati se tvorita bistvo glagola, povzročati, usmerjati se pa še cilj /namen; premeščati se')Q trovezljiv, nahajati se')Q dvovezljiv in usmerjati se )Q dvovezljiv; osebkova vezljivost je skupna vsem upoštevanim glagolom, druga vezljivost glagola usmerjati se se pokriva s celotno vezljivostjo glagola premeščati se, tako daje v končni fazi glagol peljati se štirive-zljiv - kdo, odkod, kam, na/v čem (zadnja se prekriva z drugo vezljivostjo glagola nahajati se), c) glagol P3 je z glagolom P2 povezan samo z določenim podobnostnim pomenskoskladenjskim razmerjem, ne da bi kakor koli lahko soodvisnostno sotvorila vezljivost, npr.pisati v pomenu 'sporočati v pisni obliki' ne gre oz. ni najbolj navadno obravnavati kot šestvezlj ivostni v smislu kdo pisati prijatelju pismo z gotskimi črkami na dragi papir z gosjim peresom, če izhaj amo iz trovezlj i vega sporočati (kdo, komu, , -kaj) in štiri vezij ivega pomena glagola p isati (kdo, kaj, na kaj, s čim); z druge strani se lahko pisati obravnava enako trovezlj ivo kot sporočati. Potencialne intenčne oz. možne vezljivostne lastnosti glagolov se pomensko uresničujejo z vezljivostnimi * (kategorialnimi) semi, ki kot integralni semi napovedujejo možna pomenska razmerja in se načelno lahko ubesedijo z vezljivimi primitivi; v nekem smislu posledični so t. i. udeleženski semi, ki kot subkategorialni oz. tudi t. i. diferencialni semi niso nič drugega kot /ne/izražene univerzalne udeleženske vloge, izražene pa so navadno z določili, pri glagolskih tvorjenkah pa že z glagolom. To posredno potrjuje tudi Sgall (1986, 112-113). Danes (1987, 237) predstavlja še vedno temeljne glagole z razločevalnimi sestavinami, npr. delati 'namen, korist, navadna aktivnost', ustvarjati 'rezultativnost', povzročati, vršiti 'izražanje aktivnosti', voditi, počenjati 'izvajanje', učinkovati/vplivati 'trenutek rezultativnosti'. 2 Glagolska pomenskost in valenčnost oz. vezljivost Kot je bilo že uvodoma opozorjeno, je pri tovrstnih obravnavah predvsem s slovarskega vidika nujno ločevanje med semi, ki so opredeljeni kot najmanjše pomensko nedeljive enote leksikalnega pomena in nimajo svojih izrazov oz. načelno niso izrazijivi, in t. i. primitivi (v tej obravnavi vezljivostnimi primitivi), ki kot osnovne pomensko-izrazne enote, ki osnovne/bazične vsebine oz. pomene in pomenske sestavine tudi ubesedujejo. Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve Semi so upoštevani tako v ožjem pomenu kot najmanjše pomensko nedeljive * sestavine oz. enote pomena/semema (univerzalni/absolutni ali tudi kategorialni semi * -1, i. klassemi pa označujejo kategorialne pomenske sestavine oz. lastnosti kot spol s podspoloma živo in človeško, števnost, vid, intenca idr.) kot v širšem pomenu - kot pomenskorelevantne (generične/uvrščevalne in razločevalne) opomenjene vsebinske 2 lastnosti, ki hierarhičnorazločevalno določajo pomen/semem oz. njegovo vsebovanost 4 v okviru določenega leksema. Po Ju. D. Apresjanu (1967, 9-10) so semi t. i. pomenski množitelji, ki v različnih kombinacijah ponujajo najširše vezljivostne možnosti. 2 Vezljivostni semi so izraženi oz. slovarsko ubesedeni z nadpomenkami, ki izražajo prevladujočo glagolsko usmerjenost oz. vezijivost obravnavanih podpomenk, npr. ? dati pomeni ,povzročiti, da kdo kaj ima', vzeti pa ,povzročiti, da jaz kaj imam' ipd. Te nadpomenke so neke vrste vezljivostni primitivi. Sicer pa je pomenskosestavinska hierarhičnost med primitivnimi, temeljnimi >i in specializiranimi glagoli je predstavljena s t. i. uvrščevalnimi in razločevalnimi pomenskimi sestavinami (UPS, RPS) . Pri opisu pomenskosti navajanih vrst glagolov 5 gre namreč za izpostavitev predvsem tistih pomenskorelevantnih predmetnostnih lastnosti oz. pomenskih sestavin, ki vplivajo na njihovo vezij ivost. Vezijivostne pomenske sestavine oz. semi so lahko (ubesedene) izraženi z \ najbolj informativnimi temeljnimi leksemi oz. t. i. bazičnimi leksemi, ki tvorijo bazično pomensko ravnino določenega leksema (Vidovič Muha 2000, 50-62). 2.1 Glagolski nadleksemi oz. primitivni nadleksemi - biti, imeti, delati 4 O tem gl. uvodno razpravo Razmerja med leksemi in homonimija A. Vidovič Muhe k Slovarju slovenskih homonimov (J. Bälint 1997). Z vidika razmerja pomen : izraz pa F. Novak (2004, 39) opominja, da bi pri popolnem popisovanju pomenov potrebovali izdelan sestav pomenskih sestavin. 5 Poimenovanji uvrščevalna in razločevalna sestavina povzemam po A. Vidovič Muha (1986; 1988, 26). Hierarhija pomenskih sestavin znotraj leksemskega pomena določa uvrščevalni pomenski sestavini (UPS) vlogo, da opredeljuje pomen leksema z vidika njegove vpetosti v načeloma neposredno višje pojmovno in s tem (lahko) tudi pomensko polje, medtem ko ima razločevalna pomenska sestavina (RPS) vlogo slovarskoprepo-znavno določiti pomene leksemov, ki sodijo v pojmovno polje iste UPS (Vidovič Muha 2000, 87-88). 6 Merila za prave glagolske primitive (Glagp) so: a) Pri pravih glagolskih primitivih zaradi njihove najširše možne splošnopomenskosti (z najširšimi pomensko-skladenjskimi vezljivostnimi zmožnostmi) lahko šele v konkretnih stavčnih povedih govorimo o konkretnih skladenjskih pomenih. Hkrati konkretni pomenski stavčni vzorec odloča tudi o nepolnopomenski/polnopomenski skladenjski rabi glagolskega primitiva, npr. Takrat/ Tam ni mož (> 'Takrat ne postane mož'/ 'Tam se ne obnaša kot mož') : Takrat/Tam ni moža (> 'Takrat/Tam se ne nahaja/ne živi mož'); To je dom : To je doma. Zato ob primitivih dobro ločujemo povedkova določila (> ko imajo Glagp nepolni pomen), npr. On je birokrat od samostalniških določil (> ko imajo Glagp polni pomen), npr. On je z birokrati / pri birokratih, in od prislovnih določil (> ko imajo Glagp polni pomen), npr. On je v birokraciji. Glagolski primitivi zaradi široke skladenjskopomenske uporabe pogosteje kot drugi glagoli vežejo tudi izglagolske samostalnike, b) Primitivi so zaradi zmožnosti polnopomenske ali nepolnopomenske skladenjske uporabe najbolj natančni pokazatelji pomensko- in strukturnoskladenjskih vlog predložnih morfemov. Tako sta v okviru is- Andreja Žele: Vezij ivostni primitivi kot slovarske ubeseditve so kot pomensko nedeljive sestavine/semi hkrati tudi vezij ivostni primitivi, vendar so pomensko in s tem tudi vezljivostno presplošni za tipične vezij ivostne primitive. Glagolski nadleksemi oz. primitivni glagoli so predvsem bazično glagolsko pomenje oz. trije bazični semantemi z uvrščevalnimi pomenskimi sestavinami za vse glagole (tj. biti = z uvrščevalnimi pomenskimi prasestavinami za ,stanje', imeti = z uvrščevalnimi pomenskimi prasestavinami za netvorne procese, delati = z uvrščevalnimi pomenskimi prasestavinami za tvorne procese/dogodke).7 v Čeprav je eno temeljnih meril za primarne glagole oz. glagolske primitive tudi nezmožnost sopomenk, se za vsak primitiv izoblikujejo nekakšni „splošnostni rangi sopomenk» (Toporišič 1980). Najpogosteje uporabljene neprave sopomenke (po češki vezij ivostni teoriji t. i. 'polvezni glagoli' (polosponove slovesa)) npr. za glagol biti so nahajati se, obstajati, živeti, čutiti, veljati, izražati, kazati, prikazovati se ipd., kar so pomensko-izrazno tudi že lahko vezij ivostni primitivi. Pri dobiti - imeti posledično stanje imeti odkriva že prvotni pomen ,držati', pomensko izvorno pa se povezuje še z Jemati, vzeti' ; dobiti (iz do in biti) pa se pomenskorazvojno razlaga kot,dočakati, doseči (čas/dobrino)' . Ce ima primarni glagol oz. glagolski primitiv najširše pomensko polje (tj. se uvršča v pojmovno najvišji razred) in tako splošen pomen, da mu zato ni potrebno izbirati udeležencev glede na njihove pomenske lastnosti, ima temeljni glagol še vedno zelo široko pomensko polje in zato še precej pomenov (vključuje in kombinira tudi pomene primitivnih glagolov).10 Vendar je temeljni glagol kljub širokopomenskosti že vrstnopomensko določen in zato bolj tipični vezij ivostni primitiv kot primitivni glagoli. T. i. nosilni temeljni glagol, ki tipizirajo glagolske pomenske skupine, so tega glagolskega pomena možna: 1) nepolni skladenjski pomen + samo leksikalizirani predložni morfem ali 2) polni skladenjski pomen + vezavni /ne/leksikalizirani ali samo vezavnodružljivi predložni morfem. Njihova /ne/polnopomenskost torej dopušča največje možno število različnih predložnih morfemov, zato se t. i. skladenjsko pomenoslovje lahko uresničuje v največji možni meri. c) Zaradi posplošenega pomena jih je mogoče izraziti tudi (besedotvorno)morfemsko - pretvarjajo se v obrazila ali v obrazilne morfe-me pri tvorbi glagolskih izpeljank, tvorjenk iz predložne zveze in glagolskih zloženk, č) Pravi glagolski primitivi (delati /za dejanje/, imeti, biti /za stanje/) nimajo vidskih parov; imajo pa fazne podskupine (zakodirana faznost je časovnoprislovna /SSB, 22/) narediti, dobiti/dobivati, postati/postajati, ki pretvorbeno ne nastopajo vedno v popolnem vidskem paru; dejanje in stanje se združuje v dati/dajati (< narediti/delati, da biti/imeti). Imeti in dati lahko v pogovornem jeziku nadomeščata naklonske glagole, npr. To ima ('mora') narediti, To mu ne da ('ne dovoli') narediti. 7 Primitivi so splošnopomenski in z najširšim posplošujočim (ekstenzivnim) pomenom kot besedotvorne in slovarske uvrščevalne pomenske sestavine hkrati zasedajo vrh glagolske pomenske piramide (Vidovič Muha 1988, 27). 8 Posredno to potrjuje tudi F. Čermak (1974, 298), ko med najpogosteje nepolnopomensko uporabljane glagole uvršča tudi vzeti. 9 F. Čermak (1974, 298) med najpogosteje nepolnopomensko uporabljane glagole uvršča tudi doseči. 10 Izraz temeljni povzemam po M. Zic Fuchs (1991, 113), ki ga uporablja v zvezi temeljni leksem in ga povzema iz zahodne literature, prim. J. E. Grimes, Systematic Analysis of Meaning (Notes on Linguistics No. 13, 1980, 22). v Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve bivati, čutiti; govoriti/reči, misliti, gledati, hoteti, želeti', delovati, deti, vzeti, igrati (se); spreminjati (se); iti, hoditi. Z izrazito prevladujočo slovarsko uvrščevalno pomensko sestavino (UPS) oz. s prevladujočim osnovnim/elementarnim pomenom so že dovolj vrstno označeni oz. generični, da so lahko temeljno delitveno merilo za osnovne glagolske pomenske skupine, ki označujejo ,obstajanje',, razume vanje', ,govorjenje',,mišljenje', spreminjanje',,ravnanje/upravljanje',,premikanje' . Imajo pa tudi skladenjske vloge: a) konkretizirajo (aktualizirajo) določeno pomensko lastnost, npr. končati boj, spolniti plan; b) so lahko pomensko soodvisni z izglagol-skimi samostalniki, npr. izvedeti razglas; c) izražajo lahko tudi način dejanja, npr. naložiti si službo, opravljati službo; č) izražajo vzročnostni odnos oz. vršilskost, npr. vzbuditi/imeti zanimanje. Temeljni glagoli kot vezij ivostni semi niso pomenski nedeljivi, vendar so z osnovnimi razvrstitvenimi pomeni hkrati pomensko tako široki, da se jih ne da definirati s pomočjo pomensko bližjih ali sorodnih glagolov, ker imajo ti že preveč ozek pomenski obseg. Zaradi pomenske posplošenosti so temeljni in elementarni glagoli hkrati nadpomenke oz. uvrščevalne pomenske sestavine t. i. specializiranim glagolom. Za sinhrono netvorjeni specializirani glagol je značilno močno zoženo pomensko polje z malo pomeni, ki jih lahko razstavimo na slovarske uvrščevalne in razločevalne pomenske sestavine. Te glagol pomensko skonkretizirajo in izbirno pomenskoskladenjsko omejijo samo na določene udeležence s točno opredeljenimi lastnostmi. Takšni specializirani glagoli so npr. biti bijem = 'močno (RPS) udarjati (UPS)' ob/na (kaj), gnati = 'povzročati (UPS) gibanje/premikanje' (RPS)' (koga/česa), pokusiti = 'zaznati (UPS) z jezikom (RPS)' (kaj), svetovati = 'izražati/dajati (UPS) mnenje (RPS)' (o čem) ipd. Vezljivostne zmožnosti stiskati so izražene s pomeni 'držati (UPS) trdno (RPS)' (koga/kaj) Stiska vrat/za roke, 'držati (UPS) ob sebi (RPS)' (koga/kaj) Stiskala je otroka k sebi, 'spravljati (UPS) (koga/kaj) v tesen položaj (RPS) s prijemom (RPS)' Stiskal je parketne ploščice, Stiskala je otroka k sebi, 'spravljati (UPS) (kaj) iz česa (RPS)' Stiskal je olje iz semen, 'dajati (UPS) (čemu) določeno obliko (RPS)' Stiskal je seno v bale ipd.14 1' Takšno pomensko delitev glagolov posredno potrjuje tudi A. Wierzbicka (1972). Avtorica na izbranih temeljnih področjih navaja tudi pomensko osnovne glagole: pri a) PROSTO-RU različne glagole premikanja, pri b) ČASU glagole začetnosti, končnosti in trajanja, pri c) GOVORU glagola govoriti, reči, pri č) ČUSTVIH glagole čutiti, hoteti, želeti, pri v d) MIŠLJENJSKIH glagolih izpostavi misliti, meniti, predstavljati si, v okviru e) MODALNOSTI obravnava istost, nikalnost, in glagole tipa morati. 12 O uporabi glagolskih nadpomenk imamo za češčino podrobnejše obravnave, npr. pri F. Čermaku(1974; 1985). 13 Npr. F. Danes (1987, 71-79) v okviru enostavčne povedi ločuje a) enostavne/elementarne povedke (predikäty jednoduche/elementärni), ki se ne dajo nadomestiti s pomensko enakovrednimi povedki (to bi lahko bili temeljni in elementarni glagoli), in b) povedke višje stopnje (predikäty vyssiho stupne), ki so kombinacija elementarnih povedkov (to bi lahko bili specializirani glagoli). 14 Pomenskosestavinskost leksema glede na njegove možne skladenjske vloge J. Kačala (1982, 6), npr. v primeru stiskati, po E. Paulinyju (1943) opredeli z glagolsko usmerjeno- Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve Izsamostalniške in izpridevniške glagolske izpeljanke (krtačiti, beliti), in iz njih tvorjene glagolske sestavljenke kot drugostopenjske tvorjenke (izkrtačiti, prebeliti) ter glagolske sestavljenke s specializiranim glagolom v jedru skladenjske podstave (iztisniti, presoditi) oblikujejo skupino višjih specializiranih glagolov. Tipične izsamostalniške izpeljanke z zoženim vezijivostnim poljem (z udeležencem že v podstavi) so npr. krampati, plužiti, bobnati; načelovati, fantov ati, sestankovati, taboriti ipd. Določeni temeljni in elementarni glagoli (govoriti, iti, spremeniti, gledati, vzeti, igrati) so s svojo vrstnopomensko določenostjo slovarske uvrščevalne pomenske sestavine, primitivi (biti, imeti, delati) pa se zaradi najširše pomenskosti oz. pomenske neopredeljenosti in nedeljivosti lahko uporabljajo samo kot besedotvorne uvrščevalne pomenske sestavine: govoriti (slovarska UPS) vi / delati (besedotvorna UPS) vi > vikati, iti (slovarska UPS) kot štorklja / delati (besedotvorna UPS) kot štorklja > štorkljati, spremeniti (slovarska UPS) v kapital / delati/dati (besedotvorna UPS) v kapital > kapitalizirati, gledati (slovarska UPS) / delati (besedotvorna UPS) srepo > srepeti, vzeti (slovarska UPS) za plen / narediti (besedotvorna UPS) za plen > zapleniti, igrati (slovarska UPS) (na) citre / delati (besedotvorna UPS) na citre > citrati). 2.1.1 Temeljni glagoli kot tipični vezljivostni primitivi S pomenskohierarhičnega in hkrati z vezljivostnega vidika je najpomembnejša tista uvrščevalna pomenska sestavina glagola, ki kot neke vrste vezij ivostna stalnica določa pomenskoskladenjsko razmerje med glagoli in udeleženci in jo kot neke vrste vezljivostni primitivi lahko izražajo primitivni in zlasti temeljni glagoli. Pri vseh teh pomenskohierarhično različnih glagolih se v smeri od primitivnega glagola prek /ne/tvorjenega temeljnega (ali elementarnega) glagola k specializiranemu (netvorjenemu) oz. višjemu (tvorjenemu) specializiranemu glagolu in v okviru istih pomenov ohranjajo iste pomensko nujne udeleženske vloge oz. ista odprta vezij ivostna mesta, le da je obseg le-teh obratnosorazmeren pomenskosestavinski zgradbi leksema - z obsežnejšo pomenskosestavinskostjo glagola se manjša obseg udeleženskih vlog; hkrati pa se udeleženci v vedno ožjem izboru lastnostno tipizirajo in specializirajo.15 Pomenskosestavinska hierarhija v okviru glagolskih pomenov omogoča širši ali ožji izbor pomensko ustreznih udeležencev (po F. Danešu (1987, 59) je to izbirna pomenska usmeritev). a) Temeljni glagoli zaradi svoje širokopomenskosti oz. širokega obsega stjo (intenco) Vd (vršilec dejanja) - tvorno dejanje - Pd (predmet dejanja) kot kategorial-no pomensko sestavino, dejavnost tvornega dejanja (De) kot subkategorialno pomensko sestavino, individualne slovarske uvrščevalne pomenske sestavine pa so v tem primeru držati in spravljati. 15 V nadaljevanju bodo upoštevani udeleženci v udeleženskih vlogah: V = vršilec, Pv = povzročitelj, Pb = pobudnik, N = nosilec; Pr = prizadeto, Ra = razmerje, Vs = vsebina, Po = pojav, Vz = vzrok, C = cilj, Iz = izhodišče/izvor, IM/IČ = izhodiščno mesto/izhodiščni čas, CM/CČ = ciljno mesto/ciljni čas, M/Č = mesto/čas, Loc/Temp, Poz/k/o = potek/začetek/konec/omejitev, N = način, S/O = sredstvo/orodje, Pre = prejemnik, R = rezultat. Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve svojega pomenja in hkratne vrstno- oz. razvrstitvenopomenske določnosti lahko še posebej jasno izpostavijo razmerje med vezijivostno odločujočo uvrščevalno pomensko sestavino in ostalimi pomenskimi sestavinami, in zato so tudi pomensko-izrazno najtipičnejši vezljivosti primitivi. Temeljni glagoli, ki hkrati označujejo/izražajo tudi vezljivostne seme, npr. udariti in tolči ipd., kot nekakšni vezljivostni primitivi veziji-vostno organizirajo glagole vseh pomenskih stopenj - od najbolj splošnopomensko primitivnih do najvišje pomensko specializiranih. Tako udariti z močno spremstveno pomensko sestavino 'začetnosti', in seveda zaznamovano skladenjskopomensko rabo, ki vključuje pomen z uvrščevalno pomensko sestavino (UPS) 'premikanje' s slovarsko UPS iti/hoditi v udariti jo čez travnik/v gore/za kom; pomen z UPS 'pojav' in s slovarsko UPS nastopiti/pojaviti se v Udarilo je močno deževje; pomen z UPS 'stanje' in s slovarsko UPS nastop stanja v Močno jih je udarilo; pomen z UPS 'govorjenje' in s slovarsko začeti govoriti /zagovoriti se v Udarili so o politiki; pomen z UPS 'pitje/jedenje' in s slovarsko UPS začeti piti/jesti v Udarili so po novem vinu in štrukljih, in pomen z UPS 'igranje' in s slovarsko UPS zaigrati v Udarili so eno za ples. Tolči pa vključuje pomen z uvrščevalno pomensko sestavino (UPS) 'bivanje' in s slovarsko UPS živeti/shajati v Tolkli so revščino; pomen z UPS 'premikanje' in slovarsko UPS iti/hoditi v Tolkel je isto pot dvakrat na dan; pomen z UPS 'govorjenje/igranje' in s slovarsko UPS govoriti/igrati v Kar naprej tolče eno in isto, in pomen z UPS 'jedenje' in s slovarsko UPS jesti v Tolče po zelju. aj Zgornje pomenske sestavine, zaobsežene v temeljnih glagolih udariti in tolči, se lahko izbirno porazdelijo med določene specializirane glagole - zoži se zaznamovana skladenjskopomenska raba glagolov udariti in tolči. Tako pomenje leksema klepati, s stalno spremstveno pomensko sestavino 'slabšalnosti' v zaznamovani skladenjskopomenski rabi, vključuje pomen z uvrščevalno pomensko sestavino (UPS) 'premikanje' in s slovarsko UPS težko hoditi/stopati v Klepalje ob palici; pomen z UPS 'igranje' in s slovarsko UPS slabo igrati v Klepalje na klavir, in pomen z UPS 'jedenje' in s slovarsko UPS slabo jesti v Kiepali so žgance. Zaznamovana skladenjskopomenska raba leksema sekati vključuje pomen z uvrščevalno pomensko sestavino (UPS) 'pojav' in s slovarsko UPS udarjati v Strele so sekale. Porazdelitev pomenskih sestavin doseže končno točko, ko seže v medleksemska razmerja, npr. z enim leksemom cvreti izpostavi pomen z UPS 'delovanje' in s slovarsko UPS pripravljati (na ognju) v Cvrejo meso, z drugim leksemom cvreti se z UPS 'telesno stanje' in s slovarsko UPS zadrževati se v Cvrli so se na soncu, in še z tretjim leksemom cvreti jo z UPS 'premikati se' in s slovarsko UPS teči/bežati v Cvrli sojo po cesti. ajjNadaljnja zožitev pomenskosestavinskosti je pri višjih specializiranih glagolih. Ti glagoli z vključenim 'sredstvom/orodjem/snovjo/načinom delovanja' že vključujejo več razločevalnih (udeleženskih) pomenskih sestavin, zato so usmerjeni predvsem na prizadeti predmet ali v cilj: čofniti/čofotniti - izpostavlja pomensko sestavino 'premikanja', izraženo s slovarsko UPS udariti v čofniti - 'slišno/plosko (RPS) udariti (UPS) z roko (RPS)', čofotniti - 'slišno/plosko (RPS) udariti (UPS) po vodi (RPS)'; kljuniti - izpostavlja Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve pomensko sestavino 'jedenje', izraženo s slovarsko UPS udariti v 'udariti (UPS) s kljunom (RPS)'; bobnati- izpostavlja pomensko sestavino 'igranja' s slovarsko UPS udarjati/igrati v 'udarjati/igrati (UPS) (na) boben (RPS)'; trobentati - izpostavlja pomensko sestavino 'igranja' s slovarsko UPS igrati v 'igrati (UPS) (na) trobento (RPS)'. Razločevalne pomenske sestavine (RPS), ki omogočajo ožji izbor udeležencev, so še posebej izpostavljene v tvorjenkah: korakati - uvrščevalna pomenska sestavina 'premikanja' izpostavlja razločevalno pomensko sestavino 'načina (premikanja)', izraženo s slovarsko RPS korak v 'hoditi (UPS) v koraku (RPS)'\plužiti- vključuje specializirano razločevalno pomensko sestavino (RPS) sredstva, izraženo s plug v 's plugom (RPS) odstranjevati (UPS)'; podobno še krampati v 'kopati (UPS) s krampom (RPS)'. Pri vezij ivostni obravnavi specializiranih glagolov (pri netvorjenih specializiranih in pri tvorjenih višjih specializiranih (sestavljenkah in izpeljankah)) je potrebno upoštevati, da so v njihovo pomenje poleg tipičnih (uvrščevalnih) pomenskih sestavin 'delovanja' in 'stanja' vključenih tudi po več razločevalnih pomenskih sestavin, ki so hkrati tudi že možne udeleženske sestavine. Te tvorjenim glagolom zožijo pomensko-skladenjsko vezljivostno polje oz. jih celo lahko naredijo pomensko samozadostne in jim omogočijo absolutno rabo. 2.2 Sestavljenke in vezljivostna vloga predponskih obrazil - obraziljeni vezij ivostni semi V okviru sestavljenk z istim predponskim obrazilom se izraža vezij ivostni vpliv osnovnih pomenskih vrednosti predponskih obrazil - 'faznost (začetnost/ trenutnost/končnost)', 'rezultativnost (enkratna/večkratna)' in 'lastnost/mera (stopenj skost/količinskost)'.17 S predponskimi obrazili sta tako hkrati zaobjeta tako glagolski vid kot vrstnost glagolskega dejanja. Pri primerjavi tovrstnih sestavljenk z nepredponskoobrazilnimi glagolskimi primitivi se zaradi splošnopomenskosti Ju. D. Apresjan (1967, 25) leksikalne in skladenjske omejitve pomena označuje kot 'pogojenost pomena', zato je po Apresjanu vsak pomen pogojen, samo na različnih ravninah. Tako je npr. pri glagolu ITI pomen 'padati' leksikalno pogojen v Dež gre in pomen 'ustre-zati, skladati se' skladenjsko pogojen v Čevlji grejo k torbici. Vpliv tvorjenosti besed na njihovo vezljivost obravnava A. Vidovič Muha v razpravi Glagolske sestavljenke - njihova skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti (1993a). S primerjanjem glagolskih sestavljenk z njihovimi skladenjskopodstavnimi glagoli in z ustreznimi nesestavnimi glagoli, npr. izpisati : pisati iz : pisati, z upoštevanjem celotnega gradiva SSKJ ugotavlja, da je predponsko obrazilo pretvorba (vsaj) enega skladenj-skopodstavnega glagolskega razmerja, kar zoži vezljivostno polje tvorjenega glagola (izjema so sestavljenke s samo faznim predponskim obrazilom). V razmerju med sestavnim (tvorjenim) in nesestavnim glagolom pa so spremembe predvsem v okviru leva - desna vezljivost, npr. izbuljiti oči : buljiti ipd. M. Merše (1995) vrstnost glagolskega dejanja opredeljuje kot pomensko kategorijo, ki zajema le del glagolskega besedja, medtem ko je glagolski vid slovnična kategorija, obvezna za vse glagole. In še, da je z ugotavljanjem vidskoparnega in nevidskoparnega značaja predponskoobrazilnih glagolov, ki vrstno določajo glagolsko dejanje, mogoče ustvariti povezavo med jedrom glagolske kategorije vida in njenim obrobjem. 37 v Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve 19 primitivov še jasneje in natančneje izraža pomenska vrednost predponskih obrazil - razmerje med njihovo slovničnokategorialno vidsko vlogo in pomenskomodifikacij-sko besedotvorno vlogo (pri uporabi določenega predponskega obrazila se v okviru pomenov iste sestavljenke ustvarijo tudi različna pomenskohierarhična razmerja med faznostjo, prislovnostjo ali lastnostjo določenega predponskega obrazila). S predponskimi obrazili kot besedotvornimi modifikatorji glagolskih pomenov so pri glagolskih sestavljenkah s skladenjskopodstavnimi delati, dati, biti in iti izražene vse dodatne pomenske lastnosti oz. razločevalne pomenske sestavine, ki tako odkrivajo vse možne vrste glagolskih dejanj. Pri pomenih v okviru posamezne sestavljenke s skladenjskopodstavnim delati so osnovne pomenske vrednosti predponskih obrazil, ki določajo vrsto glagolskega dejanja, faznost (začetnost/trenutnost/končnost), rezultati vnost (enkratna/večkratna) in lastnost/mera (stopenj skost/količinskost). Sestavljenka je prehodna, ko je faznosti dodana še ena izmed drugih dveh naštetih razločevalnopomenskih sestavin. Pomenska vrednost predponskega obrazila vpliva tudi na udeležensko vlogo vezijivostnega določila. Tako je npr. pri sestavljenkah s skladenjskopodstavnim delati pri dodelati rezultativnost izražena s Cd, lastnost s Cd; pri izdelati je lastnost izražena s Prd, rezultativnost s Cd; pri nadelati je mera izražena s Cd, rezultativnost s Cd, usmerjenost s Prd; pri obdelati in razdelatijc rezultativnost izražena s Cd, lastnost/mera pa s Prd; pri oddelati je lastnost izražena s Prd; pri podelati je rezultativnost izražena s Cd/Prd, lastnost pa s Prd; pri predelati so rezultativnost, lastnost in mera izraženi s Prd; pri pridelati je rezultativnost izražena s Cd; pri udelati je lastnost izražena s Prd, mera pa s Prd; pri vdelati in zadelati je prvotna prostorskost, drugotna lastnost pa je izražena s Prd. Glagolske sestavljenke s skladenjskopodstavnimi (predložno-morfemskimi) delati, dati, biti in iti so glede na pomensko- in strukturnoskladenjsko vezljivost vzorčne izhodiščne nadpomenke za vse druge glagolske sestavljenke, ki jih uvrščam v višje specializirane glagole: dodelati - 'končnost' (Fk): 'absolutna končanost dejanja' - 'končati delo': /Pri nas/je dodelal: SamJxVd č+| + Glag|Fk|: Duhovnik domašuje, Bolnik dotrpi; 'relativna končanost dejanja': Kmet dobrana/dogospodari/dokosi/dokuje/domlati/domolze, Mati dohrepeni/domodruje/dopoje; - 'rezultativnost': 'opraviti/izdelati kaj do konca': dodelati obleko/sliko: SamJxVd č+| + Glag|Fk|(Mo) + SamJyCd ž+/-|: Dodojilaje otroka, Dooralje njivo, Dopekelje kruh, Dopilje vino, Dopletla je jopico, Dopolnil je kozarec ipd.; - 'lastnost': 'opraviti dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost': dodelati okrasje / dodelati tkanino: SamJxVd č+| + Glag|Fk (L- T L+)| + SamJyCd ž+/-|: Dočakal/Dobojevalje zmago za zatirane, Dosegel je sporazum, Dočaral je lepše življenje za otroke ipd. 19 A. Vidovič Muha (1993, 162) ob kategoriji vida in vrstnosti zadeva s trditvami, da je vloga predponskih obrazil slovničnokategorialna oz. vidska in besedotvorna, v katero sodi tudi poimenovanje vrst glagolskega dejanja; in daje pri sestavi, ko imamo opraviti s predponskimi obrazili, vloga teh obrazil vedno besedotvorna, vidska pa, kot je znano, samo v primerih razvrstitve na nedovršniško glagolsko podstavo. 20 Pri tej vzorčni obravnavi sestavljenk so bile pri določanju predponskoobrazilnih vrednosti upoštevane tudi pomenske vrednosti predponskih obrazil po A. Bajcu (1959) in po M. Merše (1995, 286-317). Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve v Če je pri delati močna splošnopomenska sestavina 'časovnost', je pri dati to 'prostorskost'. Pri dati je močno izražena smernost, tako npr. predponsko obrazilo DO- pri dodelati pomeni 'dokončno dopolnitev dejanja' pri dodati pa 'primaknitev zraven'; dodati - 'dati k čemu še kaj': dodati plin, dodati testu jajca: Sami|xVd č+| + Sam4|yPrd ž-| + GlagMov/k + Sam4|yCMd ž-| / Sam3|Cd ž+'~|: docurniti/doliti/dokupiti ipd.; 'dodatno povedati': Sam]|xVd č+| (+ Sam3|Rad č+|) + SairizilyVsd ž-|: dopo-vedati/doreči/dosoditi ipd.; Pri prebiti pa prevlada prostorsko-časovna pomenska sestavina: Vsak večer je prebil na sestankih/pri prijatelju, Večino življenja je prebil v revščini/v strahu, Ne more prebiti brez nje: Sam^xNp/d/dog/s ž+/"| + Glag|E+|; Sam]|xNp/d/dog/s ž+'~\ + Glag|MdS0| + Prisl^/j^/i^ /pH Sam2 4_6|yM/ C/N/Vs/Rap/jj/^Qg/gl: preživeti/prebedeti/prečepeti ipd. Za premikanje s pomenskopodstavnim ITI imajo predponska obrazila pro-storskousmerjevalno vrednost z obveznim izhodiščem (IMd/d ,) ali ciljem (CMd/do>/). Kot razločevalne pomenske sestavine glagolov premikanja lahko označujemo tudi okoliščine (zemlja, voda, zrak) v npr. plaziti, plavati, leteti, ki vplivajo na pomen-skoskladenjski izbor udeležencev. Pomensko-skladenjska vezljivostna formula je: SamJxV/Nd/dog/p ž+/-| + Glag(se) + PrisL/k/n / p n SamJ IMd/dog/p/IČd/dog/p// d/dog/p d/dog/pl' Z vezljivostnim izhodiščem (IMd/do f) so: - z nadpomenko iziti: izleteti, izplavati, izplaziti se, izpluti, izskočiti, izstopiti, izteči; - z nadpomenko oditi: odbrenčati, odbrzeti, odcapljati, odcviliti, odgalopirati, odgrmeti, odgugati, odhuliti, oditi, odivjati, odjadrati, odjezditi, odkobaliti, odkolo vrati ti, odkorakati, odleteti, odplavati, odplaziti se, odplesati, odpolzeti, odpotovati, odskočiti, odsopsti, odteči; - z nadpomenko uiti: ubežati, upasti, uiti, uteči; - z nadpomenko vziti: vzplavati, vzpluti. Z vezljivostnim ciljem (CMd/do f) so: - z nadpomenko doiti: dojadrati, do-plavati, dospeti; dohiteti znanca; - z nadpomenko priti: prijadrati, prilesti, prileteti, priteči; - z nadpomenko zaiti: zabloditi, zatavati, zateči se. Z vezljivostno potjo premikanja so: — z nadpomenko raziti se: razlesti se, razleteti se, raztepsti se. 2.3 Pomenskohierarhična vezljivostna mreža Z vezljivostno prekrivnostjo primarnih, temeljnih in specializiranih glagolov tipa premikati se — iti - stopati - korakati, delati - udarjati/toIči - sekati - cepiti ipd. se izoblikujejo vezijivostne glagolske pomenske skupine. Izhodišče in obenem stičišče celotne vezij ivostne mreže in hkrati zasnova glagolskih pomenskih skupin so temeljni glagoli. V okviru pomenskohierarhične mreže so temeljni glagoli predstavljeni kot vsaj približnostne ubeseditve vezljivostni semov oz. kot vezljivostni primitivi. Temeljni glagoli tvornih dejanj/procesov so temeljno pomensko delitveno merilo za glagolske pomenske skupine a) ravnanja/upravljanja/ustvarjanja {delovati, narediti/delati, izdelati/izdelovati, izpeljati, izpolniti/izpolnjevati, izvesti/ izvajati, izvršiti/izvrševati/vršiti, kazati/pokazati, napraviti/napravljati, obravnati/ Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve obravnavati, omogočiti/omogočati, opraviti! opravljati, početi/počenjati, povzročiti/ povzročati, predstaviti/predstavljati, pretvoriti/pretvarjati (se), preživeti/preživljati (se), pridobiti/pridobivati, prikazati, pripraviti/pripravljati (se), prizadevati si, rabiti, ravnati, razviti/razvijati, spremeniti/spreminjati, storiti, tvoriti, učinkovati, ukrepati, ukvarjati, uporabiti/uporabljati, upravljati, urediti I urejati, ustvariti/ustvarjati (si), uveljaviti/uveljavljati, uvesti/uvajati, vplivati: xPv/Pb/Vd/p (y, z, w)); dati/dajati, deti, položiti/polagati, postaviti/postavljati, sečil segati, usmeriti/usmerjati: xPv/Vd/p (yIM/CM); lotiti se/lotevati se, nadaljevati,preprečiti/preprečevati: xPv/Pb/Vd/ppz/k (y, z, w); b) govorjenja/razumevanja/mišljenja (čutiti, dojeti/dojemati, določiti/določati, izraziti/izražati, obvladati/obvladovati, označiti/označevati, ugotoviti/ugotavljati, upoštevati, zaznati/zaznavati: xPv/V/Nd/p ((xR/My) + (xR/M'y) + (xSy/z/w))); c) premikanja (premikati se, iti,priti, hoditi,peljati se: xPv/Vd/p (xM/IM/CMy/z)) in č) sprememb / poteka sprememb (ohraniti/ohranjati, spremeniti/spreminjati, uresničiti/uresničevati, uničiti/uničevati, ukiniti/ukinjati,prenehati: xPv/Vd/p (((xE") T (xE )) T ((xE+) T (xE~)))). Glagoli netvornih dogodkov/procesov pa označujejo netvorne spremembe oz. potek sprememb (goditi!dogajati se, izginiti!izginjati, nastati/nastajati, nastopiti!nastopati, pojaviti/pojavljati se, prenehati se, prikazati/prikazovati se, pripetiti se, postati/postajati, potekati, spati, umreti/umirati, uničiti/uničevati se, uresničiti/uresničevati se, zgoditi se, živeti: xPvdog/p//xNdog/p (((xE") T (xE )) T ((xE+) T (xE")))). Glagoli stanja označujejo e) bivanje/obstajanje (bivati, eksistirati, obstajati, nahajati se, prebiti/prebivati, stanovati, stati (stojim), ostati/'ostajati; stati (stanem), veljati,pomeniti; sedeti, ležati, viseti: xNs (xE fl Mso)). Na koncu imamo še elementarne glagole tvornih/netvornih potekov, ki označujejo tako osnovne življenjske procese in dejavnosti (živeti, roditi se, rasti, jesti, piti, govoriti, misliti, gledati, hoditi, iti,premikati se, gibati se ipd.: xN/Pvp/d) kot naravne pojave (goreti, svetiti (se); zmrzovati, grmeti, bliskati se: aPv/N ((y/wE~'+) T (y/wE+'~))). 2.3.1 Specializirani glagoli telesnega in duševnega stanja (prebivati, stanovati, počivati, bati se, norčevati se, smejati se, čustvovati, obžalovati, npr. Prebiva/Stanuje v bloku/na deželi/pod goro (Ms/p), Boji se staršev (Ras/p), Norčevati se iz njega(Ras/p), čustvovati Vsak čustvuje (svet (Vss/p)), Obžaluje dejanje (Vss/p) se vezljivostno prekrivajo s temeljnimi stanjskimi glagoli (bivati, prebivati, obstajati, nahajati se, manjkati, stati (stojim), držati se, tičati, zijati, stikati se, dotikati se; sloneti, viseti, sedeti, ležati; pripadati, obsegati, vsebovati, pomeniti, stati (stanem), veljati, zazna/va/ti, čutiti (se), zdeti se, npr. Bival je v isti hiši/na deželi/pri teti (Ms/p), Biva umetnost (Ras/p), Biva iz bistvenih sestavin (Vss), Čuti pod prsti utripanje žile (Vss/p), Psi so čutili ljudi/potres (Ras/p), Cutila je bližino/nevarnost (Ras/p) ipd. 2.3.2 Specializirani glagoli ravnanja/upravljanja/ustvarjanja se glede na prevladujočo pomensko sestavino naprej delijo na: 2.3.2.1 Glagole omogočanja nastajanja/nastanka česa (organizirati, opremljati, osredotočati se ipd., npr. pri organizirati- Tako delo (Prd) je potrebno dobro organizirati; Organizirajo stavko/spopad/tekmovanje (Rd); Organizirajo kmete (Prd) (za sodelovanje z zadrugo (Cd)); Organizirajo (jim (Predp prenočišče (Rd); organizirati se -pog. Organiziral seje k socialistom (Cd), ki se vezljivostno prekrivajo s temeljnimi glagoli omogočanja nastajanja/nastanka česa (pripravljati/pripraviti Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve (se) Pripravlja se k učenju (Cd), Pripravlja slušateljem (Pred) gradivo (Cd), napra-vljati Napravlja otroka (Cd), Napravlja se (Prd) (za nastop (Cd), omogočiti!omogočati, povzročiti/povzročati, prirejati, prizadevati si, lotiti!lotevati se ipd. :; 2.3.2.2 Glagole s poudarjeno pomensko sestavino premikanja (nestitnositi, lepiti, postaviti, čolnariti, transp or tirati, tovoriti, kopičiti, npr. Sol (Prd) so tovorih '",,„ povsod/ iz kraja v kraj (Md/IMd/CMd), ki se vezljivostno prekrivajo s temeljnimi glagoli ravnanja s premikanjem in s samopremikanjem (deti, namestiti (se), umestiti, vstaviti, postaviti, spraviti, pustiti, vzeti, položiti Položi kravam (Pred) i,mm seno (Prd), Položil je denar (Prd) za varščino (Cd), odstraniti Odstranil mu (Prd)ye •£ odlikovanja (Prd), Odstraniti navlako (Prd) z dvorišča/iz sobe (IMd)). # 2.3.2.3 Glagole s poudarjeno pomensko sestavino sonahajanja/sopojavlja- nja/pripadnosti (zgrabiti, čakati, sodelovati, pestovati, pustiti, pomagati, nabrati, ** sprejeti, reševati se ipd., npr. čakati — Pacienti čakajo (na) zdravnika (Ras/p), Čaka ^ na ugodno priliko (Vss/p), Sodelujejo z različnimi organizacijami (Sp/d), Sodelujejo ^ pri knjigi /pri projektu / na predstavitvi (Ra/Mp/d), ki se vezljivostno prekrivajo s temeljnimi glagoli ravnanja in upravljanja (ravnati /Negospodarno/ ravna z odpadki (Vsd)/s stroji (Sd), povzročati/povzročiti Jed povzroča žejo/bolezen (Rd), uresničevati/uresničiti Uresničuje načrte (Prd), pripravljati Pripravlja tekmovalce (Prdyietalo (Prd), izvesti/izvajati, izdel/ov/ati, opraviti/opravljati, napraviti/napra- w vljati, izpolniti/izpolnjevati, uveljaviti/uveljavljati, pridobiti/pridobivati; učinkovati Učinkuje na snov (Prd) s segrevanjem (Rad), Učinkuje na učence (Rad) z znanjem iJ:i (Vsd), vplivati Vpliva nanj (Rad) z besedo (Rad), uvajati Uvaja novinca (Rad), O Uvaja predpise (Vsd), upravljati, obvladovati, nadzorovati, seznanjati', sestavina '«£ sonahajanja/sopojavljanja izpostavi še delno vezljivostno prekrivnost s temeljnimi glagoli netvornih dogajanj in procesov, ki izpostavljajo osebek kot nosilca proce- n* sov/dogajanja (xNp/dog) in a) označujejo netvorne splošne procese, npr. dogajati ^ se, goditi se, potekati, vršiti se, izvrševati se, trajati, nadaljevati se: aPvd/dog/p// ^ aNd/dog/p (xE+)) in b) dogodke in pojave, npr. pripetiti se, pojaviti/pojavljati se, prikazati/prikazovati se, nastati/nastajati, postati/postajati, propasti/propadati, miniti/minevati, izginiti/izginjati, izgubiti/izgubljati (se), spremeniti/spreminjati se, dogajati se Te stvari so se dogajale (zvečer /v manjših krajih (Cp/d)); podobno še: potekati, nastajati, pojavljati se, izginjati, minevati ipd.), pomenska sestavina pripadnosti pa izpostavi delno vezljivostno prekrivnost s temeljnimi glagoli ravnanja s premikanjem (deti, namestiti (se), umestiti, vstaviti, postaviti, spraviti, pustiti, vzeti, položiti Položi kravam (Pred) seno (Prd), Položil je denar (Prd) za varščino (Cd), odstraniti Odstranil mu (Prd) je odlikovanja (Prd), Odstraniti navlako (Prd) z dvorišča/iz sobe (IMd)). 2.3.2.4 Glagole s poudarjeno pomensko sestavino spremembe lastnosti (aktivirati, kisati, adjektivizirati Adjektivizira samostalnik (Prd), opredmetiti Opredmetijo ideje (Cd), oživiti Oživijo ponesrečenca (Cd), udejanjiti Udejanjajo sklep (Rd), spoprijeti se Fantje so se spoprijeli /med seboj (Prd) / vživeti se Otrok seje vživel (v družino (Cd),), bogateti Hitro bogatijo, bakreneti Drevje bakreni, bab iti se Babi se; odpirati/zapirati (se), odpreti/zapreti se, ničiti se, npr. Odprejo vrata (Pr/Cd) (za goste), Odprejo se (družbi) za ideje (Cd), Pretvarjal seje v čudaka (C/Rd), Tonili so v mlaki, Zakrivali so z odejo (Sd), Pulili so plevel (Rd) (iz grede Prd), ki se ve- Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve zljivostno prekrivajo s temeljnimi glagoli spremembe lastnosti (spreminjati (se), tvoriti Tvori glas (Rd), Vprašanje tvori jedro (Cd), ustvarjati Ustvarja dohodek (Rd)/ stike (Cd), oblikovati Oblikuje kip (Prd), Oblikuje s kladivom (Sd), Oblikuje stavke (Cd), Oblikuje posode (Cd)/v posode (Cd), Oblikujejo (mu (Rad)) svetovni nazor (Rd), izdel/ov/ati, sestaviti/sestavljati, ustvariti/ustvarjati, polniti, razviti/razvijati (se), ohraniti/ohranjati (se), obnoviti/obnavljati, menjati/menjavati, pretvoriti/pretvarjati (se), prirediti/prirejati, urediti/urejati, uničiti/uničevati ipd.) in ravnanja (ravnati /Negospodarno/ ravna z odpadki (Vsd)/s stroji (Sd), povzročati/povzročiti Jed povzroča žejo/bolezen (Rd), uresničevati/uresničiti Uresničuje načrte (Prd), pripravljati Pripravlja tekmovalce (Prd)Zletalo (Prd), izvesti/izvajati, izdel/ov/ati, opraviti/opravljati, napraviti/napravljati, izpolniti/izpolnjevati, uveljaviti/uveljavljati, pridobiti/pridobivati ipd.. 2.3.3 Specializirani glagoli govorjenja, razumevanja in mišljenja tipa sporočati, signalizirati, ugotavljati, razumeti, spoznavati, preučevati vkjučujejo 'sprejemanje in lastitev informacije' (dokumentirati, izvedeti, dojemati, verjeti ipd.) in 'smiselno razumevanje in odzivanje na informacijo' (razumeti, argumentirati ipd.) in 'oddajanje informacije' (sporočati, pokazati, agitirati ipd). Imajo iste udeleženske vloge in iste pomenskoskladenjske vezijivostne formule kot temeljni glagoli 'govorjenja, razumevanja, mišljenja' in se vezijivostno prekrivajo s temeljnimi glagoli govorjenja, razumevanja, mišljenja (govoriti, misliti, ukvarjati se Ukvarja se z bolniki (Rad)A trgovino (Vsd), obravnavati Obravnava problematiko (Vsd)/mladostnika (Rad), uporabljati Uporablja naravna bogastva/govedino (Prd) za preživetje/polpete (Cd), zaznavati Zaznava svetlobo (Rad) s čutili (Sd), ugotavljati Ugotavlja rezultate (Rad) (z zadovoljstvom (Rad)), dojemati, baviti se, rabiti, označiti/označevati, izraziti/izražati (se), kazati, prikazovati, pokazati, predstavljati (si), nameniti/namenjati, določiti/določati, pripraviti/pripravljati (se), obvladati/obvladovati, dojeti/dojemati ipd.). 2.3.4 Specializirani glagoli s splošnim pomenom spremembe (rušiti se, prikazovati se, vznikati, odpirati/zapirati (se), npr. v odpreti/zapreti se, ničiti se, npr. Odprejo vrata(Pr/Cd) (za goste), Odprejo se (družbi) za ideje (Cd), Pretvarjal seje v čudaka (C/Rd), Tonili so v mlaki, Zakrivali so z odejo (Sd), Pulili so plevel (Rd) (izgrede Prd); vključujejo poleg pomenske sestavine 'lastnost' tudi 'samopremikanje Vd/dog/p' in 'ciljnost', npr. iskati, najti, npr. Vznikali so povsod / iz zemlje / na površje (M/IM/CMd),) se vezij ivostno prekrivajo s temeljnimi glagoli omogočanja nastajanja/nastanka česa (napravljati se, lotevati se,prizadevati si ipd. v Napravlja otroka (Cd), Napravlja se (Prd) (za nastop (Cd), omogočiti/omogočati, povzročiti/ povzročati,prirejati,prizadevati si, lotiti/lotevati se), ravnanja in samopremikanja (uresničevati se, uveljavljati se ipd.). Udeleženske vloge so iste kot pri temeljnih glagolih spremembe lastnosti. 2.3.5 Specializirani glagoli premikanja tipa korakati, hlačati, paradirati, patruljirati, romati, križariti, sestankovati se vezij ivostno delijo na a) desno nevezljive procesne glagole (poudarjen je potek premikanja, npr. iti, bežati, letati, begati, voziti se ) in na desnovezljive b) ciljno usmerjene glagole (poudarjen je cilj/namen, npr. Janez žene Toneta na delo, Janez potiska kolo v popravilo, Pes podi kokoši spat) in c) dogodkovneglagole (poudarjena je vsebina dogodka s prevladujočimi glagolskimi Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve sestavljenkami, npr. srečati se, sestati se, iziti pri založbi, vrniti se domov, priti v sobo, preiti cesto, pasti z drevesa, sukati se okoli). Elementarni glagol premikati se in temeljna hoditi in iti s svojimi tvorjenkami vzorčno pokrivajo celotno vezljivost glagolov premikanja. 2.4 Ohranjanje vezljivostnih semov pri posamostaljenju in popridevljenju V okviru vezljivosti po posamostaljenju in popridevljenju oz. vezijivosti tvorjenk iz glagola so kot nosilke vezljivosti po J. Kurylowiczu21 upoštevane a) t. i. transpozicijske tvorjenke s pomeni dejanja/stanja/lastnosti (De/St/L) - so stavčnega izvora in so zato obravnavane pretvorbeno, in b) t. i. mutacijske tvorjenke z besedotvornim pomenom vršilca/predmeta/rezultata/sredstva in s predmetnopomenskim priponskim obrazilom, kije pretvorbeno povezano z določeno sestavino pomenske podstave povedi - z delovalnikom ali z okoliščino. Za izglagolskimi samostalniki so razvrščeni še izglagolski pridevniki -1, i. pridevniki stanja. Slednji v povedkovi rabi (brez pomenske zadostnosti) stanje ali lastnost osebkovemu samostalniku samo prisojajo in tako ohranjajo isto vezljivost kot nezloženi povedki. Iz povedkovodo-ločilnih stanjskih pridevnikov se izpeljuje še posamostaljena lastnost z obrazilom -ost, npr. obstojnost. 2.4.1 Vezljivost je stalna (dinamična/statična) lastnost tudi pridevnikov in izglagolskih in izpridevniških samostalnikov {nor na gobe, norenje za gobami, norec za gobe, norost zaradi gob), le da pridevniki (v primerjavi z glagoli) označujejo različna stanj ska lastnostna razmerja - tj. vezljivostni primitivi so lahko tudi pridevniki in samostalniki. Močno skladenjskopomensko merilo za potencialno povedkovo rabo je še prehoden predložnomorfemski pridevnik - pri predložnomorfemskih pridevnikih v zloženem povedku izrazito prevladuje tožilniška vezava: Ves divji je nanj, Je dober za delo, Jezen je na vse, Je pripraven za delo, Je rojen za to vlogo, Je prisiljen v sodelovanje. Različnosklonsko vezavo pa imajo lahko predložnomorfemski pridevniki tipa enak, edin, domač: Zakon je enak za vse, Je enak po zakonu, Je enak pred zakonom, Je enak z drugimi', Bili so (si) edini, Niso edini o tem/v tem, Edini so z njim; Je domač, Je domač pri njih/z njimi. In če je pri izglagolskih pridevnikih vezljivost posledica izhodiščnega glagolskega pomena, je pri neizglagolskih pridevnikih vezljivost posledica dinamičnega pomena pomensko sorodnih glagolov - gre predvsem za stanjske pridevnike s prevladujočim razmernostanjskim skladenjskim pomenom (ki ga dodatno potrjuje še prostopredložnomorfemska raba): a) meritve/mere: biti oddaljen od (koga/česa), biti prisoten (pri kom/čem), biti skupen (komu/čemu), biti prost/poln (koga/česa), biti odprt (za koga/kaj)', b) primerjave: biti isti/enak (kot kdo/kaj//s kom/čim), biti enak za (koga/kaj), biti odvisen od (koga/česa), biti podoben (komu/čemu); in c) vrednotenja lastnosti/stanja: biti očiten/jasen/znan (komu), biti zmožen (česa), biti nagnjen k (komu/čemu), biti radoveden za (koga/kaj), biti ponosen na (koga/kaj), biti nujen/obvezen/primeren/upraviČen/pomembenza (koga/kaj), biti izkušen/zadovoljen/nepošten/pravičen/ljubezniv s (kom/čim). Tudi pri neizglagolskih samostalnikih je vezljivost posledica dinamičnega 21 Predstavitev delitve tvorjenk J. Kurytowicza povzemam po A. Vidovič Muha (1988, 8). 43 Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve pomena, ki v določenih samostalnikih ohranja vezljivostni sem pomensko sorodnih glagolov, npr. knjiga/revija/članek o (iz brati/pisati o). 2.5 Udeleženski semi oz. udeleženske vloge kot obvezni del vezljivosti Z vezljivostnega vidika udeleženski semi upoštevajo udeležence (s predme-tnopomenskimi in slovničnokategorialnimi lastnosti oz. t. i. klassemi kot živo+/-, človeško+/-, konkretno+/-) in udeleženske vloge (V = vršilec = A(gens), P v = povzročitelj = Proc(esor), Pb = pobudnik = Inic(iator), N = nosilec = Sta(tual); Pr = prizadeto = Pat(iens), Ra = razmerje = Res(pector), Vs = vsebina = Mat(erial)/ Intel(ectual)/Inf(ormatia), Po = pojav = Fen(omenal), Vz = vzrok = Caus(or), C = cilj = Mot(iv), Iz = izhodišče/izvor = Ori(ginativ), IM/IC = izhodiščno mesto/izhodiščni čas = OriDir, CM/CC = ciljno mesto/ciljni čas = PspDir(perspektiv), M/C = mesto/čas = Loc/Temp, Poz/k/o = potek/začetek/konec/omejitev = Dur/Inc/Fin/Ter, N = način = Mod(us), S/O = sredstvo/orodje = Ins(trumental), Pre = prejemnik = Ben(efaktor)/ Ad(resat), R = rezultat = Rez). Čeprav glagolske pomenske skupine, določene na podlagi glagolske vezljivosti, vključujejo vse udeleženske vloge, so nekatere udeleženske vloge pogostejše.22 Po posamostaljenju glagolov v jedrne izglagolske samostalnike se glede na besedotvorni pomen izglagolskega samostalnika izbirno ohranijo in razvrstijo le določene udeleženske vloge.23 To pa pomeni, da se v okviru stalne izhodiščne pomenskohierarhične razvrstitve (tj. podeljevanje in izražanje udeleženskih vlog gre v smeri vršilec/povzročitelj/izvor dejanja > prejemnik > prizadeto z dejanjem > okoliščine dejanja; najprej t. i. enovlogovni skloni in nato še večvlogovni skloni) ne morejo vedno zvrstiti vse udeleženske vloge, temveč so, glede na izhodiščni jedrni besedotvorni pomen dejanja (De), nekatere udeleženske vloge izpuščene. Pogostejše neobveznovezljive udeleženske vloge so v okroglih oklepajih: a) Glagoli stanja in procesa: BITI - mesto/čas/način stanja/procesa; IMETI - razmerni/vsebinski T/R, (razmerni D). b) Glagoli tvornih procesov/dejanj: b,) 'Omogočanje nastajanje dejanja; dejavna/tvorna udeležba': 22 Zadostnost oz. pravilnost obsega glagolskih pomenskih skupin z vidika vezljivosti potrjuje tudi tožilniško določilo (T), ki pri glagolih stanja, poteka in dejanja skladenjsko označuje vse osnovne udeleženske vloge. Pri pretvorbah pa je namesto nepredložnega tožilnika rodilnik (R). Pregled po vezljivostnih skupinah glagolov: a) glagoli stanja/procesa - razmerni/vsebinski T, b) glagoli tvornih procesov/dejanj - bi) prizadeti/rezultatni/ciljni T, b2) - prizade-ti/razmerni T, b3) prizadeti/rezultatni/ciljni T, b4) vsebinski/pojavni/razmerni T, b5) T kot ciljno mesto/čas; pri pretvorbah je R tudi kot izhodiščno/ciljno mesto/čas. 23 Pri jedrnih izglagolskih samostalnikih z besedotvornimi pomeni predmetov dejanja (Pd), rezultata dejanja (Rd) ali sredstva dejanja (Sd) je obseg udeleženskih vlog, v primerjavi z besedotvornim pomenom dejanja (De), okrnjen. Razvrstitvena hierarhija udeleženskih vlog se torej dosledno ohranja le pri besedotvornem pomenu dejanja (De). Pri vseh drugih besedotvornih pomenih v vlogi besednozveznega jedra ta razvrstitev ne more biti popolna, ker izhodišče razvrstitve ni temeljni pomen dejanja (De), temveč drugi/neprvi pomeni. Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve 'ciljnost' brez poudarjanja 'premikanja' - prizadeti/rezultatni T, ciljni T/R dejanja, (ciljni/prejemni D). b21) 'Ravnanje/upravljanje s premikanjem' - prizadeti T, izhodiščno/ciljno mesto//izhodišni/ciljni čas R/T, ciljni D, (razmemi D); b22) 'ravnanje/upravljanje s sonahajanjem/sopojavljanjem' - razmemi T/R, razmemi O in razmemi D, mesto/čas R/M/O, (način T/R/M/O); b..) 'ravnanje/upravljanje s spremembo pripadnosti' - 'pripadnost' označuje CLOVESKOST+ za oba udeleženca dogajanja: prejemnik/prizadeti D, razmemi/ prizadeti T; b24) 'ravnanje/upravljanje s spremembo lastnosti' -prizadeti/rezultatni/ciljni T, (razmemi D). b3) 'Splošni pomen spremembe' - v nasprotju s 'spremembami v okviru ravnanja/upravljanja' splošni pomen spremembe vključuje poleg pomenske sestavine 'lastnosti' tudi 'samopremikanje' in 'ciljnost' vršilca (Vd/dog/p): prizadeti/rezultatni/cilj ni T, izvor/vzrok//ciljni R/T, (razmemi D). b4) 'Govorjenje, razumevanje in mišljenje' - vsebinski T/R/M/O, pojavni T, razmemi T, razmemi D in razmemi do vsebine O. b5) 'Premikanje' - izhodiščni/ciljni R/T/D in pot R/M/O. 2.6 Besedotvornopomensko združevanj e/sinkretizem vezij ivostnih semov in udeleženskih vlog Pri izistoglagolskih tvorjenkah z besedotvornim pomenom predmeta dejanja (Pd) ali rezultata dejanja (Rd) ali sredstva dejanja (Sd) se v primerjavi z besedotvornim pomenom dejanja (De) ali vršilca dejanja (Vd) izbirno zoži razvrstitev udeleženskih vlog oz. pomenskoskladenjska vezij ivost. Hierarhična oz. prednostna izbirna razvrstitev udeleženskih vlog je naslednja: pri jedrnih izglagolskih samostalnikih dejanja/stanja/lastnosti (De/St/L), vršilca dejanja (Vd) in nosilca dejanja/stanja/ lastnosti (Nd/s/l) lahko objedmo mesto zasedejo vse udeleženske vloge, prednostna razvrstitev pa je: prizadeti/razmerni/vsebinski/pojavni predmet dejanja (Pr/Ra/Vs/ Pod), sredstvo dejanja (Sd), cilj dejanja (Cd), rezultat dejanja (Rd); pri vseh pa nepre-dnostne vloge, ki so lahko pomenskoskladenjsko obvezne ali neobvezne, zasedejo prostorski in časovni udeleženci, npr. pripravljanje (De) športnikov (Prd)/napitkov (Rd), igranje (De) nogometa (Vsd) s prijatelji (Rad) za nagrado (Cd), igranje (De) hokeja (Vsd) na travi (Md) z žogico (Sd); bivanje (De/St) doma (Md), obseg (St) romana (Vss), pripadnost (St) zemlje (Prs) obdelovalcu (Ras), obstojnost (L) barv (Vss) proti vlagi (Ras); igralec (Vd) sonate (Vsd) na klavir (Rad),prebivalec (Nd/s) bloka (Md/s), rastje (Np/s) v močvirju (Mp/s), hudič/hudobec (NI) do najbližnjih (Ral). Pri jedrnih Pd imata objedrno mesto najpogosteje sredstvo dejanja (Sd) ali cilj dejanja (Cd), redkeje vsebinski, prizadeti ali razmemi predmet dejanja (Vsd/Prd/Rad), npr. iskalnik (Pd) z elektromagnetom (Sd) za kable (Cd), igralo (Pd) s krogi (Sd) za guganje (Cd), spravljalnik (Pd) žita (Prd), nadzorstvo (Pd) nad tržiščem (Rad). Pri jedrnih Rd ima objedrno mesto sredstvo dejanja (Sd) ali snov, redkeje vsebina dejanja (Vsd), npr. izdelek (Rd) z roko (Sd) iz kovine (Vsd), proizvod (Rd) iz kovine (Vsd) od kovačev (Rad); pri jedrnih Sd ima objedmo mesto cilj dejanja (Cd), npr. igrača (Sd) za odrasle (Cd). Tudi Pd, Rd in Sd imajo neprednostne udeleženske vloge: mesto dejanja Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve (Md), izhodiščno/ciljno mesto dejanja (IM/CMd), čas dejanja (Cd), izhodiščni/ciljni čas dejanja (IC/CCd). Pd, Rd in Sd so z De pomensko metonimično povezani, medtem ko se Vd , ki lahko združuje neaktualni De in V/Nd, in De zaradi vzročno-posledične povezave v okviru prisojevalnega razmerja pomensko izločujeta. Na sinkretično povezovanje oz. združevanje 'dejanja' (De) z 'vršilcem dejanja' (Vd) opozarjajo tudi prilastkova določila ob samostalniku s pomenom Vršilca dejanja' (Vd), ko pretvorbeno lahko r* modificirajo povedkov glagol, npr. možni kandidat Tone - Tone je možni kandidat Q - Tone bi lahko kandidiral (o tem prim.Grepl 1986; 1987: 152). 3 Tipologija obvezne vezijivosti - vzajemna pomensko-izrazna povezanost vezijivostnih semov in udeleženskih vlog Z ugotovitvijo relevantnih pomenskoskladenjskih sestavin, vključno z — vezljivostnimi semi, ki so skupne večini pomenom določenega glagola, dobimo prevladujoči splošni skladenjski pomen, ki je za obravnavan glagol tudi najobičajnejši in najpogosteje pomensko- in strukturnoskladenjsko uporabljan. Na podlagi 7 prevladujočih oz. vodilnih vezljivostnih semov in posledično skladenjskih pomenov določenega glagola se izoblikuje obvezna pomenskoskladenjska vezljivost s predvidenimi udeleženskimi vlogami in njim ustreznimi udeleženci. V spodnjem tipološkem pregledu so vzorčno zajeti primarni, temeljni in specializirani glagoli. 1) Obvezno enovezljivi glagoli (s t. i. absolutno pomenskoskladenjsko rabo) označujejo: '[, 1.1) 'obstajati, dogajati se, vršiti se' (Np/s/d): biti (Tukaj) je jama - (Tukaj) ni jame, Je iz kamna/iz delov/iz sestavin; (Tedaj) je bila vojna — (Tedaj) ni bilo vojne, (V Kamniku) je bil semenj; Proslava bo (v nedeljo); bivati Bival je kralj, Bivala so znamenja; ležati Vojaki so ležali in spali, sedeti Nekateri so sedeli, drugi stali; rasti Človek raste/približno dve desetletji/, Drevo /lepo/hitro/ raste; sovražiti, ljubiti, jeziti se Sovražijo (se), Ljubijo /tri dni/celo leto/, /Zelo/Upravičeno/ se jezi; bogateti /Hitro/ bogatijo, bakreneti Drevje bakreni', 1.2) 'izpolnjevati, izvrševati, opravljati kako nalogo ali aktivnost sploh' (Vd/p): delati Delajo in počivajo, /Vse življenje/cel dan/od jutra do večera/ dela, /Pridno/težko/delajo, Dela/v tovarni/; tesariti, gospodariti, študirati Tesari/Gospodari/Studira; hirati, bolehati Hira/Boleha, pačiti se, razživeti se, razkošatiti se Pači se/Razživel se je/Razkošatil seje; 1.3) 'premikati se' (Nd/p): korakati, hlač at i, paradirati, patruljirati, romati, križariti, kapniti Koraka/Hlača ... /po cesti/okrog/. 2) Obvezno dvovezljivi glagoli označujejo: 2.1) 'navzočnost v prostoru in času' - 'nahajati se', 'udeleževati se', 'imeti' (N d/p/s): biti Hiša je sredi polja (Ms), Drva so na dvorišču (Ms), Za gozdom (Ms) je travnik, Otroci so doma (Ms), V knjigi (Ms) so napake, Domači so na zabavi (Ms); imeti V vodi (Ms) imamo veliko živih bitij (Ras), Prejšnji mesec je imela otroka (Rad); 46 Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve bivati Bival je v isti hiši/na deželi/pri teti (Ms/p), Biva umetnost (Ras/p), Biva iz bistvenih sestavin (Vss), prebivati, stanovati Prebiva/Stanuje v bloku/na deželi/pod goro (Ms/p); Psu visi jezik iz gobca (IMs), držati se Hiša se drži trgovine (Ras), Megla se drži v dolini (Ms); živeti Raki živijo v potokih (Mp/d), Vtem skalovju (Mp/d) ne more živeti nobena rastlina (Mp/d); gnezditi Gnezdi pod streho/v gozdu (Mp/d), Škorec gnezdi dvakrat na leto (Cp/d), dopustovati Dopustuje v gorah (Mp/d); 2.2) 'izraža lastnino ali razpolaganje oz. odnos do česa/koga': imeti Ima avtomobil/hišo/tri (Ras/p) konje/veliko knjig, Ima malo/veliko (Ras/p); Pri sosedu (Ms/p) imajo čebele (Ras/p); Voda ima precej kalcija (Vss/p), Katere sestavne dele (Vss/p) ima celica, Zakon nima take določbe (Vss/p); Ima brata/ljubico/direktorja/tekmeca (Ras/p); čutiti Čuti pod prsti (Ms/p) utripanje (Vss/p) žile, Psi so čutili ljudi/potres (Ras/p), Cutila je bližino/nevarnost (Ras/p), V zraku se čuti pomlad (Ras/p); sovražiti, ljubiti, jeziti se Sovraži/Ljubi ljudi (Ras/p), Jezi se na ljudi (Ras/p). 2.3) a) 'opravljati delo na določenem področju', oz. b) 'biti v delovnem razmerju do koga/česa', c) 'z delom omogočati nastajanje česa': delati Dela proti okupatorju (Cd), Dela z mladino (Rad), Dela za odpravo zaostalosti (Cd), Dela v korist človeštva (Cd), Dela pri društvu (Rad), Dela v organizaciji (Md); Delajo s kemikalijami/s knjigami/s stroji (Rad), Dela kot skladiščnik (Vd); S knjigo/Z njo (Rad) delajo kakor s cunjo/v skladu s predpisi (Nd), Rože delajo popke (Rd), Žene delajo okraske (Rd); Delajo stroje/čevlje/čipke (Rd), Delajo gumi (Rd) (iz kavčuka (Vsd)), Dela s pravopisom (Vsd), Dela s strojem (Sd), Dela (naročniku) za denar/uslugo/ kravo (Cd); a) ukvarjati se Ukvarja se z bolniki (Rad)/s trgovino (Vsd), obravnavati Obravnava problematiko (Vsd)/mladostnika (Rad), uporabljati Uporablja naravna bogastva/govedino (Prd) za preživetje/polpete (Cd), zaznavati Zaznava svetlobo (Rad) s čutili (Sd), ugotavljati Ugotavlja rezultate (Rad) (z zadovoljstvom (Rad)); b) ravnati /Negospodarno/ ravna z odpadki (Vsd)/s stroji (Sd), povzročati/povzročiti Jed povzroča žejo/bolezen (Rd), uresn ičevati/uresničiti Uresničuje načrte (Prd), pripravljati Pripravlja tekmovalce (Prd)/letalo (Prd), učinkovati Učinkuje na snov (Prd) s segrevanjem (Rad), Učinkuje na učence (Rad) z znanjem (Vsd), čakati Pacienti čakajo zdravnika (Ras/p), Čaka na avtobus (Ras/p), Čaka na ugodno priliko (Vss/p), /Težko/ čaka pomlad (Vss/p), Čaka s kosilom/plačilom/otvoritvijo (Ras/p), Čakajo jih še težke naloge (Vss/p), Kosilo vas čaka na mizi (Ms/p), sodelovati Sodelujejo z različnimijorganizacijami (Sp/d), Sodelujejo pri knjigi/pri projektu/na predstavitvi (Mp/d); c) pripravljati/pripraviti (se k/h) Pripravlja se k učenju (Cd), Pripravlja slušateljem (Pred) gradivo (Cd), napravljati Napravlja otroka (Cd), Napravlja se (Prd) (za nastop (Cd)), organizirati Tako delo (Prd) je potrebno dobro organizirati, Svoje misli (Prd) je organiziral; Organizirajo stavko/spopad/tekmovanje (Rd), Organizirajo kmete (Prd) (za sodelovanje z zadrugo (Cd)), Organizirajo (jim (Prej) prenočišče (Rd), organizirati se - pog. Organiziral se je k socialistom (Cd); 2.3.1) 'spreminjati tudi lastnosti': adjektivizirati Adjektivizira samostalnik (Prd), opredmetiti Opredmetijo ideje (Cd), oblikovati Oblikuje kip (Prd), Oblikuje s kladivom (Sd), Oblikuje stavke (Cd), Oblikuje posode (Cd)/v posode (Cd), Oblikujejo (mu (Rad)) svetovni nazor (Rd); odpreti/zapreti Odprl/Zaprl je znancu (Rad) vrata (Prd), Odprl/Zaprl je trgovino/razstavo/razpravo (Prd); 2.4) 'prostorsko določeno/usmerjeno premikanje': doteči/obteči Potekel je Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve prijatelj a/avtobus (CMd), preteči Pretekel je cesto (Prd), izteči/odteči Izteklo/Odteklo je iz posode (IMd), uteči Utekel je sovražniku/nesreči (Rad), priteči, zateči se Pritekel/Zatekel se/je k prijatelju/v hišo (CMd). 3) Obvezno trovezljivi glagoli: 'narediti/povzročiti, da kdo/kaj kje biti','..., da kdo/kaj kaj imeti', '..., da kdo kaj delati': dati Dalje denar (Prd) iz denarnice (IMd), Dalje knjigo (Prd) na mizo (CMd), Dal mu (Prej je blago (Prd) (za kaj), Dal mu (Prej je čas (Prd) za premislek/na izbiro (Cd), dobiti Dobili so ga (Prd) iz ječe (IMd), Dobil je smet (Prd) iz očesa (IMd), Dobil ga (Prd) je na svojo stran, v svojo družbo (CMd); vzeti Vzel mu (Prd) je prtljago (Prd) iz rok (IMd), Vzel je denar (Prd) od kupca (IMd), Vzel je bolniku (Prd) kri (Prd) z brizgalko (Sd), Vzel je kamen (Prd) v roko (CMd), Vzel je otroka (Prd) v naročje (CMd), Vzel mu (Prd) je čin, naslov, voljo (Prd), Vzel je nase (CMd) krivdo, sramoto (Prd); položiti Položi kravam (Pred) seno (Prd), Položil je denar (Prd) za varščino (Cd), odstraniti Odstranil mu (Prd) je odlikovanja (Prd), Odstranil je navlako (Prd) z dvorišča/iz sobe (IMd); gnati, poditi Janez žene Toneta (Prd) na delo (CMd), Janez goni kolo (Prd) v popravilo (CMd), Pes podi kokoši (Prd) spat (CMd); pomagati - Pomagal ji (Rap/d)je stopiti iz avtomobila (Rap/d), Pomagajo človeku (Rap/d) z denarjem (Sp/d), Bolni kravi (Rap/d) so pomagali z zelišči (Sp/d), Pomagali so mu (Rap/d) do oblasti (Cp/d), asistirati Pri preobvezovanju (Mp/d) je zdravniku (Rap/d) as is tirala sestra; rešiti Bolnika (Rap/d) so z umetnim dihanjem (Np/d) komaj rešili, Živino (Rap/d) so rešili iz gorečega hleva (IMp/d), Rešili so ga (Rap/d) iz ječe (IMp/d); kazati Kazal jim (Rad) je naloge (Prd), signalizirati Signaliziral jim (Rad) je sporočilo (Prd), motivirati Motiviral je učenca (Prd) z ocenami (Sd)/za učenje (Cd). 4 Vezijivost kot razvojna kategorija v smislu spreminjanja glagolske pomen-skosestavinske hierarhije oz. odvzemanja ali dodajanja vezljivostnih semov Najpogostejša sprememba glagolske vezljivosti je iz enovezljivih glagolov v dvovezljive oz. tudi vezavne glagole - to povzroča širjenje obstoječih in uveljanje novih področij, obenem pa tudi hkratna specializacija posameznih področij. Nekateri enovezljivi so šele postopoma, s pogostejšo in širšo uporabo, postali dvovezljivi, npr. abstinirati (abstinirati glasovanje), balirati (balirati železne odpadke/hmelj/krmo/s eno), blefirati (blefira veselje), diplomirati (diplomirati iz zgodovine/na zgodovini, še vedno redko diplomirati zgodovino), fikcionizirati (fik-cionizirati pot), pamfletirati (pamfletirati dogodke) Neke vrste vezijivostna posebnost so prednostno levovezljivi glagoli, ki namesto običajnej še predložnomorfemske vezave desnih (predložnih) določil vse pogosteje vežejo tudi premoprehodna tožilniška določila. Tako npr. pri glagolih premikanja kot so teči/skočiti/plavati/voziti v teči maraton, skočiti raznožko/skrčko, plavati žabo/metulja, voziti reli/formulo ena/slalom, voziti tovornjak/avto tožilniška določila (posebno pri športnih dejavnostih) označujejo in pomensko poudarjajo vsebinske udeležence oz. predmetna določila ki poudajajo vezljivostne seme oz. vezij i vostne primitive obvladati, upravljati, tako daje vezljivostni sem oz. vezljivostni Andreja Žele: Vezijivostni primitivi kot slovarske ubeseditve primitiv premikati se postavljen v ozadje. Isto velja tudi v primerih igrati (se) na računalnik v pomenu 'obvladovati napravo', surfati {surfatipo/v mreži) v pomenu 'pregledovati podatke' ipd. Tožilniško določilo pomensko poudarja vsebino dejavnosti in z vezij i vo-stnim semom oz. vezijivostnim primitivom obvladati pri glagolskih tvorjenkah tipa diplomirati/magistrirati/doktorirati slavistiko prevlada valenčni sem postati oz. biti/bivati ipd. Samo enovezljive ostajajo nekatere glagolske tvorjenke (izpeljanke, zloženke) z vljučenimi udeleženskimi vlogami nosilca oz. vršilca dejanja, npr. diskati (diskati cel večer), klošariti (klošaritipo mestu), samoohranjati se (dobro se samoohranjati). Z vidika obraziljenja vezijivostnih semov se povečuje tudi uporaba glagolov tipa zaasfaltirati, zamoralizirati, zamuzicirati, zmasakrirati, kjer domača predponska obrazila ohranjajo samo faznost. Literatura Apresjan, Jurij D., 1967: Eksperimental'noe is sledovanie s emantikirusskogo glagola. Moskva: Nauka. Apresjan, Jurij D., 21995: Leksičeskaja semantika. Sinonimičeskie sredstva j azyka. Izbrannye trudy torn 1. Moskva: Vostočnaja literatura RAN. — 2000: Systematic Lexicography. Translated by K. Windle. New York: Oxford University Press. Bajec, Anton, 1959: Besedotvorje slovenskega jezika IV: Predlogi in predpone. Ljubljana: SAZU. •v Cermak, František, 1974: Viceslovnä pojmenovani typu verbum - substantivum v češtine (Prispevek k syntagmatice tzv. abstrakt). Slovo a slovesnost XXXV. 287-306. Danes, František idr., 1987: Vetne vzorce v češtine. Praha: Academia. Filipec, Josef, Cermäk, František, 1985: Ceskä lexikologie. Praha: Academia Grepl, M., Karlik, P., 1986: Skladba spisovne cestiny. Praha: SPN. Grepl, M. idr., 1987: Mluvnice cestiny (3 -Skladba). Praha: Academia. Helbig, G., Schenkel, W., 1969: Wörterbuch zur Valenz und Distribution deutscher Verben. Leipzig: VEB Bibliographisches Institut. Kačala, J., 1982: Semantickä struktura vety a obsah vety. Jazykovedny časopis XXXII1/1. 3-10. — 1989: Sloveso a semantickä struktura vety. Bratislava: VEDA. Merše, Majda, 1995: Vidin vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Ljubljana: SAZU. Novak, France, 2004: Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. v v Pauliny, E., 1943: Struktura slovenskeho slovesa (Stüdia lexikälno-syntaktickä). Spisy Slovenskej akademie vied a umeni 2. Bratislava. v Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve Sgall, Petr idr., 1986: Uvod do syntaxe a semantiky (Nektere nove smery v teoreticke lingvistice). Praha: Academia. Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V 1970, 1975, 1979, 1985, 1991. Ljubljana: DZS. Snoj, Jerica, 2004: Tipologija slovarske večpomenskosti slovenskih samostalnikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Toporišič, Jože,1965-1970: Slovenski knjižni jezik I-IV. Maribor: Obzorja. — 1967: Poizkus modernejše obravnave glagolskih kategorij. JiS XII. 119-127. — 1980: O strukturalnem določanju besednih pomenov (ob glagolu BITI). Lingui- stica XX: In memoriam Milan Grošelj Oblata. 151-167. — 1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS. 356. — 42004: Slovenska slovnica. Prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja. 684-685. Vidovič Muha, Ada, 1986: Besedni pomen in njegova stiliska. XXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 79-91. — 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga. ----1993: Glagolske sestavljenke — njihova skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti (Z normativnim slovensko-nemškim vidikom). SRXLI/1. 161-192. — 1997: Razmerja med leksemi in homonimija. Uvodna razprava k Slovarju slo- venskih homonimov Julie Bälint. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 7-16. — 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete. Wierzbicka, Anna, 1972: Semantic Primitives. Linguistische Forschungen 22. Translated by A. Wierzbicka and J. Besemeres. Frankfurt: Athenäum Verlag. — 1996a: Semantics Primes and Universals. Oxford, New York: Oxford University Press. — 1996b: Jazyk. Kul'tura. Poznanie. Moskva: Russkie slovari. Zic Fuchs, M., 1991: Znanje o jeziku i znanje o svijetu (Semantička analiza glagola kretanja u engleskom jeziku). Zagreb. Valency Primitives as Dictionary Realizations Summary The purpose of this paper is to present the valency primitives as the smallest semantic-express ional units, especially for the explanation of meanings in dictionaries. At the very beginning it is necessary to draw the distinction between the semantemes (the minimal distinctive units of meaning), which have no realizations of their own, i.e. cannot be expressed as a rule, and the so-called primitives (in this paper they are referred to as valency primitives), which occur as the core semantic-expressio-nal units being capable of realizing their basic contents or meanings and semantic components. Valency semantemes (as categorical semantemes and at the same time Andreja Žele: Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve as integral/universal component parts of lexical meanings) can be realized through a specific type of valency primitives. In these cases the valency primitives function as semantic-syntactic equivalents - usually verbs as typical or basic representatives on the semantic level for individual valency groups, e. g. bivati, čutiti; govoriti/reči, misliti, gledati, hoteti, želeti; delovati, deti, vzeti, igrati (se); spreminjati (se); iti, hoditi. Sub-categorical semantemes as actant semantemes or as possible actant roles - also with regard to /in/definiteness, cause, the passive or the active voice - may be implicitly expressed through verbs, e.g. Dežuje, Sije, Češe (se), Pluži ceste, Stric čevljari, On rad jadra, or lexically realized as /valent/ complements: Dež gre/pada, Sonce sije, Češe (si) lase, Odstranjuje sneg s cest s plugom / Cisti ceste s plugom, or /modifying/ complements, e.g. /Sončno/je, Stric dela /kot čevljar/, On rad pluje /z jadri/; it is the figurative use that typically provides for the so-called individual semantemes, e. g. Cvetje dežuje, Oči sijejo, Njegovo vedenje je sončno, Natakarje jadral med mizami / Oblak je jadral po nebu, etc. In general it can be assumed that there is a systemic tendency in a language to express even the smallest basic semantic units (even categorical and non-categorical semantemes or meaning components, for example) - and in at least some of the cases these can be realized by semantic-expressional primitives. By identifying all relevant semantic-syntactic components (including the valency semantemes, which are usually the same for the majority of meanings of a given verb) the general syntactic meaning can be determined. This meaning is usually the most typical and the most frequently used in terms of meaning and syntax. On the basis of prevailing or most typical valency semantemes, and consequently the syntactic meanings of a given verb, the obligatory semantic-syntactic valency pattern with predictable actant roles and corresponding actants is formed. Andreja Žele, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: andrejaz@zrc-sazu.si Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Aleksandra Bizjak IZVLEČEK: V prispevku avtorica predstavlja uporabo oblikos lovnega označevalnika za besediloslovno raziskavo, kije bil izdelan na Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU. Z oblikoslovnim označevalnikom je mogoče hitro in zanesljivo odkrivati in izpisovati oblikoslovne vzorce, nanizane v linearnem poteku besedila, ki bi jim težko sledili z ročnim označevanjem, in tako analizirati veliko besedil. ABSTRACT: The author presents the use of a morphological tagger developed at the Institute of the Slovene language at SRC SASA, in textual research. The application enables fast and reliable detection and display of grammatical patterns which occur over the course of a text. Such patterns would be rather difficult to identify by tagging texts manually and thus it would hardly be possible to analyse large quantities of texts. Uvod Pričujoča razprava obsega dva dela. Najprej so v prvem razdelku predstavljena teoretična izhodišča za besediloslovno analizo. V glavnih potezah bomo poskušali začrtati nove metodološke usmeritve pri analizi besedil. Iz tega kratkega pregleda bo razvidno, daje za opis besedilnega pomena treba opisati oblikoskladenjske vzorce. Ročno beleženje oblikoskladenjskih značilnosti v besedilu je zelo zamuden postopek že za večji niz stavkov, zato bomo v drugem razdelku opisali, kako lahko s pomočjo oblikoslovno označenega korpusa izpišemo oblikoslovne vzorce in rezultate predstavimo grafično. 1. Teoretična izhodišča za besediloslovno analizo Jezikoslovci si pri odgovoru na vprašanje, kaj je pomen, niso edini. Tisti, ki zagovarjajo ožje pojmovanje pomena, pravijo, da mora teorija pomena »omogočati sistematičen opis besednih in stavčnih pomenov ter razmerij med njimi« (Golden Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza 1997, 207). Gre torej za opis pomena jezikovnih znakov, ki pripadajo jezikovnemu sistemu, kar postavlja preučevanje besedilnega pomena zunaj pomenoslovja. Tisti, ki pomen pojmujejo širše, vidijo notranjo povezavo med pomenom in sporazumevanjem, zato jih zanima tisti pomen jezikovnega znaka, ki ga opredeljuje jezikovna raba. Ne zanima jih torej stavek kot enota sistema, ampak stavek kot enota, ki se uresniči v besedilu. Čeprav je besedilu tako odmerjena večja teoretična pozornost, pa vprašanje, kako sistematično preučevati besedilne pomene, še zdaleč ni rešeno. Preučevanje jezikovnega pomena v konkretnih okoliščinah rabe se začne šele v 60. letih s pragmatično teorijo govornih dejanj. In čeprav ta teorija zaobjame tudi nekatere zunajjezikovne dejavnike, ki vplivajo na pomen izrekov, zaradi omejenosti na stavčno ravnino ne daje možnosti za raziskovanje različnih oblik sporočanja. Govorci namreč v različnih sporazumevalnih okoliščinah ne tvorijo povedi, ampak besedila. Zato je za vpeljavo pojma besedilo v jezikoslovje odločilna predvsem analiza diskurza, kije z raziskovalnim zanimanjem za jezikovne pojave na nadpovedni ravni prispevala k oblikovanju koncepta besedila. V razvoju pomenoslovja po letu 1970 je poleg analize diskurza nedvomno odigrala pomembno vlogo tudi sistemsko-funkcijska teorija jezika. Ker Hallidayeva funkcijska teorija jezika odmerja besedilu večjo teoretično pozornost, je izbrana za teoretično izhodišče besediloslovne analize. V nadaljevanju si bomo pogledali Hallidayeve teoretične trditve o besedilu kot pomenski enoti. 1.1 Besedilo in Hallidayeva sistemsko-funkcijska teorija jezika Pri obravnavi vprašanja pomena v Hallidayevi teoriji jezika je treba postaviti v izhodišče dejstvo, da gre za sistemsko-funkcijsko teorijo jezika, ki poudarja, da jezik ni samo abstrakten sistem znakov, ampak daje njegova osnovna funkcija sporazumevalna. Po Hallidayu je vsaka jezikovna dejavnost vpeta v družbeno-kul-turni kontekst. Razmerje med kontekstom na eni strani in jezikom na drugi strani je prikazano na sliki 1. Slika 1: Razmerje med jezikom in kontekstom (po Cloran 1994, 64) sistem (potencial) primer vpetost jezika KULTURA*----------------------* SITUACUA v kontekst jezik SISTEM <--------------------------> BESEDILO Op omba: 1 evo - d esno = up o sami čenj e zgoraj -spodaj = uresničitev Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Iz Hallidayeve opredelitve dinamičnega razmerja med kontekstom in jezikom izhaja spoznanje, da je jezik skupek vseh pomenskih izbir, ki so govorcu na voljo v določenem kulturnem kontekstu. Od tudi Hallidayeva oznaka, da je jezik »pomenski potencial« (angl. 'meaning potential') (Halliday 1978, 39). Pri sporazumevanju, to je v konkretnem situacij skem kontekstu, pa govorec iz mreže jezikovnih pomenov izbere samo nekatere pomene. Proces in rezultat pomenskega izbora v določenem situacij skem kontekstu je besedilo. Tako je v Halliday evem modelu jezikovne dejavnosti največja enota besedilo in ne poved. Besedilo kot jezikoslovna enota je v štiriravninskem sistemu, ki ga Halliday predlaga za opis jezika, uvrščeno na semantično ravnino, kakor je prikazano na sliki 2. Slika 2: Jezikoslovne ravnine in jezikoslovne enote (po Cloran 1994 priredila A.B.) RAVNINE JEZ K O SLOV NEG A O P IS A ENOTA 1. KONTEKST Področj e, ton in način diskurza ? besedilo stavek _ ko diianj e______________ 4. Glasoslovje Vsak posamezen stavek v besedilu je v specifičnem pomenskem razmerju z nekaj stavki ali vsemi stavki v besedilu. Ta specifična pomenska razmerja v besedilu dajejo besedilu pomensko enotnost, in zato Halliday opredeli besedilo kot semantično enoto (Halliday 1977). Opisati besedilo kot semantično enoto torej pomeni opisati pomensko zgradbo besedila. Pri analizi besedil ne smemo namreč pozabiti, da smo na ravnini besedila, ki v sistemski teoriji jezika ni slovnična, ampak pomenska enota. Tako kakor druge jezikovne enote ima tudi besedilo strukturo, in to pomensko strukturo. Hasanova predlaga, da je najmanjša strukturna enota pomena, v kateri se še izraža žanrska struktura besedila, sporočilo in da so osnovne pomenske prvine, ki sestavljajo sporočilo: entiteta, dogodek in okoliščine (1991, 81, po Cloran 1994, 250). Pri pomenskem opisu besedila se bomo naslonili na razprave R. Hasan o se-mantiki sporočilnih enot (1991) in monografijo C. Cloran o retoričnih enotah (1994) ter 2. SEMANTIK A Predstavna, rnedosebna in besedilna rnetafunkcija 3. SLOVNICA Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza ism oblikovali semantično mrežo, v kateri je poudarjeno razmerje med entiteto in dogodkom na eni strani ter osebkom in povedkom na drugi strani. Za tak opis pa moramo poleg semantične ravnine upoštevati slovnično ravnino, saj so besedilni pomeni dosegljivi le kot ubesedeni pomeni, torej kot oblikoskladenjski vzorci ali s Hallidayevimi besedami: ^ »Slovnična izbira je uresničitev semantične« (Hallidav 1973, 93). Zato je prvi korak besediloslovne analize opis oblikoskladenjskih značilnosti besedila. V razdelku 2 bomo opisali, kako smo si pri nadrobni jezikoslovni analizi pomagali z uporabo računalniškega orodja. 2. Opis oblikoskladenjskih značilnosti osebkovih entitet in povedkovih dogodkov Da bi ponazorili, kako zapleteno je beleženje besedilnih pomenov, smo izbrali odlomek iz televizijske pridige iz Murske Sobote, kije bila predvajana 1. marca 1998. Ročno beleženje oblikoskladenjskih značilnosti osebkovih entitet in povedkovih dogodkov je zelo zamuden postopek že za večji niz stavkov, kar ponazarja spodnji primer iz pridige, v katerem so oblikoskladenjske značilnosti osebkov in povedkov zabeležene v oglatih oklepajih. Primer 1: Odlomek besedila, stavki 1- 6 1. Drage sestre in bratje, pred dnevi sem slišal na radiu misel napovedovalca: entiteta = [glagolsko morfemsko določilo, 1. oseba ednine, moški spol] dogodek = [glagolska oblika preteklik] 2. »Utrujeni smo od pustnih noči.« entiteta = [glagolsko morf. določilo, 1. oseba množine, moški spol] dogodek = [glagolska oblika sedanjik] 3. In tisti dan sem že bil na čelu zaznamovan z znamenjem smrti. entiteta = [glagolsko morf. določilo, 1. oseba ednine, moški spol] dogodek = [glagolska oblika preteklik] 4. Casje, entiteta = [glagolsko morf. določilo, 3. oseba ednine, srednji spol] dogodek = [glagolska oblika sedanj ik] 5. da se zaustavimo entiteta = [glagolsko morf. določilo, 1. oseba množine, moški spol] dogodek = [glagolska oblika sedanjik] 6. in premislimo. entiteta = [glagolsko morf. določilo, 1. oseba množine, moški spol] dogodek = [glagolska oblika sedanjik] 56 Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Ker postopek ročnega vnašanja oblikoskladenjskih značilnosti ni primeren za analizo večjega števila besedil, smo se odločili, da bomo besedilo oblikoslovno označili. 2.1 Oblikoslovno označevanje Tako kot imamo v jezikoslovju različne ravnine, na katerih preučujemo jezikovne enote, je tudi v korpusnem jezikoslovju mogoče označevanje na različnih ravninah: glasoslovno označevanje (angl. 'phonological annotation'), oblikoslovno označevanje (angl. 'grammatical annotation' ali 'part-of-speech tagging'), skladenjsko označevanje (angl. 'syntactical annotation'), semantično označevanje (angl. 'semantic annotation') in pragmatično označevanje (angl. 'pragmatic annotation') (O'Donnell 1999,74). Najbolj razširjena oblika korpusnega označevanja (angl. 'corpus annotation') je oblikoslovno označevanje. Zanj potrebujemo, tako kot za vsako korpusno označevanje, posebno programsko opremo in nabor oznak. Kakor na večini drugih področij kvantitativnega jezikoslovja so bili prvi oblikoslovni označevalniki narejeni za angleški jezik. Označevalnik za slovenščino je začel nastajati 1996 na Inštitutu za slovenski jezik ZRC S AZU in je bil prvič predstavljen v članku O strojno podprtem oblikoslovnem označevanju slovenskega besedila (Jakopin in Bizjak 1997). Oblikoslovno označeni korpusi se ponavadi uporabljajo za leksikografske, oblikoslovne in skladenjske raziskave posameznih jezikovnih značilnosti. Da je oblikoslovno označeni korpus mogoče uporabiti tudi za besediloslovne raziskave, je pokazal Biber (1998). Prešteval je pogostnost posameznih glagolskih oblik za čas in način v znanstvenih člankih ter ugotovil, da se deli besedila, to so uvod, metode, rezultati in obravnava, precej razlikujejo glede na dobljene razultate. Kako se gla-golske oblike nizajo v besedilu, je prikazal z diagramom, iz katerega je jasno vidno, da meje med deli besedila niso ostro začrtane, ampak zajemajo konec ene enote in začetek nove enote (Biber 1998,122-130). Biber je s to raziskavo potrdil, da oblikoslovno označeni korpusi omogočajo samodejno beleženje jezikoslovnih značilnosti, nanizanih v linearnem poteku besedila in ustvarjajočih besedilne vzorce, ki bi jim težko sledili z ročnim označevanjem. V nadaljevanju tega razdelka bomo na kratkem odlomku pridige pokazali, kako smo z uporabo urejevalnika EVA iz oblikoslovno označenega besedila dobili izpisek niza glagolskih oblik, pri čemer z nizom mislimo na zaporedje glagolskih oblik, kakor si sledijo v linearnem poteku besedila. Izhodišče za analizo je torej oblikoslovno označeno besedilo. Za ponazoritev je izbran odlomek iz pridižnega besedila, kije prikazan na sliki 3. V oblikoslovno označenem besedilu ima vsaka beseda pripisano pravilno, od sobesedila odvisno oblikoskladenjsko oznako. Nabor oznak je podrobneje opisan v članku O strojno podprtem oblikoslovnem označevanju slovenskega besedila (Jakopin in Bizjak 1997). Tu pa si bomo pogledali samo oznake za glagolske oblike, ki so temelj za raziskovanje referencialnosti in časovnosti, na katerih gradimo opis Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Slika 3: Odlomek oblikoslovno označenega besedila MftBrsg« nstr« Int b rot Je, pr#ä tötgvl «m*,, s3i#*l na r«$iu PŽpl Sipi '«'pr 5»pi ES Sapa CPUh &L*c ES SaßS *i>al napovedovat«: »«A*«ruJBnä »Hu. öd puitnSPi nti£i>«aai «ilh„ S*C4 ffceS O^pi OPup Z? PipE Sip5 Mpr tisti dan. se«.. že bll__ na c*lu samaaovan 2_. znaaenje» šariš.g ŽKmaA S«t4 ÜPÖ-r £ «US** gS £«*£ fiHft&S fg $«ai Siftg i£o3,„. Jc^.r do, se„ zaustavi »o lmw premisliti; .■ ißaj vwraJar v. Saci SPce Vpo Gap Bap ^pr Bsp C Ifcr ES fi.vlj«wiJMi ni__,.„. smn__■*•*«* rain****« «twtti nI___ ¥#•__ tsake -&**$* t«*« Sse-3 OZPcc ZTsGl HZ Psel C DSPce ZTsel RZ Pssel HE žalostna, hal *t_ ai„„„ ta___pegasta dozdeva v. aojea.., f Ivi Je« ju.» P»0l Vpg ŠMfs |p«#$ |K*ol & Se» £$ ISMiwsiwS S»o3 ■JflntJli teden «**_._ zercroaavBla pust in. pcpc3n!cs,«t »ZiEvlJcnJe PtBB4i Sae4 sfPtjed Biad Saal v^- Slai £**1 p*_ ni__ iiüp pwrt l*i„, nti_„_ w» parnimi ca.« Hj^ivljarijte j««- splet ¥pr BEPce C %ml V&t (KPcc € S že I Sani BPcc Sws4 ftftpat&sti aed oBoJIi.« BIi%_ v_ emtu se, kristjani aal j SiaS! £6 £ta*f Vpr ga |pQ«| {tap S«pJ P odO.DtB«o za pepelrcdco. ir*.. sicer po v se» hote. povsca č*p E4 Sfce4 ',-pr ypc ft Oft x«Maft*ie. Najt* t» .... «p...„,. dnwrwl BliMwr^rtJaj dntvi prffaQva.ua R Vpr ZKscl €Fcp Stol 5scE Sapi Sžd »Kakor j»,, slišali v. öanaSnjc* pretranca evangeliju, Je___ Mpa Hm.ap SLap £S P«aS PH**§ SmS fiPU* Kriatu». Ki., Je .» bil pri fcmttw v Jordanu napolnjen s,, I Vac 1 £VH SPECK BLitte E5 5*C5 ES IZ«ß5 ®*fil Eb SvB-tiB^etihnii, adš#l v_ paaieiva.a a^ui&ir«r*-s *£&&,.. ne jAuni 1*gM*_ ivncb " tu* C* sie«* SiP 3 Z!*©! C iT @ce zjtMff entitet in dogodkov v drugem koraku analize. Oznake so v preglednici 1 razvrščene tako, kakor si sledijo v besedilu, le daje os branja navpična in ne vodoravna kakor v besedilu. Preglednica 1: Razlaga glagolskih oznak na sliki 3 GPLae (sem) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1, prva oseba, ednina GLme (slišal) glagol, opisni deležnik na -1, moški spol, ednina GNmpl (utrujeni) glagol, trpni deležnik na -n, moški spol, množina, prvi sklon Gpap (smo) glagol, pomožni, prva oseba, množina GPBae (sem) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1 (biti), prva oseba, ednina GLBme (bil) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1 (biti), moški spol, ednina GNmel (zaznamovan) glagol, trpni deležnik na -n, moški spol, ednina, prvi sklon Gpce (je) glagol, pomožni, tretja oseba, ednina Gap (zaustavimo) glagol, povedni sedanjik, prva oseba, množina Gap (premislimo) glagol, povedni sedanj ik, prva oseba, množina GZPce (ni) glagol, nikalna oblika, pomožni, tretja oseba, ednina GZPce (ni) glagol, nikalna oblika, pomožni, tretja oseba, ednina Gce (dozdeva) glagol, povedni sedanj ik, tretja oseba, ednina GPLcd (sta) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1, tretja oseba, dvojina Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza GZPce (ni) glagol, nikalna oblika, pomožni, tretja oseba, ednina GZPce (ni) glagol, nikalna oblika, pomožni, tretja oseba, ednina Gpce (je) glagol, pomožni, tretja oseba, ednina Gap (odločamo) glagol, povedni sedanj ik, prva oseba, množina GPcp (so) glagol, pomožni, tretja oseba, množina GPLap (smo) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1, prva oseba, množina GLmp (slišali) glagol, opisni deležnik na -1, moški spol, množina GPLce (je) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1, tretja oseba, ednina GPBce (je) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1 (biti), tretja oseba, ednina GLBme (bil) glagol, pomožni, ob opisnem deležniku na -1 (biti), moški spol, ednina GNmel(napolnjen) glagol, trpni deležnik na -n, moški spol, ednina, prvi sklon GLme (odšel) glagol, opisni deležnik na -1, moški spol, ednina Oblikoslovno oznako sestavljajo: kratica za besedno vrsto, kije pisana z velikimi tiskanimi črkami in vedno na prvem mestu, sledijo kratice, pisane z velikimi tiskanimi črkami, ki označujejo besednovrstne skupine, in kratice za oblikoslovne značilnosti, ki so pisane z malimi tiskanimi črkami ali števkami. Glagolske oznake so bile za nalogo dopolnjene tako, daje pri sestavljenih glagolih pomožnemu glagolu (oznaka GP) dodana kratica L (torej GPL), ko glagolu sledi pretekli deležnik, in kratica B (GPB), ko glagolu sledi pretekli deležnik biti. Te spremembe so bile uvedene zato, da smo poenostavili računalniško obdelavo in delo z makroprogrami v urejevalniku EVA. Z urejevalnikom Eva smo najprej razdelili besedilo na povedi, ker je členjenje besedila na povedi v Evi samodejen postopek. Odlomek oblikoslovno označenega besedila, razdeljen na povedi, je prikazan na sliki 4. Razdelitev na povedi je bila v pomoč pri nadaljnji računalniški obdelavi, saj smo želeli ohraniti linearno zaporedje glagolskih oblik v besedilu, kakor kaže slika 5, na kateri je besedilo zapisano v navpični smeri, v vodoravni pa imamo razporejene oznake, lekseme in številke povedi. Z makroprogrami smo nato iz navpičnega linearnega seznama celotnega besedila izbrali glagolske in samostalniške oblike in ohranili zaporedje povedi v besedilni razporeditvi ter tako dobili tudi stavčno zaporedje. Urejevalnik Eva namreč še nima izdelanega postopka za samodejno razčlenjevanje besedila na stavke. Seznami, kakršen je na sliki 6, so bili oblikovani z urejevalnikom Eva za celotno besedilo. V vodoravni smeri imamo razvrščene števke, ki označujejo mesto stavka v besedilu, sledijo glagolski oblike in njihove oblikoskladenjske oznake ter v primeru, ko je v stavku ubesedeni osebek, tudi samostalniške oblike in njihove oblikoskladenjske oznake. S tem je narejen prvi korak analize, to je opis obliko-skladenjskih značilnosti entitet in dogodkov v besedilih. Opis ima obliko seznama, Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Slika 4: Odlomek oblikoslovno označenega besedila, razdeljen na povedi .l-sörage sesstre irt_ bratje, or«d «inevi *«*. , »ii*»l «* radiu »i»el napovetiovaic«,- «»Utrujefftt mo.. od pustnih neti,«mi ti'rfW SžpS Vpr S»pl £6 S«p6 GPLae Sine ES S«äS Sžp« S*e2 5M«pl SP«p CS Pip? SžpS « »2**1«. Ttsti «*«.„. se»..., *e eii„„ n» Sel« bkm»»m«*Twsi SM vsa tsfes Srno, tafw žalostno, Hot se. »t, to..... pogosta dssacv« v. «jjet..... življenju.« J3*«E ßZPco rtsel 82 P*ei 82 Pset tfpo £»p čGaeS 2K*«si B Ste CS Z8V«e*eS 8*e§ » .£'^1(nuH teden st*.,.., jawMMKsvslii pust in., pepeinica«* tfa-BPLsa^i smm SPLea ötea s«ei vpr sici * . ?»a?ivijs>njt» p*,, ni._„. *s»e pusi in. ni,.. ssao pepelnik«.» J?-«iSsei Vpr SSPce C Si* l Vpr GZPce £ Ste! « .E-»2ivljanje jo... splet «»pfltosti #eä B&öji*.* tS*«S««i 6P«e Sw»4 Sie? g« 2T*e$ m 3'»!rt v. poslu ste. kritiJ»ni öelj odSo4«*o x* p*p«lMco, in sicer povsj» hote, pev*t* «wti», kajti to..... »o... dnevi olittsvmj*, §&r»neä» evangeliju, J*..„ Kristus» hi., Je.,... Pil... pri krstu w. jord««) napalftjen »„ §veti«,Öuho»» QflSsS v, puščavo.« Ji8'*VPO 6P1.HP SL*p ES P«eS PHa#5 SatS BPIC* JV*ei £Vf» Spec« 6tB«8 E5 SMS ES ISMS SH*«1 £6 1VW86 «.M- E4 5i«4 « .11-«Puščav«,« $n>«S£ei * v katerem so glagolske oblike navedene v navpičnem linearnem zaporedju zaradi računalniške obdelave podatkov. Tak prikaz opisa bralcu ne da predstave o kontinuiteti, premikih in prepletih entitet in dogodkov, ki prispevajo k pomenskemu valovanju besedila, zato bomo opise entitet in dogodkov pretvorili v številčna zaporedja, ki so osnova za grafični prikaz pomenov, premočrtno snujočih se v besedilu. 2.2 Grafični prikaz osebkovih entitet in povedkovih dogodkov Najprej smo z makroprogrami urejevalnika Eva glagolske oblikoskladenjske oznake glede na kategoriji osebe in števila pretvorili v številčne oznake po naslednjem ključu: a) 1. oseba ednine dobi številčno oznako 1; b) 1. oseba dvojine dobi številčno oznako 2; c) 1. oseba množine dobi številčno oznako 3; d) 2. oseba ednine dobi številčno oznako 4; e) 2. oseba dvojine dobi številčno oznako 5; f) 2. oseba množine dobi številčno oznako 6; g) 3. oseba ednine dobi številčno oznako 7; h) 3. oseba dvojine dobi številčno oznako 8; i) 3. oseba množine dobi številčno oznako 9. Pretvorbo glagolskega zaporedja oblikoskladenjskih oznak glede na kategoriji osebe in števila v številčno zaporedje prikazuje primer 2. Primer 2: Pretvorba kategorije osebe in števila v številčno oznako v odlomku besedila 1 sem-GPLae —► 1 2-smo-GPap —> 3 3-sem-GPBae —> 1 4-je-GPce-čas-Sžel —► 7 5-zaustavimo-Gap —* 3 Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Pžpl drage-1 Sžplsesirel Vpr-in-1 S rtipl bratje-1 E6predl Smpödnevi-l GPLaeseml GLme -slišali E5nal Sme5-radiu.l Sže4-rtrisell S me2napovedovafcal GNmp 1 -ut&ijerri.-1 GPap-srtio-1 E2od-l Pžp2-pu.stnih-l Sžp2 -noa-1 Vpr-in-2 ZKms4-tisti-2 Sme4-dan-2 GPBae-serti-2 C-ffi-2 GLBmebil-2 E5na-2 Sse5-oeki-2 GNme 1 •7a7namQvan-2 S se6-aiamenjeni-2 Sže2-smrti-2 Smel čas-3 GPseje-3 Vpoda-3 Gmpse-3 Gap -saustavirtiD -3 Vpr-in-3 Gap -prerraslimD -3 Č-saj-4 Vpr-verdau E5v4 Sse5življenju-4 GZPce-ni-4 ZTsel-vse-4 AZ-tako4 Psel-iDŽnato-4 Čtudi-5 GZR:erd-5 ZTsel-vse-5 AZ-tako-5 Psel-čniD-5 AZ-tako-5 Pse 1 -žalostno -5 Vpo-kot-5 Grnpse-5 ZOae3-rra.-5 ZKselto-5 A-pogosto-5 GcedoEdeva-5 E5v5 ZS Vaese5-mojem-.5 S seSživljenju. -5 PLrne4irnirttili-6 Sme4 teden-6 GPLcd-sta-6 GLmd ■samaiiriDvala-6 Smelpu.st£ Vprin€ S že 1-pepelnica-6 S sel -življe nje -7 Vprpa-7 GZFce-ni-7 Csartio-7 Smelpust-7 Vprin-7 GZPceni-7 C-samo-7 Sželpepelnica-7 S se 1 -življenje S GPce-je-8 Sme4spletS Sže2napetosti-8 E6-med-8 ZTseö-ob ojim-8 Vprin-9 E5v9 Sme5posto.-9 Gmp-se-9 S mp 1 kiistjani-9 A bolj-9 Gap-odlocamo-9 E4-2a-9 Sže4pepelnioo9 Vprin-9 Vprsioer9 A -povserti-9 Ahote9 Apovsem-9 A-2avestno-9 Vprkajti-9 ZKsel -to-9 GFtp-so-9 Smpl-drevi-9 S se2-ocis65 vanjah Smpldnevi-9 Sže2-paenove-9 VpokakorlO GPLap-smo-10 GLmp-slišali-10 E5vl0 Pme5 današnjem-10 PNme5preb ranem-10 S me5 evangeliju-10 GPLoe-je-10 IVn^l Kristus 10 ZVRki-10 GPBceje-10 GLBme-bil-10 E5-pn-10 SmaS-kistulO E5-V-10 IZme5 Joudarni-10 GNme 1 -napolnjen-10 E6V10 IVraeö-S retimDuham-10 GLme-odšel-10 E4-W0 S2e4-puščavo-10 Slika 5: Odlomek oblikoslovno označenega besedila, razdeljen na povedi in prikazan v navpični linearni razporeditvi Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza 6-premislimo-Gap —> 3 7-ni-GZPce -^ 7 8-ni-GZPce -► 1 9-dozdeva-Gce —► 7 10-sta-GPLcd-pust-Smel-pepelnica-Sžel —> 8 11-ni-GZPce-življenje-Ssel —► 7 12-ni-GZPce->7 13-je-GPce-življenje-Ssel —► 7 14-odločamo-Gap-kristjani-Smpl —> 3 15-so-GPcp —► 9 16-smo-GPLap —► 3 17-je-GPLce-Kristus-IVmel —► 7 18-je-GPBce->7 Ker se osebkove entitete in povedkovi dogodki zapisujejo v stavčne enote sočasno, smo se odločili, da bomo osebkove entitete zapisali v graf točkovno, časovno usmeritev povedkovih dogodkov pa prikazali z barvnim poljem po naslednjem ključu: a) preteklik dobi številčno oznako 10, ki predstavlja modro barvo; Slika 6: Glagolski niz odlomka besedila 1-sem-GPLae 2-smo-GPap 3-sem-GPBae 4-je-GPce-čas-Sžel 5-zaustavimo-Gap 6-premislimo Gap 7-ni-GZPce 8-ni-GZPce 9 -dozdeva -G c e 10 ■ sta- GPLc d-pust-Srne 1 -p ep dni ca-Sž e 1 11 -ni -GZP ce-ži vlj enj e- S se 1 12-ni-GZPce 13 -j e-GP c e-ži vlj enj e-S s e 1 14-odločamo-Gap-kristjani-Smp 1 15-so-GPcp 16-smo-GPLap 17 -j e-GPL ce-Kristus- IVrn e 1 18-je-GPBce Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza b) sedanjik dobi številčno oznako 10-10, ki predstavlja zeleno barvo; c) prihodnjik dobi številčno oznako 10-10-10, ki predstavlja rumeno barvo. Pretvorbo glagolskega zaporedja oblikoskladenjskih oznak glede na kategorijo časa v številčno zaporedje prikazuje primer 3. Primer 3: Pretvorba kategorije časa v številčno oznako v odlomku besedila lsem-GPLae —► 10 2-smo-GPap —► 10*10 3-sem-GPBae -► 10 4-je-GPce -> 10-10 5-zaustavimo-Gap —> 10*10 6-premislimo-Gap —► 10*10 7-ni-GZPce -► 10*10 8-ni-GZPce -► 10*10 9-dozdeva-Gce —> 10*10 10-sta-GPLcd- -► 10 11-ni-GZPce-» 10*10 12-ni-GZPce-» 10*10 13-je-GPce^ 10*10 14-odločamo-Gap —> 10*10 15soGPcp-> 10*10 16smoGPLap —► 10 17*je-GPLce-*10 18je-GPBce->10 Številčna zaporedja za kategorijo osebe, števila in časa smo vnesli v program MsExcel in oblikovali graf, v katerem točke od 1 do 9 na vodoravni osi predstavljajo kategorijo osebe in števila, točke na navpični osi zaporedne številke stavkov v besedilu in barvni stolpci kategorijo časa. Graf, kije bil izdelan na osnovi podatkov o osebkovih entitetah in povedkovih dogodkih v odlomku besedila (stavki 1-18), je prikazan na sliki 7 in je opremljen s pojasnili za branje. 1. Drage sestre in bratje, pred dnevi sem slišal na radiu misel napovedovalca: 2. »Utrujeni smo od pustnih noči.« 3. In tisti dan sem že bil na čelu zaznamovan z znamenjem smrti. 4. Cas je, 5. da se zaustavimo 6. in premislimo. 7. Saj vendar v življenju ni vse tako rožnato. 8. Tudi ni vse tako črno, tako žalostno, 9. kot se mi to pogosto dozdeva v mojem življenju. 10. Minuli teden sta zaznamovala pust in pepelnica. 11. Življenje pa ni samo pust Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza 12. in ni samo pepelnica. 13. Življenje je splet napetosti med obojim. 14. In v postu se kristjani bolj odločamo za pepelnico, in sicer povsem hote, povsem zavestno, 15. kajti to so dnevi očiščevanja, dnevi prenove. 16. Kakor smo slišali v današnjem prebranem evangeliju, 17. je Kristus, 18. kije bil pri krstu v Jordanu napolnjen s Svetim Duhom, odšel v puščavo. Slika 7: Razlaga grafa za odlomek besedila, stavki 1-18 to do ravna os = lafegviga osebe in števila. 1=1. oseba ©dimne 2 = 1. oseba dvojine 3 = 1. oseba rraiozkie 4=2. oseba edrckie 5=2. oseba dvojine 6=2. oseba rraiDŽkse 7=3. oseba edrerae 8=3. oseba dvojine 9=3. oseba muDskie navpična as = zapsacAm Za lažje razumevanje grafa je pred njim izpisano besedilo. Enote od 1 do 9 na vodoravni osi označujejo kategorijo osebe in števila. Enote na navpični osi predstavljajo zaporedno številko stavka v besedilu. Kadar v besedilu nimamo na začetku vrstice oznake za številko stavka, to pomeni, da se stavek nadaljuje (glej 17. stavek na sliki 7) ali da gre za neglagolske stavke in polstavčne tvorbe. Osebkove entitete so v grafu predstavljene kot barvne točke v obliki romba in povedkovi dogodki kot barvna polja. V prvem stavku, ki je na navpični osi označen z zaporedno številko 1, je entiteta v smeri vodoravne osi oddaljena za eno enoto, kar pomeni, da je nanosnik govorec (1. oseba ednine), barvno polje pa je modro, kar nam sporoča, da je dogodek prvega stavka usmerjen v preteklost. Tudi nanosnik tretjega stavka je govorec in dogodek usmerjen v preteklost. V petem, šestem in štirinajstem stavku je entiteta v smeri vodoravne osi oddaljena za tri enote, kar pomeni, daje nanosnik govorec in poslušalci (1. oseba množine), barvno polje pa je zeleno, torej so dogodki usmerjeni v sedanjost. Prvoosebni in drugoosebni glagoli ednine, dvojine in množine označujejo v besedilu udeležence govornega dogodka in imajo nanosnik v situacij skem kontekstu konkretnega govornega dogodka, zato so na grafu vedno označeni z zelenim rombom. 64 012345878® = iideležensc = ciad = neoseba i iamb = ixaxisoexidenca , Sveti Dula) fcartsw polje = čas povedkwwaea ZHodio polje = preteklik aeJeiiD polje = sedaiajik Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Razpon od 1. do 6. enote na vodoravni osi je razpon netretje glagolske osebe in na tem območju grafa se gibljejo zeleni rombi, ki predstavljajo pomensko skupino, imenovano udeleženci govornega dogodka. Razpon tretje glagolske osebe je od 7. do 9. enote na vodoravni osi in na tem območju so razvrščene entitete četrtega, sedmega, osmega, devetega, desetega, enajstega, dvanajstega, trinajstega in petnajstega stavka, ki imajo nanosnika -človeško in so dogodkovno vse usmerjene v sedanjost (polje zelene barve), razen osmega stavka, kije usmerjen v preteklost (polje modre barve). V sedemnajstem stavku je v besedilo uvedena nova entiteta, ki se nanaša na nadnaravno bitje in je označena z modrim rombom. Posebej je treba omeniti še drugi stavek, ki je označen z rdečim rombom. Rdeči romb se od drugih barvnih rombov razlikuje, ker sporoča, da gre v besedilu za dobesedno navajanje. Citiranje uvaja besedilo drugega govornega dogodka in tako vpeljuje entiteto in dogodek drugega časa in prostora. Specifična kombinacija entitete in dogodka tvori enoto, kije na ravni pomena višja od entitete in dogodka ter se imenuje retorična enota. Rdeči romb tako označuje enoto kompozicijske ravnine. Da bi pojasnili, kako so v grafu upodobljene osebkove entitete z barvnimi točkami in povedkovi dogodki z barvnimi polji in kako je zabeleženo njihovo gibanje, ali drugače povedano, kako je treba brati graf, smo v tem razdelku podrobno opisali entitete in dogodke za posamezne stavke odlomka pridižnega besedila. Vendar namen grafa ni branje stavka za stavkom. Prav grafična upodobitev s svojo statičnostjo naj bi nam pomagala, da tisto, kar ostaja v ubeseditvenem procesu neopazno in prikrito, pusti sled, pride na površje ter nam da predstavo o kontinuiteti in premikih v pomenskem valovanju besedila. Sklepne ugotovitve Graf je torej nekakšen slikovni model, ki beleži gibanje entitet in dogodkov in je tako izhodišče za opis strukturnih vzorcev, nastajajočih s kontinuiteto, premiki in prepleti entitet in dogodkov v besedilu. Z računalniškimi postopki, opisanimi v tem razdelku, lahko oblikujemo grafe za cel korpus besedil in jih uporabljamo kot slikovne modele za opazovanje strukturnih vzorcev, kijih ustvarja zaporedje entitet in dogodkov ter tako določamo pomensko-strukturno zgradbo besedil. Prav grafična upodobitev s svojo statičnostjo naj bi nam pomagala, da tisto, kar ostaja v ubeseditvenem procesu neopazno in prikrito, pusti sled, pride na površje ter nam da predstavo o kontinuiteti in premikih v pomenskem valovanju besedila. Navedena literatura Biber, Douglas, Conrad, Susan, Reppen, Randi, 1998, Corpus linguistics: Investigating language structure and use, Cambridge University Press, Cambridge. Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Cloran, Carmel 1994, Rhetorical Units and Decontextualization: An Enquiry into some Relations of Context, Meaning and Grammar, Department of English Studies, University of Nottingham (Monographs in Systemic Linguistics, 6), Nottingham. Golden, Marija, 1997,0 jeziku in jezikoslovju, Filozofska fakulteta, Oddelek za splošno in primerjalno jezikoslovje, Ljubljana. Halliday, Michael A. K., 1973, Explorations in the Functions of Language. Edward Arnold, London. Halliday, Michael A. K., 1977, Text as semantic choice in social contexts, v: T. Van Dijk in J. Petofi (ur.), Grammars and Descriptions. Berlin, de Gruyter, 176-225. Halliday, Michael A. K., 1978, Language as Social Semiotic, The Social Interpretation of Language and Meaning, Edward Arnold, London. Hasan, Ruqaiya, 1991, Questions as a mode of learning in everyday talk. Language Education: Interaction and Development, Ur. T. McCausland, Launceston, University of Tasmania, 70-119. Jakopin, Primož, Bizjak, Aleksandra, 1997, O strojno podprtem oblikoslovnem označevanju slovenskega besedila, Slavistična revija 45/3-4, 513-532. O'Donnell, Matthew, 1999, The Use of Annoteted Corpora for New Testament Discourse Analysis: A Survey of Current Practice and Future Prospects, Discourse Analysis and the New Testament, Approaches and Results, Journal for the Study of the New Testament, Supplement Series 170, Studies in New Testament Greek 4, Ur. S. E. Porter in J. T. Reed. Sheffield Academic Press, Sheffield, 71-117. Morphological Tagging and Textual Analysis Summary In order to describe textual meanings the author employs the systemic-functional linguistic theory. A semantic network emphasizing the relation between the entity and the event on the one hand and the subject and the predicate on the other is presented. A sermon from Murska Sobota which was broadcast on March 1st 1998 on TV Slovenia serves as an exemplification for this process. The basic structure for the presentation of entities and events is the notation of morpho-syntactic patterns which occur in a linear text string. In the notation process the linguistic features of a text, which would be rather difficult to identify by tagging texts manually, the morphological tagger for Slovene, developed at the Institute of the Slovene language at SRC SASA, is of great help. Every string of morpho-syntactic tags is converted into a graphical presentation. The graph functions as a sort of a map, describing the movements of entities and events, and as such it becomes the starting point for the description of the semantic construction of a given text. It is exactly the graphical presentation that enables the identification of semantic shifts, which are hidden and perceived only intuitively by 66 Aleksandra Bizjak: Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza the listener/reader, and provides the access to this information for further linguistic research. Aleksandra Bizjak, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: aleksandra.bizjak@zrc-sazu.si Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowenskim czasownikiem jako przyczyna bl^döw j§zykowych Slowencöw ucz^cych si£ j$zyka polskiego Maria Wtorkowska IZVLEČEK: V referatu obravnavam razlike in podobnosti med polj skim in slovenskim glagolom zaradi katerih najpogosteje prihaja do jezikovnih napak, ki slovenskim študentom v začetni fazi učenja poljščine povzročajo težave. Obravnavam glagolske oblike, njihovopomenskost, vezljivost in pomensko-skladenjsko rabo v določenih jezikovnih konstrukcijah. Referat naj bi bil v pomoč pri razlagi nekaterih vprašanj, ki se pojavljajo ob učenju tako poljskega kot slovenskega jezika. ABSTRACT: The article discusses similarities and differences between Polish and Slovene verbs. These are the reason for the majority of mistakes that Slovene learners of Polish make when they first start learning Polish. Presented are various grammatical forms, their syntactic valency, semantic features and their usage in given structures. One of the purposes of this article is to help the learners of Polish and Slovene in dealing with some issues regarding verbs. Kilkuletni pobyt w Slowenii w roli lektora j^zyka polskiego w Instytucie Slawistyki i Instytucie Slowenistyki na Wydziale Filozoficznym Uniwersytetu w Lublanie1 oraz w Instytucie Jezyköw i Literatur Slowianskich na Wydziale Peda-gogicznym Uniwersytetu w Mariborze2 sklonil mnie do pröby zebrania w calošč niektörych cech rözniacych dwa jezyki slowianskie - jezyk polski, z grupy jezyköw zachodnioslowiahskich i j^zyk slowehski, z grupy jezyköw poludniowoslowianskich - ktöre sa^ przyczyna^ powstawania bl^dow j^zykowych, sprawiajacych slowenskim študentom ucza^cym si$ j^zyka polskiego sporo klopotöw w poczaj;kowej fazie uczenia i prowadzacych niejednokrotnie do zabawnych sytuacji w komunikacji jezykowej, ale takže -jak pokazal czas i moje doswiadczenie - b^dacych do pokonania. Ze wzgledu na szerokošč problemu w tym artykule szczegolnq, uwag$ poswie^ czasownikowi, jego formom gramatycznym, laczliwosci skladniowej, jak i roznym znaczeniom werböw i zakresowi ich uzycia w okreslonych j^zykowych konstrukcjach. Oddelek za slavistiko in Oddelek za slovenistiko. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim ... 1. Jednym z problemöw, z ktörym borykajq, si? Slowehcy ucza^cy si? j?zyka polskiego sq. aproksymaty, inaczej: „falszywi przyjaciele«,3 a wi^c wyrazy o jednakowym badž podobnym brzmieniu, ale innym znaczeniu.4 Choc czasowniki stanowiaju mniej liczna^grup? chocby od rzeczowniköw i przymiotniköw, to jednak znajdziemy i wsröd nich sporo przykladöw, np. awansowac to 'napredovati', a nie: avansirati 'dač zaliczke/, bawic si£ to 'igrati se', a nie: baviti se 'zajmowac sie/,5 brač to 'jemati', a nie: brati 'czytac', chronic to 'varovati, čuvati', a nie: hraniti 'przechowywac; karmič', dobič to 'zadati smrtni udarec ali prispeti kam premagajoč vse težave', a nie: dobiti 'dostač, otrzymac', doič to 'molsti - iztiskati, odvzemati mleka iz vimena', a nie: dojiti 'karmič piersia/, dopadač to 'dohiteti, dosegati koga, tekajoč se komu približevati', a nie: dopadati (se) 'podobač sie/, fukač to 'prhati; pog. zarohneti, oglasiti se neprijazno', a n\Q\fukati 'wulg. odbywac stosunek plcio-wy; ržnač, pieprzyc', ganič to 'grajati', a nie: ganiti 'wzruszyc' czy wychodzacy z uzycia 'ruszyc sie/, goič to 'zdraviti, celiti rane', a nie: gojiti 'hodowac, uprawiac', igrač to 'imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa', a nie: igrati 'grač; udawac', iskač to 'iskati, obirati komu uši; pobirati kaj, zlasti mrčes, iz las, peres', a nie: iskati 'szukač', jechač to 'voziti se, peljati se, jahati', a nie: jahati 'jechač na zwierz^ciu', kazač to 'veleti; prisiljevati k čemu s svojim obnašanjem, vedenjem', a nie: kazati 'pokazywac', kimač to 'pog. dremati, spati', a nie: kimati 'kiwac glowa/, kochač to 'ljubiti', a nie: kuhati 'gotowac', kopač to 'brcati', a nie: kopati 'kaj3ač', kosič to 'kositi', a nie: kositi 'ješč obiad', kukač to 'oglašati se z glasom kuku', a nie: kukati 'podgladač', liczyc to 'šteti; računati', a nie: Učiti 'malowac si$, robič makijaž', lubič to 'imeti rad', a nie: ljubiti 'kochač', lulač to 'spančkati' lub 'zibati' lub 'uspavati s petjem, zibanjem', a nie: lulati 'siusiač',6 mazač to 'pog. pisati, slikati, navadno hitro, vnemar, zanikrno', a nie: mazati 'smarowac (np. chleb mastem)' albo 'pot. malowac si$, robič makijaž', mienič si£ 'svetiti se, blesteti, spreminjati barve', a nie: meniti se 'rozmawiac; zajmowac si$, interesowac si$ czyms', milowac to 'knjiž. ljubiti', a nie: milovati 'litowac siej arch, piešcič, glaskač', nadrobič to 'nadoknaditi, dopolniti pomanjklivosti', a nie: nadrobiti 'podrobič coš i tym dzialaniem otrzymac okreslonq. ilošč czegoš', nadrzeč to 'natrgati', a nie: nadreti 'nawymyslec, nakrzyczec, zlajač', naliczyc to 's štetjem priti do določenega števila', a nie: naličiti 'wymalowac, poma-lowač; ozdobič', naprawic to 'popraviti; zboljševati, izpopolniti', a nie: napraviti 'zrobič, wykonac, przygotowac; rzad. dokohczyc, skohczyc', naprosič to 'povabiti veliko oseb', a nie: naprositi 'wyprosic, wyblagac; wyzebrac', nudzič to 'dolgočasiti', a nie: nuditi 'oferowac, polecač, proponowac', obryc to 'podkovati se, zelo dobro se česa naučiti', a nie: obriti 'ogolič', odpowiedziec to 'odgovoriti', a nie: odpovedati 'wymöwic, odwolac, zrezygnowac; odmöwic posluszehstwa', odpušcič to 'oprostiti', 3 W j^zyku slowenskim to lažni prijatelji. 4 Por. E. Tokarz, Pulapki leksykalne. Slownik aproksymatöwpolsko-slowenskich, Katowice 1999. Czeič zaprezentowanych tu przykladöw zaczerpnieto z tego slownika, podsta-w^ zaš wyboru materialu stanowila cz^stotliwosc wyst^powania tego typu czasowniköw w procesie uczenia (siej j?zyka polskiego w ramach röznego typu lektoratöw. 5 Slowenskie baviti se w znaczeniu 'ukvarjati se' wychodzi z uzycia. 6 Zaröwno w polszczyznie jak i w slowenszczyznie czasowniki te odnosza^ si? do dzieci, sa^ wi^c nacechowane emocjonalnie. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim ... a nie: odpustiti 'zwolnic, wymöwic', oprač to 'izprati perilo, obleke', a nie: oprati 'umyc', oprawic to 'zvezati knjigo; vdelati (v zlato), dati (v okvir), okviriti', a nie: opraviti 'wykonac, zrobič; zalatwic; mieč do czynienia', osmolič to 'osmoditi', a nie: osmoliti 'nasmolowac, posmolowac', oswajac to 'seznanjati s čim, navajati; udomačevati', a nie: osvajati 'podbijač; zdobywac, zaskarbiač sobie sympatic, milošč; osia^gač', ožyč to 'oživeti', a nie: ožiti 'zw^zac, zaw$žač', pluč to 'pljuvati', a nie pluti 'plywac', pobrač si$ to 'poročiti se', a nie: pobrati se 'wstac, podniešč si$; pogard. wyniesc sie/, pochodzič to 'sprehoditi se', a nie: pohoditi 'podeptač', posilic to 'okrepiti', a nie: posiliti 'zgwatcic', potykac si£ to 'spotikati se', a nie: potikati se 'chodzič bez čelu; wtöczyc si$, podrözowac', powozic to 'voziti', a nie: povoziti 'przejechač kogoš', požegnač to 'dati slovo', a nie: požegnati 'pot. blogoslawic', przewozic to 'prepeljevati, transportirati', a nie: prevoziti 'przejechač; wyprzedzic', przebrač to 'preobleči koga', a nie:prebrati 'przeczytac', przykazac to 'ukazovati, zapovedati', a nie: prikazati 'pokazač', rozkazač to 'ukazati', a nie: razkazati 'po-kazač', spakowac sif to 'spokati', a nie: spakovati se 'stroič miny; przedrzežniač; ekspr. popisywac si$, wyghipiac', spotykac to 'srečati', a nie: spotikati 'podkladač, podstawiac noge/, starač si§ to 'prizadevati si za kaj; truditi se, potegovati se za kaj', a nie: starati se 'starzeč si$, zestarzeč sie/, ustawic to 'postaviti; razmestiti; sestaviti; naravnati', a nie: ustaviti 'zatrzymac', uwazac to 'biti pozoren; opazovati; varovati koga; šteti koga za; meniti, da', a nie: uvažati 'importowac', warowac to 'mirno ležati na trebuhu, se ne ganiti (pes)', a nie: varovati 'chronic, bronič', zabijač to 'ubijati', a nie: zabijati 'wbijac', zaklepač to 'rezervirati', a nie: zaklepati 'zamkna^č na klucz', zanosič to 'nositi, nesti (tja od kod); odnesti, ponesti', a nie: zanositi 'zajšč w ciaže/, zapomnieč si£ to 'spozabiti se', a nie: zapomniti si 'zapami^tač', zaprawic to 'začiniti', a nie: zapraviti 'stracič, zmarnowac', zaprosič to 'povabiti koga', a nie: zaprositi '(po)prosič'. Homonimy te niejednokrotnie sq. žrodtem komizmu j^zykowego. Z cie-kawszych sytuacji wspomne^ tu m.in. polskq. piejaiq. kol^de^ „Lulajže Jezuniu«, na ktörq. slowehscy studenci - przy catej mojej powadze i skupieniu - zareagowali gromkim šmiechem i ktöra^ skrz^tnie pözniej omijatam na lektoracie lub poprzed-zalam zawsze komentarzem. 2. Kolejnym zjawiskiem röznia^cym polszczyzn? od slowehszczyzny sq. polskie konstrukcje opisowe, ktörych odpowiednikami sq. slowehskie wyrazy proste, np. brac-wziqc udzial to 'udeležiti se\ješč šniadanie to 'zajtrkovati',yeic obiad to 'kositi', ješč kolacje^ to 'večerjati', lač wodq 'nakladati',7 robič na druta-ch to 'štrikati',8 uprawiac seks to 'seksati', wziqc-brac prysznic to '(o)prhati se // (s)tuširati se' lub grupa czasowniköw oznaczajacych aktywnosci sportowe, np.ježdzič na desce (bordzie) po sniegu to 'bordati\ježdzič na desce po wodzie to 'deskati // surfati\ježdzič na lyzwach to 'drsati\ježdzič konno to 'jahati',7'eidz/c na rowerze to 'kolesariti\ježdzič na wrotkach to 'kotalkati', chodzič po görach to 'planinariti', Zaröwno w j^zyku polskim jak i slowenskim czasowniki te uzywane sq w tym samym znaczeniu przenosnym: ,mowič, pisač za dužo, niešcišle, nie na temat'. Obok polskiej formy opisowej robič na szydelku, mamy tež forme^ prostq szydelkowac, w slowenskim zaš tylko 'kvačkati'. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i röznic mi^dzy polskim i slowiehskim ... jezdzič na rolkach to 'ro\ati\ jezdzič na deskarolce to 'rolkati', jezdzič na sankach to 'sankati', jezdzič na nartach to 'smučati'. Chociaž zaröwno w j^zyku polskim jak i slowenskim opisowo wyrazamy jazde^ na hulajnodze: jezdzič na hulajnodze to 'voziti se s skirojem'. Istnieja^röwniez formy oboczne, np. w j^zyku slowenskim 'peljati se s kolesom' obok 'kolesariti' czy\i jezdzič na rowerze.9 Mamy röwniez przyklady wyrazöw prostych w polszczyznie, ktöre dadza^ sie przetlumaczyc tylko opisowo, np. uzwyczajnic profesora 'dati profesorju naziv rednega profesorja', przebranzowic sklep 'uvesti/upeljati drugo vrsto blaga v prodajo', odszczurzycpiwnice 'odpraviti podgane iz kleti', uharcerzyc szkolq 'uvesti taborništvo v šolo'. Zakres takich czasowniköw jest z pewnoscia^ w jezyku polskim szerszy, co nie oznacza, že nie ma ich wjezyku slowenskim, np. ubesediti 'izraziti z besedami', uglasbiti 'dati čemu glasbeno, zvočno podobo' itd. 3. Bezokolicznik (nedoločnik) w j^zyku polskim najcz^šciej kohczy sie na -č, np.: brač, czytac, chodzič, kochač, pisač, robič, žyč lub -c, np. biec, piec, möc, strzyc, w jezyku slowenskim zaš kohczy sie na -Ujemati, brati, hoditi, ljubiti,pisati, delati, živeti lub -či, np.: teči,peči, moči, striči. Chcialabym tu zwröcic uwage na dwa došč czesto uzywane zaröwno w jezyku polskim, jak i slowenskim werba, a mianowicie: lubič (imeti rad) oraz möc (lahko)}0 W jezyku polskim te dwa czasowniki wymagajq, uzycia formy bezokolicznika, ješli chcemy wyrazic to, co lubimy robič lub mozemy robič, np.: 1. lubie czytac 1. lubimy gotowac 2. lubisz tahczyc 2. lubicie sprzatač 3. lubi spiewac 3. lubia^ ogladač telewizje 1. möge pomöc 1. mozemy grač w karty 2. možesz zrobič obiad 2. možeciejechač nad morze 3. može išč do kina 3. moga^ išč do teatru, zaš w jezyku slowenskim konotowany czasownik musi wystaj>ič tu w formie osobowej, np.: 1. rad/rada berem 1. rada/radi bereva 1. radi/rade/rada kuhamo 2. rad/rada plešeš 2. rada/radi plešeta 2. radi/rade/rada pospravljate 3. rad/rada poje 3. rada/radi pojeta 3. radi/rade/rada gledajo televizijo 1. lahko pomagam 1. \ahko pomagava 1. lahko igramo karte 2. lahko naredim kosilo 2. lahko naredita kosilo 2. lahko se peljete na morje 3. lahko grem v kino 3. lahko gresta v kino 3. lahko grejo v gledališče. 9 Ta druga forma wskazuje na cz^stsze powtarzanie czynnosci (jazdy na rowerze), przy czym pierwsza može bye rozumianajako jednorazowa, np. por. Večkrat se peljem s kolesom po isti poti in kolesarim po isti poti. Wjezyku slowenskim czasownik möc to tež 'moči': morem, moreš, more..., ale w nie-ktörych sytuaejach uzywa sie czasownika niefleksyjnego 'lahko' o tym samym znacze-niu. 10 Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i röznic miedzy polskim i slowienskim .. 4. Wspölczesna polszczyzna nie ma liczby podwöjnej, j^zyk slowenski zaš posiada dual. Ten brak liczby podwöjnej cz^sto przysparza Slowencom klopotöw. Przy tworzeniu zdan cz^sto sztucznie dotwarzajq. forme^ dualu, szczegölnie ma to miejsce w konstrukcjach z liczebnikami, np. *dwapsa, *dwaprzyjaciela.u Czaso-wnik w czasie terazniejszym (sedanji čas // sedanjik) w j^zyku polskim odmienia sie wedlug trzech (albo czterech) wzorcöw koniugacyjnych, np.: liczba pojedyncza liczba mnoga 1 -my 2. -cie 3. -\ I. -m, , -sz12 1. -m ma-m, je-m13 2. -sz ma-sz, je-sz 3. -0 ma- 0, je- 0 II. -fr -esz, 1. -S pisz-$ 2. -esz pisz-esz 3. -e pisz-e III. -fc -isz // -ysz 1. -f mowi-£, lež-$ 2. -isz//-ysz möw-isz, lež-ysz 3. -i//-y mow-i, lež-y ma-my, je-my ma-cie, je-cie maHJedz-^ 1. -emy 2. -ecie 3.-«l pisz-emy pisz-ecie pisz-q. 1. -imy//-ymy möw-imy, lež-ymy 2. -icie//-ycie möw-icie, lež-ycie 3. -q möwi-a^, lež-a^. Jejzyk slowenski zaš posiada liczby podwöjna^ i ma jeden podstawowy wzör odmiany czasownika:14 l.-m ima-m 1.-va ima-va 1. -mo ima-mo 2. -š ima-š 2. -ta ima-ta 2. -te ima-te 3. -0 ima 3. -ta ima-ta 3. -jo ima-jo. Wi^kszosc czasowniköw w 3. osobie liczby mnogiej posiada dwie formy, np. bojo // bodo, vejo // vedo, w jejzyku polskim zaš mamy tu jedna^ forma^, czasem jedynie z innym rozszerzeniem tematu, np. jedzq, wiedzq, dadzq; rozumiejq, umiejq, majq itd. W j^zyku polskim koniugacja cze^sto oparta jest na dwöch röznych tematach, dlatego tež, aby poprawnie odmienič czasownik, musimy znač obok formy bezoko- 11 Szerzej o bedach j^zykowych nie dotyczaxych czasownika w artykule B. Ostrom^ckiej - Fra^czak, Jak Slowianie möwiqpo polsku, w: „Wroclawska dyskusja o jezyku polskim jako obcym«, red. A. Dabrowska, Wroclaw 2004, s. 29-36. Gwiazdka^ oznaczone sa^ w tym artykule formy blodne. 12 Niektörzy j^zykoznawcy wydzielaja^ z tej koniugacji dwie, uwzgledniajac przyrostek tematyczny: 1. -am, -asz i 2. -em, -esz, dlatego möwi sie, že polszczyzna ma trzy albo cztery wzorce koniugacyjne. 13 Tak samo jakješč odmieniaja^ si$ jeszcze np.: rozumieč, rozumiem, rozumiesz; umieč, umiem, umiesz; wiedziec, wiem, wiesz. 14 Ten wzör ogölny možna podzielič na kilka podtypöw uwzgl^dniajax przyrostek tematyczny: 1. -am, np. delam, 2. -im, np. sedim, 3. -ujem, np. kupujem, 4. -em, np. tresem, 5. -nem, np. dvignem, 6. -jem, np. sijem. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim ... licznika form$ pierwszej i drugiej osoby liczby pojedynczej, np. išč, id-q, idzi-esz; musieč, musz-q, mus-isz; studiowac, studiuj-q, studiuj-esz; ležeč, lež-q, lez-ysz, w j^zyku slowenskim zaš wystarczy znač obok formy bezokolicznika röwniez forme pierwszej osoby liczby pojedynczej, np. iti, grem; morati, moram; študirati, študiram; ležati, ležim. Wj^zyku polskim w grupie czasowniköw, ktörych odmiana oparta jest na dwöch tematach, temat pierwszej osoby liczby pojedynczej jest zawsze taki sam jak temat trzeciej osoby liczby mnogiej, np. id-$, id-aj jad-$, jad-aj mog-$, mog-aj zaš pozostale formy osobowe oparte sa^ na drugim, dla nich jednakowym temacie, np. idzi-esz, idzi-e, idzi-emy, idzi-ecie; jedzi-esz, jedzi-e, jedzi-emy, jedzi-ecie; mož-esz, mož-e, mož-emy, mož-ecie. Poniewaz wszystkie slowenskie czasowniki w pierwszej osobie liczby pojedynczej majq, koncowk§ -m, analogicznie zostaje ona przypisana czasownikom polskim, stad bl^dy typu: *chcem, *jecham, *kupim, *lubim, *mowim, *robim. 5. Zaprzeczone formy czasownika w j^zyku polskim pisze si$ bez zadnych wyjaj;köw oddzielnie, a wi^c np.: nie mam, nie idziesz, nie jest, niejedziemy, nie czytacie, nie idq,. W siowenszczyznie mamy kilka przykladöw czasowniköw, ktöre sq. formamy zlanymi z przeczeniem nie, np.: nisem 'niejestem' nisva, nismo 'nie jestesmy' nisi 'nie jesteš'15 nista, niste 'nie jestešcie' ni 'nie jest' nista, niso 'nie saj, nimam 'nie mam' nimava, nimamo 'nie mamy' nimaš 'nie masz' nimata, nimate 'nie made' nima 'nie ma' nimata, nimajo 'nie majaj, nočem 'nie chce/ nočeva, nočemo 'nie chcemy' nočeš 'nie chcesz' nočeta, nočete 'nie chcecie' noče 'nie chce' nočeta, nočejo 'nie chcaj. Najcz^stsze bl^dy zwiazane sa^z formq, 3. osoby liczby pojedynczej czasownika bye. Stad wynikajq. bl^dy typu: *on nie wysoki, *ona nie mila, zamiast: on nie jest wysoki, ona nie j est mila, ktöre sa^ oparte na szukaniu analogicznych do slowenskich, prostych i przez to krötszych form czasownika. 6. Formy ofiejalne (vikanje) i nieofiejalne (tikanje). W j^zyku polskim i w j^zyku slowenskim nieofiejalne formy kryjq. sie w drugiej osobie liczby pojedynczej, a wi$c w osobie ty, np.: Jak sie_ masz? Kako si? Jak siq nazywasz? Kako se pišeš? Ska^d jesteš? Odkod si? 74 15 Charakterystyczna^ koncöwka^ dla drugiej osoby liczby pojedynczej czasu teražniejszego w j^zyku polskim jest koncöwka -sz i posiadajajq. wszystkie czasowniki opröcz jednego werbum: jeste-s - koncöwka -š zaš jest charakterystyczna dla drugiej osoby liczby pojedynczej ale czasu przeszlego, np. bylesjadles, robileš, mialeš, widziales. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i stowienskim ... Rožnica jest w formach oficjalnych, ktöre w j^zyku polskim wyrazane sa^przez trzeciq. osob? liczby pojedynczej i trzecia^ osob§ liczby mnogiej, a wi$c: on -pan, ona -pani; oni - panowie, panstwo, one - panie, natomiast w j^zyku slowenskim mamy tu tzw. vikanje - formy grzecznosciowe kryjq. si$ w drugiej osobie liczby mnogiej - vi, por.: Jak siq pan ma? Kako ste? Jak siq pani czuje? Kako se počutite? Jak siq pan nazywa? Kako se pišete? W j?zyku polskim koniecznie musimy užyč form: pan, pani, przy czym w j^zyku slowenskim jest to fakultatywne, cz^šciej jednak styszy si$: Kako se počutite? Kako ste? jak np.: Kako se počutite, gospa? Gospod, kako ste? Ten drugi wariant zawiera dodatkowq. doz§ grzecznošci i uprzejmošci, co možna by przetlumaczyc jako: Jak siq pani czuje, droga (kockana) pani? Drogi panie, jak siq pan ma? co w j^zyku polskim brzmi trochej przesadnie -jest nacechowane emocjonalnie. Ta rožnica jest cze^sta^ przyczynq, bl^döw typu: *Skqdpan jestešcie? *Gdzie pani idziecie? lub došč cz^stego mieszania formy oficjalnej z nieoficjalnaj *Skqd panjesteš? *Dokqdpani idziesz? albo tež zapominania o niezb^dnych slowach w tego typu konstrukcjach: pan, pani: *Skqdjest? *Jak siq ma? 7. W j^zyku polskim mamy opozycjej jest - nie ma na oznaczenie obecnošci, bytnosci kogoš lub czegoš, przy czym w j^zyku slowenskim istnieje opozycja:y"č - ni, a wi^c jest - nie jest, np.: - Czy j es t An i a? -A l i je A nja ? - Nie ma (jej). - Ni (je). - Czy jest chleb? - Ali je kruh? - Nie, nie ma. - Ne, ni. Tworzenie przez studentöw w poczaj;kowej fazie uczenia analogicznych do j^zyka slowenskiego zdan w j^zyku polskim jest przyczynq. bl^dnego uzywania: nie jest zamiast 'nie ma'. Czesto slyszalam to na przyklad przy sprawdzaniu listy obecnošci jako informacj^ o czyjejs nieobecnošci: Jure Nardin? - *Nie jest. 8. Czas przeszly (pretekli čas // preteklik) w j^zyku polskim zbudowany jest aglutynacyjnie, tzn. že posiada prosta^ fornix, ale zložona^ z morfemöw, ktöre peinig okrešlone funkcje, np. by-l-a-s: by- to temat bezokolicznika, -1- to morfem czasu przeszlego, -a- to morfem rodzaju ženskiego, -š to koncöwka 2. osoby liczby pojedynczej czasu przeszlego; mie-1-i-smy: mie- to temat bezokolicznika, -1- to morfem czasu przeszlego, -i- to morfem rodzaju m^skoosobowego, -smy to koncöwka 1. osoby liczby mnogiej czasu przeszlego; pisa-l-y-smy: pisa- to temat bezokolicznika, -1- to morfem czasu przeszlego, -y- to morfem rodzaju niem^skoosobowego, -o to koncöwka zerowa charatkerystyczna dla 3. osoby liczby mnogiej. Czas przeszly w j^zyku slowenskim jest zaš zlozony z form terazniejszych czasownika pomocniczego byc i form czasu przeszlego dla trzech rodzajöw we wszystkich liczbach, np.: sem bil, -a, -o sva bila, -i, -a smo bili, -e, -a si bil, -a, -o sta bila, -i, -a ste bili, -e, -a je bil, -a, -o sta bila, -i, -a so bili, -e, -a Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim ... Najwi^cej bl^döw zwiajzanych jest z 3. osoba^ze wzgl^du na czasownik po-mocniczy, a wlasciwie koniecznošč jego braku, np. * on jest byl, * ona jest mieszkala oraz z pierwszaj druga^osoba^, np. *ja // ty byla (mieszkala, chodzila, jezdzila); *my //wy byly (mieszkaly chodzily, jezdzily). Klopot sprawia röwniez zrozumienie kategorii rodzaju w j^zyku polskim. W liczbie mnogiej istniejXdwa rodzaje gramatyczne: m^skoosobowy (tu - jak sama nazwa wskazuje nalezq. rzeczowniki zywotne osobowe rodzaju me^skiego, a wi^c np.: meiczyzna,fryzjer, inzynier, poeta, profesor) i niem^skoosobowy (tu naleža^ nieosobowe rzeczowniki zywotne rodzaju me^skiego, np. pies, kot, slon, kon, rzeczowniki niezywotne rodzaju m^skiego, np. but, tornister, zeszyt, rzeczowniki rodzaju ženskiego, np. kobieta, dziewczyna, ksiqzka, torebka, i nijakiego, np. dziecko, slonce, zwierzq, muzeum, czyli wszytko to, co nie nalezy do rodzaju m^skiego zywotnego osobowego). Mezczyzni wi$c byli na meczu, a kobiety byly na koncercie. Potkni^cia j^zykowe polegajq. tu najcz^šciej na bl^dnym dopasowaniu form rodzajowych do nieodpowiedniego czasownika, np. *psy biegali po podwörku, *dzieci byli na wy-cieczce, zamiast/?sy biegaly po podwörku, dzieci byly na wycieczce. 9. Formy czasu teražniejszego czasowniköw dokonanych (sedanjik do-vršnih glagolov) w j^zyku polskim majq. znaczenie czasu przyszlego, np.: kupic, nauczyc siq, pojechač, posprzqtac, powiedziec, przeczytac, pojšč, zobaczyc, zrobič, wziqc. Czas przyszly zlozony dotyczy natomiast w polszczyznie tylko czasowniköw niedokonanych, np.: be^de^si^ uczyl//uczyc, bqdzieszjechal//jechač, bqdziesprzqtal //sprzatac, bqdzie möwla //möwic, bqdziecie robli//robič, bqdq braly //brae. W j^zyku slowehskim czas przyszly zlozony jest ogolnie panujacq. forma^ tak dla czasowniköw dokonanych, jak i niedokonanych, a wi^c prawidlowe s^ konstrukeje: bom se učil i bom se naučil, bom pospravljal i bom pospravil, bom govoril i bom rekel //povedal, bom pogledal i bom videl, bom delal i bom naredil // storil, bom bral i bom prebral, bom pisal i bom napisal, bom jemal i bom vzel, bom kupil i bom kupoval, bom pil i bom spil. Stad bl^dy typu: *b%dq napisal, *b$dziesz zrobila, *bqdziepowiedziai, *bqdziemyprzeczytali, zamiast: napiszq,zrobisz,powie, przeczytajq. W j^zyku slowehskim nie ma röwniez mozliwosci tworzenia czasu przy-szlego w polaczeniu z bezokolicznikiem, np. bqdq pisač, bqdziesz jesč, bqdziemy spiewac i tanczyc, choc sa^to formy „lubiane« przez studentöw ze wzgl^du na jedna^ form$ bezokolicznika bez zröznicowania rodzajowego. Do tworzenia czasu przyszlego czasowniköw niedokonanych tak w polszczyznie jak w slowehszczyznie potrzebujemy czasownika pomocniczego bye, ktöry w obu j^zykach ma nastejmjaca^ odmiane^ w czasie przyszlym: bom 'b^de/ bova, bomo 'b^dziemy' boš 'b^dziesz' bosta, boste 'b^dziecie' bo 'b^dzie' bosta, bodo // bojo 'b^daj. 10. Tryb rozkazujqcy (velelni naklon // velelnik) to zaröwno w polszczyznie jak i slowehszczyznie forma czasownika, ktöra wyraza rozkaz, nakaz, zyczenie lub zakaz. Tworzy si$ go tak w j^zyku polskim jak slowehskim od czasowniköw dokonanych i niedokonanych i oparty jest na temacie czasu teražniejszego. Polskie czasowniki koniugacji -§, -esz i -£, -isz tworzy tryb rozkazujaey od formy 2. osoby 76 Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim ... liczby pojedynczej czasu teražniejszego, czasowniki koniugacji -m, -sz (-am, -asz i -em, -esz) od 3. osoby liczby mnogiej. W jezyku slowenskim tryb rozkazuja^cy tworzy sie albo za pomocq. przyro-stka -i, np. nesi, nosi, albo -j, np. delaj, jej, pij, albo za pomocq. odrzucenia -e- w czasownikach z morfemem -ova- (kupovati, kupujem; potovati, potujem), a wie^c sq. to formy z zerowa^koncöwka^ np.: kupuj!potuj! Przy czasownikach zaprzeczonych w trybie rozkazujacym jest tak, že zaröwno w polszczyznie jak i slowenszczyznie tworzy sie go od form niedokonanych, np.: powiedz! - nie mow! povej! - ne govori! przyjdz! - nie przychodz! pridi! - ne prihajaj! wejdz! - nie wchodz! vstopi! - ne vstopaj! usiajiž! - nie siadaj! sedi! - ne usedi se! pojdž! - nie idž! pojdi! - ne hodi! Polskie formy trybu rozkazujacego w 2. osobie liczby pojedynczej zazwyczaj nie maja^kohcöwki, np.: pisz! (pisač, piszesz) 'piši!', pij! (pič, pijesz) 'pij!', pra-cuj! (pracowac, pracujesz) 'delaj!', möw! (möwic, möwisz) 'govori!', czytaj! (czytac, czytajaj 'beri!', umiej! (umieč, umiejaj 6znaj!',yWz/ (ješč, jedzaj 'jej!'. Ježeli temat czasu teražniejszego kohczy sie na grupe spölglosek, 2. osoba liczby pojedynczej w trybie rozkazujacym przyjmuje kohcöwke -ij // -yj, np.: zam-knij! (zamknač, zamkniesz) 'zapri!', spij! (spač, špisz) 'spi!', drzyj! (držeč, drzysz) 'drhti!', zawrzyj! (zawrzec, zawrzysz) 'skleni!'. Proste formy trybu rozkazujacego odnosza^sie zazwyczaj do 2. osoby liczby pojedynczej i do 1. i 2. osoby liczby mnogiej. Tak samo jest w jezyku slowenskim, nalezy jednak tu dodač jeszcze 1. i 2. osobe liczby podwöjnej. W 3. osobie liczby pojedynczej i mnogiej oraz dodatkowo tež liczby podwöjnej wjezyku slowenskim tryb rozkazuja^cy wyraza sie przez forme opisowa^z partykula^wec/z, slowehskie naj, np.: niech idzie! niechpöjdql niech robiq! naj gre! naj gredo! naj delajo!. Poniewaz tryb rozkazujacy jest bardziej skomplikowany - z powodu np. obocznošci temato-wych - trzeba sie go nauczyc przede wszystkim droga^ cwiczeh i zapamietywania. 11. Tryb przypuszczaj^cy // warunkowy (pogojni naklon // pogojnik) w jezyku polskim sklada sie z form 3. osoby liczby pojedynczej i mnogiej czasu prze-szlego i specyficznych form osobowych slowa posilkowego bye (bym, bys, by, bysmy, byscie, by), ktöre zrastaja^sie z czasownikiem badž wystepujq. samodzielnie, np.: 1. 2. bylbym (bym byl) 1. bylibysmy (bysmy byli) bylabym (bym byla) bylybysmy (bysmy byly) bylbys (bys byl) 2. bylibyscie (byscie byli) bylabys (bys byla) bylybyscie (byscie byly) bylby (by byl) 3. byliby (by byli) bylaby (by byla) bylyby (by byly) byloby (by bylo) Jest wiec oparty podobnie jak formy czasu przeszlego na temacie bezoko-licznika. Morfemem typowym dla tego trybu jest -by-, ktöry wystepuje w otoczeniu innych morfemöw, np. chcialabys, chcia- to temat bezokolicznika, -I- to przyrostek czasu przeszlego, -a- to przyrostek rodzaju žehskiego, -by- to przyrostek trybu przypuszczaja^cego, -š to kohcowka 2. osoby liczby pojedynczej. -..*# -k Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i röznic mi^dzy polskim i slowienskim ... 1. -bym: chcia-l-by-m, chcia-l-a-by-m 1. -bysmy, chcie-l-i-by-smy, chcia-l-y-bys-my 2. -bys, chcia-l-by-s, chcia-l-a-by-s 2. -byscie, chcie-l-i-by-scie, chcia-l-y-by-scie 3. -by, chcia-l-by, chcia-l-a-by 3. -by, chcie-l-i-by, chcia-l-y-by Morfem trybu przypuszaja^cego -by- wystejmje wi$c razem z calq. forma^ gramatyczna^. Mozliwe jest j ego odlaczenie od czasownika i j ego lužna funkcja, ale tylko razem z koncöwkq. osobowa^ np. zrobilbym - bym zrobil, napisalaby - by napisala, poszlabys - bys poszla. W j?zyku stowenskim morfem -bi jest morfemem luznym, nigdy nie pisze si$ go lacznie, a wi^c tryb przypuszczajacy w slowenszczyznie jest zawsze forma^ zložona^, por.: naredil bi, napisala bi, bi šla. 1. -bi, rad bi, rad-a bi, 1. -bi, rad-a bi, rad-i bi 1. -bi, rad-i bi, rad-e bi, rad-a bi 2. -bi, rad bi, rad-a bi, 2. -bi, rad-a bi, rad-i bi 2. -bi, rad-i bi, rad-e bi, rad-a bi 3. -bi, rad bi, rad-a bi, 3. -bi, rad-a bi, rad-i bi 3. -bi, rad-i bi, rad-e bi, rad-a bi S tad bl^dy typu: ja - *zrobilaby, ja - *chcialby, my - *pojechaliby, wy - *kupilyby, zamiast: zrobilabym, chcialbym, pojechalibysmy, kupilybyscie. Cz^sto tež pojawia si$ tu problem dotyczacy ortografii (rozdzielnego zapisu partykufy -by). Zagadnienie to podobnie jak tryb rozkazujacy wymaga przede wszystkim wielu cwiczen. 12. W j^zyku polskim po formach czasownika bye, zostač, stač si$ (röwniez zaprzeczonych) rzeczownik lub rzeczownik z przymiotnikiem (zaimkiem badž li-czebnikiem) wystejDuje w narz^dniku, a nie w mianowniku jak w j^zyku slowenskim, np.: Jestem (kim?) Slowencem. Sem (kdo?) Slovenec. Niejestem Polakiem. Nisem Poljak. Adam jest (czym?) inzynierem. Adam je (kaj?) inženir. Mama jest lekarkq. Mama je zdravnica. Ona nie jest Polkq. Ona ni Poljakinja. Zostang kucharzem. Postal bom kuhar. Bgdq kieroweq. Bom voznik. Ješli natomiast po tych czasownikach wystejDuje sam przymiotnik to ma on - tak jak w j^zyku stowenskim - forme^ mianownika, takže po czasownikach zaprzeczonych, np.: Tomekjest (jaki?) sympatyczny. Tomekje (kakšen?) simpatičen. Dziecko jest grzeczne. Otrok je priden. Film nie by I inter esujqey. Film ni bil zanimiv. Stad bardzo liczne bl^dy w poczajkowej fazie uczenia, typu: * Jestem Slowe-niec * Nie jestem Polak * Jestem Slowenka * Nie jestem Polka * Mama jest lekarka * Tata jest inzynier * Jestem student * Brat jest uczen itp. Tym bardziej postrzegamy tego typu konstrukeje jako blodne, gdyz czasem slyszy si$ je tež w Polsce - sa^ one wtedy wyrazem niedbalošci o j^zyk i swiadczq, o niskiej kulturze j^zykowej. 78 Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim . 13. Röznice w Iqczliwosci skladniowej polskiego i slowenskiego czasowni-ka sq, dose duze. Spröbuj^ je tutaj przedstawic wedlug przypadköw i w porzadku alfabetycznym odnoszacym si$ do polskich werböw. jejzyk polski • dopelniacz (rodilnik) bronič ojczyzny cheiee wolnosci dotrzymac slowa mieč pecha16 nienawidziec kogoš, czegoš odmöwic pomoey palic papierosa17 pilnowac domu potrzebowac pieni^dzy, spokoju pytac siostry, matki sluchač muzyki strzec porzadku publicznego szukač drogi tanezyc walca, mazurka18 uczyc (kogoš) j^zyka polskiego uzywac przypraw wymagac spokoju zazdrošcič komuš czegoš ža^dač ciszy zyczyc szcz^šcia j^zyk slowenski tožilnik (biernik) braniti domovino hoteti svobodo držati besedo imeti smolo sovražiti koga, kaj odkloniti pomoč kaditi cigareto varovati dom potrebovati denar, mir spraševati sestro, mater poslušati glasbo čuvati javni red iskati pot plesati valček učiti (koga) poljski jezik19 uporabljati začimbe zahtevati mir zavidati komu kaj zahtevati tišino želeti srečo • celownik (dajalnik) przyglq.dač si$ komu, czemu przypatrywac si$ komu, czemu tožilnik (biernik) opazovati koga, kaj ogledovati si koga, kaj • narz^dnik (orodnik) byč Polakiem byč (dla kogoš) ostatniq, nadziejq. stač si$ dobrym obywatelem zostač pilotem imenovalnik (mianownik) biti Poljak biti (komu) zadnje upanje postati dober državljan postati pilot 16 Werbum mieč konotuje wj^zyku polskim wyrazy w bierniku, a wi^c mieč kogo? co?, np. mieč szczqscie, mieč dobrqpassq, mieč siostry i brata. Wyjajtkami sq. tutaj konstrukeje: mieč pecha, mieč bzika (na czyims punkcie). 17 Werbum palic konotuje dopelnienie w bierniku, np. palic (co?) fajk%, palic (co?) papiery, palic papierosa jest tu odehyleniem. 18 Werbum tanezyc konotuje zazwyczaj biernik, np. tanezyc polkq, tango. Wyjatek stano-wiq. niektöre tance m^skiego rodzaju, ktöre wtedy wystejmjq. w formie dopelniacza: tanezyc walca, oberka, mazurka, poloneza. 19 Choč jednakowo jest przy czasowniku zwrotnym: uczyc si$ j ezyka polskiego i učiti se poljskega jezika. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim cieszyc si$ zyciem, podröza^ rza^dzič panstwem kierowac autem kierowac przedsi^biorstwem pogardzač innymi tržišč kimš wladac j^zykiem rodilnik (dopelniacz) veseliti se življenja, potovanja dajalnik (celownik) vladati državi tožilnik (biernik) voziti avto upravljati podjetje zaničevati druge tresti koga obvladati jezik Trzeba röwniez zwröcic uwag$ na konotowane wyrazenia z innym przyimkiem w j^zyku polskimjak w siowenskim, na czasowniki z tym samym przyimkiem w obu j^zykach, ale wymagajace uzycia innego przypadka oraz na czasowniki z przyimkiem badž zaimkiem w jejzyku polskim, a wystejuijace bez przyimka badž zaimka w j^zyku siowenskim i odwrotnie, por. np.: • czasowniki z röznymi przyimkami: byc nad morzem byc u koležanki20 byc w autobusie, w pociqgu byc w Polsce byc za granicq dostač (cos) w nagrod^, w posagu, w prezencie gapič si$ na kogoš, na cos išč do kina, do szkoly, do teatru išč przez ulic£ jechač nad morze jechač za granic^ jechač do Polski jechač do Slowenii kupic prezent dla mamy martwic si§ o dziecko myslec o kirns o co chodzi? chodzi o to, že... biti na morju biti pri prijateljici biti na avtobusu, na vlaku21 biti na Poljskem biti v tujini dobiti (kaj) za nagrado, za doto, za darilo strmeti v koga, v kaj iti v kino, v šolo, v gledališče iti čez cesto iti na morje iti v tujino iti na Poljsko iti v Slovenijo kupiti darilo za mamo biti v skrbeh za otroka misliti na koga22 za kaj gre? gre za to, da... 20 W jezyku siowenskim nie ma przyimka u; u- wystejnrje tylko w funkcji przedrostka. Znaczenie polskiego przyimka u pelni zazwyczaj slowenskie pri, np. Bylem u ojca {Bil 21 22 sem pri očetu). Rzadkie, ale mozliwe sa^tež wyrazenia z przyimkiem v: biti v avtobusu, biti v vlaku. Mozliwa jest konstrukcja: misliti slabo o kom, čem, np. slabo mislim o tej stvari, o njem ne mislim dobro, ale w znaczeniu 'spominjati se koga, misliti na koga' mozliwa jest tylko la^czliwosc z przyimkiem o. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i slowiehskim pocalowac kogoš na požegnanie pomagač w lekcjach prosič o coš przygotowac sie do podrözy pytac o szczegöly spacerowac nad rzeka^ t^sknič za kimš, za czyms thimaczyc na polski wygladac przez okno zachorowac na raka zapomnieč o kimš, o czyms znač kogoš z widzenia zwröcic sie do kolegöw poljubiti koga za slovo pomagati pri domačih nalogah prositi za kaj23 pripraviti se za potovanje vprašati za podrobnosti sprehajati se ob reki hrepeneti po kom, čem prevajati v poljščino gledati skozi okno zboleti za rakom pozabiti na koga, na kaj poznati koga na videz obrniti se na kolege • czasowniki z tym samym przyimkiem, ale innym przypadkiem, np.: bye zadowolonym z czegoš biti zadovoljen s čim24 skoncentrowac si$ na kirn, na czym osredotočiti se na koga, na kaj zakoehač si$ w kimš zaljubiti se v koga znač si$ na czyms (na muzyce) spoznati se na kaj (na glasbo) • czasowniki z przyimkiem przyimka wj^zyku slowenskim, np.: bye w domu czekač na autobus grač na fortepianie, na gitarze grač w pilk£ noznq, w karty išč do domu martwic si£ modlič si£ (za kogoš, o zdrowie) möwic po polsku, po siowensku opiekowac si£ spožnič - spožniač si$ patrzeč na kogoš, na coš zapomnieč o kimš, o czyms zbližač si$ do Warszawy ba^dž zaimkiem w j^zyku polskim, a bez biti doma čakati avtobus25 igrati klavir, kitaro igrati nogomet, karte iti domov biti zaskrbljen//biti v skbeh moliti (za koga, za zdravje) govoriti poljsko, slovensko skrbeti zamuditi - zamujati gledati koga, kaj pozabiti koga, kaj približevati se Varšavi czasowniki bez przyimka ba^dž zaimka wj^zyku polskim, a z przyimkiem 23 Mozliwe jest tež pola^czenie bez przyimka: prositi (česa?) kruha, pomoči. Wtedy cza-sownik wymaga uzycia dopelnienia w dopelniaczu. 24 Jest to wariant przyimka z, ktöry przed bezdzwi^cznym naglosem sa^siedniego wyrazu przyjmie postač bezdzwi^czngo s. 25 Tu rowniez mozliwa, jest choč rzadsza konstrukcja z przyimkiem: čakati na avtobus, ktöra nosi w sobie dodatkowe znaczenie: czekač dlugo, czasem daremnie, por.: čakati na čudež. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi?dzy polskim i slowienskim ... ba^dž zaimkiem w j?zyku slowenskim, np.: czesač si? grzebieniem, szczotkq česati se z glavnikom, s krtačo handlowac mi?sem trgovati z mesom interesowac si? muzyka^ politykq zanimati se za glasbo, za politiko jechač peljati se jechač pociaj*iem, samochodem peljati se z vlakom, z avtom machač r$k% chustka^ mahati z roko, z ruto möwic wierszem, szeptem govoriti v verzih, s šepetom myč si? gajbka^ umivati se z gobico opiekowac si? dzieckiem skrbeti za otroka pragnač želeti si26 pisač piörem pisati s peresom rozmawiac pogovarjati se usia^šč usesti se27 skina^č glowa^ pokimati z glavo spacerowac sprehajati se smarowac chleb nožem mazati kruh z nožem wracac do domu vračati se domov zajmowac si? korespondenc^ ukvarjati se s korespondenco zapami?tač zapomniti si zwiedzac miasto ogledovati si mesto Sta^d licznebl?dy typu: *jadq z rowerem, *jadq z pociqgiem, *macham z nogq, *piszq z dlugopisem, *rysujq z olöwkiem, *smaruj% chleb z nožem. Tutaj rowniez dochodzi do bl?döw ortograficznych.28 Cz?sto dochodzi do bl?dnej laczliwosci skladniowej, stad bl?dy typu: *zako-chač siq w niego, *tqsknič po tobie, *grač pükq noznq, *grač skrzypce, itp. Narz^dnik w j?zyku polskim može mieč form? z przyimkiem lub bez, nato-miast w slowehszczyznie mozliwa jest tylko forma z przyimkiem. Mamy wi?c tež grup? polaczeh jednakowych i dla polszczyzny i dla slowehszczyzny, np.: mieszkač z wspöllokatorem stanovati s sostanovalcem obudzič si? z bölem giowy prebuditi se z glavobolom poruszač si? z trudem premikati se s trudom pracowac z przyjacielem delati s prijateljem rozmawiac z matkij pogovarjati se z materjo. 14. Warto tež choč wspomniec o konstrukcjach skladniowych z czasownikiem, w ktörych znaczenie modyfikowane jest przez przedrostek - w polskich konstrukcjach, 26 W znaczeniu ,žyczyč sobie' rowniez czasownik polski wyst?puje tu z zaimkiem. 27 W j?zyku polskim i stowenskim wyst?puja^ obok tych form synonimiczne formy: siasč - sesti, ktöre sa^ rowniez czasownikami dokonanymi. 28 W j?zyku polskim przyimek z ma oboczna^ form?: ze, wyst?puja^ca przed wyrazami za-czynajaxymi si? od grupy spölglosek trudnych do wymöwienia, np. ze stali. Dotyczy to rowniez przedrostka z(e)-. W j?zyku polskim nie ma przyimka s, tak jak w slowenskim. W j?zyku slowenskim jest wariant džwi?czny z i bezdžwi?czny s, ktörych uzycie uza-ležnione jest od tego, jakq. gloska^ zaczyna si? nast?pny wyraz, np. z bratom, ale s prijateljem. Maria Wtorkowska: Kilka podobiehstw i rožnic mi^dzy polskim i slowienskim ... w slowenskich zaš przez przyimek, np.: nastapič na kamien - stopiti na kamen, przeležeč caly dzien - ležati čez cel dan, spadl na podloga - padel je na tla, wpadl do biura - padel je v pisarno, wpasc w klopoty, do wody - pasti v težave, v vodo. Latwo röwniez zauwazyc wielofuncyjnosc przedrostköw na przykladach polskich i slowenskich czasowniköw o tym samym znaczeniu, ale z röznym prefiksem, np.: wdziewac - wdziac, ale nadevati - nadeti, wydac, ale izdati, wynarodowic, ale ra-znaroditi, wyorac, ale izorati, wyrwac, ale izpuliti, izruvati, wyryc, ale izriti, nariti, vrezati, wyzlobic, ale izžlebiti, izdolbsti, zbližač si$, ale približevati se. 15. Wjejzyku polskim istnieje opozycja czasowniköw ruchu: išč - jechac. Išč to czasownik zarezerwowany wylacznie dla poruszania si$ pieszo, natomiastyec/zac dla poruszania si$ za pomocq. srodköw transportu. W j^zyku slowenskim mozliwe sa^ konstrukcje typu: Kdaj greš na Poljsko? Ali greš z vlakom? Kako pogosto greš na Poljsko? co w doslownym tlumaczeniu brzmi: Kiedy idziesz do Polski? Czy idziesz pociqgiem? Jak czqsto idziesz do Polski? - ktöre sq. przyczyna^ wielu zabawnych sytuacji z powodu ograniczonego uzycia czasownika išč dla poruszania si$ pieszo. W zwiazku wi$c z odleglosciq. geograficzna^ dzielacq. Polsk$ i Slowenin, bylaby to swojego rodzaju pielgrzymka. 16. W j^zyku polskim mamy formy bezosobowe czasowniköw, ktore wyrazajq, czynnosc wykonana^ przez nieznanego wykonawc^. Sq. to m.in. formy zakonczone na -no,29 -to, np.: czytano,przeczytano, robiono, zrobiono, myto, umyto, ktore da si$ przetlumaczyc na j^zyk slowenski w sposöb opisowy, por.: grano w teatrze - so igrali //seje igralo v gledališču, möwiono, že... —so govorili //seje govorilo, da... Došč zywymi konstrukcjami w polszczyznie sa^ konstrukcje imeslowowe, ktore w j^zyku slowenskim sa^nacechowane literacko, dlatego tež w slowenszczyznie jest koniecznošč opisowego tlumaczenia tego typu konstrukcji, np.: möwil chodzqc - koje hodil je govoril. Forma imieslowu przymiotnikowego czynnego wyst^puje w jejzyku slowenskim, ale wylacznie w odmianie literackiej i w formie nieokrešlonej,30 np.: stoječ, govoreč. 17. Oddzielny problem, o ktörym tylko tu wspomn^, stanowia^ zwiazki fra-zeologiczne, ktöre w j^zyku polskim brzmiq, inaczej niž w slowenskim oraz rözny zakres uzycia wyrazöw, a wi^c problemy z zakresu slownictwa. I tak np. Polacy czasem znajdujq. czas na coš, Slowency natomiast go sobie wezma^, por.: pol. znalezč czas na cos - slow, vzeti si čas za kaj, Polacy zyjq. na kocia^ lape_ - živeti na mačjo taco (šapo), Slowency zaš w kukurydzy, por. pol. žyč na kociq lapq - slow, živeti na koruzi, Polacy czasem zyjajak pies z kotem, Slowency zaš jak pies z kocicq, por. pol. zycjakpies z kotem - slow, biti si kakor pes in mačka. W obu przypadkach mamy to ' Tego typu forme^ mamy w zwrocie: rečeno - storjeno. 1 W j^zyku slowenskim przymiotniki i czasownikowe formy odmieniajqce si$ jak przy-miotniki, a wi§c niektöre formy imeslowöw majXdwie formy: okrešlona^i nieokreslonq (določna in nedoločna oblika), np.: čist —čisti, črn - črni, iskren - iskreni, lep - lepi, velik — veliki, visok — visoki. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i röznic mi^dzy polskim i slowienskim ... samo znaczenie: 'nienawidzic sie/ - 'sovražiti se', np. tadva sta si, se gledata kakor pes in mačka. Bledy wynikaja^ tutaj z doslownego tlumaczenia. Czasem zakres uzycia wyrazöw w obu j^zykach rožni si$ znacznie, np. pol. prač - myč - slow, (o)prati - miti; Polacy piorq. tylko garderob^, r^cznie, w pralce badž chemicznie, Stowency natomiast piorq. auto, naczynia, tež salat^, ryz, glow^, wlosy. Myjnia samochodowa to doslownie: pralnia samochodöw 'avtopralnica'. Czasownik znač w porownaniu ze slowenskim znati, ma inny zakres uzycia, np. znampana Marka, ale umiemjezdzič na rowerze; poznam gospoda Marka, ale znam voziti kolo; stad blodne formy: *znamježdzič na rowerze, *znam gotowac, zamiast prawidlowych: umiem //potrafiqjezdzic na rowerze, umiem //potrafiq gotowac. Polski czas biegnie, plynie, ucieka, mija, slowenski natomiast idzie. Zdarzajq. si$ röwniez, choč rzadziej, przypadki kontaminacji, np. poznač kogos + zapoznač siq z kimš = blodne: *zapoznač kogos ('spoznati koga'). Wiekszosc bl^döw j^zykowych spowodowana jest przenoszeniem struktur znanych nam z macierzystego jezyka na jezyk, ktörego si$ uczymy. Najczeiciej wi^c w procesie uczenia si$ to rožnice mi^dzy j^zykiem macierzystym i nowym prowadzq, do bl^döw, czasem sa^to tež rožnice z jezyka medium przez ktöry poznajemy nowy jezyk. Dopiero glebsze poznanie gramatyki pozwala na ich swiadome eliminowanie. Moje doswiadczenie w pracy lektorskiej pozwala mi ze spokojem stwierdzic, že bl^dy j^zykowe czynione przez Slowehcöw uczacych si^ j?zyka polskiego sa^ do pokonania i že „nie taki diabel straszny jak go malujq«, czyli „nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha«. Literatura Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki, uredila I. Sircelj-Znidaršič, Ljubljana 1998. E. Lipihska, E. G. Dambska, Kiedys wröcisz tu..., Krakow 1997. B. Ostrom^ckiej - Fra^czak, Jak Slowianie möwiq po polsku, w: „Wroclawska dyskusja o je^zyku polskim jako obcym«, red. A. Dabrowska, Wroclaw 2004, s. 29-36. B. Ostrom^cka - Fra^czak, T. Pretnar, Slovensko-p olj ski slovar, Ljubljana 1996. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1994. SSKJ - Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1997, ZRC SAZU, DZS, Amebis, Elektronska izdaja na plošči CD-ROM. Slovenski pravopis, 1: Pravila, 2, Slovar, Ljubljana 2001. Slownik jezyka polskiego, pod red. M. Szymczaka, 1.1—III, Warszawa 1999. Slownikwspölczesnego jezyka polskiego, pod red. B. Dunaja, Warszawa 1996. E. Tokarz, Pulapki leksykalne, Slownik aproksymatöw polsko-slowehskich, Katowice 1999. Maria Wtorkowska: Kilka podobienstw i rožnic mi^dzy polskim i stowienskim ... J. Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992. J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 2000. F. Vodnik, Poljsko-slovenski slovar, Ljubljana 1977. Nekaj podobnosti in razlik med poljskim in slovenskim glagolom kot vzrok jezikovnih napak Slovencev pri učenju poljskega jezika Povzetek Tema referata je Nekaj podobnosti in razlik med poljskim in slovenskim glagolom kot vzrok jezikovnih napak Slovencev pri učenju poljskega jezika. Gre za poskus celovitega prikaza bistvenih lastnosti, po katerih se razlikujeta dva slovanska jezika — poljski jezik, ki spada v zahodnoslovansko skupino in slovenski, spadajoč med južnoslovanske jezike - in zaradi katerih prihaja do jezikovnih napak, ki slovenskim študentom v začetni fazi učenja poljščine povzročajo veliko težav, pri jezikovnem sporazumevanju pa imajo pogosto tudi smešne učinke, vendar jih je mogoče - kot sta pokazala čas in moje izkušnje -premagati. Glede na obširnost problematike se v svojem članku omejujem na glagol, njegove slovnične oblike, skladenjsko vezljivost, semantiko in rabo v določenih jezikovnih konstrukcijah. Some Similarities and Differences between Polish and Slovene Verbs as a Source of Errors for Slovene Learners of Polish Summary The article discusses similarities and differences between Polish and Slovene verbs. These are the most common source of errors for Slovenes learning Polish. The author outlines the essential differences between the two Slavic languages - Polish belonging to West Slavic group and Slovene to South Slavic group. Errors originating from these differences are especially common among Slovene beginner learners of Polish, causing them a lot of troubles. Quite frequently, these errors might even turn out funny in communication. Nevertheless, the authors experience proves that these learning difficulties can be mastered. In the present article the author limits herself to the verb: its grammatical forms, syntactic valency, semantic features and the usage in given structures. Maria Wtorkowska, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana E-pošta: maria.wtorkowska@uni-lj.si Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov (standardne slovenščine): I. Naglašeni samoglasniki Peter Jurgec IZVLEČEK: V članku so predstavljene formantne frekvence naglašenih samoglasnikov standardne slovenščine glede na položaj v besedi. Fl se praviloma višav zaporedju: proparoksitona < paroksitona < okstiona, za vse necentralne samoglasnike. F2 nesprednjih samoglasnikov se viša v istem zaporedju, vendar razlike niso vedno statistično značilne. Pri F3 so najbolj regularne razlike med paroksitoni in oksitoni; načeloma pa tudi tu velja, da so razlike statistično značilne, vendar pa v obratni lestvici kot pri prvih dveh formantih. Če rezultate povežemo z ugotovitvami o trajanju (za standardno slovenščino Srebot Rejec J 988), rezultati načeloma potrjujejo izpopolnjeni model undershoota (Lindblom 1963 idr). Ključne besede: fonetična redukcija, undershoot, akustična fonetika, formanti, slovenščina, samoglasniki. ABSTRACT: Formantfrequencies of Standard Slovene stressed vowels are examined according to their word-position. Fl is the lowest inpro-paroxytones, and the highest in oxytones, on average. F2 of non-front vowels exhibits the same tendency. The situation is vice-versa in F3 where in proparoxytones stressed vowels have generally the highest F3, and oxytones the lowest. This is in accordance with the advanced undershoot model (based on Lindblom 1963, etc.) and other similar production/perception models. Key words: phonetic reduction, undershoot, acoustic phonetics, for-mantfrequencies, Slovene, vowels. 1 Uvod Iz splošne fonetike je znano, da se naglas fonetično uresniči s kombinacijo več akustično določljivih spremenljivk; bolj ali manj raziskani so trajanje,/0, amplituda, jakost, formantne frekvence (zlasti za Fl in F2 v samoglasniškem prostoru) in spektralni nagib. Najbolj prepoznavna lastnost naglašenih samoglasnikov v primerjavi z nenaglašenimi je daljše trajanje. Trajanje samoglasnikov pa je med drugim odvisno tudi od segmentnega konteksta in položaja v prozodični enoti: najdaljši samoglasni- Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ... ki so na njenem koncu. (Za standardno slovenščino gl. Srebot Rejec 1988, 23-32, 40-54, 211-227 in tam dalje.) Dosedanje raziskave različnih prozodičnih vplivov na formantne frekvence so precej številne. Tu povzemam samo nekatere, ki se ukvarjajo z vplivom naglasa in trajanja na formantne frekvence. Lindblom (1963) dokazuje, daje (fonetična) redukcija odvisna predvsem od trajanja: samoglasnik je bolj podoben [s] (schwa-like), tj. njegova prva dva formanta sta mu bližje, čim krajše je trajanje segmenta (gradivo sestavljajo samo naglašeni samoglasniki švedščine). Učinek je v akustični fonetiki znan kot undershoot. Gay (1978) pa nasprotno ugotavlja, daje za učinek undershoot bolj pomemben naglas, manj pa trajanje (na gradivu iz ameriške angleščine), mehanizma spreminjanja tempa in naglašenosti pa naj bi bila samostojna. To potrjujejo tudi elektromiografski podatki v Tuller idr. 1982: motorika spreminjanja tempa ima manj enotne vzorce kot pri spremembi naglašenosti. Engestrand (1988) ugotavlja (za švedščino), da naj bi na spekter samoglasnikov vplival predvsem naglas, hitrost govora pa ne. Miller (1989) samoglasnike umešča v avditivno-percepcijski prostor (APP), kije neodvisen od formantnih frekvenc in lahko loči samoglasnike ameriške angleščine s 93 % natančnostjo. Fourakis (1991) za ameriško angleščino ugotavlja, da hitrost govora nima vplivov na fonetično redukcijo (na podlagi Millerjevega APP), naglas pa samo minimalnega. Večji vpliv je pri segmentnem kontekstu. Pomembno je, da tako fonetično redukcijo ločimo od undershoota. Sam samoglasniški prostor je statistično značilno vplivan ravno s trajanjem in naglasom, ne pa s segmentnim kontekstom. Moon in Lindblom (1994) pritrjujeta prenovljenemu modelu undershoota, ki naj bi bil odvisen od trajanja, spremembi F2 in načinom govora (primerjata razločni govor in izolirane oblike) v obliki »locus-target distance« (prim, še Erickson 2002). Sluijter in van Heuven (1996) ugotavljata, da naglas kritično vpliva na spekter, tako da je avtomatična diskriminacija samoglasnikov dober indikator naglasa, še bolj pa trajanje, neodvisno od mesta naglasa v besedi. - Za študije posameznih jezikov gl. še Fourakis idr. 1999 za grščino, Bakran 1989 za hrvaščino, Adank idr. 2004 za danščino, Hirata in Tsaukada 2004 za japonščino. Formant(ne frekvence) nam tu predstavljajo) v prvi vrsti akustično vrednost, npr. tisto iz Fant 1956: 110: »The frequency of a formant is the position on the frequency scale of the peak of the spectrum envelope drawn to enclose the peaks of the harmonics.« To bolj ali manj ustreza tudi postopkom LPC-analize, s katero so bile določene formantne frekvence v nadaljevanju. 2 Metoda Za natančnejši opis govorcev, postopka, obdelave, splošnejše rezultate in drugo gl. Jurgec 2005, problematika natančnosti odčitavanja pa je bila posebej predstavljena v Jurgec 2004. - Povzetek: Upoštevajoč nadsegmentne spremenljivke in uravnoteženi segmentni kontekst je bilo izbranih 241 eno-, dvo- in trizlo-žnic standardne slovenščine. V naključnem vrstem redu so se ponovile dvakrat, z računalniškega zaslona (predstavitev power point) pa jih je izolirano prebralo 10 naravnih govorcev slovenščine, reprezentativnih po spolu (5 žensk in 5 moških), Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ... prisotnosti/odsotnosti leksikalnega tona (5 tonemskih in 5 netonemskih govorcev), starosti (povpr. starost 35 let), geografski kriterij pa je bil nekoliko v prid osrednji Sloveniji. Snemanje je potekalo v studiu oddelka za fonetiko v Zagrebu marca in aprila 2004 ter v studiu radia Slovenija v juniju 2004 (1 govorec). Snemanje je bilo digitalno s standardnimi nastavitvami, tj. frekvenco vzorčenja 44,1 kHz in 16-bitno kvantizacijo v enokanalnem načinu (mono). 5.960 izbranih samoglasnikov je bilo analizirano s programom za akustično analizo digitaliziranega govora Praat (različice 4.2 do 4.2.14). Z LPC-analizo (pri privzetih nastavitvah, tj. s 5 stopnjami v 5,5 kHz za ženske oz. 5,0 kHz za moške ter oknom 25 ms s korakom 6,25 ms, če je bilo le mogoče) so bili odčitani prvi štirje formanti, in sicer tako, da je bilo odčitano stabilno stanje vsakega posameznega formanta, pri tranzientskih formantih povprečna vrednost, pri samoglasnikih kratkega trajanja pa srednja točka po trajanju. Nejasni primeri so bili izločeni; skupno je bilo izmerjeno 21.220 formantnih vrednosti, kar pomeni, da je bilo zaradi različnih razlogov izločenih 4,59 % odčitkov. Izmerjene in upoštevane fromantne vrednosti so bile nato statistično obdelane, posebej je bila narejena analiza variance (ANOVA). 3 Rezultati Gradivo raziskave je sestavljeno iz eno- do trizložnic, zato naglašene samoglasnike lahko razdelimo v tri skupine glede na oddaljenost naglašenega zloga od konca besede, proparoksitona, paroksitona in oksitona. Rezultati meritev in nekatere statistične vrednosti so v prikazu 1. Komentar k statističnim vrednostim. Velikost vzorca za posamezno kombinacijo je v povprečju 147; s sestavo gradiva pa je pogojeno dejstvo, daje oksiton največ, paroksiton pa najmanj (pri prvi skupini so upoštevane eno-, dvo- in trizložnice, pri zadnji le trizložnice z naglasom na prvem zlogu), razlike med posameznimi fonemi pa nastajajo zaradi kombinacij nadsegmentnih lastnosti (oz. njihovih distribucijskih omejitev) in razlogov, ki vplivajo na njihovo uresničitev v fonološkem smislu, oz. zaradi akustičnih značilnosti (npr. težavno odčitavanja Fl in F2 pri /o/ ali velike pasovne širine F4, zlasti pri ženskih govorkah). Koeficient standardnega odklona je načeloma podoben ne glede na položaj, čeprav je najnižji pri proparoksitonih (10,9 %) in oksitonih (11,0 %), nekoliko višji pa pri paroksitonih (11,4 %). Tak položaj je pričakovan: proparoksitona so omejena na trizložnice, pri oksitonih pa je trajanje najdaljše in tako dejavniki, ki povzročajo fonetično redkucijo in undershoot, najmanjši. Nekoliko višji je koeficient standardnega odklona pri /u/ (13,4 %), /e/ (13,1 %) in /o/ (12,1 %), majhen pa je pri /i/ (9,1 %) in /o/ (9,3 %). Povečan koeficient je bil ugotovljen že v Jurgec 2005: pri /e/ ga lahko povežemo z zelo veliko variabilnostjo pri uresničitvi v odvisnosti od porekla govorca (gl. Ozbič 1998 za osrednjo proti tržaški slovenščini), pri /u/ še z nepojasnjenimi segmentnimi dejavniki, pri /o/ pa akustičnim značilnostim (bližina Fl in F2).1 Koeficient standardnega odklona je na splošno daleč najvišji pri F2 (18,0 %), Za oceno napake pri merjenju digitaliziranega govora gl. Jurgec 2004 in tam dalje. 89 Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ... /i/ /e/ /e/ • /a/ hI hI /o/ /u/ F1 268 379 562 720 495 581 406 308 proparoksitona 28,26 80 6,19 57,39 80 12,58 89,91 57 23,34 79,27 80 17,37 38,06 60 9,63 60,08 70 14,07 60,69 79 13,38 44,49 80 9,75 274 375 580 726 496 578 416 309 paroksitona 25,13 160 3,89 54,04 159 "8,40 101,39 160 15,71 94,46 160 14,64 52,51 151 8,37 65,29 145 10,63 58,18 159 9,04 46,19 159 7,18 284 401 597 722 503 599 437 325 oksitona 31,21 340 3,32 52,27 158 8,15 95,96 244 12,04 95,45 320 10,46 45,16 118 8,15 56,74 142 9,33 57,21 180 8,36 42,60 220 5,63 F2 2338 2280 1878 1250 1362 968 775 813 proparoksitona 226.19 79 49,88 215,51 78 47,83 265,62 57 68,96 111,05 80 24,33 138,51 60 35,05 88,16 70 20,65 105,92 79 23,36 125,72 80 27,55 2311 2269 1883 1230 1391 987 804 866 paroksitona 236,44 156 37,10 239,20 153 37,90 273,95 160 42,45 104,22 160 16,15 142,43 151 22,72 85,92 145 13,98 100,15 159 15,57 189,66 159 29,48 2306 2236 1837 1263 1328 1008 841 874 oksitona 243,04 333 26,10 259,54 156 40,73 229,88 242 28,96 104,97 320 11,50 148,61 118 26,81 82,23 142 13,52 121,19 180 17,70 144,78 217 19,26 F3 3039 2857 2626 2513 2501 2728 2690 2556 proparoksitona 319.20 79 70,39 255,98 80 56,09 272,08 57 70,63 205,23 78 45,55 175,35 60 44,37 240,11 70 56,25 249,88 79 55,10 249,27 76 56,04 2939 2800 2679 2611 2504 2649 2674 2563 paroksitona 317,16 158 49,45 238,89 156 37,49 320,35 160 49,64 217,09 159 33,74 209,60 151 33,43 226,26 144 36,96 296,57 158 46,24 241,34 155 37,99 2880 2769 2627 2576 2618 2589 2640 2569 oksitona 304,55 332 32,76 298,98 155 47,07 239,27 244 30,02 231,71 316 25,55 176,18 118 31,79 232,21 138 38,74 295,55 176 43,66 256,26 216 34,17 F4 3823 3742 3769 3671 3651 3645 3525 3549 proparoksitona 392,54 73 90,05 424,89 77 94,90 447,78 54 119,43 362,98 76 81,61 333,14 60 84,30 339,84 68 80,77 360,25 79 79,44 443,87 79 97,88 . 3783 3732 3818 3777 3688 3611 3555 3601 paroksitona 415,12 153 65,78 428,40 155 67,44 465,35 157 72,79 378,70 151 60,40 360,93 150 57,76 347,51 140 57,56 367,26 157 57,45 415,05 155 65,34 3756 3759 3788 3778 3639 3626 3528 3588 oksitona 418,06 329 45,17 417,90 156 65,58 411,25 238 52,25 377,42 303 42,50 344,42 116 62,68 345,10 135 58,21 381,86 176 56,41 416,31 217 55,39 Prikaz 1. Formantne frekvence (F1-F4) za naglašene samoglasnike glede na oddaljenost od konca besede. Za vsako kombinacijo je prikazana zgoraj povprečna vrednost (v Hz), spodaj pa (od leve proti desni) standardni odklon (v Hz), število odčitkov in razmik zaupanja (± od povprečne vrednosti, v Hz) za stopnjo tveganja 0,05. sledi Fl (14,3 %), majhen pa je pri F3 (9,7 %) in F4 (11,9 %). To pomeni, daje tudi znotraj posameznih skupin naglašenih samoglasnikov glede na položaj precejšnja variabilnost, še posebej pri Fl in F2, ki pa je pogojena z drugimi, tu ne preučevanimi dejavniki (prozodičnimi, akustičnimi, splošnimi fonološkimi in drugimi). Intervali zaupanja so relativno ozki kljub načeloma precej različni povprečni osnovni frekvenci govorcev in se značilno povečujejo z oddaljenostjo od konca besede. - Povprečne vrednosti za Fl in F2 so predstavljene v standardnem samo-glasniškem prostoru (prikaz 2). Načeloma velja, da imajo naglašeni samoglasniki v zadnjem zlogu besed nekoliko višji Fl,2 sledijo paroksitona in oksitona, vendar pa razlike niso povsod statistično značilne (prim, prikaz 4). F2 kaže nekolikšen pomik proti osrednji točki 2 V prikazu 2 je povprečje oksiton pri /a/ brez podatkov za fonološko kratke [a], saj je razlika v Fl fonološko kratkih in dolgih [a] največja. Drugod večje (statistično značilne) razlike med fonološko dolgimi in kratkimi samoglasniki ni (Jurgec 2005). Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov F2 (Hz) 2250 2000 1750 1500 1250 1000 750 N X x proparoksitona n paroksitona # oksitona Prikaz 2. Samoglasniški prostor standardne slovenščine glede na oddaljenost od konca besede. Za komentar gl. besedilo. samoglasniškega prostora. Pri F3 so razlike nekoliko večje (prikaz 3): tam velja načeloma ravno obratno, razlike v F3 so največje pri paroksitonih, najmanjše pa pri oksitonih. Pri sprednjih samoglasnikih je F3 precej višji pri proparoksitonih. V splošnem lahko rečemo, da je F3 večji pri proparokitonih, sledijo paroksitona in oksitona. Izjema so samoglasniki /a/ in /e/, kjer to ne velja samo za proparoksitona, in /s/, kjer med proparoksitoni in paroksitoni ni statistično značilne razlike. Analiza variance je pokazala, da so statistično značilne razlike med nagla-šenimi samoglasniki glede na položaj v besedi značilne samo za prve tri formante. V prikazu 4 so izračuni po posameznih fonemih za vse tri položaje (pri /a/ so tu upoštevane vse prozodične možnosti). Za Fl velja, da statističnih značilnih razlik med vsemi tremi skupinami glede na položaj v besedi ni pri srednjih samoglasnikih /a/ (upoštevanje kratkih [a]) in hI. Zdi F2 pa so statistično značilne razlike omejene na nesprednje samoglasnike. Pri F3 to velja samo za sprednja visoka /i/ in verjetno še /e/, pa tudi srednja samoglasnika /a/ in /s/, dodatno pa še /o/. Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov 2250 2000 F2 (Hz) 1750 1500 1250 1000 750 o o o CO o o CNJ o o 00 CM N I CO Ll_ O O CNJ o o CD (M o o m CNJ x—proparoksitona —n—paroksitona oksitona Prikaz 3. Samoglasniški prostor F2/F3 standardne slovenščine glede na oddaljenost od konca besede. Za komentar gl. besedilo. 4 Razprava in sklep Razlike med formanti naglašenih samoglasnikov glede na položaj v besedi so statistično značilne. Naglašeni samoglasniki oksiton imajo višji Fl kot paroksitona in proparoksitona. Statistično značilne razlike so pri vseh fonemih z izjemo /a/ (kjer gre za vpliv kratkega [a], ki je izrazito centraliziran pri vseh govorcih) in /s/ (kot centralnega fonema). Pri F2 so statistične razlike samo pri nesprednjih samoglasnikih: vsi oksitonirani nesprednji samoglasniki imajo v povprečju višji F2. Pri F3 so razlike manj jasne, načeloma pa imajo oksitona nižji F3 v primerjavi s povprečjem paroksiton, medtem ko rezultati pri proparoksitoniranih /s/ in /a/ niso v skladu s pričakovanim. Posebne značilnosti za vse tri formante kaže /s/: tako paroksitona kot proparoksitona imajo formantne frekvence pomaknjene proti nevtralni artikulacijski Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov . fonem F1 F2 F3 df F p (a = 0,05) df F p (a = 0,05) df F P (a = 0,05) /i/ 2,577 14,17 < 0.0000 2,565 0,574 0,565 2,566 8,87 < 0.0002 /e/ 2,394 10,51 < 0.0000 2,384 1,08 0,342 2,388 2,85 0,059 /e/ 2,458 3,51 0,031 2,456 1,80 0,167 2,458 1,94 0,145 /a/ 2,557 0,157 0,855 2,557 5,13 0.006 2,550 4,97 0.007 hI 2,326 0,976 0,378 2,326 6,40 0.002 2,326 13,57 < 0.0000 hI 2,354 4,79 0,009 2,354 5,67 0.004 2,349 8,44 0.0003 /o/ 2,415 9,86 < 0.0000 2,415 10,77 < 0.0000 2,410 1,05 0,351 /u/ 2,456 8,40 0.0003 2,453 4,41 0.013 2,444 0,074 0,929 Prikaz 4. Vrednosti analize variance za prve tri formante po fonemih. Statistično značilne vrednosti so podčrtane, mejne vrednosti pa podčrtane s prekinjeno črto. točki; za povprečno dolžino govorne cevi med glasilkami in ustnicami znašajo 500, 1500, 2500 in 3500 Hz. To je zelo lepo vidno pri F3 (prikaz 3). Načeloma torej lahko rečemo, da ti podatki niso v nasprotju z modelom redukcije v smislu undershoota. Čeprav trajanja v tej raziskavi nismo merili, lahko predpostavljamo, da veljajo (1) univerzalistične zakonitosti, (2) potrjene tudi na primeru slovenščine. Tako je iz podatkov Srebot Rejec (1988: 24, 27, 44, 49, 54 in še 213) razvidno, da se trajanje večinoma (najbolj regularen je v tem smislu govorec Ju) daljša od začetka do konca besede (neodvisno od drugih spremenljivk). Tako je dobljeni rezultat, namreč nekoliko višji Fl pri naglašenih samoglasnikih oksiton v primerjavi s paroksitoni in proparoksitoni, pričakovan. Navedenke Adank idr. 2004 - Patti Adank, Roeland van Hout in Roel Smits, 2004, An acoustic description of the vowels of Northern and Southern Standard Dutch, The journal of the Acoustical society of America CXVI/3, 1729-1738. Bakran 1989 - Juraj Bakran, 1989, Djelovanje naglasaka i dužine na frekvencije formanata vokala, Govor VI/2, 1-12. Engestrand 1988 - Olle Engestrand, 1988, Articulatory correlates of stress and speaking rate in Swedish VCV utterances, The journal of the Acoustical society of America LXXX/5, 1863-1875. Erickson 2002 - Donna Erickson, 2002, Articulation of extreme formant patterns for emphasized vowels, Phonetica IL/2-3, 134-149. Fant 1956 - Carl Gunnar M. Fant, 1956, On the predictability of formant levels and spectrum envelopes from formant frequencies, For Roman Jakobson, ur. M. Halle, H. Lunt, & H. MacLean, The Hague, Mouton. Fourakis 1991 - Marios Fourakis, 1991, Tempo, stress, and vowel reduction in American English, The journal of the Acoustical society of America XC/4,1, 1816-1827. Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ... Fourakis idr. 1999 - Marios Fourakis, Antonis Botinis in Maria Katsaiti, 1999, Acoustic characteristics of Greek vowels, Phonetica LVI/1-2, 28-43. Gay 1978 - Thomas Gay, 1978, Effect of speaking rate on vowel formant movements, The journal of the Acoustical society of America LXIII/1, 223-230. Hirata in Tsukada 2004 - Yukari Hirata in Kimiko Tsukada, 2004, The effects of speaking rate and vowel length on formant movements in Japanese, Proceedings of the 2003 Texas linguistics society conference, Somerville: Cascadilla proceedings project, 73-85. Jurgec 2004 - Peter Jurgec, 2004, Natančnost odčitavanja formantov pri digitalnem spektrografiranju na podlagi LPC-analize, Informacijska družba IS 2004: Jezikovne tehnologije [...]: Zbornik 7. mednarodne multikonference, Ljubljana, Institut Jožef Stefan, 34-41, http://nl.ijs.si/isjt04/jurgec.pdf. Jurgec 2005 - Peter Jurgec, 2005, Formant frequencies of Standard Slovenian vowels, Govor, 26 str., oddano. Lehiste 1970 - lise Lehiste, 1970, Suprasegmentals, Cambridge, London, The M.I.T. press. Lindblom 1963 - Björn Lindblom, 1963: Spectrographic study of vowel reduction, The journal of the Acoustical society of America XXXV/11, 1773-1781. Miller 1989 -James D. Miller, 1989, Auditory-perceptual interpretation of the vowel, The journal of the Acoustical society of America LXXXV/5, 2114-2134. Moon in Lindblom 1994 - Seung-Jae Moon in Björn Lindblom, 1994, Interaction between duration, context, and speaking style in English stressed vowels, The journal of the Acoustical society of America XCVI/1, 40-55. Ozbič 1998 - Martina Ozbič, 1998, Razmerja med formanti samoglasnikov matične in tržaške slovenščine, Uporabno jezikoslovje VI: Jezikovne tehnologije, 124-135. Pitermann 2000 - Michel Pitermann, 2000, Effect of speaking rate and contras-tive stress on formant dynamics and vowel perception, The journal of the Acoustical society of America CVII/6, 3425-3437. Sluijter in van Hewuven 1996 - Agaath M. C. Sluijter in Vincent J. van Heuven, 1996, Spectral balance as a acoustic correlate of linguistic stress, The journal of the Acoustical society of America CIA, 1, 2471-2485. Srebot Rejec 1988-Tatjana Srebot Rejec, 1988, Word accent and vowel duration in Standard Slovene: An acoustic and linguistic investigation, München, Otto Sagner (Slavistische Beiträge, 226). Tuller idr. 1982 - Betty Tuller, Katharine S. Harris in J. A. Scott Kelso, 1982, Stress and rate: Differential transformations of articulation, The journal of the Acoustical society of America LXXI/6, 1534-1543. Van Son in Pols 1992 - R. J. J. H. Van Son in Louis C. W. Pols, 1992, Formant movements of Dutch vowels in text, read at normal and fast rate, The journal of the Acoustical society of America XCII/1, 121-127. 94 Peter Jurgec: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov ... Word-position and Vowel Formant Frequencies (in Standard Slovene): I. Stressed Vowels Summary Word-internalprosodic factors in Standard Slovene are examined in comparison to general acoustic phonetic findings (Lindblom 1963, Gay 1978, Engestrand 1988, and others). The present analysis is a part of a wider study of formant frequencies of Slovene vowels. A 241-word corpus of one- to three-syllables was compiled according to suprasegmental criteria (stress, tone, duration). 10 subjects were chosen (representative by sex, tone contrast, dialect of origin etc.). The first four formants of the total of 5,960 vowels were measured using Praat LPC-analysis software. 21,220 readings, or 95.41% were acknowledged in total. Data were averaged and analyzed statistically (ANOVA). Only stressed vowels were included in the present study. Vowels were classified into three groups, according to their position from the end of the word: proparoxy tones, paroxy tones, and oxy tones. The averaged values of the stressed vowels and their word-position are presented in Table 1 (»Prikaz 1«) together with the standard deviation, sample size and confidence interval, the two-dimensional vowel space diagrams are in Figure 1 (F2 xF7, »Prikaz 2«) and Figure 3 (F2 xF3, »Prikaz 3«). The statistical analysis (ANOVA) and corresponding p-values are listed in Table 2 (»Prikaz 4«). The average values of all three observed groups are evident from the graphical representations. The results indicate that both Fl, in all stressed vowels, and F2, in non-front vowels only, decrease with the distance from the end of the word, i.e. the oxy tones have the highest Fl and F2. For F3 the tendency is vice-versa and not as regular, especially for /a/ and/b/ These results are in accordance with an advanced undershoot model (originally proposed by Lindblom 1963), corroborated by auditory-perceptual (Miller 1989) and biomechanical additions (e.g. Moon and Lindblom 1994). Peter Jurgec, Institut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: peter.jurgec@guest.ames.si OHOMacTHKa i rpaMaTHKa (#o npoöJieMH npacjiOB'HHCbKHx part. passiv, praes. Ha *-i-m-) BiKTop II. Illyjibran IZVLEČEK: V razpravi je obravnavana rekonstrukcija praslovanskega sedanjiškega pasivnega participa na *-i-m- na področju antroponi-mije. AHOTAlflH: Cmammn npucenneHa peKOHcmpyKuiinpacnoe'nucbKUx part, passiv, praes. ua *-i-m- y ckhbhm jranineM y npacjioB'jmcbKHH nepio/j. ToMy Ba^KKO noro^nxnea 3 xhmh AOCJiizjHHKaMH, axi cxBep/picyioxb npo n 3ano3HHeHHa 3 i^epKOBHOCJiOB'HHCbKo'i mobh (IYM 264; MTPfl 366-3 nocnnaHHAMH Ha C.n. OÖHOpcbKoro). Cxocobho tk npacjiOß'flHCbKnx aHxponoHiMHHx /jepHBaxiB Ha *-i-m-, xo #o cboxo/jHi 3ajiHiuaexbCH aKxyajibHoio xe3a M. /Jojioöko, akhh nncaB CBoro nacy npo HeMO>KJiHBicxb hIxko p03pi3Hnxn hypocoristica Bin aboochobhhx ocoöobhx iMeH xa napxinnniajibm noxi/uri 3 cy(})iKCOM *-i-m- (^ojioöko 232). *Bagrimi>: ex. -poc. EazpuMoe Hniorra (HI1K I, 646), poc. (noxi/jHe) Eaepu-MO60 - xonoHiM (KycoB 262), noji. Bahrym (SN I, 125) ~ neu. *bag{t)riti (3CC5I 1, 130). Viktor P. SuFgač: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... *Bajirm>, -a: ct.-poc. Tay3apOB EauM, XVI ct. (IIM/IB 306), poc. EauMoe (KPO 10, 33), noji. Baim, Baima (SN I, 126) ~ ncji. *bajiti (3CCJI 1, 140). *Basinn>: poc. EacuMoe (KPO 10, 38), non. Basim (SN I, 199) ~ nan. *basiti (3CCJI 1, 161). *Batrimi>: non. (noxizjHe) Batrzymowicz (SN I, 206). *Bazima: yKp. Eü3umü (KIIY CyM. 4, 51) ~ non. *baziti (3CCH 1, 171). *Belinn>, -a: CT.-yKp. J^amuio EbuiuMh, Oe^opt Eujiumchko, 1649 p. (PeecTp 67), BopHC Eujium, 1654 p. (I1K 110), yKp. EinuM (KIIY >Kht. 7,370), poc. EenuMoea >k. (KPO 10, 42), xopB. Bilima (Leksik 47), MaKe^. EenuM - ocoöoße im'a, EenuMoe - npi3BHme (PenHHK UM I, 105), non. (noxi/jHe) Belimowska (SN I, 236) ~ ncji. 'beliti (3CCJI 2, 67). *Birimi> (-beb): ct.-poc. EupuMb EcKa (HITKII, 510), xopB. Birimac (Leksik 48). *Bočimi>: non. Boczym (SN I, 384) ~ ncji. *bociti (se) (3CCH 2, 151). *Bodima: noji. Bodyma (SN I, 387). OnocepeAKOBaHe cßi/THeHHa noTemjin-HOCTi ncji. *boditi, nop. nan. *bodidlo (3CC5I 2, 153). *Bojimi>: ct.-poc. Bojithh Eoum, 1647 p. (OITK 75), cjiob'ah. Boim Pawiel, 1673 p. (ABK XIII, 336), noji. Boimowicz (SN I, 401). *Bolinn>: yKp. Eüjium (roprorann 269), CT.-noji. Bolim, 1290 p. (Rymut I, 46) ~ ncji. *boliti (3CCÜ 2, 175). *Bordimi>: CT.-yKp. (noxi/me) >Icko EopoduMeuKo, 1666 p. (IIKh. 419). *Borimi>: ct.-poc. KanncTpaTKa EopuMoe, 1629 p. (Pr 205), poc. ApTeMt EopbiMoeh, 1720 p. (MBU 14, 1502), noji. Borzym, Borzymek (SN I, 448) ~ neu. * boriti (se) (3CCJI 2, 203-204). *Božimi>: noji. Bozym (SN I, 445), u.-nyyK. (noxi/jHe) Pözym, icTOpHHHO - Božirri - ofiKOHiM (Muka SMM 57) ~ ncji. *boziti (sq) (3CC5I 2, 128). *Bratimi», -a: xopB. Bratim, Bratima (Leksik 69) ~ ncji. *bratiti (se) (3CC5I 2, 237). *Bucima: non. Buczyma (SN I, 539) ~ neu. *bučiti (3CC5I 3, 75). *BudimT>: CT.-yKp. Ky 3Qmksl EyduM, 1666 p. (ITKh. 428), yKp. EyduM (ropnn-hhh 170; dl 59), cjiob'hh. EydbiM (Pami^č 2, 67), iviaKeß. EyduMoe (PenHHK UM I, 163), xopB. Budim (Leksik 79), (noxi/rm) öojir. EyduMoe (2) - rizrpomMH, EyduMoea Huea - MiKpoTonoHiM (3anMOB BrH 79), (noxi/jm) Budim Do, Budimlič Japre (Eoc-Hm Ta repueroBHHa), Budimci (XopBaria), Budimlje (HopHoropia) - TonoHiMH (Im. m. 103), nojiaö. (noxi/nre) Budim - TonomM, i3 * Budim (Trautmann I, 172) ~ neu. "buditi (3CCÜ 3, 76-77). *Bugrimi>: yKp. EyepuM (KIIY CyM. 2, 268; GP 306) ~ poc. ,niaji. ßyepumb 'Bncrynara, 3/jinMaTnca Ha/j noBepxHeio' (AOC 2, 158). *Buliim>: yKp. EynuM (Pe#bKO 80; KIIY XapK. 4, 371), (noxi/me) EynuMeuKo (KC Jlyr. 2, 101) - ncji. *buliti (3CCÜ 3, 94). *Burim,b, -a: CT.-yKp. BacKO EypuMCHKo, 1649 p. (PeecTp 306), yKp. EypuM, EypuMa (KFIY Kn'iB 1,255; TopnHHHH 73), poc. EypuM (KPO 10,66), EypuMoe (Ilypa Kpan 3, 158), noji. Burzym (SN I, 583) ~ ncji. * buriti (se_) (3CCJI 3, 98). *Butiim>: ct.-poc. MaTK)niKa AjieKceeB cmh EymuMoe, 1623 p. (ITojiHKOBa 42, v Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... 13 EymbiM, «noxo,ipKeHH5i «Koro HeacHe»), MaKefl. EymuM - ocoöoße im'a, EymuMoe - npi3BHiiie (PeHHHK TTM I, 173) ~ neu. *butiti (sq) (3CCÜ 3, 102). *Butrinn>, -a: yKp. EympuM (T^B 31), (noxi/jHe) EympuMenKo (KITY Kb. 1, 262), CT.-poc. HßauiKa EympuMb, 1505 p. (HßaHOB 217), EympuMoe-b Borbam, BacHJibeB-h, 1594 p. (Cmhphob 167), noji. Butrzym, Butrzyma (SN I, 588). *Brblciim>: CT.-yKp. Tychno Hrehorowicz Buyczym, 1616 p. (AK33P VII/1, 292) < *Bulczym. *Bi>ltimrb: cjiob'ah. (noxiznre) EajimuMuuiKU - Ha3Ba MaeTKy (0/T,B IV, 270), jiHTyam30BaHa 3a paxyHOK npne/jHaHHfl cy(J)iKca -uuiku. *BT>lziim>: yKp. (noxi/jm) EeÜ3UMu, Cmapi EeÜ3UMU (XMejibHHixbKa oöjt.), EeÜ3UMl6Ka (>KHTOMHpCBKa OÖJI.) - OHKOHTMH, MOTHBOBaHi aHTpOnOHlMOM EeÜ3UM < *E-bJl3UM (Ü ). *BT>lziim>: (noxizjm) Bužim (XopBarm; Eocma i IepueroßHHa) - ohkohImh (Im.m. 107). *Bri>rdimri>: yKp. EapduM (KIIY XapK. 18, 43), EypduM (KTTY Hojit. 7, 363) < *EopduM (o > y nin biijthbom jiaöiajibHoro E-). *BT>rsimi>: yKp. Eypcujvt (KITY MepHnr. 9, 94; KTIY Hhk. 3, 707) < *EopcuM. Bi>rtiirn>: noji. Burtym (SN 1, 580) ~ neji. *bhrtiti (3CC5I 3, 132). *BT>zinn>: noji. (noxi/nri) Bzyrnek, Bzymowska (SN I, 604) ~ ncjr. *b-bziti sq (3CCÜ3, 143). *Bystrinn>: yKp. EucmpuMoeun (BojiHHCbKa oöji.; Ahk.) ~ neu. *bystriti (3CCJI3, 152). Celimi>: cjiob'hh. (noxi^He) Cillemowe, 1330 p. -TonomM y panom PocTOKa (Trautmann I, 175) ~ neu. * celiti (3CCiT 4, 39). Cerimt: cepö. (noxißHe) Cerim - ohkohIm (Im.m. 114), xopB. Cerimovič (Leksik 109) ~ ncji. *čeriti (3CCÜ 4, 66). *Cilimi>: poc. Bacnjinn HßaHOB cwh WujiuMoe, 1710p. (3X 153) ~ ncji. *čiliti I *čileti (3CCÜ 4, 111-112). *CuprimT>: noji. Czuprym (SN TT, 311). Curiim>, -a: yKp. WypuMa, Hypijvta (CTT 388), poc. HypuMoe (Pami^č 2, 336) ~ ncji. *čuriti (3CCÜ 4, 133-134). *Cbrdinn>: poc. HapdbiMoe (T/JIT 297). V V sie CbstimT>: necbK. Cstim (Svoboda 163) ~ ncji. čbstiti (3CC^ 4, 175). *DT>rdimi>: /JopduMcy, 1672 p. - anrponomM y TTocojibCbKHx KHnrax Poci'i Ta KanMHUbKoro xaHCTBa XVIT ct. (I1KP 64) < ffopduM-cy. Ctocobho /jpyroro kom-noHeHTa nop. KajiMHijbKe npi3BHirie 3aMcy (TaM caMo). *Dbržinrb: necbK. Držim (Svoboda 163) ~ ncji. *dbržiti (3CC5I 5, 232). *Ediim>: noji. Jadzimek (SN IV, 248) ~ ncji. *editi (sq) (3CCÜ 6, 40). *Gadiim>, -a: yKp. TaduM (Bor^aH 78), TaduMa (KTTY Kh'i'b 1, 371), noji. Hadyma (SN IV, 14) ~ ncji. *gaditi (sq) (3CC5I 6, 79-80). *Galiim>: poc. TaniMoe (TTypa Kpan 3, 167), noji. Galimow, Galimowski (SN III, 234) ~ ncji. *galiti (sq) (3CCiT 6, 92-94). *Godiim>, -a: yKp. (noxi/pie) ToduMißKa - MncpoTonoHiM y PoßeHCbKin oöji. (TTypa TToxo/pKeHHfl 1, 95), noji. Godym, Godzim (SN III, 405,406), Hodym, Hodyma (SN IV, 132) ~ ncji. * goditi (sq) (3CC5T 6, 188-190). Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... ia* *Gojiiin>: xopB. Gojim (Leksik 193), noji. Hojim (SN IV, 135) ~ ncji. * gojiti ^ (^)(3CCÜ6, 195-197). *Golinn>, -o: CT.-poc. Tojiumob, 1623 p. (IIojiHKOBa 61), noji. Golimo (SN III, 418) ~ poc. #iaji. zoiiuMbiii 'cyiiijibHuM, 6e3 ^OMimoK', 'cxo>khh Ha Koro-He6yzjb' " (CPHr 6, 294) < ncji. * goliti (3CCJI 6, 207). *Gorinn>: noji. Gorzim (SN III, 454), necbK. Horim (Svoboda 163) ~ neu. *goriti (3CCÜ 7, 46). *Gorbčiim>: noji. Gorczym (SN III, 454) ~ neu. *gorbčiti (3CC>I 7, 53). *GQdinn>, -a: CT.-yKp. Os^op TydbiM, 1649 p. (PeecTp 84), yKp. TyduM, Ty-duMa (CI! 107), noji. Gudym, Gudyma, Gudima (SN III, 578, 579) ~ neu. * goditi (3CCÜ7, 80). *Grozinn>: CT.-noji. Grozim, 1429 p. (Rymut I, 271) ~ neu. "groziti (3CC5I 7, 143). *Gulinn>, -a: yKp. FyjiuM (PI 3, 303), rynuMa (Pami^č 2, 341), noji. Gulima, Gulimow (SN III, 584), Hulim (SN IV, 186) ~ neu. *guliti (3CCÜ 7, 170-171). -c *Gurimrb: noji. Gurym (SN III, 591) ~ neu. *guriti (sq) (3CCH 7, 177). *G,bldim,b, -a: yKp. TaüduM (Hypa 5, 28) < *rcmduM, noji. Hajdyma (SN IV, 20). P\ *GT>lsimi>: noji. Hojsym (SN IV, 137). *GT>rdinn>: CT.-poc. IpnuiKa TopdhiMoe-b, 1646 p. (YFI 35), poc. JlapHOH-b Oe^opoBi> c. rupduMoe-b, 1724 p. (BflTKa 145), poc. TapduMoe (Pami^č 2, 446) ~ ncji. *g?>rditi (s%) (3CCÜ 7, 202-203). *GT>rtinn>: noji. Hartym (SN IV, 63). *Gi>zinn>, -a: yKp. To3UMa (EoiyjaH 93), noji. Gzymka (SN III, 612) ~ ncji. w *g-bziti (sq) (3CC5I 7, 215). T *Xajiim>: yKp. XaiM (CII 367) ~ neu. *xajiti (3CCH 8, 12). *Xolinn>: poc. Xümmoh (CII 367) ~ neu. *xoliti (3CC5I 8, 61). *Xotinn>: CT.-yKp. Chotim, XVI ct. ()Kepejia II, 105), necbK. Chotim (Svoboda 47), nojiaö. (noxi/nxe) Chotim - TonomM, i3 * Chotim (Trautmann I, 172) ~ ncji. *xoteti (3CC5I 8, 83-84). *XudiiiTfe, -a: noji. Chudym, Chudyma (SN II, 134) ~ neu. *xuditi (3CC5I 8, 110). *Xulinn>: yKp. OynuM (Pe^bKO 227) < *XynuM ~ neu. *xuliti (3CC5I 8, 116). *Xvalinn>: yKp. (noxiuHe) O cm eMuni -Touomm y BojiHHCbKifi o6ji., bi/jomhh mj\ 1157 p. «K XßajiHMHHH (1TCPJIII, 486), poc. XecuiuMoe (CA 34), H.-jiy>K. Chwalim (Muka III, 146) ~ ncji. *xvaliti (3CCÜ 8, 119-120). *Xvatinn»: necbK. Chvatim (Svoboda 47) ~ neu. *xvatiti (sq) (3CCH 8, 123-124). Xylimi,: noji. Chylimko (SN II, 147) ~ ncji. *xyliti (sq) (3CCJI 8, 155-156). *Jalinn>: noji. Jalimow (SN IV, 266) ~ neu. *jaliti (3CC5I 8, 171). *Jarinn>: poc. (noxi/jHe) HpbiMoeo, 1658 p. - ohkohIm y kojihiuhIh HiDKero-po^cbKiH ry6., b HKOMy BÖa^aiOTb TK)pKi3M (MopoxHH 210), noji. Jarzym, Jarzyma, Jarzymek (SN IV, 305, 308) ~ ncji. *jariti (sq) (3CCÜ 8, 171-175). *Jasinn>: noji. Jas im (SN IV, 311). Judiim,: hoji. Judim (SN IV, 438) ~ ncji. *juditi (3CC5I 8, 191-192). 100 v Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... *Jurinn>, -a: yKp. KDpuM (Ilypa 5, 185), K)puMa (Kny J\w. 1, 242) ~ neu. y uriti (sq) (3CC5J 8, 198-199). *Jbzbimn>: necbK. (noxizme) Zbimov - ohkohIm (Profous, Svoboda IV, 745) - nan. *jbzbiti (3CCH 9,15-16). *Kadiim>: cT.-poc. BacbKa TnMOC^eeBi, KadbiMoet, XVII ct. (LIJenKHHa 104), poc. KaduMoe (ropnnHHH 313; KPO 10, 173) ~ ncji. * kaditi (3CCÜ 9, 109-110). *Kalimi>: yxp. KänuM (CII 166), xopB. Kalim (Leksik 277), noji. Kalim (SN IV, 444) - neu. * kaliti (3CCÜ 9, 123-124). *Kaziim>: yKp. Ka3UMeuKo (KC Cvm. 2, 379), CT.-poc. TepeuiKa Oe#opoBi> -*" cmhi> Ka3biMh, 1647 p. (IIKII 125), BacbKa Ka3bijvtoe, 1683 p. (IIojiÄKOBa 95), poc. :fl Ka3UMoe (KPO 10, 174), xopB. Kazimič (Leksik 287) ~ neu. *kaziti (sq) (3CCH 9, 17). a- Kojiim>: noji. Koim (SN V, 60) ~ ncji. *kojiti (3CC5I 10, 113). *Kordinn>, -a: yKp. KapadbiMa (KFtY KnpoB. 1, 489) < *KopodbiJwa, noji. (< cxIahocjiob'hh.) Korodym (SN V, 162) ~ ncji. *korditi sq (3CC5I 11, 60). Norimi*: yKp. (noxißHe) KopuMenKo (KC Hepmr. 2, 46), noji. Korzym (SN V, 177) ~ ncji. "koriti (3CCi5 11, 74-77). *Kosinn>, -a: xopB. Kosimič (Leksik 318), noji. Kosim, Kosyma (SN V, 185, 200) ~ ncji. * kositi (3CC5I 11, 142-143). *Kotinn>: non. (noxiziHe) Kocimöw - ohkohIm, necbK. Kotim (Svoboda 163) - ncji. * kotiti sq I, II (3CCÜ 11, 204-207). *Kozima: noji. Kozima (SN V, 240) ~ ncji. *koziti (sq) (3CCH 12, 24-25). Krasimo: noji. Krasimow (SN V, 263) ~ ncji. * krasiti (3CCfl 11, 99-100). *KrQtinn>: poc. (noxi/nie) KpymuMoecKuü (IlaMATb 1, 308) ~ neu. * krotiti (^)(3CC5I 13,30-31). N Kučima: noji. Kuczyma (SN V, 383) ~ neu. *kučiti (sq) I (3CCH 13, 81- ^ 82). ~s *Kudiim>, -a: yKp. KyduM (ropnnHHH 105), KyduMa (JJX^ 123), poc. KyduMoe (Pami^č 2, 237), cjiob'hh. KyduM - 3acHOBHnK nocejiemia KydbiMKop (PecnyöJiiKa KoMi), cynacHe m. KyduM (O^ceroßa 125), 5iKe He Mae noflCHeHHH Ha MicueBOMy rpyHTi (KpHBonieKOBa-raHTMaH 19), non. Kudyma (SN V, 389) ~ neu. *kuditi (3CCH 13,82-83). *Kulinn>, -a: chob'hh. KynuM (Pami^č 2, 414), noji. Kulim, Kulima (SN V, 407) ~ ncji. *kuliti (sq) (3CC5I 13, 97-98). *Kurinn>, -a: necbK. Koufim (Beneš 139), non. Kurzym, Kurzyma (SN V, 452) - ncji. 'kuriti (sq) (3CCÜ 13, 123-124). *Kusimi>, -o: yKp. KyiuuM (CTI 203) < KycuM, poc. KycuMoe (KPO 10, 227), noji. Kusimo (SN V, 455) ~ neu. *kusiti (3CCJ1 13, 135). *Kutiim>, -a: yKp. KymuM (ropnnHHH 300), poc. KymuAtoe (Pamie/č 2, 67), noji. Kutyma, Kutymöw (SN V, 470) ~ ncji. *kutiti (sq) (3CC5I 13, 139-140). *Kuzimi>, -a: yKp. Ky3UMun (CLt 196), noji. Kuzima, Kuzimko (SN V, 473). AÖJiayTHHH BapiaHT #o *Kyzim-b. LU,oäo anejiaTHBHOi 6a3H nop., HanpnKJiaA, yKp. Aiaji. (noxißHe) cKy3a 'BnnpaB^aHHfl' (MaTßiac 114) < *sh-kuza < *s-b-kuziti. *Kužinn>. yKp. KyjtcuM (KC HepK. 2, 156). *Ki>ldimi»: ct.-yKp. IleTpo Koöum, 1649 p. (PeecTp 268) < *KojidbiM, non. 101 Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... ^ Kundym (SN V, 419) < *Kuldym, Kodim, Kodym (SN V, 55, 56) - hk (|)opMH 3 aö-^ copöoBaHHM njiaBHHM ~ poc. /iian. kuhoumhuu 'cKynHH i 3jihh' (CP/jr II, 225) < N *KbiJiduMHbiü < */cbld-im-bmyjb. *K/bltiim>: hojt. Choltym (SN IV, 99) < *Koltym. *Kžblti>rimi>: noji. Kontrym (SN V, 126) < *Koltrym (£eHTajii3airk rmaBHO-Z ro). *KT>rdinn>: yKp. KypdbiM (KflY ,H,oh. 17,224), cjiob'hh. (noxi/nie) KapdbiMOK - (Pami^c 2, 420) ~ ncji. *h>rditi (3CCJ1 13, 213). ■;; *KT>rliim>: yKp. XapjiuM (KC Hepmr. 2, 185) < *KapnuM (cnipamTOaum). *KT>rpimi>: yKp. KypnuM (KC Khib, 637) ~ ncji. *khrpiti (3CCH 13, 239). *KT>rsinn>: yKp. KapcuM (KYYV Kb. 2,470) ~ poc. ßiaji. (noxi^He) 3aKypcumb 63ary6HTH' (CPHr 10, 180) < *za-khrsiti. *Kysiim>: yKp. Kucum (Eor#aH 156) ~ neu. *kysiti (3CCH 13, 273). *Kyzimi>, -a: CT.-yKp. JI£bko KmuMh, 1649 p. (PeecTp 210), yKp. Ku3umü, Ku3iM (EoryjaH 156), Ku3um (KpaBHemco 161). AönayTHHH BapiaHT j\o *Kuzimh. -^ *Lalimi>: yKp. JIüjium (IopnHHHH, EaöiH 69), JIcuium (KIIY KnpoB. 1, 1039) - ~ ncji. *laliti (3CC3 14, 23). & *Lisinn>: yKp. (noxinHe) JlucuMeuKO (KPO 10, 240) ~ ncji. *lisiti (se) (3CC5I T, 15, 143). *L'udiim>, -a: yKp. JIwdiM (BojiHHCbKa oöji.; Ahk.), ÖJip. (noxi/iHe) JIuduMu (RGN V, 136) - ohkohIm y KOJiHinmH rpo/iHeHCbKiH ryö., i3 *JIjoduMbi, noji. Ludyma _ (SN V, 648) ~ ncji. Tuditi (3CCÜ 15, 193). I *Lojiim>: hoji. Loim (SN VI, 52) ~ hcji. * loj iti (3CCJ1 15, 258-259). ''..';.' *LQČinn>: necbK. Loučim (Beneš 139) ~ neu. * ločiti (3CCÜ 16, 132-134). -•■ Tuščimt: noji. Luszczymak (SN VI, 81) ~ neu. * luščiti (se) (3CC5I 16, T 207-210). *Mazimn>: xopß. Mazimovič (Leksik 413) ~ neu. *maziti (3CCÜ 18, 27). *Mesimi>: xopß. Mišim, Misimovič (Leksik 437) ~ ncji. *mesiti (3CCÜ 18, 199-200). *MilimT>: yKp. MiniMyK (CIT 239), HecbK. Milimovd (Beneš 55) ~ neu. *militi (^)(3CCÜ 19,35-36). *MT>dbliim>: cjiob'ah. (ajitnincbK.) Medium (Kronsteiner 53) ~ neu. *mi>dbliti (se)(3CCX 19,208-209). *MT>ldinn>: Meydim - aHTponoHiM y npHÖajmHCbKHX cjiob'hh (Trautmann AP 57) < *Mej'dim < *Mbldim. *Mi>lsiiiri>: noji. Mojsym (SN VI, 424) < *Molsym I *Molsym ~ neu. *m-blsiti (3CCE 20, 225). *Mi>lziim>: noji. Mojzym (SN VI, 424) < *Molzym I *Moizym ~ 6jip. /nan. (noxi/j-He) 3üKaMÖy3iub 'nocnixoM P03hhhhth tIcto' (UJaTanaBa 59) < *za-ka-m-blziti. *Myliim>: yKp. Mujiümko (CIT 236), noji. Mylim (SN VI, 507) ~ ncji. *myliti (^)(3CCÜ 21, 39-40). *Myslimi>: yKp. Mucjium (Pe/jbKO 158), CT.-noji. Myslim, 1136 p. (Rymut II, 129) ~ hcji. *mysliti (sq) (3CCJ1 21, 45-46). *Mbstinn>: CT.-noji. Mšcim, 1456 p. (Rymut II, 123) ~ ncji. *mbstiti (sq) (3CCJI21, 170). 102 Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... *Nadiim>: poc. HaduMoe (CII244), xopB. Nadimič (Leksik 452) ~ neu. *naditi (3CCK 22, 8-9). *Najbdiim>: noji. Najdzimowicz (SN VI, 532), cjiob'ah. Naydims (Trautmann AP 64) < Naydims. *Nariim>: CT.-poc. HapuMoe BacHJiHH AjieKceeBHH, 1601 p. (BecejiOBCKHH 213), cjiob'hh. Narim (Trautmann AP 66). *Nedesiim>: cjiob'ah. (noxizme) Nedesim, 1242 p. - TonoHiM, 13 * Nedesim (Trautmann I, 173) ~ neu. *ne desiti, nop. neu. *desiti (3CC5I 4, 217-218). *Nejbzxodiim>: yKp. HecxoduM (T/JKHI 189) < *nejbzxoditi. *Nemodliirn>: non. (noxi^He) Niemodlin, icTopHHHO Nemodlim, 1228 p. -oh-kohIm Ha llIjibOHCbKy (Rospond 19) < *ne modliti. *Neobpalinn>: yKp. (noxi^He) HeonanuMieKa - ohkohIm y KipOBorpa^cbKiH o6ji. ~ neu. *ne obpaliti. *NešČ£dinn>: yKp. HeufaduM (IopnHHHH 160; KpaBneHKO 292) ~ ncji. *ne scqditi. *Neučinn>: yKp (noxi^He) HeynuMoecbKuü (KFtY XapK. 1, 527) ~ neu. *ne učiti. *Niščinrb: yKp. (noxi^He) HutuuMenKo (CII 250) ~ neu. *niščiti (3CCH 25, 122-123). *Norinn>: cjiob'ah. Norim - aHTponomM y npHÖajmHCbKHx cjiob'ah (Trautmann AP 72) ~ ncji. *noriti (3CCÜ 25, 188-189). *Obačinn>: non. Baczymek (SN 1, 197) ~ ncji. *obačiti (3CC5I 26, 91-92). *Obbajimi>: poc. (noxi^He) AöauMoeo - TonomM y HH^Keropo/jcbKiii o6ji. (rO 142) ~ poc. /nan. aöaujvt 'KpacHoöan, öpexyH' (/Jajib II, 566). *Oblesiim>: poc. AönecuMoe - nncbMeHHHK XVIII ct. U,hm caMHM 3HiMaeTbC5i cyMHiß yKJia^aniB 3CCH mo^o peKOHCTpyKini' neu. * obleseti (3CCÜ 27, 244). *Obstudimi>: poc. OcmydiMoe (JirC 61). *Obsv£tiim>: CT.-noji. Oswiecim, 1460 p. (Rymutll, 191), (noxi/jHe) Oswiqcim - TonoHiM Ha IHjibOHCbKy (Rospond 19). *Qdinn>: yKp. YdÜMeub (TopnHHHH 159), CT.-poc. Ahtohko OajmeeB cmh YduMuoe, 1681 p. (Allfl 260). *Qgrbriim>: CT.-poc. YzpuMoe, 1579 p. (IIojiaKOBa 230), poc. YepuAtoe (KTiy 3an. 14, 416), hoji. Uhrzym (SN X, 11). *Qsinrb: CT.-yKp. IIpoubiKb Ycum, 1649 p. (PeecTp 57). Patriim,: non. Patrym (SN VII, 229). *Pazinn>: noji. Pazymenko (SN VII, 247) < yKp. *Piščiiin>: yKp. THujumko (KpaBHeHKo 164). *Pobedimi>: CT.-poc. TIoöeduMoea >k., 1649 p. (CY 9). *Pobežinn>: ct.-poc. IpnuiKa TIooejfcuMoe-b, 1628 p. (CranieBCKHH 52). *Poliim>: xopB. Polimac (Leksik 520). *Poskočimi>: non. Poskoczym (SN VII, 500). *PQtiim>: necbK. Putim (Svoboda 163). *Procediim>: yKp. IIpouiduM (IlaHHyK 142). Puliim,: noji. Pulym (SN VII, 617) ~ hcji. * puliti (BEP V, 851-852). 103 Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... *Putrinn>: noji. Putrym (SN VII, 628) ~ poc. j\mj\. nympumb 'po3CHnara nHjiOM'(Boropa3 122). *Ratinn>: xopß. Raum (Leksik 554), noji. Ratym (SN VIII, 52), qecbK. Raum (Svoboda 163). *Razinvb: noji. Razim (SN VIII, 57) ~ poc. fliaji. pa3umb '6hxh, B^apaxn' (AaJiblV, 31). *Retimi»: cep6. (noxi/iHe) Retimlje - OHKomM (Im.m. 375) ~ poc. ßiaji. pe-mumbCH 'piinyne 3ÖHpaxHca Ha mp-Heöyxb, rapflHKVBara, xopoöpHXHca' (Jasnih IV, 93). *Rodiim>, -a: yKp. Poöumok (CTI 303), poc. PoduMun (Pami^č 2, 416), Po-duMoe (KPO 10, 342), noji. Rodzim, Rodzym (SN VIII, 118). *Rosinn>: noji. Rosim (SN VIII, 145) ~ poc. ^ian. pocumb '3MOHVBaxH pocoio, KJiacxH ni/j pocy' (flajib IV, 104). *Rudima: yKp. PyduMa (ITaHHyK 119; CIT 306) ~ poc. /iiaji. pydümb '6pyii-hhxh'(flajib IV, 108). *Rudriim>: cx.-yKp. Oe/jopi* PydpuMSHKo, 1649 p. (Peecxp 277). *Rusimi>: öojir. Rusim - ocoöoße im'ü (3aHMOB BrH 82), (noxi/nxi) PycuMoe, PycuMoe KjiadeHhtf, PycuMoecKa eoda - xoüohimh b pi3HHX OKpyrax (3aHMOB 257), noji. Rusim (SN VIII, 194) ~ poc. j\mj\. pycemb 'cxaBara pycHM' (/JaJib IV, 114). *Rysimi>: 6ojix. PucuMxa - ocoöoße iM'a (repoB V, 622) ~ poc. j\mn. pbicümb '6irxH pHCK)' (/Jajib IV, 118). *Sadlimi>: poc. CanuMoe (rbpnHHHH, Eaöin 106), xopB. Salimovič (Leksik 572), noji. Salim, Salimow (SN VIII, 268) ~ poc. /nan. caiiümb 'Ma3ara a6o öpyzjHHXH cajroM, ^CHpOM' (flajib IV, 131). *Sedliim>, -a: ex.-yKp. Senko Selim, XVI ex. (>Kepejia 1,157), cx.-6jip. CenuMh Cxe(})aHOBHHi>, 1640 p. (TynHKOB 353), 6ojir. CenuM (Hjihcb 446), cxb. Selimič, Selimovič (Leksik 585), (noxi/nie) Selimoviči - xonomM y Eocmi xa repueroBHm (Im.m. 388), cjibh. Selimec (ZSSP 544), noji. (noxizjm) Siedlimin, Siedlimino - oh-kohImh. *SkolimT>: cjiob'ah. Skolym, 1340 p., Skolim, 1385 p. (Trautmann AP 94), (noxi/nxe) Ckojiumobckuu CxamicnaBT>, XVI ex. (ABK XX, 288). *Skbldinn>: cx.-6np. (noxi/jHe) ÜKaedbiMoeun-b ÜKyö'b (O/JB V, 144). *Skrbrdinn>: cjiob'ah. (noxi/iHe) Skierdzimy {CmpouMbi), 1640 p. -xonomM y KOJiHHiHbOMy TpoubKOMy noB. BineHCbKoi' ry6. (ABK XI, 127). *Sloninn>, -a: yKp. CnouiM (XapKiBCbKa o6ji.), noji. Slonima, Slonimiec (SN VIII, 508) ~ poc. jnajx cjionümb 'npnxyjxjixn j\o Horo-Heöy/rb' (/Jajib IV, 223). *Solima: noji. Solima (SN VIII, 565). *Sosinn>: noji. Sosim (SN VIII, 581) ~ poc. #iajx cocumb 'KopMnxn rpyrxbMn' (flajib IV, 277). *SQdinn>, -a: yKp. Cydurna (BojiHHCbK. o6ji.; Ahk.), (noxi/jHe) Cydujvtax (Flypa Kpan 3,255), cx.-poc. LpnuiKa EMenbflHOB cbiHi> CyduMoeh, 1630 p. (repOHXHH 151), cep6. (noxijnxi) Sudimlja, Gornja Sudimlja (Im.m. 177, 416). *Strašiim>: cjiob'ah. (noxi/nxe) Strasym, 1317 p. - xonomM, 13 "'Strašim (Trautmann I, 173). *Stratinrb: noji. Stracim (SN IX, 91). Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... *Si>tuliiin>: noji. Stulim (SN IX, 126). *Sulimi>, -a: cx.-yKp. TaBpHjiKO CynuMh, 1666 p. (IIKh. 362), yKp. CynuMa (riaHnyK 119), CyiiuM (YIW Xapx. 20,194), UlyjiuM, UlyniMa (rbpnHHHH 195, 393), cx.-6jip. JlapKO CyjiuMb, 1698 p. (HK)M XII, 8), poc. UlynuMoe (CII 403), nonaö. (noxinHe) Sulim - ohkohIm, i3 *Sulim (Trautmann I, 173). *Tarima: noji. Taryma (SN IX, 499). *Tasiiin>: poc. (noxi/nxe) Tücumog - ohkohIm y kojihhihxh nepMCbKiö xyö. (RGNX, 19). *Tešiim>: cjiob'üh. Thessim (Trautmann AP 104), ex.- non. Cieszym, 1228 p. (Rymut I, 97). *Tišinrt: poc. (noxizjHe) Tuiuumjir - ohkohIm y kojihuihxh OpjiOBCbKin xyö. (RGNIX, 107). *Toliim>: cx.-non. Tolim, 1375 p. (Rymut II, 609). *Torimi>: noji. Torim, Torzym (SN IX, 563, 566). *Tulinn>: noji. Tulim (SN IX, 617). Turima: non. Turzyma (SN IX, 629) ~ poc. /nan. mypümb 'xHara a6o 3xaHHxn, jiflicaxH, npoxaH^xn' (/Jajib IV, 443-^444). *Tušinn>: öojix. (noxi^He) TyuiUM - ohkohxm, i3 *TywuMJb (3aHMOB BrH 170), xopB. Tušim (Leksik 695), necbK. Tuširn (Svoboda 163). Tiizimi*: ex.-yKp. Ty3UM Ky3bMa, XVI ex. QKepejia II, 244), non. Tuzim (SN IX, 632) ~ poc. ßiajx my3Ümb 'öhxh KyjiaKaMn' (flajib IV, 441). *TT>rtiim>: cjiob'hh. Box/jaH TapmuM, 1570 p. (ABK XXXI, 24). *Tvi>rdinTb: cepö. (noxiznxe) Tvrdimiči - ohkohxm (Im.m. 446). *Ulimi>: non. (noxizjm) Ulimek, Ulimowicz (SN X, 16). *Usliiin>: poc. (noxiinxe) YcnuMoea - xonoHiM y KOJiHinmii Kany3bKiH xyö. (RGN IX, 317). *Utrinn>: ex.-poc. ApxeMHH YmpuMoe-b, 1632 p. (TTO 82). * Vadimo: yKp. (noxinjje) BaduM'wK, poc. BadiMoe (CII 64), xopB. Vadimov (Leksik 701) ~ poc. njan. eädumb 'Mamxra, npHBaÖJiiOBaxH, npHKOpMjnoBaxH' (^ajib I, 160). *Valimi>: non. (noxi/jHe) Walimowicz (SN X, 70) ~ poc. njan. ecuiümb 'cKH^axn, nepeßepxaxH Ha 6ik, KHn,ara' (/Jajib I, 161). *Varinn>:cx.-noji. Warzym, 1400 p. (Rymut II, 653), non. (noxinHe) Warzymowo - ohkohIm. *Velimi>: yKp. BenuM - npi3BHCbKO (BojiHHCbKa oöjt.; Ahk.), (noxinm) Bejiejweub (m. BojiOAHMHp-BojiHHCbKHH; Ahk.) < *BejiuMeub, BenuMue - ohkohim y BojiHHCbKin o6ji., Velimlje - xonoHiM y HopHOxopii (Im.m. 457), MaKe/j. BenuM - im'h, BeiiuMoe - npi3BHme (Pchhhk UM I, 192), necbK. Velim (Svoboda 163), non. Wielimowicz (Rymut II, 674). *Verdimi>: öjxp. (noxi/nxe) BepeduMoeo - ohkohIm y KOJiHnmiH MmcbKnx xyö. (RGN II, 39) ~ poc. njan. eepedumb 'ncyBara' (/Jajib I, 179). *Vestinvb: poc. BecmuMoe (c. ^ejiKOB KjiHMOBCbKoxo p-Hy BpHHCbKo'i oöji.) ~ poc. /nan. eecmÜMbiü 'ßinpMHH, He xaeMHHH i He ninp3pinHH' (flajib I, 333) < *vestiti. Viktor P. SuPgač: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... *V$zimi>: yicp. B'r3um (KIIY Kh'ib 1, 366) ~ poc. (3acTapine) 6R3iimb 'öyra yß'5i3HeHHM, chaitm B Kafi^aHax' (/Jajib I, 338). *Vidimi>: ct.-poc. (noxinHe) Budejune - Ha3Ba 03epa h nocejieHHa (HÜK I, 108, 117) < *BuduMJie, cepö. (noxi/nre) Vidimlje - TonoHiM (uht. 3a: 3aHMOB BrH 139), necbK. Vidim (Beneš 139), CT.-noji. Widzimek, 1473 p. (Rymut II, 672). *VidimbCb: CT.-yKp. (noxi/jHe) rpHHb Buoumhchko, 1649 p. (PeecTp 262). *Vilimb: poc. Bujiumog, 1722 p. (CBII, 106), xopB. Vilim (Leksik 716), necbK. Vilim (Beneš 55), (noxiuHe) Vilimov - ohkohtm (Profous, Svoboda IV, 545), noji. Wilim (SN X, 231), Ilimowicz (SN IV, 210) < *Wilimowicz. *Vilimi>ci>: necbK. Vilimec (Beneš 55), noji. (noxi/ure) Wylimczyk (SN X, 363). *Voldinn>: poc. BnadiMoe (m. JlyijbK; Ahk.). *Voliiirb: yicp. Ojium (KTiy Xm. 4, 726; KITY XapK. 9, 505), poc. Ojiumog (KPO 10, 300) < *Bojium, *Bojiumo6 ~ poc. ,znaji. eöjiumb 'xotIth, 6a5Kara, BHMarara, HaKa3yBaTH' (flajib I, 239). *Vortiim>: CT.-nojr. Wrocimowic, 1332 p. (Rymut II, 703), necbK. (noxi^He) Vratimov - ohkohim (Profous, Svoboda II, 744). *Voziim>: non. (noxi/jHe) Wozimko (SN X, 330). *Vblčinrb: poc. Ajihumog (Pami^č 2, 344) < *Bcuihumo6, xopB. Vučimovič (Leksik 732). *Vi»ldimb: poc. AeduMoe (Pamie^č 2,154) CBcuiduMoe (BTpara apTHKyjifliiiHHO cjiaÖKoro B-), (noxi/jHe) OeduMoecKan - TonoHiM y kojihuihIh ApxaHrejibCbKin ry6. (>Khjihhckhh 285), non. Ojdym (SN VII, 38) < *Wojdym < *Woldym I *Woldym. *VbldimbCb: Aedujweifb (EoryjaH 4) CBanduuei^b. *Vblpinn>: poc. (noxi/nxe) AnnuMoe - ri/rpomM y öaceMm Okh (CMOJiniiKaa 138) < *BajinuMoe (4>opMa 3 He3aKOHOMipHoio acHMijiaiiieK) (jraoiajmaineio) njiaB-Horo) - nocecHB Ha -oe bi# *BtJinuM. *Vblsinrb: ct.-poc. AncuMoe-b A^pHam* TnMO^eeB'b, 1651 p. (BapcyKOB 83) < *BcuicuM06-b, poc. Ahcumog (KycoB 340) < *AncuMoe < *BajicuMoe, cjiob'ah. Woysim Pawel, 1751 p. (ABK XII, 28) < * Wolsim I *Wolsim, Waysim, 1394 p. - amponoHiM y npnoanTiHCbKHx cjiob'hh (Trautmann AP 113). * Vbitimi»: Oytim - aHTponoHiM y npHÖajiTificbKHX cjiob'ah (Trautmann AP 72) < *Wojtim < *Woltim. *Vbrbimb: er.-yKp. ApöuMh Mhkht'bko, 1649 p. (PeecTp 207) < *Bap6uM-b. *Vbrpimb: poc. Apnujuoe (rbpnHHHH 59) < *BapnuMoe. *Vbrsimb: noji. Arsim (SN I, 84) < *Warsim. *Vbršimb: noji. (noxizjHe) Orszymowo - ohkohtm, i3 *Worszymowo. *Vbrtimb: CT.-poc. OimpioriiKa OpmuMoe-b (CITMK 61) < *BopmuMoe-b, poc. ApmuMoe (Pami^č 2, 25). *Vbrzimb: Gojir. (noxi^Hi) Bap3UMoeomo, B-bp3UMoeomo - MiKpOTonomMH (KoBaneB96, 103). *Zulimb: CT.-poc. Co(J>poHKO Hhkhthh^ cbiHi>)KynuMoe, 1647 p. (IiKTI 100) ~ poc. /naji. jfcyjiumbCH 'iiryjiHTHCfl, MOpiiiHTHCfl' (flajib I, 547). *Zbltimb: poc. )KejimbiMoe (KIIY 3an. 15, 172). Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... npoaHajii30BaHHH Maxepiaji A03BOJiae 3po6nxH HacxynHi bhchobkh: a) b apecuibHOMy njicrni nacHBHi ßienpHKMexHHKH xenepiuiHbOxo nacy Ha *-/-m- HaHnpo^yKXHBHiuie npeßcxaBjiem b iMeHHHKax 3axi,2XHOCJioB'5mcbKHx (nonbcbica, necbKa) i cxujHOCJioB'flHCbKHx (pociMcbKa, yKpamcbica, MeHinoio Mipoio - öüiopycb-Ka) mob. 3HanH0 MeHiue bohh 36epexjiHca b niB^eHHocjiOB'^HCbKOMy oHOMacxHKom, ocoÖJiHBO cjiOBeHCbKOMy (cyzjanH 3 #aHHx ZSSP). OnpauiOBaHHH hobhx A^epeji (JmKXHHHoro Maxepiajiy, 6e3 cyMHißy, MO)Ke neBHHM ^hhom CKopHryBaxn h,io xe3y; 6) eKCuepnoBam 3 nnceMHHx (ocoöjihbo cepe/nxbOBinHHx) naM'axoK i )khboxo 4>yHKU,ioHyBaHHH aHxponomMH Ha *-i-m- - peajibHe niAXpyHxa /jjih peKoncmpyKijii BxpaneHHX hh He 3acBi^neHHx ß)KepejiaMH in^inimueie Ha -i-ti; b) Bi^HOBjieHHH HaMH Kopnyc npacjiOB'^HCbKHX apxexnniB Ha *-i-m- MO)Ke p03ii,iHK)BaxHCfl hk Ba^cnHBHH (})parMeHX npacnoe 'nncbKoeo jieKcunnoao (pondy. B nepeBa^KHifi öijxbinocxi BHna/iKiB peKOHCxpyHOBam npa(j)opMH ßi/jcyxm b 3xhmojio-rHHecKOM cnoBape cjiaBüHCKHx H3MKOB (ßHn. 1-30) i b Slowniku praslowianskim (x. 1-8) a6o xeopexHHHO MO)*cyxb 6yxn nponymeHi 3a vmobh Bi#cyxH0cxi MOXHßyioHOi anejiHXHBHOi neKCHKH b HauioHajibmix cnoBHHKax cjioß'aHCbKHx jiixepaxypHHx mob xa ßiajieKXHHx /pjcepejiax. ToMy no/jaHHH BHine (})paxMeHX, a xaico)K Kopnyc npacjioß'HHCbKHX part, passiv, praes., ßi/jHOBJieHHH Ha Maxepiajii nponpiajibHoi jieK- CHKH iHIHHX OHOMaCXHHHHX KJiaciß (OHKOHiMlfl, OpOHiMlfl, XlÄpOHiMlfl, ^HB.[Ka3JIOBa 166-195]), icxoxHO 3anoßHioe icHyio^y JiaKyHy b cjiOBHHKax npacjioß'aHCbKHx jieKCHHHHX cxapo^cHXHOcxefi; x) jieKCHHHe GaxaxcxBO i p03Maixx5i /jienpHKMexHHKOBHx (j)opM Ha *-i-m-^03BOJi5ie KpnxHHHO nocxaBHXHca /jo 3axajibHonpHHHflxoi h ocB^HeHoi* xpa/nxuieio ßVMKH npO Xe, mO BOHH XBOpHJIHCfl Bl/3, CJIOß'flHCbKHX BJiaCHHX OCOÖOBHX lMeH THny composita; a) pa30M i3 hhm cnpocxoßyexbca h noMineHa xeH/jeHuiji cxocobho B5KHxtcy napxiuHnianbHHX (J)OpM, 3a akoio bohh cbi/jomo BHBO/jflXbca ak i3 aKa^eMiHHHx rpaMaxHK, xaK i 3 >khboxo mobjichha, i KBajii(J)iKyK)XbC5i hk He npnxaMaHHa HaniOMy Cboxo,neHHK) xpaMaxHHHa Kaxexopm. Bapxo 3xa^axH xona 6 nixynHi KBa3i(j)opMH Ha 3pa30K yKp. 3Hanyufiiü, 3Hanyiificmb (3aMicxb 3aKOHOMipHHX 3hühumuü, 3HcmuMicmb), HKi npaKXHKyioxbca He jiHine b 3aco6ax MacoBoi* m^opMaiui; e) 6e3 cyMHißy, onpaijiOBaHHii hoboxo (|>aKXHHHoxo Maxepiajiy ^03B0JiHXb po3iuupumu hk peecxpoßy 6a3y /jepHBaxiß Ha *-i-m- (3anponoHOBaHHH HaMH peecxp a)K mate He npexeH/rye Ha BHHepnmcxb), xaK i /i,o3BOJiHXb nanoenumu cjiOBHHKOßi cxaxxi B^ce peKOHcxpynoßaHHx apxexnniB. /I^epejia Ta jiiTepaTypa ABK - AKmu, u3ÖauHbie BunencKow ApxeoepcKpuuecKoio KOMUccuew. BnjibHa, 1865-1910. T. I-XXXV. Ahk. — AuKema dun söopy OHOMacmuHHUx Mamepianie. AOC - ApxamejibCKUü oönacmuoü cjioeapb. Iioj\ pe^aKixHeH OX. reupBoii. MocKBa, 1982. Bbin. 2. Viktor P. ŠuFgač: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... AUJl-AKmbi nucuoeoao dena 60-80-xeodoeXVIIeeKa. Cooöhihji C.B. BecejiOBCKHH. IIo/j pe^aKiiHeM B.H. ByraHOBa, B.B. JleBiiiHHa. MocKBa, 1990. AK33P - Apxue K)zo-3anaÖHOü Poccuu, mdaeaeMbiu EpeMeunojo komuccucw öjih pa3Öopa dpeenux oKmoe [...]. KneB, 1887. H. I. T. VII. BapcyKOB - EapcyKoe A.U. Ciihckh ropo#OBbix BoeBO# h Apyrnx jihu, BoeBOACKoro ynpaßjieHHH MocKOBCKoro rocynapcTBa XVII ctojicthü. CaHKT-IleTepöypr, 1902. BEP - EhmapcKu emuMOJioaunen pennuK. OiroBOpeH pe/jaKTOp H. flypH^aHOB. Co4)H^, 1999. T. 5. EomaH -Eoedau 0. Cjiobhhk yKpa'mcbKHX npi3BHin y KaHaßi. BiHHiner, BaHKyBep, 1974. Boropa3 - Eozopa3 BT. OÖJiacTHoii cnoBapb KOJibiMCKoro pyccKoro HapeHHfl // CöopHHK OiyjejieHHa pyccKoro »3biKa h cjiobcchocth HMn. AKa/jeMHH HayK. 1901. T. LXVIII. JVfo 4. C. 1-346. BecenoBCKHH-2?ece/zoßC7cww C.E. OHOMacTHKOH. flpeBHepyccKHe HMeHa, npo3BHma H (})aMHJTHH. MocKBa, 1974. BflTica - BnmKa. Mamepuanu öjih ucmopuu eopoda XVII u XVIII cmonemuü. MocKBa, 1887. repOB -Tepoe H. Pchhhk Ha ÖMrapCKHJi e3HK. Ootothhho H3,naHHe. Co(j)H5i, 1978. T. 5. repOHTHH -repownuü, uepoMonax. Iopo/j 3apancK h ero OKpecTHOCTH // BopoHOK- CKHH lOÖHJieHHblH CÖOpHHK B naMflTb TpeXCOTJieTHJI T. BopOHOKa. BopOHOK, 1886. T. II. C. 135-159. TO — ropbKoecKan oßnacrrib. AÖMUHUcmpamueno-meppumopuajibHoe öeneuue na 01.01.75. TopbKHH, 1975. rbpriHHHH - ropnuHuu B.O. npi3BHma CTenoBoi" YicpaiHH. Cjiobhhk. /JmnponeT- pOBCbK, 2000. TopnHHHH, Baöin -TopnuHun B.O., Eaöiü K).E. npi3BHina Cepe/iHboY Ha/mHinpaH- ihhhh. Cjiobhhk. /JmnponeTpoBCbK, 2004. ^ojioöko -JJojioöko M. CjiaBAHCKHH cy(})(})HKC -i-wi- II CöopHHK crareH b necTb aKa^e- MHKa AjieKcea HßaHOBHHa CoöoneBCKoro. JIeHHHrpa#, 1928. C. 227-232. 3CCÜ — 3muMonoeuHecKuü cnoeapb cnaenncKux H3biKoe. TIpacnaenucKuu neKcu- necKuü (pond. Ilo/j pe/jaKunen O.H. Tpyöaneßa. MocKBa, 1974-2003. Bwn. 1-30. CP — Cöuhuü peecmp adeoKamie YKpaiHU. KhTb, 2004. vKepejia - )Kepena do icmopii YKpainu-Pycu. Jlbßiß, 1895. T. I. 1897. T. II. )Khjihhckhh -)Kujiuhckuü A.A. KpaHHHH Ceßep EßponeiicKOH Pocchh. ApxaHrejib- CKaa ryöepHfl. üeTporpa/j, 1919. 3aHMOB - 3auMoe H. 3acejiBaHe Ha ÖMrapCKHTe cjiaBHHH Ha BajiKaHCKH» nonyoc- TpOB. ITpoyHBaHe Ha )KHTejiCKHTe HMeHa b 6i>JirapcKaTa tohohhmhh. Cocjdha, 1967. 3aHMOB BrH - 3auMoe H. B^jirapcKH reorpa(f>CKH HMeHa c -jb. CocJjha, 1973. 3X - 3eMJiedejibnecKoe xo3HÜcmeo 3anaÖHoü Cuöupu e XVII- nan. XVIII e. CöopuuK apxueubix ucmouHUKoe. TiOMeHb, 2001. Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... HßaHOB - Heanoe TI.H. OnncaHHe TocynapCTBeHHoro apxHBa CTapbix ^eji. MocKBa, 1850. HrP - HcmopuHecKaH epaMMamuKa pyccKoeo R3UKa. MopcjjonozuR. Tnazon. IIoa pe^aKiinefi RH. AßaHecoBa, B.B. HßaHOBa. MocKBa, 1982. HjineB - Mjinee C. Pchhhk Ha jihhhhtc h cJmMHJiHH HMeHa y OTjjirapHTe. Co^Ha, 1969. HIOM - McmopuKo-wpuduHecKue Mamepuanu, meneuennue U3 aKmoehix khu2 zyöepnuü BumeöcKoü u MoeuneecKoü, xpanRUfuxcR e LfenmpanbnoM apxuee eBumeöcKe. Bhtcöck, 1871-1906. T. I-XXXIL lYM—Eee3euK0 CTI.,rpuiueHKO A.IJ.,JIyKinoea T.E.,HiMnyKB.B. (ßiiinoBiziajibHHH pe^aicrop), PycamecbKuü B.M., CaMiüneuKO C.IJ. IcTOpia ytcpaiHCbKOi mobh. Mopcj)OJiorm. Khib, 1978. Ka3JiOBa -Ka3Jioea P.M. EejiapycKaa i cjiaBflHCKaa rizjpamMia. npacjiaBHHCKi 4)oha. ToMenb, 2002. T. II. KoBaneB - Koeanee H. MecTHHTe HMeHa bt>b BejiHKOTbpHOBCKo. BejiHKo TbpHOBO, 2001. Kny J\oh. - Knma naMRmu YKpaunbi. JJoneuKan oöiiacmb. /JoHeiiK, 1998. T. 17. Kliy >Kht. - Knma naM 'nmi YKpdinu. TKumoMupchKa oöjiacmb. )Khtomhp, 1995. T. 7. Kliy 3an. - Knma naM 'Rmi YKpdinu. 3anopi3bKa oöjiacmb. /JmnponeTpoBCbK, 2003. T. 14, 15. Kny Kb. — Knma naMRmi YKpdinu. KüiecbKa oönacmb. Khib, 1995. T. 2. Kny KhTb - Knma naM 'nmi YKpdinu. Kuie. Kh'ib, 1994. T. 1. Kny KnpoB. - Knma naMRmu YKpaunu. KupoeoepadcKaR oöjiacmb. KnpOBorpa/i,, 1995. T. 1. Kny Hhk. - Knma naMRmu YKpaunu. HuKonaeecKaR oöiiacmb. HnmnaeB, 1996. T. 3. Kny nojiT. — Knma naMRmi YKpdinu. TIonmaecbKa oönacmb. nojiTaßa, 1998. T. 7. Kny CyM. - Knma naMRmi YKpdinu. CyMCbKa oöiiacmb. CyMH, 1994. T. 2. 1995. T. 4, 5. Kny XapK. — Knma naM 'Rmi YKpdinu. XapmecbKa oöiiacmb. Xapxiß, 1994. T. 1,4. 1996. T. 9. 2001. T. 18. 2003. T. 20. Kny Xm. - Knma naM Rmi YKpdinu. ÄMenbnuubKa oöiiacmb. XMeJibHHUbK, 1995. T. 4. Kny HepHHr. - Knma naMRmu YKpaunu. HepnmoecKaR oönacmb. ^epHHroß, 2002. T. 9. KpaBHeHKO — KpaeneuKo JI.O. npi3BHiua JlyöeHiHHHH. Khib, 2004. KpHBoirieKOBa-raHTMaH -Kpueou^eKoea-TanrnMan A.C. JlHHrBHCTHHecKHH aHajiH3 ohkohhmob Ha -Kap (Ha MarepHajie BepxHero npHKaMb») // JiHHrBHCTHnecKoe KpaeßeAeHHe npHKaMbfl. nepMb, 1976. Bbin. 3. C. 12-22. KPO - Kumu Poccuückoü Oedepauuu. EoiceeodnuK. 2002. MocKBa, 2003. T. 10. KC /Jh. - Knma CKopöomu YKpdinu. JJ^ninponempoecbKa oönacmb. /JmnponeT- poBCbK, 1993. T. 1. KC Kh'ib -Knma CKopöomu YKpdinu. Micmo-sepoü Kuie. Kh'ib, 2003. 109 Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... KC Jlyr. - Knuza CKopöomu YKpainu. JlyzancbKa oönacmb. JlyraHCbK, 2003. T. 2. KC CyM. -Knuza CKopöomu YKpainu. CyMCbKa oönacmb. CyMH, 2003. T. 2. KC HepK. — Knuza CKopöomu YKpainu. HepKacbKa oönacmb. Khib, 2004. T. 2. KC Hepmr. - Knuza CKopöomu YKpainu. HepniziecbKa oönacmb. Hepmriß, 2004. T. 2. Kycoß -Kycoe B.C. HepTOKH 3Cmjih pyccKOH XVI-XVII bb. MocKBa, 1993. JirC -Jlimonuc za3emuux cmameü. Khib, 2004. JN*2 9. MaTBmc - Mameinc IT. BapiaHTH yKpamcbKoi JiiTeparypHOi mobh. Khib, 1998. MBr - Mamepuajiu no ucmopuu BoponeotccKoü u cocednux zyöepnuü. CoöpaHbi h H3#aHbi Jl.B. BefiHÖeproM. BopoHe)*c, 1888. T. 14. MopOXHH - MopOXUH H.B. HtDKerOpOACKHH TOnOHHMHHeCKHH CJIOBapb. HH5KHHH HoBropo/j, 1997. HIIK - HoezopodcKue nucuoeue kuuzu, H3^aHHbie ApxeorpatfrnnecKOio komhcchck). CaHKT-IleTepöypr, 1859-1915. T. 1-6 h yKa3aTejib. O/JB — Onucb doKyjaenmoe BuiiencKozo Lfenmpaiibnozo apxuea dpeenux aKmoeux Knue. BHjibHa, 1905. Bbin. 4. 0)KeroBa - Ojtcezoea M.H. KoMH-nepMflHKHe npe#aHH5i o Ky#biM-Ouie h Ilepe-6o- raTbipe. IlepMb, 1971. OIIK - OÖ3op nocojibCKUx kuuz U3 (fiondoe-KOJiJieKuuü, xpannujuxcn e LfEAJJA (Koneu XV-nanano XVIII e.). CocTaBHJi H.M. Poro^CHH. MocKBa, 1990. ITaMHTb - TlaMRmb. CocTaBHTejin: H.H. Ky3HeupB, n.O. Mockobckhx, n.M. Illy- 6eHKO. HpKyTCK, 1990. H. 1,2. naHHyK - UannyK T. AHTponomMm Oninjifl. TepHonijib, 2001. UK - npucHJtcni kuuzu 1654 p. EinouepKiecbKuu ma HiotcuncbKuu nojiKu. YnopÄfl- KyBaB M. KpaBeub. Khib, 2003. nKH. -Uepenucni Knuzu 1666p. npHrcrryBaB /jo /rpyKy B.O. PoMaHOBCbKHH. Khib, 1933. HKH-IIepenucnaH Knma eoeeodu IIpoKonbH Ko3MUHaEnmapoea 7155 (1647) z. no eomnunaM Cmpozanoeux II Tpyzjbi nepMCKOH yneHOH apxHBHofi komhcchh. 1893. Bbin. 2. C. 85-147. nKP — TIocoRbCKue khuzu no ceH3HM Poccuu c KajiMuuKUM xancmeoM 1672-1675 zz. 3jiHCTa, 2003. YIMffB — Ilucuoeue Mamepuajiu deopuoeux enadenuü emopoü nonoeunu XVIeeKa. Otb. pe#. H.A. IopcKafl. MocKBa, 1997. nO - Uodpoonan onucb 962pyKonuceü nancuia XVII do nanana XIX cm. «JJoiiMamoe- ckozo apxuea» (TonoeuuucKozo u KynoM3uncKozo podoB) c npujiojtcenuxMU. CocTaBHJi Vl.J\. npeoöpa^ceHCKHH. CaHKT-neTepöypr, 1859. Hojixkobsl-üomKoea E.H. K HCTOKaM nepMCKHX c|)aMHJiHH. Cjioßapb. nepMb, 1997. nCPJT - Ilojinoe coöpanue pyccKux nemonuceu. T. II. HnambeecKan nemonucb. MocKBa, 1962. nypa - Tlypa H.O. Cynacm npi3BHma PißHeHiirHHH. PißHe, 1990. H. V. nypa Kpan - üypa H.O. Kpafi Ham y Ha3Bax. PißHe, 1999. H. 3. nypa noxo,zpKeHH5i - üypa H.O. noxojpKeHHfl Ha3ß TepHTopiajibHHX MiKpooo'eieriB PiBHeHHj,HHH. PißHe, 1990. T. I. Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... Pr - Pocnucu eopodoe Tyjibi u Kpanuenu 1737 2. II Tpy/ibi TyjibCKOH ryöepHCKOH yneHOH apxHBHOH komhcchh. 1915. Kh. 1. C. 185-213. Pe^BKO - PedbKo IO.K. floßinHHK yKpamcbKHX npi3BHiii. Kh'ib, 1968. PeecTp - Peecmp BiücbKa 3anopo3bK020 1649poKy. TpancjiimepauiH meKcmy. Kh'ib, 1995. Pe^HHK UM - PennuK ua npe3UMUvbama KajMaKedoHtfume. 06pa6oTyBa™: MapHJa Kopoöap-Eejmeßa, MapHHKO Mhtkob, TpaHKO CTOMaTOCKH (pe/iaierop). CKonje, 1994. T. l.A-JL. PI - Peaöijiimoeani icmopieio. leano-OpauKiecbKa oönacmb. iBaHO-OpamcißCbK, 2002. T. 3. CA — CnucoK cuKpaeumubiü Ka3ancKoü npoeumfuu deopnuaM u nponuM ejiadejibuoM. KasaHb, 1908. CB - CöopnuK eunucoK U3 apxuenux 6yMa2 o IJempe BenuKOM. MocKBa, 1872. T. II. CivrapHOB - CMupnoe Tl. OpJioßCKHH ye3£ b Komje XVI Beica no ühciioboh KHHre 1594-5 rr.KneB, 1910. CMOJiHiiKafl - CMonuijKaH F.IJ. rHApoHHMHü öacceHHa Okh (Cühcok pen h 03ep). MocKBa, 1976. Cü - CnoenuK npi3euu(: npaKmuHHUü cji0603MWHo-op(fio2pa(fiiHHUÜ (na Mamepicuii HepnieeHHunü). Tojiobhhh pcuaKTOp K.M. JlyK'flHioK. HepmBiii, 2002. CnMK — CnucoK c nucuoeoü Meotceeoü khu2U 2opoda CeunotccKa u ye3Öa nucbMa u MejtceeaHUH HuKumu Bacwibeeuna Eopucoea u JJjviumpuH Andpeeeuna KuKuua (1565-1567 2.). Ka3aHb, 1909. CP^r - Cnoeapb pyccKux öohckux 2oeopoe. B 3-x t. OTßeTCTBeHHbiH pe^aierop B.C. OßHHHHHKOBa. PocTOß-Ha-^OHy, 1976. T. II. CPHr - Cnoeapb pyccKux napoönux 2oeopoe. Hoji pe^aKiinefi O.II. OHJiHHa h O.n. CopoKOJieTOBa. JleHHHrpaß, CaHKT-IleTepöypr, 1966-2003. Bbin. 1-37. CTameBCKHH - CmatueecKuü E./J. OnbiTbi H3yneHH5i nnciiOBbix KHHr MocKOBCKoro rocyzjapcTBa XVI b. Kneß, 1907. Bbin. I. Cy - Coöopnoe yjiootceuue 1649 2. TeKcm. KoMMenmapuu. üo^roTOBKa TeKCTa A.H. Hbhhoh. JleHHHrpa^, 1987. lTJB - TenecpoHHuü doeidnuK BojioduMupeubK020 paüony. PißHe, 1997. T/JKIII - TejiecfyoHHuü doeidnuK. KopcyHb-ITTeeneHKiecbKuü p-H. KopcyHb-IlIeBHeH- KlBCbKHH, 2001. T/Ju - Teiie(pOHHUÜ doeidnuK adoneumie aemoMamuHHo'i cmanifii mejiecjjoHHo'iMe- peotci m. TlepeoMaücbKa ma TIepeoMaücbK020 paüoHy. TepHonijib, 1999. T,H,H - Tene(pOHHUÜ doeidnuK aöoneumie Hepni2iecbK020 paüony: Hepmriß, 2001. TynHKOB - TynuKoe H.M. Cjioßapb /rpeBHepyccKHx jihhhwx coöcTßeHHbix hmch // 3anHCKH OiyjejieHHfl pyccKOH h cjiaBHHCKOH apxeojiorHH HMn. pyccKoro apxeonorHHecKoro oömecTBa. 1903. T. 6. C. 86-914. yn - YpjtcyMCKuü nocad uye3Ö e 1646 2. no Tlepenucnoü Kume H.M. Tononauoea u A. Oaeopoea II Tpyzjbi Bhtckoh yneHOH apxHBHOH komhcchh. 1906. Bbin. III-IV. C. 34-38. UlaraiiaBa. -LLlamajiaea JI.0. BenapycKae ^bmjieKTHae cnoßa. Mihck, 1975. Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... UJenKHHa - UfenKuna E. Tvjibckhh ye3,zj b XVII BeKe. Ero bh/j h Hacejiemie no nHCuoBtiM h nepenHCHMM KHHraM. MocKBa, 1892. Beneš -Beneš J. O ceskych pfijmenich. Praha, 1962. Im. m. -Imenik mesta. Pregled svih mesta i opština, narodnih odbora srezova i pošta u Jugoslaviji. Beograd, 1956. Kronsteiner - Kronsteiner O. Die alpenslavischen Personennamen. Wien, 1981. Leksik - Leksik prežimena Socijalističke Republike Hrvatske. Zagreb, 1976. Muka - Muka E. Slownik dolnoserbskeje recy a jeje narecow. MocKBa; 1928. T. III. Muka SMM - MukaE. Serbske mestnostne mjena a jich woznam // Slawia Occidentalis. 1926. T. V. S. 1-66. Pami^č - Pamiqc. UaMRmb. CocTaBHTejiH: JL IIiiiHMaHOBCKHH, X. npoKonnyic, P. MypaHH. riepeBOA c nojibCKoro no# pe^aKirneii K. Ko3aiceBHH. BapinaBa, 1987. H. 1-2. Profous - Profous A., Svoboda J. Mistni jmenä v Cechäch: Jejich vznik, püvodni vyznam a zmeny. Praha, 1947-1957. D. I-1V; 1960. D. V. Napsali J. Svoboda, V. Šmilauer a dalši. RGN - Russisches geographisches Namenbuch. Begr. von M. Vasmer. Wiesbaden, 1962-1980. Bdl-X. Rospond - Rospond S. Sla^skie studia toponomastyczne. II: Possessiva // Rozprawy Komisji Jejzykowej WTN. 1961. T. III. S. 5-101. Rymut - Rymut K. Nazwiska Polaköw: Slownik historyczno-etymologiczny. Krakow, 1999-2001. T. T—II. SN - Slownik nazwisk wspölczesnie w Polsce uzywanych. Wydal K. Rymut. Krakow, 1992-1994. T.I-X. Svoboda - Svoboda J. Staročeska osobni jmena a naše pfijmeni. Praha, 1964. Trautmann - Trautmann R. Die Elb- und Ostseeslavischen Ortsnamen. Berlin, 1948. Teil I. Trautmann AP - Trautmann R. Die altpreußischen Personennamen. 2., unveränderte Auflage. Göttingen, 1974. ZSSP' — Začasni slovar slovenskih priimkov'. Odgovorni redaktor F. Bezlaj. Ljubljana, 1974. Onomastics and Grammar (On the Problem of Old-Slavonic part, passiv, praes. with the Suffix *-i-m-) Summary The article describes the grammatical category participium passivipraesens with suffix *-i-m- which is common for all Slavonic languages. Yet in some Slavonic languages it is either unproductive or completely obsolete (in the Ukrainian language, for example). On the basis of available onomastic and historical data the author tried to find as many relicts of passive verbal adverbs of present tense Viktor P. Sul'gac: Onomastika i gramatika (do problemi praslov'jans'kih part, passiv. ... with the suffix *-i-m- as possible and to reconstruct a fragment of Old-Slavonic lexical (onomastic) foundation as well. The material collected witnesses that this m was a productive category in the Old-Slavonic language. But this category is not ^ borrowed from the Church-Slavonic language as some linguists (S.P. Obnorski and e< others) assert. The onomastic findings presented in this article are also valuable in JL, the relation to the reconstruction of series of basic verbal forms (infinitives), which have now become obsolete. Onomastika in gramatika: O problemu praslovanskega participa passiva ^ sedanjega časa s sufiksom *-i-m- ':< Povzetek ^ V članku je obravnavana gramatična kategorija participa pasiva sedanjega časa s sufiksom *-i-m-, kije skupen vsem slovanskim jezikom. Zdaj je v nekaterih slovanskih jezikih ali neproduktiven ali popolnoma izven rabe (npr. v ukrajinskem). Na osnovi razpoložljivih onomastičnih in zgodovinskih podatkov avtor poskuša najti čim več možnih reliktov pasivnih glagolskih adverbov sedanjega časa s sufiksom. *-i-m- in čim bolje rekonstruirati fragment praslovanske leksikalne (imenske) osnove. £} Zbrano gradivo dokazuje, da je bila to v praslovanščini produktivna kategorija. O Toda ta kategorija ni bila sprejeta iz starocerkvenoslovanskega jezika, kot zatrjujejo id nekateri jezikoslovci (S. P. Obnorski in drugi). Imenos lovne ugotovitve v tem članku so tudi koristne za rekonstrukcijo vrste osnovnih glagolskih oblik (nedoločnikov), ki S se zdaj ne uporabljajo več. a v Viktor P. SuPgač, Instytut ukrajinskoji movy NAN Ukrajiny E-pošta: onomastica@bigmir.net Režij ansko tülac »tilnik« (Bila) Praslovanski anatomski termin *tüli> v slovenščini Metka Furlan IZVLEČEK: Rezijansko tülac »tilnik« (Bila) se izvaja iz sin. tolec (m.), ki je po internoslovenskem fonetičnem razvoju nastalo iz psi. anatomskega termina *tüli>, prevojne variante k *\y\h = sin. dial, til '< »tilnik«. ^ ABSTRACT: Resian tülac »nape« (Bila) derives from Slovene tolec fm, a variant of* tyta = Slovene dial, til »nape«. w : sin. dial, til »tilnik«, csl. tyli> »isto«, mak. til »zadnji del glave, zadnji del, hrbet«, big. til »zadnji del glave«, p. tyl »zadnja stran, hrbet«, npr. t. glowy »zadnji del glave«, kašub. tyl »zadnja stran telesa (obleke, predmetov)«, č. tyl »tilnik«, gl. tyl »tilnik« poleg »nožev hrbet«, dl. tyl »isto«, plb. tal »zadnji del glave«; *tyh>ci>: sin. dial, tilec »tilnik«; *tyh>kb: sin. dial, tilek »tilnik«, p. tylek »zadnjica«, kašub. tylk »tilnik, zadnji del glave«; *za-tyh>ki»: sin. dial, zatilek »tilnik«, hrv. čak. zotilak, rod. zotilka »isto«, mak. dial, zatilok »zadnji del lobanje«, r. zatylok »zadnji del glave«, č. zätylek »tilnik, vrat«; *o-/za-tylbnikT>: sin. tilnik »zadnji del vratu«, dial, zatilnik »tilnik«, knjiž. »zadnji del glave med tilnikom in temenom«, dial, otilnik »zadnji del glave, tilnik«, mak. zatilnik »zadnji del lobanje«; *po-/za-tyPT>kT>: hrv., sb. potiljak, rod. -Jljka »zadnji del lobanje«, zdtiljak, rod. -Jljka »isto«; *po-tylica: p.potylica »zadnji del glave, tilnik«. Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila) *ass Slovar ne beleži niti fonetičnih ustreznikov drugih slovenskih narečnih sino- m nimov, ampak se v njem za pomen »tilnik« pojavlja beseda tülac (Steenwijk 1992, N 321). ^ 1. Steenwijk besedo predstavlja le z imenovalnikom ednine, kar glede na *." njegovo slovarsko predstavitev drugega bilskega besedišča pomeni, da jo je evidentiral le v tej obliki in da beseda v nasprotju z delnim bilskim sinonimom sija (f.), r* kjer sta podani tudi edninska dajalniška in tožilniška oblika, morda ni bila pogosto Q rabljena. Beseda tülac spada v skupino bilskih samostalnikov na -ac < slov. *-bCb, ki s paradigmo tipa bužac, rod. bužaca »ubožec« (Steenwijk 1992, 245), rugae, rod. rügaca, tož. mn. rügace »polž« (isti: 305) oz. kükac, im. mn. kükaci »črv v moki« (isti, 272) na eni strani in s paradigmo tipa libac, rod. mn. liwcuw »hlebec« (isti, 272) na drugi kažejo, da se je dvozložna osnova iz edninske imenovalniške oblike N pri nekaterih posplošila v ves deklinacijski vzorec, kar pomeni, da se je rodilnik > ednine bilskega tülac lahko glasil ali *tülaca ali * tulca. Hkrati besedotvorno enaki *$ primeri tudi ponazarjajo, da bi bil korenski vokal v tülac izvorno lahko ali ujevski *- ali pa ojevski. K 1.2. Vendar bilsko tülac v Reziji ni osamljeno. Besedo je tam slišal naš fol- ^ klorist akad. Milko Matičetov (ustno), v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa stajo pri zbiranju gradiva za Splošnoslovenski lingvistični atlas v vseh štirih rezijanskih narečnih točkah evidentirala tudi naša dialektologa Tine Logar in Jakob Rigler. Prvi T jo je v Bili zabeležil z ojevskim vokalom kot tglac »tilnik«, drugi pa z variantnima Jlf korenskima vokaloma kot tölac in tulec. V drugih rezijanskih krajih sta jo oba sli-o šala z invariantnim korenskim vokalom, in sicer v Solbici kot tulec, v Osojah kot T tühc in na Njivi kot tülac} 1.3 Logarjev zapis tglac ponazarja bilski refleks slovenskega cirkumflek-tiranega ojevskega vokala in ustreza Riglerjevemu zapisu tölac zsl isti vokal, kot kažejo njuni variantni zapisi bilskega kost (Logar) : kost (Rigler) : sin. knjiž. kost < slov. *kostb (ž.) »kost«. Izhodiščni korenski vokal tega rezijanskega anatomskega termina je bil torej ojevski, saj enako razmerje korenskega vokala odražajo tudi zabeleženi refleksi za sin. knjiž. kost v omenjenih rezijanskih krajih: kost (Bila; Logar) = kost (Bila; Rigler) = küst (Bila; Steenwijk): küst (Osoja-ne; Logar-Rigler), küst (Njiva; Logar-Rigler), kust (Solbica; Logar-Rigler). Podobno variiranje korenskega vokala kot Logar-Riglerjevo tölac/tölac ob Steenwijkovem tülac ponazarja tudi Logarjeva zabeležba nebozac/lebgzac »sveder« ob Steenwijkovi libüzac »velik sveder«. Ramovševa oblika rez. nabüzac »sve- 1 Poleg listkovnega gradiva za SLA sem pri ugotavljanju areala tega rezijanskega lekse-ma uporabljala tudi originalne zapise vseh štirih rezijanskih narečnih točk (Bila, Njiva, Osojane in Solbica) Tineta Logarja in Jakoba Riglerja, kijih hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. 116 Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila) der« (Ramovš 1935,40) iz sin. nebozec, lebgzec, prim, podjunsko koroško lebuozac (Libuše; Ramovš 1935, 21), nabosiz, nabusez (Gutsmann), zato izvira iz njivske- J ga govora, prim, tülac (Njiva; Logar-Rigler). Zapis bilskega tülec (ob tolač) pa je f lahko znak, da je bil Riglerjev informator za bilski govor verjetno vsaj delno pod vplivom solbaškega. Narečna zapisa obeh naših dialektologov torej potrjujeta, da 1 je bil v najbolj zahodnem rezijanskem govoru refleks dolgega cirkumflektiranega vokala tipa sin. kost v zgodnjih šestdesetih letih za prefinjeno dialektologovo uho tedaj še ojevski. 1.4. Rezijanska beseda za tilnik bi se ustrezno standardizirana v knjižni slovenščini torej glasila tölec (m.), rod. tolca. Bilsko tülac je zato v izvornem korenskem vokalu in besedotvorno enako bilskemu bužac »ubožec« (: knjiž. božec »isto« <— sin. ubožec < *ubožbcb) in riigac »polž« (: knjiž. *rogec < *rogbcb *»ki ima izrastke podobne rogu« <— *rogb »cornu«), samo besedotvorno pa bilskemu kiikac »črv v moki« (: knjiž. kukec »hrošč«) < *kukbcb (Bezlaj 1982, 108). 2. Koje Fran Miklošič leta 1886 izdal Etimološki slovar slovanskih jezi-kov, je v geslu *tylb ob br. tyl brez komentarja navedel tudi br. varianto tul. Poleg ničtostopenjskega praslovanskega *tylb, ki je bil prvotno pridevnik, kot z eksterno rekonstrukcijo ponazarja priznana stara povezava z lit. tülas (prid.) »mnog«, stprus. tülan »mnogo« ob gr. tuA,o<; (m.) »okrogla, napeta stvar, grba, žulj«, vokr\ »isto« (Trautmann 1923, 331), z interno pa čakavski pridevnik til »debel« (Cres - mesto; -Tentor 1909, 202), til, ž. tila »isto« (Orlec na Cresu; Houtzagers 1985, 379), bi bilo s v slovanskih jezikih treba predpostaviti tudi gradivo z ustrezno polno stopnjo *tulb. Variantnost vokalizma je bila zabeležena že v Nosovičevem slovarju iz leta 1870, kjer je ob br. samostalniku tyl (m.) s pomenom »hrbet, zadnja stran«, npr. celyj tyl ~ mjasa kupiv, zajšov s tyly, tylpokazav »odšel je«, ki ima ob sebi pridevnika tylbnyj »zadnji, takšen, kije nasproten prednji strani« in tylovyj »hrbtni kos mesa (za govedino)« (Nosovič 1870, 645), naveden tudi samostalnik tul »zadnja, hrbtna stran« in ob njem prislov tülom »zadenjsko, sklonjene glave« (Nosovič 1870, 643), ki kaže na staroakutirani samostalnik *tülb (m.). Areal tega *tülb je bil širši, saj se enak vokal potrjuje tudi v hrv. anatomskem terminu zätuljak »tilnik« (Vodice; Ribarič 1940, 205), v big. tulejka »topi del sekire«, pri katerem je že Mladenov 1941, 642, sklepal, da vsebuje isti koren kot csl. tylb »cervix«, pa tudi v r. sutülyj »grbast«, kar je Vasmer, III, 811, povezoval z r. tulovišče »trup«, v obojem pa prepoznal prevojno varianto k psi. *tylb. Ruski pridevnik z nominalno predpono *sq- »z« kot npr. v r. sužerebaja »breja (o kobili)« < * »takšna, ki ima žrebe« je bil tvorjen iz samostalnika *tiilb s pomensko nianso »grba« < * »zadnji = hrbtni odebeljeni del telesa«: *sQ-tülbjb (prid.) *»takšen z grbo, tj. z odebeljeno hrbtno stranjo telesa«. 2.1. Beloruski primeri z ničto- in polnostopenjskim vokalizmom, sin. narečno til (m.) »hrbtna stran sekire« in drugo slovansko gradivo kot npr. črnogor. tilüt »hrbtna stran noža ali sablje«, mak. til »zadnji del glave« poleg »zadnji del, hrbet«, big. til »zadnji del glave«, r. tyl »hrbtna stran, zaledje«, zatylok »zadnji del glave«, tylbe »topa stran sablje«, ukr. tyl »hrbtna stran, zaledje«, p. tyl »zadnja stran, hrbet, Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila) zadek«, p. tylek »zadnjica«, potylica »zadnji del glave, tilnik«, kašub. tU »zadnja stran telesa (obleke, predmetov)«, tilk »tilnik, zadnji del glave«, tile »hrbet noža, kose«, č. tyl »tilnik, zatilje, hrbtna stran (sekire), ozadje, zaledje«, sls. tylo »isto«, dial, tylie »hrbet noža ipd.« (Kälal 1924, 732), gl. tyl »tilnik; hrbtna stran noža«, tylo »isto«, dl. tyl, tylo namreč kažejo, da sta tako *tylh kot tudi *tülh z derivati po pomenski specializaciji na označevanje zadnjega zgornjega odebeljenega ali zaobljenega dela telesa, tj. vratu ali glave, po metafori, ki je izpostavila sem »zadnja stran«, lahko začeli označevati tudi kateri drugi zadnji del telesa, npr. zadnjico (prim. p. tylek »zadnjica«), vso zadnjo stran telesa (prim, kašub. tU »zadnja stran telesa«)2 ali pa tudi zadnje dele predmetov, npr. hrbet sekire, noža, kose, sablje, obleke (sin., črnogor., r., kašub., luž.).3'4 2.2. Po percepciji, daje tisto, kar je zadaj, pravzaprav spodaj, kar ponazarja razmerje med lit. apačia »spodnji del, spodnja stran« ob sti. äpatya- (n.) »potomec« iz ide. pridevnika *apo-tio- »takšen, kije zadaj« <— direktivni prislov *dp-o »nazaj« = gr. &7io(-öiöcöui) »nazaj (dajati)«, het. äppa »ponovno« < *»nazaj«, sti. dpa »proč, stran« < *»nazaj«, pa je tako kot pri psi. *rith iz »podex« prek metaforičega pomena »zadnja stran« tudi pri samostalniku *tylh nastal podpomen »spodnja stran« in iz njega pomen v kašub. tile (m. mn.) »spodnji del snopa« (Sychta, V, 351), prim. slov. dial. *ntb v pomenu »spodnji (debelejši) del snopa«, kije znan v sin. pkm., pom., 2 Podobno motivirano kot sin. knjiž. zahrbtnost »Hinterlist« iz hrbet je bilo iz sin. tU v pomenu »zadnja stran telesa, hrbet ipd.« tvorjeno v 18. in 19. st. izpričano zatilje »zahrbtnost« (Pohlin, Gutsmann, Jarnik, Murko). 3 Na delu slovanskega ozemlja seje v tej besedni družini razvil antonimični pomen, prim. sin. tU »prednji del glave« (Gutsmann), hrv. kajk. tU »isto« (Jambrešič, Belostenec, Habdelič). Po metafori, ki je izpostavila sem »prednja stran«, je šele razumljiv pomen »ostri del noža« v sin. historičnem tylu »acies cultri« (Kastelec-Vorenc) = sin. tilo (n.). 4 Naj le opozorim, da se osnovi *tilnik- in *zatilnik- pri nas gotovo pojavljata tudi kot toponimični bazi. Poleg mtpn. Tilnik na Tolminskem (Atlas Slovenije) in Tivnik v k. o. Črni Kal in Osp (Titi 2000, 29, 35) se zatilnik na skrajnem vzhodu na območju Podbočja večkrat pojavlja kot sestavina predložnih mtpn. Pod zatilnikom, Podzatevnikom in Pod zate vnik (Datoteka LT). Bezlaj 1961, 259, kije poznal le hdrn. Tilnik »desni pritok Idrijce nad Tribušo«, je sicer v zvezo s tilnik »Nacken« dvomil, češ daje psi. *tyli> toponimična baza samo v poljskih imenih. Osnovi *tilnik- in *zatilnik- sta bili ob prehodu v topo-nimijo po vsej verjetnosti sinonimni, ker sta bili sinonimni tudi njuni apelativni predlogi tilnik in zatilnik, oboje »zadnji del vratu«. Natančna terenska preverjanja bi lahko pokazala, ali sin. mikrotoponima odražajo enak geografski pomen kot sin. delni sinonim sija »vrat« —► »greben, hrbet od sedla do vrha« —► orn. Sija (Badjura 1953, 105) in ali ni morda ponekod potrebno izhajati že iz pomena »zaledje, zavetje«, kakršnega odraža polisemija v r., ukr. in č. tyl, pa tudi polnostopenjsko br. zatülak »zakrito, zatišno, od vetra zaščiteno območje« (Jaškin 1971, 77), zatülok, rod. -Ika »osamljeno mesto, zatišje« poleg »kjer sonce redkeje posije« (Nosovič 1870, 643, 189). Za pomoč pri ugotavljanju areala sin. toponimične osnove tilnik- se zahvaljujem kolegu mag. Silvu Torkarju, ki me je tudi opozoril, da konfiguracija tal tolminskega Tilnik na pobočju Šentviške planote prej kaže na metaforični pomen »tilnik« —» »gorski greben/hrbet«. Z enako pomensko motivacijo je Mucke: 85, razlagal dl. mtpn. Tylica = n. Tielitz *»Bergrucken«. 118 Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila) č., dl. Psi. samostalnika *tylb m*ri'th sta bila ob vstopu v slovansko anatomsko terminologijo verjetno sinonimna, le da je bil *tylb pretežo uporabljen, da označi zgornji odebeljeni/zaobljeni del telesa, tj. predel vratu ali glave, *ritb pa spodnji odebeljeni/zaobljeni predel telesa, tj. zadnjice. Ker je v besedni družini *tylb pomen »podex« izpričan v kašub. tilnica, npr. Xcešpo tilhici? (Sychta V, 351) »Hočeš po zadnjici?« in v p. tylek »zadnjica«, je tudi zaradi formalne motiviranosti obeh samostalnikov bolj verjetno, da imata pomen »podex« tako kot npr. sin. zadnjica »podex« leksikaliziran iz »zadnja stran« in ne neposredno iz »odebeljeni zadnji del telesa«, kot se lahko predpostavlja pri psi. *ritb »podex« v sin., csl., hrv., p., pom., č., sls., gl. in dl. Omenjeni arhaični hrvaški pridevnik til »debel« (Cres - mesto), /T/, ž. tila »isto« (Orlec na Cresu) kaže, daje izhodiščni sem besedne družine *tylb »debel«, zato je zaradi paralelnih pomenov v okviru *ritb precej verjetno, daje bil isti sem predhistorično dominanten tudi pri besedni družini *rith. 2.3. Rekonstrukcijo psi. polnostopenjske staroakutirane variante *tülb ob znani *tylb potrjuje belorusko, hrvaško, bolgarsko in rusko gradivo. Pomenski in besedotvorni paralelizem med pre vojnima variantama ponazarjajo: br. tul »zadnja, hrbtna stran« : sin. dial, til »tilnik«, csl. tylb »isto«, mak. til »zadnji del glave, zadnji del, hrbet«, big. til »zadnji del glave«, p. tyl »zadnja stran, hrbet«, npr. tyl glowy »zadnji del glave«, kašub. tyl »zadnja stran telesa (obleke, predmetov)«, č. tyl »tilnik«, slš. tylo (n.) »tilnik, zaledje«, gl. tyl »tilnik« poleg »nožev hrbet«, dl. tyl »isto«, plb. tal »zadnji del glave«; hrv. zätuljak »tilnik« (Vodice) : hrv. knjiž. zätiljak »zadnji del glave«; br. zatülok, rod. -Ika »osamljeno mesto, zatišje« poleg »kjer sonce redkeje posije« : sin. dial, zatilek »tilnik«, hrv. čak. zotilak, rod. zotilka »isto«, mak. dial. zatilok »zadnji del lobanje«, r. zatylok »zadnji del glave«, č. zdtylek »tilnik, vrat«. Iz polnostopenjskega *tuli> lahko zato pričakujemo še druge paralelne vzorce. Tako kot je iz psi. pridevnika *tylb »debel« nastal anatomski termin *tylbcb »(zadnji zgornji) odebelj eni/zaobljeni del (telesa)«, ki se potrjuje v sin. tilec »tilnik« (Vršno, Gorenjska), iz njega pa je prek metafore nastal sin. dial, apelativ tilec »nožev hrbet« s paralelo v kašub. tile »hrbet noža, kose«, lahko tudi iz psi. *tülh, ki je bil, če ocenjujem po paralelnem besedotvorju, tako kot *tylb tudi sam prvotno pridevnik, pričakujemo sinonimni anatomski termin *tülbcb. Prav ta pa bi bil lahko predloga za nastanek sin. režijanskega tölec (m.) »tilnik«. 3. Spust vokala u v o pred /, ki ga implicira povezava režij anskega tolec »tilnik« s hrv. zätuljak »isto«, br. tul »zadnja, hrbtna stran« in drugimi tvorbami iz psi. pridevnika *tüli> »debel«, v slovenščini - kot mi je znano - ni bil posebej izpostavljen, čeprav ga na širšem območju odraža nemška izposojenka špogati »dati, žrtvovati«, kije tako kot špogati si »privoščiti si« < »dati si« pogovorna (SSKJ: IV 1101) in znana tudi v narečjih, npr. goriš, spüöyat »negovati« (Strekelj 1887: 491), črnovr. spüoyat si, -am si »privoščiti si« (Tominec, 215), tolm. spöyat se »privoščiti« (DTZ 1993, 185), rez. špogat (Steenwijk 1992, 316) = špogati (Pleteršnik II, 642). Ker je bil glagol gotovo izposojen iz srvn. spulgen »negovati, navajen biti, Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila) uporabljati« (Miklošič 1867, 58; Striedter-Temps 1963, 225), seje sin. Substitut prvotno glasil *špulgati, iz njega je nastalo *špolgati, nato pa je velarni / izpadel po vzorcu sin. sonce iz solnce. Tudi nemška izposojenka žolča = dol. žpuca (Ramovš 1924, 174) je bila iz srvn. predloge suhe izposojena kot *žulca. Slednjo substitucijo potrjuje v 16. st. pri Megiserju izpričano shulza »jus gelatum«, v 18. st. pri Kastelec-Vorencu zabeležno šhulza »jusculum coactum«, Gutsmannov zapis shulza »Sulze, mersletina«, pkm. žujca s predhodnim y (Ramovš 1924, 173; Novak 1996, 184) in ne nazadnje tudi hrv. kajk. v izglasju hiperkorigirano žuljica »hladetina« (Skok III, 686). Tudi mlada izposojenka pülfer »smodnik« iz nvn. Pulver »isto« (Striedter-Temps 1963, 203) se v črnovrškem narečju glasipuolfar (Tominec 1964, 188) in ne *pulfgr, kot bi pričakovali. Z enakim spustom artikulacije sta razložljiva tudi Pohlinova zapisa tolltul »Köcher, pharetra« z izvornim ujevskim vokalom, kot ponazarja stcsl. tulh »pharetra«. 3.1. Vsi štirje primeri imajo vokal u v o spremenjen pred / v predkonzo-nantni legi ali v izglasju, zaradi česar bi bilo možno, da je ta sporadični premik artikulacijskega mesta morda pogojen z zaprtim zlogom na /. To bi sicer pomenilo, da ta pozicijsko pogojeni fonetični pojav ni popolnoma primerljiv s spustom dolgega vokala u v o v črnovrškem dialektu, ki se potrjuje tako v zaprtih kot tudi v odprtih zlogih pred r, kot je opozoril Tominec 1964, 13, npr. bgbüorg za pričakovano *bgbürg, büorkle za *bürkle, kuorc »penis« za *kürc, kuoretng »kuretina« za *küretng, ÜQrmQxgr »urar« za ^ürmg/gr, žuorf »žuriti« za *žurt\ spüdrylu »izbirčen« za *špurylu itd. V narečju imamo za splošnoslovensko/?£mca »dekle« enak refleks puoncg kot v zgstÜQin' »zastonj«, pri katerem je ojevski vokal splošnosloven-ski in ga je Ramovš 1921 (= 1993), 226 s., zaradi sorodnega slovanskega gradiva z ujevskim vokalizmom (npr. stcsl. tunje »zastonj«, tunh »qui gratis datur«) izvajal iz že psi. dialektično sekundarnega nazalnega vokala *(?, ki naj bi iz *w nastal zaradi sledečega n. Ramovševa razlaga sin. zastonj iz slov. dial, sekundarno nastalega *(? pa postane vprašljiva, če se vzame v ozir tudi druge slovenske primere, ki enako kot zastonj tudi pred drugimi zvočniki kažejo na spust artikulacije primarnega vokala u v o. Ti namreč lahko odražajo internoslovensko tendenco pred /, r, in n (domnevno tudi pred m), da se je artikulacija dolgega ujevskega vokala spustila in zamenjala z ustreznim dolgim ojevskim. Ker je pojav pred r v izposojenki iz bav. avstr. *Uhrmoher za nvn. Uhrmacher mlad, pred n v zastonj pa zaradi širokega areala gotovo sega v zgodnje obdobje slovenščine, se zdi kljub Ramovšu bolj realno v tem gradivu prepoznati internoslovensko pozicijsko pogojeno tendenco pred pred /, r, n (in m (?)) spreminjanja dolgega vokala u v ustrezni dolgi o, kije bila verjetno tvorna dalj časa in na širšem ozemlju, a so jo nadaljnji fonetični razvoji (npr. razvoj dolgega ojevskega vokala v ujevski) ali pa tudi analogija sčasoma prekrili. Kakor koli že, pojav je sporadično še razviden in ga ponujam v pretres in dopolnitev dialekto-logom.5 Vsekakor je rezijansko tglec s psi. *tul'b možno povezati prav z aplikacijo prikazanega fonetičnega pojava. 5 Dialektologinja dr. Karmen Kenda-Jež me je že dopolnila, da je na spust artikulacije ujevskega vokala v ojevski pred r in / v Mostecu, ki spada v sevniško-krški govor Metka Furlan: Režijansko tülac 'tilnik' (Bila) 3.2. Pričakovani refleks slovanske iztočnice *tülbcb, g. *tulbca se je po nastanku novega cirkumfleksa kot posledice podaljšanja starega akuta zaradi izpada polglasnika glasil *tutec, g. *tülca. Ta bi se v bilski rezijanščini reflektiral *tulac, g. *tul(a)ca. Režijanski korenski vokal p kaže, da se variantnost akutiranega in cirkumflektiranega korenskega vokala znotrajparadigmatsko tako kot pri številnih drugih primerih ni ohranila, ampak je bil akutirani tonem nadomeščen s stransko-sklonskim cirkumflektiranim, kot ponazarja tudi sin. knjiž. hlebec, g. hlebca, bilsko libac za izvorno sin. *hlebec, g. hlebca = bilsko *lebac iz *chlebbcb ob *chlebh = bilsko leb = hrv. hljeb, dial. hlib. Ko je sin. refleks slov. *tiilbcb v imenovalniku že vseboval analoški cirkumflektirani vokal, seje njegova paradigma glasila *tühc, g. * tulca. Na tej razvojni stopnji je bila artikulacija dolgega ujevskega vokala pred / znižana v ustrezno ojevsko: *tühc, g. * tulca —» *totec, g. *tofca 3.3. Ko seje rezijanščina približno po 14. stoletju ločila od koroške dialektične baze, je bil korenski vokal sin. dialektičnega tötec, g. tolca enak korenskemu vokalu sin. kost < *kostb (ž.), tako da sta obe besedi svoj korenski vokal v rezi-janskem razvoju oblikovali enako, kar je povzročilo, da seje sprememba vokalne artilukacije pred / razen v govoru Bile do šestdesetih let prejšnjega stoletja tudi v rezijanščini popolnoma zabrisala. 4. Ker je bilo rezijansko narečje v svojem začetnem razvoju del koroške dialektične baze, bi bilo sled režijanskega tglec = bilsko tülac oz. spusta artiku-lacije pred / v izhodnem sin. *tutec, g. *tulca možno pričakovati tudi v koroških narečjih. 4.1. Ramovš 1924, 40, je kor. zätovc »tilnik«, kar so zabeležili Gutsmann, Murko in Janežič (po njih pa Pleteršnik) ter v novejšem času Sašel, 148, in Karničar 1990, 15, izvajal iz sin. *zdtilec. Predpostavil je, da seje prvotno sin. *zatilec (< sin. *zatileč) najprej reduciralo v *zatouc in po asimilaciji *ou > ou dalo kor. zätovc. Obeh fonetičnih aplikacij v kor. zätovc pa ne bi bilo treba predpostaviti, saj je mor-fem -tovc lahko identičen rez. tolec = bilsko tülac. 4.2. Ob zätovc je bila v kor. zabeležena tudi varianta zätovnc »zatilnik = zadnji del glave med tilnikom in temenom« (Pleteršnik: II, 886), ki se z asimilacijo un > n in akanjem ohranja v zätanc, kar je v 18. stoletju kot satanz »Nacke, savratnik; des Hauptes Hintertheil« zabeležil Gutsmann, v 19. st. pa Murko kot sätanz »das Hinterhaupt«. Tako kot zätovc iz *zätolec bi bilo tudi zätovnc —> zätanc možno izvajati iz *zätolnec. štajerske narečne skupine, opozoril Toporišič 1981, 149, 152, npr. sistemsko 'gortna »gurtna«, 'grška »Urška« in sporadično 'korca »kurca« (prim, črnovr. küorc »penis«), 'lolek »lulek«. Metka Furlan: Rezijansko tülac 'tilnik' (Bila) 4.3. Besedotvorno razmerje med sinonimnimi rez. tglec in kor. zätovc ter zätovnc je primerljivo z razmerjem v sin. sinonimih tilec, zatilec in zatilnik, kar pomeni, da tudi prve tri tvorbe temeljijo na tipološko enaki skladenjski podstavi tipa * kraj b za tiilb »predel pri * tiilb, tj. pri zadnjem odebelj enem/zaokroženem delu glave«, le da pri tvorbi samostalnika, ki ga odraža rez. tglec, drugače kot pri zätovc predlog ni bil vključen, in da zätovnc iz iste skladenjske zveze ni bilo neposredno substantivizirano s pripono -beb, ampak prek pridevnika. Ker je iz iste skladenjske predloge izvedljiv anatomski termin *zatülbkb, ki se v br. ohranja kot geografski termin zatülak »zakrito, zatišno, od vetra zaščiteno območje« (Jaškin 1971, 77), za-tülok, g. -Ika »osamljeno mesto, zatišje; kjer sonce redkeje posije« (Nosovič 1870, 189) pa seveda tudi hrv. zätuljak »tilnik«, je možno, da je severni del slovenskega območja kot slovansko dediščino ohranjal tako *tülbcb in *za-tiilbcb kot tudi *za-tiilbnbcbl-nikb (prim. Slomškovo gloso satonek »tilnik« < *zatovnik). Do artiku-lacijskega spusta v ojevski vokal je v teh besedah lahko prišlo šele po podaljšanju skrajšanega starega akuta, kije bilo na tem območju pozno, oziroma pred umikom novega cirkumfleksa na predpono za-.6 Ker prekmurščina podaljšanja skrajšanega starega akuta nima, beltinsko zätanik »tilnik, zatilnik« (Novak 1996, 176), ki ustreza Slomškovi glosi satonek, na eni strani potrjuje že omenjeno posplošitev novega cirkumfleksa skozi vso paradigmo izhodnega sin. *tulec, g. *tulca, na drugi pa, da korenski morfem *-tolec < sin. *-tulec verjetno ni bil omejen le na koroško dialektično bazo. 4.4. Vse omenjene koroške primere s Slomškovo gloso vred je Ramovš 1924, 40, sicer izvajal iz sin. oblik z ijevskim korenskim samoglasnikom, ker rezijanskega tglec ni poznal in ker mu je možnost fonetičnega razvoja v zätovc itd. bolj kot identičen paralelni primer zagotavljala tipologija slovenskih fonetičnih razvojev. Ramovševa razlaga koroških oblik pa v kontekstu rez. tglec vsaj ni več edina možna. Viri in literatura Atlas Slovenije: Atlas Slovenije, Ljubljana 1986. Badjura 1953: Badjura, Rudolf, Ljudska geografija, Terensko izrazoslovje, Ljubljana. Bezlaj 1961: Bezlaj, France, Slovenska vodna imena II, Ljubljana. Bezlaj 1982: Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika II, Ljubljana. Datoteka LI: Digitalna datoteka ledinskih imen Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podežeja (2003). DTZ 1993: Dolini Tolminke in Zadlašce, Zbornik Triglavski narodni park, Tolmin. 6 O tem akcentskem umiku sintetično, a brez obravnavanega sin. primera Greenberg 2000, 111 s. Metka Furlan: Režijansko tülac 'tilnik' (Bila) Greenberg 2000: Greenberg, M. L., A Historical Phonology of the Slovene Language, Heidelberg. Jaškin 1971: Jaškin, I. Ja., Belaruskija geagraficnyja nazvy, Tapagrafija, Gidra-logija, Minsk. Kälal: Kälal, M., Slovensky slovnikz literatüry aj näreci, Banskä Bystrica 1924. Karničar 1990: Karničar, Ludvik, Der Obir-Dialekt in Kärnten, Wien. Miklošič 1867: Miklošič, Fran, Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen, Wien. Miklošič 1886: Miklošič, Fran, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, Wien. Mladenov 1841: Mladenov, S., Etimologičeski i pravopisen rečnik na bhlgarskija knižoven ezik, Sofija. Mucke: Mucke, E., Abhandlungen und Beiträge zur sorbischen Namenkunde, Hrsg. Ernst Eichler, Köln-Wien 1984. Nosovič 1870: Nosovič, I. L, Slovar' belorusskago narečija, Sanktpetersburgt. Novak 1996: Novak, France, Slovar beltinskega prekmurskega govora, Drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil V. Novak, Murska Sobota. Pleteršnik: Pleteršnik, Maks, Slovensko-nemški slovar I—II, Ljubljana 1894-1895. Ramovš 1921 = 1997: Vyjimecne u misto pravidelneho o za q v slovinštine, V: Fran Ramovš, Zbrano delo, Druga knjiga, ur. J. Toporišič, 225-232. Ramovš 1924: Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika II, Konzo-nantizem, Ljubljana. Ramovš 1935: Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti, Ljubljana. Ribarič 1940: Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri - Srpski dijalektološki zbornik, Knjiga IX, Beograd. Skok: Skok, Petar, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskogajezika I—IV, Zagreb 1971-1974. SLA: Gradivo za Slovenski lingvistični atlas, Hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, Ljubljana 1970-1991. Steenwijk 1992: Steenwijk, H., The Slovene Dialect of Resia, San Giorgio, Studies in Slavic and General Linguistics, Volume 18, Amsterdam-Atlanta. Sychta: Sychta, Bernard, Slownik gwar kaszubskich I-V 11, Wroclaw-Warsza-wa- Krakow (-Gdansk) 1967-1976. Sašel: J., Rožanski narečni besednjak, Rokopis, Hrani Inšitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Strekelj 1887: Strekelj, K., Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisise,Wien. Tentor 1909: Tentor, M., Der čakavische Dialekt der Stadt Cres (Cherso) - Archiv für slavische Philologie XXX, 146-204. Titl 2000: Titi, J., Toponimi koprskega Primorja in njegovega zaledja, Koper. Tominec 1964: Tominec, Ivan, Crnovrski dialekt, Kratka monografija in slovar, Ljubljana. Toporišič 1981: Toporišič, Jože, Mostec (OLA 17), Fonološki opisi srpskohrvatskih/ Metka Furlan: Režijansko tülac 'tilnik' (Bila) hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih Opšteslo- venskim lingvističkim atlasom, ur. N. Filipovič, Sarajevo, 147-156. Trautmann 1923: Trautmann, R., Baltisch-slavišches Wörterbuch, Göttingen. Vasmer 1986-1987: Fasmer, Maks, Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka I-V, Perevod s nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O. N. Trubačeva, Izdanie vtoroe, stereotipnoe, Moskva. Resian tülac »nape« (Bila) Old Slavonic anatomy term *tiih> in Slovene Summary Because of variant older written evidence in Bila tolac »nape« (Logar) and tölac/tülec (Rigler) as well as tülec in Solbica/Stolvizza, tube in Osojane/Oseacco and tülac in Njiva/Gniva the Resian tülac »nape« (Bila) should be considered as a derivation from Slovene tolec (m.) »nape«. When compared to the evidence from other Slavic languages which indicates that besides the primary Old Slavonic *tyh> (m.) there was also a full-vowel variant *tüTt, cf Byelorussian tul (m.) »the back/rear side«, tulom »backwards, with one's head bowed«, Croatian dial, zaruljak »nape«, Russian sutülyj »hunchbacked«, the Slovene dial, tolec »nape« from primary Slovene *tülec might be explained as a result of internal Slovene position-dependent phonetic tendency before 1, r, n (and m (?)), i.e. the transition of the long u-vowel into an equivalent long o-vowel, cf Gorizian spüoyat »to cherish« in the speech of Črni Vrh spüsyat si, -am si »to afford«, Resian špogat from Middle High German spulgen »to cherish, to be used to, to use«; Slovene žolča = Dolenjsko speech žouca from Middle High German sulze, cf. Croatian Kajkavian hypercorrection in word-final position žuljica »jelly«; Slovene pülfer »gunpowder« from modern standard High German Pulver »gunpowder«, but in the speech ofCrni Vrh püslfar and not *pülfar; tol/tul »Köcher, pharetra« (Pohlin), cf Old Church Slavonic tult »pharetra«; in Črni Vrh babüsra instead of *babüra, büsrkle, for *bürkl§, küorc »penis« for *kürc, küsretna »chicken meat« for *kür$tna, Ü9rmQ%ar »watchmaker«for *ürmQxar, züsrt' »to shell« for * zürt', spüorylu »picky« for *spürylu; Slovene pünca »girl«, but in the speech ofCrni Vrh püsnca an dzastitain' »for free«, where the o-vowel occurs in all Slovene dialects, cf. Old Church Slavonic tunje »for free«. Metka Furlan, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: metka@zrc-sazu.si IL GRADIVO, OCENE, POROČILA David Küster, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov (Slovenj Gradec 2003) Polona Gantar IZVLEČEK: V oceni angleško-slovenskega slovarja fraznih glagolov je podana umestitev tovrstnih slovarjev v slovenski leksikografski prostor, pri čemer je izpostavljena vrzel v teoretični podpori in dejanski zasedenosti slovenskega prostora s priročniki, ki sopostavljajo besednozvezno leksiko v različnih jezikih. Neposredno se to kaže tako v vsebinski zasnovi kot v praktični izvedbi slovarja. Zanesljiva informacija, ki naj bi jo tak priročnik ponudil prevajalcu ali učečemu slovenščine, ne more biti osredotočena le na potencialni (frazno)glagolski ustreznik, pač pa na ustrezno sobesedilo, pri čemer ne odigrajo odločilne vloge le določila v različnih stopnjah svoje zamejenosti, pač pa tudi celostni besedilni in pragmatični kontekst, ki vpliva na način slovenskega ubesedenja izhodiščnega angleškega fraznega glagola. David Kušter, English-Slovene Dictionary of Phrasal Verbs. Slovenj Gradec: Self-published. 2003 ABSTRACT; The review of the English-Slovene dictionary of phrasal verbs determines the position of this dictionary-type within Slovene lexicography. The reviewer points out the gap between theoretical support and existing Slovene reference books dealing with collocations and multi-word lexemes in different languages on the contrastive principle. This gap can be observed both on the conceptual level and in the practical realisation of this dictionary. This type of reference book is supposed to provide reliable information for a translator or for somebody who is learning Slovene and therefore cannot focus merely on a (phrasal) verbal equivalent. What it should focus on is the relevant context where not only the complements (with all their limitations on different levels) play a crucial role, but also on the textual and pragmatic context as a whole, which influences the way in which each individual English phrasal verb is rendered into Slovene. Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov Davida Kušterja, ki je pred dobrimi dvemi leti izšel v samozaložbi, je nedvomno dokaz, daje slovenski slovarski prostor, ki se osredotoča na besednozvezno leksiko, še nezaseden,1 in da hkrati ob- V tem kontekstu nas podatek, daje slovar mogoče kupiti za dobrih 18 tisočakov, nikakor ne more pustiti ravnodušnih. Polona Gantar: David Kušter, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov ... staja očitna potreba po priročniku, ki sopostavlja besednozvezno leksiko v različnih jezikih. Tako stanje na področju slovenske leksikografije verjetno ni naključje, pač pa v veliki meri posledica dejstva, daje slovenska večbesedna leksika v slovarjih še vedno neupravičeno zapostavljen del besedišča. Vrzeli, ki se v tem smislu kaže v slovenskem leksikografskem prostoru, izid slovarja, kije pred nami, kljub skromnim avtorjevim željam, verjetno ne more preseči, še posebno, ker predstavlja tovrstna problematika, zlasti v smislu ustrezne vzporedne gradivne podpore kot tudi teoretičnih izhodišč, zahteven in ambiciozen podvig celo za utečen leksikografski tim.2 Zato verjetno tudi ni naključje, da je izhodišče slovarja angleško, kjer je tovrstna leksika zbrana in prikazana tako v splošnih kot specializiranih slovarjih in podprta s številnimi jezikovnoteoretičnimi analizami. Podatkov o izboru iztočnic, ilustrativnega gradiva, zgradbi gesel in drugih slovaropisnih rešitvah, razen t. i. zemljepisnih {britansko, ameriško, avstralsko) in zvrstnih oznak (npr. za arhaično, pogovorno in slengovsko), ki jim je avtor skušal pripisati tudi zvrstno ustrezne prevode v slovenščino, v slovarju ni. Glede na dejstvo, daje v angleškem prostoru kar nekaj slovarjev fraznih glagolov, je odsotnost vira, ki je narekoval nabor iztočnic in obsežnega ponazarjamega gradiva v angleščini, milo rečeno sporna, hkrati pa že bežen pregled angleških iztočnic pod črko A odkriva pomanjkljiv izbor. Tako denimo v slovarju ne bomo našli fraznih glagolov, kot so: act on, accuse of, approve of itd. Iz skromne uvodne besede, ki sledi obsežnemu opozorilu o zaščiti avtorskih pravic, je mogoče izluščiti nekaj bistvenih lastnosti slovarja. Prva je prav gotovo poudarek na angleškem izhodišču, saj je avtorjev bistveni namen »dobesedno prenesti pomen angleških stavkov« in /.../s čimbolj preprostimi primeri prikazati rabo in pomen fraznih glagolov«. Ker nam podatek o virih za angleške zglede rabe - slovenski dobesedni prevodi pa ne morejo biti odraz dejanske rabe - ni na voljo, lahko upravičeno podvomimo tudi o realnosti angleških zgledov. Različne stopnje pomenske trdnosti, kijih izkazujejo večbesedne glagolske strukture, se v obeh jezikih udejanjajo v (so)besedilu, zato se zdi odločitev za prikaz fraznih glagolov v zanje značilnih sobesedilih logična. Ker pa so besedilni zgledi za angleščino vedno le bolj ali manj dobesedni prevodi v slovenščino, ne morejo pokazati slovenskih fraznoglagolskih ustreznikov, ki pogosto niso zgolj kombinacija glagola in (prostega) morfema, pač pa zahtevajo tudi ustrezno zapolnitev vezijivostnih mest in izbiro funkcionalnega slovenskega konteksta. Tako so na primer angleškemu base on/upon dodeljeni na prvi pogled sicer povsem legitimni slovenski ustrezniki izhajati iz česa, biti zasnovan/osnovan na čem, temeljiti na čem, ki pa ob prenosu v slovensko besedilo vendarle niso vedno najustreznejša »zamenjava« za omenjeni angleški frazni glagol. Tako se tudi dejstvo, da prevoda angleških zgledov The film is based on a novel/a true story in His statment is based upon his imagination s slovenskima ustreznicama Film je posnet po romanu/po resničnih dogodkih in Njegova izjava je plod njegove domišljije (podčrtala P. G.) ne vsebujeta predlaganih ustreznikov, samo na sebi ne zdi sporno, saj poudarjata pomembnost sobesedila pri prevedljivosti 2 V tem smislu ima veliko večje možnosti Oxford-DZS-jev projekt angleško-slovenskega slovarja, katerega prva knjiga je izšla februarja 2005, izid druge knjige pa je predviden za leto 2006. Polona Gantar: David Kušter, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov ... fraznih glagolov, kjer so v določenih besedilnih okoliščinah glagoli prevedljivi z ustreznikom, npr. The report is based upon received financial statements - Poročilo temelji na prejetih finančnih poročilih, v drugih pa ne. Čeprav se torej na prvi pogled tak postopek ne zdi sporen, pa je vendarle treba opozoriti na nekatera dejstva, kijih za omenjeni primer izkazuje dejanska raba.3 Navedeni slovenski fraznoglagolski ustrezniki za based on/upon se, če jih opazujemo v slovenskem besedilnem okolju, tipično sopojavljajo zlasti z naslednjimi besedami: sistem, metoda, družba, politika, program, temelji na podmeni, predpostavki, načelu, strategija, teorija, odnos, pristop, država, dejstvu, prepričanju, spoznanju, gospodarstvo, ureditev ... temi, domnevi, analizi, principu ... obveznost, pravica, beseda, tema, problem izhaja iz predpostavke, podmene, dejstva, teorija, moč ... prepričanja, načela, spoznanja, potrebe, stališča ... koreografija, sistem, projekt, proces, (je) zasnovan na principu, načelu, temelju, študija... podlagi, tehnologiji, predpostavki ... poizvedba, teorija ... (je) osnovan na predlogu, predpostavki, poizvedbi, tabeli ... Na drugi strani zveza resnični dogodki, ki se pojavlja kot del slovenskega prevodnega zgleda (glej prejšnjo stran zgled: Film je posnet po resničnih dogodkih), nastopa v sebi lastnem besedilnem okolju in tako nakazuje svoj niz slovenskih fraznoglagolskih ustreznikov: temeljiti na, temelječ na, napisan po, resničnih dogodkih narejen po, nastal po, posneti po, nasloniti na, sloneti na, narediti na podlagi, resničnih dogodkov opirati se na, resnične dogodke Gre namreč za to, da glagoli v vsakem od svojih pomenov vstopajo v tipične skladenjske vzorce. Tako je tudi izbira najustreznejšega slovenskega fraznoglagol-skega ustreznika pogosto tesno povezana z izbiro ustreznih skladenjskih vzorcev, v katerih glagol realizira svoj pomen. Pri tem so lahko posamezni vzorci med seboj povezani na različne načine: so za določen pomen prekrivni, zahtevajo specifičen pomen in na različne načine povezujejo in/ali ločujejo posamezne glagolske pomene. Za frazni glagol muddle up sta na primer v slovarju navedeni dve skupini slovenskih ustreznikov: pomešati/zamešati/zmešati kaj in zamenjati koga s kom/kaj s čim. Pogled v besedilne zglede za oba slovenska ustreznika, namreč: Uredi si mape, sicer se ti bodo stvari med seboj pomešale in Vedno me zamenja za mojega brata dvojčka, nas navaja na ugotovitev, da moramo prvi ustreznik (pomešati/zamešati/zmešati kaj) razumeti vsaj dvopomensko, in sicer v pomenu (po SSKJ) 'dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj' in 'miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo', drugega {zamenjati koga s kom/kaj s V ta namen je bil uporabljen Korpus slovenskega jezika FIDA (http://www.fida.net), od koder so povzeti tudi vsi besedilni zgledi. Polona Gantar: David Kušter, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov ... čim) pa v pomenu 'imeti koga za drugega, kot je v resnici'. Izhajajoč iz skladenjskih vzorcev, ki jih omenjeni glagoli dejansko zapolnjujejo v besedilih, in upoštevajoč pomenske lastnosti, ki so vezane nanje, lahko ugotovimo, da so za navedena pomena in predlagana fraznoglagolska ustreznika značilni vsaj naslednji skladenjski vzorci, ki jim za boljšo predstavo dodajamo tudi realne besedilne zglede: pomešati 1. 'dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj' pomešati koga/kaj in koga/kaj (medsabo/seboj) ... Pomešalo seje rabljeno in novo tržno blago. pomešati kaj (medsabo/seboj)4 ... Primerke doma ali v šoli temeljito očistimo, pri čemer je potrebno paziti, da vzorcev med seboj ne pomešamo 2. 'miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo' pomešati koga/kaj z/s kom/čim ... akcije proti beograjskemu režimu ne bi smeli pomešati s podporo albanski vstaji. pomešati koga/kaj in koga/ kaj ... Ključen očitek Gellnerju je bil daje pomešal biološko in socialno sorodstvo pomešati kaj ... Babica je pač vedno vse pomešala. ... Ljubila in sovražila sem hkrati. Vse sem pomešala. zamenjati 1. 'imeti koga/kaj za drugega/drugo, kot je v resnici' zamenjati koga/kaj z/s kom/čim ... me kolega Miklavčič zamenja z bratom Tonetom zamenjati koga/kaj za koga/kaj ... Oče Rene, ki bi ga zaradi civilne obleke prav lahko zamenjali za kakšnega turista, pove, da se bodo udeležili tudi pohoda za mir. 2. 'nadomestiti koga s kom' zamenjati koga z/s kom ... kapetana je zamenjal z novincem 3. 'nadomestiti kaj s čim' zamenjati kaj z/s čim ... Zamenjajmo negativne misli in besede s pozitivnimi zamenjati kaj za kaj ... trde stolčke in klopi v dvoranah so zamenjali za udobnejše sedeže pred TV ekranom Z omenjenimi skladenjskimi vzorci in dejanskim besedilnimi zgledi je najprej mogoče ugotoviti, da (vsaj ena od možnih) slovenskih ustreznic angleškega muddle up ni zgolj v pomešati, pač pa v pomešati koga/kaj z/s kom/čim; pomešati koga/kaj in koga/kaj itd., daje glagol zamenjati v pomenu 'imeti koga za drugega, kot je v resnici' v vzorcu zamenjati koga/kaj s kom/čim silno redko realiziran, hkrati pa večpomenski; pomeni namreč vsaj še (po SSKJ): 'narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe'. Nadalje, daje nujno ločiti slovenske fraznoglagolske ustreznice (v danem primeru pomešati in zamenjati) in pomene, kijih imajo ustreznice v konkretnem sobesedilu. Informacija je nujno potrebna pri tistih ustreznicah, ki so v izhodišču večpomenske, saj se pogosto dogaja, da so različni vzorci za konkretni pomen prekrivni, npr. pomešati koga/kaj in koga kaj ter pomešati kaj, hkrati pa so tudi pri prekrivnih skladenjskih vzorcih pomembna pomenska opozorila, ki omogočajo funkcionalno rabo, npr. to, daje zveza pomešati kaj za pomen 'miselno združiti /.../ kaj Z oklepaji označujemo fakultativno realizacijo. Polona Gantar: David Kušter, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov ... z napačnim pomenom, predstavo' izrazito širše besedilna, saj se v večini primerov rabi kot poj asnilo predhodno uvedenega dej stva. Formalni pokazatelj navezave j e zaimek v vlogi določila, npr., vse, nekaj, marsikaj itd. pomešati. Z ločevanjem potencialnih : prevodnih ustreznic in pomenov, ki ga/jih ima izhodiščni angleški frazni glagol v slovenščini na različnih ravneh slovarskega sestavka, bi bilo mogoče vzpostaviti tudi razmerje med zgolj izrazno, ne pa tudi pomensko prekrivnimi skladenjskimi vzorci v ciljnem jeziku, npr. pomešati kaj pomeni tudi 'z mešanjem, narediti snov enakomerno'(npr. večkrat, pogosto pomešati)', 'izgubiti strukturo, urejenost' (npr. pomešati sistem, opise, red). ^ Nepodprtost angleške iztočnice ponekod pa tudi prevodne ustreznice s tipičnimi določili in dopolnili, ki jih glagoli v določenem pomenu vežejo nase in ki ^ jih ustrezno lahko razkrije le dejanska gradi vno podprta raba, ne morejo ponuditi ^ angleškim enakovrednih slovenskih ustreznic. V nekaterih primerih so tipična do- N ločila prikazana kot sestavni del prevodne ustreznice, npr. arrive at: sprejeti/doseči sporazum/premirje; ask for. iskati/izzivati težave/nevšečnosti, v drugih primerih so potencialna določila navedena v oklepajih, npr. ask in: povabiti koga noter (v hišo, pisarno - ne pa denimo naprej) oziroma so razvidna zgolj iz prevodnih zgledov. Na ta način je zabrisana možnost ločevanja med obveznimi določili/dopolnili, npr. bail/bale out -položiti varščino, in zgolj tipičnimi, ki ustrezno umeščajo frazni glagol v kontekst, ki je za posamezni pomen glagola v ciljnem jeziku najbolj v navadi, npr. arrive at: sprejeti/doseči5 {dogovor, soglasje, konsenz, sporazum, kompromis), " ne pa denimo: namen, normo, rekord, ali pač? Zdi se, da so poševnice uporabljene za ločevanje enakovrednih variant tako na ravni angleških iztočnic kot slovenskih ustreznic in besedilnih prevodov. To je pri glagolih s prostimi morfemi zavajajoče, saj nekatere variante dejansko beremo z ustreznimi predložnimi morfemi, druge pa ne, ^ npr. hrepeneti/težiti k/za čem je dejansko: hrepeneti po kom/čem in težiti k čemu/za ^ čim; poleg tega še: prizadevati si za kaj itd. Čeprav nas je v glavnem zanimala primernost slovenskih prevodnih ustrezni-kov, pa ponekod odsotnost predloga ali določila ne zagotavlja legitimnega angleškega fraznoglagolskega izhodišča. Tako npr. frazni glagol back away v pomenu 'odstopiti od česa', zahteva še predlog from, namreč: back away from (smth.), in se tako tudi izrazno loči od pomensko različnega back away - 'umakniti se, stopiti stran''. Informacija se zdi še toliko bolj pomembna, ker je izbor določila tudi v angleščini lahko pomensko razločevalen, npr. accede to pomeni nekaj drugega v povezavi s public pressure ali demands (ukloniti se pritiskom javnosti; ugoditi zahtevam), kakor v povezavi s power ali throne (zasestiprestol/oblas ff. V tem smislu tudi ni razumljiva odsotnost vezljivostnih mest pri angleški iztočnici, npr. ask over/round namesto ask smbd. over/round. Na ta način bi bilo mogoče tudi vzpostaviti razliko med fraznimi 5 Spregledan je obstoj slovenske fraznoglagolske ustreznice: priti do (zaključka, sklepa, ugotovitve ...). 6 Ustrezneje: zasesti prestol, m priti na oblast; zveza zasesti oblast v slovenščini ni običajna. Polona Gantar: David Kušter, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov ... glagoli, ki določil ne predvidevajo, npr. bounce back ('opomoči si') oz. se le-ta uresničujejo fakultativno, npr. bounce back (from smth.) - opomoči si (od česa). Za konec je mogoče reči, daje neposredna uporabnost slovarja odvisna predvsem od iznajdljivosti uporabnika samega, ki mora biti sposoben razlikovati med neposrednimi prevodi tako fraznih glagolov kot ilustrativnega gradiva in dejanskimi, tj. funkcionalnimi slovenskimi ustrezniki. Prevajalci imajo možnost posegati po vzporednih korpusih, kjer je mogoče dobiti zanesljivejšo informacijo, ki ne more biti osredotočena le na potencialni glagolski ustreznik pač pa, kar je pogosteje še pomembnejše, na ustrezno sobesedilo, pri čemer ne odigrajo odločilne vloge le določila v različnih stopnjah svoje določenosti/zamejenosti, pač pa tudi celostni besedilni in pragmatični kontekst, ki vplivata na način slovenskega ubesedenja izhodiščnega angleškega fraznega glagola. Ker je zadnje tudi bistvenega pomena pri učenju slovenščine kot tujega jezika in ker tuji uporabnik ne zmore tako kot rojeni govorec intuitivno ločiti prevodov od ustreznikov, slovar pri učenju tujega jezika ne more odigrati pomembne vloge. Vsekakor pa je v prostoru, kjer podobnih priročnikov ni na voljo, vsaj nekaj vedno bolje kot nič. Literatura Carter, Ronald, Hughes, Rebecca, McCarthy, Michael, 2000, Exploring grammar in context: grammar reference and practice: upper-intermediate and advanced, Cambridge (UK); New York [etc.], Cambridge University Press. Courtney; Rosemary, 1994, Longman dictionary of phrasal verbs. 6th impression. (Longman dictionaries), Harlow: Longman. Cowie, Anthony, P., Mackin, Ronald, 1998, Oxford dictionary of phrasal verbs, New ed., 6th impr. Oxford, Oxford University Press. Dainty, Peter, Kent, Peter, 1991, Phrasal verbs in context. London, Basingstoke, Macmillan publishers. Korpus slovenskega jezika FIDA (http://www.fida.net) Flower, John, 2002, Phrasal verb organiser: with mini-dictionary, Boston, Thomson Heinle. Foucart-Walter, Elisabeth, Pye, Glennis, 2004, Cambridge international dictionary of phrasal verbs. 8th printing, Cambridge, New York, Melbourne, Cambridge University Press. Goodale, Malcolm, 1993, Collins Cobuild phrasal verbs workbook, Answer key, London, Harper Collins. Hunston, Susan, Francis, Gill, 2000, Pattern Grammar. A corpus-driven approach to the lexical grammar of English. John Benjamins Publishing: Amsterdam, Philadelphia. McCarthy, Michael, O'Dell, Felicity, 2004, English phrasal verbs in us: 70 units of vocabulary reference and practice: self study and classroom use. Cambridge, University Press. 132 Polona Gantar: David Kušter, Angleško-slovenski slovar fraznih glagolov ... Milton, James, Blake, Bili, Evans, Virginia, 2000, A good turn of phrase. New ed. Newbury: Express Publishing. Longman phrasal verbs dictionary, 2000, Over 5000 phrasal verbs: new. Harlow: Longman. Workman, Graham, 1995, Phrasal verbs and idioms. Oxford University Press. Polona Gantar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: apolonija.gantar@zrc-sazu.si 0!'"--1: >" '■■Jf'J 3± Novost iz zbirke LINGUISTICA ET PHILOLOGICA Aleksandra Bizjak PRIDIGA KOT ŽANR Avtorica je v monografiji predstavila strukturno-pomensko zgradbo sodobne slovenske pridige. Pri iskanju odgovora na vprašanje, katere so tiste skupne lastnosti, ki jih morajo besedila imeti, da poslušalec ali bralec v njih prepozna pridigo, se je naslonila na teoretični model sistemsko-funkcijskega jezikoslovja, s katerim je mogoče opisati žanrsko strukturo pridige. Zbrala je avtentično gradivo, ustvarila korpus oblikoslovno označenih pridiznih besedil in z računalniškimi postopki oblikovala slikovne modele, ki beležijo gibanje entitet in dogodkov. Tako je predstavila novo metodo, s katero je mogoče narediti pomenske premike, ki so v jeziku zakriti in jih poslušalec/bralec zaznava le intuitivno, razvidne in dostopne jezikoslovnemu preučevanju. Ob analizi strukturnega tlorisa vseh korpusnih besedil je avtorica ugotovila, da sporočevalni namen določa žanrsko strukturno zgradbo pridige. Knjigi je priložen CD-rom, ki vsebuje besedilni korpus s slikovnimi modeli. 2005, 158 str., 17 x 24 cm, broširana, ISBN 961-6500-88-0. CENA: 3.430 SIT. DD V in stroški pošiljanja so všteti v ceno. Informacije in naročila: Založba ZRC Novi trg 2, p. p. 306, 1001 Ljubljana tel.: 01/470 64 64 e-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Katalog izdaj založbe si oglejte na: www.zrc-sazu.si/zalozba Letonski narečni (= sinolski) slovar primer (Riga 2001) Maiga Putnina in Agris Timuška, Sinoles izloksnes salidzinäjumu värdnica (Slovar primer sinolskega narečja), Riga 2001, LU Latviešu valodas institüts, XXVI + 293 s. Vladimir Nartnik IZVLEČEK: Čeprav spadajo razlagalni slovarji med najbolj razširjena dela narečne leksikograflje, za podajanje posebnosti narečij kakšnega jezika niso manj važni slovarji še drugih tipov. Med slednje spada tudi Slovar primer sinolskega narečja, ki nakazuje novo razvojno smer letonske narečne leksikografije. Njegova obdelava primerjalnih obratov nudi bogato gradivo za nadaljnje raziskave, za soočenje in primerjavo z obrati v drugih narečjih in drugih zvrsteh letonskega jezika. Latvian Dialectal Dictionary of Similes ABSTRACT: The most common type of dialectal dictionaries are the so-called explanatory dictionaries. Other dictionary types are important as well, especially for the presentation of various peculiarities of a given language. One of these dictionaries focuses on similes in one of the Latvian dialects, thus indicating the future development of Latvian dialectal lexicography. The way in which this dictionary treats similes is a valuable basis for further research in other dialects and on other levels of the Latvian language. Čeprav spadajo razlagalni slovarji med najbolj razširjena dela narečne leksikografije, za podajanje posebnosti narečij kakšnega jezika niso manj važni slovarji še drugih tipov. Med slednje spada tudi Slovar primer sinolskega narečja. Avtorica prve variante tega slovarja Maiga Putnina (1911-2001), ki je leta 1938 končala študij na Oddelku za baltske jezike Filološke in filozofske fakultete Letonske univerze, seje pri zbiranju narečne leksike že leta 1942 osredotočila na domače sinolsko narečje in pri tem vztrajala tako rekoč do zadnjega diha. Tako je postopno nastala ena najbolj popolnih kartotek (vzhodno)letonske narečne leksike v obsegu skoraj 100000 zapisov in med njimi kakšnih 3000 enot kartoteke primer s ponazarjalnim gradivom ter podatki za njihovo čustveno-ekspresivno rabo. Izvedbena načela končne variante slovarja so pripadla Agrisu Timušku, raziskovalnemu vodju Inštituta za letonski jezik na Letonski univerzi. Slovar sestavlja abecedno zaporedje člankov, ki jih uvajajo gesla v obliki splošnih pa tudi lastnih imen. V posameznih primerih se pojavljajo glasoslovne in oblikoslovne variante imen ali njihovi moško-ženski pari. Geslom sledijo slovniške oznake, po potrebi Vladimir Nartnik: Letonski narečni (= sinolski) slovar primer (Riga 2001) pomenske razlage narečnih izrazov, primere (in ironične paprimere tipa kä salmu atraikne - saka par sievu, kuras dzlvesbiedrs atrodas pagaidu prombütne ... »kakor N slamnata vdova - pravijo za žensko, katere življenjski tovariš je začasno odsoten ...«) s sobesedilom ter razlago, ponazoritve, po možnosti pa še stilni in ekspresivni ^ zvrstniki. I': Pomenske razlage z oznakami in zvrstniki dajejo dovolj podatkov glede se- stave raznih primerjalnih obratov. Občasno so potrebni tudi opisi okolja pri primerah r* tipa (melns) kä veils - pilnlgi melns; loti tumšs, melnlgsnejs »(črn) ko vrag - čisto Q črn; zelo teman, črnikast«; (melns) kä zeme - a) loti netlrs, stipri notraiplts ... b) ^ saka, ja käds speclgu pärdzlvojumu iespadä loti noväjejis, zaudejis vesellgu (sejas) ,.., kräsu »(črn) ko zemlja - a) zelo umazan, močno zamazan ... b) pravijo, kadar je kdo zaradi hude preizkušnje zelo shujšan, ob zdravo barvo (obraza)«. Tu se ustrezni pomen uresniči samo skupaj z besedo melns »črn«, tako da se ta šteje za sestavni N del same primere. > Primere so tudi v narečjih slikovita izrazila, zbližajoča predmete, pojave in -t- bitja med sabo tako, da se izpostavi kakšna značilnost ali lastnost in dostikrat doda tudi čustvena in ekspresivna ocena. ^ Kot ena od sorazmerno pogosto rablj enih izraznih oblik spravlj aj o primerj alni 7": obrati na dan asociativni način mišljenja in presojanja pa tudi sposobnost karakte- rizacije narečnega govorca, recimo v primeri sirds kä iemerkta - saka, ja kädam ir nemacoša, nespiedoša sajüta, ari nepatlkami pärdzTvojumi »srce kakor namočeno - pravijo, če ima kdo nekam neroden občutek, tudi neprijetne izkušnje«. 7 Mnoge narečne frazeologizirane primere so postale običajne in se stalno upo- "^ rablj aj o za karakteristiko pojava ali človeka v narečjih in knjižnem jeziku (rec. (krit, o lip) kä musas uz meda »(letijo, se lepijo) ko muhe na med«), pa tudi obratov, ki vse-t buj ej o pokraj inske besede, kraj evna in osebna imena. Tako se neposredno karakterizira zadevno okolje in kraj (rec. luzika (= karote) »žlica«: kä (liela) luzika - saka par garu, liela auguma sievieti, ari par nekärtlgu, nevlžlgu sievieti »kakor (velika) žlica - pravijo za dolgo, veliko žensko, tudi za nespodobno, zanikrno žensko«; (bloda) kä Musterezers - saka par samerä lielu apalu, ietilplgu priekšmetu, parasti trauku »(skleda) kakor Mustersko jezero - pravijo za precej velik okrogel, obsežen predmet, praviloma posodo«). Na drugi strani so spet priložnostne besedne zveze in stavki (rec. bubina kä balta keve pec kumela - pastävlgi baras, klaji pauž neapmierinätlbu »prha ko bela kobila za žrebcem - nenehno opreza, se vznemirja«). Posebno bogata je uporaba primer pri večumnih, v vsakdanjem življenju narečnih govorcev pogosto rabljenih leksemih, kakor so recimo živalska imena (čuka »svinja«, kakis »mačka«, suns »pes«, läcis »medved«, zirgs »konj«, vilks »volk«, varna »vrana«), poimenovanje delov telesa (rec. äste »rep«, auss »uho«, käja »noga«, roka »roka«) ali raznega orodja, prim, (pazüd) kä čuka rudzos »(izgine) kakor svinja v rži«, (mile) kä vilks jeru »(ljubi) kakor volk jagnje« ali ausis kä lemeši, deguns kä arkls »ušesa ko lemeži, nos kakor plug«. Primera kot stilno oblikovanje je že sama po sebi ekspresivno jezikovno sredstvo, s tem da v informatorje vem živem govoru dobro slišni dodatki vrh tega bogatijo s svojo svežino. Bogastvo besedotvornih in oblikoslovnih variant leksemov 136 Vladimir Nartnik: Letonski narečni (= sinolski) slovar primer (Riga 2001) je razvidno že iz pestrenja gesel: žauga, žausteklis, žausts, žautris »nenehno bega, brije norce, se smuka«. Tako pestrenje spremlja tudi zvočna izrazitost. Najbolj žive so karakteristike v človekove hoje in govora. Šibak človek iet kä klombans klombu klombäm »se maje kakor hodeč hodim hodiva«. Če človek veliko govori, ga zmerjajo: kuo tu čakstini, čauksti kä čakste? »kaj brbraš, čvekaš kakor brbra«. Največ variant očitkov leti na cmero. Sinolci pravijo, da ta člkst un džiga kä džiga »joka in stoka kakor jokavt«, kaue kä kauka »tuli kakor tulež«, kä billa billa »kakor se cmera cmeri«. Otročiček pa milo čavina kä mazais čavaninš »čeblja kakor čebljaček«. Skladoslovno obsegajo sinolska besedila mnogobesedne obrate - tako imenske kakor glagolske. Imenske primere so lahko po obsegu minimalne - zgolj primerjalna imena, zlasti samostalniki, z veznikom kä - sieva kä läcs »kakor - baba kakor medved«, krutis kä skapis »prsi kot omara«, mugura kä delis »hrbet ko ploh«. Primerjalni odtenek z veznikom täds kä, tikpat kä predstavlja oznaka prepirljivca, ki je täds kä ieska »tak kakor strgalo«, ali požrešneža, ki je tikpat kä vilka desa »prava volčja klobasa«. Raznotere pomenske variante imajo primerjalni obrati s ko-likostnim rodilnikom. Najbolj pogosto veliko ljudi in otrok: naudas tam kä p ukani, bernu kä skudru »denarja ko zmajev, otrok ko mravelj«. Od glagolskih primer so posebno razviti obrati z istokorenskimi nedoločniki ali pesniški prislovi z osebno obliko: koki sarmä kä vizulot vizulo »drevje se v ivju kakor bleščati blešči«; skolotäjs man kä klasu s atkläja pasaules vesturi »učitelj mi je kakor jasnino jasnil svetovno zgodovino«. Podobno kakor drugi narečni slovarji so tudi slovarji primer s svojim gradivom zanimivi tako znotrajjezikovno (pri soočenju zbornemu jeziku in narečju skupnih in različnih potez ali pri soočenju primer iz različnih narečij) pa tudi na medjezikovni ravni, pri soočanju analognih obratov v raznih jezikih ter raziskovanju asociativnih obratov pri karakteriziranju predmetov, stvarnih vsebin ali bitij. Tudi na področju jezikovnih stikov se tako lahko razkriva, v katerem sobesedilu in kako pogoste so izposoje v primerah ali za karakterizacijo katerih pojmov se najbolj pogosto rabijo. Vladimir Nartnik, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: vlado@zrc-sazu.si Zbirka LINGUISTICA ET PHILOLOGICA DOSLEJ IZŠLO Helena Dobrovoljc: SLOVENSKA TEORIJA JEZIKOVNE NARAVNOSTI 2005, 222 str., ISBN 961-6500-87-2. Cena: 3.690 SIT. Aleksandra Bizjak: PRIDIGA KOT ŽANR 2005,158 str., ISBN 961-6500-88-0. Cena: 3.430 SIT. Jerica Snoj: TIPOLOGIJA SLOVARSKE VEČPOMENSKOSTI 2004, 213 str., ISBN 961-6500-30-9. Cena: 2.700 SIT. France Novak: SAMOSTALNIŠKA VEČPOMENSKOST V JEZIKU SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH PISCEV 16. STOLETJA 2004, 302 str., ISBN 961-6500-62-7. Cena: 3.200 SIT. Andreja Žele: GLAGOLSKA VEZLJIVOST: IZ TEORIJE V SLOVAR 2003, 185 str., ISBN 961-6358-79-0. Cena: 2.460 SIT. Jože Toporišič: OBLIKOSLOVNE RAZPRAVE 2003, 444 str., trda vezava, ISBN 961-6358-87-1. Cena: 4.180 SIT. France Bezlaj: ZBRANI JEZIKOSLOVNI SPISI I-II Uredila Metka Furlan 2003, 2 zvezka, lxxii + xi + 1572 str., trda vezava, ISBN 961-6358-90-1. Cena: 10.760 SIT. Primož Jakopin: ENTROPIJA V SLOVENSKIH LEPOSLOVNIH BESEDILIH 2002, 208 str., ISBN 961-6358-77-4. Cena: 2.390 SIT. Andreja Žele: VEZLJIVOST V SLOVENSKEM JEZIKU (s poudarkom na glagolu) 2001, 303 str., ISBN 961-6358-35-9. Cena: 2.980 SIT. Jerneja Gros: SAMODEJNO TVORJENJE GOVORA IZ BESEDIL. Postopek za izdelavo sintetizatorja slovenskega govora 2000, 149 str., ISBN 961-6358-21-9. Cena: 2.190 SIT. Alenka Šivic-Dular: BESEDNA DRUŽINA IZ KORENA *GOD- V SLOVANSKIH JEZIKIH. Pomenoslovna razčlemba v kulturološkem kontekstu 1999, 223 str., ISBN 961-6182-92-7. Cena: 2.590 SIT. Varja Cvetko Orešnik: K METODOLOGIJI PREUČEVANJA BALTOSLOVANSKO-INDOIRANSKIH JEZIKOVNIH ODNOSOV. Prvi del 1998, 213 str., ISBN 961-6182-61-7. Cena: 2.490 SIT. Informacije in naročila: Založba ZRC, Novi trg 2, p. p. 306, 1001 Ljubljana tel.: 01/470 64 64; e-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Anatolij Ivčenko - Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik (Budysin 2004) Anatolij Ivčenko - Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik- Obersorbisches phraseologisches Wörterbuch - Verhnelužickij frazeologičeskij slovar \ Budysin: Ludowe nakladnistwo Domowina, 2004, 572 str. Peter Weiss IZVLEČEK: Zgornja lužiška srbščina se s frazeološkim slovarjem pridružuje jezikom, ki se lahko izkažejo s slovarsko predstavitvijo celotnega frazeološkega fonda v knjižnem jeziku. Vzorno sestavljeni lužiš-kosrbskifrazeološki slovarje izdelan na osnovi dokumentiranih virov, poleg razlag v zgornji lužiški srbščini pa vsebuje tudi nemške in ruske ustreznice, po katerih se da iskati v indeksu na koncu slovarja. Anatolii Ivchenko - Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik (Budymn/Bautzen, 2004) ABSTRACT: With the publication of the phraseological dictionary Upper Sorbian has become one of the languages having a complete dictionary coverage of the standard language phraseology. The compilation of the Sorbian phraseological dictionary as such is exemplary and is based on documented sources. Besides the explanations in Upper Sorbian it provides German and Russian equivalents. The functionality of this dictionary is enhanced with the index of these equivalents included in the dictionary back matter. Kot ugotavljata sestavljalca zgornjelužiškega slovarja Anatolij Ivčenko in Sonja Wölke, so »v zadnjih desetletjih slovanski slovaropisci izdali nekaj deset fra-zeoloških slovarjev najrazličnejših tipov: prevodne in enojezične, knjižnega jezika ali narečij, etimološke, sopomenske in druge. To pa še ne pomeni, da so v tem pogledu slovanski jeziki obdelani enako dobro: trenutno takih kompendijev še nimamo za makedonščino, slovenščino, kašubščino in spodnjelužiščino.« (Str. 7) Lužiški frazeološki slovarje lahko za zgled v marsikaterem pogledu, recimo v grafičnem oblikovanju in v iz njega izhajajoči preglednosti, h kateri prispevajo razdelki na sivi podlagi takoj za iztočnico, v katerih so našteti frazemi v geslu, če jih je v njem več kot deset (geslo se potem lahko razprostira tudi na več kot desetih straneh, kot se npr. geslo woko s 86 frazemi). V zgornjelužiškem in ruskem predgovoru (str. 7-17) izvemo vse potrebno o sestavi slovarja, o razvrstitvi frazemov v slovarju in o sestavi slovarskega članka. (Kljub trijezičnemu, lužiško-nemško-ruskemu naslovu in močni zastopanosti nemščine kot razlagalnega oz. ustrezniškega jezika v knjigi ni tudi nemškega predgovora, Peter Weiss: Anatolij Ivčenko - Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik ki bi ga glede na siceršnjo zastopanost nemščine v tem slovarju smeli pričakovati.) Sledijo okrajšave (str. 18) in seznam virov - ti so slovarski, zbirke primer in frazemov ter leposlovje in periodika od 19. do 21. stoletja (str. 18-26). Dejanski slovarje sestavljen iz treh delov: iz zgornjelužiško-nemško-ruskega slovarja (str. 27^48) ter iz nemško-zgornjelužiškega (str. 449-532) in rusko-zgornje-lužiškega registra (str. 533-572), ki sta sestavljena na osnovi frazemskih ustreznikov v teh jezikih v slovarju z zgornjelužiškimi iztočnicami. Kako elegantno sta avtorja sestavila posamezna gesla in rešila makro- in mi-krostrukturna vprašanja, ki se pojavijo pred sestavljalcem frazeološkega slovarja, se vidi s predlistov (in zalistov, kjer je objavljena ponovitev) in iz predgovora, kjer je v zgomjelužiščini in ruščini predstavljena shema slovarskih gesel, ki jo je mogoče kar povzeti; enojne zgornje-spodnje narekovaje, ki označujejo pomenske opise, pišem tako, kot so zapisani v zgornje luži škem slovarju, tudi zato, da ne pride do zmede zaradi prečrkovanja ruščine, v dvojnih srednjih narekovajih pa so zapisani poleg pomenskih opisov tudi frazemi in njihovi ustrezniki, zato da sem lahko ob pokončnih ohranil ležeče pisane dele besedila: (1) besedna iztočnica; (2) v novi vrsti sledi številka frazema v geslu; (3) frazem v nevtralni obliki lahko ima v okroglih oklepajih navedeno fakultativno sestavino, tj. besedo ali besede, ki jo (jih) je mogoče izpustiti, v širokokotno lomljenih oklepajih pa stoji dvojnica, imenovana nadomestek (Substitut), tj. beseda ali besede, ki jo (jih) je mogoče uporabiti namesto prejšnje (prejšnjih) v frazemu; sestavina glagolskega frazema z nevtralno (nedoločniško) obliko je lahko nedoločni zaimek v ustreznem sklonu in z ustreznim predlogom, ki stoji po možnosti čisto na koncu frazema (str. 9-10, 15), medtem ko glagolski frazem, kije zapisan v oglatih oklepajih takoj za frazemom v nedoločniški obliki, vsebuje glagol v 3. osebi ednine, sestavine te oblike frazema pa si sledijo v naravnem besednem redu; uporaba ustrezne oblike nedoločnega zaimka (ta je vedno zapisan ležeče) nechto (v slovenskem slovaropisju je to poljubnostni kdo) kaže na možnost zasedbe s poimenovanjem osebe, uporaba oblike nedoločnega zaimka nešto (v slovenskem slovaropisju polj ubnostnega kaj) pa na možnost zamenjave s poimenovanjem za živali, stvari itd. (str. 10,15); če sta zapisana oba zaimka, je mogoče namesto nadomestnega uporabiti eno ali drugo poimenovanje; vezljivost v glagolskih frazemih v zgomjelužiščini je soavtorica Sonja Wölke za slovar zastavila in dobro obdelala že v knjigi, ki je z naslovom Verbale Phraseme im Obersorbischen: Untersuchungen zur Valenz und Struktur izšla leta 1992; (4) v posebnem tisku lahko sledi slovnična pripomba oz. značilnost, npr. njewos[obowe] ,brezosebno\ v ležečem tisku pa stilistični in čustvenostni označevalnik(i), npr. ekspr[esiwne] ,ekspresivno, čustvenostnoc; eden od njih je pripisan frazemu »(kaž) z kanami so leč ,so sylnje descowac', ,stark regnen'« v geslu kana, čeprav bi se dalo to ali kaj takega reči tudi za veliko večino drugih v knjigi obravnavanih frazemov; (5) sledi pomenski razdelek: najprej v enojnih (kapljičastih) spodnje-zgornjih narekovajih stoji zgornjelužiški opis pomena, zatem pa za pokončnico nemški opis pomena z morebitnim nemškim frazeološkim ustreznikom in za dmgo pokončnico Peter Weiss: Anatolij Ivčenko - Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik ruski opis pomena z morebitnim ruskim frazeološkim ustreznikom; bolj ali manj dosledno so v lomljenih oklepajih tudi pri nemških in ruskih ustreznikih navedene dvojnice k posameznim frazemskim sestavinam (npr. ruska dvojnica »sčitaf voron « pri frazemu »žaby pase« v geslu žaba), prav tako pa je v njih bolj ali manj dosledno ležeče tiskana tudi oblika zaimkov kdo in kaj ipd. kot nadomestna sestavina; različne pomene istega frazema uvajajo številke (npr. frazem »na poslednjej trunje hrač« v geslu truna s pomenoma »,w jara hubjenym stawje bye4« in »,blisko smjerče byčc« - z ustreznima številkama so potem opremljeni tudi viri in ponazar-jalni primeri); (6) slovaropisna dokumentacija, tj. zapis frazema v slovarjih in zbirkah rekov in frazemov, je navedena v oklepajih; (7) pri večini frazemov sledijo besedilni ponazarjalni primeri, ki imajo vedno naveden vir; v njih so sestavine frazema natisnjene ležeče. Na koncu gesla, za tako opremljenimi in razloženimi oštevilčenimi frazemi, stojijo še neoštevilčeni frazemi kot kazalke, in sicer pri besedah, ki nastopajo kot drugi samostalnik v frazemu (kazalka vodi uporabnika k prvemu od samostalnikov v frazemu - drugače je le, če v frazemu stoji na prvem mestu posamostaljeni pridevnik): v geslu rak je pri frazemu »ani ryba ani rak« pokazano na geslo ryba{\), kjer ima ta frazem številko 1, v geslu slepy pa pri frazemu »rečeč kaž slepy wo barbje« na geslo barba(\). Avtorja sta se za okrnjeni prikaz odločila najbrž zaradi varčevanja s prostorom, iz doslednega navajanja kazalk pri vseh polnopomenskih sestavinah pa vendarle dobimo veliko podatkov. Tako bi imeli zbrane frazeme tudi pri glagolskih sestavinah, kar je zdaj v knjigi prikazano le v omejenem obsegu. (Tu gotovo lahko pomaga okrnjena različica zgornjelužiškega frazeološkega slovarja, kije po novem na voljo tudi na internetu (http://sibz.whyi.org/frazeol/strony.php?spr=sorb&id=fra ze&pro=sorb, 2005-06-16.) Pri rekonstrukciji hipotetičnih pomenov stoji pred lužiškim pomenskim opisom zvezdica, npr. v geslu proč h, kjer je frazem »žadny kaž proch wokolo höd ,*jara žadny'«, ali v geslu koza: »kozu na wjelka ščuwač [neehto ščuwa kozu na wjelka]«. Tako je vedno v primerih, ko je frazem, ki se danes ne uporablja več, izpisan iz starega vira, zaradi česar si je v frazeološkem slovarju prislužil tudi označevalnik zastarelo. V slovarju, kakršen je pričujoči, se srečajo različni jeziki, poleg opisanega (zgornjelužiščina) namreč tudi opisni oz. prevodni (nemščina in ruščina), pa tudi različna frazeografska izročila posameznih jezikov, iz česar izvirajo neskladja pri navajanju frazemskih ustreznikov in pri nakazovanju vezljivosti v drugojezičnih razlagah in frazemih. Primeri so tule po potrebi prikazani okrajšani, brez dvojnic k posameznim sestavinam. (a) Frazemski ustreznik v prevodnem jeziku manjka: »za blazna meč/pomeč neko ho«, nem. »jemanden zum Narren halten«, rus. manjka (pomenski opis je »,nasmehat'sja nad kem-libo'«) v geslu blazn\ »holbiki wuberac«, nem. manjka (pomenski opis je »,popeln, in der Nase bohren'«), rus. »vybiraf koz (iz nosa)« v geslu holbik. Zdi se, da v več primerih manjka ruski frazemski ustreznik. V pomensko identičnih frazemih »dno zhubič« in »pič kak bjeze dna« v geslu dno ob identičnih Peter Weiss: Anatolij Ivčenko - Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik nemških frazemskih ustreznikih »saufen wie ein Loch« in »trinken wie ein Bürstenbinder« ruski frazemski ustreznik »pit' kak sapožnik« naveden le pri drugem, pri prvem pa ne; različna sta tudi pomenska opisa »,črezmerno napivat'sja (ob alko-gole)'« pri prvem zgornjelužiškem frazemu in »,črezmerno pit' (ob alkogole)'« pri drugem. Razlikovanje ob upoštevanju tretjeosebnih frazemskih uresničitev »nechtö je dno zhubit« pri prvem frazemu in »nechtö pije kaž bjeze dna« pri drugem najbrž ni utemeljeno. (b) Vezijivost je v razlagah in frazemskih ustreznikih predvsem glagolskih frazemov prikazana nevzporedno glede na zgornjelužiščino, in sicer večkrat pri ruščini kot pri nemščini: »Abrahama widzec [nechtö je Abrahama widzal]«, nem. »,50 Jahre alt werden, den 50. Geburtstag feiern4«, rus. »,otprazdnovaf pjatidesjatiletnij jubilej'« v geslu Abraham; vsaj iz prvega nemškega pomenskega ustreznika ni razviden podatek, da se lahko fraza nanaša le na osebo; »A a O«, nem. »,das Wichtigste' das A und O«, rus. »,suščnosf, osnova, samoe glavnoe čego-libo' al'fa i ornega« v geslu A; »ptačka meč [nechtö ma ptačka]«, nem. »,nicht ganz bei Verstand sein' einen Vogel haben; einen Haschmich haben«, rus. »Jzto-libo glupovatyj, s pridur'ju' ne vse doma u kogo-libo« v geslu ptačk; kot se vidi iz zadnjega primera, so predložni vezljivostni primeri pisani ležeče s predlogom vred, kar ni ustrezno, če naj bi kurziv predstavljal le tiste sestavine, ki so zamenljive s konkretnim samostalnikom ali zaimkom, saj se predlog v tem smislu ne spreminja in ne zamenjuje; »do rukow hladač nekomu [nešto nekomu do rukow hlada]«, nem. »,zu erledigen sein, bevorstehen'«, rus. »fito-libo predstoit sdelaf komu-libo'« v geslu ruka\ v nemškem pomenskem opisu bi v drugem primeru glede na zgornjelužiškega in ruskega smeli pričakovati jemandem bevorstehen'. Vprašljivo je, ali sta slabšalni frazem »hrupa koza ,hhipa holca, zona', ,dummes Mädchen, dumme Frau' dumme Gans« in frazem »chlošča koza ,chloščiwa zona', ,naschhafte Frau, Naschkatze, Leckermaul'« v geslu koza res frazema ali pa gre predvsem pri drugem za besedno zvezo, ki ji je pri prekrščenju v zgornjelužiški frazem botrovala nemščina z drugim in tretjim prevodnim opisom. (Drugačen in jasen primer je »mjedowa babka ,pčolka', ,Biene'« v geslu babka?) Ta dva kažeta, da v tem primeru v nemščini zaradi njenih besedotvornih posebnosti pač ne moremo pričakovati frazemskega ustreznika, ampak le čustvenostnega enobesednega. Frazemi ali njihove sestavine v tem slovarju nimajo pripisanih komentarjev, ki so v slovarjih nasploh lahko vabljiva besedila. Iz njih bi lahko tujci in poznejši rodovi izvedeli kaj več npr. o samostalniku Domš v frazemu »zamözity kaž zloty Domš (w Budysinje)« v geslu Domš, o samostalniku Hadlena v frazemu »wutrojeny kaž Hadlena ,smčšnje zwoblekany',,seltsam, lächerlich gekleidet'« ali o pridevniku Ratarjowski, ki nastopa kot fakultativna sestavina v frazemu »brodaty kaž (Ratar-jowski) kozol« v geslu kozol, če že o Abrahamu ter o Sodomi in Gomori, ki prav tako nastopajo kot sestavine zgornjelužiških frazemov, izvemo bistveno iz drugih frazeoloških slovarjev in virov. Slovarji so sicer pisani za bralstvo tistega prostora in časa, v katerih izidejo, nič pa ni narobe, če o čem povejo kaj več, kot pričakujejo sodobniki in tako rekoč očividci tistega, kar je v slovarju opisano. Peter Weiss: Anatolij Ivčenko - Sonja Wölke, Hornjoserbski frazeologiski slownik Napak v slovarju tako rekoč ni, le kaka kazalka manjka (v geslu žerdz k fra-zemu »dolhi kaž žerdka <žerdž>« v geslu žerdka) in včasih je kaka beseda pokončna namesto ležeča (v geslu rukaw bi morala biti taka druga beseda v tretjeosebni uresničitvi frazema »pod rukaw hladač nekomu«: »nechtö nekomu pod rukaw hlada«, v geslu Sprjewja pa v nemškem pomenskem opisu prva: »,etwas ist ganz und gar unmöglich'«). Vendar je ocenjevalec pri nizanju v tem primeru res redkih tovrstnih spregledov podoben občudovalcu novega črnega mercedesa, ki se zgraža nad malček preveč sivimi pokrovčki ventilov pri pnevmatikah. Le želimo si lahko, da bi se seznam jezikov, ki še nimajo frazeološkega slovarja, skrajšal tudi za slovenščino. V slovenski jezikoslovni literaturi kljub številnim objavljenim raziskavam in kljub delnim, čeprav obširnim pregledom posameznih področij frazeologije (npr. o živalih v frazemih) in dvojezičnim frazeološkim slovarjem, ki upoštevajo slovenščino (z madžarščino Franceka Mukiča iz leta 1993, z nemščino Elizabete M. Jenko iz leta 1994 in z italijanščino Diomire Fabjan Baje iz leta 1995), še vedno manjka delo, v katerem se frazeografska spoznanja preverijo in uresničijo za celoten jezik, to pa je vseobsežni enojezični razlagalni frazeološki slovar. Napoveduje ga poskusni snopič frazeološkega slovarja slovenskega jezika, ki gaje leta 2003 objavil Janez Keber. Jezikom, ki se lahko izkažejo s slovarsko predstavitvijo celotnega frazeološkega fonda v knjižnem jeziku za širšo, ne le jezikoslovno rabo, se zgornjelužiščina tako pridružuje z vzorno sestavljenim in dokumentiranim frazeološkim slovarjem Anatolij a Ivčenka in Sonje Wölke, ki ga lahko mirno uvrstimo v sam vrh tovrstnih del. Peter Weiss, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: Peter.Weiss@guest.arnes.si Slovenski jezik Slovene Linguistic Studies Zbornik izhaja vsako drugo leto VSEBINA NOVE ŠTEVILKE 5 (2005) Članki - Articles • Stephen M. Dickey (University of Kansas): S-/Z- and Grammaticalization of Aspect I S-/Z- in gramatikalizacija glagolnega vida v slovanščini • Helena Jazbec (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU): Slovene štepselj and štofeljc / Slovensko štepselj in štofeljc • Jerica Snoj (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU): Kategorialne pomenske lastnosti in tipologiziranje slovarske večpomenskosti I Categorial Semantic Properties and the Typologization of Lexical Polysemy • Marina Zorman (Filzofska fakulteta, Ljubljana): Zvrstnost v retoriki praktičnega sporazumevanja I Language Varieties in the Rhetorics of Everyday Communication • Marjeta Vrbinc (Filozofska fakulteta, Ljubljana): Krizi in težave rojenih govorcev slovenščine s kolokacijami v angleščini I Collocations in English as Potential Pitfalls for Native Speakers of Slovene • Marko Snoj (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU): O prevzetih besedah, tujkah in izposojenkah I Loans, Foreignisms and Borrowings • Peter Jurgec (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU): Začetne opombe k laringalizaciji v slovenščini I Preliminary Remarks on Laryngealization in Slovene Oceni - Reviews • Tatjana Marvin (Filozofska fakulteta, Ljubljana): Sprachtypologie und Universalienforschung (Language Typology and Universals): Slovenian from a Dialectological Perspective, Volume 56, Issue 3, ed. by Janez Orešnik and Donald F. Reindl, Berlin, Akademie Verlag, 2003 • Tom Priestly (Alberta, Canada): John Gumperz's Data from Ziljska Bistrica: Some Corrections ISSN 1408-2616,188 str., 17 x 24 cm, broširana. Izdajatelja: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in The Joyce and Elizabeth Hall Center for the Humanities, University of Kansas, Lawrence, ZDA. Cena: 2.000 SIT. DDV in stroški pošiljanja so všteti v ceno. Informacije in naročila: Založba ZRC Novi trg 2, p. p. 306,1001 Ljubljana tel.: 01/470 64 64, e-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Poročilo o tečaju iz fonetične analize digitaliziranega govora za jezikoslovno rabo Andreja Žele IZVLEČEK: V prispevku je poročilo o osnovnem tečaju iz fonetične analize digitaliziranega govora za jezikoslovno rabo. Tečaj, hi je potekal od 16. aprila do 20. maja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je vodil Peter Jurgec. Namen tečaja je bil, da se poveča zanimanje za fonetiko na Slovenskem in prispeva k razvoju fonetične znanosti. Reports on an introductory course in phonetic analysis ofdigitalized speech and its linguistic application ABSTRACT: The author reports on an introductory course in phonetic analysis of digitalizedspeech and its linguistic application. The course took place between April 16th and May 20th at the Fran Ramovš Institute of the Slovene Language at SRC S ASA and was led by Peter Jurgec. The purpose of this course was to increase the interest in phonetics in Slovenia and to contribute to the development of phonetic studies. Od 16. aprila do 20. maja 2004 je na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU potekal osnovni tečaj iz fonetične analize digitaliziranega govora za jezikoslovno rabo. Avtor in vodja tečaja je bil mladi raziskovalec Peter Jurgec, asistent na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in avtor poglobljene celostne obravnave Samoglaniški nizi v slovenščini, ki bo izšla tudi v knjižni obliki. Tečaj, ki je po besedah avtorja »izrazito praktično naravnan«, je bil v prvi vrsti namenjen sodelavcem dialektološke sekcije inštituta, vendar so bili povabljeni tudi zunanji udeleženci, zlasti raziskovalci, univerzitetni profesorji in študentje. Namen je bil povečati zanimanje za fonetiko na Slovenskem in tako prispevati k razvoju fonetične znanosti. Od druge polovice 90. let prejšnjega stoletja smo priča ponovnemu razmahu fonetičnih raziskav slovenščine (zlasti knjižne in narečij), ki so jih posredno vzpodbudile aplikativne analize digitaliziranega govora za potrebe jezikovnih tehnologij (tj. razpoznavalnika ali sintetizatorja govora) pri fonetikih nejezikoslovcih (ljubljanska Fakulteta za elektrotehniko, Institut Jožef Stefan, mariborska Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in več zasebnih podjetij), v strogo jezikoslovnem Andreja Žele: Poročilo o tečaju iz fonetične analize digitaliziranega govora ... smislu pa eksperimentalno fonetične raziskave T. Srebot Rejec. Ze od 60. let naprej se od j ezikoslovj a večinoma neodvisno razvij ata tudi uporabna in korektivna fonetika (ljubljanska Pedagoška fakulteta, Medicinska fakulteta in Akademija za gledališče, '""* radio, film in televizijo). Tečaja seje udeležilo skupno 16 udeležencev in je potekal v dveh skupinah. Razdeljen je bil na štiri tematske sklope: uvod iz akustike, spektrografiranje in digitalno spektrografiranje, analiza samoglasnikov in soglasniki. Uvodni del je obsegal osnovne pojme iz akustike, ki so nujno potrebni za jezikoslovčevo razumevanje govora kot zvoka, tj. kot mehanskega mehanskega nihanja z določeno frekvenco. Iz tega izhodišča izhajajo nadaljnji pojmi, npr. am-plituda, perioda, frekvenca, valovna dolžina ipd., posledično pa delitev zvokov na vrste (tudi fonetično relevantno) in časovno organizacijo zvoka v obliki spektra. Perceptivno pa je bila zasnovana razlika med jakostjo in glasnostjo, osnovno frekvenco in tonsko višino. Akustične spremenljivke so bile v nadaljevanju povezane s praktičnimi izkušnjami snemanja na terenu ali v studiu. Poseben poudarek je bil na za fonetično rabo danes najpogostejšemu digitalnemu zajemu zvoka, kjer ključno vlogo igrajo frekvenca vzorčenja in kvantizacija na eni strani in normiranje signala na drugi. Kljub temu pa osnovne značilnosti klasične spektrografije niso bile izpuščene, saj imajo analogne kategorije svojo vlogo, največkrat sicer predrugačeno, tudi v digitalni spektrografiji, ki je jedro tečaja. Takšna je na primer razlika med valovnim prikazom (oscilogramom), ozko- in širokofiltrskim spektrogramom. Praktična naravnanost tečaja se je kazala v sprotni uporabni računalniških programov za digitalno spektrografsko analizo, ki so jih tečajniki spoznali že v uvodnem akustičnem delu, podrobneje pa so se z možnostmi in načinom njihove izrabe seznanili kar na konkretnih primerih spektrogramov, povezano z nalogami, kot je določevanje ločljivosti spektrografiranja, predojačitve (pre-emphasis), izbira LPC- ali FFT-analize za določevanje formantov in harmonskih frekvenc, odčitavanje jakosti in osnovne frekvence, značilni spektrogramski poteki temeljnih kategorij glasov, kot so samoglasniki, nosniki, laterali, vibranti, drsniki, zaporniki in priporniki (posebej nezveneči). To je bilo navezano še na posebne analize, kijih omogočajo računalniški programi v prosti uporabi Praat, Speech Filing System in Speech Analyzer, analiza aperiodičnosti, akustične energije, zvena oz. zvenečnosti, enakomernosti valovanja. Najobsežnejši del je bil namenjen samoglasnikom. Fonetične kategorije formanta, tonskega poteka in višine, trajanja in jakosti so bile najprej pojasnjene in ponazorjene na konkretnih primerih v omenjenih programih, sledilo pa je samostojno merjenje na konkretnem gradivu izbranih dvozložnic (skupno 64 posnetkov, ki so bili na posebni tečajni zgoščenki). Takšen pristop je tečajnike seznanil ne le z akustičnimi spremenljivkami (slovenskih) samoglasnikov, temveč tudi s problemi in rešitvami samega merjenja, torej z značilno fonometrično problematiko v obliki polavtomatičnega odčitavanja in njegovih pomanjkljivosti. Akustičnofonetične spremenljivke so bile povezane z artikulacijskimi (zaokroženost, sekundardne artikulacije, višina, zadnjost, ATR ipd.). Samostojna analiza ob pomoči avtorja oz. vodje tečaja seje nadgradila s skupinsko izdelavo samoglasniškega prostora knjižne slovenšči-146 v Andreja Žele: Poročilo o tečaju iz fonetične analize digitaliziranega govora ... ne za obravnavano govorko. Na podlagi odčitkov seminaristov pa so bile prvič na Slovenskem narejene fonometrične raziskave polavtomatskih meritev fo rman to v (predstavljene na konferenci Jezikovne tehnologije 2004). V zadnjem delu so se tečajniki posvetili akustični spektrogramski in oscilo-gramski analizi soglasnikov, s poudarkom na slovenskih. Fonološki razredi zvočnikov in nezvočnikov (s podskupinami v artikulacijskem smislu) so bili predstavljeni akustično, tj. z glavnimi značilnostmi, kakor se kažejo pri digitalnem spektrografiranju. Te razlike temeljijo na fazah v izgovoru in samem akustičnem poteku, prim, denimo razliko med nosniki in laterali, vibranti in jezičniki, zaporniki in priporniki, posebej še zlitniki. Prestavljene so bile še razlike v spektrih za posamezne pripornike glede na mesto izgovora na primerih iz slovenščine. V končnem deluje bila predstavljena še mednarodna fonetična abeceda s konkretnimi primeri glasov iz naravnih jezikov. Tečajniki so spoznali temeljne akustične značilnosti govora (vrste zvočnega valovanja, zvenečnost, periodičnost, formanti, osnovna frekvenca, jakost ipd.), temeljne zakonitosti spektrografiranja in digitalne spektrografije, rabo nekaterih programov za fonetično analizo govora (Praat, Speech Filing System, Cool Edit in nasledniki). Nakazana je bila odvisnost fonologije in fonetike. Udeleženci so si pomagali z izročki s poudarkom na praktičnem delu in zgoščenko s primeri iz slovenskega standardnega in nestandardnih govorov, dobili so tudi potrebno programsko opremo v prostem dostopu. Tako vsebinsko kot metodološko je bil tečaj skrbno in temeljito pripravljen. Na urah so bile slušateljem teoretično in praktično predstavljene osnove fonetike in opredeljeni osnovni pojmi. Z vsebinskega vidika je k večji preglednosti obravnave prispevala načrtno stopenjsko razdelana snov v smislu osnovnega uvajanja z začetnimi opredelitvami zvoka, zvena, nihanja, valovanja, frekvence ipd. in v nadaljevanju z zahtevnejšimi jakostnimi meritvami naglašenih in ponaglasnih samoglanikov, meritvami trajanja ter osnovne frekvence in formanta naglašenih samoglasnikov ipd. Z metodološkega vidika pa velja omeniti, da so bili izročkom dodani še t. i. dodatki, ki so o uspešnosti vzvratno obveščali slušatelje (npr. Rezultati meritev formantov glede na osem vrnjenih popolnih meritev) in vodjo (npr. Anketa za slušatelje kot vsebinsko-metodološka ocena tečaja). Pomembno je tudi, da so bili slušatelji sproti opozorjeni tudi na aktualno relevantno domačo in tujo strokovno in znanstveno literaturo. Načrtuje se izdaja skript kot osnovnega vsebinsko-metodološkega vodila za vse nadaljnje tečaje. Zelo pozitivne ocene udeležencev in veliko zanimanje za udeležbo sploh so samo še potrdili domnevo, da bi bilo smiselno uvesti podoben tečaj v redni obliki, hkrati pa so se pokazale potrebe po specializiranih fonetičnih tečajih. Andreja Žele, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: andrejaz@zrc-sazu.si 147 Nova o no mastič na revija: Voprosy onomastiki Silvo Torkar IZVLEČEK: Sestavek je poročilo o prvi številki prve ruske onomas-tične revije Voprosy onomastiki, kije z letnico 2004 izšla na Uralski državni univerzi v Jekaterinburgu. V poročilu je podan kratek prikaz vseh desetih znanstvenih člankov (devet iz Rusije in eden iz Bolgarije) ter prispevkov v rubrikah Gradivo, Znanstveno življenje, Ocene in Odprave. The new onomastic magazine: Voprosy onomastiki ABSTRACT: The article reports on the first volume of Russian onomastic magazine Voprosy onomastiki which was published in 2004 at the Ural state university in Yekaterinburg. A brief outline of all ten scientific articles (nine form Russia and one from Bulgaria) is given, and the contributions to other four sections of the magazine are presented as well. V uralskem Jekaterinburgu (sovjetskem Sverdlovsku) v Rusiji je z letnico 2004 izšla prva številka prve ruske onomastične revije Voprosy onomastiki. Njen glavni urednik je profesor Uralske državne univerze v Jekaterinburgu, akad. Aleksander K. Matvejev, gonilna sila revije pa zlasti njegovi namestnici, še mladi, a že močno uveljavljeni uralski znanstvenici dr. Jelena L. Berezovič in dr. Marija E. Rut. Med vidnejšimi imeni članov uredniškega odbora je vsekakor treba omeniti eno najpomembnejših živečih ruskih slavistk, dr. Svetlano M. Tolstoj iz Moskve. Prva številka je izšla na 194 straneh in obsega deset člankov (opremljenih s kratkimi izvlečki v angleščini), en gradivski prispevek, dvoje poročil o kongresih in konferencah, pet knjižnih ocen, seznam 146 ruskih disertacij s področja onomastike iz let 1999-2003 in dvoje poročil o znanstvenih odpravah. Revija ima presenetljivo majhno naklado - skromnih tristo primerkov. Pojavitev revije utemeljujejo njeni uredniki z vrsto objektivnih vzrokov, med njimi zlasti z nastankom novih kategorij imen, in pa s subjektivnimi vzroki, povezanimi z nezadovoljivo stopnjo razvitosti ruske onomastike in potrebo, da se v reviji združijo napori doslej nepovezanih onomastičnih središč. Uralska onomastična šola ima že lepo tradicijo, saj je v Jekaterinburgu že nekaj časa izhajal meduniverzitetni zbornik, kije sedanji reviji tudi dal ime. Poglejmo si vsebino revije bolj natančno. Silvo Torkar: Nova onomastična revija: Voprosy onomastiki Razen enega so vsi avtorji prve številke Rusi. Na častnem prvem mestu je objavljen članek A. K. Matvejeva^ö/og//a imena, v katerem avtor razglablja o nekaterih teoretičnih vprašanjih onomastike, kot je pomen osebnega imena in njegova vloga v jeziku, razmerje med onomastiko in besediščem itd. Sledi članek dveh avtorjev iz moskovskega Inštituta za slavistiko Ane F. Litvine in Fjodora B. Uspenskega pod naslovom Poglavje iz zgodovine izbiranja imen pri Rurikovičih: knezi-soimenjaki in njihovi svetniški zavetniki. V dinastiji Rurikovičev je namreč v predmongolski dobi obstajala prepoved poimenovanja sinov z imeni še živečih očetov ali dedov, medtem ko seje v 14.-16. stol. prepoved nanašala le na istega zavetnika, ne pa na samo ime. V članku dr. Julije I. Čajkine iz Vologde Poimenovanja moškega prebivalstva Vo-logde in Voroneža v prvi polovici 17. stoletja)^ narejena primerjalna analiza moških rojstnih imen trgovsko-obrtniškega prebivalstva v dveh ruskih mestih s specifično zgodovinsko usodo. Gre za 218 imen iz Vologde in 142 imen iz Voroneža, izpisanih iz davčnih knjig 1629. oz. 1646. leta, pri čemer je v severnoruski Vologdi kar 45 imen nesvetniških, medtem ko je takšnih v komaj nastalem južnoruskem Vbronežu le 11. Imenska formula je bila bodisi dvodelna, bodisi trodelna, pri čemer je kot druga sestavina nastopal bodisi patronimik na -ov, bodisi vzdevek, kot tretja pa družinski vzdevek očeta ali deda, kije največkrat izhajal iz poimenovanja poklica. Priimkov ta sloj prebivalstva tedaj še ni poznal. Prof. Nikolaj I. Zubov z Univerze v Odesi je avtor članka Ženska teonimija v staroruskem tolmačenju 39. »Povesti« Grigorija Nazianzina o malikih, enega od redkih spomenikov staroruskega pismenstva, ki nam sporoča o malikovanju pri vzhodnih Slovanih. Avtor analizira posebnosti uporabe helenistične teonimije v navedenem spomeniku na primeru slovanskega teonima Mokoš. Dr. Darina M. Mladenova z Inštituta za balkanistiko Bolgarske akademije znanosti je v članku Balkanski tip astronimičnega sistema analizirala tematsko skupino balkanskih ljudskih astronimov s pomočjo arealne, primerjalno-zgodovinske, konfrontativne in etnolingvistične metode in prišla do rezultatov, podobnih tistim, ki so bili dobljeni na področju morfosintaktične strukture balkanskih jezikov. Prof. Aleksej V. Judin z Univerze v Gentu (Belgija) je avtor članka Jordan in Donava v vzhodnoslovanski magični folklori, v katerem podrobno obdela funkcioniranje dveh najpomembnejših vodnih imen slovanske folklore v zagovorih in kolednicah. Irina V. Krjukova in dr. Vasilij I. Suprun iz Volgograda sta prispevala članek K zgodovinskojezikoslovnemu proučevanju vodnih imen porečja Dona in pri svojem delu uporabila tudi Bezlajeva Slovenska vodna imena. Dr. Aleksej L. Silov iz Moskve v članku Poimenovalni termini v imenih brzic Karelije analizira ruske in zlasti ugro-fmske termine, ki se pojavljajo v imenih brzic na področju, ki ga naseljujejo Laponci, pribaltski Finci in Rusi. Prof. Jelena V. Dušečkina s sanktpeterburške univerze v članku Ime hčerke »voditelja vseh narodov« skuša odgovoriti na dve vprašanji: zakaj je Stalin svoji hčerki dal ime Svetlana in kako je to vplivalo na modo imen v Rusiji. Anatolij A. Fomin z Uralske državne univerze v Jekaterinburgu je prispeval pregledni članek o literarni onomastiki v Rusiji, o njenih rezultatih in perspektivah. V rubriki Gradivo je objavljen daljši slovarsko urejen prispevek Inne V. Rodi-onove z Uralske državne univerze pod naslovom Izpeljanke bibličnih antroponimov v ljudski jezikovni tradiciji. V rubriki Znanstveno življenje sta objavljeni dve poročili. N. V. Vasiljeva iz Silvo Torkar: Nova onomastična revija: Voprosy onomastiki Moskve poroča o onomastičnem simpoziju Völkernamen, Landernamen, Landschaftsnamen, ki je potekal v Leipzigu 1. in 2. oktobra 2003. Dr. Jelena L. Berezovič z Uralske državne univerze poroča o onomastični problematiki na 13. mednarodnem slavističnem kongresu, kije potekal od 15. do 21. avgusta 2003 v Ljubljani, obenem pa predstavi po avtorjih tudi posebno številko Jezikoslovnih zapiskov (2002,1. 8, št. 2), posvečeno slovenskemu imenoslovju. V rubriki Ocene nastopa pet avtorjev. Dr. J. N. Poljakova s Permske državne univerze izčrpno predstavlja tri onomastične knjige, ki obravnavajo antroponimijo Urala. Gre za dve knjigi A. G. Mosina: Ural 'skij istoričeskij onomastikon, Jekaterinburg 2001, 516 str., in Ural'skiefamilii Materialy dlja slovarja. T. 1. Jekaterinburg 2000, 496 str., in za knjigo A. I. Nazarova Očerkipo istorii familij uraVskih (jaickih) kazakov, Almaty (Alma-Ata) 2003, 180 str. Dr. V. 1. Suprun iz Volgograda ocenjuje knjigo poljskega avtorja J. Sosnowskega Toponimia rosyjskaXVI wieku: Nazwy wsi, y Lodz 2002,203 str. Ze znana N. V. Vasiljeva iz Moskve poroča o knjigi V. M. Kalin-kina Poetika onima, Doneck 1999, 408 str. Dr. M. V. Golomidova iz Jekaterinburga poroča o knjigi Cužoe imja: AVmanah »Kanun«, Vyp. 6, Sankt-Peteburg 2001, 438 str. V. V. Bardakova iz Volgograda pa poroča o knjigi T. V. Krjukove Reklamnoe imja: roždenie, uzualizacija, vosprijatie, Volgograd 2003, 100 str. V seznamu novih disertacij s področja onomastike, ki ni podpisan, najdemo 146 naslovov kandidatskih in doktorskih disertacij, ohranjenih na univerzah sirom po Rusiji (poleg že imenovanih središč se navajajo tudi Kazan, Joškar-Ola, Iževsk, Nalčik, Tver, Ufa, Tjumen, Ulan-Ude, Mahačkala, Belgorod, Nižnij Novgorod, Ko-stroma, Jakutsk, Voronež, Orel, Irkutsk, Tambov, Krasnodar, Ceboksari, Pjatigorsk, Celjabinsk, Tomsk, Habarovsk, Barnaul, Smolensk, Jelec, Petrozavodsk, Stavropol, Jaroslavl, Ivanovo). V rubriki Odprave poroča dr. I. I. Mullonen, specialist za ugrofmske jezike na univerzi v Petrozavodsku, o interdisciplinarni odpravi k južnim Vepsom, ki živijo v vaseh ob gornjem toku reke Lid' v leningrajski regiji. K. S. Verhoturova in T. T. Kiriševa z Uralske državne univerze pa poročata o toponimični odpravi Uralske univerze v dveh občinah kostromske regije. Silvo Torkar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: silvot@siol.net Novost iz zbirke LINGUISTICA ET PHILOLOGICA Helena Dobro volje SLOVENSKA TEORIJA JEZIKOVNE NARAVNOSTI s slovenskim (obliko)skladenjskim gradivom V monografiji avtorica predstavlja slovensko teorijo o naravni (obliko)skladnji, jo ponazarja s skoraj sto zgledi in preverja njeno pravilnost oz. uporabnost. Slovenski model naravnosti odstopa tako od svoje predhodnice, tj. teorije zaznamovanosti, kot od uveljavljenega jezikoslovnega strukturalizma in tudi od celovške šole naravne skladnje. Ob osnovni predpostavki naravnega jezikoslovja, da so jezikovne zgradbe za človeške možgane bodisi lažje bodisi težje, je kot bolj naravno opredeljeno tisto, kar je za možgane lažje. Ker so dejavnosti človeških možganov težko preverljive, skuša teorija s pomočjo sistematičnega zajetja in osvetlitve empiričnih podatkov informirati o prednostnih razmerjih med jezikovnimi prvinami v okviru istega strukturnega sestava. Med temeljnimi pojmi teorije naravnosti so v monografiji predstavljene tudi metodološke inovacije: določitev devetih utemeljevalnih meril za lestvice naravnosti in izpeljava kot sosledje predpostavk teorije naravnosti. 2005, 222 str., 17 x 24 cm, broširana, ISBN 961-6500-87-2. CENA: 3.690 SIT. DDV in stroški pošiljanja so všteti v ceno. Informacije in naročila: Založba ZRC Novi trg 2, p. p. 306, 1001 Ljubljana tel.: 01/470 64 64 e-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Katalog izdaj založbe si oglejte na: www.zrc-sazu.si/zalozba Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Janez Keber IZVLEČEK: V prispevku je bibliografija dosedanjih desetih letnikov jezikoslovne znanstvene revije Jezikoslovni zapiski, ki so izhajali od leta 1991 do 2004. Prispevki so urejeni abecedno po avtorjih in kronološko od prvega do zadnjega letnika. V uvodu so navedeni še nekateri zanimivejši podatki o obsegu in tematiki prispevkov. Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): Bibliography ABSTRACT: The article brings bibliographic data on the first ten volumes of Jezikoslovni zapiski, a linguistic science magazine, published between 1991 and 2004. The contributions are listed in alphabetical order according to their authors, and in chronological order from the first to the most recent volume. The introduction comprises relevant information on extent and topics of the articles. Nekaj uvodnih pojasnil Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhajajo od leta 1991, od 3. letnika 1997 vsako leto, od 7. letnika 2001 v dveh zvezkih letno. V njih domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih. V desetih letnikih Jezikoslovnih zapiskov, ki so izšli v letih 1991, 1995 ter 1997-2004, je bilo na 3041 straneh objavljeno 235 prispevkov 67 avtorjev in avtoric. Prvi letnik (1991) je bil posvečen akademiku dr. Francu Jakopinu ob sedemdesetletnici, drugi letnik (1995) 50-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, sedmi letnik (2001; dvojni zvezek v povečanem obsegu) pa akademiku Francu Jakopinu ob 80-letnici. Drugi zvezek 8. letnika (2002) je tematski {Slovensko imenoslovje), prvi zvezek 9. letnika (2003) pa poltematski (Slovaropisje). S 3. letnikom seje izoblikovala naslednja vsebinska shema revije: I. Iz zgodovine Inštituta za slovenski jezik, II. Razprave in članki, III. Gradivo, ocene, poročila. Za komunikacijo z bralci in bralkami ter sodelavci je predvidena še rubrika IV. Odmevi. O klasifikaciji in vrednotenju posameznih prispevkov v Jezikoslovnih zapiskih glej Cobiss - bibliografije raziskovalcev, bistveni podatki s slovenskimi in Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija angleškimi izvlečki pripevkov pa so na spletni strani revije: http://www.zrc-sazu. m si/isjfr/j ezikosl.htm. N Prispevki v pričujoči bibliografiji so urejeni abecedno po avtorjih in časovno od 1. do 10. letnika. Pri večavtorskih prispevkih je skupni prispevek naveden pri ; vsakem avtorju. Bibliografija Kozma Ahačič, O analogiji in njeni rabi v slovnici De lingua latina Marka Te- rencija Varona, JZ 9 (2003), št. 1, 97-112. Francka Benedik, Redukcija v škofjeloškem narečju, JZ 1 (1991), 141-146. Francka Benedik, Označevanje dolžine v fonoloških opisih in drugih izdajah N OLA, JZ 2 (1995), 41-48. Francka Benedik, Fonološki opis govora vasi Pungert, JZ 3 (1997), 157-166. *s Aleksandra Bizjak, Carmel Cloran, Rhetorical Units andDecontextualisation: an Enquiry into some Relations of Context, Meaning and Grammar, JZ & 6 (2000), 169-173. K Ljudmila Bokal, Starinske besede v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, JZ 1 (1991), 113-120. Ljudmila Bokal, Slovaropisno ozadje Pojmovnika s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev, T JZ 2 (1995), 257-263. Ljudmila Bokal, Javnozdravstveni terminološki glosar, JZ 3 (1997), 201-206. Ljudmila Bokal, Avtomobil - dvojezični strokovni slovar in (Breznikove?) nove f besede v njem, JZ 4 (1998), 139-147. Ljudmila Bokal, Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa (Fran Leveč, 1899), JZ 6 (2000), 15-26. Ljudmila Bokal, Posebnosti otroškega dojemanja jezika, JZ 8 (2002), št. 1, 109-120. Ljudmila Bokal: Ljudmila Bokal, Alenka Gložančev, Nataša Jakop, Polona Kostanjevec, Nastja Vojnovic, O načrtovanem slovarju novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 7-47. Ljudmila Bokal: Ljudmila Bokal, Alenka Gložančev, Polona Kostanjevec, Nastja Voj novic, Predstavitev slovaropisnih kategorij za eno jezični razlagalni slovar srednjega obsega - s temeljnim izhodiščem v SSKJ, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 65-75. Ljudmila Bokal, Nekaj leksikoloskih načel o novih besedah pri Stanislavu Škrabcu, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 77-82. Robert Cazinkič, Pojmovanje odvisnika in razmerja mednadrednim in odvisnim stavkom, JZ 10 (2004), št. 1, 43-58. Varja Cvetko Orešnik, K Skrabčevim prispevkom o skrčenih oblikah svojilnih zaimkov in sestavljeni sklanjatvi pridevnikov, JZ 2 (1995), 26-40. Varja Cvetko Orešnik, Voščilo akademiku Francu Jakopinu ob osemdesetletnici, JZ 7 (2001), št. 1-2, 11-13. 154 Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Ivana Černelič, Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku, JZ 1 (1991), 73-85. J- Dušan Cop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji, Slovensko : imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 93-108. Metka Furlan, Slovensko slima '\aliua, plouagne' (Alasia) in srbohrvaško slim (Zumberek) - novo gradivo za slovansko-germansko izogloso *slimrb: *sllma-, JZ 1 (1991), 25-30. Metka Furlan, Predslovanska substratna imena v slovenščini, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 29-35. ~ Metka Furlan, Zahodnoslovensko krgišče, JZ 9 (2003), št. 2, 51-58. Polona Gantar, Primerjava slovarske predstavitve frazemov v hrvaškem/srbskem in češkem enojezičnem frazeološkem slovarju, JZ 3 (1997), 61-83. Polona Gantar, Kritični pretres poskusnega snopiča Bibliotekarskega terminološkega slovarja, JZ 3 (1997), 207-219. Polona Gantar, Slovenska frazeologija v dosedanjih slovarjih glede na aktualna slovaropisna načela, JZ 7 (2001), št. 1-2, 207-223. Alenka Glozancev, Enobesedna imena zasebnih podjetij v naselju Nove Fužine v Ljubljani, JZ 1 (1991), 87-98. ^ Alenka Glozancev, Tudi poslovno ime je kot zrcalo, JZ 2 (1995), 49-61. Alenka Glozancev, Osvetlitev marketinskega upravljanja z vidika internega marketinga, JZ 2 (1995), 62-79. m Alenka Glozancev, Poročilo o knjigi Wspölczesne polskie nazwy firmowe, JZ 2 -(1995), 264-271. Alenka Glozancev, Kratek pregled slovenskega pravopisja od konca devetnajstega stoletja do danes, JZ 3 (1997), 85-104. Alenka Glozancev, Poskus predstavitve odnosa do tujejezičnih imen slovenskih podjetij v luči statistične analize, JZ 4 (1998), 149-164. Alenka Glozancev, Jezikovnokulturna vloga slovarja imen slovenskih podjetij, JZ5(1999), 123-133. Alenka Glozancev, Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec, J Z 6(2000), 175-181. Alenka Glozancev, Joint International Meeting on Geographical Names (Združena mednarodna konferenca o zemljepisnih imenih), JZ 7 (2001), št. 1-2, 429-434. Alenka Glozancev, Friderik Baraga, A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language (Detroit 1850), JZ 8 (2002), št. 1, 193-204. Alenka Glozancev, Hrematonimi, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 109-131. Alenka Glozancev: Ljudmila Bokal, Alenka Glozancev, Nataša Jakop, Polona Kostanjevec, Nastja Vojnovic, O načrtovanem slovarju novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 7-47. Alenka Glozancev: Ljudmila Bokal, Alenka Glozancev, Polona Kostanjevec, Nastja Voj novic, Predstavitev slovaropisnih kategorij za enojezični razlagalni slovar srednjega obsega - s temeljnim izhodiščem v SSKJ, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 65-75. 155 Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Alenka Gložančev, Slovarska delavnica v leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v obdobju 1977-2002, JZ 10 (2004), št. 1, 177-182. Milena Hajnšek-Holz, Skrabec in Pleteršnikov slovar, JZ 2 (1995), 80-89. Milena Hajnšek Holz, Stopnjevanje pridevnikov v SSKJ, JZ 2 (1995), 90-112. Milena Hajnšek-Holz, Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar kot vir za Slovar slovenskega knjižnega jezika, JZ 3 (1997), 105-112. Milena Hajnšek-Holz, Delo za Slovar slovenskega knjižnega jezika, JZ 4 (1998), 9-18. Milena Hajnšek Holz, Jubileji, JZ 5 (1999), 9-15. Milena Hajnšek Holz, Jubilantka Marija Janežič, JZ 6 (2000), 9-11. Milena Hajnšek - Holz, Sedemdesetletnici Zvonke Leder - Mancini in Marte Silvester, JZ 7 (2001), št. 1-2, 15-18. Milena Hajnšek - Holz, Ivanka Černelič - ob 70-letnici rojstva, JZ 8 (2002), št. 1, 7-9. Nanika Holz, Glagoli rekanja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, JZ 5 (1999), 91-105. Nanika Holz, Besedilni korpus Nova beseda in geslovnik za Slovar novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika, Slovaropisje JZ 9 (2003), št. 1, 89-94. Sonja Horvat, Mikrotoponimi na Vrheh in v dolini Rase, JZ 1 (1991), 147-154. Marjeta Humar, Pesniško besedje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, JZ 2(1995), 113-127. Marjeta Humar, Pomenski opisi v novejših terminoloških slovarjih, JZ 4 (1998), 123-137. Nataša Jakop, Vezanostpoudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen, JZ 6 (2000), 67-80. Nataša Jakop, Pomenska kvalifikatorska pojasnila s pozivno vlogo v SSKJ: grožnja, svarilo, JZ 7 (2001), št. 1-2, 225-241. Nataša Jakop: Ljudmila Bokal, Alenka Gložančev, Nataša Jakop, Polona Ko- stanjevec, Nastja Vojnovič, O načrtovanem slovarju novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 7-47. Nataša Jakop, Pragmatični frazemi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, JZ 9 (2003), št. 2, 111-127. Tjaša Jakop, Fonološki opis govora Ložnice pri Žalcu (SLA 324), JZ 7 (2001), št. 1-2, 365-380. Tjaša Jakop, Fonološki opis šentviškega govora, JZ 9 (2003), št. 1, 113-127. Franc Jakopin, Iz spominov na Rajka Nahtigala in Frana Ramovša, JZ 1 (1991), 9-18. Franc Jakopin, Delo Frana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, JZ 1 (1991), 19-24. Franc Jakopin, K zgodovini Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, JZ 2 (1995), 9-25. Primož Jakopin, Jezik, računalniki in Evropa okoli nas, JZ 2 (1995), 272-278. Primož Jakopin, Slovenski nacionalni korpus - idejni osnutek projekta, JZ 7 (2001), št. 1-2,411-417. Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Primož Jakopin, Nekaj zanimivosti iz besedilnega korpusa Nova beseda, JZ 9 (2003), št. 2, 145-152. Helena Jazbec, Slovensko fukselj (m.), gen. -na in sorodne besede, JZ 7 (2001), št. 1-2, 243-250. Marija Jež, Iz imenske strukture Pohorja, Slovensko brdo, JZ 2 (1995), 128— 157. Marija Jež, Feminativi na Pohorju, JZ 3 (1997), 113-125. Marija Jež, Käroly Gaddnyi, The Evolution of Vocabulary in literary Slovenian, JZ 3 (1997), 221-222. Marija Jež, Urbanonima v kontexte historie a sučasnosti, JZ 4 (1998), 207-213. Peter Jurgec, Drago Unuk, Zlog v slovenskem jeziku (Ljubljana 2003), JZ 9 (2003), 153-159. Peter Jurgec, Antihiatski pojavi v knjižni slovenščini, JZ 10 (2004), št. 1, 125— 144. Peter Jurgec, Fonologija v slovarju novejšega besedja, JZ 10 (2004), št. 2, 89-101. Peter Jurgec, Irena Sawicka, An outline of the phonetic typology of the Slavic languages (Torun 2001), JZ 10 (2004), St. 2, 153-157. Peter Jurgec, Cvetka Seruga Prek in Emica Antončič, Slovenska zborna izreka: priročnik z vajami za javne govorce, knjiga in zvočna zgoščenka (Maribor 2003), JZ 10 (2004), št. 2, 159-163. Marjeta Kalin, Terminološki priročnik (Helmut Felber, Terminology Manual, Pariz 1984), JZ 1 (1991), 181-190. Janez Keber, (O)pehariti i(o)goljufati, (pre)varati (s pomočjo peharja)' in sinonimi, JZ 1 (1991), 99-111. Janez Keber, Pes-Živel je mož, imel je psa..., JZ 2 (1995), 158-175. Janez Keber, Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica, JZ 3 (1997), 127-136. Janez Keber, Janez Keber, Živali v prispodobah 1, 2, JZ 3 (1997), 223-227. Janez Keber, Raziskovanje slovenske frazeologije: živalski nazivi vfrazeologemih, JZ 4 (1998), 99-112. Janez Keber, Živalske metafore kot vir imen, vzdevkov in priimkov, JZ 5 (1999), 135-149. Janez Keber, Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova frazeološkega slovarja, JZ 6 (2000), 81-116. Janez Keber, Snježana L. Štuhec, Kako ti je ime?, JZ 6 (2000), 183-187. Janez Keber, O strukturi rojstnih imen v Sloveniji, JZ 7 (2001), št. 1-2, 21-111. Janez Keber, Alenka Gložančev, Imena podjetij kotjezikovnokulturno vprašanje, JZ 7 (2001), št. 1-2,435-441. Janez Keber, Rojstna imena, hišna imena, vzdevki, psevdonimi v Sloveniji, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 47-69. Janez Keber, Slovarček imenoslovnih in drugih jezikoslovnih izrazov, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 141-148. Janez Keber, Andela Frančič, Medimurskaprezimena (Zagreb 2002), JZ 9 (2003), št. 2, 161-169. Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Janez Keber, Valerij Mokienko, Alfred Wurm, Cesko-rusky frazeologicky slovnik (Olomouc 2002), JZ 10 (2004), št. 1, 163-169. Janez Keber, A. Birih, V. Mokienko, L. Stepanova, Slovar' frazeologičeskih sinonimov russkogo jazyka (Rostov na Donu 1997), JZ 10 (2004), št. 10, 165-169. Karmen Kenda Jež, Fonološki opis govora kraja Cerkno (OLA 6, SLA 166), JZ 5 (1999), 207-234. Karmen Kenda - Jež: Karmen Kenda - Jež, Peter Weiss, Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju, JZ 8 (2002), št. 1, 47-61. Mihaela Koletnik, Fonoloski opis govora v Radencih, JZ 6 (2000), 155-165. Mihaela Koletnik, Fonoloski opis govora pri Sv. Ani na Kremberku v Slovenskih goricah, JZ 7 (2001), št. 1-2, 381-392. Mihaela Koletnik, Fonoloski opis govora v Zgornji Velki (SLA 364), JZ 8 (2002), št. 1, 139-149. Mihaela Koletnik, Fonoloski opis govora pri Negovi (SLA 367), JZ 9 (2003), št. 2, 81-92. Nataša Komac, Slovenska jezikovna skupnost v Kanalski dolini, JZ 9 (2003), št. 2, 129-142. Polona Kostanjevec: Ljudmila Bokal, Alenka Gložančev, Nataša Jakop, Polona Kostanjevec, Nastja Vojnovič, O načrtovanem slovarju novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 7-47. Polona Kostanjevec: Ljudmila Bokal, Alenka Gložančev, Polona Kostanjevec, Nastja Vojnovič, Predstavitev slovar opisnih kategorij za enojezični razlagalni slovar srednjega obsega — s temeljnim izhodiščem v SSKJ, JZ 9 (2003), št. 1, 65-75. Borislava Košmrlj-Levačič, Razmerje med mednarodno in slovensko različico rastlinske sistematike, JZ 2 (1995), 176-186. Borislava Košmrlj-Levačič, Ob Gradivu za pomološki slovar, JZ 3 (1997), 229-241. Borislava Košmrlj Levačič, O terminološkem slovarju in računalniški podpori ob izdelavi botaničnega terminološkega slovarja, JZ 5 (1999), 107-122. Borislava Košmrlj, O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju, JZ 8 (2002), št. 1,29-46. Marija Kožar, Slovensko imenoslovje v Porabju, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 137-139. Mira Krajnc, Začetniki oziroma sredstva za vzpostavljanje in ohranjanje stika v komunikaciji, JZ 10 (2004), št. 2, 121-136. Jaro Lajovic, Kratek oris računalniškega prevajanja, JZ 3 (1997), 191-197. Zvonka Leder, Terminološka prizadevanja na Slovenskem, JZ 1 (1991), 155- 171. Andreja Legan-Ravnikar, Tvorb eni načini upravno-političnih in vojaških terminov v Vodnikovih Lublanskih novicah (1797), JZ 3 (1997), 25-40. Andreja Legan Ravnikar, Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768), JZ 8 (2002), št. 1, 13-27. 158 Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Andreja Legan Ravnikar, Maria Karpluk, Slownik staropolskiej terminologii chrzešcijanskiej (Krakow 2001), JZ 10 (2004), št. 1, 169-175. i Jaro Lajovic, Kratek oris računalniškega prevajanja, JZ 3 (1997), 191-197. fj Helena Majcenovič, Praktični vidiki normiranja v slovarjih, JZ 5 (1999), 63-90. r Helena Majcenovič, Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa, ,1 JZ 8 (2002), št. 1, 63-94. Viktor Majdič, Imena vasi in mest v Sloveniji, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 81-92. Pavle Merkü, Devinski prisežni obrazec z začetka 17. stoletja, JZ 8 (2002), št. 1, «£ 53-56. ^ Pavle Merkü, Slovensko imenoslovje v Italiji, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 133-136. - Pavle Merkü, Toponomastični ocvirki (Štanjel na Krasu, lyouca, Križ, Satu/ Sveto), JZ 10 (2004), št. 2, 147-150. ^ Majda Merše, Predpreteklik v Dalmatinovi Bibliji, JZ 3 (1997), 9-24. Majda Merše, Problematika oblikoslovnega zaglavja v Poskusnem snopiču Slovarja slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, JZ 5 (1999), 19-31. Majda Merše, Semantika i struktura na slovenskiot vid III, JZ 6 (2000), 189— Majda Merše, Glagolski vid v povezavi z načinom in naklonom v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih, JZ 7 (2001), št. 1-2, 113-128. # Majda Merše, Besednovrstna in druga slovnična problematika besedja slovenskih O protestantskih piscev 16. stoletja, JZ 10 (2004), št. 1, 7-32. Majda Merše, Ob sedemdesetletnici Franceta Novaka, JZ 10 (2004), št. 2, 7-16. Jakob Müller, Novo slovensko pravopisje (Slovenski pravopis: 1. Pravila 1990), JZ 1 (1991), 191-199. * Jakob Müller, Jakob Solar in Stane Suhadolnik. Življenjepisa in tri pisma, JZ 4(1998), 19-43. Jakob Müller, Peter Pavel Vergerij mL, JZ 4 (1998), 215-217. Jakob Müller, Zgodba o ljudstvu, JZ 5 (1999), 33-61. Jakob Müller, Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha, JZ 6, 117-139. Jakob Müller, Riglerjeva teza o začetkih slovenskega knjižnega jezika v številkah, JZ 7 (2001), št. 1-2, 129-162. Jakob Müller, Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850), JZ 8 (2002), št. 1,205-211. Jakob Müller, Slovenistika na sombotelskih slavističnih dnevih 23.-24. maja 2002, JZ 8 (2002), št. 1, 245-246. Jožica Narat-Srekl, Samostalniške besednozvezne sopomenke v Dalmatinovi Bibliji, JZ 1 (1991), 63-72. Jožica Narat, Vzorčni prikaz obsežnejših sopomenskih skupin iz Pleteršnikovega slovarja, JZ 4 (1998), 165-173. Jožica Narat, Kdo je avtor prvega slovenskega prevoda Baragovih Indijancev, JZ 7 (2001), št. 1-2, 251-266. Vlado Nartnik, Da ta tri imena edin Bog, JZ 1 (1991), 41-45. 159 Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Vladimir Nartnik, Naglasnapodoba glagolskegapregibanja v zborni slovenščini, - JZ 2 (1995), 187-194. Vlado Nartnik, Naglasna podoba privezno-pridevnega pregibanja v knjižni slovenščini, JZ 3 (1997), 137-141. r Vlado Nartnik, Pet zvezkov ALE, JZ 4 (1998), 181-185. Vladimir Nartnik, Fonološki opis govora Vnanjih Goric (SLA 226), JZ 5 (1999), 197-205. r~- Vlado Nartnik, Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika, JZ 6 (2000), O 199-204. Vladimir Nartnik, K osnovnim mehanizmom glagolsko-imenskega pregibanja .v v italijanščini in slovenščini, JZ 7 (2001), št. 1-2, 395-401. Vlado Nartnik, 35. zasedanje Uredniškega odbora ALE v Ljubljani 2002, JZ 8 (2002), št. 1,247-250. N Vladimir Nartnik, Tatjana Ivanovna Vendina, Srednevekovyj čelovek v zerkale staroslavjanskogo jazyka (Moskva 2002), JZ 10 (2004), št. 2, 171-178. -5 France Novak, 12. Mednarodni kongres slavistov v Krakovu od 27. avgusta do 2. septembra 1998, JZ 4 (1998), 201-205. / France Novak, Rudolf Kuchar, Pravo a slovenčina v dejinach, JZ 6 (2000), t 205-208. Irena Orel, Dr. Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine - Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550), JZ 7 (2001), št. 1-2, 443-446. 7 Saša Poklač, O naglaševanju števnikov dvanajst in petnajst v slovenskih narečjih ^ (po gradivu za SLA), JZ 9 (2003), št. 2, 93-110. ^ Saša Poklač, Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji in narečnih fra-? zemih, JZ 10 (2004), št. 2, 137-145. ____ F ____ Zvonka Praznik, Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des synonymes, JZ 8 (2002), št. 1, 213-224. Francka Premk, Slov eno-hebraica: Eksotična poimenovanja dišav in dragocenih oblačil v najstarejših slovenskih psalmskih prevodih (Ps 45), JZ 1 (1991), 47-62. Francka Premk, Mana, ta kruh tiga lebna, JZ 2 (1995), 195-218. Francka Premk, Hebraizmi Trubarjevih in Dalmatinovih robnih besedil, JZ 2 (1995), 219-226. Francka Premk, Prevajanje naslovov v šestnajstem stoletju, JZ 3 (1997), 41-59. Jurij Rojs, Razlagalni slovarji ruskega jezika, JZ 7 (2001), št. 1-2, 447-450. Elena Savelieva, Jezikovne podobe žalosti v frazemih slovenskega jezika, JZ 9 (2003), št. 1, 129-142. Elena Savelieva, Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan9 v slovenskem in ruskem jeziku, JZ 10 (2004), št. 1, 93-102. Vera Smole, Tesarska terminologija v Mirnski dolini, JZ 2 (1995), 227-240. Vera Smole, Sovplivanje samoglasnikov in soglasnikov v vzhodnodolenjskih govorih, JZ 3 (1997), 167-173. Vera Smole, Jan Balhar, Pavel Jančak a kolektiv, Cesky Jazykovy Atlas (CJA) 7, JZ 3 (1997), 243-245. 160 Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija t/ Vera Smole, Pavle Ivič, Žarko Bošnjakovič, Gordana Dragin, Banatski govori šumadijsko-vojvodanskog dijalekta, Prva knjiga, Uvod ifonetizam (Beograd 1994), JZ 3 (1997), 247-248). Vera Smole, Fonoloski opis govora vasi Sentrupert (SLA 262), JZ 4 (1998), 73-88. Vera Smole, Prvi slovenistični dan v Trstu s poudarkom »na novem in starem v poljedelski terminologiji v slovenskih narečjih« ali morda začetek načr-tnejsega zbiranja narečnega besedja, JZ 4 (1998), 219-220. Marko Snoj, Nekaj pripomb k izvoru slovanskih glagolov skočiti, skakati in kačitiJZ 1 (1991), 31-40. Marko Snoj, O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 37-40. Marko Snoj, Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 41-45. Irena Stramljič Breznik, Besedna družina besede, JZ 6 (2000), 45-55. Irena Stramljič Breznik, Besedne družine predlogov in veznikov v besedotvornem slovarju, JZ 7 (2001), št. 1-2, 197-206. Irena Stramljič Breznik, Zeljka Fink - Arsovski, Poredbena frazeologija:pogled izvana i iznutra (Zagreb 2002), JZ 9 (2003), št. 1, 145-148. Irena Stramljič Breznik, Struktura besednodružinskega slovarja slovenskega jezika za črko B, JZ 10 (2004), št. 1, 71-91. Katja Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli, JZ 10 (2004), št. 2, 19-46. Matej Sekli, Odrazi praslovanskih oblikotvornih naglušnih tipov samostalnikov moške o-jevske sklanjatve v (knjižni) slovenščini, JZ 9 (2003), št. 2, 29-50. Matej Sekli, Naglas izsamostalniskih izpeljank s priponskim obrazilom -ar(j) v knjižni slovenščini, JZ 10 (2004), št. 2, Al-12. Ivanka Sircelj-Znidaršič, Mali leksikoni Cankarjeve založbe in Slovar slovenskega knjižnega jezika kot podlaga za geslovnik enozvezkovnika, JZ 2 (1995), 279-283. Ivanka Sircelj Znidaršič, Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki (predstavitev), JZ 5 (1999), 241-246. Alenka Sivic Dular, Zgodovina imenoslovja v Sloveniji, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 7-27. Alenka Sivic-Dular, Razvoj pridevniških sklanjatev v kontekstu zgodovinskih in arealnih vidikov, JZ 9 (2003), št. 2, 7-28. Alenka Sivic-Dular, 13. mednarodni slavistični kongres (vpodatkovno-statistični luči) (Ljubljana, 15.-21. 8. 2003), JZ 9 (2003), 177-185. Jožica Škofic, Fonoloski opis govora Krope (SLA 202), JZ 3 (1997), 175-189. Jožica Škofic, Libuše Olivova-Nezbedovd, Miloslava Knappovä, Jitka Maleninskä, w Jana Matušova, Pomistnijmena v Cechach, JZ 3 (1997), 249-255. Jožica Skofic, Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici, JZ 4 (1998), 47-71. Jožica Skofic, Govor celjskega predmestja Gaber je, JZ 4 (1998), 89-98. mi yr, _________Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija__________ Jožica Skofic, Stanko Košir, B's 'dnjak rutaršče 'n srenšče špraše, Slovar rutarske in srenške govorice, JZ 4 (1998), 197-199. Jožica Skofic, Fonološki opis govora kraja Zgornje Gorje (SLA 198), JZ 5 (1999), 183-195. Jožica Skofic, Irena Stramljič Breznik, Prispevki iz slovenskega besedoslovja, JZ 5 (1999), 253-255. Jožica Skofic, Herta Maurer-Lausegger, Orodje s koroških podstrešij, O saneh,,,/ Über Schlitten..., JZ 5 (1999), 257-258. Jožica Skofic, Fonološki opis kraja Lom pod Storzičem, JZ 6 (2000), 141-154. Jožica Skofic, Besede za semenj, žegnanje (farnipraznik) in blagoslov v slovenskih narečjih (po gradivu za SLA), JZ 7 (2001), št. 1-2, 267-298. Jožica Skofic, L. Olivovä-Nezbedovä, J. Maleninskä, Slovnik pomistnich jmen v Čechach (Uvodnisvazek), JZ 7 (2001), št. 1-2, 451-454. Jožica Skofic, Malina in robidnica v Slovenskem lingvističnem atlasu, JZ 8 (2002), št. 1, 121-138. Jožica Skofic, Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje, JZ 8 (2002), št. 1, 225-229. Jožica Skofic, 4, mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov (Riga, 28. 7.-2. 8. 2003), JZ 9 (2003), št. 2, 187-190. Jožica Skofic, 2. mednarodna konferenca o jezikovni raznolikosti v Evropi - ICLaVE 2 (Uppsala, 12.-14. 6. 2003), JZ 9 (2003), 191-194. Jožica Skofic, Fonološki opis govora Juršincev v Slovenskih goricah (SLA 378), JZ 10 (2004), št. 2, 103-119. Katja Šuštar, Sodarska terminologija v Zagradcu na Dolenjskem, JZ 7 (2001), št. 1-2, 299-320. Silvo Torkar, Nekaj opazk k osvetlitvi cerkljansko-tolminskega besedišča v SSKJ, JZ 1 (1991), 173-179. Silvo Torkar, Kako je iz koromača (komorača) nastal komarček, JZ 2 (1995), 284-286. Silvo Torkar, Nekaj slavističnih utrinkov s Poljske, JZ 3 (1997), 257-259. Silvo Torkar, Notarske knjige kot imenoslovni vir, JZ 4 (1998), 177-180. Silvo Torkar, Nekaj opomb k Slovenskim vodnim imenom F. Bezlaja, JZ 5 (1999), 237-239. Silvo Torkar, K slovenskim priimkom na -ar, JZ 6 (2000), 209-211. Silvo Torkar, Nekatera aktualna vprašanja poknjizevanja in razknjizevanja zemljepisnih lastnih imen, JZ 7 (2001), št. 1-2, 403-409. Silvo Torkar, Vasilij Abajev 1900-2001, JZ 7 (2001), št. 1-2, 469-471. Silvo Torkar, Priimki na Slovenskem, Slovensko imenoslovje, JZ 8 (2002), št. 2, 71-79. Silvo Torkar, K izvoru in pomenu krajevnih imen Prvačina in Prebačevo, JZ 10 (2004), št. 1, 103-106. Drago Unuk, Nelinearna struktura zloga, JZ 10 (2004), št. 1, 107-123. Nastja Vojnovic, O oblikovanju geslovnika za pravopisni slovar, JZ 2 (1995), 241-249. Nastja Vojnovič, O gumarskem slovarju, JZ 6 (2000), 213-222. Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Nastja Vojnovic: Ljudmila Bokal, Alenka Glozancev, Nataša Jakop, Polona Kostanjevec, Nastja Vojnovic, O načrtovanem slovarju novejšega besedja slovenskega knjižnega jezika, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 7-47. Nastja Vojnovic: Ljudmila Bokal, Alenka Glozancev, Polona Kostanjevec, Nastja Vojnovic, Predstavitev slovaropisnih kategorij za eno jezični razlagalni slovar srednjega obsega - s temeljnim izhodiščem v SSKJ, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 65-75. Nastja Vojnovic, Ob slovarju novejšega besedja, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 83-88. Peter Weiss, Zasnova novega odzadnjega slovarja slovenskega jezika, JZ 1 (1991), 121-139. Peter Weiss, Zinka Zorko, Narečna podoba Dravske doline, JZ 4 (1998), 187— 188. Peter Weiss, Trije narečni slovarji, JZ 4 (1998), 189-196. Peter Weiss, Določila za razvrščanje podobno in enako pisanih iztočnic za slovarski del novega Slovenskega pravopisa, JZ 5 (1999), 151-167. Peter Weiss, Šestdeset in šeststo petdeset šestdelnih šeststopenjskih petdejank, JZ 5 (1999), 169-177. Peter Weiss, Sopomenski slovar slovaščine, JZ 5 (1999), 247-251. Peter Weiss, Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih, JZ 6 (2000), 27-44. Peter Weiss, Fonološki opis govora kraja Spodnje Kraše (SLA 314), JZ 7 (2001), št. 1-2, 321-347. Peter Weiss, Slovenski nacionalni korpus Maks na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRCSAZU: utemeljitev, JZ 7 (2001), št. 1-2, 419-428. Peter Weiss, Prvi zvezek Slovarja srbskih govorov Vojvodine, JZ 7 (2001), št. 1-2, 455-462. Peter Weiss: Karmen Kenda - Jež, Peter Weiss, Skladenjski podatki v (sloven- skem) narečnem slovarju, JZ 8 (2002), št. 1, 47-61. Peter Weiss, Majda Merše in Franc Novak s sodelovanjem Francke Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16, stoletja, Poskusni snopič (Ljubljana 2001), JZ 8 (2002), št. 1, 157-191. Peter Weiss, Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vojugoistočniot egejski del 1, 2 (A-K) (Skopje 1999, 2002), JZ 8 (2002), št. 1, 231-237. Peter Weiss, Uvod v (slovenski) narečni slovar, Slovaropisje, JZ 9 (2003), št. 1, 49-61. Peter Weiss, Tomislav Lipljin, Rječnik varazdinskoga kajkavskog govora (Vara- Idin 2002), JZ 9 (2003), št. 2, 171-176. Peter Weiss, ZRCola: vnašalni sistem za jezikoslovno rabo v programu word, JZ 10(2004), št. 1, 145-152. Peter Weiss: Peter Weiss in Andrejka Zejn, Digitalizacija pisnega narečnega gradiva v dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, JZ 10 (2004), št. 2, 179-188. Maria Wtorkowska, Funkcje preßksu w(e)- w polskich formacjah czasowniko- wych, JZ 10 (2004), 59-69. Janez Keber: Jezikoslovni zapiski 1-10 (1991-2004): bibliografija Melita Zemljak, Fonološki opis posavskega govora v Stržišču, JZ 7 (2001), št. 1-2, 349-363. Melita Zemljak, Instrumentalno-slüsna analiza pogostnosti in trajanja glasov na primeru štajerskega zabukovškega govora, JZ 10 (2004), št. 2, 73-88. Danila Zuljan Kumar, Jakob Rigler, Zbrani spisi I, Jezikovnozgodovinske in dialektoloske razprave (Ljubljana 2001), JZ 8 (2002), št. 1, 239-243. Danila Zuljan, Nekaj besednorednihposebnosti v nadiskem in briškem narečju, JZ 9 (2003), št. 2, 59-80. Andrej ka Zejn: Peter Weiss in Andrej ka Zejn, Digitalizacija pisnega narečnega gradiva v dialektoloski sekciji Instituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, JZ 10 (2004), št. 2, 179-188. Andreja Žele, Kako SSKJ izkazuje glagole s prostimi morfemi, JZ 2 (1995), 250-256. Andreja Žele, Kako je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika predstavljena vezljivost, JZ 3 (1997), 143-156. Andreja Žele, Vezljivost glagolov s slovarsko oznako s širokim pomenskim obsegom, JZ 4 (1998), 113-122. Andreja Žele, Vezljivost kot razvojna kategorija, JZ 5 (1999), 179-182. Andreja Žele, Tipologija poved(kov)ne rabe v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, JZ 6 (2000), 57-65. Andreja Žele, Tipologija pridevniške vezljivosti, JZ 7 (2001), št. 1-2, 163-195. Andreja Žele, Pomemben prispevek k slovenski leksikologiji, JZ 7 (2001), št. 1-2, 463-468. Andreja Žele, Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla, JZ 8 (2002), št. 1, 95-108. Andreja Žele, Povedkovnik v slovenščini, JZ 10 (2004), št. 1, 33-42. Andreja Žele, Merilo jezikovne naravnosti kot eno od možnih meril za izbiranje slovarskega ponazarjalnega gradiva in korpusov - o knjigi Janeza Ore- šnika Naturalness in (morfo)sintax english examples, JZ 10 (2004), št. 1, 155-162. Andreja Žele, Jerica Snoj, Tipologija slovarske večpomenskosti slovenskih samostalnikov! Ljubljana 2004), JZ 10 (2004), št. 2, 189-192. Janez Keber, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: keber@zrc-sazu.si JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Kozma Ahačič, Metka Furlan, Janez Keber, Valerij M. Mokienko, France Novak, Vera Smole, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele Urednik Janez Keber Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Nanika Holz Prelom Brane Vidmar Oblikovanje Milojka Zalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Novi trg 2, 1000 Ljubljana Slovenija Telefon: 01 4706160 http://www.zrc-sazu.si/isjfr/jezikosl.htm E-pošta: isj@zrc-sazu.si Cena posamezne številke: 1500 SIT Naročila sprejema Založba ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana Telefon: 01 4706 464 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhaja od leta 1991, od 3. letnika 1997 vsako leto, od 2001 dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodnih bazah podatkov MLA International Bibliography of Book and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York; Bibliographie linguistique/Linguistic bibliography, The Hague, The Nederlands; IBZ, K. G. Säur Verlag, Osnabrück, Deutschland; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Deutschland. Izhaja s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Tisk: Collegium Graphicum d.o.o., Ljubljana © 2005, ZRC SAZU Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZUm slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca marca za prvi in do konca julija za drugi zvezek v tekočem letu, glasilo pa izide predvidoma v juliju in novembru. Razen delavcev Inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo za pisanje posebej vzpodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Predviden okvirni obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do pet, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del do 10 strani. Besedila, ki morajo biti izvirna in še ne objavljena, je treba oddati uredništvu na disketi 3,5 in vnesena v oknih v programu Word ter v pisavi Times New Roman (velikost 10). Vse posebne in naglašene znake, ki se jih ne da vnesti prek tipkovnice, je treba vzeti iz Wordovih Simbolov, Wordovih naborov Brane 1, 12, 3, 4, iz ZRCole ali navesti zanje posebne kode. Pri tabelah, grafih ipd. je treba upoštevati format Jezikoslovnih zapiskov. Pri pisanju naj avtorji ne uporabljajo slogov. Oblikovanje prispevka naj prepustijo Založbi ZRC, označene so lahko pisave krepko, ležeče, podčrtano. Za številko opombe na dnu strani je treba vstaviti en tabulator. Disketi naj bo priložen iztis na formatu A 4 v dveh izvodih. Razprave in članki morajo imeti na začetku slovenski izvleček. Temu bo sledil angleški prevod izvlečka. Na koncu bo angleški povzetek (avtorji naj slovenski izvleček in povzetek odtisnejo posebej za prevajalko). Povzetek naj ima največ 15 vrstic. Pred njim mora biti pri člankih in razpravah seznam virov in literature ali navedenk, ki se nanašajo na obravnavano tematiko. Pri tem naj se avtorji ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov. Pri navajanju virov in literature je zaželeno, da se ime, ki je zapostavljeno priimku z vejico, (po možnosti) navede neokrajšano. Vse prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo, pri čemer sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo in jih pred oddajo v tisk vnesejo na disketo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku ODMEVI. Naslov uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160, e-pošta: ISJ@zrc-sazu.si Glavni urednik: telefon: 01 4706 177, e-pošta: keber@zrc-sazu.si JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 11 • 2005 • 1 I. RAZPRAVE IN ČLANKI Helena Dobrovoljc, Primerjalne skladenjske zgradbe s stališča slovenske teorije jezikovne naravnosti Andreja Žele, Vezljivostni primitivi kot slovarske ubeseditve Aleksandra Bizjak. Oblikoslovno označevanje in besediloslovna analiza Maria Wtorkowska, Kilka podobienstw i roznic miqdzy polskim i sfowienskim czasownikiem jako przyczyna blgdöw jgzykowich Siowiencöw uczqcych si% j^zyka polskiego Peter Jurgec, Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov (standardne slovenščine): L Naglašeni samoglasniki Viktor P* SuFgač, Onomastika t gramatika (do problemi praslovjans'kih pari passiv praes. na *i-m-) Metka Furlan, Rezijansko tülac ftilnik'(Bila). Praslovanski anatomski termin *tuh> v slovenščini II. GRADIVO, OCENE, POROČILA ISSN 0354-0448 9 9770354044012