158                                                                             Razne stvari.
Die   Geheimsprachen   bei   deti  Slaven je
naslov zanimivi razpravi prof. V. Jagiča, ki je izšla v „Sitzungsberichte" cesarske akademije znanostij na Dunaju. Ta knjižica je prvi del razprave ter obsega bibliografijo tega predmeta in slovanske elemente v teh „tajnih jezikih", drugi del pa bo obsegal razlago tujih elementov v leksikalnem zakladu slovanskih tajnih jezikov. Podatke, sicer malenkostne in pomanjkljive, je dobil (v raznih delih; pisali so: Dalj, Sreznjevskij, Tihonravov, Golyšev, Nikolojčik, Mikuckij, Scepuro, Viktorin, Romanov, Ticljanov, Vuk, Miličevič, C. Jireček idr., ki so večinoma nabirali besede ali deloma v slovarjih odločili posebni prostor takim  izrazom.
Nas Slovence zanimajo strani 27 — 36, na katerih se Jagič bavi z „rokovnjaškim jezikom". Jagič piše: „Bei den Slovenen haben die Land-streicher, Vagabunden, die man auf slovenisch ,rokovnjak' nennt, gleichfalls ihre eigene Geheim-sprache; sie nennen sie „plintovska Špraha" (also, ,Blindsprache'). Der lexicalische VVortvorrath ist grosstentheils fremd, aus dem Deutschen oder Ita-lienischen entlehnt. Nur selten tritt die Kraft der Neubildung zum Vorschein ..." (str. 27) ter razlaga potem  celo  vrsto  besed.
O tem rokovnjaškem jeziku je imel „Slovenski Narod" (letnik VIII. 1. 1875. št. 121 in 122) nekaj notic; zlasti važen  v  tem  oziru pa je spis Josipa
Pravi, da so Oblakove študije cenjen prinos k bolgarski dijalektologiji in sicer kot občno-naučne in narodne. Med izsledovalci Macedonije in ob jednem med pijonirji za bolgarsko pravico v tej deželi pa zavzema Oblak prvo mesto.                                                                     Uredn.
Razne
Naše slike.
V poslednji in v današnji sliki objavljamo jedno izmed najlepših del Frančiška Robbe, kip sv. Katarine v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Ta umotvor, ki je nekako poldrug meter visok, podajemo zato v raznih oblikah, da se naše občinstvo ob takem umotvoru tudi uči, kaj je res lepo. •— „ Slepi ubožec" je delo jako nadobudnega umetnika in mladega kiparja Repiča z Vrhpolj pri Vipavi, sedaj na Dunaju. ¦— Slike na str. 153, 154) x55 nam predoČujejo nekaj del domačega umetnega obrta.
Iz belokranjskega besednega zaklada.
(Priobčuje /. Šašelj.)
II. V lanskem   „Dom in svet"-u   sem  priobčil   v Št. 4,  6,   10,    13,   14   in   16   večjo   zbirko   belo-
Benkoviča v „Dom in svet"-u (letnik III. 1890 Št. 4.) naslovljen „Črtice o rokovnjačih, katerega 3. poglavje je večinoma posvečeno jeziku. Ta mate-njal je porabil tudi Jagič za svojo analizo o slovenskem   „rokovnjaškem jeziku".                         V.
Doctor Thomas de Cilia (Perlower, Pri-lokar) der Er^ieher Kaiser Maximilians /., erster Dompropst von Wien und Bischof von Konstan^. Ein Gedenkblatt ^um vierten Sdculum seines Todes-jahres. Zusammengestellt von M. Ljubša, Mitglied des „Historischen Vereines fiir Steiermark". Gra^. Verlagsbuchhandlung „Styriau. i8q*j. 8°. Str. 62. Cena 70 kr. — Marljivi gospod pisatelj je lani v našem listu kratko opisal slavnega našega rojaka Tomaža Prelokarja, ki je dosegel čast kostniškega škofa in nemškega deželnega kneza. Kar je v našem listu povedano kratko, to je tukaj dokazano po virih in v posameznostih. — S takimi deli si pridobivamo  Slovenci čast pri tujcih.
Divina maiestas Verbi incarnati Domini d Salvatoris nostri Jesu Christi elucidata ex libris novi testamenti. Selectio facta per Mich. Lendovšek, parochum Lavantinum. Cum permissu superiorum. Graecii i8gj. Typis et sumptibus „Styriae". 8°. Str. 79. Cena 50 kr. — Po veličastnem uvodu navaja gospod sestavljalec po lepem redu (sedmih poglavjih) ona mesta iz sv. pisma novega zakona, ki govore o Izveličarju v tem ali onem oziru. Prav zaradi reda teh mest se lahko reče, da se med seboj pojasnjujejo. Pravi izraz za to delce je „mo-zajik" iz kamenčkov nove zaveze, ki nam podaje popolno in  resnično  podobo Jezusovo.
stvari.
kranjskih izrazov, katerih Pleteršnik v novem slovarju nima. Tu podajem zopet nekoliko besed, katere sem si zabeležil v minulem letu. Pl. pomen|a tudi tu Pleteršnikov slovensko-nemški slovar, in L. Letopise Matice Slovenske.
Baba tuslja; tako imenujejo one velike stenice (menda n. die Baumwanze), ki dajejo od sebe grd smrad, ako se jih dotakneš in ki prezimujejo po zidinah in razpokah. Adj. tušelj nima PL, pač pa ima gl. tušiti in adj. tušen = tohel. Tušelj je torej = tuhel, tohel. Od tod sta belokranjski imeni krajev: Dragatuš in Tušev dol.
baraten, adj.; ti voli so baratneji nego oni = bolji za barantijo.
barttida, e, f., isto kar batuda (gl. „Dom in svet'' 1891, str. 43;). Cesta je posuta s samimi bartudami.
belec, kamen, ki melje na belo.
belje,  a, n. coll., isto, kar Pl. bilje.
beliiškast, adj., belušast.
blatar, a, m., tako imenujejo one, ki stanujejo po blatnih krajih.
boček, a, m., dem. ad bok.
bombek, a, m., isto, kar Pl. 1 trakelj.