HiDicev sin, —*i—3«-^- Pravljica. Za slovenski narod prosto predelal F. St. Poleg narodne pripovedke zapisane v „Sloveniji“ leta 1848 po Lovro Pintarji. V Ljubljani 1884. Založnik in prodajalec Janez Gi on ti ni. 46922 OHgJfiZ- Natisnil M. Šeber v Postojni. Svoje dni je živel v B . . . , glavnem mestu mogočne carevine, jako bogat gospod. Bil je z vsem založen, česar si more človeško srce le želeti. Svojega imetja pa se ni sam veselil, temuč je tudi drugim naklanjal darove svojih nevsahljivik zakladov. Posebno rad pa je pripravljal velike gostije. Na te je vabil prijatelje in znance, ki so se prav dobro imeli pri sijajnih pojedinah. Pogostovanje pa je mo¬ ralo biti vedno drugače, in gospodarski oskrb¬ nik je s kuharji in reditelji imel mnogo skrbi, da je zadovolil svojega gospodarja. Dostikrat so bili v stiski ter so si glave belili kako sestaviti nov jedilen načrt, ki bi povabljene goste zopet najprijetneje iznenadil. — Izmisli si gostoljubni bogatin vilikansk obed, pri ka¬ terem je gostom streči s samimi okusnimi jedili ribjega mesa. Naroči torej svojemu ribiču, ki je moral kuhinjo preskrbovati z ribami, da v treh dneh nalovi tri cente rib. Daši ribič 1 * 4 ostrmi pri tej zahtevi, vender molče otide in se odpravi zgodaj v jutro na ribji lov. Delo pa se mu je prvi dan prav slabo obneslo. Niti jedne ribe ni vjel. Klaverno se vrne domov in se tolaži, da bode drugi dan srečnejši. Druzega dne za rano gre zopet ribariti vzemši seboj vse potrebne priprave: sake, mreže, vado, trnke ter hodi ob vodi gori in doli prežeč na plen, a zaman! Ni je bilo najmanjše ribice blizu. Potrtega srca zapusti lovišče, ko je poldan odzvonilo. Zelo ga je jelo skrbeti, ker gostija je bila napovedana, vabila vže raz. poslana in bal se je gospodove nemilosti. Po¬ svetuje se se svojo ženo in ji prigovarja, naj gre iskat rib k drugim dunajskim ribčem. „Skusi“, reče ji, „da jih dobiš na posodo, ali pa jih kupi“. Tudi on se napoti do znanih mu ribičev. Strah, da izgubi dobro službo, če ob pravem času rib ne pripravi, ga je gnal do najdaljnejših podunavskih ribičev. Skrbna žena je obletala vse odkazane ji ribiče, pa ni mogla niti jedne ribice dobiti. Tudi njemu se ni bolje godilo. Prišel je praznih rok domov. Zvečer reče ribič svoji ženi: „Jutri hočem prav zgodaj še jedenkrat svojo srečo posku¬ siti. Ce kaj vjainem, bode dobro, če pa ne, 5 naj pa bode, kakor more. Vsaj si ne morem pomagati. " Pride tretje jutro. Ribič prav zgodaj vstane in gre zopet rib lovit. Cel pred- poldan hodi poleg vode sim ter tja, pa ni- jedne ribice ne vjame. Opoldne se pripravi, da otide domov. Hodi še nekaj časa ob vodi in se prav kislo drži. Kar pripluje po reki pisana ladija. V ladiji sedi gospod dolge, tenke postave, jako bistrih oči in je od nog do glave zeleno opravljen. Ta obgovori takoj zamišljenega ribiča, rekoč: „Mož! kaj ste tako žalostni tukaj ob vodi?" Ribič pravi na to: „Kako ne bi bil žalosten ? Moj gospod mi je zapovedal, da mir moram tri cente rib naloviti v treh dneh ; danes pa je že poslednji dan, a še nijedne nisem dobil !" Zdaj reče gospod: „Obljubi mi to, kar ne veš da imaš, in posredoval bodem, da jih še danes naloviš, kolikor ti je drago." — Ribič si misli: „Lahko bodem pogrešal, kar ne vem, da imam, če tudi mu obljubim." Tujec na to še pristavi: „ čakati te hočem polnih dvajset let. Po pre¬ teku tega časa bodeš mi mogel obljubljeno iz¬ ročiti." ^Zadovoljen sem, mož beseda velja," pritrdi ribič, veselo vrže mreže v valove in je vzdigne polne vsakovrstnih žlahtnih rib. 6 Vrže je še jedenkrat in zopet se napolnijo, da je imel dovolj posla, spraviti bogati plen na breg. Vrže v tretjič svoje orodje v oživljeni veletok in vse je gomazelo plavntnih živalic, da je ribiču srce radosti igralo. Po vsem tem pa tuji gospod še ribiču prigovarja, naj spo¬ roči domov, da morajo priti s štirimi konji po ribe. Predno dojde voz, nalovil jih bodeš do¬ volj. Kmalu priskaklja čvrstih konjičev dva para in naložili so rib toliko na voz, da so komaj odpeljali. Predno se ribič poslovi od tujega gospoda, ga ta še popraša: „Ali pa ti veš, kaj si mi obljubil?" Ribič ne premišljuje dolgo ter reče: „ Gospod! jaz tega ne vem. Naj vže bode, kar hoče. Obljubil sem Vam, kar ne vem, da imam." Na to se posmeje gospod in mu razodene skrivnost, rekoč: „Tvoja ženka bode čez do¬ brega pol leta sinka porodila in — tega si meni obljubil! Kedar preteče dvajset let, pri¬ peljati mi ga moreš ravno na to mesto." Ta vest je ribiča nekoliko osupnila, ven¬ dar se kmalu potolaži in se vrne proti domu. Skrbelo ga je sicer močno, da je nepremišljeno obljubo storil, a bil je pa tudi vesel, da bode želji svojega gospodarja vstregel v tako obilnej 7 meri, kakor se ni nikdar nadejal. Ko ribič razkazuje gospodarju bogati plen, zarolmi ta nad njim godrnjaje: „Ti si pravi cepec t Zakaj si mi hodil lagat, da ne moreš nič rib naloviti? Zdaj si mi jih toliko privlekel, da skoraj ne vem kam bi ž njimi." Ribič se izgovarja in razklada gospodu vso prigodbo od kraja do konca, ter nazadnje še pristavi: „Sam Bog ve, kaj bode zdaj, ker sem tako zarobil, da sem obljubil svojega sina ?!" Gospod na to pravi s pomirljivo be¬ sedo : „0 kaj hoče to, dvajset let! To je še dolgo. Do onega časa se bode morebiti še vse drugače obrnilo." Cas je naglo minul in res se prigodi, da Bog podari ribiču sina. Mati ga je skrbno vzgojala in lepo podučevala. Kmalu odraste in začne hoditi v šolo. Učil se je prav pridno, da se je izmed vseh učencev najbolj odlikoval, in šestnajst let star je bil dovršil vže više šole. Zdaj ugibata oče in mati, da li naj bi se sin posvetil duhovskemu stanu, a spomnita se, da je obljubljen, zato pravita: „Za maš- nika ni. Dajva ga rajši še štiri leta v črno šolo." Rečeno, storjeno. Mladenič se vpiše v to šolo in dovršivši svoje študije pride zopet na Dunaj. Kaj da se je žnjim godilo in kaj 8 da ga še čaka, vse mu je vže znano. Torej reče svojemu očetu: ,,Prišel je čas, ljubi oče, da greva." Oče tužnega glasa vprašajo: „Kam pa hočeš, da greva?" Sin mu naglo seže v besedo: „No, ali ne veste, komu ste me obljubili še pred dvajse¬ timi leti? Tja ideva, k oni vodi, kjer ste takrat ribe lovili!" Očeta je presunil ta žalostni opomin in skrbi so ga prešinile, da je obledel kakor stena. Sin prime za očetovo tresočo se roko in ga s pogumnim glasom osrčuje: „Nikar se ne bojte! Le urno suknjo čez ramo in hajdi za mano! Toda storiti morate, kakor vas bodem podučil. Ce me ubogate, ne zgodi se nič žalega niti vam niti meni." Odpravita se na osodepolni kraj. Gredoč daje sin potrtemu očetu naukov, kako se ima vesti ter pravi: „Kedar prideva k oni vodi, pripeljala se bode taista pisana ladij a, kakor tačas, ko ste ribarili. V nji bode sedel gospod zeleno oblečen, isti gospod, kateremu ste me obljubili. Na gospodovo povelje bode ladija priplavala h kraju na plitvo vodo. Jaz bodem z jedno nogo stopil na njo, z drugo pa bodem 9 ? stal na bregu. Tačas recite: „Sin, izročim te Bogu očetu, sinu in svetemu duhu. Pre¬ sveta Trojica naj bode vedno pri tebi." Ko bodete izrekli te svete besede, skočim na la¬ dijo ter vas pustim samega." Vse se zgodi vestno in točno, kakor je sin očetu po poti pripovedoval ter ga učil. Pisana ladija priplava po vodi. V nji je ze¬ leno oblečen gospod. Sin stopi z jedno nogo na ladijo, z drugo stftji na suhem. Oče ga izroči Bogu očetu, sinu in svetemu duhu. Sin skoči na ladijo, ki takoj od brega odrine. Komaj je sredi vode, odpro se valovi in — ladija se potopi z vsemi vred- Oče, videč po¬ gubo svojega ljubega sina, ves prestrašen za¬ vpije na vse grlo: ..Jezus! Marija! Božja po¬ moč ! Sin moj pogreznil se je v pekel! Pogubljen je na veke ! Gorje meni!“ Nesrečni oče stoji še dolgo na bregu ter zre s solznimi očmi v krute valove. Srce mu poka žalosti, a zaman zdihuje po svojem ljubem sinu. Njega le ni nazaj iz hladnega brezdna. Vda se v britko osodo ter se obrne proti domu. Tako je bil žalosten, da sta ga nogi komaj nosili. Dospevši na svoj dom ves zamišljen in potrt ter prepadenega obličja zgrudi se na 10 stol in dolgo se ne zdrami iz nezavesti. Nje¬ gova skrbna ženica, vsa prestrašena, ne ve, kako bi ga okrepčala in poživila. Poskušala je z vsemi mogočnimi domačimi zdravili, da bi bil prišel sam k sebi; a minulo je nekaj časa, predno je spregovoril in na drobno po¬ vedal svoji ženi, kakošna nesreča je doletela prelj ubij enega sina. Oba sta zdaj tugovala za pogubljenim sinom, leta in leta, da nista imela nikdar vesele ure. Kako pa se je potopljenemu sinu — re¬ cimo mu Zalko — na dalje godilo ? Ko so valovi ladijo zagrnili, plula je kot blisk v neizmerni*globočino, skozi ljute in pe¬ neče valove. Zdaj se voda vmiri in nad la¬ dijo se zasveti prekrasno sinje nebo. V bli¬ žini pa se razprostira divna planjava, iznad katere se dvigujejo stolpi čarobnega mesta. Ladija prijadra do prijaznega brega in izkrca svoje popotnike. Ti se razidejo in kmalu poiz- gube, da ni bilo ne sledu ne tiru za njimi. Zalko pa se nameri v mesto sam in zapuščen od celega sveta. Kako strmi nad čudovito lepoto mestnih ulic, katere so obdajale veli¬ kanske palače in prelepa poslopja, a kako milo mu je pri srci, videti ves ta kras zapuščen in smrtnotihoten. Nikjer se ni ganilo živo bitje. 11 Vsem mestnim Stanovnikom je bilo zavdano. Zaman je pohajal po mestu okrog, ni je za¬ gledal budeee stvari. Tavaje okoli se je utrudil zelo in želodec ga je uže opominal, da je potreben krepila. A kam se hoče obrniti, ker nikjer ni našel niti skorjice kruha, da bi bil vtolažil svoj glad. Premišljuje, kaj bi storil, kar mu pride na um, da si gre rib nalovit. Povrnivši se k vodi, kjer je stopil na breg, vrže trnek v valove in kmalu vjame nekoliko žlahtnih rib. Ukreše ogenj, zakuri ter si pripravi prav slastno ribjo pečenko, katera se mu jako prileže. Okrepčan si poišče sence ter leže pot košato lipo, da bi svoje trudne ude nekoliko odpočil. Kmalu prav sladko zaspi in sanja, da naj si v prenočišče naj lepši grad poišče. Tam naj sede za mizo, prižge dve luči ter ju postavi kraj sebe na vsako stran ter naj tako priča¬ kuje polunoči. Točno vse stori, kakor se mu je sanjalo. Ura odbije polunoči. V tem hipu se na stežaj odpro hišne vrata same od sebe. V hišo se privali debela kača, jo nameri naravnost proti mladeniču ter ga prosi z milim glasom: „Po- Ijubi me 1 “ On pa jo zaroti, rekoč: „Hudoba, poberi se proč od mene! Nad mano nimaš 12 nobene oblasti. “ Kača se splazi nazaj skozi duri, ne da bi mu kaj žalega storila. Kmalu potem se zdani. Zalko ostavi pre¬ nočišče ter gre zopet na ulice. Po mestu po¬ hajajoč občuduje bogato opravljene kočije, a človeka ni bilo nikjer videti. Opoldne gre zopet k vodi rib lovit. Tudi zdaj ni trnka zaman v vodo vrgel. Kmalu jih za potrebo nalovi, naredi si ogenj in speče ribe, katere slastno povžije. Ko se odteši, vleže se zopet v senco ter sladko zaspi; pa sanja se mu z nova o kači, katero naj bi bil vendar poljubil. Pre- dramivši se, premišljuje, kaj mu je storiti in reče sam pri sebi: Drevi hočem zopet v grad iti ter kačo poljubiti, ako pride." Ko se vleže temni mrak nad mesto, je uže v graščini za mizo ter sedeč pri vžganih svečah pričakuje čudnega gosta. TJra udari dvanajstkrat, vrata se odpro in glej, še mnogo veča kača z dvema glavama se privali pred njega, ter ponavlja prejšnjo željo nekako zdi- hovaje: „Prosim te, poljubi me vendar!“ Njega pa groza obide, ko vidi pošastno prikazen mnogo strašnejšo od one prejšnje noči, zato se zaroti nad njo: „Zloba, poberi se mi izpred oči! Do mene nimaš nobene moči!“ Kača takoj ostavi sobo ter zgine iz hiše. 13 Po tem strahovitem prizoru Žalko ni oči zatisnil, da hi se bil počil. Težko je priča¬ koval jutra. Ko zarja napoči, gre zopet v mesto in pohaja po praznih ulicah, kjer so tu in tam stale krasne kočije, kakor prejšnjega dne! Opoludne ga glad zopet pelje k vodi, kjer si rib nalovi in za kosilo pripravi. Okrep¬ čan se vleže pod lipo in trdno zaspi; a sanja ga isto nadleguje ter mu očita, zakaj je kači prošnjo odbil. Kmalu se zbudi ter pravi sam pri sebi: „Drevi jo bodem pa gotovo poljubil, naj se mi prikaže še tako strašna 1 “ Na večer se odpravi na isto mesto v gra¬ ščino. Vsede se za mizo, prižge dve luči in čaka nemirnega srca, katero je s pogumom skušal upokojiti. Zdaj se iz zvonika ura oglasi ter bije: ena — dve — tri — štiri — Zal- kotu prihaja vroče, lasje se mu ježijo, ko šteje •— deset — jednajst — dvanajst. Ni še zadnjega vdarca donenje vtihnilo, uže se vrata v tretje odpro na stežaj in strahovita pošast se prikaže na pragu. Bila je zopet ostudna, dvoglava kača, obilnejša nego prejšnji dan. Leze — leze proti mizi, in pogledi kakor bliski švigajo iz njenih oči na ubozega, trepetajočega mladeniča. Zdaj prileze pred njega, začne spenjati se po nje- 14 govih kolenih in ga otožno prosi, naj jo vendar poljubi. Na to se Zalko sklone in — kačo poljubi! Pa kakošna radost zdaj v tem nepopis- ljivem strahu! Ivača je pri tej priči, ko jo je poljubil, svojo gnjusno obliko zamenjala ter se premenila v krasno devico, kakoršne ni bilo nikjer na širocem svetu. Kača je bila zavdana hči graščinskega lastnika. S poljubom pa je Zalko rešil vso graščino in celo mesto. Takoj prideta v hišo oče in mati rešene zale hčere. Nepopisljivo je bilo nju veselje. Hči se vrže materi v naročje in jo molče objemlje, radosti ne more spregovoriti. Ta ginljivi prizor otroške in roditeljske ljubezni prestriže očetov vrli glas. Zalko je bil ves raz sebe in komaj se je zavedel prevelike sreče, ko ga oče obgovori: ^Predragi prijatelj ! Mili naš rešitelj ! Ako vam poklonim vse svoje bogastvo, svoje kra¬ ljestvo, je še premajhen dokaz moje hvalež¬ nosti za to, kar ste mi storili; zato vam po¬ nudim tudi svojo lastno hčer, moj najdražji zaklad na tem svetu, ako je vaša blaga volja 1 “ Resna očetova ponudba mu da nekoliko premišljevati, zato ne pritrdi takoj, temuč prosi odloga, ker bi rad natanjčneje spoznal kra¬ ljevo hčer. Stariši se zadovole s Zalkovim 15 mnenjem ter puste prirediti bogato večerjo, pri katerej se je vse bliskalo v kraljevskem svitu in ni bilo veselja ne kraja ne konca. Pozno v noč ostavijo kraljevske dvorane ter poslovivši se gredo vsak na svoje prenočišče. V jutro, ko se na mehkih žimnicah zbude, stalo je solnce uže precej visoko na obzorji. Na dvoru se vse pripravlja na sijajen sprehod po sedaj oživljenem mestu. Veljal je največ kraljičini in rešitelju Žalkotu, ki je bil sedaj ponos kraljevi obitelji. Ko zdrdra dvorna ko¬ čija iz kraljeve palače po ulicah med ljudstvo, razlegali so se „slava-“ in „živioklici“ in ra¬ dostnih pozdravov se ljudstvo ni moglo umi¬ riti. Vse je kazalo na Zalko-ta ter kričalo: „ Glejte našega rešitelja! Slava mu! Slava!“ Na vsem svetu ni bilo srečnejšega od Žalkota. Kar je njegovo srce poželelo, vse je imel na razpolaganje. V svoji sreči pa ni pozabil svojih dragih starišev, zato ga je večkrat žalostila misel: „Meni se tolikanj dobro godi, moj oče na Dunaji pa mislijo, da sem se jaz v peklensko brezdno pogreznil. Ko bi mogel le jedenkrat še priti do svojih rodi¬ teljev, da bi jim povedal o svoji sreči, potem bi bil popolnem zadovoljen. “ 16 To prisrčno željo je razodel tudi svoji kraljevi nevesti, ki je bila takoj pri volji spol¬ niti jo. Zato mu reče: „Jaz imam tak pri¬ pomoček, s katerim prideš lahko do svojega očeta; samo obljubiti mi moraš, da se zopet vrneš na naš dvor." „To mi je lahko obljubiti, vsaj veš, da se ne bodem branil sreče, in ta mi je zagotovljena samo pri tvojih blagih ro¬ diteljih in samo na tvoji strani, milostiva kraljičina! Kako bi mogel tako nehvaležen biti ter pozabiti vas, po katerih sem se pospel do take časti, do neizmerne sreče in slave !“ — Dogovorita se, da ga bode čakala sedem let, ako ga ne bode prej nazaj! Kraljičina mu poda krasen prstan, rekoč : „Vzemi, dragi moj, ta zlati obroček, poglej skozi njega in misli si, da bi bil rad na Du- naji pi’i svojem očetu in — tam bodeš. Kadar pa bodeš hotel vrniti se, poglej zopet skozi ta prstan ter si misli, da bi bil rad pri meni in takoj se bode zgodilo. Pokazati pa ga ne smeš nikomur, da ne prideš ob njega. Ako ga izgubiš, bodeš težko še kedaj prišel do nas." Mladenič pogleda skozi prstan. Misli si, da bi bil rad na Dunaji pri svojem očetu in ■— uže je bil tam. Oče in mati sta bila silno silno vesela, da sta zopet videla svojega sina 17 zdravega in čvrstega. Sprašujeta ga radovedno kako in kaj, da jima je komaj odgovarjal. Vse jima je pripovedal, kako je potopivši se v vodi prišel v začarano mesto in kako se mu je potem godilo. Kdo more opisati brezmerno radost v očetovi hiši? Vse je poskakovalo veselja slišati o sreči njegovi; najbolj pa so materino srce prešinjali blagi čuti, da je zmirom hodila le po prstih. Potem ga peljejo oče k svojemu imenit¬ nemu gospodu, kateremu so še vedno ribarili. Kako radostno je bil tudi tu sprejet! Vsi so mu čestitali, stiskali roke in slavili ga. Ta gospod pa je imel dve prav zali hčeri, zato se dolgo ne pomišljuje ter pravi srečnemu Zalkotu: „Ostani pri nas ! Hočem ti dati polo¬ vico svojega neizmernega posestva in eno hčer, ako ti dopade!“ On pa si misli: Mene čaka tamkaj celo kraljestvo. Kraljičina je tudi lepša od teh. Nespametno bi bilo, ko bi se ognil veči sreči, ki me čaka v najobilnejši meri. Vendar pravi sam pri sebi: Kaj pa je, če" ostanem tukaj nekaj dni; vsaj bodem še lahko prišel nazaj, predno bode čas pretekel. Sedem let ne mine tako kmalu. Tako je preživel na tem posestvu prav lepe dni. Kar je njegovo srce poželelo, imel 2 18 je vsega na razpolaganje. Z vsakim dnevom so se mu odpirali novi viri razveseljevanja, niti trenutka ni imel, da bi se bil dolgočasil ter pogrešal dvorsko življenje čarovne nove domovine onkraj tega sveta. Primeri se, da gre necega krasnega dne s tema hčerama na sprehod. Pozabivši svojo srečo in storjene obljube, pokaže revež skriv¬ nostni prstan hčerama ter jima pove, kako da je zopet v ta kraj prišel. Do zdaj jima ni bilo dano, zaplesti mladeniča v mreže, iz ka¬ terih bi se ne bil mogel rešiti. V prstanu pa ste našle pripomoček, prestriči mu pot do na¬ menjenega mu cilja. Zato ste sklenili, čudo¬ delni prstan mu odvzeti; brez njega bi potem rad ostal na hčerinem domu. Sprehajaje se po graščinskih vrtih skozi senčnate drevorede, mimo krasnih gredic zasajenih z duhtečimi najžlahtnejšimi cveticami, pridejo do košate lipe, ki je stala na umetno narejenem gričku, od koder je oko daleč okrog gledalo zalo oko¬ lico. Tu reče starejša sestra: „Vsedimo se malo tukaj v senco, da vžijemo sveži vzduh in kras naravnih lepot, ki se razkriva našim očem. 1 ' Vsedejo se na trato v hladno senco ter veselo kramljajo med seboj. Kar reče jedna: „Cuj, čuj ! . Kaj pa imaš na glavi v svojih 19 laseh?" Čudeč se reče Žalko: „Ne vem, da bi imel kaj v laseh." „Imaš, imaš nekaj. Kaži sim glavo, da ti stvar vzamem iz las," mu seže prekanjeno dekle v besedo. Žalko nagne glavo in sestri mu začnete grebsti ter iskati po glavi, da se mu je zdremalo. Kmalu sladko zaspi. Vgodni trenutek porabite in jedna mu seže v žep ter prstan izmakne. Sestri ste med tem miloglasno ubrali pesnico, katero ste končali s povzdignenim glasom, da se Žalko predrami in strmeč gleda krog sebe niti sa- njaje ne, kaj da se je žnjim zgodilo in kako da je prevarjen. Vstanejo in se dalje sprehajajo po bliž¬ njem logu. Tako šetaje po dobrodejno duh- tečem smrečevji in med divno rastočimi jel¬ kami sanjarijo o zlatih gradovih in rajskem življenji. Kar seže Žalko slučajno v žep in ne najde več čudodelnega perstana v njem. Prestrašen vzklikne: „Oh, kaj bode zdaj ? Prstan sem zgubil, jaz nesrečnež!" Tudi sestri se delate osupnjeni in takoj prigovarjate, vrniti se nazaj po istej poti, kjer so hodili, in na oni senčni kraj pod lipo, kjer so počivali, da izgubljeni prstan poiščejo. Skrbno ste mu ga pomagali iskati, a bil je ves trud zaman in odveč, kajti prstan je bil vže varno shranjen. 2 * 20 S prva se ni mogel utolažiti zaradi iz¬ gube nenadomestljivega talismana, čarovnega prstana, a čas zaceli vse rane. Tako se je tudi Zalkotu godilo. V prijetni družbi grajske obi- telji tekli so mu dnevi vslajeni z vsakoršnimi zabavami, kar jili svet premore. Vže se je peto leto nagibalo h koncu in bujno življenje grajsko Zalkotu ni več delalo veselja; vedno bolj jednolično se mu je zazdevalo. Spominja se rad preteklik dni onkraj sveta in čedalje bolj je kopernelo njegovo srce nazaj v Raj- skidol. (Carovnopel.) Zato reče sam k sebi: To ni nič! Ako bodem vedno le tukaj, Bog zna, da li se mi usoda ne spremeni. Sreča je opoteča! Odpraviti se hočem na pot in rečeno — storjeno, kar naenkrat ga vzame noč. Osta- vil je grad in svoje stariše, ne da bi bil komu črhnil besedice o tem. Zasledovali so ga po¬ vsod ter iskali križemsvct, a vse zaman. V gradu so žalovali po njem in niso se mogli utolažiti zaradi njegove izgube. Najbolj so pa tugovali zapuščeni stariši. Zalko pogumno koraka po samotnih potih, prehodi temne goščave ter se zgubi v velike gozde, kamor še nikdar človeška noga ni sto¬ pila. Kmalu se je zemlja zagrnila v temni mrak. Nebo je bilo oblačno in ni je bilo vi- 21 deti zvezdice na nebu. Plaho stopa dalje po visokodrevesnem gozdu. Črna noč ga je ob¬ jela, ko stopi kraj gozda, da ni vedel ne na desno ne na levo. Tu postoji ter zre v gosto tmino, da li bi se mu kje ne zasvetilo, in glej — v daljavi zabrli mu lučica. Z dolgo palico tipajoč krog sebe oprezno stopa naprej in luč mu je vedno bližej, kar ga ohrabri, da pospeši svoje nevarno potovanje. Srečno dojde do borne koče, v katerej je medla lučica dala komaj spoznati, da je tu bivališče človeškemu bitju. Stopivši čez prag postoji v veži in nastavi uho na duri, da li ni slišati kak človeški glas. V tem se odpro vrata in pred popotnika stopi s vpogleda žena, ki je bila sama doma. Trdo ga popraša: „Kaj tu iščeš, tujec?" — Prosim vas, prenočite me; vsaj imate gotovo kak ko¬ tiček, kjer svoje trudne ude spočijem, ne da bj/ vam delal kake nadlege, reče pohlevno Zalko. Zena pravi na to: „Jaz bi te vže preno¬ čila, a ti ne svetujem ostati pod to streho. Imam tri brate, ki so brezsrčni tolovaji. Po noči bodo prišarili domu, in ako te najdejo, si nisi svest svojega življenja, ubili bi te." Sva¬ rilo to ne vzame poguma Z alko tu, zato ji od¬ govori: ,,Nič se ne bojte za me. Nič žalega se mi ne bode zgodilo. Se čuječ hočem poča- 22 kati vaših bratov tu za mizo, samo to prosim, da mi privoščite kozarec vina, vem, da ga imate. Vpehan sem, in ako se malo okrepčam, bodem labkeje čul." — Pozno v noč prilomastijo trije bratje do¬ mov ter se ne malo začudijo, videti, da mlad človek sedi za mizo pri merici vina. Vsto- pivši takoj zarohnijo nad njim: ..Kdo pa si ti?" Zalko se jim srčno odreže: „Jaz sam ne vem, kdo da sem! Revež sem in se klatim sim ter tje ,po svetu, kamor me pete zanašajo." Ra¬ dovedno silijo bratje vanj: „Kakošnega si pa vendar rodu?" Tudi tega ne vem, odvrne jim Zalko. „Doma sem povsod in nikjer. Rodite¬ ljev svojih ne poznam. Kjerkoli postopam, po- vsodi sem sam." „Za svoje ime pa bodeš vendar vedel," ga praša nadalje druhalska trojica. On pa, ki se je izučil v črnej šoli, je vedel, da so zgubili četrtega brata, poznal je njih pri- imek ter njega ime; zato sebe tako imenuje, da so tolovaji debelo gledali ter soglasno iz¬ rekli: „Ti si izvestno naš brat, katerega vže toliko let pogrešamo." Zalko, na to hitro pri¬ trdi, rekoč: „To je prav lahko, da sem," in se kaže veselega, kakor da bi bil našel svoje pravo domovje, svoje sorodnike. Zdaj ga po- prašajo, da li bi se ne hotel lotiti njihovega 23 S dela? „Zakaj pa ne?" jim odgovori; „da je le vaše delo pošteno in se ob njem živi, potem ste moje pridnosti gotovi. „Se svojim rokodel¬ stvom prav dobro živimo, ne da bi se nam bilo posebno truditi," mu na kratko zavrnejo. „Jesti in piti nam nikdar ne zmanjka, če prav roke križem držimo." Zalko se malo potuhne ter radovedno vpraša: „No, kaj ste pa danes de¬ lali z doma? Ste li kaj prinesli k hiši?" Ko¬ šato se mu odrežejo, rekoč: „Danes smo toliko pridobili, da še nikdar toliko. Osvojili smo si znamenite črevlje. Kdor jih obuje, preleti v pol ure daljino dveh sto milj. Dobili smo tudi plašč neprecenljive vrednosti. Kdor se žnjim ogrne, je tako skrit, da ga nihče ne vidi. Pri¬ šel nam je pa v last še poseben klobuk; kdor si ga dene na glavo ter ga vrže pred seboj, temu se gorovje odpre, da gre za njim, kamor j in koder hoče." Žalko je sprva dvomil o čudovitosti te obleke spomnivši se pa svojega čarovnega, zgubljenega prstana, zdelo se mu je, da bi vendar le mogoča bila čudotvorna vlastnost te sprave; zato praša zlobne brate: „.Te-li pa to vse res, kar pripovedujete o pridob¬ ljenih stvareh?" Ko mu zatrjujejo, da je resnica in da se sme preveriti o tem, reče 24 Žalko: „Hencejte, no pa pomerite to opravo na meni." Bratje nič slabega sluteči radi privolijo v to in Zalko si natakne črevlje. ogrne plašč ter pokrije klobuk. O dm a kn i vsi se nekoliko stopinj od njih vpraša: „Ali me res ne vi¬ dite?" Nobeden te ne vidi, mu odgovore. Po¬ makne se še bolj proti durim in ponavlja vpra¬ šanje: „Ali me res ne vidite?" Ko ga tolo¬ vaji še jedenkrat zagotove, da ne zapazijo naj manjšega sledu o njem, stopi čez prag pred hišo in jih tretjič poživlja, naj mn res¬ nično povedo, da-li jim je res izginil izpred oči? Komaj spregovore, da ga živ krst ne vidi, poskoči Žalko, da se zemlja stresne, in beži, kar najbolj more v daljomernih črevljih zavit v skrivnostni plašč in metajoč svoj skalolomni klobuk pred se. Prevaljeni bratje hlastajo nekaj časa za njim, da si vajeni divje samote, vendar ne gredo dalje. Noč je bila temna in ves trud bi bil zaman, ker ga tudi pri ® belem dnevu nihče ne bi bil videl. Žalko pa je bežal ko blisk proti solčnemu vshodu. Mislil si je: Solnce vse dežele obsije, izvestno bode tudi znalo, po katerej poti se pride v Carovnidol. V svojih brzih črevljih prekorači svitlobno morje in dospe do krasnega 25 prestola veličastnega solnca. Tu se obrne do solnčilih služnikov s pohlevnim vprašanjem: „Je-li njega svitlost, vladar sveta, premilo solnce, doma?" Zanikaje vprašanje reko služ- niki: „Svitlo solnce je oh zarji zlati že osta- vilo dom ter je šlo skozi nebeška vrata goram vrhe zlatit, v gorice vinskim trtam ljubo slast zorit, s sadjem sladkim vrte napolnit in rože z duhom milim napojit. O večernem mraku bode se vrnilo ter od truda dneva odpočilo. “ Žallio prosi, naj bi mu bilo dovoljeno poča¬ kati, da solnce svitlo v dom prekrasni zopet zajde. Prijazni služniki radi mu velijo ostati, a opozore ga na silno vročino, ki nastane v solnčnem povratu. Neznosno pripeka in človek bi se v nj ega svitu in toplini kar scvrl, ako bi se ne skril v kak kotiček. Popotnika to ne plaši, te¬ mne srčno pristavi: „Zaril se bodem v zemljo in čakal, da me pozovete stopiti pred Veličanstvo." Ko se dan začne mračiti, je vže solnce prišlo domov, da bi se oddahnilo dnevnega truda. Služnik pokliče popotnika iz skriva¬ lišča, rekoč: ; ,Zdaj pa le na noge in pogumno pred solnčno veličanstvo 1 “ .Zalko stopivši čez prag nebeške dvorane, kjer je solnce počivalo na zlatem svojem prestolu, se ponižno uklanja ter na vprašanje solnčevo, kaj da želi, reče: 26 „Vaše Veličanstvo, presvetlo solnce, pozna vsa pota na svetu, kajti Vaši zlati žarki ob¬ sevajo najkrasnejše palače slavnih mest, a tudi borno kočo skrito v zelenem gorji. Ni je stvarice na svetu, da bi ne bila deležna Vašega Veličanstva dobrodejne svitlobe. Go¬ tovo veste tudi za pot v čudovito mesto „Ca- rovnidol"?" — Solnce se malo pomišlja ter pravi: „Res je, da so mi znana skoro vsa pota in vsi kraji na svetu, vendar za mesto tega imena ne vem. Ta kraj mora biti izvestno kje med hribi v kakej prav ozki dolini, kamor jaz nikdar ne zajdem. — Svetujem ti pa, da se obrneš do bele lune, ona ti bode morebiti pot v zaželjeni kraj vedela pokazati, kajti luna tudi taka kota obsije, katere jaz pre¬ ziram. Odpravi se torej na pot proti luninem vzhodu!" — Zalko vesel nasveta solnčnega nemudoma prime za popotno palico ter odrine pot — v mernih črevljih na kraj luninega vzhoda. Povpraša tu po srebrosvetli luni, a v svojo žalost zve pri hišni vratarici, da je ni doma, temuč da je šla zemlji svetiti v temnej noči, na jutro pa da se bode vrnila domov. Zalko jo hoče počakati in prosi do¬ voljenja v to. Hišna ga opomina, da je ni varno čakati, ker ob njenem prihodu za ju- 27 tranje zarje nastane tak mraz, da se vse po¬ trdi in tudi njemu bi se prigodilo, da od mraza otrpne. Tudi to Žalbo hoče radovoljno pre¬ stati ter pravi, da se bode v pepel zaril in tako pričakal blede lune. Ob prihodu lune pa naj mu stori to ljubav, da ga pokliče. Proti jutru luna res primrazi domov. Na¬ stal je mraz. da je vse škripalo, a tudi Žalko se je tresel v pepelu, da bi bil kmalu od mraza strepetal, vendar se ni potrdil. — Ko luna svoj snežnobeli in ledeni plašč odloži, gre ga lunina bišna klicat, rekoč: „Zdaj pa le pojdi, ljubi popotnik; belosvetla luna je vže doma ter je voljna zaslišati te. Žalko ostane iz pe¬ pela, strese se in osnaži, da stopi dostojno opravljen pred kraljico noči. Komaj utegne Žalko slovesno pozdraviti bledolično luno vže ga ta popraša: „Kaj bi rad, dragi moj ? Kaj imaš na srci, da si tako daljno pot prišel do mene V" Žalko na to odgovori, da si hoče le malo prijaznost izprositi in ako mu jo usliši, bode najsrečnejše bitje pod širnim milim ne¬ bom. Izvedel bi namreč rad, katera pot me popelje v mesto „Carovnidol.“ „Vašim milim žarkom zaupa samotni popotnik svoje skrivne namere. Vi ga peljete skozi temne goščave pot mu kazaje do prijaznih krajev. Vi o svet- 28 ljujete črna krila zlobnih nočnih duhov. Vam niso neznana najskrivnejša kota; zato se trdno nadejam, da mi bodete blagovoljno razodeli, kod se pride tja." — Luna bi mu rada bila j kažipot, a obžalovaje reče, da mu ne more vstreči, ker v ta kraj še nikdar nje svitloba ; ni prisijala; zato mora biti to neznano mesto med skalnatimi strminami, ali v zaraščenih dolinah, kamor svetloba le malokdaj zahaja. Te pa najbolje pozna mogočni Veter. Obrni se torej nanj, tja moraš iti, kjer ima svoj izhod. On prepiha vsa zatišja, vse razpoke; ni jednej stvarici ne prizanese, da bi je s svojimi hladnimi peruti ne objel ali v grozo- nosno silo ne premajal. Gotovo ti bode vedel tja pokazati pot. Dobro, si misli Zalko in srčno zahvaljujoč se ostavi limin dvor ter mahne po odkazanem potu na Vetrov dom. Na jedcn- krat je bil tam. Veter je bil ravno doma in Zalko se takoj obrne do njega z vprašanjem: „Ali veste, mogočniVeter, velitelj zračnih višin, vladar viharjev, kje je pot v „Carovnidol"? Po vsem svetu poprašujem vže o tem kraji, a nihče mi ne more dati pojasnila. Trdno pa upam, da bodem pri Vas, blagi posrednik, zve¬ del, kam da se imam obrniti, da bodem jprišel na kraj svoje sreče." Veter na to reče: „Kaj 29 bi tega ne vedel! Vsaj sem namenjen jutri na vse zgodaj odpraviti se v Carovnidol. Tam se kraljeva hči moži, in meni je prijetna dolž¬ nost, da grem svatom na ženitnino hladen vzduh pripravi]at, ker bi jim bilo sicer prevroče. Pot me pa pelje skozi take pr ero ve in tako pe¬ čevje, da ne vem, bodeš li mogel za mano, ali ne." — „Ne imejte skrbi zastran mene" — reče pogumno na to Žalko. „Meni ne bode nobeno, še tako veliko skalovje potovanja preprečilo, orjaške gore se na mojo željo odmaknejo, in jaz slobodno preko njih dalje potujem. Imam namreč tak klobuk, s katerim lahko vse ovire na poti odstranim, kar vržem klobuk pred se, in zemlja se odpre, da složno korakam naprej ne da bi se spodtaknil na kakem kamenčku." Veter se kar z veseli, da bode imel tako vrlega družeta na težavnem potovanji, zato mu reče: „Torej jutri rano pred solnčnim vzhodom, ob 3. uri se odpraviva na pot in dokler nisva v Carovnemdolu, ne bodeva mirovala." Temna noč je še zavijala vse stvari v svoj črni plašč, ko vstaneta Veter in Žalko, ter vkreneta na pot, ki je peljala mimo strašnega skalovja in skozi zemske razpoke. Tu veter zatuli in se spusti po luknji skozi skalnate sklade viso- cega gorovja. Žalko pa ni mogel za njim; torej 30 1 zgrabi klobuk, trešči ga ob skalovje in glej, v tem kipu se mu odpre strmo pečevje ter po lepi ravni poti steče za urnim vetrom kate¬ rega bi bil težko dohajal, ako bi ne imel črev- ljev, ki so ga nesli kakor blisk. Ko je bila komaj zarja goram Arhe po¬ zlatila, sta bila vže dosegla cilj svojega poto¬ vanja. Prišla sta v Carovnidol. Kako je srce Žalkovo veselja utripalo, ko je zagledal zopet divno lepoto Carovnidolske okolice, v jutra¬ njem solnci blesteče vrhove krasnih mestnih stolpov, velečastne palače kraljevske in drugih mogotcev. Ves prerojen je bil, videč bogato okinčano mesto in senčnate z duhtečim cvet¬ jem obraščene sprehode. Samo to gaje neko¬ liko vznemirjalo, ker še ni vedel, kako bi bil zaprečil poroko kraljičine, ki je bila njemu namenjena. — Veter je šel na ženitovanje pihat, da sva¬ tom ni bilo prevroče. Zalko pa se napoti narav¬ nost v cerkev, vsede se v pruko in pričakuje svatov. Ob jednajsti uri predpoludne čuje se slavnostna godba ob prihodu dvorskega spre¬ voda. Skozi cerkvena vrata stopi v svetišče sijajno opravljeno spremstvo kraljeve rodbine zversteno po imenitnosti stanu in po dosto¬ janstvenih časteh. Zdaj pripelje drug belo 31 . opravljeno in mično ovenčano nevesto kraljičino, in za njima stopa ponosno vitežki ženin s svojo lepo družico; za njimi pa kraljeva obitelj in sorodniki v naj dragocenejši svatovski opravi spremljana od dvomili služabnikov in častne straže. Ko je vse v cerkvi, služi se sveta maša. Po končani božji službi imela je biti poroka. Vse priprave so bile gotove, da bi bila zaročena sprejela zakrament svetega za¬ kona. Grospod duhovni poročitelj se pripravi čitati iz bukev dotični nauk o sveti poroki in sredi branja lopsne nekaj po knjigi da mu iz rok padejo na tla. To pa je bilo slabo zna¬ menje in ni si upala duhovščina sveto opra¬ vilo završiti. Vsi so ugibali, kaj da mora biti temu uzrok in menili so, da duhovni go¬ spod ni vreden deliti svetega zakramenta; zato pokličejo cerkvenega predstojnika, da bi on zavezal zakon. A komaj se pripravi, da bi razglasil sveto berilo, vže mu šiloma odlete bukve iz rok na tla, in kaj je bilo to ? Žalko, ki je še vedno sedel v prvi klopi blizu altarja ogrnjen s skrivnostnim plaščem, ne da bi ga kdo videl, se je obakrat med svetim berilom stegnil iz klopi ter udaril po duhovnovi knjigi, da je po tleli zaropotala, kar so navzoči tol¬ mačili za božji migljaj, da ali delitelj ali pa 32 sprejemnika svetega zakramenta nista čista pred Bogom. Zato je v drugo duhovni pred¬ stojnik takoj ženina in nevesto sumničil kake pregrehe, vsled katere bi ne smela prej zaro¬ čiti se, predno se nista očistila pred Bogom. Svetujem Vama, kraljevi Visokosti, da se še enkrat spovesta, pravi gospod cerkveni pred¬ stojnik, kar sta bila zaročenca takoj voljna sto¬ riti. Poklekneta torej vsak na jedno stran spovednice, da sprejmeta še jedenkrat zakra¬ ment svete pokore. Žalko to videč, stopi urno izpred velicega altaija k spovednici, da sliši, česa se bodeta obtožila. Se ve, da ga nihče ni videl, ker je bil v čudovitem plašču skrit. Najpred se ženin izpove, a ker duhovni gospod ni našel nobe¬ nega zadržka, zato dobi takoj odvezo. Morala je torej nevesta imeti kaj nad sabo in ko se majhnih reči obtoži, reko spovednik: „Na svoji vesti morate kaj hujšega imeti, sicer bi se pri poroki ne bilo prigodilo tako s knjigo.“ Ne¬ vesta spomnivša se svoje rešitve začne pripo¬ vedovati, kako je nekoč prišel zal mladenič, ki je rešil njo in vso kraljevo rodbino. V za¬ hvalo, da nas je rešil iz železnih verig gro¬ zovite zakletve, so me moj blagi oča oblju¬ bili mladeniču v zakon, kar sem tudi jaz rada 33 privolila. Ostavil je potem naš dvor, da se vrne k svojim starišem, kateri so mislili, da je pogubljen. Pri slovesu sem mu obljubila, da ga hočem čakati sedem let. — Na to vpra¬ šajo spovednik: ,,Koliko časa jepavže odsih- dob preteklo?" Nevesta zdihovaje prizna, da še le pet in pol let. — „No, to je oni važni zadržek, da se zdkon ne more veljavno skle¬ niti," pouče duhovni oče visoko nevesto, pri¬ stavljajoč, da je treba poroko za poldrugo leto odložiti, sicer bi zakon ne bil srečen in po cerkvenih postavah neveljaven. Ce unega ta čas ne bode, potem se smete Vaša kraljeva Visokost poročiti s sedanjim ženinom. Gospod spovednik konečno vprašajo še kraljičino, za katerega izmed namenjenih ženinov ima več nagnjenja. Na to nevesta z otožnim glasom odkritosrčno prizna, da bi se raje zaročila s prejšnjim svojim izvoljenim ne samo zarad hva¬ ležnosti, katero mu je na veke dolžna, temuč ker ji srce pravi, da le on bi bil v stanu, po¬ polno osrečiti jo. Vendar se mora veči sreči odpovedati, ker nima najmanjšega upanja, da bi ga še kdaj videla. Zalko je bil presrečen, čuti na svoja lastna ušesa tako laskavo zagotovilo iskrene ljubezni svoje odlične nekdanje neveste in kmalu bi 3 34 bil vrgel raz sebe prikrivajoči plašč; a še se je potajil, ker bi bilo nedostojno kraljevo slavnost kaliti z neljubim prizorom. Cerkveni obred sijajne poroke se je torej s porazumljenjem kraljevih roditeljev in viteš¬ kega druzega ženina odložil in šli so v neka¬ ljenem prijateljstvu iz cerkve nazaj v kraljevi dvor. V slavnostni sprevod se je tudi Zalko zamešal in po plašču prikrit držal se je blizo zveste mu kraljičine. Da kraljevi rodbini vsa ta dogodba ni bila ljuba, je umevno, in da se ta slavnost v znak prijateljske zveze sijajno praznuje, odredi kralj, da se, kar je mogoče, lepo obhaja ta osode- polni dan. Kmalu je bilo v kraljevi palači vse na nogalh in velikanske priprave so bile kmalu dogotovljene, da so slavni gostje videli in vživali krasoto, bliščobo in sladkosti vla¬ darskih neizmernih zakladov. Rajsko veselje je zavladalo v visokih krogih in pozno v noč so se svatje zadovoljni razšli preverjeni kra¬ ljeve neomejene milosti. A tudi Žalko je bil pričujoč tej dvorski slavnosti. Neviden je hodil po v zlatu, sre¬ bru ih drugem dragocenem lišpu lesketajočih dvoranah ter je komaj čakal, da bi se dal spoznati po odhodu imenitnih gostov. Ko je 35 zadnji ostavil veselišče, vrže Žalko svoj čudni plašč raz sebe in stal je pred milo svojo izvo¬ ljeno nevesto kot vrli, čvrsti mladenič, vitežke postave in prikupljivega obličja. Takoj ga vsi spoznajo in skoro z jednim glasom zaupi- jejo vsi: „Naš rešitelj! Žalko!" ter ga bočejo vsi na jedenkrat objeti in mu v roko seči. Pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja, nje¬ gov prihod je vse osrečil, vzlasti pa kraljičino, katera se je mladeniča prisrčno oklenila ter mu takoj vse povedala, kako osodepoln dan zanjo je ravnokar minul. Sam dobrotljiv Bog je tako hotel, da se ni z drugim ženinom zaro¬ čila, in da bode mogla svojo obljubo zvesto spolniti ter pred oltarjem podati mu roko v nerazrušljivo srečno zvezo. Žalko skoro veselja ni mogel govoriti, ker je imel toliko dokazov pravega prijateljstva in iskrene ljubezni, katero je vsemogočni Bog tudi s presrečnim zakonom blagoslovil. Brez odloga so se začele delati še sijajnejše pri¬ prave za drugo poroko. Na vse kraje so po¬ šiljali vabila k veliki važni slavnosti. Cez teden dni sta bila Žalko in kraljičina mož in žena, najsrečnejša pod milim nebom. Da se je ženitovanje prav s kraljevo častjo prazno¬ valo ni treba omenjati. Najžlahtnejšega vina, najslastnejših jedi je bilo na ostajanje in še dan danes dobivajo iz one bogate zaloge in kraljeve zakladnice koledniki prav lepe darove. Samo pripovednik ^Ribičevega sina“ je s prazno besago ostavil „Carovnidol“ ter šel po sveti iskat poslušalcev, ki radi čujejo take dogodbe o začaranih princesinjah.