Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.- lir
Spediz. in abb. post. I. gruppo
DEMOKRACIJA
Ljudje češče pri besedi cenijo njen zven kol pa misel. Najboljše zamisli ne pridejo do izraza prav zaradi slabih besed.
Leto XVII. - Štev. 4
Trst - Gorica, 15. februarja 1963
Izhaja 1. in 15. v mesecu
PREPOROD SREDNJEGA VZHODA
DRŽAVNI UDAR V IRAKU
Arabski svet, nosi tel j nekdanje kullure se prebuja. Vihra nacionalizma, ki je nekoč preplavila Balkan, se je preokrenila proti Srednjemu Vzhodu. Kasem, junak revolucije leta 1958 je padel pod streli svojega nekdanjega «sina» in sobojevnika Arefa.
Slovenci
Prav gotovo se mnogi še vedno spominjajo, s kakšnim začudenjem je gledala evropska javnost na dogodke, ki so razburjali celotni balkanski polotok pred nekaj desetletji. Kulturna Evropa nikakor ni mogla dojeti, zakaj se voditelji uporov in revolucij s tako krutostjo bojujejo med seboj in si strežejo po življenju, saj jih je praktično družila ista ideja: nacionalizem. Narodi, ki so bili kulturno na višku v trenutku, ko so pc Italiji in Španiji ter drugod divjale barbarske or-de, so pod turško peto izgubili zavest slavne preteklosti, pozabili so na tradicije in kulturno propadali. Sele po zlomu turškega cesarstva se je ponos zopet dvignil, želja po samostojnosti, po kulturnem in socialnem napredku se je vžgala.
Nekaj podobnega se sedaj dogaja na Srednjem Vzhodu, pradomovini sredozemske kulture. Bilo bi odveč ponavljati vse zasluge, ki jih je doprinesla arabska kultura k razvoju evropskega mišljenja. Iz sličnosti dogajanj, zgodovinskih in kulturnih podobnosti si moramo sedaj razlagati krvave nerede v arabskem svetu. Nikakor si ni moč zamisliti, da bi se narod, ki je stoletja in stoletja varoval svojo kulturo, se v njej krepil in jo razširjal, čeprav večkrat z mečem islama, za vedno pogreznil v molk. Zgodovina se ponavlja po točno določenih smernicah, le morda s to razliko, da je pot tega ali onega naroda različna. Pri tem pa moramo iskati geografske in podobne razloge, ki pač nujno izvirajo iz drugačne tradicije življenja in ustvarjanja. Nič čudnega torej, če se v takem položaju menjujejo prijateljstva, simpatije in pokorščina, saj se nekaj podobnega dogaja vsepovsod tudi v vsaki manjši družbi. Dnevni dogodki nas silijo, da se danes intimneje povežemo z enim. jutri pa zopet z drugim.
Krvavih dogodkov pa ni moč opravičiti, kakor ni moč najti izgovor za izdajstva. Tako zatrjujnjtr oni, ki le iz časopisnih vesti sodijo o položaju. Revolucija pač ne bi bila revolucija, če ne bi bila krvava. Sovraštva, prestane krivice in gorje, ki jih posameznik z močno voljo lako stre v svojem srcu, množica ne more pozabiti. Človek je socialno' bitje, v družbi se čuti močnega. V skupnosti je zmožen največjih okrutnosti, ki bi mu ne prišle niti na misel, ko bi bil sam.
Irak 1958/63
Danes je na dnevnem redu, revolucija v Iraku, jutri pa bomo morda zabeležili ljudski upor v kaki drugi arabski državi. Do trenutka, ko so leta 1958 privlekli skozi vrata vladne palače zmrcvarjeno truplo kralja Feisala, so bili vsi prepričani, da je bil Kasem najvdanejši kraljevi podanik. Toda Kasem je koval v svojem srcu že dolgi štiriindvajset let željo, da bi se kraljevini uprl in zlomil njeno moč. Celotni državni udar sta pripravili in izvršili dve brigadi: eni je poveljeval Kasem, drugo pa je vodil Aref. Prijateljstvo med voditeljema je bilo iskreno in ganljivo. Kasem je prijatelja Arefa imenoval »moj sin, punčica mojega očesa«, Aref pa Kasema »moj oče«. Toda že deset dni po končani revoluciji sta si bila prijatelja v laseh. Aref je hotel, da bi se Irak pridružil Egiptu, medtem ko je Kasem hotel ostati samostojen in voditi lastno politiko. Bagdad naj bi postal novi center arabskega na-
cionalizma. Ker je bilo v Iraku tedaj mnogo pripadnikov Nasserjeve politike, se je Kasem povezal s filokomunisti, ki so bili prav tako močni. Točno tri mesece po revoluciji se je Kasem otresel svojega »prijatelja«. Skušal ga je prepričati, da je najbolje,, če se za nekaj časa »umakne« iz dežele in prevzame mesto veleposlanika v Bonnu. Aref pa ni hotel o predlogu niti slišati, toda pred naperjenimi puškami se je moral udati. V enajstih dneh je prepotoval Evropo, nakar se je odločil, da prekrši ukaz in se vrne v Bagdad. Tu ga je sodišče obsodilo na smrt, toda Kasem ga je pomilostil in spremenil smrtno kazen v dvajsetletni pripor.
Kasem, ki je bil neusmiljen s svojimi nasprotniki se je za svojega »varovanca« zavzel z vsemi silami, kajti množica je v trenutku sodne razprave zahtevala Are-fovo glavo. Nekaj mesecev kasneje mu je celo dovolil, da se je v civilni obleki vrnil v prestolnico, kjer ga je sprejel na svojem sedežu, na obrambnem ministrstvu. V treh letih se je Kasem ubranil osemintridesetim atentatom, bil večkrat ranjen, nekoč celo tako hudo, da je moral tri mesece negibno preležati v strogo zastraženi sobi obrambnega ministrstva, ki ga je spremenil v pravi bunker.
Skozi štiri leta svoje vladavine je Kasem vodil lastno politiko krmarjenja skozi razburkano' morje nasprotujočih si po-.litičnih sil. Nikoli se ni odkrito postavil na stran enih — zato se je upiral komunistom, ki so zahtevali ustanovitev »ljudskega odporniškega gibanja« — ali drugih — zato verjetno ni dal umoriti Arefa. Komunistom, ki so ga silili, naj se podviza in dokončno očisti revolucionarno gibanje, je odgovarjal: »Naglica ni nikdar prida!«
Kljub temu, da ga je odstranil z višjih položajev, je bil Kasem prepričan, da mu Aref ne bo škodoval. Toda uštel se je.
Aref je prisegel že pred štirimi leti, da se ne bo nikdar podredil diktaturi enega čioveka, čeprav ga je imenoval »punčica mojega očesa«. Kljub temu, da mu je dvakrat rešil življenje si Aref ni pomišljal postaviti Kasema pred zid. Bil je namreč prepričan, da je Kasem izdal revolucijo 14. julija 1958. Izbranim strelcem, ki so izvršili smrtno obsodbo je poveljeval polkovnik Maodaoui, ki je pred tremi leti v funkciji sodnika obsodil Arefa na smrt. Prijateljstva se menjajo!
Kul! osebnosli?
Mnogi evropski časnikarji so mnenja, da moramo iskati vzroke za nesoglasja med arabskimi voditelji v želji po nadvladi. Arabski nacionalizem, pravijo, se naslanja na sedanja politična gibanja. Podžiga ga želja po diktaturi, ki se kaj rada izcimi v kult osebnosti. To naj bi bil naravni prehod oblasti poglavarja plemena, ki se povzpe do odgovornosti državnega poglavarja. Pri tem pa pozabljajo na vso kulturno tradicijo, na vpliv modernega mišljenja. Res je, da arabski svet še ni dozorel, da bi se odločil za socialni ustroj, ki naj si ga izbere. Toda to je razumljivo. Vsak narod se mora najprej otresti pretiranega nacionalizma in šele nato bo pomislil na druga vprašanja. Ne prehitevajmo dogodkov in ne zahtevajmo, da bi jih arabski svet prehiteval!
S takimi hipo,tezami in nerazumevanjem bomo samo škodovali novonastaja-jočim gibanjem, o katerih ne moremo reči, da so komunistična ali antikomunistič-na, pač pa enostavno izvirajo iz nacionalnih potreb. Bilo bi nespametno, če bi hoteli graditi hišo, kateri še nismo postavili temeljev. Svobodni svet mora samo paziti, da nastajajoči temelji ne bodo predpostavljali zgraditve komunistične stavbe.
Saša Rudolf
Konec aprila bomo torej imeli parlamentarne volitve. Avtonom: na dežela Furlanija: Julijska k ra: jina, ki je po dolgoletnem odla: ganju končno le postala stvar: rest, si bo v prihodnjih mesecih tudi morala izvoliti svoj prvi de: želni svet.
Slovenci v Italiji, predvsem de: mokratični, na vsedržavne stran: ke nevezani Slovenci, smo se ta: ko znašli pred važnimi odločit: vami, ki ne dopuščajo odlašanja. Poskrbeti bomo morali, da z vo: livnimi rezultati ponovno izpričamo svojo prisotnost na teh tleh. Morali bomo paziti, da ne zaigramo nobene priložnosti, ki bi ram omogočila, da si povsod, ali vsaj na enem ali drugem me: stu, zagotovimo svoje lastno po: Ulično zastopstvo in predstavni: k e.
Dokaz o prisotnosti Slovencev kot posebne in zavedne etnične skupine je potreben, ker brez te: ga ne moremo uspešno uveljav: Ijati svojih zahtev po posebnih manjšinskih pravicah. Ne smemo namreč pozabiti, da so te pravice namenjene samo tistim, ki odgo: varjajo pogojem, za katere so predvidene. Če ni upravičencev, potem tudi ne bo pravic!
Kar se tiče možnosti izvolitve slov. zastopnikov v deželnni svet nam zadevni zakonski predpisi še niso znani, ker zakon še ni bil odobren. Iz dobro obveščenih krogov smo pa zvedeli, da bo možnost takšnih izvolitev poda: na. Zato se moramo na to pripra.
POLITIČNO ŽIVLJENJE V ITALIJI
PRIPRAVE NA VOLITVE
Kljub temu, da se je parlamentarna doba komaj zaključila, se politične organizacije že pripravljajo na nove državnozborske volitve. Poslanska zbornica je v naglici odobrila še zakonski osnutek, s katerim bodo polagoma skrčili vojaški rok od osemnajstih na petnajst mesecev. Tudi senat je zaključil svoje delo, da bi senatorjem dovolil udeležitev sej, ki jih pripravljajo razne stranke za določitev volilnega programa. Najvidnejši predstavniki strank pa že ves teden potujejo iz mesta v mesto in si utrjujejo pot za bližnje volitve. S tem pa se je pričela volilna kampanja.
Kako bodo usmerile razne italijanske politične stranke svoje volilne programe, katerim točkam bodo dale prednost?
Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti z izjavami, ki so jih dali predstavniki Socialdemokratske stranke, Krščanske demokracije, republikancev in komunistov. Kakšne novosti pa bodo vnesle ostale stranke pa za enkrat lahko samo sklepa-
francoski aktualni problemi
Vprašanje, ki si ga danes postavljajo Francozi in tudi mnogi politiki drugih držav je naslednje: bo general De Gaulle čez tri leta, ko zapade njegov mandat še vedno ostal na predsedniškem mestu? Za sedaj bi pc vsem, kar smo bili v zadnjem času priča, morali odgovoriti s pogojno pritrditvijo. Toda ob koncu mandata bo imel De Gaulle že petinsedemdeset let. Do tedaj bo skoraj gotovo francoski general obdržal v tajnosti svoje namere. Zgodovina ga uči in tudi sedanji dogodki — saj je dovolj, da se ozre v bližnjo Nemčijo — potrjujejo, da se vpliv državnega poglavarja zmanjša v trenutku, ko je govora o prekinitvi njegovega vladanja.
De Gaulle osebno se nikakor ne bi upiral sprejeti tudi drugega mandata. Francoska ustava ne določa nikakršne omejitve v tem pogledu. Po drugi strani pa je tudi res, da sta bila za časa tretje republike Jules Grevy in Albert Lebrun dvakrat potrjena za državnega poglavarja. De Gaulle je mnenja, da je naravno, da Francozi imenujejo dvakrat na najvišje mesto istega moža, če imajo vanj zaupanje. Zaradi tega je mogoče, da se bo leta 1966 odločil^ da se ponovno vrže v volivni boj. Toda v sedanjih okoliščinah je mnogo bolj verjetno, da se bo umaknil s politične po-zornice. Ce velja zakon o podedovanih lastnostih, bo De Gaulle čez tri leta še
vedno zdrav in čil. Njegovi predniki so namreč skoraj vsi dočakali osemdesete leto. Morda se bo zaradi tega odločil, da preživi svoja zadnja leta v miru.
Po drugi strani pa nikakor ne namerava ustanoviti mesta podpredsednika, ki bi ga v primeru smrti nadomestil. Ustava predvideva, da ga v takem slučaju nadomesti predsednik senata.
General se dobro zaveda, da francoski individualizem zahteva več strank, o katerih pa nima dobrega mnenja. Iz državne skupnosti izloča komuniste, toda tudi c drugih tradicionalnih francoskih strankah ne sodi mnogo bolje. Spoznal je namreč, da politične organizacije gradijo v prazno, da nimajo programov, da nimajo doktrine. Z drugimi besedami povedano: general se zaveda, da bodo v Franciji vedno delovale stranke, o katerih pa sedi, da so politično brez moči.
Ce pa torej De Gaulle ne namerava nastopiti pri volitvah leta 1966 in ne zaupa strankam, kako si zamišlja izvolitev novega predsednika? Gotovo je, da se je general poglobil v problem, toda svojih razmišljanj ni zaupal nikomur. Z neposrednimi velitvami si bo novi predsednik zagotovil ljudsko mnenje. Toda kdo bo nasledil De Gaulla? Tu bi lahko našteli mnogo imen, toda nihče ne more z gotovostjo zatrditi, koga bo general izbral.
mo, kajti glavni odbori strank, ki jih nismo našteli se še niso sestali.
SOCIALDEMOKRATI
Prvi med vsemi se je sestal glavni odbor PSDI, kajti politični tejnik Saragat se je odpravil v Washington, kjer si bo izmenjal poglede o najvažnejših mednarodnih vprašanjih z ameriškim predsednikom. Iz Washingtona se bo Saragat, ki je po Gaitskellovi smrti postal najpomembnejši predstavnik evropske socialdemokracije, ustavil v Londonu, kjer se bo sestal s predstavniki laboristov.
Volilni program PSDI je predstavil zakladni minister Tremelloni. »Socialdemokratska stranka je toliko zrela, da se lahko predstav' volivcem s programom, o katerem	je	prepričana, da ga	bo izvedla
in se	ji	pri	tem ne bo treba	posluževati
reklamnih gesel in obljub. Italijanski volivci nočejo več programov, ki jih je moč tolmačiti na vse mogoče načine in s katerimi je lahko vsakdo zadovoljen, nočejo pompoznih obliub, o katerih že vnaprej vedo,	da	se	ne bodo uresničile. Naš program	se	ne	sme postavljati z	marksistič-
no fantazijo, ne s sterilno kritiko, ne z željo, da bi bili za vsako ceno napredni. Na žalost je že dovolj strank, ki zatrjujejo, da je vse v redu in da se je treba posluževati taktike: čim slabše, tem boljše!«
Nato je Tremelloni predočil temeljne točke, s katerimi se bo treba baviti po volitvah:	1) izboljšanje in preureditev
državne in poldržavne uprave; 2) moderna in sistematična priprava ter vzgoja novih delovnih moči; 3) dokončna odprava vseh onih določil, ki favorizirajo monopole; 4) ureditev in stabilizacija socialnega položaja delavcev; 5) izboljšanje in preosnova davčnega ustroja, da bo vsak obdavčen po svojih realnih zmožnostih.
KRSCANSKA DEMOKRACIJA
Strankin tajnik Moro je govoril v nedeljo na zasedanju ženskega odseka KD. Prikazal je gpslo, s katerim se bo stranka predstavila pri prihodnjih volitvah: podprite KD, ki zagotavlja obstoj demokratičnih ustanov in socialno-politični napredek.
»Mi hočemo predstavljati dvojno garancijo in sicer garancijo naravnega napredka skupnosti z namenom, da se odpravijo zastarele ustanove in da bo pravičnost zagotovljena vsem. Toda naravni proces moramo izpeljati brez večjih skokov in nevarnih pustolovščin, ki ne spadajo v ravno linijo mirne evolucije. Vedno smo trdili, da se naša politika opira na odgovornost in previdnost. Kot v preteklosti bomo tudi v bodočnosti vodili politiko obrambe demokratičnih ustanov s trdno
roko. Vendar pa se istočasno zavedamo, da demokracija ne sme predstavljati pesti, s katero naj bi se zadušila zdrava gibanja za socialni in politični razvoj države.«
REPUBLIKANCI
Minister la Malfa je govoril v Ravenni. Izrazil je svoje prepričanje, da se bo tudi v prihodnji parlamentarni dobi nadaljevala politika levega centra. »Nekatera nesoglasja proti koncu legislature in različni volilni program, ki ju prikazujeta najmočnejši stranki vladne koalicije — KD in PSI —, nas ne smejo zavajati v malodušnost. Dolžnost vseh je, da pripomorejo k utrditvi vladne politike, ki je v enem letu svojega delovanja prikazala številne pozitivne ukrepe. To politiko je republikanska stranka vedno zagovarjala in ji bo tudi v bodočnosti ostala zvesta.
KOMUNISTI
Tajnik komunistične partije Italije Togliatti je govoril v Milanu. V svojem govoru se je dotaknil polemike z Nennije-vimi socialisti. Vendar pa je dejal, da vidi KPI največjega sovražnika proti kateremu se bo borila v konservativnih silah. Te sile se poslužujejo liberalcev in Krščanske demokracije, ki je v tem trenutku v rokah nazadnjakov. Ce bi se zgodilo, da bi omenjeni konservativni krogi še nadalje okrepili, tedaj bi se začela ostra borba, v katero bi posegel celotni delavski razred. Istočasno pa morajo komunisti odkloniti vsakršno »politiko premirja«, ki se je vpeljala z vlado levega centra. To pa zaradi tega, ker vlada ni izpolnila najosnovnejših principov politike levega centra in je od prvotnega programa ostalo le zelo malo ali skoraj nič.
a * *
V senatu je v sredo odgovarjal na vprašanja minister Piccioni, ki je obrazložil smernice italijanske zunanje politike. V odnosih do velesil se Italija zavzema za miroljubno reševanje vprašanj. Italijanska vlada sodi, da so bruseljska pogajanja le odložena in ne prekinjena. Poleg tega pa je Italija naklonjena Kennedy-jevemu predlogu o atomski oborožitvi NATO. Podmornice, opremljene z izstrelki »Polaris« ne bodo imela oporišča v italijanskih pristaniščih.
Nadalje je senat odbil komunistične resolucijo o povečanju draginje. Za resolucijo so glasovali le komunisti in socialisti. Minister La Malfa je dejal, da pojava ni moč zanikati, vendar pa ne gre za proces inflacije. Vzroki naraščanja cen bodo polagoma izginili. Treba pa je v najkrajšem času doseči ravnotežje med proizvodnje, dohodki in cenami.
viti in se tej priložnosti ne sme: mo odreči.
Navidezno je drugače s parlamentarnimi volitvami. Obstoječi zakon, ki te volitve ure vi, nam ob današnji slovenski ■ ankarski razbitosti jemlje vsa1 nado, da bi si lahko izvolili tustnega slovenskega poslanca. 1'oda na drugi strani ne smemo pozabiti, da nas je Slovencev toliko, da bi združeni in složni nekoč lahko prišli tudi do poslanca. Edino pa: metno bi torej bilo, da ne okleva: mo in da že sedaj začnemo g ra: diti v tej smeri.
Toda tudi če pustimo ob strani verjetnost uspeha in problem odločitve, ki bi samo na tem slo: nela, je odprto še eno vprašanje: ali si lahko dovolimo, da bi g la: sov ali na političnih volitvah na en način, na deželnih in občim skih pa na drugi? Menimo, da mora v vsem vendarle veljati ne: ka doslednost. Samo to je lju: dem razumljivo in je tudi edino možato.
Naj bo torej sklep takšen ali drugačen, med zadržanjem de: mokratičnih Slovencev na pred: stoječih parlamentarnih in dežel: nih volitvah ne sme biti nasprot: ij in protislovij. Če gremo samo: stojno na ene bi bilo skrajno tv e: gano, če bi ne šli samostojno tm di na druge, in seveda obratno.
In končno, še tretja ugotovitev: z ustanovitvijo avtonomne deže-le Furlani ja: Julijska Krajina je postalo absolutno nujno, neizo: gibno, da zavzamemo demokra: tični Slovenci v vseh treh pokra: jinah, ki so prešle v sestav nove enote, v vseh važnih in splošnih vprašanjih, ki preraščajo krajev: ni okvir : in to so prav gotovo volitve , enaka stališča. Umestne in verjetno celo nujne bodo skup: ne liste, nastopanja pod istim imenom in iz istim votivnim zna: kom.
Ali se bo to zgodilo? S svoje strani bomo storili vse, da bi bilo tako. Kdor posluša ljudi ve, da ne zahteva tega samo hladna po: litična računica, temveč da je to splošna želja, splošno občutena potreba vseh slovenskih src.
Tisti, ki imajo s tem opraviti, se morajo pa zavedati, da pred: stavijajo naloge, pred katere smo postavljeni, za Slovence v Italiji in za naše politične organizacije, pravi izpit politične zrelosti. Če bi ga ne položili, si ne smemo delati utvar. Posledice bi bile usodne.
***
«Anzoalegui» v rokah upornikov
Tajno gibanje skrajne levice »Narodnoosvobodilna fronta« se že dalj časa bori proti vladi venezuelskega predsednika Betancourta. Pretekli torek so člani omenjene organizacije uvedli akcijo, ki spominja na podvig kapitana Henrique-a Gal-vaoa, ki se je pred časom v znak protesta polastil portugalske ladje »Santa Maria«. Tokrat so se aktivisti polastili venezuelske trgovske ladje »Anzoategui«.
Ladja je pred tednom dni zapustila pristanišče La Guayra in je bila namenjena v Houston v Združenih državah. Uporniki, o katerih se še ne ve ali so bili na ladji, ali pa so jo napadli z lastnimi čolni, so prevzeli oblast ladje v svoje roke na odprtem morju. V Caracasu sodijo, da je bila enotna akcija izvršena v naglici in po preštudiranem načrtu. Zaradi tega se moštvo ladje ni moglo upreti. Zgleda, da sta upornikom pomagala dva častnika.
Namen piratskega podviga je zainteresirati javno mnenje v Venezueli in drugod o dogodkih v državi in spraviti v težavo Betancourtovo vlado. Predvsem je namen »Narodnoosvobodilne fronte« preprečiti venezuelskemu predsedniku ali vsaj odložiti obisk v Washingtonu, Podčrtati pa je treba tudi dejstvo, da so se uporniki polastili ladje prav na obletnico Betan-courtove parlamentarne zmage. Tiskovna agencija tajne organizacije pravi, da spada napad na ladjo »v sklop demonstracij proti štiriletnemu diktatorskemu režimu.«
Kongoška tragedija - tretje dejanje
Novi položaj v Kongu po priključitvi Katange - Mnogični beg iz dežele v mesta Pomanjkanje živil - Kongoški frank pada - Vzroki za neznosno finančno stanje v državi, ki je zelo bogata - Kdaj bo padel zastor nad kongoško tragedijo?
Francoska sodišča na zatožni klopi
Kot znano se je Combe moral vdati pritisku čet OZN, Katanga se je vključila v državno enotnost. Jasno je, da se je vprašanje Katange zavleklo toliko časa prav zaradi labilnega stanja, ki je vladalo na celotnem kongoškem področju. Ne bojno se spuščali v vprašanje, zakaj je po pridobljeni neodvisnosti nastalo nevzdržno stanje, kajti pri tem problemu sme se ustavili že v času najhujše krize.
Ne bo pa odveč, če ponovimo, da moramo kongoško vprašanje razumeti v luči gibanj za neodvisnost, ki sc se pokazale na vsej afriški celini leta 1960. Prav gotovo bo ta letnica prešla v zgodovino črnega kontinenta, saj je bilo to leto polno dogodkov in predstavlja rojstni datum številnih novih držav. Istočasno pa pomeni tudi leto zaključne faze prepada angleškega in francoskega kolonializma. Bila je torej najobširnejša v geografskem pogledu in edinstvena revolucija, kar jih pozna zgodovina. Toda nikar ne mislimo, da je bila ta revolucija tako krvava kot na pri-mei francoska, sovjetska ali španska. Ste vilo mrtvih znaša 18.000 ljudi, to se pravi, da je v enem letu padlo približno lolik-: žrtev, kot jih je umorila giljotina v enem wem dnevu.
Kongoška tragedija pa se tudi z vključitvijo Katange še ni zaključila. Oe bi jo lahko primerjali drami v petih dejanjih. tec'o.1 bi rekli, da smo v sedanjem položaju prišli do tretjega dejanja. Prvo dejanje predstavlja podelitev neodvisnosti, drugo razdor državne enotnosti, tretje pa sedanje stanje, v katerem se iz dneva v dan dogajajo nove razburljive stvari. Položaj se hipoma spreminja. Od trenutka, ko je Kongo postal neodvisen pa do konca drugega dejanja je kongoški frank enajstkrat manj vreden. Od tedaj pa do pridružitve Katange je kupna vrednost franka še petkrat manjša. Nihče ne bi mogel odkriti pravega razloga za zmanjšanje njegove vrednosti. Nekateri zatrjujejo, da so ostanki katanških upornikov vrgli na trg 1200 milijonov frankov, ki so izginili iz elisabethvillške banke in ki bi jih morala dobiti osrednja vlada.
V Kongu se živi zelo slabo. Življenje je iz dneva v dan dražje. Primanjkujejo živila. Črnci in belci se postavljajo v dolge vrste pred praznimi trgovinami v upanju, da se jim bo posrečilo nakupiti vsaj najpotrebnejše stvari. Tatov je vedno več. Res je sicer, da se ta nadloga širi tudi po drugih afriških državah. Toda v Kongu je stanje najslabše. Milijoni in milijonih malih tatov poberejo vse, kar jim pride pod roke. Polja je prazna. Nihče noče več obdelovati zemlje, Leopoldville se stalno veča. Iz dneva v dan prihajajo množice Kongožanov, ki si v predmestjih gradijo barake iz vsakršnega odvisnega materiala. Nastala so cela nova predmestja barak.
Zakaj beže kmetje iz dežele? Razlog, ki nam pojasnjuje ta problem prikazuje v pravi luči mentaliteto Afričanov. Tu imamo opravka z znanstveno dokazanim pojavom, ki pa nikakor ne gre v glavno odgovornim voditeljem, ki jih je poslala OZN. Kongoški kmetje niso zapustili svoje zemlje iz želje po pustolovščinah, pač pa iz enostavnega razloga, ker si z zaslužki ne morejo več nakupiti steklenih okraskov in ostalega kiča. Trgovci ne prodajajo več ogrlic, uhanov in podobnih ozaljškov, kajti gospodarstveniki OZN so določili, naj država ne trosi tuje valute
Gaifskellov naslednik
Kdo bo naslednik pokojnega voditelja britanske laboristične stranke? Na to vprašanje so skušali odgovoriti angleški časnikarji, ko so izvedeli za prve podatke o prehodnih volitvah za Gaitskellovega naslednika. K tem predhodnim volitvam so se prijavili trije kandidati, ki predstavljajo strankine ključne može. Ti možje so: Harold Wilson, George Brown in James Callaghan. Wilson je prejel 115 glasov, Brown 88, Callaghan pa 41.
Za dokončno zmago pri prvih volitvah bi moral kandidat prejeti število glasov, ki bi bilo večje od’ skupnega števila prejetih glasov ostalih dveh kandidatov. Kot smo torej videli si Wilson. ki je prejel največje število glasov, ni mogel zagotoviti takojšnje zmage. Drugo in dokončno glasovanje, na katerem bo izvoljen Gait-skeilov naslednik se fco vršilo prihodnji teden. Tedaj bomo zvedeli, kdo bo zasedel ■vodilno mesto v stranki, ki je ostalo prazno 21. januarja.
Rezultati volitev — volili so samo la-boristični poslanci — so prikazali, da sc se uresničila predvidevanja. Predstavnik levice Harold Wilson, ki uživa velik osebni sloves je resnično dosegel največje število glasov. Desničar Callaghan pa je odvzel sedanjemu podpredsedniku Brownu številne glasove.
Večina člankov stranke bi zelo rada videla na odločilnem mestu Browna, kajti dosedanji podpredsednik stranke bi sprejel klasično Gaitskellovo politiko, ki je Imel večji ugled pri strankinih simpatizerjih, kot pa pri samih aktivistih. Vendar pa ostaja dejstvo, da bodo volili poslanci, pri katerih je mnogo bolje zapisan Harold Wilson, ki v »vladi v senci« zavzema mesto kanclerja.
* # *
Včeraj sc se zaključile volitve za novega Ieaderja laburistične stranke. Wilson je prejel 144 glasov, medtem ko je Brown dosegel 103 glasove. Novi leader je univerzitetni profesor ekonomskih ved. Leta 1945 je bil izvoljen v parlament, nakar je bil dve leti kasneje pod Attleejem minister za gospodarstvo.
za nakup kiča. Kolika napaka! Pozabili so, da so Evropejci zasedli Kongo s prodajanjem ozaljškov. Kič je socialna potreba Kcngožanov in ni muha, kot mislijo prišleki. Afričan, ki dela na plantažah in ki ne more potrositi svojega prisluženega denarja za ozaljške, nima več razloga, da bi še nadalje delal. Zaradi tega se raje odpove delu, kot pa da si ne bi mogel privoščiti najelementarnejših potreb. Cim pa je zmanjkal na trgu kič, je zmanjkalo tudi moke. Toda to je samo en razlog za beg z dežele.
Belci, ki so se zbali labilnega stanja v Kongu so odpotovali v Evropo in zapustili na plantažah črnske delavce. Ti pa so bili vajeni dolga stoletja delati pod kontrolo belcev, brez katerih se čutijo osamljeni. V njihovih dušah se zbira strah pred o-samljenostjo in preveliko odgovornostjo, ki je niso bili vajeni. Zato se množično selijo v mesta, kjer se v večji družbi čutijo mnogo bolj varne.
Naloga belcev je torej, da se vrnejo na svoja mesta in s tem pripomorejo k napredku tako bogate dežele. Toda vrniti se je treba takoj, kajti že jutri bo lahko prepozno. Kongoški položaj se bo prej ali slej rešil; Afrika bo ostala. S tem pa belci ne bodo pripomogli samo razvoju države, pač pa bodo zagotovili svojim sinom bodočnost. Vrnitev pa bo pripomogla tudi Evropi. Pomisliti moramo samo na dejstvo, da so države Skupnega evropskega tržišča naložile velike kapitale za razvoj novimi afriškimi državami velika.
Kdor se spozna na gledališče in na dra-
Trije slovenski svetovalci v goriškem občinskem svetu, izvoljeni na SLOVENSKI LISTI z znakom lipove vejce, so svobodni in ravnajo po svoji vesti ter prosto glasujejo za sklepe v zadevah, ki koristi-jc občanom, zlasti občanom slovenskega jezika.
Pri takem stvarnem zadržanju žanjejo naši svetovalci lepe uspehe in so deležni priznanja možatosti in poštenosti.
To neizpotbitno dejstvo gre na živce italijanskim komunistom, ki so osamljeni, socialno neplodni in zaman stremijo po prevzemu oblasti, da bi uvedli diktaturo in odpravili človečanske svoboščine ter zasužnjili kmeta in delavca, sploh vse državljane.
Zaradi tega se italijanski komunisti že od decembra 1962 spravljajo na dr. Sfiligoja, ki v občinskem svetu govori v imenu svoje skupine, ter mu smešno in lažno očitajc, da je potegnil s fašisti in da vodi politiko udinjanja demokristjanom, ki da so hudi nacionalisti, šovinisti in proti Slovencem.
Začeli so napadati dr. Sfiligoja na občinski seji, nadaljevali so z lepaki, v »Delu« in z letaki. Prvi, ki ga je napadel, je bil komunistični svetovalec Bergomas.
Dejstva govorijo
Dejstva pa govorijo drugače in nekaj jih tu navajamo.
Na seji 28. decembra 1962 je občinski svet razpravljal najprvo o cdstopu dveh socialnih demokratov (saragatoivcev) iz občinskega odbora, nato o komunističnem predlogu za zaupnico županu in odboru, potem o izvolitvi dveh novih odbornikov in končno o raznih delih v znesku kakih 900 milijonov lir, med katerimi je bilo tudi 335 milijonov za preureditev in zgraditev novih poslopij za slovenske šole.
Naši svetovlci so takoj spoznali komunistično nakano. Ce bi namreč bila izglasovana nezaupnica županu in njeg wemu odboru, bi morala župan in odbor takoj odstopiti in zadeva slovenskih šol bi ne bi;a prišla niti v razpravo.
7ato so naši svetovalci glasovali proti komunističnemu predlogu 7p nezau nico, ki je propadel, ker je prejel samo sedem glasov preti štiriindvajsetim. Misovei so tudi glasovali proti komunističnemu predlogu, toda z izrecnim poudarkom, ki je jn zapisniku, da s tem ne mislijo potrditi župana in demokrščanski odbor.
Da kemunistično nakano še bolj odbijejo, so naši svetovalci podprli demokri-stjanski odbor z glasovanjem za dva nova demokristjana v odbor na mesto dveh omenjenih socialnih demokratov.
Tako je svet lahko sprejel sklep, da se preuredijo in tudi nanovo zgradijo razna poslopja za slovenske šole v skupnem znesku 335 milijonov, kar so naši svetovalci predlagali že leta 1961.
Posredovanja v Rimu
Demokristjanski minister Medici je 21. julija 1960 sprejel v Rimu dr. Sfiligoja in dr. Kacina, ki sta šla posredovat za uzakonitev slovenskih šol. Minister jima je dal besede in šole so bile Slovencem priznane z zakonom št. 1012 od 19. julija 1961.
V pondeljek 28. januarja je goriška SDZ izročila v Gorici ministru za prosveto pismo s prošnjo, naj pospeši vse ukrepe, ki so v zvezi s tem šolskim zakonom, zla-
matiko nam bo lahko pritrdil, da je pri drami v petih dejanjih nemogoče napovedovati konec, ko sme si ogledali šele tretje dejanje. Edinole kar zanesljivo vemo je, da se bo kongoška tragedija končala. Zaenkrat pa še ne moremc uganiti, katera osebnost se bo morala umakniti, kdo bo še žalostno končal, kdo bo izgubil svojo čast in kdo bo maščevan. Od leta 1960 je Kongo napravil velik korak naprej, čeprav zelo počasi. Centralna vlada je spravila pod svoje okrilje vse ločene province. Republikanska vlada se je okrepila. Vojska, ki je čeprav trenutno impotentna je prešla pod nadzorstvo Mobutuja, ki slovi kot odličen organizator. Etnične razlike so se polagoma uravnale. Pri tem pa moramo na žalost še vedno izuzeti pokrajino Kasai, kjer se črnci Baluba še vedne u-pirajo enotnosti. V osredju države se belci počutijo varne. Gizenga. ki je hotel u-sianoviti lastno provinco na vzhodu države in jo podrediti sovjetskemu vpliva je končal v zaporu. Osem stotov zlata, ki ga je Gizenga spravil pred svojim padcem v Egipt se bo vrnilo v državo. Razni mali gospodje,, vladarji provinc so končali tragično.
Cete Organizacije združenih narodov so napravile red v Katangi. S tem pa se je ameriški politiki v Kongu posrečilo uresničiti dva cilja: zmanjšati sovjetski vpliv in združiti Kongo.
Kakšen pa bo zaključek kongoškega v-prašanja pa tudi v sedanjem trenutku še ne moremo reči.
sti ureditev profesorskega in učiteljskega staleža, in naj pri tem upošteva, da so mnogi izmed njih v službi že osemnajst let in ne smejo biti oškodovani na svoji službeni poti.
Kdo se veže z misovei?
Dr. Sfiligoj ne spi. Njegovi prijatelji, dr. Kacin in drugi, tudi ne!
Podpisnica članka v »Delu«, M. S. to je MARIJA SELLI (tako zagotavljajo!) je rojena SELIČ. Vprašujemo jo, zakaj ne da vrniti slovenske oblike svojemu priimku?
Komunistični občinski svetovalec Bergomas je bil fašist v času, ko je dr. Sfili goj bil v fašističnem zaporu, saj je bil na dveh zgodovinskih procesih obsojen na skupnih 40 let težkega zapora.
V soboto 26. januarja so komunisti in misovei v parlamentu skupaj glasovali za nezaupnico vladi, ki jo sestavljajo demokristjani, republikanci in socialni demokrati, italijanski socialisti pa podpirajo.
Kdo hodi z misovei in išče njihovo pomoč, dr. Sfiligoj in ostala dva slovenska svetovalca ali komunisti?...
Dr. Sfiligoj je od svoje mladosti z narodom: z njim živi, se zanj bori, z njim trpi. Tako dr. Kacin in drugi prijatelji, izobraženci, kmetje in delavci.
Vedno za obrambo naše manjšine
Slovenska demokratska zveza je nastala v kritičnem času za obrambo Slovencev pred nasiljem komunizmu in za obrambo pravic Slovencev v Italiji.
Nam Slovencem gre za obstanek, zato terjamo popolno narodnostno zaščito, ko smo drugih življenjskih pogojev že bolj ali manj deležni. Od te zahteve ne odnehamo. To dolžnost do naše zaščite imajo vse italijanske stranke, demokristjanska in druge.Tu ni izgovora, ni izjeme.
Lani so komunisti res predlagali našo zaščito v okviru regionalnega statuta. Toda svoj predlog so kmalu umaknili, ne da bi ga dali v palmentu na glasovanje. To so storili potem, ko je demokristjanski minister Medici dejal, da vl&da drugače poskrbi za nas. Ce bi komunisti bili za našo zaščito, bi pri svojem predlogu vztrajali. Toda oni so samo zvijačni dialektiki in bi se nas Slovencev radi posluževali samo kot kakih koristni h tepcev. Pa se nas ne bodo!...
Mi Slovenci v Italiji, recimo na Goriškem, zapuščeni od tiste sile, ki nam je dala’ sto tri sto ob ljub ter nam istočasno grozila z vsem mogočnim, ako se bomo vdali komur ali čemur koli drugemu kot komunizmu, smo prepuščeni sami sebi. Ako hočemo doseči kako pravico ali ugodnost, se moramo obrniti na vlado ali pa na tiste stranke, ki vlado sestavljajo in jo podpirajo. V takem položaju nimamo druge izbire, kot da smo lojalni in da podpremo demokracijo, tisto demokracijo, v katero smo verjeli, ko smo se v preteklosti upirali in trpeli. V to demokracijo verjamemo tudi danes; verujemo, da bo vedno popolnejša in da bodo časi vedno boljši.
Odločno pa odklanjamo vsako komunistično čvekanje in zapeljevanje, ker ne maramo v pogubo.
Pridobitve v demokraciji
Kot realisti ne moremo mimo dejstva, da živi naš človek v republikanski demo-
Pred vojaškim sodiščem se zagovarja devet obtožencev, ki so pripravili atentat na generala De Gaulla. Sodna razprava bi prav gotovo ne vzbudila preveč hrupa, če ne bi sodišče istočasno obsodilo tudi zagovornika, rekoč, da izlorablja pravice, ki mu jih daje na razpolago njegov poklic. Odvetnik Isorni ne bo smel, tako pravi obsodba, tri leta izvrševati poklica. Obsojeni odvetnik je v Franciji zelc znan, saj je v preteklosti branil maršala Pe-tiana in Roberta Brasillacha.
Državni tožilec je celo zahteval, da se Isomija črta iz seznama odvetnikov, ker je prebral na razpravi proti atentatorjem pismo nekega bivšega sodnika, s katerim je spravil v dvom nepristranost polkovnika Rebuola, ki je bil član razsodišča. Tako je deseti obtoženec — sodba proti devetim atentatorjem je prešla na drugo mesto — zaprosil svoja kolega Tixier-Vignan-coura in Francoisa Mitterranda, naj ga zagovarjata. Toda Mitterrand je poslanec in ni nikakor dobil avtorizacije, da obtoženca lahko brani. Zato je prevzel obrambo samo Tixier- Vignancour. Prikazali bomo v nekaj besedah potek razprave, da si bo bralec lahko ustvaril sodbo o francoskem vojaškem sodišču.
»Poglejmo si, na katere točke se naslanja«, je pričel zagovornik, »neusmiljena zahteva državnega tožilca. Pismo, ki ga je obtoženec prebral na razpravi, naj bi prišlo izpod peresa neresnega človeka. To pa se pravi, da gospod javni tožilec sramoti bivšega sodnika. Odvetnik Isorni, ki ima za sabo 32 let odvetniške kariere je prav gotovo pred branjem skrbno preučil in se prepričal, ali zatrjevanja odgovarjajo resnici. Sele nato je opravil svojo dolžnost zagovornika. Zelo žal mi je da moram gospodu javnemu tožilcu povedati, da je sodnik, o katerem sodi, da je nere-
kraciji, za nastanek katere je s svojim odporom proti fašizmu mnogo doprinesel in pretrpel, v boljših pogojih kot živijo kmetje in delavci pod komunizmom.
Navajamo sledeče:
Vsi slovenski kraji na Goriškem imajo vodovod z državno pomoč. Tudi na Oslav-ju, Sentmavru in na Gradiškuti v okolici Gorice imajo napeljavo vode.
V Steverjanu, v Jamljah, v Jazbinah, na Plešiven in v Rupi imajo nova šolska poslopja.
Nekatere ceste so že urejene, druge so na tem, da bodo.
Za javne zgradbe v treh slovenskih občinah je zdaj predlaganih še 150,725.000 lir, in sicer: 1) za razne potrebščine in šolska poslopja v Doberdobu, v Sovodnjah, v Grabrijah, v Rupi in na Vrhu sv. Mihaela v znesku 41 milijonov lir; 2) za ceste v Doberdobu, v Sovodnjah in v Steverjanu v znesku 74 milijonov in 725 tisoč lir; 3) za števerjanski vodovod še 35 milijonov lir, potem ko jih je občina dvajset že prejela.
Lepo število delavcev in kmetov razpolaga pri nas z zasebnim motornim vozilom, z osebnim avtomobilom, s kamioni in traktorji ter drugimi kmetijskimi stroji, kar je znak nekega blagostanja.
Za nakup traktorjev in sploh kmetijskih strojev pa prispeva vlada s tridesetimi odnosno osemintridesetimi odstotki celotne tržne cene. Država nudi pomoč kmetom tudi za nakup novega zemljišča, za obdelovanje zemlje, za nove nasade, za zgradbo hlevov itd.
Kmetje najdejo veliko pomoč tudi v okviru zakona za gorske predele in pa v okviru »zelenega načrta« za dvig in pospeševanje kmetijstva.
Kmetje bodo lahko sami prodajali svoje pridelke na drobno, z obrtnico, ki jim jo izda župan.
Za nova stanovanja delavcem je parlament meseca januarja volil na predlog vlade tisoč milijard lir: država jih bo v ta namen dala 280.
Izvajanje deželne avtonomije s pestrim gospodarskim načrtom prinese s seboj, tako upamo in želimo, še nadaljnje ugodnosti slovenskemu delavcu, kmetu, trgovcu in obrtniku.
Naš kmet je sam gospodar na svoji zemlji in uživa vso to pomoč.
Zdaj vprašamo italijanske komuniste, ali imajo kmetje in delavci take ali podobne ugodnosti v komunističnih režimih?
Odgovor mora biti sila kratek, saj so tamkajšnje razmere vsem dobro znane.
KOMUNISTI ITALIJANSKE PARTIJE, NE NOSITE SVOJEGA MASLA NA SONCE!
# »S *
Ob vseh teh ugodnostih pa mi Slovenci ne smemo pozabiti na našo popolno narodnostno zaščito, ki je za naš narodni obstoj še važnejša.
Zato pozivamo vlado in vse odgovorne italijanske stranke, da nam te od Boga dane pravice ne odrekajo, saj nas ustava priznava za enakopravne državljane.
Slovenci, pogumno naprej po začrtani poti! Zaupajmo svojim voditeljem in zvesto podprimo slovenski program. Ustava mlade italijanske demokratične republike ukazuje našo zaščito. Zato nam zaščitni zakon pritiče. Terjajmo ga, zvesti ustavi, demokraciji in slovenski poštenosti.
Februarja 1963.
S D Z V GORICI
sen, bil oficir in sodnik na rastattskem sodišču od prvega aVgusta 1947 pa do 31. decembra 1949. Državni tožilec je skušal v svojem poldrugo uro trajajočem govoru prikazati, da je pisec prebranega pisma neresen. Kljub temu pa bi ga moral dobro poznati, saj je bil precej časa na istem rastattskem sodišču.«
Po teh besedah, ki so v dvorani vzbudile precej hrupa je general, kateremu so bile namenjene, prebledel. Toda zagovornik je nadaljeval še z močnejšim glasom: »Da gospod javni tožilec, tudi bivši sodnik vas dobro pozna! Avtorja pisma sta včeraj zaslišala dva funkcionarja policije. Jaz sem mnenja, da je pisal, kot mu je narekovala vest. Ko je spoznal, da sodnik Reboul hoče predvsem obsoditi, ie čutil, da mora o tem obvestiti zagovornika. Dovolite mu, da priča. Vi hočete izbrisati odvetnika Isornija samo zato, ker se piše Isorni. Ne zaradi besed, ki jih je rekel včeraj, pač pa zaradi sumnje, da je eden izmed ministrov na oblasti v povezavi z O.A.S.«
Kasneje je spregovoril obtoženec, odvetnik Isorni: »Dolgo let že zagovarjam politične obtožence. V času odpora sem branil komuniste in člane odpora pred posebnimi sodišči. Med alžirsko vojno sem zagovarjal Alžirce. Če me izbrišete iz odvetniške zbornice, boste izbrisali tudi vse moje delo!«
Nadalje so branilci skušali dokazati nezakonito prisotnost polkovnika Reboula med sodniki. Zahtevali so, da zamenjajo Reboula z drugim sodnikom. Toda bilo je vse zaman.
Odvetnika Isorni.! j so obsodili na tri-ieti:	prepoved :zvršev-M.ja poklica. Ob-
sojene.' se je preti obsodbi pritožil na kasacijsko sodišče, čeprav obsodbe vojaškega' sodišča ne dovoljujejo priziva. Odvetniki so se na vse moč trudili, da bi zavlekli sodno razpravo preko 24. februarja, ko po zakonu preneha moč vojaškega sodišča. Toda vlada je prehitela odvetnike. Pripravili so zakonski osnutek, ki ga bo moral parlament odobriti pred 24. februarjem in ki pravi, da bodo vojaška sodišča morala zaključiti razprave, ki so jih začele pred tem datumom.
Minister za informacije ie dogodke komentiral z naslednjimi besedami: »Ne bi bilo prav, če bi dovolili, da se sodna razprava v Vincennesu izpridi v parodijo pravice po krivdi neresnosti nekaterih odvetnikov.«
UMRL JE LEGENDARNI JUNAK
Abd El Krim
V srede je v Kairu preminul legendarni junak Abd El Krim. voditelj maroških upornikov proti francoski in španski nadvladi. Pokojnik je bil star osemdeset let. Preživel je dolgih 36 let v pregnanstvu in to cd dneva, ko se je predal Francozom po šest let trajajočemu boju proti združenim špansko-francoskim silam.
Abd El Krim je v tem času večkrat zatrdil, da se ne bo vrnil v Marok preden se ne bo tamkajšnja oblast ctresla še zadnjih vezi z evropskim imperializmom. Pred nekaj meseci pa je dejal, da se bo maja letos vrnil na rodno gorovje. Toda smrt mu ni devolila, da bi izpolnil svojo obljubo. Iz Kaira bodo sedaj prepeljali njegovo truplo v domovino.
Abd El Krim Kataby se je rodil leta 1863 v berberski družini, ki je imela velik vpliv pri estalih plemenih, ki prebivajo na gorovju Rif. Leta 1912 se je pričela francoska zasedba srednjega in južnega Maroka. Tedanji sultan kolonialnega protektorata je sprejel okupacijske čete in s tem vzdignil odpor pri ljudstvu.
Ko so španske čete zavzele sveto mesto Chechouen, se je pleme Abd El Krima uprlo. Njegov oče je leta 1920 poveljeval prvemu oboroženemu uporu proti španskim okupatorjem, vendar pa je bil premagan in mladi emir Ebd El Krim je bil leto dni ujetnik v Španiji. Ko se je vrnil na domače gorovje, je Abd El Krim prisegel, da bo z gorovja Rif pregnal tujce. Okoli sebe je zbral številne vojščake in se umaknil na težko dostopne kraje v gorovju. Od tu je pričel gverilo proti Spancem.
Uspehi v vojni proti Spancem so pridobili mlademu emiru zaupanje pri vseh maroških plemenih. Poveljeval je vsem plemenom z gorovja Rif, kjer je ustaja zavzela širok krog. Spanci, ki so bili slabo opremljeni so utrpeli velike izgube. V sami bitki pri Anoualu je zgubili nad dvajset tisoč mož.
Abd El Krim se je tudi uprl vodstvu rabatskega sultana, katerega je obtožil, da sodeluje s sovražniki. Zaradi tega se je proglasil za maroškega sultana. Pošiljal je tudi diplomatska zastopništva v razne evropske države v želji, da bi priznali njegovo vlado, saj se je Adb El Krimova oblast razširila na skoraj celotno maroško ozemlje. Leta 1925 pa se je zaradi številnih obmejnih incidentov vpletel v vojno tudi s Francozi. Tako se je pričelo zadnje leto vojne. Tedaj je Abd El Krim prikazal vse svoje strateške in vojaške sposobnosti. Toda Francozi in Spanci so se domenili za skupen nastop proti upornikom. Združene vojaške sile je vodil francoski general Pčtian.
Berberski vojaki so se junaško upirali mnogo močnejšemu sovražniku, toda končno so se morali leta 1926 udati. Abd El Krima so Francozi ujeli, vendar pa ga niso obsodili na smrt, kajti njegova popularnost je bila prevelika. Kasneje pa so ga obsodili na izgnanstvo in ga konfi-nirali skupno z njegovimi ženami in otroki na neki otok v Indijskem oceanu. Kljub temu pa so maroški uporniki nadaljevali z gverilo še nadaljna štiri leta.
Leta 1947 se je Abd El Krimu posrečilo, da je zapustil etok in se nastanil v Kairu. Od tu je vodil »Urad Maghreb« - urad za osvoboditev severne Afrike.
G. R.
Slovenci odklanjamo komunizem ker ljubimo svobodo
France Prešeren v pesmih svojih častilcev
France Prešeren je bil vzornik mnogih slovenskih pesnikom: občudovali so oblikovno in vsebinsko dovršenost njegovih poezij — občudovali pa tudi njegovo pogumno ljubezen do naroda in vero v jasnejšo dobo slovenske zgodovine. Videli so v njem prvega poeta — mojstra, ki je s svojim življenjem in delo, pokazal, kakšen bodi pesnik. Zato so mnogi v svojih pesmih izpovedovali ljubezen in hvaležnost, ki sta jih vezali na Prešerna, telesno sicer mrtvega, duhovno pa živega v njih mislih in prisotnega v njih zavesti. Prešeren kot človek jim je bil blizu (tako kot je blizu nam), ker je veroval, upal in ljubil, ker je sprejemal udarce kot del neizbežne usode — ker je čutil, da je njegovo poslanstvo, nositi v prsih »al’ pekel al’ nebo«. Tudi ko od svojega pesniškega dela ni mogel več pričakati nič drugega kot le še nove nadloge in bridkosti, ni obupal. Edino plačilo mu je bila zavest, da izpolnjuje dolžnost, ki jo ima vsak umetnik do svojega naroda in do človeštva vobče: da je glasnik visokih, spodbudnih in plemenitih idej.
Prav zaradi zvestobe temu poslanstvu je bil Prešeren tako drag vsem, ki so po njegovem zgledu stopali vsak po svo.i poti na slovenski Parnas. Nekdaj so se študentje učili Prešernovih pesmi na pamet in jih navdušeno deklamirali. Poznali so iz njih Prešernovo notranjo pobudo in jo predočevali drugim za zgled in v spodbudo. Cujmo, kakšne besede polaga umirajočemu pesniku na jezik Josip Stritar v pesmi »Prešernova oporoka«!
JOSIP STRITAR:
Prešernova oporoka
Mrači se; noč mi skoraj svet zakrije, na veke trudne zameže oči.
Naj bo' Naj beli dan jim več ne sije, dovolj so gledale, kaj svet trpi; čas, da srce ubogo si počije, nemira vednega se oprosti.
Končan je truda polni pot; pokoja željno je truplo, željna duša moja.
A preden v kraj, kjer spijo bolečine, v kraj večnega miru nastopim pot; kjer up in strah, srca nepokoj mine, kjer hrepenenja ni, strasti in zmot: povzdignem še iz srca globočine glas tebi, mili moj slovenski rod!
Cuj pevca, ki umira, oporoko — v spomin, v srce si vtisni jo globoko.
Drevo v domačo vsadil sem dobravo,
ki ne rodi ga zemeljska pomlad;
sladko ti diha blagi cvet vonjavo,
telo in dušo ti oživlja sad;
pod njim položi v senco vročo glavo,
uteši bolečine njen ti hlad:
jaz vsadil sem drevo ti v zemlji tvoji,
ti brani, brani ga, ti zvesto goji!
Gorje narodu, ako slep zameta nebeške poezije blagi dar: za svetnim blagom vedno spehan leta, dejanja vodita mu prid in kvar; iz srca globočine pesem peta srca ne dviga, blaži mu nikdar!
Gorje, Sloven, ti, ako pevska vila jokaje bi kedaj te zapustila!
Ti mladi rod! Oči zaupajoče v te upirajo pogled poslednji svoj; če v tebe ni mi upati mogoče, kako bi mirno ločil duh se moj?
Ti boje doživtš duševne vroče — ko pride dan, na mestu svojem stoj!
Za dom, svobodo bori se, resnico, za bratoljublje gori in pravico!
Nikdar te v boju slepa strast ne vodi, ne moti te, kaj dela ona stran; orožje v svetem boju sveto bodi, srce naj čisto bo in čista dlan!
Ti milo druge, sebe ostro sodi: zgled blagodušja bode naj Slovan! Sovraštvo naj ti bode vedno tuje, brat brata naj nikdar ne zaničuje!
Prikaže se na svetlem ti prestoli malik — zlata ti kaže blesk, rekoč:
»Glej, to ti dam, pokleni ter me moli«! Tedaj kreposti svoje kaži moč!
Nikjer, nikdar v krivico ne privoli, sovraži dela, ki rodi jih noč; pravice domovine svoje brani, njej v izkušnjavi vsaki zvest ostani.
Ime slovensko tebi sveto bodi — ne srami ga, sramiti ga ne daj!
Da bode spoštovano med narodi, surovosti, podlosti ne poznaj; povsod naj plemenitost tebe vodi, ta pravega Slovenca znači naj!
To prosi pevec te umirajoči, to mu obljubi — rad potem se loči.
To duhovno oporoko, naročilo živim, je v umirajočem Prešernu videl štiridetletni Josip Stritar, literarni vzgojitelj in tudi sam pesnik. Veliko neposrednejša od njegovega dolgega in oblikovno skrbno izdelanega slavospeva Prešernu je kratka pesem, ki jo je napisal Fran Levstik: zgoščena je in jedrnata. Nastala je leta 1852, ko so rodoljubi na pokopališču v Kranju postavili Preše'rnu kamenit nagrobnik. Prešeren je bil tedaj še zelo blizu vsem, saj so minila komaj štiri leta od njegove smrti... Zlasti Levstiku, ki je — poln ognja in velikih načrtov — izpolnil komaj enaindvajset let. In ta fant je za priložnost postavitve nagrobnika napisal sijajno pesem. »Na grobu Prešernovem«.
FRAN LEVSTIK:
Na grobu Prešernovem
Ko zvezde luč, poprej nikdar poznane, prisvetil nam tvoj duh je iz noči,
»al’ roži so le kratke ure dane!«
Za tabo zgodaj nam oko rosi na grob, kjer tvoja struna mila je vmolknila.
Pa tvoj pepel naj tihi mir pokriva, ti, hitro vzet, veliko Si končal, objema te mladika večno živa; dokler svoj jezik bo Slovan poznal, srce bo tvoja struna mila mu budila!
Pršernovo težko, bojev s krivičniki polno življenje tudi pesniku Antonu Medvedu ni bilo tuje: tudi Medved se ni dobro počutil v svojem času in med svojimi sodobniki. Tudi za njegovo poezijo se javnost ni navduševala; želela je drugačne umetnosti. In vendar je Medved izpovedoval podobne ideje, poveličeval enake vrednote — kot duhovnik seveda v drugačni obliki. Umetnik pa, ki mu življenje mnogokaj odreče, ima eno veliko upanje: da mu bo priznanje izrečeno po smrti... in da bo tedaj izpričano, da ni zaman živel in ustvarjal.
Slovenci so se zlasti stoletnice Prešernovega rojstva slovesno spominjali. Ta-
krat leta 1900, je nastala zanosna Zupančičeva domovinska himna z naslovo, »Pesem mladine«. Ker pa je bolj kot slavospev pesniku protest zoper takratne klavrne razmere na Slovenskem, jo tukaj samo omenjamo. Zdaj si bomo ogledali Medvedovo »Prešernu« in iz nje videli, kako se Slovenci pripravljajo, da svojemu genialnemu pesniku postavijo v Ljubljani spomenik.
ANTON MEDVED:
Prešernu
Počivaj mirno, pevec dragi, ki rano moral si odtod!
Po sreče jezne zadnji zmagi sprejel te Karanov je brod.
Leži pred nami drobna knjiga nesmrtnih tvojih poezij.
Tvoj duh nas greje, drami, dviga, kot mokre cvete solnca sij.
Ti pevec večne nam veljave, ti prerok jasnih nam vremen, klicar ti domovinske slave, trpin in mučenik — Sloven!
Za ogenj narodne ljubezni, za neustrašeni tvoj klic sovražniki so nate jezni metali kamenje krivic.
&
A ti si trpel neomanjen in ti si zidal spomenik, ki zdaj stoji tako sijajen med vrstami slovenskih knjig.
Najblažjega srca zrcalo iz pesmi tvojih sije zdaj.
O nič ti ni življenje dalo, vsaj nekaj ti posmrtnost daj!
Na sredi domovine složne prirasti drugi spomenik: lic tvojih črte milotožne izkleši v marmor umetnik!
Z visokega prestola gledi na ljubljeni slovenski svet, a nate gledi v svoji sredi še pozni vnuk, ponosa vnet.
Tam stoj, tam čakaj, slavomiren, kdaj srečen, močen bo Sloven, ti naš nezabljeni Prešeren* ti prerok jasnih nam vremen!
Leta 1905 so Slovenci slavnostno odkrili Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani; tam — na današnjem Trimostovju — stoji še zdaj. Ob tisti priložnosti je imel ljubljanski župan, pisatelj Ivan Tavčar, vznesen govor, v katerem je poudaril zlasti to, da
so Slovenci sami s prostovoljnimi prispevki zbrali deftar za postavitev spomenika svojemu prvemu pesniku.
Odkritje spomenika 10. septembra 1905 ni bilo samo zadeva književnikov, ampak je bilo pravi politično kulturni dogodek, ki je zajel široke plasti Slovencev inodjek-nil tudi med ostalimi Slovani. Kako svečano razpoloženje je vladalo zlasti v srcih narodnozavednih izobražencev, nam lepo kaže priložnostna pesem »Pred spomenikom Prešernovim«, ki jo je napisal Anton Medved. Pesem je dolga: obsega 14 kitic šestvrstičnic, torej 84 verzov. Značilno pa je, da se vsaka kitica posrečeno končuje s Prešernovim ali Prešernovi poeziji podobnim verzom.
ANTON MEDVED:
Pred spomenikom Prešernovim
Pobegnila je noč. S srebrnim pasom objel je svod nebeški žar svečan.
Prišel je slavi ja dan. Z mogočnim glasom pozdravljamo te danes, zarja mila, ki temno obsijala si ravan —
VREMENA KRANJCEM BODO SE
,	ZJASNILA.
Minil vihar je dolgega stoletja, odkar otroku v zibelki miru podarila modrica moč je petja, preroški vid v bodočih časov vale, in poezije divnega glasu IZ SRCA SVOJE SO KALI POGNALE.
Iz srca nikdar mirnega, Prešeren, ti videc, prerok naš, ti naš poet.
Zavzet posluša narod te in veren, iz spon slovenska dviga se dežela, spoznava bolj in bolj in ceni svet OČETOV NAŠIH IMENITNA DELA.
Temna je bila doba tvojih dnevov.
Ni hotel tujec, znal ni domačin ceniti vredno neumrlih spevov, ki vreli so iz duše hrepeneče.
Spoznanja sad okusil si, trpin,
DA LE PETIČ A DA IME SLOVEČE.
Iz trnja venec nosil si, mučenec, dokler te ni ogrnil grobni molk.
Zdaj lovorjev pokladamo ti venec, budi h hvaležnosti nas slavska Vila, Vprašanje tvoje tiriu. nas za dolg:
AL POJEM RES BREZ UPANJA PLAČILA?
Prišel je dan. Kako smo ga želeli, da tvojo rešimo in svojo čast!
V slovenski stolici, Ljubljani beli, razmakne se zavese temne stena, pokaže spomenika lepo rast,
KI CRKE NOSI TVOJEGA IMENA.
Zastave plapolajo. Pevcev glasi ubrani dvigajo veselje dne.
O da napočijo nam zlati časi, o da nas vse edinost bratska strne, globoko vtisni vsakdo si v srce PODOBO TVOJO, KI SE ZDAJ ODGRNE!
Stojiš na skali. Skalnatoznačajen da roda si ljubezni čuval žar.
Ti nam si gladil pot, sam nikdar glajen. S prestola, ki ti muza ga ozarja, zdaj glej, poetov naših poglavar, SNEZNIKOV KRANJSKIH SIV’GA POGLAVARJA.
Gojiti je začel ledino orno Vodnik po dolgih letih spanja sam.
Pač bilo mu pero je še okorno — kar tvojega duha odprejo ključi široko zapuščenih boginj hram — PRIŽGAL SI, MOJSTER, ZAREK NOVE
LUCI.
Z besede gibkim dletom si izklesal podobe žive nam iz davnih dni.
Občutke mehke zibelke si tesal, ustvaril nam iz govorice rode ti jezik, poln miline in moči,
ZATO NAJ TI ZAHLALA NASA BODE.
Srce mladeničev in deklic zornih ob tvojih pesmicah kako drhti!
V visokih hišah in po kočah bornih iz, prsi vabil glase boš srebrne in tajnosrečne solze iz oči,
KO DAVNO ROP MI BOMO ZEMLJE
cAne.
Iz daljnih dalj so bratje prihiteli slovanski počastiti tvoj spomenik.
O dobrodošli tisočkrat! Veseli obnavljamo ljubav do očetnjave, budi nam upe tvoj ponosni vzklik: NAJVEČ SVETA OTROKOM SLISI SLAVE!
Uhaja nam spomin v preteklost davno, ko čul je glas slovenski daleč tod. Nesloga strla je kraljestvo slavno.
Tvoj duh ji pesmi govori proseče, da bi zedinil se slovenski rod,
DA BI VRNILI K NAM SE CASI SREČE.
Kot umetnik izlil je v mrzli kamen velikega ti genija izraz, pogled na kip nam neti svetel plamen ljubezni domovinske v duši živi!
Glas tvojih pesmi, tožni tvoj izraz ČASTI NAJ POZNI VNUK, NEPOZABLJIVI!
Ta dolga, himnična prigodnica Antona Medveda je nastala leta 1905 ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani. Dobrih šest let prej, spomladi 1899, je v Ljubljani izdihnil Dragotin Kette, fant, ki je zgodaj dozorel in je v slovenski, poeziji zaoral novo, izvirno brazdo — fant z velikimi upi, trezen, moder in umirjen'. Tudi Kette se je prišteval med duhovne dediče Prešernove. Kettejeva poetična beseda v kratki pesmi »Francetu Prešernu« je že moderna: v nji utriplje srce nove romantike. Tu ni več niti sledu po nekdanji deklamatorski patetiki. V Kettejevi pesmi imamo s skopimi, a izbranimi in pretehtanimi besedami podano Prešernovo življenjsko pot in njegovo intimno poezijo, zraslo iz preslanih bolečin.
DRAGOTIN KETTE;
Francetu Prešernu
Kot svetel kerub duša tvoja sred višin hitela neutolažena, v očeh globokih ljudskih bolečin najhujša je bila izražena.
Letela daleko... A kje dobila je ljubezen zvesto, neomajano?
Vrnila se, težko solzd prelila je nad domovino, tolikokrat izdajano.
Iz solz pa je vzrastel grm cvetoč.
Vršiči se v šepetu poljubujejo, v tajinstveni ljubezni vsako noč predrobni slavčki se tope, vzdihujejo.
Ta pesem je prav primerna, da z njo sklenemo letošnji spominski članek v počastitev pesnika Prešerna. Saj je prvi slovenski klasik s svojo umetnostjo položil tisti znameniti temeljni kamen, na katerem so njegovi pesniški nasledniki zidali hram lepe slovenske besede in potom nje hram slovenske kulture, ki slavi svoj vsakoletni praznik na 8. februarja, na spominski dan Prešernove smrti.
Prof. Vinko Beličič
i«iiiiiiiiiii«iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii*iiiiii*iiiiniiffl*^
POD ČRTO
Zemeljski raj na Kitajskem
Publicist Valentin Cu, ki živi v Hongkongu in ki dobro pozna razmere na Kitajskem, je pred časom objavil zanimiv članek, v kaetrem prikazuje vzroke, zaradi katerih preti Kitajcem vsako leto lakota. Zamisli komunističnih poglavarjev, ki hočejo čez noč dvigniti življenjsko raven, mnogo krat spravijo državno bilanco v še hujši pasiv. To so iste napake, čeprav v mnogo večjem merilu, ki so jih zagrešili po vojni v Jugoslaviji in zaradi katerih se po osemnajstih letih ne čuti povečanje blaginje, ki vlada v svobodnem svetu.
V tretjem stoletju pred Kristusovim rojstvom je vladar neke kitajske pokrajine, kjer je vladala huda lakota, zaprosil za nasvet modreca Menciusa. Vladar je poskušal vse mogoče, da bi obvaroval ljudstvo pred lakoto. Toda kljub vsem ukrepom se prebivalci niso mogli niti enkrat na dan zadostno nasititi. Vprašal je torej modreca, naj mu pove, kaj mu je storiti. Mencius mu je dejal: »Ce boste gojili primerne kulture, bo hrane še ostajalo. Ce ne boste v morje spuščali preozko spletenih mrež, tedaj bo dovolj rib za vse. Ce boste sekali pametno, tedaj bo dovolj lesa. Toda vaši psi in prašiči žro žito, ki je namenjeno ljudem in vi ne napravite ničesar, da bi to preprečili. Ljudstvo umira od glada in ne odprete svojih žitnic. Vem, da mi boste odgovorili: »Toda za tako stanje nisem jaz kriv, kriva je letina!« Podobni ste morilcu, ki se izgovarja rekoč, nisem jaz kriv, pač pa bodalo.«
Dvaindvajset stoletij kasneje se Mao Tse Tung na vse načine trudi, da bi zagotovil državljanom dovolj hrane. Tudi on se sprašuje, zakaj grozi njegovemu ljudstvu lakota. V desetletju 1949/59 je proizvod-
nja živil sedemkrat prekosila narastek prebivalstva. Tudi pri najhujših naravnih katastrofah bi zaloge morale zadostovati. Zakaj torej Kitajcem vedno preti lakota? Ce hočemo odgovoriti na to vprašanje si moramo vsaj bežno pogledati tradicionalno kitajsko ekonomijo, in po drugi strani komunistični program, ki so ga izdelali partijski voditelji po letu 1949.
Kitajska zemlja je vsekoprej idealna za kmetijstvo. Dežela je hribovitejša od Združenih držav, Sovjetske zveze ali Indije. 70% njene zemlje se nahaja nad 900 metri nadmorske višine, medtem ko je samo 15% zemlje pod 500 metri. Obdelane zemlje pa je samo 10%. Zgodovina Kitajske pravi, da je bilo od Kristusovega rojstva do danes 1397 suhih letin in prav toliko poplav. Veliki Yang-tsč, ki je tretja najdaljša reka na svetu in v bližini katere živi dobra polovica Kitajcev je zaznamoval 242 poplav in ravno toliko suhih letin v 265 letih.
Ce tem naravnim pojavom prištejemo še peščene viharje v vzhodno-severnih pokrajinah in tajfune, ki divjajo na obalah, potrese, kobilice in drugi mrčes, lahko razumemo, da je življenje kitajskega kmeta težko. Poplave leta 1887 so zahtevale en milijon mrtvih, 800.000 ljudi je izgubilo življenje pri potresu leta 1956. Poleg tega pa je na Kitajskem zaradi stoletnega razgozdovanja le malo dreves. Gozdovi se razširjajo samo na desetem delu celotne površine. Zaradi tega zemlja ni trdna in jo voda kaj lahko odplavi. Drugi pomembni faktor predstavlja krhkost obrambnih naprav proti poplavam. Yang-tse je najbolj umazana reka na svetu. Vodovje prenaša na milijone in milijone kubičnih metrov blata, kar pripomore pri razdiralnem delu v trenutkih poplave. Vodna gladina se stalno dviga, kajti blato se usede na dno in struja postaja višja. Zaradi tega je velika kitajska reka v teku stoletji že neštetokrat spremenila svoj tok.
Ker je po zgodovinskih ugotovitvah Kitajska dežela naravnih katastrof, bi lahko
zašli v napačno razlago, da je treba pojmovati sedanjo krizo v luči narmalnega neugodnega položaja. Toda taka razlaga ne bi bila točna. Peking vztraja na trditvi, da so lakote krive naravne nesreče in slabe letine. Pri tem pa skuša mimetizi-rati druge važne faktorje. Sedanjo krizo ne smemo toliko pojmovati v luči naravnih katastrof kot v luči napak, ki jih je zakrivila prav ona burokracija partije, ki je tako budna, ko je treba paziti na delovanje ljudstva, vendar pa toliko neobčutljiva za ukrepe, ki jih narekuje zdrava pamet. Velika večina omenjenih poplav in suhih letin v zadnjih letih so direktno ali indirektno zakrivile psevdo-znanstvene metode, s katerimi skuša partija dvigniti kitajsko kmetijstvo.
Od leta 1949, ko so prišli komunisti na oblast se je obsežnost zemeljske površine, ki so jo zadele nar&vne nesreče hudo povečala. Leta 1950 je znašala površina z naravnimi katastrofami prizadete dežele
52.000 kvadratnih kilometrov, leta 1954
116.000 kvadratnih kilometrov, dve leti kasneje že 152.000 kvadratnih kilometrov, leta 1959 428.000 kvadratnih kilometrov, leto kasneje pa celo 600 tisoč kvadratnih kilometrov.
Danes ne moremo več govoriti o prehodnih naravnih katastrofah, ki so zadele razne kitajske province, pač pa o izčrpanosti zemlje in prebivalstva v državnem merilu. Do takšne katastrofe pa je privedla desetletna pekinška protičloveška in protinaravna politika. Iskanje kitajskih komunističnih prvakov, da bi našli pravi način za izboljšanje kmetijstva je popolnoma propadlo. V začetku so komunisti skušali uresničiti ogromen načrt za mehanizacijo v kmetijstvu po vzorcu ameriške in sovjteske proizvodnje. Toda Združene države imajo mnogo zemlje z zelo malo prebivalci, medtem ko je položaj na Kitajskem prav obraten. ZDA imajo 5 milijonov, Sovjetska zveza 1,7 rriilijona, Kitajska pa si je izdelala 33.500 traktorjev, od katerih je 6.700 neuporabnih. Številka
pa predstavlja samo štiri odstotke števila, ki so si ga v prvem času zadali kitajski komunisti za rešitev kmetijskega vprašanja. Oktobra 1. 1957 je »Ljudski dnevnik« moral priznati: »Prezgodaj je, da bi lahko mislili na mehanizacijo v kmetijstvu. Nikakor še nimamo dovolj petroleja in tudi živine je premalo. Jeklo je drago, strošek za traktorje pa prevelik«. Prešli so zatorej na zamisel polovične mehanizacije, kar pomeni, da so kmetijstvo opremili z izboljšanimi kmetijskimi pripravami. »Izumili« so dvorezni kovinski plug. Z veliko propagando so jih izdelali leta 1956 3,5 milijonov, leta 1957 kar 6 milijonov. Toda ponovno so se »strokovnjaki« ušteli. V praksi se je izkazalo, da so plugi pretežki za oranje na riževih poljih. Poleg tega pa so bili slabo in površno izdelani. Na mnogih novih plugih so manjkali celo vijaki in podobne. Kmetje so se tedaj uprli in jih niso hoteli uporabljati, zaradi tega so jih preimenovali v »speče pluge«. Pekinški voditelji pa so zagrozili kmetom s protiukrepi, imenovali so jih ža konservativce, ki se ne nočejo prilagoditi novim izboljškom.
V zadnjih časih pa so režimovci prišli na novo zamisel. Kmetje obdelujejo zemlje z lopatami, motikami in drugimi ročnimi pripomočki ki izdelujejo v seriji. Toda izdelava je zelo površna. Poglejmo si, kaj je pred kratkim pisalo o tej zadevi glasilo »Ljudski dnevnik«. »Kje so iisti časi, ko je lopata služila trem generacijam. Posestniki so čuvali svoje orodje, ga popravljali in pazili nanj. Dandanes pa lopata komaj vzdrži eno samo letino, posebno v primerih, kc je izdelana /, je-klon »zadružne proizvodnje«. Kmet, ki ni lastnik lopate je ne popravlja in ne čuva. Iz vseh teh razlogov se večkrat dogaja, da se mnogo orodja izgubi ali pozabi na poljih, kjer jih dež, sneg in veter dokončno uničijo.« Ko je propadel načrt za mehanizacijo v kmetijstvu, so se kitajski komunistični »strokovnjaki« spravili na v-prašanje gnojil.
Po zimi leta 1957 se milijoni in milijoni in milijoni kitajskih kmetov odpravljajo na takoimenoVani »gnojilni pohod«. Ob zvokih gongov, bobnov, vihranju rdečih zastav nosijo kitajski kmetje prepevajoč svoje ostanke v vseh mogočnih posodah na zemljo. Te brigade pobirajo blato 700 milijonov ljudi, 265 milijonov domačih živali, očistijo greznice, postrgajo rečno blato, pepel in tovarniške odpadke. Toda vse to še ni zadostovalo. Režim se je vrgel na proizvodnjo umetnih gnojil. Rdeča Kitajska proizvaja letno 3 milijone ton kemičnih gnojil. Da bi pa umno pognojili vso zemljo bi potrebovali vsaj desetkrat več. Ker Peking torej ne more zgraditi dovolj tovarn, izšolati v kratkem času dovolj specializiranega osebja in imeti na razpolago dovolj potrebne materije, še mora posluževati naravnih gnojil. Poleti 1948 se je partija še s posebnim zanimanjem vrgla na preučevanje kmetijskega vprašanja. Ukazali so, da je treba mnogo globlje orati in sejati gosteje. Toda na ta način bi morali poskrbeti tudi za gnojila. Partija si je mislila, da bo narava sama uredila položaj, v katerega so nespametno zabredli. Rezultat je bil, da se je zemlja kaj hitro izčrpala, mnoge rastline pa so izumrle. Oktobra 1959 je Peking moral priznati: »To, kar smo si pridobili nikakor ne izpolnjuje onega, kar smo izgubili!«
Izredno veliko škodo pa je napravila takoimenovana »kampanja za pridelek«. Gonja se je izrodila v pravo bitko proti kmetijstvu, ribolovu, živinoreji in gozdarstvu. Rezultat je bil, da se je proizvodnja živil zmanjšala. Komunistični režim je bil prisiljen napraviti koraka nazaj. »Vse svoje sile potrosite za proizvodnjo živil-« se je glasila nova zapoved. Partijska vodstva so zato zaukazala, da je treba požgati nasade čaja, konoplje, bombaža in drugih tekstilnih rastlin. Na pogoriščih pa so nasadili riž pšenico in podobno. Toda njive niso bile pripravljene na tovrstno setev, zato so slabo obrodile.
(Nadaljevanje prihodnjič),
Iz tržaške občinske sejne dvorane
Skupna slovenska lista se bori za zaščito slovenskih pravic v novoustanovljeni deželi Furlanija-Julijska krajina. Intervencije predstavnika SSL v korist okoliških vasi.
Svetovalec »Skupne slovenske liste« dr. Teofil Simčič je ob priliki dokončne odobritve ustavnega zakona, ki predvideva ustanovitev dežele s posebnim statutom Furlanija-Julijska krajina prebral na seji tržaškega občinskega sveta, ki je bila 4. februarja 1963, naslednjo izjavo:
»V imenu Skupne slovenske liste pozdravljam ustanovitev dežele s posebnim statutom Furlanija-Julijska krajina, ki jo predvideva 116. člen ustave. Za nas Slovence ima dvojni pomen. Deželna ureditev predvsem omogoča večje sode>ovan’e prebivalstva pri javnih zadevah. V njenem okviru se bodo lahko hitreje, prav > neja in pristojneje reševala socialna gospodarska, kulturno-prosvetna in upravna vprašanja, spadajoča v njeno področje. Ker ima dežela zakonodajno moč v industrijskih in kmetijskih vprašanjih, bo lahko opravljala uspešno delo na teh področjih, ki zelo zanima tudi slovensko prebivalstvo, ustvarila možnost za novo zaposlitev in tako odpravila izseljevanje. Industrija in kmetijstvo se morata razvijati v širšem okviru Skupnega evropskega tržišča ter iskati nove trge ,za izvoz.
Skupna slovenska lista je zadovoljna z ustanovitvijo nove dežele še iz nekega posebnega razloga. Ob tej priložnosti imam za potrebno poudariti, da je ustavodajna 'skupščina predvidela v členu 116 ustave POSEBNI statut za nekatere dežele ne samo zaradi njihovega specifičnega geopolitičnega položaja, TEMVEČ TUDI ZATO, KER ŽIVIJO TAM NARODNE MANJŠINE, katerim so v členu 6. ustave predvidene posebne norme za njihovo zaščito. Clen 3. posebnega statuta sicer določa, da se v naši deželi prizna enakost pravic in ravnanja vsem državljanom katerekoli etnične skupine ter zaščita njihovih etničnih in kulturnih značilnosti, nima pa žal STVARNIH določil za izvajanje splošnih smernic, vsebovanih v ustavi in posebnem statutu. Posebni statut za deželo Triden-tinsko-Južni Tirol na primer predvideva posebna zastopstva nemške jezikovne skupine v šolski upravi (čl. 15), v deželnih organih (čl. 24 in 30) ter v pokrajinskih organih (čl. 43 in 44). Tu opazimo očitno razliko v našo škodo.
Upamo, da bo deželni svet izpolnil te vrzeli in podrobneje sprejel vsa zakonska določila za dejansko zaščito slovenske narodne manjšine po zaslišanju mnenja njenih predstavnikov.
Ta določila bi morala upoštevati zlasti naslednje zahteve slovenske manjšine:
1. Pripadniki manjšine smejo uporabljati slovenščino v osebnih in uradnih odnosih s političnimi, upravnimi in drugimi predstavniki oblasti;
2. V organikih deželnih, pokrajinskih in občinskih uradov naj se postavi ustrezno število funkcionarjev, ki popolnoma obvladajo oba jezika. Njim mora biti rezervirano določeno število mest pri razpisovanju natečajev;
3. Slovenski etični skupini je treba zajamčiti primerno predstavništvo v deželnem svetu in njegovih komisijah;
4. Na področjih, kjer bivajo Slovenci, naj se uvedejo poleg italijanskih tudi slovenski napisi;
5. Zajamči naj se enakopravno ravnanje vzgojnim, kulturnim, dobrodelnim in športnim organizacijam manjšine;
6. Preprečiti se mora sistematično in umetno spreminjanje narodnostne sestave krajev, v katerih živi manjšina.
Prepričan sem, da ta predlog v ničemer ne škoduje pravicam in koristim večinskega naroda. Višje koristi italijanske republike zahtevajo, da na vzhodni meji vladata mir in sodelovanje med obema narodnostnima skupinama. To se bo laže doseglo, če slovenska manjšina ne bo imela občutka, da je ogrožena, temveč ako se
bo zavedala, da ji je zagotovljen nemoten vsestranski razvoj.«
Nadalje je predstavnik SSL vprašal odgovornega odbornika, kako je z gradnjo javnega kopališča v Bazovici, popravilom vaških cest in razsvetljavo na cesti proti Lipici in Lokvam. Istočasno pa je ponovno pismeno interveniral, da se čimprej uredi kanalizacija v zgornjem delu Bazovice. Bazovci namreč čakajo že od leta 1961, ko je dr. Simčiču uspelo, da je občinska u-prava izdelala načrt, da načrt del odobri tudi Tehnični urad. Dr. Simčič je dobil zagotovilo, da bo dobil odgovor na vprašanje pri prihodnji seji.
* * *
Seja tržaškega občinskega sveta se je nadaljevala v ponedeljek 11. t.m. Odbornik za javna dela je zagotovil dr. Simčiču, da bodo čim prej začeli z gradnjo javnega kopališča v Bazovici, ki bo služilo tudi prebivalcem Padrič in Gropade. Istočasno pa se bodo pričela tudi ostala dela za po-pravitev cest in ureditev kanalizacije v vasi.
Nadalje je svetovalec »Skupne slovenske liste« zahteval še 'pojasnilo v zvezi z deli občinske ceste, ki vodi proti Lonjerju.
Iz dolinske občine
Prejeli smo.
Pred nedavnim so občinski uslužbenci razdelili občanom formularje za prijavo občinskih davkov. Ne malo smo se začudili, ko smo videli, da so formularji izključno v italijanščini. Kolika nerodnost! Torej se sami odpovedujemo pravici dvojezičnosti tudi tam, kjer bi jo lahko uvajali. Nikakor ne moremo razumeti, zakaj
je občinska uprava dala ponatisniti formularje izključno v italijanskem jeziku, saj prav dobro ve, da naši ljudje bolje razumejo svoj materin jezik. Ni nam znano-ali so prišla kaka nova določila,, da je treba formularje natisniti zgolj v italijanščini. Ce to res pa nam ni znano, da bi občinska uprava povzela ukrepe, ki naj krivično uredbo spremenijo.
Ne moremo tudi razumeti, kdo' bo imel od tega ukrepa korist. Občina prav gotovo ne. Pri neodobravanju v italijanščini natisnjenih formularjev nas ne vodi zgolj narodnostna težnja, pač pa vidimo pri tem tud; nepotrebne izdatke. Slabo izpolnjeni formularji bodo romali na občinski davčni urad v nezadovoljstvo vseh Doličari
f Jože Kosovci
V sredo je preminul prof. Jože Kosovel predsednik Narodne in študijske knjižnice. Pokojnik je bil na Tržaškem dobro poznan, saj je že v času med obema vojnama deloval pri raznih tukajšnjih prosvetnih organizacijah. Bil je sodelavec dr. Lava Čermelja, ki je bil duša raznih napol in popolnoma ilegalnih šol in tečajev. Leta 1941 je bil obsojen od posebnega fašističnega tribunala na 15 let zapora. Po drugi svetovni vojni pa je deloval pri prosvetnih organizacijah, ki so včlanjene v »Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo«.
Sožalje
V četrtek zjutraj je umrla g. Edica Regent por. Starc, žena znanega zdravnika in kandidata »Skupne slovenske liste« dr. Milana Starca. Žalujočim izreka iskreno sožalje uredništvo in uprava »Demokracije« ter Svet »Skupne slovenske liste«.
TRADICIONALNI DOBRODELNI PLES 5DD
Mnogo let je minilo, odkar je Slovensko dobrodelno društvo zaoralo prvo brazdo na družabni ledini, ki jo je pustila med tukajšnjimi Slovenci druga svetovna vojna. Družabno življenje tržaških Slovencev, ki je bilo nekdaj tako razgibano in na zavidljivi višini in po katerem je čutila slovenska javnost žgočo potrebo, je popolnoma zamrlo. Zato moramo dati vse priznanje odboru SDD, da mu je uspelo oživeti po tolikem mrtvilu družabnoi tradicijo in vtisniti tej svoji iz leto v lete ponavljajoči se plesni prireditvi važen raprezentančni značaj.
Letošnja pustna sezona zamejskih Slovencev se je uradno odprla v sobote 2. februrja v največjem tržaškem hotelu z
XII.	dobrodelnim plesom, ki je privabil v razkošno razsvetljene prostore vse najvidnejše predstavnike našega življa iz gospodarskih, kulturnih in političnih krogov, poleg vseh mlajših in starejših prijateljev in podpornikov SDD.
V zadoščenje prirediteljev so bili prisotni tudi člani jugoslovanskega konzularnega zastopništva, kakor tudi številčno predstaništvo naših goriških rojakov, ki se niso ustrašili pesimističnih napovedi vremenskih prerokov, ki so obetali mnogo snega in mraza, da doprinesejo svoj delež k socialno-narodnostni akciji, ki si jo je zastavilo, med drugimi nalogami SDD v 1 rstu.
Razveseljivo je, da se naša mladina — posebno visokošolska, kateri je usojeno nadaljevati slovensko tržaško tradicijo — odzove v vedno večjem številu povabilu te naše dobrodelne ustanove, saj je vendar dobiček plesa namenjen podporam učeče se slovenske mladine.
Domača slovenska vzdušnost, ki je tako značilna za to prireditev in neprisiljeno ter veselo razpoloženje starih znancev in prijateljev, ki se znova in znova srečujejo na najstarejšem tradicionalnem plesu, kakor je to ugotovil predsednik SDD dr. Rudolf Marc v kratkem inter-
Smrtna nesreča v Nabrežini
v
Na železniškem prehodu Nabrežina-Sempolaj se je smrtno ponesrečila učiteljica Vladimira Terčon
V četrtek 31. januarja se je v Nabrežini zgodila grozna nesreča, v kateri je izgubila življenje komaj šestindvajsetletna učiteljica Vladimira Terčon iz Nabrežine-Kamnolomi.
Pokojna Vladimira se je vračala iz Praprota, kjer je poučevala na gospodinjskem tečaju. Ker je bilo mrzlo vreme se ni popeljala v Praprot kot običajno z »Vespo«, pač pa jo je popeljal tja in nazaj njen zaročenec Herman Peric iz Sesljana
7.	avtomobilom. Ko sta nazaj grede privozila do prehoda čez železnico, sta se tu morala ustaviti, kajti zapornice so bile spuščene. Peric je ustavil avtomobil in čakal, da se zapornice dvignejo. Bilo je okrog 21.30, ko je privozil brzec Dunaj-Trst in voznik je menil, da se bodo zapornice kmalu dvignile in je zato pripravil avtomobil za odhod. Toda zapornice so ostale zaprte, kajti takoj za brzim vlakom je pripeljal tovorni iz Trsta proti Opčinam. Kaj se je zgodilo nihče točno ne ve. Ker je imel Peric avto pripravljen za odhod je bil verjetno motor v prvi prestavi, zapore spuščene, avtomobil pa je držal na mestu le z nožno sklopko. Ko je tovorni vlak pripeljal po tiru, je vozniku najbrže zdrsnila noga s sklopke in avtomobil se je pognal naprej. Avto je najprej prebil spuščeno zapornico in nato treščil v drveči vlak. Takoj po udarcu je Perica vrglo iz avtomobila, medtem ko je Vladimiro Terčon skupno z avtomobilom potegnil vlak s seboj. Težina vagonov je zdrobila avtomobil, ga perezala in zmečkala. V že-
fldolf Pertot - šestdesetletnik
V krogu svoje družine je v teh dneh praznoval svojo šestdesetletnico g. Adolf Pertot iz Nabrežine. Slavljenec je dobro poznan ne samo v domačem kraju, pač pa tudi po drugih vaseh, saj se je dolga leta udejstvoval na prosvetnem in političnem polju, Ze kot mlad fant se je zanimal za prosvetno delo. Takoj po prvi svetovni vojni je aktivno sodeloval pri takratnem narodnem društvu »Javna ljudska knjižnica«, posebno pri dramskem odseku. Ko so fašisti razpustili slovenska društva na Primorskem se je v Trstu v-pisal na tečaj za pevovodje. Ko je dovršil tečaj leta 1928 je prevzel mesto pevovodje in organista pri cerkvenem pevskem zboru, katerega je vodil skoraj petindvajset let. Pri pevskih vajah je za časa pok. župnikov Vodopivca in Grbca poučeval nabožne pesmi. Toda pri vseh vajah je našel toliko časa, da je vadil tudi narodne pesmi, kar je priklicalo k zboru čedno število fantov in deklet. Nabrežinci smo tako prepevali slovenske pesmi, kljub strogemu nadzorstvu fašističnih oblasti. Slovenska pesem pa ni ostala samo za vrati prostorov, kjer je imel cerkveni zbor svoje vaje. Člani pevskega zbora so navdušeno prepevali slovenske pesmi tudi na raznih zasebnih družabnih prireditvah; na izletih in romarjih. Vse po zaslugi našega slavljenca.
Toda fašisti so budno pazili na delovanje našega pevovodje in nekega oktobrskega dne leta 1940 so ga aretirali in internirali v mestu Ariano Irpino v bližini Avellina. Tam so ga zadržali do konca meseca marca 1941, nato pa so ga za nekaj časa izpustili. Toda kot se je godilo pred
internacijo so ga tudi po njej večkrat zaprli za nekaj dni in ga nato izpustili. Aprila 1943 so ga spet internirali, tokrat v Fossalonu v Furlaniji. Tu je ostal do propada italijanske armade 8. septembra.
Končno so ga Nemci z drugimi vaščani februarja 1944 odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, kjer je delal v bližini Passau-a, kasneje pa tudi v Diisseldorfu v Porenju. Septembra 1945 se je vrnil domov, kjer je prevzel svoje mesto pri cerkvenem pevskem zboru, nato pa tudi vodstvo takratnega prosvetnega društva, ki je bilo ustanovljeno pod okriljem narodnoosvobodilnega odbora. Toda Adolf Pertot tu ni mogel vztrajati, ker se ni strinjal s komunistično linijo takratnih voditeljev. Odpovedal se je torej vodstvu tega zbora in ostal zvest cerkvenemu.
Ko smo ustanovili Slovensko demokratsko zvezo je slavljenec takoj spoznal, da je to naša narodna organizacija, kateri po svojem prepričanju spada. Bil je med prvimi člani SDZ in se je udeležil tudi ustanovnega občnega zbora naše organizacije. Od tedaj pa do lanskega leta je bil član širšega in ožjega odbora tržaške SDZ. V Nabrežini pa je bil eden glavnih stebrov tukajšnjega odseka naše politične organizacije. Tudi pri pevskem društvu »Avgust Tanče« v Nabrežini je ves čas od ustanovitve ne samo sodeloval kot član pevskega zbora, pač pa je bil eden glavnih vodilnih odbornikov.
K jubileju mu vsi prijatelji iz Nabrežine in Trsta iskreno čestitamo in kličemo: Bog Te živi še na mnoga, mnoga leta!
Prijatelji
leznem objemu železa in pločevine je zmečkalo tudi nesrečno Vladimiro. Nihče od spremljevalcev vlaka, niti železniški čuvaj, ki je bil na nasprotni strani se ni zavedel, kaj se je zgodilo. Sele ko' je bil vlak daleč je železniški čuvaj z grozo o-pazil ostanke razbitega avtomobila. Takoj je poklical na mesto nesreče rdeči križ in orožnike. Perica ki je ležal na progi so odpeljali z avtomobilom rdečega križa v bolnico, kjer so ugotovili manjše poškodbe in hud živčni napad. Voznik je kmalu spoznal, kaj se je zgodilo in da
nesrečne Vladimire ni več. Orožniki so medtem skrbno preiskali progo, kjer so našli truplo pokojnice, ki so ga odpeljali v mrtvašnico v Nabrežini. Prihiteli so tudi gasilci, ki so pobrali ostanke avtomobila in spravili podrtijo na kup ob tiru. Kdor je šel naslednji dan mimo je zagledal pred sabo grozoten prizor.
Naslednji dan so truplo pokojnice odpeljali v beli krsti na njen dom. Od petka do sobote se je vrstilo veliko število ljudi, znancev in prijateljev, ki so hoteli Vladimiro zadnjič videti.
Pokojnica zapušča žalostnega očeta Alfonza iz znane Terčonove družine iz Mav-hinj in mlajšega brata. Mati jim je umrla pred petnajstimi leti. Od takrat dalje ie Vladimira po svojih močeh v prostih urah gospodinjila. Kljub temu pa je maturirala na slovenskem učiteljišču v Trstu. Ni ji uspelo sicer, da bi dobila stalno službo, vendar pa je večkrat nadomeščevala odsotne učitelje. Tudi sedaj je poučevala v Sempolaju. Toda bila je vztrajna. Izpopolnila se je v gospodinjstvu in vodila razne gospodinjske tečaje po bližnjih vaseh. Trenutno je poučevala gospodinjstvo na Proseku in v Praprotu. Zanimala se je tudi za službo na pošti. Udeležila se je natečaja in ga izdelala z dobrim uspehom, saj je bila ocenjena z 21 točkami na 24 možnih. Upala je, da ji bodo v kratkem določili mesto na pošti, toda usoda je prekrižala njene načrte in zapustila v neizmerni žalosti očeta, brata, sorodnike in vse, ki so jo poznali. Bila je pri vseh priljubljena zaradi svoje pridnosti in marljivosti.
Kakšen ugled in priljubljenost je uživala pri naših ljudeh se je tudi opazilo na pogrebu, ki je bil v soboto popoldne. Ze v Nabrežini se je zbralo pred hišo žalosti ogromno ljudi, ki so jo hoteli spremiti na zadnjo pot. Krsto so na ramenih mlade-
niči ponesli do viadukta med Nabrežino in Sesljanom. Tu so krsto položili v mrtvaški voz, ki je pokojnico popeljal skozi Ses-ljan v Mavhinje. Za vozom se je vila dolga kolona nad osemdesetih avtomobilov. Pred vhodom v Mavhinje je mrtvaški sprevod čakala skoraj vsa vas. Mavhinj-ski fantje so vzeli krsto na rame in jo ponesli najprej v cerkev od tu pa na pokopališče. Ogromna množica ljudi je kljub ostremu mrazu pospremila pokojnico na poslednji poti. Ob odprtem grobu se je od Vladimire poslovil učitelj Skerlavaj.
Očetu, bratu in vsem sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje in sočustvovanje v tako težkem trenutku, a Tebi Vladimira kličemo, naj ti bo lahka domača zemlja.
t Fran Albrecht
V Kamniku je v starosti štiriinsedem-desetih let umrl znani slovenski pisatelj Fran Albrecht. Njegovo književno delo obsega pesniški zbirki »Mysteria doloro-sa«, ki je izšla leta 1917 in »Pesmi življenja« (1920), novelo iz Levstikovega življenja »Zadnja pravda«, številne članke, književne ocene, gledališke kritike ter prevode. Urejeval je v desetletju 1922-32 najpomembnejšo slovensko revijo »Ljubljanski Zvon«. Prevajal je iz nemščine, hrvaščine, srbščine in češčine.
vjuju za slovensko postajo tržaškega radia, izpričuje, da v našem človeku, naj bo to razumnik ali preprost, človek, ni zamrl smisel za razgibano in vedro zabavo ter pristno družabnost starega domačega kova, ki nam jo marsikateri naših someščanov zavida.
Lovoriko kraljice večera je odnesla zala in elegantna zastopnica openskih deklet,, gdč. Križničeva, ki ni imela po velikem, številu prejetih nageljnov posebne konkurence.
Kakor vsa povojna leta je XII. ples SDD žel obilo odobravanja od strani vseh prisotnih in vsestransko uspel, ker kakor vedno presega okvir običajne plesne zabave.
Ko sc v zgodnjih jutranjih urah utihnili zadnji akordi orkestra, se skoraj nismo zavedli, da je zabave konec in ko smo se razhajali, malce zaskrbljeni zaradi zapadlega snega, toda zadovoljni in razigrani, smo si prisrčne voščili »Nasvidenje na
XIII.	dobrodelnem plesu prihodnje leto!«
DAROVI
V spomin pokojnega Lojzeta darujeta njegova najstarejatelja 5.000 Lir za SDD, Najlepša hvala!
Odgovorni urednik:
SASA RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Tritu
Uredništvo > n uprava: Trst, ul. Macniavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
dr. Jože Vrtovec jr.
SPECIALIST ZA ZOBNE IN USTNE BOLEZNI asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi
SPREJEMA V TRSTU UL. CARDUCCI vogal UL. MILANO TELEFON 68349
Slovenska
knjigarna
„PREP0R0D“
„LA RENAISSANCE"
IMPORT - EXPORT
30, Rue Longue Haie BRUXELLES - 5 BELGIJA
Prodaja in kupuje nove ter antikvarne knjige v slovenskem in drugih jezikih. Posreduje naročila revij. Dobavlja gramoj'onske plošče
ZAHVALA
Ob težki izgubi našega ljubljenega
Jožeta Slame
se toplo zahvaljujemo vsem. ki so dragemu pokojniku izkazali poslednjo čast in ga spremili k večnemu počitku. Prsebna zahvala č.g. Antonu Resenu, članom Radijskega odra, vsem zvestim in vdanim prijateljem in znancem, darovalcem vencev in cvetja.
Trst, 11. februarja 1963.
ŽALUJOČA DRUŽINA
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TEL. 38045 - 38101
BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
POZOR! Potujete y Rim? SSgHE,"
-=g Hotel-Penzion BLED =-
Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite! - Pišite nam za cene in prospekte I