250
Važen sklep goriškega deželnega odbora
glede na slovenski jezik.
Kakor je dopisnik x iz Goriškega v 29. listu »Novic" ia dopisnik V. „aus der Grafschaft Gorz* v 119. lista „Ost und West" naznanil, je o zadevah vkvartirovanja vojakov, oziroma za premembo dotične postave, naš deželni odbor 28. dan p. m. do vseh županstev povabilo v italijanskem jeziku razposlal, da naj bi na več vprašanj odgovorile in svoje skušnje in želje v ti zadevi raz-odele. Cez nekaj časa dospejo res od več strani željene sporočila; nektere županstva niso še odgovorile, druge pa, kakor Tomaj, Skopo, Dutovlje na Krasu, Ponikve na To-minskem itd. se ustavljajo italijanskimdopisom, in so odboru resne proteste po pravi podobi poslale, v kterih svoj upor z neoveržljivimi vzroki podpirajo, rekši, da, potem ko že davno pričakujejo, da se bodo skorej nemškega jarma znebile, se jim zdaj še hujši, italijanski, naklada; da so tudi prišle z dežja pod kap; da nimajo ne italijansko-slo-venskih slovarjev, ne pripravnih prestavljavcov in tolmačev; prosijo tedaj, da naj bi se jim v razumljivem jeziku pisalo; da bojo vedile kaj odgovoriti. Da so bili protesti po slovenski pisani, se samo po sebi razume.
Bravci naši jo bojo lahko uganili, kako se je odbor nad tem nepričakovanim početjem zavzel; bilo je nekterim odbornikom kakor strela iz jasnega neba. Da imajo, kakor vsaki posamni človek, tudi županstva pravico terjati, da, kdor hoče ž njimi govoriti, naj v jeziku govori, ki ga one razumejo, tega bi menda še Kitajci tajiti ne mogli, toliko manj namestovavci izobraženih ljudstev. In vendar ni povsod taka.
Ko so v odborovi seji 12. t. m. omenjene reči na versto prišle, povzame g. Winkler besedo in s pomenljivim ;,quousque tandem"___se upre na vso moč, ki mu
izvira iz ljubezni do naroda svojega zanemarjenega in iz omenjenih protestov, in tirja, da naj bi se odjenjalo vendar enkrat od očitne krivice glede' na slovensko stran. Njegovo jedernato in temeljito dokazovanje je privabilo gosp. glavarja in dr. Doljak-a, kteremu je enakopravnost nekoliko več kot puhel glas, precej na svojo stran, tako, da nista le spoznala, da so slovenske tirjave pravične, temuč, da sta se še poverh prizadevala tudi s političnimi vzroki una dva prepričati, rekoč, da se jima ne zdi varno, Slovencov dražiti in večini pravico kratiti. Ugovarjalo se je, da italijanski jezik je djansko za vradnega spoznan, in da, kar iz odborove pisarnice gre, mora dosledno italijansko biti itd. Toda očitna resnica oči kolje. Pod čverstimi mahi Horacijev je edeu izmed Kurijacijev precej obležal, in uni je bil tudi že tako spehan, da bi se bil rad s tem pogojem vdal, da naj bi se izvirnemu italijanskemu razpisu vselej slovenska prestava pridevala. Pa tudi ta popravni predlog je bil z opombo overžen, da tukaj gre za princip, wda se mora slovenskim županstvom po slovenski dopisovati", in potem, ko je gosp. Winkler še pristavil, da zastran slovenskega pisanja naj si nihče glave ne lomi, da to bo njegova skerb; je bilo bitve konec in zmaga naša. Odborov sklep se glasi: Vsi, kakoršni koli razpisi do slovenskih županstev, bojo slovenski.
Veselite se toraj goriški Slovenci, dokler imate na Dunaji Cerne-ta in Winkler-ja v Gorici.
Slava gosp. Winkler-ju in njegovima pomočnikoma za to preimenitno pridobitev! Slava pa tudi tistim slavnim županom,   ki so  se za naš,  žali Bog,   predolgo zaoiče-
251
vani jezik tako roožko potegnili, ki so, siti hlapčevske pod-ložnosti, začeli sami stbe spoštovati in svoje neprodajljive pravice braniti in zagovarjati. Cujte tedaj Slovenci: „Vi-gilantibus jura" (kdor budi, ga pravica doleti), — pra-v i ca se le zaspancom krati! In kaj, vam mar kaka postava prepoveduje, kakor pri odboru, tako tudi pri c. kr. oblastnijah pravice iskati in terjati, da naj vam v razumljivem jeziku pišejo? Ali vas zamore kdo siliti drugač kot po slovenski govoriti, če drugega ne znate? Kjer se pa brezvestne županstva same p tuj i h tajnikov In ptujega jezika poslužujejo, tam naj se vsi pošteni domoljubi zoper tako ravnanje spodobno oglasijo in saj te sramote nikar ne terpijo, da se na čer no desko laški ali nemški razglasi pribijajo, da se jim v ptujem jeziku napravljene vabila itd. pošiljajo. Dokler to terpimo, privezujemo sami svoj materni jezik na sramotni steber. Terjaj m o tedaj pravico! Združena prošnja — in druzega lojalni Slovenec ne pozna — železne duri prebije, in pravici bo zmaga gotova. V tem pa, ko to veselo novico pri-občujem, me stane težko kregulja odgnati, ki tare duha, ako pomislim, kako se nam, kar nam po ojstri pravici gre, le po kapljicah odmerja in dolžnost hvaležnosti kakor za privolitve naklada, ker bi lahko desetkrat toliko ne prosili, ampak tirjaii, kar imajo drugi narodi, in da moramo celo za slavno zmago razglašati, kar bi se nam bilo moralo samo po sebi, brez boja, dati.
Omenjeno veselo novico naznanivši naj povem še kaj več o našem deželnem odboru in zlasti o odbornikih, da se sedanja in prihodnja delavnost njihova lože presodi in ceni; zakaj veliko, da ne rečem vse, je na osebah ležeče.
Ko je v začetku našega deželnega zbora c. k. poobla-stenec s svojo slovesno pričetnico, glede na obravnavni in službini jezik, italijansko pot pokazal; seje moglo prostodušnemu poslušavcu nekako čudno zdeti, da se nobeden naših ni spomnil zlatega reka: „principiis obsta" in da ni nikomur na misel prišlo vprašati: zakaj, na čigavo povelje, po kteri postavi se je zboru jezik manjšine oktroiral. Tako seje, ako bi se primerilo, lahko osodepoln in Slovencom škodljiv ;,fait accompli" srečno v zbor eskamotiral. Pa, ker ni veselja brez kaljenja, ga tudi za naše Lahe ni bilo. Naši verli zborniki so, spomnivši se pevcovih besed: „volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe", omenjeni formalni greh v sledečih sejah s tem popravili, da so laške zbornike ne le v principu k priznanju naše narodnosti prisilili, ampak tudi s tem, da je verli Kafol, vkljub jalovi jezi nevednega in rijavih predsodkov polnega mestnega filisterstva, možko in resno po slovenski govoril, da se je na Cernetov nasvet, za hvalnica do Njih Veličanstva v obeh jezikih poslala, da se zborni zapisniki poslovenj uj ejo, in da so bili v poslednji seji slovenski, italijanski in — za par Nemcov in kot namestnik za slovenskega — tudi nemški jezik za obravnavne jezike spoznani.
Potem takem je, dasiravno je kot opravilski in službeni jezik italijanski ostal, vendar laški absolutizem že precej omejen, in, ako pomislimo (ker se Lahi nemškega, kot di-plomatičnega jezika, branijo, mi pa tudi ne posebnih vzrokov ne dovolj gorečnosti, da bi jim ga silili, nimamo), da bi notranje uredovanje v obeh narodnih jezikih veliko sitnost in težav prizadevalo: ni proti samoedinemu italijanskemu uredovanju ravno kaj posebnega ugovarjati.
Ako vse te pridobitve pregledamo , nam ne bo težko, njih važnost in sežaj spoznati, če se spominjamo Ko seskov i h besed:
Nepomenljiva leži nevažna peška na grivi,
Kliti začne, narase drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji. Ali bi  mar,  kar od peške velja,   od dušnega se-
mena, od principov žlahnih idej ne veljalo? Moč neizmerna je sklep v domoljubnih persih, sosebno ko gre za reč, ktera mora poprej ali pozneje po natornem zakona vsem zaderžkom vkljub obveljati. In taka je z našo narodnostjo.
Kakor sploh vse polje svoje delavnosti, tako tudi njivo-narodnosti je utegnil deželni zbor v svojih 6 sejah komaj poverhoma preorati in zrahljati in nekoliko tudi vsejati, poglavitne dela pa je odboru naložil, ali si jih za prihodnjič prihranil. Odbor tedaj, ki prihaja najimenitniša deželna oblastnija, je zdaj vse pazljivosti vreden, zato se obrača vse proti sivi hiši na starem tergu, radovedno popraševaje, ali se je odbor tega že lotil, ali se je unega že poprijel? In res je na odborovem vedenji veliko ležeče, ker več bistvenih zadev po njem rešenja pričakuje. (Konec prihodnjič.)
258
Važen sklep goriškega deželnega odbora
glede na slovenski jezik«
(Konec)
Kar se izobraženih Slovencov tiče, jih bolj dušne kot materialne zadeve tiščijo, in najmodrejši odborovi aH zborovi sklepi, kteri le na pospeševanje telesne koristi namerjajo, ne bojo domoljubnih sere potolažili, dokler narodnost ne obvelja. In ko bi se jim vse kraško kamenje v pšenične hlebe, in vse gore od Sabotina do Kerna v ka-liforniske rudnike spremenile, bi zapuščenim sirotam enako a tužnim glasom popraševali: kje so, kaj delajo mati? Kaj pomaga čverstemu sadežu rodovitna perst iu vsi pogoji rastenja, če mu solnca in gorkote manjka? In ali v smert obsojenega pogernjena miza mar kaj veseli?
Zavoljo tega slišimo in beremo najrajše, da se naši možje, pri kteri koli priložnosti, bodi si v domačem zboru iu odboru ali ua Dunaji, v očitnih ali skrivnih sejah, javno ali privatno pred vsem za narodne pravice potegujejo. Vsaka taka pridobitev, vsaka taka zmaga, je toliko več vredna, kolikor več se po nji narodno življenje hrani in brani.
V bolje razumljenje tega, kar naš odbor dela in sklepa, naj mi bo dovoljeno, kratko in kolikor mogoče, resnično karakteristiko naših odbornikov tukaj vverstiti.
Sostavljen je odbor, kakor je znano, iz glavarja gosp. grofa Vilh. Pace-ta, — gosp. dr. Kar. Doljaka, advokata, poslednjih 10 let mestnega župana, zdaj srenjskega svetovavca, in glavarjevega namestnika, gospoda Andreja Winkler-ja, adjunkta pri c. kr. okrajni gosposki goriškega obmestja, gosp. dr. Jož. Deperis-a, advokata, in gosp. dr. Al. Pajer-ja, kandidata za advokaturo; poslednja dva sta zraven tudi mestna svetovavca.
Grof Pace slovi kot pošten, pravičen mož; diči ga priprosta ravnota, in žlabno, nadloge človeštva občuteče serce; zveden je v kmetijskih rečeh in javnih opravilih; djanska skušenost z bistroumnostjo združena ga dela pripravnega za imenitno službo njegovo. Nemec po odgojenji, kakor veči del tukajšnih plemenitnikov, stoji, priznavši, da za nemški živelj ni tukaj ugodnih tal, kot srednik nad narodnima strankama, in pomaga, kjer je treba, zaterti pravici na noge. Vsi Lahi ga čislajo. Deželne potrebe so mu znane; želja prenaredb in poprav pa ne maja zvestobe njegove do Avstrije in cesarja.
Dr. Doljak, pošten, častitljiv, učen mož. Znanstvo se vjema pri njem s pobožnostjo, in italijanizem ne dela katoliškemu prepričanju sile; znajden, kakor e v cerkveni zgodovini in kanoniškem pravu, se prederzne, kakšenkrat celo — sit venia verbo — konkordat, to je, cerkveno svobodo zagovarjati; imenoval bi ga našega Montalemberta, ako bi se neke stranke izmed preproste iu izobražene goriške derhali ue bal, kteri je njegov značaj tern v peti, in ktera ga prav v duhu brezsramne dunajske „Prešea sovraži in zaničuje. Njegovi zoperniki ga pa tudi zastran tega čemijo, ker je v jezikovski in narodni zadevi pravičen; dobro bi bilo, ako bi se besede, ki jim jih je 13. junija v zboru mestnega svetovavstva pod noge zabrusil, germano-in slovenofagov prijele, besede: „vsak izobražen Goričan bi mogel vse tri jezike zuati, italijanskega, slovenskega iu nemškega"; (na dnevnem redu je bilo uamreč vprašanje zastran učnega jezika ua tukajšui realki). Ako še pristavim, da je najizverstniši parlamentarni govornik. ne bo treba ugibati, od kod... illae . . . Njegova naj veča pregreha neki je, da raje bere, kot piše. V zbor so ga Gradisčauje izvolili;  Avstrii je zvest.
Gosp. Winkler je naš domačin, edini Slovenec v odboru. Da ga imajo za izverstnega jurista, za razsvetljenega in modrega vradnika, kteremu je duhomorno kalu-povanje neznano, kterega bistro oko je že davno zapazilo in spoznalo, kar je v deržavnem in javnem življenji ska-ženega in pomanjkljivega in kako bi se dalo pomagati; da ga vikši in tovarši visoko čislajo in vse stranke spoštujejo ; da mu zraven nemškega italijanski jezik tako gladko teče, da bi se bilo še celo italijanskim matadorom njegove kritike bati, ako bi se tako rešetanje z njegovim ojstro uravnim značajem ujemalo: za vse to bi moglo tistim mar biti, kterih je skerb, da pride pravi mož na pravo mesto. Kar imam jez pristaviti, je to, da ga je gola ponižnost in priljudnost. Ure in ure se s pomoči in sveta iskajočimi kmeti ne kakor vradnik, ampak kakor prijatel, s čudno poterpežfjivostjo tako umevno in po domače pogovarja, da jim more serce veselja igrati. Kakošen razloček med njegovim vedenjem in onim sirovim rezanjem „parle da eriatiau"! Za koliko bi bile ljudstva in vlada na boljem , ako bi se ne le nižje, ampak tudi višje službe takim možem podeljevale. — Winkler ni le po rodu in kervi Slovenec, ampak tudi po mislih in prepričanji svojem, in kolikor zmerniši in previdniši, toliko bolj intensivno in zdatno je njegovo postopanje po poti narodnega napredka; on ve, za kaj se poganjamo in kaj hočemo doseči. Da slovenski tudi piše, bi skor ne bilo treba praviti.
Dr. Deperis je italijanskih misel; pa akoravno se za italijanščino poteguje, ni moč reči, da je prenapet, ia družim jezikom posebno sovražen; saj je v poslednji zborovi seji še celo nemški jezik zagovarjal; njegovo pravilo, po vsem, kar slišimo, je: „medium tenuere beati". Tudi zmernost kaj velja!
Dr. Pajer je mlad pa zmožen mož. Na svetlo ga je še le letošnje volitno gibanje privabilo; naenkrat je kot prederzen liberalec zaslovel in ker gesla „odi profanum vulgus ..." ne pozna, in je vsegamogočen ljudovod duša italijanske stranke postal. V mestnem svetovavstvu, ki je večidel njegova stvar, ima veliko oblast, sosebno nad — ničlami. Svojih politiških misel ne mara skrivati in tajiti. Njegovo „ceterum censeo" je: wproč z nemščinola Slovence je nekaj časa s plajščem enakopravnosti zagrinjal, pa ker je bil pri nekterih priložnostih zabil konjsko kopito zagerniti, je splavalo naše zaupanje po vodi. Ko bi se bil hotel od nas kako malo zmernosti naučiti , bi mu ne bilo tako težko Slovencom pravičnemu biti, kar bi se mu menda tudi iz kervoslovnih vzrokov spodobilo. Bodi si pa kakor koli, upamo, da se bo njegovo sicer blago serce saj o materijalnih zadevah, in kjerkoli si niste narodnosti vskriž, tudi za nas potegovalo.
259
Toliko mi se je zdelo potrebno povedati v pojasnjenje naših zadev sploh, kakor tudi zato, da se sedanja in prihodnja, za vso deželo važna delavnost deželnega odbora ložje presodi in ceni; zakaj veliko, da ne rečem vse, je na osebah ležeče.
V Gorici mesca julija 1861.                                   M.