Slovensko Ljudsko Gledališče Celje W mmm svetovni komres ANTON NOVAČAN HERMAN aijSKI t X ’ / / / l •\ / \ \ ' • r ' • s \ I ,e /K " \ * \ KOVINOTEHNA iUgo)D^ ★★★★★ ) SCENO JE POSTAVILO PODJETJE REMONT / ZA OSVETLJAVO JE POSKRBELO PODJETJE ELEKTROSIGNAL UMETNE OGNJE JE PRISPEVALO PODJETJE ILIRIJA LIGHTS PREVOZI NA STARI GRAD - IZLETNIK 1 V I / I / ) 'S. \ i I / / / \ l [; ■ • ' ■ . ■ / f J ) , •/-v’ / N I I \ \ ✓ V f ! / \ i i ■y Režija: FRANCI KRIŽAJ Asistent - organizator: BORUT ALUJEVIČ Dramaturgija: ALEKSANDRA REKAR, MARIJAN PUŠAVEC Scenografija: META HOČEVAR Asistentka scenografije: MAJDA PLANIŠČEK Kostumografija: ALENKA BARTL Asistentka kostumografije: MAJDA KOLENIK Oblikovanje mask: ŠTEFAN MARFLAK Koreografija: LOJZKA ŽERDIN Lektorstvo: MARIJAN PUŠAVEC Avtor glasbe: GREGOR STRNISA HERMAN II. CELJSKI.................................................. JANEZ BERMEŽ FRIDERIK............................................................ BOGOMIR VERAS HERMAN MLAJŠI....................................................... RENATO JENČEK BARBARA, ogrska kraljica............................................MILADA KALEZIČ VERONIKA DESENIŠKA, Friderikova žena................................DARJA REICHMAN BLAŽENA, žena Hermana mlajšega...................................... VESNA LUBEJ k.g. ENEJ SILVIJ PICCOLOMINI, kaplan na celjskem dvoru................... PRIMOŽ EKART PATER MELHIOR, gvardijan minoritskega samostana....................... MIRO PODJED ARON SALOBIR...................................................č... PETER BOŠTJANČIČ JOŠT SOTEŠKI, poveljnik celjske straže in zaupnik starega Hermana... MARJAN BAČKO VITEZ HERIČ, Joštov pomočnik.......................................... STANE POTISK Odposlanec kralja Tvrtka......................................... BRUNO BARANOVIČ Žid................................................................... IGOR SANCIN Potujoči pevec........................................................ BOJAN UMEK Dvorjanke.............. ALENKA KONČAN, PETRA ŠKOFLIČ, BARBARA KOLENC, MAJA ROJŠEK Ječarka.......................................................................................... NADA BOŽIČ Nemi hlapec.......................................................................... ZVONE AGREŽ Vodja bičarjev..................................................................... ZVONE AGREŽ BOŠNJAKI, ŽIDJE, BIČARJI, DUHOVNIKI, LJUDSTVO: Lijana Baranovič, Tone Belina, Kristjan Bomeštar, Bojana Božiček, Matej Božinovič, Gordana Cvahte, Tone Cvahte, Anže Čater, Aleks Dobovišek, Tomaž Držan, Maja Dušej, Gregor Franulič, Jure Franulič, Mira Furlan, Tanja Grozdnik, Lenart Horvatič, Bojan Humski, Gregor Kalan, Simon Karnovšek, Izidor Korošec, Metka Kučiš, Radovan Les, Gregor Malgaj, Anton Matko, Angela Mauc, Božo Mesarič, Jasna Mihalinac, Anica Milanovič, Tatjana Miloševič, Janez Ogradi, Anita Ovčar, Emil Panič, Branko Pilko, Janko Planko, Vera Pristov, Rado Pungeršek, Aleš Recko, Bojan Sadek, Andrej Schell, Slava Skalicky, Robert Sotlar, Vesna Spreitzer, Peter Stenčnik, Boštjan Štorman, Melita Trojar, David Vitez, Robi Vodušek, Matjaž Voga, Simon Zupan, Mate Žutič, Valter Jelen, Aleš Korošec, Aleš Pečnik, Darinka Les, Cveto Gregorin, Jože Lipovšek, Jože Pristov, Branko Zupanc. Vodji predstave: Sava Subotič in Zvezdana Štrakl, šepetalka Ernestina Djordjevič, razsvetljava Rudi Posinek, krojaška dela Adi Založnik, Marjana Podlunšek, frizerska dela Maja Dušej, odrski mojster Miran Pilko, rekviziti Franc Lukač, garderoba Melita Trojar, Amalija Baranovič, ton Stanko Jošt, tehnično vodstvo Vili Korošec. Premiera 17. junija 1993 ob 21. uri na Starem gredu ANTON NOVAČAN (9. 7. 1887, Zadobrova pri Celju - 21. 3. 1951, Buenos Aires) Večeri ob Nilu, pesniški cikel (Ljubljanski zvon, Obzorja, 1933 - 1939) Peti evangelij, poema (Trst, 1948) Naša vas, pripovedi (1912, 1913) Samosilnik, pripovedi (1923) Veleja, drama (1921) Herman Celjski (prvi del nedokončane tri-ologije o Celjskih, 1928) Nadčlovek, "teater lutk za odrasle v enem dejanju" (Ljubljanski zvon, 1939) Janez Goligleb, satirična komedija (Ljubljanski zvon, 1940) Jeruzalem - Kairo, dnevnik (Slovenska matica, 1986). Novačanove življenjske postaje: Zadobrova pri Celju, Celje, Zagreb, Beograd, Karlovac, Varaždin, Praga, Pariz, Munchen, Moskva, Gradec, Trst, Maribor, Sarajevo, Dubrovnik, Varšava, Braila, Kairo, Celovec, Bari, Istambul, Ankara, Jeruzalem, Latrun, Taranto, Rim, Preganziolo, Buenos Aires, Misiones. TELEGRAM = P E PUSA NOVAČAN CELJE S MARJ ETA OŠEI H SPREJEL v*“ ,af.».... ... sl ""Hi .++63 ROMA 71/ 10.23 18 15 ■!_ /i 7? rr> 4 L : EL I Cl TE ANNIVERSAIRE EN AMOUR F I DELE « M AR T++ -L l T aos. Tisk. dir. poSie v LJ. w '*'SMKiSpS'»"CTBA ' r.o mmcni itPQZtm ,,(, *0 NO« Qg SA .WfSTg FIBI5£»g«^ I rvn tA a-ACi Sir s>!fc» X r i-v< y„!£.L0^T£- ^ SOI 06 9€ft#r» , • v > t utveem Seme ee npmtt. teaptm • l.;C prosii'jt p48*«f' t < ( ' C ) ' ^ f * s**-* li *bJj ‘' Af-r W J L MyJ' (f'1 ■**; Vj«- ce*^1 L«11-’ LT^ljfL J—II Š-ijill * o SCO ?$> o SCO <Ž5 5 SCO <Ž5 ->><0 l S«*—^ >v* ^ >V* s>—^ >V*1 0^303^: ^--->A< --------^ »A*- >A< >A< *s. ' . ->SCo <*> ->SCo <£> -»SCO SCo <»> ->SCo < : ✓ »V*- AV*. ✓ »V*L »V*. ; I >AC SvŽ ® >A< S0Ž I ® >A< S$ž ® is ® ?r> >v* § ?$? I (?) ® >A< 5Sž ® ® ® (?) >A< ® § RODOVNIK CELJSKIH GROFOV (DO 1341 ŽOVNEŠKIH GOSPODOV) Gebhardl., Saunijski 6k. 1130-1144 Gebhardll., ŽovneSki 1173-1227 Liutpoldl. (1146) 1 Konradi., u. pred 1255. Žena N. Pfannberška I___________________ Liutpoldll.1 (1224) Gebhardlll., 1255-91 Liutpoldlll., u. 1286. Žena Marjeta Vovbrška Ulriki., u.1256. Žena Ana Sternberška I_______________________ Konradll., u. 1262 Jera (1264) Zofija (1264). Mož Friderik Ptujski ’Ulrik II., u. ok. 1316. Žena Katarina Vovbrška Ana, u. 1307. Mož Offo Marenberški Ana. Mož Rudolf Oton Liechtensteinski Friderik L, u. 1360; od 1341 grof Celjski. Žena Didmund Walseejevska Ulriki., u. 1368. Žena Adelajda Ortenburška Herman L, u. 1385. Žena (1360-61) Katarina, hči Stjepanall. Kotromaniča, bosanskega bana Katarina. Moža: 1. Albert Goriški, 2. Hans Waldburg Ana. Mož (1354) Oton Ortenburški 1 Viljem, u. 1392. Žena (1380) Ana, hči poljskega kralja Kazimira Velikega Piasta i Ana, u. 1416. Mož (1401) Vladislav Jagielo, poljski kralj Hans. u. 1372. Žena (1369) Marjeta, grofica Pfannberška Herman II., u 714357 Žena (1372) Ana. hči grofa Henrika Schaunberškega Friderikll., u. 1454._ Ženi: 1. (ok. 1405) Elizabeta Frankopanska (u. 1422 ali 1423). 2. (1424-25) Veronika Deseniška (u. 1425) ; r Elizabeta, u. 1421. Mož (1400) grof Henrik Goriški Ana. Mož (1405) Nikola II. Gorjanski, ogrski palatin Herman IH., u. 1426! Ženi: 1. (1401) Elizabeta, grofica Abensberška, 2. (1404) Beatriks, hči bavarskega vojvode Ernesta Wittelsbacha Ludvik, u. 1417 (ortenburški posinovljenec) Barbara, u. 1451'.' Mož (1405-06) Sigismund Luksemburški, ogrski kralj (1410 nemški cesar) Herman (nezakonski), u. 1421; od 1412 škof v Freisingu. 1421 v Tridentu Ulrik II., u. 1456. Žena (1433) Katarina, hči srb. despota Jurija Brankoviča Friderik III., u. kot otrok Hans (nezakonski),1 legaliziran 1447 Herman IV., u. 1452 Jurij, u. 1443 Elizabeta, u.1455; 1451 zaročena z Matijo Hunjadijem Elizabeta, u. 1442. Mož (1422) Albrehti!. Habsburški, češ., ogrski in nem. kralj 1437-39 Ladislav Posmrtni. 1440-57, ogrski in češ. kralj 1445-57 m (l) >A« m D m (D »A< <#> (?) »A« m © © »A< © >A< SSŽ © >A* iU © >A< © i X*—“■'v >A< »A< >A« ^ • oaco <#£ <0> o>co^^oacc ^ —v >A« >A< x ^ m ^ ^ m ■- Maryan Pušavec CELJSKI MED ZGODOVINO IN PESNIŠKO VIZIJO Slovenska dramatika o Celjskih je v bistvu namreč njihova mitologija, hkrati pa tudi mitologija slovenstva. Bruno Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki akor pričajo zgodovinski viri, se zgodba o Celjskih prične v drugi polovici 12.st. na gradu Žovnek v Savinjski dolini. Žovneški, kasnejši Celjski, so imeli svoja posestva in fevde na Kranjskem in v Savinjski dolini, konec 13.st. pa postanejo fevdniki Habsburžanov in svoja posestva močno povečajo 1.1322, ko po dedni pogodbi podedujejo posestva Vovberških, ki so bili takrat najmočnejša fevdalna družina v Savinjski dolini, v njihovi lasti je bilo tudi Celje. FRIDERIK ŽOVNEŠKI, prvi grof Celjski, ki mu grofovstvo podelijo Habsburžani 1.1341, sedež svojega gospostva prenese v Celje, Žovneški postanejo Celjski. Svoj ugled, moč in posest so povečevali predvsem s spretno finančno politiko (gotovino so si sposojali pri Židih), na svojo stran so pridobivali cerkvene fevdalce, zelo uspešno pa so se s porokami povezovali tudi z drugimi fevdalnimi rodbinami, v začetku samo z bližnjimi in manj pomembnimi, v drugi polovici 14.st. pa že s kraljevskimi (Luksemburžani, Piasti, Jagielonci, Kotro-maniči). Friderik je imel dva sinova, ULRIKA in HERMANA. Ulrik se je skupaj z Luksemburžani, Anžuvinci in Habsburžani bojeval na Balkanu in drugod po Evropi in je pripravljal tla za rodbinske vezi svojega brata Hermana. Imel je sina Viljema, ki se je poročil s hčerko poljskega kralja Kazimirja Piasta; njuna hčerka Ana se poroči s poljskim kraljem Vladislavom Jagielom. Herman (+1385) se je poročil s Katarino Kotromanič, hčerko bosanskega bana Štefana II.Kotromaniča. Njun sin, HERMAN II. (+1435), pod katerim Celjski dosežejo zenit, je po materi slovanske krvi. Za njegov vzpon je pomembno, da ogrskemu kralju Sigismundu pomaga v boju zoper Turke (to je že čas po kosovski bitki 1.1389) in ga v bitki pri Nikopolju, kjer je bila krščanska vojska poražena, reši pred ujetništvom. V zahvalo mu kralj in cesar podari Varaždin in posestva v Hrvaškem Zagorju, kasneje pa Celjski dobijo še Medžimurje s Čakovcem, Herman pa postane slavonski ban. Herman svojo hčer Barbaro 1.1406 omoži s kraljem Sigismundom, Celjski po vplivu in ugledu postanejo enaki Habsburžanom, čeprav so še vedno njihovi vazali. Ko 1418. izumre rod koroških Ortenburžanov, s katerimi so Celjski imeli sklen-jeno dedno pogodbo, v celjske roke preidejo ^posestva na Koroškem in Kranjskem, s katerimi se globoko zajejo v ozemlje, ki so ga imeli Habsburžani na Slovenskem - ogroženo je njihovo prodiranje do morja. Sigismund 1.1423 doseže, da se habsburški vojvoda Ernest odpove fevdalnemu gospostvu nad Celjskimi, ki tako postanejo svobodni velikaši rimskega cesarstva nemške narodnosti. Herman obnovi tudi stike s Kotromaniči in 1.1427 kralj Tvrtko II. sklene, da po njegovi smrti, če ne bo imel naslednika, Bosna pripade Celjskim, čemur je močno nasprotovalo ogrsko plemstvo. FRIDERIK (+1454), Hermanov prvorojenec, se 1.1388 poroči z Elizabeto Frankopansko z otoka Krka, kar Celjskim odpre pot do morja. 1422 naj bi v Krapini umoril svojo ženo, da bi se lahko poročil z Veroniko Deseniško, Elizabetino dvorjanko. V zvezi s tem je precej nejasnosti, saj ne obstajajo niti dokazi, da bi se Friderik in Elizabeta m ® m ® § I ® ^ III šEžitlšEžMš. m Slovenci, ki so bili večji del svoje zgodovine prisiljeni v neprestano samoobrambo in so vseskozi doživljali velike izgube v ozemlju in ljudeh, so imeli le dve izjemno veliki obdobji: karantansko na začetku srednjega veka in celjsko na njegovem koncu. Za karantansko obdobje manjka literatom predvsem avtentičnih osebnosti, kar je presenetljivo ob dejstvu siceršnje, zlasti pravnopolitične ravni - ustoličevanje knezov! - prve slovenske državne tvorbe. Zato pogosto oziranje v drugo, 126 let trajajoče obdobje sicer redkih širjenj slovenskega historičnega ozemlja; kadar je Celjane tako obravnavalo leposlovje, so bili v ospredju njegove pozornosti vodilni moški liki petih generacij: Friderik L, Herman I. in zlasti Herman II., Friderik II. in Ulrik II dr. Sandi Sitar; Celjski knezi - z Veroniko in brez nje< | >A< m ® ® m I § >A« >A< >A< —»v >A< , ’ <^> OaCO <^> Q3CC; ; res poročila, niti da sta živela skupaj (Klaič), prav tako pa je malo verjetno, da je Friderik res zaklal svojo ženo. Friderik se poroči z Veroniko 1425., istega leta pa Herman spravi sina v ječo in Veroniko da utopiti na gradu Ostrovec. Friderik je v ječi vse do snjrti svojega brata Hermana, pozneje se umakne na svoja posestva v Krško, za nadaljevalca politike Celjskih pa'je izbran njegov sin Ulrik. 1436. cesar in kralj Sigismund poviša Friderika, Ulrika in vse njune naslednike v poknežene grofe, Celjski postanejo tako državni knezi rimsko-nemške države, njihove grofije pa državni fevdi. To je pomenilo, da so Celjski spadali pod neposredno ju-risdikcijo kralja in cesarja, da so imeli svoje sodstvo, da so lahko izkoriščali na svojem ozemlju rudna bogastva in da so lahko kovali svoj denar. Celjski postanejo v tem času najnevarnejši tekmeci Habsburžanov. ULRIK (+1456) se 1433. poroči s Katarino, hčerko srbskega despota Brankoviča in prične se njegova visoka politika, zaradi katere se zapleta v notranje razprtije srednjepodonavskih držav. Med Celjskimi in Habsburžani so se vneli spopadi, ker so Habsburžani zahtevali, naj Celjski vnovič priznajo njihovo oblast. Boji pojenjajo šele z njihovo medsebojno dedno pogodbo in težišče sporov med njimi se prenese na Ogrsko v zvezi z varuštvom nad mladoletnim ogrskim kraljem Ladislavom Posmrtnikom, ki je bil v sorodstvenih vezeh z obojimi. Ulrik je sicer pridobil skrbstvo nad mladoletnim kraljem, vendar mu je močno nasprotovala ogrska plemiška družina Hunjadyjev, ki nad seboj ni hotela trpeti tujcev. Spori med Celjskimi in Hunjadyji se poležejo šele, ko Ivan Hunjady obljubi svojega sina Matija za moža Ulrikovi hčerki Elizabeti. Vendar iz poroke ni bilo nič, ker Ulrik postane kraljevi namestnik na Ogrskem. 1456. ga zahrbtno ubijejo v beograjski trdnjavi, kamor se je prišel borit zoper Turke. Ker Ulrik ne zapusti naslednika, posesti Celjskih po dedni pogodbi pripadejo Habsburžanom, vendar se med leti 1456 - 1458 na slovenskih tleh odvijajo krvavi spopadi za celjsko dediščino; celjske čete, ki se borijo za interese Ulrikove vdove Katarine, vodi češki plemič Jan Vitovec. Obseg in pomen dogodkov od srede 14. do srede 15.st., v katere so bili tako ali drugače vpleteni Celjski, priča, da so se Celjski iz popolnega obrobja prebili v sam vrh takratne evropske politike in v njej enakovredno sodelovali z drugimi rodbinami, ki so imele za seboj precej dal- jšo tradicijo. Kljub temu pa zgodovina dinastične rodbine Celjskih ne pripada toliko zgodovini slovenskega naroda, kolikor pripadi zgodovini, ki se je po spletu okoliščin dogajala na slovenskem ozemlju. Zaradi tega se zdi neutemeljeno špekuliranje o slovenskem izvoru Celjskih, ki so bili Nemci (kljub domnevnemu karantanskemu izvoru Zovneških - njihov rod se vendarle razvija v območju rimsko-nemškega cesarstva in se v skladu s svojimi težnjami po moči in ugledu ponemči), ki so govorili nemško; kot Nemce pa jih označujejo ne le nemški, ampak tudi madžarski, češki in poljski viri. Nekateri so v politiki Celjskih hoteli videti težnjo po ustvarjanju države, v kateri bi živela plemena južnih Slovanov, torej kot nekakšne prednike jugoslovanske države. Vendar je bilo težišče politične sile Celjskih usmerjeno ne le proti jugu, ampak tudi proti severu in vzhodu, predvsem pa v Ogrsko. In če bi že uspeli ustvariti tako veliko državo, je vprašanje, če bi takšna tvorba vzdržala pritiske prihajajoče turške sile (in to kljub temu, da so bili Celjski v dobrih odnosih s sultanom). Dejstva govorijo, da je bila politika Celjskih enaka politiki drugih takratnih dinastičnih rodbin - njihov cilj je bil povečati posest, ugled in moč svoje rodbine, čemur so prvenstveno služili njihovi stiki s slovanskim jugom. Antorta Novačana, ki se je imel za potomca Celjskih, je "slovenska bol", kakor jo je sam imenoval, razjedala že kot gimnazijca. Izhajala je iz njegovega prepričanja, da so se slovenskemu narodu v zgodovini dogajale krivice, da pa je končno nastopil čas, da se zgodovinske krivice poplačajo in narod doseže tisto mesto, ki mu gre v družbi ostalih narodov. Romantično nacionalno čustvo, ki korenini v prebujenju narodov sredi 19.st., je Novačana tako prežemalo, da se je čutil prav on poklicanega, da bo postal slovenski mesija. Svoje poslanstvo je hotel uresničiti na dva načina - kot politik in kot pisatelj. Ko je 1.1922 dobil konkreten navdih za oblikovanje snovi o Celjskih, je Župančič že snoval svojo Veroniko Deseniško in zdi se, da je Novačan hotel na nek način tekmovati z Župančičem -prvo dejanje Hermana Celjskega objavi v Ljubljanskem zvonu mesec dni po premieri Veronike Deseniške. Besedilo je kasneje nastajalo vsepovsod po Evropi, kamor je Novačana zanesla službena in politična kariera, 4. in 5.dejanje pa je napisal šele v začetku 1.1928, tik pred praizvedbo v ljubljanski Drami maja 1928. ]fc>anWung fcesConriltums Novačan je v različnih življenjskih obdobjih različno vrednotil Celjske, tako mu enkrat predstavljajo izvor nesreče slovenskega naroda, spet drugič pa jih ima za prednike slovenske države, ki bi se razprostirala od Celja do Črnega morja. Takšno nasprotujoče si vrednotenje je bilo bržkone posledica njegove labilne osebnosti in političnega oportunizma, zaradi katerega si je privoščil, da se je iz slovenskega kmečkega republikanca prelevil v monarhista in nastopil diplomatsko službo, ki ga je vodila po Evropi in Afriki. Strategija Novačanovega mita o Celjskih se kaže v tem, da jim pripiše slovenski izvor in jih postavi kot enakovredne nasprotnike Habsburžanom, povzdiguje slovenstvo in njegovo vlogo v novi veliki državi, razkriva politično vlogo Cerkve in židovske zarote. Po Novačanu držita svet v svojih rokah katolicizem in židovstvo. Novačanova an-tiklerikalna drža je znana in izhaja iz njegovega meščanskega liberalnega prepričanja, antisemitizma pa se je navzel med službovanjem v Varšavi 1924/25 in ga jasno formuliral v izjavi zoper dualizem Srbija - Hrvaška, znotraj katerega naj bi Slovenci postali pritiklina Hrvatov in bili na milost in nemilost izročeni eksploataciji zagrebškega židovskega kapitala. 5fl£oftent5. LXVII ^raff German von 5ilf. M 5K. Novačanovega Hermana Celjskega, ki pa je v svojem času odmeval prav zaradi te, številnim Slovencem všečne, manipulacije z zgodovino. Zdi se, da se je pravzaprav lotil zalogaja, vrednega velikega dramatika, ki bi znal natančno in nevsiljivo projekcijo zgodovinskih dejstev preplesti z mitološkimi nastavki o Celjskih, ki so še vedno živi med Slovenci, še posebej med Savinjčani in zahodnimi Štajerci, a kaj več od uvodnega navezovanja na Shakespearovega Macbetha ni zmogel. Zaradi tega po silovitem in dramatičnem začetku dogajanje pojame v linearno epičnost, ki so jo Novačanu očitali vsi, ki so kritično pretresali njegovega Hermana. Če Novačan s svojo dramo ne more zadostiti relevantnim estetskim kriterijem, ki bi Hermana Celjskega ovrednotili kot visoko dramo, pa je njena kvaliteta prav v približevanju kompleksne problematike vprašanj o svobodi, anarhiji in vladanju preprostejši recepciji in s tem kar naj- Svoje osebno stališče je Novačan .projiciral tudi v dogajanje pred pol tisočletja in zgodovinska dejstva tako prilagodil svojim predstavam o Celjskih, da je ustvaril zgleden konstrukt, ki se je v času nastanka napajal iz evforije nad novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, v kateri so se Slovenci po dolgem tisočletju osvobodili vsakršnih pritiskov z nemškega severa, obenem pa je služil vzpostavljanju nove slovenske samozavesti in prizivanju herojskega časa naroda. To je bržčas najočitnejša trivialnost § a (i m ® i <*> AV*. ® >Alf >-•—-»v ' oaco <^> oacc; ^ oaco <^> oacc;« —v >a< ! AvŽ Ob dejstvu, da se s svojimi spremenljivimi posebnostmi izmika fiksirani definiciji prav vsak človek, se se posebej pri portretiranju zgodovinskih oseb pojavlja kopica vrzeli in belih lis, čez katere je potrebno fabulativno povezovati točke, bolj ali manj trdne po stopnji njihove zgodovinske dokazljivosti in dokazanosti. Podpisani se je pred leti (1974: kratki roman Z Desenic Veronika z Desenci) ukvarjal prvenstveno s tem problemom: vsakokrat, ko se je vrnil k povezovanju dejstev, so nastali po istih zasnovah različni liki in zgodbe. Ne da bi bistveno kršil zgodovinska izročila, je avtor postavil Veroniko zdaj pod Fridrihštajn, potem v Celje, na Desenice ali v Tešin, in jo je prikazoval kot brezčasovno žrtev, srednjeveško, čarovnico, vodnico v renesančni-novi vek ali kot človeka našega časa. dr. Sandi Sitar, Celjski knezi - z Veroniko in brez nje >AA -v ■ m ■ >A< : širši gledališki publiki, ki je dovzetna za silovito erupcijo junakov in njihovo močno čustvovanje, ki pride najbolj do izraza v vzvišeni dikciji Friderika, Veronike in seveda samega Hermana. To so sicer stvari, ki tudi dišijo po trivialnosti, a imajo svojevrsten učinek in v tem se skriva moč takšne dramatike, ki zmore aktivirati številno gledalstvo, da doživlja in se odziva na odrsko dogajanje. Zaradi tega ni prav nič nenavadno, da je Novačanov Herman Celjski doživel svojo zlato dobo v tridesetih letih tega stoletja, ko je slovenska "ljudska dramatika" doživljala svoj vrhunec in da je samo prevlada marksistične koncepcije zgodovine, ki se jo je poslužil Kreft v Celjskih grofih, zavrla njegov razmah in uspeh pri občinstvu v povojnem času. I >AA m ® st I ?r> AV* ® »A< m d) X-—^ >AA <*> ;a> « I § § ><<; <*> Zgodovinopisje bi'bilo mrtva komika, ko ga ne bi spremljalo hotenje po razvojnem in primerjalnem razumevanju sedanjosti in prizadevanje po napovedljivosti prihodnosti ter vplivanje nanjo. Tako pa je ta duhovna dejavnost več kot le raziskovanje preteklosti s samim po sebi fantastičnim fenomenom, zaradi katerega se nam minula dogajanja s časovnim oddaljevanjem vse bolj približujejo, to pa ne pomeni nič manj kot premagovanje človekove končnosti. Zato življenje tudi posega - ob vsem zaklinjanju, da je potrebno gledati naprej tako pogosto v zgodovino in išče v njej trdno točko za oporo Arhimedovega vzvoda. Pri tem s svojimi drugimi področji ni toliko zavezano zahtevi po znanstveni objektivnosti kot zgodovinopisje; še najmanj velja to za leposlovje z dramatiko, ki jo kot druga literarna področja osvobaja takšne vezanosti licentia poetica, se pa v njem prav tako in marsikdaj še močneje odražajo težnje po celovitem obvladovanju življenja, razlagi sedanjosti in vplivu na prihodnost, ko skuša te težnje uresničiti, pa se enako in še bolj kot druga področja poslužuje ne toliko dejstev iz preteklosti, kolikor manipulacije z njimi: zamolčevanja ali poudarjanja z ozirom na neustrezanje, ter vsakokratnega preoblikovanja, ko zaradi delovanja strukturalnih zakonitosti že majhen poseg temeljito spremeni celoten sestav in njegovo sporočilo. Ta splošna načela pa sama po sebi še ne pojasnjujejo posameznih konbetnih pojavov, denimo pogostnosti takšne obravnave nekaterih zgodovinskih obdobij in dogajanj, na primer v slovenski zgodovini obdobja od 1322, z začetkom vzpona žovneške lokalne fevdalne rodbine na raven celjskih grofov in knezov, ki so se borili za oblast v evropskem prostoru, pa do njihovega biološkega izginotja leta 1456. Celjski plemiči so segali za posestjo, močjo in oblastjo po sosednjih deželah: najprej na vzhod po hrvaški pa tudi bosanski, ogrski in češki, da bi pridobili razsežnosti za končni obračun s svojimi najhujšimi rivali na zahodu: s Habsburžani kot vladarji srednje Evrope. dr. Sandi Sitar) Celjski knezi ■ z Veroniko in brez nje ® (?) J*A< m (!) <~-> d) (!) s § m I ?SS AV*. § 5S5 II »AV ^ ■ <^>> oago * Prevedla A. Rekar Aldo M i formic FIAT VOLUNTAS MEA! O pravni državi, Židih in čarovnicah pomenu celjskih grofov za slovensko dramatiko in tudi gledališko prakso dovolj zgovorno priča že podatek, da je ravno z Jurčičevo "Veroniko Deseniško" odprto novo Deželno gledališče (29. september 1892). Kasneje, ko so, se pripravljali za proslavo njegove 30 - letnice, so Otonu Župančiču zaupali posodobitev Jurčičevega besedila. "Vzel sem Jurčiča v roke, a videl sem, da bi bilo treba to delo, ki ga je napisal na smrt bolni prisatelj, ne da bi ga utegnil dovršiti, preveč popravljati ali pa - še bolje - napisati na novo", je zapisal Župančič in tako je nastala njegova "Veronika Deseniška". Njegovo besedilo je uprizorjeno s sicer dvoletno zamudo, ampak so predstavo v ljubljanski Drami odigrali na praznik združitve Kraljevine SHS (1. december 1924), kar je seveda imelo močne simbolične konotacije. Iz tega časa datirajo tudi prvi resnejši polemični zapisi o domnevnem jugoslovanstvu Celjskih. Potem ko so leta 1928 krstno uprizorili Novačanovega "Hermana Celjskega" - v katerem pisatelj še bolj razločno poudarja mit o "jugoslovanskem snu" celjskih grofov - se je oglasil mladi in polemični nabrušeni marksist Branko Kreft s svojo dramo "Celjski grofje". Uprizoritvi besedila v ljubljanskem Slovenskem narodnem gledališču so spet podali simbolični, obletniški pomen - krstna uprizoritev je bila namreč 17. decembra 1932. Kreft je svoj dramski polemični traktat še dodatno podkrepil z zgodovinsko-teore-tično študijo o (ne)utemeljenosti teze o celjskih grofih kot nosilcih slovenske in jugoslovanske ideje, saj je to, po njegovem mnenju, lahko bilo le porajajoče se meščanstvo in njegov novi gospodarski sistem. Kreftova "drama s tezo" po naši presoji vendarle ni tako pomembna zaradi polemike o državotvornosti oz. fevdalni, primitivno -■ hegemonistični omejenosti celjskih grofov, pač pa zaradi nekega drugega, bolj univerzalnega motiva. To univerzalnost je večina avtorjev, ki jih je pritegnil motiv nesrečne ljubezni Veronike in Friderika, iskala v romantičnih vzgibih te tragične zgodbe, kot je to npr. pri Župančiču. Še bolj dramatično osišče vidi Kreft po eni strani v neodvisnosti sodstva, v problemu pravne zaščite, vladavine zakonov in pa na drugi strani fevdalistične, brezmejne, "nadzakonske" vladavine Gospodarja. Strnjeno bi lahko rekli, da Herman (zaradi "višje", nacionalne ideje, ali pa elementarne nasilnosti Gospodarja, ki ne prenaša oporekanja drugače mislečih) proces proti Veroniki inscenira kot montirani proces, sodno farso, ki načelo "fiat justitia" degradira v "fiat voluntas mea". Pravda sama in nastop mogočnega še do danes nista našla pravega odziva v dramatiki. "Močan dramatik bo prav na tem motivu lahko zgradil konflikt, ki je bil gotovo konflikt meščanskega advokata in mogočnega^ fevdalca", je zapisal Kreft leta 1928 kot odgovor na Novačanovo zgodovinsko idealizacijo. Nekateri avtorji (npr. Bruno Hartman v študiji "Celjski grofje v slovenski dramatiki") opozarjajo, da je lik Žida, ki je stalni spremljevalec dramatike o celjskih grofih, prevzel najprej Župančič, ki je svojega Bonaventuro zasnoval po zgledu na Shakespearovega Shylocka iz "Beneškega trgovca". (Ta teza se zdi še zlasti verjetna zato, ker je Župančič, malo preden je spisal svojo "Veroniko Deseniško", prevajal prav "Beneškega trgovca".) Novačanov "Herman Celjski" se celo začne z macbethovsko zasnovano "židovsko sceno". Implicitni pomen te uvodne scene je ne le nacistična parola "Judje so naša usoda", ampak še več: "Judje so tisti, ki krojijo našo usodo". V "Macbethu" so vešče tiste, ki spiritualno uravnavajo usode glavnih junakov v "Hermanu Celjskem" pa to funkcijo opravlja Žid Aron Salobir in njegovi. (K problemu čarovništva se bomo spet vrnili malo kasneje). Celo pri Kreftu se pojavlja "Žid", čeprav vemo, da to dejansko ni, ker eksplicitno zagovarja Hermanov pregon Židov. Vendar je Kreftov Trgovec v simboličnem pomenu personificirani Žid, saj je razpoznavni predstavnik finančnega kapitala. Novačan je, kot vemo, svojega "Hermana Celjskega" nosil s sabo po celi Evropi in pisal v "nadaljevanjih", postopoma. "Židovsko sceno" je napisal leta 1924 v Varšavi in nas zatorej niti najmanj ne more presenetiti njegov goreči antisemitizem. Kot Weltanschauung se namreč antisemitizem pojavlja že v 19. stoletju (ko je francoski grof Henri de Gobineau revolucijo v Franciji leta 1789 prikazal kot judovsko početje in ko je proti koncu 19. stoletja nemški rasist Wilhelm Marr prvič uporabil besedo "antisemitizem", množično pa se je razrastel ravno v obdobju po prvi svetovni vojni. Kot corpus delicti nekakšne domnevne judovske zarote so uporabljali "Protokole sionskih modrecev". Po teh "načrtih" naj bi Židje uničili vse nejudovske institucije, religijo itn., in sicer z vrsto vojn in ekonomskih kriz. Potem bi zagospodovali celemu svetu in judovstvo vsilili kot edino dovoljeno religijo. V Angliji so "Protokole..." vzeli zelo resno in šele eno leto po njihovem izidu je "The Times" natisnil članek, v katerem dokazuje, da so "Protokoli..." ponaredek, ki ga je izdelal Pjotr Ivanovič Raskovski, častnik v Ohrani (ruska tajna policija). "Zidovsko nevarnost" je videl Novačan predvsem v "židovskem kapitalu", ki je naravnan proti slovenskemu narodu in nad katerim utegne zagospodovati. Jasno, No-vačanovo pojmovanje "izkoriščevalskega Žida" se v ničemer ni razlikovalo od splošne antisemitistične optike, ki Žide vidi kot zastopnike finančnega in trgovskega, torej "neproduktivnega", "izkoriščevalskega" itn. kapitala. Mehanizem antisemitistične-ga enačenja Žida s "kri sesajočim" finančnim kapitalom-je razložil Slavoj Žižek v knjigi "Jezik, ideologija, Slovenci" (poglavje "Logika antisemitizma"). Fetištični učinek kapitala je namreč tisti, ki proizvaja mistifikacijo in zakriva resnična kapitalna razmerja. Antisemitizem najprej "dvojno pojavno obliko kapitala - denarno in čutno- predmetno - razloči na dva samostojna momenta, kot da imamo na eni strani "produktivni" kapital, predmete dela in delovna sredstva, na drugi strani pa "ncproduktivni"bančni kapital; nato pa oba pola perso-nificira, spremeni v dvoje različnih osebnih razmerij". Kaj to praktično pomeni? Pomeni to, da smo dobili "dobri" in "slabi" kapital in s tem v zvezi njegove "dobre" in "slabe" lastnike. "Produktivni" kapital implicira namreč neposredne, razvidne odnose med po eni strani Gospodarjem, ki skrbi za svojega podrejenega, in po drugi strani hlapcem, ki spoštuje svojega Gospodarja, uboga njegove ukaze itn. V tem razmerju je Žid odvečni, moteči element, ker znotraj tega "produktivnega" odnosa nima svoje razvidne "produktivne", družbeno koristne funkcije - je le nek vrinjeni posrednik med dva idealno, "organsko" povezana "producenta" in zato oderuško vleče svoj nezasluženi, parazitistični profit. "Pri tem", opozarja Žižek, "finančni kapital zgošča v sebi natanko tisto razsežnost, ki je specifično kapitalistična: prevlado abstraktnega nad konkretnim, prevlado stvarnih, brezobzirno egoističnih razmerij nad domnevno "toplimi" in "pristnimi" patriarhalnimi razmerji. Ključna operacija antisemitizma je kajpak v tem, da je abstraktni moment, moment kapitala v njegovi finančni pojavni obliki, znova perso-nificiran oziroma naturaliziran: predstavljen kot "naravna" lastnost nečesa biološko opredeljenega, neke rase, Judov". Končna- konsekvenca tega ideološkega konstrukta je ustvarjanje fantazme o Judu kot "skritem Gospodarju", o tistemu, ki vseskozi snuje krvave zarote. Ampak Židje so še nekaj - in to nas bo po krajšem ekskurzu v zgodovino in logiko antisemitizma spet pripeljalo k Novačanu - so nekaj "neodpustlivega", oni so, kot pravi Lyotard v eseju "Židje" (Problemi-Razprave, 2-3/1989), nekaj "neukrotljivega v obsesiji gospodovanja, v prisili k državni avtoriteti, v strasti imperija". Za Novačanovega Hermana je Žid "moteči element" v obeh primerih. Judje so razdiralci, izmikajo se državni avtoriteti in predstavljajo stransko telo, zavoro vzpostavitvi nacionalne države. Po drugi strani so osovraženi nosilci finančnega kapitala in s tem v zvezi nevarni agenti porajajočega se meščanstva. "Vaš odpor proti meščanstu je jalov, ker je odpor proti gospostvu denarja", pravi Pravdač Hermanu v Kreftovih "Celjskih grofih". Po podatkih, ki jih navaja Franjo Baš v prispevku "Celjski grofi in njihova doba" (Celjski zbornik, 1951), je razvidno, da so se Celjski res pogosto zatekali k Židom, ko so potrebovali kredite. Seveda le do takrat, ko jih je Herman pregnal iz dežele. Kot smo omenili že prej, je za razliko od Shakespearovega "Beneškega trgovca", kjer v četrtem dejanju beremo apoteozo pravni državi, zgodba o Hermanovem umoru Veronike suspenzija neodvisnega sodstva in vladavine zakonov, ki jih nadomesti surova Gospodarjeva volja kot nepisani, despotski "zakon". Kot da bi Kreft imel v mislih prav "Beneškega trgovca", ko je v Hermanova usta vrinil naslednjo repliko: "Tukaj nismo v Italiji, kjer vladajo umazani in nizki meščani in se bahajo z denarjem. Tukaj smo v celjski grofiji, kjer sem jaz edini gospodar, edini sodnik." Niti drugi dramatiki niso pozabili poudariti Hermanove samopašnosti. Pri Župančiču bo užaljeno komentiral: "Če je pravica res krivogleda, kakor vidim zdaj, potem si bom sam pravdo krojil." V četrtem dejanju Novačanove drame pa zakriči, misleč na Veroniko: "Ta skot uničim in najsi je stonoga, ne bo utekla moji, moji pravdi." Spomnimo se še enkrat, kaj je pravzaprav zagrešila Veronika, ta femme fatale, za katero zgodovinopisje še ni točno ugotovilo, kdo je in ali sta morda - kot meni hrvaški publicist Dražen Jakčin - obstajali kar dve Veroniki (ena naj bi bila zakonita soproga Friderikova, druga pa nesrečna in dejansko umorjena konkubina nižjega stanu). Prav-dač iz Kreftove različice povzame celo zgodbo takole: "Herman je zaprl Veroniko, ker je zapeljala Friderika v stanovsko neenak zakon. Friderika so pripeljali iz Budima, obdolženega umora Elizabete. No, in zdaj pride od nekod neki sienski emigrant, obubožan knez, jurist, tajnik in kraljičin miljenček, in s Hermanom skuhata teorijo, da je Veronika čarovnica, in vi vsi verjamete, kakor da je to najstrašnejša resnica. Na pol kmečkemu dekletu ste pripisali neko nadnaravno moč in jo ovekovečili s konstatacijo, da je čarovnica. Zato jo je treba postaviti pred sodišče, ker kot taka ogroža vso okolico. Treba jo je sežgati. In njena smrt bo oprala Friderika." Kot pravi Franjo Baš, zgodovinarji še nimajo prepričljivega odgovora, ali je Herman, ko je vrgel na Veroniko Deseniško anatemo čarovništva, res verjel, da čarovnice obstajajo, ali se je samo hotel poslužiti učinkovitega orodja za legalno odstranjevanje nezaželjene sinove soproge. Po drugi strani je Sprenger-Kramerjev "Malleus Maleficarum" (1486), najbolj popularni srednjeveški učbenik za boj proti čarovnicam, neverovanje v čarovnice razglasil za veliko herezo. Ravno tako, kot je objavi "Malleusa Maleficaru-ma" sledila velika "epidemija" čarovnic, se je tudi po Veronikinem umoru začela vrsta čarovniških procesov na Slovenskem. Presenetljiva je tudi podobnost med preganjanjem čarovnic in preganjanjem Židov, na katero opozarja več strokovnjakov (npr. A.D. White, A. Leschnitzer itn.). V svoji knjigi "Čarovnica" (1862), ki je dvignila veliko prahu ob prvem izidu in je bila najprej celo prepovedana, nas Jules Michelet, nekakšen postmodernist avant la lettre, opozarja na naslednje: "Že na samo besedo čarov- nica se nam prikazujejo ogabne starke iz "Macbetha". Ampak kruta sojenja čarovnicam nam govorijo o tem, da so mnoge izmed njih umrle ravno zato, ker so bile mlade in lepe." Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Veroniko. Vendar preseneča nekaj drugega, namreč to, da jo je sodišče oprostilo. Za inkvizitorska sodišča je veljalo pravilo, da je obdolženi gotovo kriv, saj sicer sploh ne bi prišel pred sodišče. Če domnevna čarovnica krivdo zanika, je to samo dokaz več, da gre za satanovo zvijačo. Če je "čarovnica" še naprej drzno vztrajala pri svojem, so jo pač "prepričevali" z učinkovitim dokaznim podstop-kom - trpinčenjem, namreč. Bistveno je vsekakor to, da "čarovnica", ko so jo enkrat prijeli in poslali pred sodišče, v nobenem primeru ni več mogla biti izpuščena. Kako se je potemtakem Veronika sploh lahko rešila? In ali se je sploh rešila? Kot nas poučuje Thomas Szasz ("The Manufacture of Madness", 1970), so takrat kot indikator čarovništva med drugim uporabljali tudi t.i. "plavanje". Nesrečnico bi namreč zavezano vrgli v vodo. Če se je obdržala na površju, je bil to nedvoumni dokaz njenega čarovništva. Če pa je utonila in se zadušila, je bil to sicer dokaz njene nedolžnosti, čeprav malce pozen. Ampak nič narobe: ker je bila nedolžna, je šla njena duša v raj in bi potemtakem uboga nesrečnica morala biti še hvaležna svojim ekseku-toijem, ki so ji to blaženstvo omogočili. Ali se je morda kaj podobnega pripetilo tudi lepi Veroniki, ki kljub trpinčenju ni priznala svoje "hi>-dičevske zarote" in je zaradi tega verjetno morala prestati test "plavanja"? Ali jo je torej vendarle umorilo sodišče in ne Herman, ki naj bi ukazal svojim pobočnikom naj jo, hudičevko, utopijo? Vprašanja bodo kajpada ostala retorična in jih lahko naslovimo le na zgodovinarje. Ali vas morda zanima, kakšna je podpisnikova intimna želja? Da bi na ta vprašanja nikoli ne našli končnega odgovora. Samo takšna, odprta in nedokončana, romantična zgodba o Frideriku, lepi Veroniki in hudobnem Hermanu, lahko obdrži šarm fikcije, ki je nekoč morda bila - takšna ali drugačna - realnost. UPRIZORITVE "HERMANA CELJSKEGA" ANTONA NOVAČANA SNG Drama Ljubljana, 6. maj 1928 (rež. O. Šest) Drama SNG Maribor, 8. april 1930 (rež. J. Kovič) Gledališki studio Celje, 7. september 1933 (rež. M. Košič) SLG Celje, 17. julij 1965 (rež. B. Gombač) Herman Celjski na Starem gradu l. 1965. ODRSKA UTVARA Režiser: Bojan Jablanovec Premiera: 12. marec 1993 Vlado Novak, Darja Reichman V Celju tudi z najnovejšo gledališko prdstavo, Odrsko utvaro, presenečajo slovenski gledališki prostor. Iluzija in vsa baročna napihnjenost sta trden most, ki zbližuje svetova socialne stvarnosti in navidezne resničnosti, sta pola, na katera nismo več prisegali, čeprav se še motata pod nogami. Večer M. Kalezič, V. Novak, P. Boštjančič, M. Sever, T. Gubenšek, D. Reichman Režiser je gladko rimano in tekoče spolzko besedilo uprizoril brez večjih posegov vanj, predvsem pa vizualno razkošno, bleščeče in natančno. Republika Ljerka Belak Jana Šmid, Ljerka Belak Ljerka Belak v mračnih tonih norosti, sadizma in narcisoidnosti z elementi zločinske treznosti silovito upodablja ostarelo interpretko Tosce, ki tone v prazni opoj minule slave. Najbolj, prepričljiva, pretresljiva je v vlogi Ester Vesna Jevnikar, ki s širokim igralskim razponom izoblikuje krhkost in grobost, prezgodnjo razvalino ženske, hkrati pa tudi hladno racionalnost, ki je le fasada, za katero skriva svoje travme. Mogoče najbolj tragično homoseksualno figuro Luize, ki išče ljubezni v gnezdu sovražnih si sester, igra Jana Šmid s pravšnjim razmerjem možatosti in nežne ženskosti. Obračun s Florio Tosco, z žensko, košuto, z njeno neizpolnjeno ženskostjo - ta je značilna za vse tri protagonistke in se v vsaki na svoj način projicira v nenormalno, v nenagonsko, v jalov krik - postavlja režiser psihološko rahločutno v precej naturalistični okvir, ki pa mu ne manjka ne poetičnosti ne intimne prizadetosti. Dnevnik Predstava, ki z ironizacijo baročne mimetičnosti prerašča v samosvojo gledališko estetiko z zabavnim in nemara tudi nostalgičnim učinkovanjem. Delo Celjska nova predstava se lahkotno, jasno, predvsem z bogato scenografijo spogleduje z ambrotipijo, zavedajoč se nesmrtnega odtisa iluzije v gledališču. Dnevnik Maja Sever, Tomaž Gubenšek Damir Zlatar Frey: KRI IN KOŠUTE Režiser: Dušan Mlakar Premiera: 21. maj 1993 Vesna Jevnikar, Ljerka Belak Z maksimalnim čustvenim nabojem nasičena predstava izzveni v defetistično spoznanje, da je človek brez moči spričo silnic, ki ga genetsko določajo. Delo f 1. marca je prevzela mesto v.d. umetniškega vodje MARINKA POŠTRAK. Zgodnjo mladost in brezskrbna gimnazijska leta je preživela v rodnem Mariboru, burna študentska leta pa kot slušateljica na oddelku za dramaturgijo na ljubljanski AGRFT. Po končanem študiju, ali bolje rečeno že med njim, se je ukvarjala sprva z gledališko kritiko in esejistiko (saj ji sukanje peresa ni povzročalo večjih težav.) Toda želja po konkretnem soočenju z gledališčem je bila močnejša od varne kritiške distance in tako se kmalu spusti v negotove gledališke vode. Te jo popolnoma pogoltnejo, dramaturgije se začno vrstiti druga za drugo, tako da zmeraj globlje tone na nepregledno teatrsko dno. Pravi dramaturški razmah doživi v gledališču GLEJ, zelo pogosto pa se pojavlja kot dramaturg tudi v drugih slovenskih gledališčih ob najrazličnejših režiserjih. Kot praktični dramaturg želi ponikniti v vse pore teatrskega življenja, zato v predstavi LULU v SNG Maribor (v kateri sodeluje tudi kot dramaturg) odpoje vlogo Angela in tako konkretno spozna vso slast in muko igralskega poklica. Vendar jo usoda ponovno povrne dramaturgiji. Leta 1990 diplomira z delom "Korunovo pohujšanje Cankarja". Neposredno za tem se odžove povabilu umetniškega vodje SLG Celje Blaža Lukana, s težkim srcem zapusti status svobodnega umetnika ter se zaposli v SLG Celje kot dramaturg. Po enem letu službovanja se umakne iz gledališkega življenja in rodi hčerko Pino. Zdaj, ko ji je bilo zaupano umetniško vodstvo gledališča, ji seveda želimo, da bi delo čim bolj uspešno opravila ter se prijetno počutila v našem ansamblu. ALEKSANDRA REKAR, rojena leta 1964, diplomirala iz primerjalne književnosti (dramatika Stanka Majcena) in sociologije kulture. Kot dramaturg je sodelovala s KOZMOKINETIČ-NIM KABINETOM NOORDUNG. Ukvarja se tudi s prevajanjem. Dramaturgije: 1. B. Brecht: MALOMEŠČANSKA SVATBA, SNG Drama Ljubljana, (rež. Eduard Miler) 2. W. Shakespeare: VIHAR, SNG Drama Ljubljana, (rež. Mile Korun) 3. S. Majcen: APOKALIPSA, EG Glej (rež. M. Zupančič) 4. M. Koltes: ZAHODNI PRIVEZ, SNG Drama Ljubljana, (rež. Eduard Miler) 5. M. Duras: SAVANNAH BAY, EG Glej (rež. Saša Jarh) 6. H. Miiller: MEDEJA KOT MATERIAL, POKRAJINA Z ARGONAVTI, EG Glej (rež. Martin Kušej) 7. H. Miiller: HAMLETMASCHINE, EG Glej (rež. Matjaž Zupančič) 8. H. Miiller: SRČNA IGRA, EG Glej, projekt 5 (rež. Eduard Miler) 9. T.S Eliot: UMOR V KATEDRALI (kot dramaturška sodelavka in referent za stike z javnostjo v projektu RDEČIH PILOTOV in SMG v Ljubljani, imenovanem RAKETA) 10. Synge: JUNAK Z ZAHODA (tudi priredba teksta), MGL Ljubljana (rež. Eduard Miler) 11. Moliere: TARTUFFE, PG Kranj (rež. Matjaž Zupančič) 12. De Sade: FILOZOFIJA V BUDOARJU (tudi priredba teksta), Koreodrama Ljubljana (rež. Damir Zlatar Frey) 13. F. Wedekind: LULU (tudi priredba teksta), SNG Drama Maribor, (rež. Eduard Miler) 14. E. Švare - B. Veras: ZMAJ, SLG Celje (rež. Igor Stransy) 15. A. Galin: ZVEZDE NA JUTRANJEM NEBU, SLG Celje (rež. Franci Križaj) 16. Moliere: NAMIŠLJENI BOLNIK, SLG Celje (rež. Katja Pegan) Za SNG Drama Maribor je v sezoni 1989/90 prevedla tudi tekst Damirja Zlatarja Freya "Kri in košute", ki sta ga uprizorili gledališči SNG Drama Maribor in SLG Celje. / L Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1992/93, št. 6. Predstavnik: Borat Alujevič, Urednica: Aleksandra Rekar Lektor in korektor: Marijan Pušavec Oblikovanje: Ljubo Domjan Tisk: Marginalija d.o.o. ~ Naklada: 800 izvodov /// \ PREDSTAVA JE NASTALA S POMOČJO SKLADA ZA KULTURO OBČINE CELJE ALPEKS EMONA GLOBTUR - MIJAČ MIČE LESNINA MODERNI STEKLARSTVO ATKA ELEKTROSIGNAL ■ NA GRIČKU INTERIERI LESKOVŠEK AVTOMOTOR FIT MEDIA IZLETNIK MERK SLAŠČIČARNE: AVTOTEHNIKA FOTO FONDA INŽENIRINGI: MOHORJEVA DRUŽBA - BAKUEVIČ HASAN AVTO CELJE FOTOLIK ■ RAZVOJNI CENTER MARGINALIJA - MIHAJLOVIČ KOSTA ALPOS ŠENTJUR Frizerstvo IRRI PETROVČE • REDEPI AHMET ZLATARNA ŽLIČAR MAJDA - CONSTRUKTA MAKIMA • RIZVAN IBRAIMI AURODENT Frizerstvo INŽENIRING METRO TEKO BRANCE RAFAEL ČRETNIK BOŽA •EMA MODA ELEKTROMEHANIKA BIROBIT Avtoličarstvo GRAJŽL - FORMA MLADINSKA KNJIGA TRANSGLOB BRANCE MIRAN - MIRAN - IMPULS MAJOLKA TAM! AVTOSERVIS GRADIS - IP INŽENIRING MIROTEKS TKANINA BIO DOM GRIČ - SLOV. KONJICE - ITC INŽENIRING NEŽA YOUNG FASHION TOP-FIT BUTIQUE THALER GORENJE VELENJE - MDS INFORMACIJSKI NIVO TRIPEK ABANKA GRUDA INŽENIRING NOVI TEDNIK RC TOVARNA NOGAVIC LJUBLJANSKA BANKA AGROTEHNIKA ■ SPEKTRA NA-NA POLZELA SKB BANKA HMEZAD AGRINA - VIRO RAČUNALNIŠKI OBRTNA ZBORNICA UNIOR ZREČE MERX KOM. BANKA BISTRO HAN INŽENIRING PETROL USNJE POŠTNA BANKA HMEZAD - CELJSKE KLASJE PODJETJE ZA PTT VRTNARSTVO SLOVENIJE MESNINE KOMUNALA PIVOVARNA LAŠKO VRVICA HMEZAD BANKA EMONA HOTEL EVROPA KIL LIBOJE POTROŠNIK ZAVAROVALNICA Trgovsko podjetje CENTER Hotel CELEIA KOVINOTEHNA POHIŠTVO TRIGLAV CELJSKI SEJEM Hotel MERK KOVINTRADE PILIH-BETONARNA ZAVAROVALNICA CESTNO PODJETJE GOSTILNE KOMPAS RAZVOJNI CENTER MARIBOR CETIS - ŠPITAL KOMPAS RENT REMONT ZAVAROVALNICA CINKARNA ■GOLC KOZMETIČNI SALONI: RIMLJANKA LJUBLJANA CEBIT • BORNŠEK • KRAŠOVEC FRANC SUBSOLE ZAVAROVALNICA ETOLIFF ■ ČULK MARIJA - LESKOVAR OLGA SLOVENIJALES ADRIATIC ERA VELENJE • KOŠTOMAJ IRMA - MARGUČ ALENKA ‘ SEMENARNA ZLATARSTVO EMO - PREKORŠEK LUDVIK ■ MENHART VERA LJUBLJANA KRAGOLNIK ELEKTRO CEUE - ZAVERŠEK MARIJA • ZALOŽNIK JELENA STUDIO PUBLIKUM ZLATARNA CEUE \ \ — \ '