Svet ptic 01, april 2016 3 4 Svet ptic 01, april 2016 SVETPTIC 2016 01 REVIJA DRUŠTVA ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE ISSN: 1580-3600; LETNIK 22 ŠTEVILKA 01, APRIL 2016 OSVAJANJE ZRAKA Pterozavri so bili prvi leteči vretenčarji, katerih krila so bila nekoliko podobna prhutim netopirjev. Kožna opna je pomenila dovolj učinkovito letalno površino, da so se tudi četrt tone težke živali dalj časa obdržale v zraku. ilustracija: Shutterstock Ptice predstavljajo evolucijski vrh razvoja peres, ki ga uporabljajo v uspešnem osvajanju zraka. ČRNOGLAVA RUMENA PASTIRICA (Motacilla flava feldegg) pristaja na tanki zeli. foto: Davorin Tome 6 revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, letnik 22, številka 01, april 2016 ISSN: 1580-3600 SPLETNA STRAN REVIJE: www.ptice.si/publikacije/svetptic/ IZDAJATELJ: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS – BirdLife Slovenia©) E-POŠTA: dopps@dopps.si SPLETNA STRAN: www.ptice.si © Revija, vsi v njej objavljeni prispevki, fotografije, risbe, skice, tabele in grafikoni so avtorsko zavarovani. Za rabo, ki je zakon o avtorskih pravicah izrecno ne dopušča, je potrebno soglasje izdajatelja. Revija nastaja po velikodušnosti avtorjev, ki svoje pisne in slikovne prispevke podarjajo z namenom, da pripomorejo k varovanju ptic in narave. NASLOV UREDNIŠTVA: DOPPS – BirdLife Slovenia, Tržaška cesta 2 (p. p. 2990), SI-1000 Ljubljana tel.: 01 426 58 75, fax: 01 425 11 81 GLAVNA UREDNICA: Petra Vrh Vrezec E-POŠTA: petra.vrh@dopps.si UREDNIŠKI ODBOR: Alenka Bradač, Katarina Denac, Tomaž Mihelič, dr. Tomi Trilar, Barbara Vidmar, doc. dr. Al Vrezec LEKTORIRANJE: Henrik Ciglič ART DIREKTOR: Jasna Andrič OBLIKOVANJE: Gorazd Rovina, Vizualgrif d.o.o. PRELOM: Vizualgrif d.o.o. TISK: Schwarz print d.o.o. NAKLADA: 2500 izvodov IZHAJANJE: letno izidejo 4 številke Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno. Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko 1610. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva. Za objavo oglasov pokličite na društveni telefon ali pošljite e-mail glavni urednici. POSLANSTVO DOPPS: Delamo za varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij. S tem prispevamo k ohranjanju narave in blaginji celotne družbe. PREDSEDNIK: Rudolf Tekavčič PODPREDSEDNICA: dr. Tatjana Čelik UPRAVNI ODBOR: Gregor Domanjko, Peter Krečič, Tomaž Mihelič, mag. Iztok Noč, Tanja Šumrada, Manca Velkavrh NADZORNI ODBOR: Luka Korošec, dr. Peter Legiša, Bojan Marčeta, dr. Tomi Trilar DIREKTOR: dr. Damijan Denac DOPPS je slovenski partner svetovne zveze naravovarstvenih organizacij BirdLife International. SVETPTIC 14 VARSTVO BIOTSKE RAZNOLIKOSTI NA BALKANU V Albaniji je leta 2015 gnezdilo le še okoli 10 parov egiptovskih jastrebov (Neophron percnopterus). Ogrožajo jih zastrupljanje, pomanjkanje hrane in preganjanje. foto: Borut Rubinić 26 KONRAD LORENZ Veliki etolog, je raziskoval vlogo instinktov v vedenju domačih gosi – udomačeni obliki sive gosi (Anser anser). S prijateljem sta delala poskuse „kotaljenja jajc“ pri sivi gosi. Izkoristila sta vedenje, ko valeča samica z iztegovanjem vratu in s kljunom prikotali odkotaljeno jajce nazaj v gnezdo. 38 SLAVNOSTNO ODPRTJE ŠKOCJANSKEGA ZATOKA V Kopru je bil 2. marca 2016 odprt prenovljeni Naravni rezervat Škocjanski zatok. Slovensko varstvo narave je v minulih desetletjih prehodilo dolgo pot do tega zmagoslavja, pobuda za zavarovanje pa je prišla iz vrst ljubiteljskih ornitologov. ilustracija: Fabio Perco UVODNIK KAZALO Pomlad nam letos ni prinesla samo sonca, vračajočih se se­livk, žvrgolečih gnezdilk in drugih lepih stvari tega obdob­ja leta … Po večletnih prizadevanjih, sestankih uredniške­ga odbora in iskanju finančnih možnosti smo končno uresničili željo, da v letošnji pomladi 2016 tudi društvena revija Svet ptic zaživi v novi podobi. A zakaj? Razvoj fotografije in povečevanje količine informacij zahtevata spremembe. Ko je revija leta 1994 začela izhajati, tak­rat še kot Novice DOPPS, je bilo ključno, da smo društveno revi­jo sploh dobili. Leta 2000 je pod uredništvom Andreje Ramšak dozorela želja po barvnem Svetu ptic, pred 12 leti pa je Damijan Denac naredil preskok k modernejši obliki. In danes smo spet pred novim izzivom! V društveni reviji imamo možnost objavljati vedno več vrhunskih fotografij izvrstnih fotografskih sodelavcev, zato nujno potrebujemo možnost večje dinamičnosti postavljanja fotografij. Z novo obliko smo želeli nekoliko spremeniti tudi dol­žino in strukturo prispevkov, saj bi radi dosegli večjo berljivost besedil, ki bi v branje potegnila tudi marsikaterega površnega bralca. Ob prenovi smo želeli ohraniti prispevke, ki jih bralci radi berete in zaradi katerih se vsakič znova razveselite nove številke. Večjih vsebinskih posegov zato letos nismo naredili. Manjše spremembe so v rubriki Nasveti za opazovanje. Napotki za iskanje živali in rastlin v naravi vas tako ne bodo več vodili po različnih življenj­skih okoljih, pač pa boste tisti, ki ste radi bolj doma, lahko spoz­navali živelj v bližini doma, bolj »pohodniški« se boste odpravili na teren, za terensko izkušenejše ornitologe oziroma za bolj drzne opazovalce pa bomo zbirali vrste, ki jih je nekoliko težje najti. Med leti urednikovanja revije sem ugotavljala, da nam piscem Sveta ptic ni blizu, da bi z malo besedami povedali veliko, po drugi strani pa bralci iščete prav to. Ker daljša besedila marsikate­rega bralca odvrnejo od branja, skrajšana pa željne več informacij prikrajša, smo rešitev našli v objavi skrajšanih prispevkov, dalj­še pa si lahko, kdor želi, prebere na spletni strani Sveta ptic. Ob članku so zato tudi kode QR, ki jih lahko s pametnim telefonom ali tablico in s pomočjo aplikacije »QR code reader« poslikate in odprla se vam bo spletna stran revije z izvirno verzijo prispevka. Tako smo se tudi približali sodobnim revijam, kjer je povezava revije in spletne strani neizogibna. Kljub vsemu pa naj možnosti objave krajših in daljših besedil ne bodo »potuha«, da še naprej pišemo po starem. To je nov izziv za vse nas, kako z manj beseda­mi povedati isto ali celo več! Živimo v svetu obilja informacij in s takimi besedili bomo dosegli, da do ljudi s krajše povedanim pride več informacij. Z novo podobo revije se je »spopadel« oblikovalec Gorazd Rovi­na iz Vizualgrifa, kar sploh ni bilo lahko delo, zato se mu za iz­virni izdelek najlepše zahvaljujem. Predvsem pa gre zahvala naši požrtvovalni »društveni« oblikovalki Jasni Andrić. Jasna revijo in društvo zelo dobro pozna, zato je izvrsten most med strokov­nimi sodelavci DOPPS in oblikovalci ter bralci. Upam, da je nova preobleka revije Svet ptic prijetno presenečenje za vas, predvsem pa si želim, da vam bo dovolj pregledna in sim­patična in da jo boste še naprej prebirali z vsaj takšnim veseljem kot doslej. PETRA VRH VREZEC, urednica revije Svet ptic 4 PTICE NAŠIH KRAJEV 6 OSVAJANJE ZRAKA 10 REPUBLIKA JUŽNA AFRIKA 14 VARSTVO BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI NA BALKANU 16 ŽABOHOD 19 ZAKAJ SE PTICE SELIVKE ŠE NISO VRNILE 20 RDEČEGRLA CIPA 22 VPLIVA GLOBALNO SEGREVANJE NA VELIKOST PTIC? 24 VODA – MAGNET ZA PTICE 26 KONRAD LORENZ – NOBELOV NAGRAJENEC 28 POMLADNA OPAZOVANJA V NARAVI 34 VTISI Z ZIMSKEGA ŠTETJA VODNIH PTIC 2016 36 PRIFRČALI SMO V ZELENO PRESTOLNICO EVROPE 38 SLAVNOSTNO ODPRTJE ŠKOCJANSKEGA ZATOKA 40 OBROČKOVALCI PTIC SO SE SREČALI NA DRUGEM KONGRESU 44 NAJ FOTOULOV 46 SREČANJE Z NENAVADNO RACO 46 VELIKI ŽAGAR V GNEZDILNICI foto: Al Vrezec PTICE NAŠIH KRAJEV // Al Vrezec, Jurij Hanžel 2 1 RJAVI JASTREB (Aegypius monachus) Ta jastreb se pri nas pojavlja vse pogosteje – junija 2014 je mladostna ptica preletela Breginjski Stol, kar je bilo že drugo opazovanje pri nas v tem letu [HANŽEL, J. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 45-55]. foto: Miha Krofel ZIMSKA RACA (Clangula hyemalis) Samica te severnjaške race se je v letu 2015 pri nas zadrževala presenetljivo pozno, tja do maja, ko je bila na Hraških mlakah opazovana med golitvijo v poletno perje [KOTNIK, A. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 84]. foto: Tone Trebar 7 8 9 PLAVČEK (Cyanistes caeruleus) Na pročelju stavbe v centru Ljubljane je bilo v času jesenske selitve med septembrom in oktobrom 2012 zabeleženih več trkov ptic v steklo, večinoma sinic, zlasti plavčkov in meniščkov, med katerimi so nekatere tudi poginile [ŠUMRADA, T. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 69-72]. foto: Janez Papež RJAVA CIPA (Anthus campestris) Na Ljubljanskem barju je rjava cipa izjemno redka gostja, in maja 2015 se je tu zopet pojavila, tokrat šele petič [Poljanec, L. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 91] foto: Borut Rubinić KOZAČA (Strix uralensis) Raziskava na Krimu pri Ljubljani je pokazala, da je na teritorijih kozače, kot končnega plenilca, višja biotska pestrost talne favne, zlasti hroščev krešičev, česar pri manjši lesni sovi ni bilo opaziti [BERCE, M. (2016): Mag. delo. Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani]. foto: Bojan Bratož 1 10 12 11 12 11 ROŽNATI ŠKOREC (Pastor roseus) Maja 2014 je Slovenijo zopet zajela manjša invazija, saj so po več ptic skupaj opazili v Ljubljani, Ozeljanu in Trnovljah pri Celju [HANŽEL, J. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 45-55]. izvirni foto: Maarten de Groot KLAVŽAR (Geronticus eremita) Leta 2014 je Slovenijo zopet obiskala ptica iz avstrijskega reintrodukcijskega programa, tokrat aprila v Podragi [HANŽEL, J. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 45-55]. foto: Tomi Trilar MALI ŠKURH (Numenius phaeopus) Januarja 2015 se je ptica zadrževala v Sečoveljskih solinah, kar je izjemno redek zimski podatek v Sloveniji, kjer vrsta ne prezimuje [DENAC, M. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 87]. foto: Edwin Winkel / Saxifraga Naslov za sporočanje opazovanj redkih vrst: Jurij Hanžel, Komisija za redkosti, DOPPS, Tržaška 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: jurij.hanzel@gmail.com Obrazec za opis opazovanj redkih vrst: www.ptice.si/images/stories/ slike_novice/2010/obrazec_si.doc Naslov za kopije objavljenih prispevkov: Al Vrezec, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, p.p. 290, SI-1001 Ljubljana e-mail: avrezec@pms-lj.si 4 3 5 6 RIBJI OREL (Pandion haliaetus) Na spomladanski selitvi se na zadrževalniku Medvedce prve ptice ustavijo že v začetku marca, višek pa selitev doseže v začetku aprila, ko je denimo leta 2012 zadrževalnik hkrati obiskalo kar 13 teh orlov [BORDJAN, D. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 21-43]. foto: Duša Vadnjal PRIBA (Vanellus vanellus) Najštevilnejši vodni ptici na spomladanski selitvi med letoma 2009 in 2012 na zadrževalniku Medvedce sta bili priba in rečni galeb, pri obeh pa se je dinamika selitve med leti zelo razlikovala [BORDJAN, D. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 21-43]. foto: Bojan Škerjanc OSTROŽNA CIPA (Anthus richardi) Četrtič pri nas je bila vrsta opazovana novembra 2014 na zadrževalniku Medvedce [HANŽEL, J. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 45-55]. foto: Alen Ploj VELIKA BELA ČAPLJA (Ardea alba) Med vodnimi pticami in ujedami, ki se spomladi selijo prek zadrževalnika Medvedce, dosega velika bela čaplja najvišji delež svoje biogeografske populacije, kar 0,9 % [BORDJAN, D. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 21-43]. foto: Ivan Petrič 14 ŠPANSKA KOTORNA (Alectoris rufa) Očitno kljub prepovedim naseljevanja tujerodnih vrst špansko kotorno v Sloveniji izpuščajo v naravo na več koncih, poleg Primorske še na Dolenjskem, kjer je bila januarja 2014 opazovana ptica v gramoznici Vrbina [HANŽEL, J. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 45-55]. izvirni foto: Dušan Klenovšek 3, 4, 5, 6, 13 2 15 14 9, 10 PUŠČAVSKI KUPČAR (Oenanthe deserti) Prvi podatek za Slovenijo – osebek je bil novembra 2015 opazovan v Beli krajini. Vrsta, ki sicer gnezdi na Bližnjem vzhodu in v Aziji, se v Evropi najpogosteje pojavlja pozno jeseni in pozimi [Komisija za redkosti – vir podatka: Bojan Bratož]. izvirni foto: Bojan Bratož 7, 8 16 15 13 16 BELOHRBTI DETEL (Dendrocopos leucotos) Slovenska gnezdeča populacija tega detla je bila ocenjena na 100–150 parov. Večji del jih živi v gozdovih južne Slovenije, zlasti tam, kjer je v gozdnih sestojih več odmrle lesne mase, vsaj 42 m3 / ha in več [DENAC, K. & MIHELIČ, T. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 5-20]. foto: Tomaž Mihelič RJASTA KOZARKA (Tadorna ferruginea) Med januarskim štetjem vodnih ptic v letu 2015 je bila na Šmartinskem jezeru opazovana ptica, ki pa je verjetno bolj sodila med gojene ubežnice kot divje preletnice [BOŽIČ, L. (2015): Acrocephalus 36 (164/165): 57-67]. foto: Bojan Škerjanc POLJUDNI ČLANEK Razvoj peruti je nedvomno eden izmed najuporabnejših evolucijskih »izumov«, ki jih ljudje poskušamo izdatno posnemati. Zmožnost obvladati skoraj brezmejno dimenzijo neba je gotovo velika prednost v primerjavi z omejenostjo na trdna tla. Znameniti PRAPTIČ (Archaeopterix litographica) je bil sodobnik dinozavrov in je z njimi delil tudi nekaj lastnosti, ki jih moderne ptice ne poznajo več: prste s kremplji na sprednji okončini, dolg rep iz številnih vretenc in zobe. foto: Wikipedia OSVAJANJE ZRAKA // Urška Koce Kolikšna je verjetnost, da iz okončine, ki je namenjena sprva plazenju, nato hoji, kas­neje pa grabljenju in prijemanju, nastane okončina, s katero se žival ne samo dvigne v zrak, marveč tudi obvladuje manevre, ki ji omogočajo uspešno življenje v zraku? Ta verjetnost je majhna. A vendar se je vse to zgo­dilo, živali so osvojile zrak. Skupno kar štirikrat v evolucijski zgodovini – najprej žuželke, drugič, tretjič in četrtič pa tri skupine vretenčarjev: pte­rozavri, ptice in netopirji. Razumeti in verjeti, da je vse skupaj splet naključnih sprememb v genih in naravne selekcije, je izziv. K sreči nam pri tem iz­datno pomagajo paleontologi, biogeografi, primer­jalni anatomi in genetiki, ki preučujejo zakonitosti evolucije. A če je verjetnost, da se pojavi genetska sprememba, ki prispeva k razvoju bolj aerodina­mične strukture, morda izredno majhna, pa je prednost sposobnosti dvigniti se s tal in tam tudi ostati nesporno tako velika, da je naravna selekcija delovala močno v prid tistim, ki so jo imeli. PRVA POT V ZRAČNI PROSTOR Do konca devona pred okvirno 350 milijoni let so bile živali omejene na življenje v vodi in na kop­nem. V zraku ni nič mrgolelo in švigalo. Kopno so dotlej dodobra poselile žuželke, družbo so jim delali pajki, škorpijoni in drugi členonožci, na dihanje zraka so se počasi privajali tudi prvi vre­tenčarji. Četudi tedaj še nihče ni letel, so nekatere žuželke za premikanje vendarle izkoriščale tudi zračni prostor. Čeprav jadranje še zdaleč ni bilo tako uporabno kot aktivno letenje, je tem živalim omogočalo postopne in vsaj nekoliko obvladovane doskoke z visokih struktur. PRVA KRILA Sposobnost jadranja so poleg teh žuželk razvile še številne druge živali, denimo nekatere vrste paj­kov, družina drevesnih žab jadralk, različni geko­ni, leteče veverice in lemurji ter celo predstavniki lignjev in rib. Za jadranje žival ne potrebuje pra­vih kril. Le spusti se z dvignjenega mesta, ali pa se odžene v zrak kar od tal oziroma iz vode. Seveda je nujno, da ima njena telesna oblika bolj ali manj izražene lastnosti padala, kar ji povečuje vzgon. Ta ji omogoča, da ostane v zraku dlje časa kot pri prostem padu. V nasprotju z jadranjem pa aktivno letenje vključuje mišično delo, ki omogoča premi­kanje kril in s tem tvorjenje aerodinamičnih sil, ki nasprotujejo tako teži kot uporu. Narava je z njimi prve obdarila žuželke pred debelimi 350 milijoni let. Danes se s krili lahko pohvali milijonska vojska vrst, ki so vse potomke istega krilatega prednika. Žuželčja krila v nasprotju s krili vretenčarjev ne sodijo med okončine, saj imajo žuželke na vsakem telesnem členu največ en par okončin – na oprsju to mesto zasedajo noge. RAZVOJ LETALNIH OKONČIN PRI VRETENČARJIH Nobenega dvoma ni, da so krila pri vretenčarjih preoblikovane sprednje okončine. Toda koliko preoblikovane in kakšne so bile, preden so postale krila, čemu so bile namenjene? Podrobnejši pregled letečih vretenčarjev razkrije kar nekaj podobnosti med njimi. Te pa niso odsev njihove sorodnosti, ampak t. i. konvergentne evolucije. To pomeni, da so se nekatere lastnosti, skupne nesorodnim skupinam, razvile zato, ker pomenijo enako oziroma podobno rešitev za isti problem. Takšne prilagoditve vretenčarskih letal­cev so denimo votle kosti za manjšo telesno maso (pterozavri in ptice), zračne vreče v dihalnem sis­temu (pterozavri in ptice), močno podaljšani prsti sprednje okončine, na katere se vpenja letalna opna (pterozavri in netopirji), obsežno prsno le­talno mišičje (pterozavri in ptice) in nenazadnje seveda aerodinamično oblikovane sprednje okon­čine. Krila pterozavrov, peruti ptic in prhuti neto­pirjev so torej plod konvergentne evolucije. Kaj so predniki letečih vretenčarjev počeli s spre­dnjimi okončinami, preden so se te dokončno pre­oblikovale v krila, še ne vemo natančno: morda so z njimi lovili majhen plen, ali pa so jim pomagale pri odskoku s tal. Nemara so z njimi sprva jadrali, spuščajoč se z visokih dreves, in kasneje s sunki vse bolj podaljševali padalske dosežke, ali pa pre­pričevali potencialne partnerje o svojih sposob­nostih in odganjale tekmece. PTICE SO LETEČI DINOZAVRI Danes se večina znanstvenikov strinja, da so se ptice (razred Aves) razvile iz dinozavrov, na­tančneje teropodnih dinozavrov, okretnih plenil­cev, in so pravzaprav njihovi edini danes živeči, a močno spremenjeni potomci. Vse vrste iz tega razreda, tako moderne kot izumrle, imajo enega samega skupnega prednika izpred 150 milijonov let. Tega prednika žal ne poznamo, fosilni ostanki najzgodnejših znanih vrst iz sorodstva ptic pa da­jejo jasen vpogled v njegovo dinozavrsko poreklo. Med njimi je najznamenitejši praptič ali arheop­teriks (Archaeopterix lithographica), ki je živel pred 150 milijoni let. Njegovi fosili so bili v Darwino­vem času najdeni na območju Bavarske. Že kmalu po tem izjemnem odkritju je angleški biolog in močan podpornik Darwinovih idej o evoluciji, Thomas H. Huxley, prišel na dan z domnevo, da so ptice potomci dinozavrov, a njegova zamisel ni dobila zunanje podpore nadaljnjih dobrih 100 let in je zato zbledela. Obudil jo je ameriški paleon­tolog John H. Ostrom, ki je leta 1964 opisal ske­let teropodnega dinozavra iz rodu Deinonychus, za katerega se je izkazalo, da je zelo podoben okostju ptic. Arheopteriks je danes pogosto obravnavan kot prednik modernih ptic, čeprav je v resnici le njegov bližnji sorodnik. Ptica je imela več last­nosti, ki pričajo o njenih dinozavrskih prednikih, denimo zobe v kljunu in ohranjena številna repna vretenca (dolg rep). Najočitnejša razlika med ar­heopteriksom in tedaj znanimi teropodnimi di­nozavri, ki jo je opisal Huxley, pa so bile sprednje okončine – peruti povsem ptičjega videza, le da so imele na konicah prstov še vedno kremplje. Ali je praptič aktivno letel, je še vedno stvar znanstve­nih debat. Sposobnost aktivnega letenja namreč ni odvisna samo od anatomije peruti, marveč nič manj od razvitosti prsnega mišičja. ZGODNJE PTICE IN NJIM PODOBNI DINOZAVRI Kdaj natančno so dinozavri začeli leteti in kdo je prevzel vlogo živalskega Ikarja, ni znano. Nove fosilne najdbe skupaj z naprednimi analizami ae­rodinamike počasi odstirajo zgodnjo zgodovino pernatih letalcev, ki seže v srednjo juro pred več kot 160 milijoni let. Povsem možno je, da so bili razen ptic aktivnega letenja sposobni tudi nekate­ri predstavniki njim podobnih dinozavrov, ki jih filogenetiki obravnavajo kot njihovo sestrsko sku­pino s skupnim prednikom v srednji juri. Nedavne filogenetske analize so pokazale, da je bil skupni prednik današnjih ptic in omenjenih dinozavrov najverjetneje prav »štiriperuti« dinozaver. KAKO SO DINOZAVRI SPLOH ZAČELI LETETI? Da bi dobili vpogled v to skrivnost, je najbolje raz­misliti o tem, kaj bi lahko bile predstopnje letenja in kaj je bila ključna sprememba, ki je prvemu le­talcu omogočila letenje. Hipotez o predstopnjah le­tenja je seveda več, a nobena še ni dokazana. Vsem pa je skupno eno: odločilen za razvoj letenja je bil razvoj giba, s katerim ptica ustvarja potisno silo: zamah s perutjo navzdol. Peresa na okončinah, ki so sprva imela neko drugo vlogo, so se izkazala kot odlična osnova za aerodinamiko. Predstopnja lete­nja je bilo morda plenjenje z dvignjene zasede na drevesih, pri čemer so plenilci plen napadli s spre­dnjimi okončinami (moderne ptice plen zgrabijo s kremplji na nogah ali s kljunom). Morda so spre­dnje okončine, obdane s perjem, talnim plenilcem rabile za vzpostavljanje ravnotežja pri lovu, ali pa paritveno razpoloženim osebkom za razkazovanje in boj s tekmeci. Ena izmed hipotez pravi, da je bil ključni dejavnik, ki je teropodne dinozavre z garnituro peres na okončinah »pognal« v zrak, beg pred plenilci. Za­govorniki te hipoteze domnevajo, da so »predperu­ti« lastnikom močno olajšale beg na drevesa. Ideja se je porodila pri vedenjskih poizkusih s ptičjimi mladiči. Ugotovili so, da je njihov primarni način bega po ravni podlagi tek, medtem ko si na podlagi z nakloni nad 65 ° vse bolj odrivajo z zamahom s perutmi navzdol. Predniki ptic z operjenimi spre­dnjimi okončinami naj bi bili torej imeli enkratno možnost za pobeg in tekma s plenilci je ta razvoj spodbujala; preživeli so tisti z boljšo sposobnostjo vzpona na drevesa. Sčasoma se je razvila sposob­nost aktivnega letenja, ki je pticam prinesla še druge prednosti. PREOBLIKOVANA KRILA Evolucija poteka pred našimi očmi, čeprav imamo le redko priložnost, da njeno delovanje zaznamo v realnem času. Zanimiv primer delovanja naravne selekcije, ki je pticam v kratkem času »pristrigla« peruti, so odkrili v ZDA v populaciji pečinskih lastovk (Petrochelidon pyrrhonota), ki gnezdijo v urbanem okolju pod cestnimi mostovi. V 30 letih spremljanja smrtnosti lastovk zaradi cestnega prometa so ornitologi ugotovili, da imajo žrtve v povprečju daljše peruti kot naključno ujete ptice. Ob neki vremenski katastrofi, v kateri je bila popu­lacija lastovk močno prizadeta tudi zaradi strada­nja, pa so preživeli skorajda izključno kratkoperuti osebki. Krajše peruti omogočajo večje pospeške, kar je zelo dobrodošlo tako pri izogibanju hitrim cestnim vozilom kot pri lovu žuželk v zraku. Pri tem je naravna selekcija le eden izmed evolucijskih dejavnikov. In če nekoliko karikiramo: tudi evo­lucija na nek način deluje po načelu: zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Znanstveni opis okostja dinozavra vrste Deinonynchus antirrhopus iz skupine Theropoda je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obudil tedaj več kot 100 let staro zamisel o tem, da so ptice potomci dinozavrov, saj so bile odkrite številne podobnosti med okostji teh dveh skupin. Na podlagi sorodstvenih vezi z nekaterimi dinozavri, ki so dokazano imeli perje, znanstveniki domnevajo, da ga je imel tudi Deinonynchus, čeprav materialnih dokazov o tem za zdaj ni. ilustracija: Emily Willoughby / Wikipedia Evolucija modernih ptic je zelo verjetno potekala tudi prek »štiriperutega« dinozavrskega prednika z izdatno garnituro peres na obeh parih okončin. Nekateri takšni sodobniki praptičev iz vrst dinozavrov so bili po vsej verjetnosti zmožni aktivnega letenja. ilustracija: Wikipedia PERUT Ptičje krilo se imenuje perut, ker je letalna površina sestavljena iz peres. Letalna peresa imajo glavno aerodinamično vlogo, saj pri zamahovanju s perutmi ustvarjajo vzgon in potisk. Na mestu, kjer so pripeta na okončino, jih prekrivajo krovna peresa, ki ustvarjajo gladko površino v sprednjem delu peruti, kjer perut reže skozi zrak. Krilce, majhna skupina peres, podobnih letalnim, ustvarja dodatni vzgon pri počasnem letenju. Krila žuželk izvirajo iz njihovega zunanjega skeleta ter izraščajo iz drugega in tretjega člena oprsja. Žuželke z najhitrejšo znano frekvenco utripanja s krili so mušate (mušice iz družine Ceratopogonidae), ki dosežejo kar 62.760 utripov na minuto. Na sliki je MODRI PLOŠČEC (Libellula depressa). foto: Jani Vidmar Perje se je razvilo, ko o pticah na Zemlji še ni bilo ne duha ne sluha. Do pojava peres naj bi prišlo le enkrat v evolucijski zgodovini. Nekateri sodobniki praptičev iz vrst dinozavrov so bili v zraku najbrž veliko bolj nerodni od modernih ptic, ki so danes še edine živeče živali s perjem. PERESA so mrtve kožne tvorbe, ki imajo svoj evolucijski izvor v skupnem predniku – enostavni roževinasti »ščetini«, ki se je kasneje izdatno preoblikovala in dosegla zamotano zgradbo letalnega peresa, vrhunec v evoluciji peres (3a in 3b prikazujeta dve alternativi evolucijske poti). ilustracija: Urška Koce .PREDNOSTI LETALCEV Danes zna leteti okoli tri četrtine kopenskih vrst živali. Večji del teh sestavljajo žuželke, vretenčarji pa so v manjšini. Letenje je zanje eleganten način izogibanja plenilcem, povečana možnost učinkovitega izkoriščanja številnih prehranskih virov, plenilčev napad iz zraka pa plenu daje le malo možnosti za pobeg. Poleg tega pa se vrste v relativno kratkem času lahko odselijo na drug konec sveta. DR. URŠKA KOCE je biologinja, ki se poklicno ukvarja s preučevanjem ptic in naravovarstvom. Zaposlena je na DOPPS, kjer se v okviru projekta SIMARINE-NATURA posveča aktivnostim za razglasitev morskih območij Natura 2000 za sredozemskega vranjeka v Sloveniji. Sodeluje tudi pri različnih drugih strokovnih nalogah, namenjenih uresničevanju društvenega poslanstva.  BELOGLAVI JASTREB (Gyps fulvus); peruti so dolge in široke, kar jim omogoča izkoriščanje zračnih vzgornjikov in dolgotrajno jadranje med iskanjem mrhovine. Ob tem s perutmi, ki v razponu v povprečju merijo 2,5 m, doseže poveprečno hitrost 12 m/s. foto: Aleš Jagodnik ORNITOLOŠKI POTOPIS REPUBLIKA JUŽNA AFRIKA // Blaž Blažič Nič kaj manj bogata pa ni tudi južnoafriška naravna dediščina. Kaplandija na jugu države je botanično tako bogata, da je ena od le šestih florističnih kraljestev na svetu. Tu namreč uspeva več kot 9.000 vrst višjih rastlin, izmed katerih je 70 % endemičnih. Podobno pester je tudi ptičji svet. V državi je bilo registriranih več kot 800 vrst ptic, med njimi pa lahko najdemo tako hladnoljubne pingvine kot vročini dobro prilagojene savanske vrste. KROKARSKI ROGOKLJUN (Bucorvus leadbeateri) foto: Blaž Blažič Republiko Južno Afriko bi lahko označili kot deželo raznolikosti. Z desetimi prvotnimi afriškimi plemeni in številnimi evropskimi ter azijskimi priseljenci je ena izmed najbolj etnično in kulturno pestrih držav na svetu. Zaradi tega so jo v obdobju predsedovanja Nelsona Mandele poimenovali kar »mavrični narod«. Površina: 1.221.037 km2 Št. prebivalcev: 54.956.900 (ocena iz leta 2015) Št. vrst ptic: 858 opaženih vrst, od katerih je 19 absolutnih endemitov Ob dolinah večjih rek, kot je LETABA na sliki, lahko z nekaj sreče opazujemo zelo redko afriško sedlarico (Ephippiorhynchus senegalensis). foto: Blaž Blažič Sam sem obiskal severovzhodni del države, ki ga v grobem lahko razdelimo na dve glav­ni regiji. To sta hriboviti Highveld (1200 – 1800 m nadmorske višine) na jugu in nižinski Lowveld (s povprečno 350 m) na severu. Pod vpli­vom subtropskega podnebja se je tu razvilo obsež­no savansko rastje, zaradi česar regija ponuja eno izmed najboljših možnosti za opazovanje značil­nega afriškega živalstva. NARODNI PARK KRUGER Ob omembi Lowvelda ne moremo mimo enega največjih narodnih parkov v celotni Afriki. Naro­dni park Kruger je s približno 19.500 km2 namreč skoraj tako velik kot Slovenija in najbolj priljublje­na turistična točka v regiji. Med ljubitelji velikih sesalcev je poznan kot življenjski prostor »velikih pet«, med katere sodijo afriški slon (Loxodonta africana), črni nosorog (Diceros bicornis), kafrski bivol (Synceros caffer), lev (Panthera leo) in leopard (P. pardus). Zaradi večje preglednosti je ta del parka zelo za­nimiv tudi za ornitologe. Na odprtih traviščih se zadržujeta dva rekorderja ptičjega sveta - noj (Struthio camelus) ter orjaška droplja (Ardeotis kori). Prvi je največja in najtežja ptica na svetu, druga pa velja za najtežjo še letečo ptico, katere samec lahko tehta tudi devetnajst kilogramov. Ob cestah, ki vodijo prek savane, se pogosto zadržu­jejo družinske skupine krokarskih rogokljunov (Bucorvus leadbeateri). Ti ptiči puranje velikosti so s sajasto črnim perjem, velikim ukrivljenim klju­nom in živo rdečo neoperjeno kožo po grlu ter okrog oči popolnoma nezamenljivi. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je ena izmed ptic nenadoma vzletela in pred mojimi očmi uplenila kameleona z vrha bližnjega grma. Poleg njih je med vožnjo mogoče opaziti jate pegatk (Numida meleagris) ter frankolinov, ki v naglici prečkajo cestišče in takoj zatem hitro izginejo v bližnjem grmičevju. Vsake toliko se je treba zazreti tudi v nebo. Odprte trav­nate površine namreč nenehno preletavajo glu­maški orli (Terathopius ecaudatus), sajasti plešci (Gyps bengalensis) ter golouhi (Torgos tracheliotus) in kapucasti jastrebi (Necrosyrtes monachus), ki op­rezajo za morebitnimi ostanki plena velikih plenil­cev. Na območju, kjer se savana sreča z rečnimi dolina­mi, se zadržujejo tudi vrste ptic, ki so vezane na bližino vode. Takšne so denimo pogoste in glasne nilske gosi (Alopochen aegyptiacus). Med njimi se pojavljajo tudi manjše jate vdovskih žvižgačev (Dendrocygna viduata). Večje skale ali izpostavlje­ne veje ob reki ponujajo lovilno prežo orjaškemu pasatu (Megaceryle maxima), največji vrsti med vodomci. Redkeje se pojavlja tudi afriška sedla­rica (Ephippiorhynchus senegalensis). Ta črno-bela štorklja s tribarvnim kljunom je ena najredkejših gnezdilk parka in je s slabimi tridesetimi gnezde­čimi pari bolj ranljiva kot katerakoli vrsta izmed »velikih pet«. TRAVIŠČA HIGHVELDA Območje Highvelda je eno izmed najbolj poseljenih v državi. Tu leži prestolnica Republike Južne Afri­ke – Pretoria, južno od nje pa najdemo tudi naj­večje mesto – Johannesburg. Vpliv večjih mest se prek širjenja predmestij in graditve novih prome­tnic kaže na bližnjem okolju. Različni tipi travinja se na vseh straneh spreminjajo v divja odlagališča odpadkov in v intenzivne pašnike. Kljub temu pa v regiji še vedno najdemo obsežna travišča, ki so v večji meri nedotaknjena in posledično ornitološko zelo pestra. Na bolj sušnih predelih se zadržujejo različne vrste tkalcev (Ploceidae), ki so poznani kot eni najbolj spretnih in natančnih graditeljev gnezd v žival­skem kraljestvu. Med njimi velja še posebno ome­niti rdečekljunega tkalca (Quelea quelea). Osebki te vrste se med iskanjem hrane lahko združijo v izje­mno velike jate, ki z daljave spominjajo na dimne oblake. Poleg tkalcev je za območje zelo značilna tudi rajska vdovica (Vidua paradisaea), katere samci so v času svatovanja prepoznavni po dolgih in ele­gantno oblikovanih repnih peresih. Vzhodno od Pretorie se razteza območje vlažnih travišč, ki jih občasno prekinjajo manjša stoječa vodna telesa. Tu se zadržuje prav posebna vrsta ptice, ki je zaradi svoje karizmatičnosti postala tudi nacionalna ptica Republike Južne Afrike - raj­ski žerjav (Anthropoides paradiseus). Ta redka ptica je v globalnem merilu opredeljena kot ranljiva vrsta. Zaradi tega pogled nanjo pričara nasmešek na obrazu vsakega ornitologa. To območje je tudi idealno za zaključek terenskega dne ob opazovanju sončnega zahoda. Še pred tem pa se lahko čez tra­višča, z nekaj sreče, spreleti afriška uharica (Asio capensis), ki odhaja na nočni lov in tako še dodatno poskrbi, da ti ornitološki svet tega koščka Afrike ostane v prelepem spominu. ZANIMIVE VRSTE PTIC: noj (Struthio camelus), očalasti pingvin (Spheniscus demersus), frankolina dveh vrst Pternistis natalensis in P. swainsonii, senčar (Scopus umbretta), afriška sedlarica (Ephippiorhynchus senegalensis), golouhi jastreb (Torgos tracheliotus), afriški orel (Polemaetus bellicosus), glumaški orel (Terathopius ecaudatus), rajski žerjav (Anthropoides paradiseus), afriška potapljavka (Podica senegalensis), orjaška droplja (Ardeotis kori), orjaški pasat (Megaceryle maxima), škrlatnoprsi medoses (Nectarinia senegalensis), črnoglavi kobilar (Oriolus larvatus), rajska vdovica (Vidua paradisaea) KRONASTA PRIBA (Vanellus coronatus) foto: Blaž Blažič IMPALIN ADENIJ (Adenium multiflorum) foto: Blaž Blažič ČREDA AFRIŠKIH SLONOV (Loxodonta africana) foto: Blaž Blažič ORJAŠKA DROPLJA (Ardeotis kori) foto: Blaž Blažič AFRIŠKA LEVINJA (Panthera leo) foto: Blaž Blažič RAJSKI ŽERJAV (Anthropoides paradiseus) si je s svojo eleganco prislužil naziv nacionalne ptice Republike Južne Afrike. foto: Chris Fischer, www.chrisfischerphotography.com Različni tipi travinja se na vseh straneh spreminjajo v divja odlagališča odpadkov in v intenzivne pašnike. VARSTVO PTIC VARSTVO BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI NA BALKANU // Borut Rubinić Sredozemlje je ena izmed 25 tako imenovanih vročih točk biotske raznovrstnosti na svetu. Leta 2011 ga je med svoja prioritetna obmo­čja uvrstila tudi mednarodna organizacija CEPF (Partnerska fundacija za kritično ogrožene ekosi­steme ali Critical Ecosystem Partnership Fund), ki je na tem območju do danes podprla že več kot 80 naravovarstvenih projektov. Pri promociji, izboru in nadzoru nad financiranjem projektov sodeluje tudi DOPPS. Strategija in ambicija CEPF-a ni postati in ostati trajni finančni mehanizem na določenem območju vroče točke biotske raznovrstnosti. Namesto tega je želja fundacije v določenem obdobju investicij do te mere okrepiti del civilne družbe, ki skrbi za ohranjanje okolja, da bi postala trajnostna, spo­sobna vplivati tudi na najzahtevnejše strateške prostorske odločitve ter biti kompetenten in pri­znan segment družbe, kateri pripada. CEPF-OVE USPEŠNE ZGODBE Prvotna zamisel CEPF-a je bila ostati v Sredoze­mlju pet let, nato pa preveriti, ali se je s pomočjo vlaganj v tem obdobju sektor civilne družbe, ki ga sestavljajo predvsem nevladne organizacije, v ve­liko manjši meri pa še inštituti, univerze, muzeji in druge raziskovalno-naravovarstvene institu­cije, ki niso del državnih garnitur, dovolj okrepil, da vlaganja vanj niso več potrebna. Da bi preveri­la, kakšno je stanje po dobrih štirih letih vlaganj, je fundacija konec prejšnjega leta napravila ciljno raziskavo o trenutnem stanju civilne družbe na področju varstva biotske raznovrstnosti, o največ­jih grožnjah varstvu narave in katere prioritetne aktivnosti iz tega sledijo. Za ugotavljanje stanja si je CEPF izbral Balkan. CEPF je želel pri pripravi omenjenega pregleda in iz slednjega izhajajoče Vizije dolgoročnega vla­ganja CEPF-a na Balkanu vključiti tako izbrane predstavnike civilne družbe kot tudi vladno stran ter druge donatorje, ki vlagajo v podobne cilje kot CEPF. Za pomoč pri uresničitvi omenjene naloge se je CEPF obrnil na DOPPS, organizacijo, ki dobro pozna regijo in kot del Regionalne skupine za iz­vedbo vlaganj CEPF skrbi za izvedbo projektov na Balkanu. Oktobra in novembra 2015 je ekipa treh strokov­njakov obiskala vse štiri države na Balkanu, kjer je CEPF prek DOPPS-a aktiven že vse od leta 2012: Bosno in Hercegovino, Črno goro, Makedonijo in Albanijo. Na tridnevnih obiskih so v vsaki od omenjenih držav imeli niz sestankov s predstav­niki civilne družbe, vladne administracije ter do­natorjev. Po sestankih na ministrstvih, agencijah in drugih telesih državne uprave ter na sedežih mednarodnih donatorjev in vzporedno potekajo­či delavnici, kjer so predstavniki civilne družbe po prej opredeljeni natančni metodologiji določili stanje civilne družbe, pomanjkljivosti in vizijo za realno konsolidacijo le-te, so obe strani skupaj s predstavniki donatorjev soočili še na skupnem se­stanku. Tu so preverili skupne ugotovitve enih in drugih ter zabeležili ujemanja ali razhajanja v po­gledih ene in druge strani predvsem glede medse­bojne vloge in sodelovanja, načina dela in prioritet v varstvu narave. STANJE NA BALKANU Glede na ugotovitve, zbrane v dokumentu Stra­tegija dolgoročnega vlaganja CEPF-a na Balkanu (dokument je na spletni strani ptice.si/publikaci­je/svet-ptic), verjetno ne preseneča, da je temelj­ni zaključek študije ta, da zaradi vseh navedenih razlogov stanje civilne družbe v segmentu varstva narave še zdaleč ni zadovoljivo. Umik CEPF-a bi pomenil še manj možnosti za financiranje pre­potrebnih naravovarstvenih aktivnosti ter manj možnosti za okrepitev nevladnega sektorja. Ena najbolj presenetljivih ugotovitev študije je, da je CEPF na Balkanu eden najpomembnejših virov financiranja projektov, ki jih izvajajo nevladne organizacije. S 40 % deležem je kar dvakrat po­membnejši pri financiranju nevladnega sektorja kot drugo uvrščena EU. PRIHODNJE VARSTVO BIOTSKE PESTROSTI Glavni zaključki so bili predstavljeni na srečanju, ki ga je 8. decembra 2015 v Postojni organiziral DOPPS v sodelovanju z organizacijama BirdLife International ter CEPF. Srečanja so se udeležili predstavniki ministrstev za okolje in prostorsko planiranje z Balkana, Evropske skupnosti, Progra­ma Združenih narodov za razvoj (UNDP), Društva za mednarodno sodelovanje (GIZ), Sveta za regio­nalno sodelovanje, BirdLife International, Svetov­nega sklada za naravo (WWF), Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) in predstavniki štirih bal­kanskih držav, ki so sodelovali pri pripravi konč­nega dokumenta. Vsi udeleženi so se strinjali, da gre, ko govorimo o izgubi biotske raznovrstnosti, za temo, ki je v mo­dernem času največji planetarni problem, po drugi strani pa je deležna najmanj sistemske podpore v smislu financ in politične pozornosti. Visoki ura­dniki pristojnih državnih institucij za varstvo na­rave z Balkana so enoglasno podprli načrtovano nadaljnje prizadevanje CEPF-a k podpori civilne družbe v sektorju varstva narave. Trudili se bodo za tesnejše medsebojno sodelovanje in bolj siste­matično reševali akutne probleme varstva narave. V DOPPS-u in BirdLife-u se bomo potrudili, da se zaveze »Postojnskega sporazuma« v bližnji priho­dnosti ne bodo topile s hitrostjo topljenja arktič­nega ledu. LUČ NA KONCU PREDORA ZA NARAVO NA BALKANU Prva, a nikakor ne najmanj pomembna zmaga na tej neskončni poti je bila dosežena na sestanku sveta donatorjev CEPF-a v Bruslju 22. januarja letos. Predstavniki donatorjev, ki polnijo malho CEPF-a so se zedinili, da je treba vlaganja CEPF-a v Sredozemskem bazenu nadaljevati tudi po letu 2016. Kako dolgo, s kolikšnimi sredstvi, z BirdLife Inter­national ter DOPPS-om ali brez njiju? To bo poka­zala prihodnost! Vsekakor pa se varstvu narave na Balkanu obeta vsaj luč na koncu predora. SLIKA ZGORAJ: Na Hutovem blatu v spodnjem toku reke Neretve v Bosni in Hercegovini po zaslugi izboljšanega upravljanja krajinskega parka zadnja leta redno prezimuje več kot 20.000 vodnih ptic. Pred tem jih je bilo zaradi intenzivnega lovskega pritiska pozimi tam največ nekaj 1.000. foto: D. Kulijer Morda bo prizadevanje za varstvo narave na Balkanu le ustavilo graditev kakšne od načrtovanih 1.650 hidrocentral, preprečilo kakšnemu objestnemu divjemu lovcu izstreliti strel v jato izmučenih selečih se prepelic, onemogočilo zgraditi kakšen dodaten kvadratni meter prestižnega naselja na vse tesnejših sredozemskih obalah … V Albaniji je leta 2015 gnezdilo le še okoli 10 parov egiptovskih jastrebov (Neophron percnopterus). Ogrožajo jih zastrupljanje, pomanjkanje hrane in preganjanje. foto: Borut Rubinić V NARAVI ŽABOHOD // Katja Poboljšaj Prostovoljci pri delu. Ocenjujemo, da v Sloveniji vsako leto več sto prostovoljcev sodeluje pri akcijah reševanja in prenašanja dvoživk čez problematične odseke cest. foto: Matej Vranič V Sloveniji je trenutno registriranih več kot 1.500 črnih točk za dvoživke. Na sliki so povožene navadne krastače (Bufo bufo) na cesti v vasi Ropoča na Goričkem. foto: Matej Vranič V Sloveniji imamo na nekaj cestah postavljene podhode, ki pa so lahko učinkoviti le skupaj s postavljenimi stalnimi ali začasnimi varovalnimi ograjami. Ob Ledavskem jezeru sodelavci Javnega zavoda Krajinski park Goričko vsako leto postavijo začasne ograje, ki dvoživke usmerjajo v podhode. foto: Matej Vranič Pa je spet tu … pomlad, namreč. Letos je bila zima mila, z rekordno visokimi tempera­turami. Kljub temu, da smo bili konec fe­bruarja še v koledarski zimi, so se že pojavili prvi znanilci pomladi. Deževje in visoke temperature so prebudile prve dvoživke, ki so bile na Primor­skem opažene že januarja. Podobne razmere po vsej Evropi so razlog, da so se v letošnjem letu po­mladanske selitve dvoživk pričele najmanj mesec dni prej kot običajno. Selitve dvoživk k mrestiščem potekajo po ustalje­nih selitvenih poteh, kjer pa ceste te poti sekajo, lahko prihaja do množičnih pomorov dvoživk, pri čemer na najbolj izpostavljenih odsekih pod kolesi konča več tisoč teh živali v eni sami sezoni. S pomladjo je zopet prišel čas, ko se na slovenskih cestah zdaj že tradicionalno pričnejo opravljati šte­vilne aktivnosti za varstvo dvoživk. Te akcije veči­noma organizirajo različna društva ali upravljavci zavarovanih območij, podpirajo jih lahko lokalne skupnosti (občine), ali pa so zavzeti posamezniki pri reševanju dvoživk osamljeni. Vsekakor pa no­bene od teh akcij ne bi bilo mogoče uresničiti brez pomoči številnih prostovoljcev. Na Svetovni dan varstva živali (4. oktober 2014) smo v Herpetološkem društvu - Socie­tas herpetologica slovenica imeli prvi posvet o pobudah in akcijah reševanja dvoživk na ce­stah – Žabohod, kjer smo se zbrali strokovnjaki in prostovoljci, vključeni v akcije prenašanje dvo­živk po Sloveniji, in druga zainteresirana javnost. Osnovni namen je bil vzpostavitev sodelovanja med skupinami prostovoljcev in ugotavljanja dob­rih praks ter pomanjkljivosti v Republiki Sloveniji. Predstavitve in zaključke posveta si lahko ogledate na https://sites.google.com/site/zabohodposvet/home. Najpomembnejši zaključki posveta Žabohod so strnjeni v izjavi »Pozor! Žabe na cesti!« in so bili poslani pristojnim inštitucijam. Na kratko je izja­va povzeta v nadaljevanju: y Poziv k ureditvi sistemskih rešitev v Republiki Sloveniji, še posebej k medresorskem usklajeva­nju med Ministrstvom za infrastrukturo in Mi­nistrstvom za okolje in prostor, ter k določitvi pristojnosti njihovih podrejenih služb za izvaja­nje ukrepov. y Na najbolj problematičnih odsekih cest je nujna postavitev trajnih varovalnih ograj in podho­dov, pri rekonstrukcijah cest pa naj se v projekt vključijo tudi ukrepi varstva dvoživk. y Pristojne državne in lokalne inštitucije bi mo­rale aktivno sodelovati in pomagati lokalnim pobudam za reševanje dvoživk. Možna rešitev je postavitev začasnih ograj na odsekih, kjer že potekajo prostovoljne akcije v dogovoru s prostovoljci. Podobna praksa je poznana iz več evropskih držav, kjer na javnih cestah pristojne inštitucije prostovoljcem zagotovijo začasne og­raje, potreben material ter ponudijo logistično in strokovno podporo pri uresničevanju akcij. y Nujna je vzpostavitev javno dostopnega porta­la s črnimi točkami za dvoživke in izvedenimi omilitvenimi ukrepi. Tak portal bi bil namenjen vsem deležnikom, tako upravljavcem cest kot tudi prostovoljcem, ki izvajajo akcije prenašanja dvoživk. Trenutno je v Sloveniji registriranih več kot 1.500 črnih točk, vendar ti podatki niso javno dostopni vsem zainteresiranim deležni­kom. Za zaključek pa še povabilo k sodelovanju. Če vas zanimajo dvoživke, bi radi izvedeli kaj več o njiho­vih selitvah, poznate kakšno črno točko ali želite v svojem kraju organizirati pomoč dvoživkam pri selitvi, lahko pokličete Herpetološko društvo na Žabofon 040 721 794 in po najboljših močeh vam bomo pomagali. V letošnjem letu Herpetološko društvo organi­zira več varstvenih akcij za dvoživke. V Ljubljani na Večni poti tovrstna akcija poteka že od leta 2008 (http://dvozivke.blogspot.si/), na Ljubljan­skem barju pa v sodelovanju z JZ Krajinski park Ljubljansko barje že drugo leto. V Pomurju je teh akcij več, na primer na cestah v Petanjcih (kontakt Špela Gorički, 051 323 411) in v Borecih. Pobudnik nekaterih akcij v severovzhodnem delu Sloveni­je je tudi Pomurska sekcija DOPPS-a. Informacije o številnih drugih akcijah so na voljo na sple­tni strani društva Žverca - Pomagajmo žabicam (http://www.pomagajmo-zabicam.si/). Mrestišča so končni cilj vseh pomladanskih selitev dvoživk. Le tiste, ki jim je na poti uspelo premagati številne ovire in nevarnosti, se bodo parile in iz mrestov se bo izlegel nov rod. foto: Matej Vranič ORNITOFON ZAKAJ SE PTICE SELIVKE ŠE NISO VRNILE? // Barbara Vidmar V sneg ujeta« travniška cipa (Anthus pratensis) – nenadne vremenske razmere lahko začasno prekinejo selitev, zato ptice lahko na gnezdišča prispejo kasneje. foto: Alen Ploj Poglavitni razlog, da selivke kakšno leto spo­mladi »zamujajo« z vrnitvijo na gnezdišča, je vreme. Ptice ne vedo, kakšne vremenske razmere jih čakajo na poti, zato se jim morajo v naj­večji možni meri prilagoditi. Pri tem nekatere po­čakajo na ugodno vreme, preden se odpravijo na se­litev, spet druge gredo na pot kljub temu, da vreme morda ni najboljše ugodno, so pa tudi takšne, ki svojo selitveno pot zaradi slabega vremena opra­vijo v krajših etapah, čeprav so sposobne daljšega neprekinjenega letenja. Naj bodo to toplota, mraz, dež, suša, sneg, megla, veter ali kaj drugega, vsak od teh dejavnikov igra veliko vlogo pri selitvi ptic: Smer vetra lahko do­loča, kako hitro bodo napredovale, daljše obdobje oblačnega vremena lahko zastre zvezde, s pomočjo katerih se ptice, ki se selijo tudi ponoči, orientira­jo. Nenaden mraz ali celo sneg sta lahko usodna za stotine ptic, ki se prehranjujejo z žuželkami in si z njimi nabirajo zaloge maščob za nadaljevanje poti, mnoge pa celo poginejo. V takšnih neugodnih oko­liščinah ptice največkrat prekinejo selitev in po­čakajo na boljše vremenske razmere, zaradi česar lahko na gnezdišča prispejo kasneje. Nenadne spremembe vremena pa imajo lahko za ptice tudi usodne posledice, še posebno, če jih obil­no deževje in močni vetrovi prisilijo k pristanku. Če se to zgodi nad morjem, se jih lahko na stotine utopi, saj si skušajo poiskati zavetje in pristanejo na vodi. Včasih tudi napačno presodijo trenutne vremenske razmere, zaradi česar potem uberejo drugo pot. Kljub temu, da letijo v »napačno« smer, pa jim lahko prav tak ovinek reši življenje in morda zato »zamujajo« z vrnitvijo v naše kraje. DANES MOKRIŠČE, JUTRI PARKIRIŠČE Uspešna selitev ptic je odvisna tudi od počivališč na njihovih poteh. Le malo je takih, ki svojo selit­veno pot opravijo v enem delu. Večina se na njej ustavi, lahko tudi večkrat, in si svoje zaloge ma­ščob obnovi na krajih z obilo primerne hrane. Po­tovalna hitrost ptic selivk je odvisna tudi od hrane na teh počivališčih in časa, v katerem lahko nado­mestijo izgubljene zaloge maščob. Manj hrane torej pomeni počasnejše napredovanje. Tudi nenadna izginitev njihovih počivališč na utečeni poti lahko upočasni selitev, pa naj bodo to mokrišča, gozdovi, travniki ali kaj drugega, za kar je največkrat kriv prav človek. Ptice si morajo zaradi tega poiskati novo počivališče, kjer se bodo nahranile in se spo­čile pred nadaljevanjem poti, kar lahko ponovno pomeni ovinek na njihovi običajni poti. SELIVKE BODO TUDI TOKRAT PRIŠLE Naj vas torej ne skrbi, če ptic selivk še ni na spre­gled ob času, ko smo vajeni. Slej ko prej nas bodo razveselile vsako pomlad. Ne glede na to, da je seli­tev ptic eden izmed najbolj veličastnih fenomenov narave, je tudi eden izmed najbolj nevarnih. Ne pozabimo pa, da lahko tudi mi naredimo nekaj, da bo selitev ptic potekala čim bolj nemoteno – ohra­njajmo počivališča ptic. Na vrnitev ptic iz prezimovališč vplivajo vremenske razmere, razpoložljivost hrane na počivališčih, ... PORTRET PTICE RDEČEGRLA CIPA (Anthus cervinus) // Dejan Bordjan V vsem pejsažu barvitega perja afriških ptic je mojo pozornost pritegnila majhna ptica, ki se je tiho prehranjevala na blatnih tleh obale jezera Ziway. V primerjavi z vso »mavrico«, ki je opazovano ptico obdajala, je bila kot brezbarvni pritlikavec. Mogoče je bilo ravno to tisto, kar je pritegnilo mojo pozornost. Ob črnih in belih vzdolžnih progah na hrbtu, ima samec RDEČEGRLE CIPE (Anthus cervinus) v času gnezditve na obrazu, vratu in prsih rožnato rdečo barvo, ki je pri samicah nežnejša. ilustracija: Jan Hošek Ta ptica vsekakor ni sodila v afriški okvir.In res ni. Bila je gnezdilka skrajnega severa kontinentalne Evrope, ki se v savano pri­haja gret zaradi zimske teme v zmrznjeni tundri. To je ena redkih vrst, ki sem jo videl na prezimo­vališču (Etiopija), gnezdišču (sever Norveške) ter med spomladansko in jesensko selitvijo (v Slove­niji). GNEZDILKA ODPRTE TUNDRE Rdečegrla cipa je ena od devetih vrst cip, ki gnez­dijo v Evropi, in od vseh gnezdi najbolj severno. Najdemo jo vse do obal Arktičnega oceana. Gnez­di v odprti tundri in vrbovih barjih od severnih delov Skandinavije pa vse do Kamčatke in Čukot­ke na skrajnem vzhodu Azije. V majhnem številu gnezdi tudi na zahodnih obalah Aljaske. Gnezdo si sple­te iz trav in šašev v zavetju kopuče. Sam sem jo opazoval na obalah in v tundri severne Norve­ške. Ni številčna, zato se je treba malo potruditi, da jo opazimo med pogostimi travniškimi cipami (A. pratensis). Sreča je v tem, da so tu ptice precej manj plašne kot pri nas, kar omogoča, da si lahko vsako cipo podrobno ogledamo. Tako kot za mnoge obiskovalce skrajnega severa Evrope je bilo tudi zame opazovanje rdečegrlih cip nekaj posebnega. Je ravno dovolj pogosta, da ne obupaš, in ravno dovolj redka, da si vsakega opazovanja še posebej vesel. DVE LOČENI PREZIMOVALIŠČI NA JUGU V jeseni se celotna populacija rdečegrle cipe pre­makne proti jugu. Ima dvoje ločenih (disjunktnih) prezimovališč. Eno je v jugovzhodni Aziji – med osrednjo Kitajsko, Bangladešem, Filipini in ekva­torjem, drugo v Afriki med Saharo in ekvatorjem. V tem delu jih nekaj prezimuje raztreseno v Sredo­zemlju, ob Nilu, v Iraku in oazah Sahare. Pod ekva­torjem redno prezimuje samo v vzhodni Afriki do severne Tanzanije. Sam sem jo, kot že omenjeno, opazoval na drugem območju, in sicer v Etiopiji, kjer je iskanje rdečegrlih cip še posebej velik izziv, saj njeno preprosto oglašanje zlahka preslišimo v zvočnem kulisju hrupnejših oglašanj. NAJBOLJ BARVITA CIPA V EVROPI V Sloveniji rdečegrla cipa ni prav pogosto opažena vrsta. V zadnjih 45 letih je bilo vsega skupaj manj kot sto opazovanj, kar pa ne odseva njene dejanske številčnosti pri nas. Od daleč je zelo »cipasta«: rjavkasta, s črnimi in belimi progami po hrbtu ter črnimi pikami na svetlih prsih in bokih. Z večje razdalje jo je tudi sicer zelo težko ločiti od drugih cip. Še v največjo pomoč nam je njen visoki »psiii«, ki je še najbolj podoben oglašanju plašice (Remiz pendulinus). Prav značilno in zapomnljivo oglaša­nje pa je razlog, da je v zadnjih nekaj letih občutno več opazovanj vrste kot v preteklosti, v zadnjih dveh letih jih je bilo namreč vsaj dvajset. V Evropi ji po obarvanosti med cipami ni para. Ob črnih in belih vzdolžnih progah na hrbtu, ima na obrazu, vratu in prsih rožnato rdečo barvo. OČI »NA PECLJE« MED 20. APRILOM IN 7. MAJEM Rdečegrla cipa se pri nas pojavlja med spomladan­sko in jesensko selitvijo, pri čemer je večje število opazovanj spomladi, ko se pojavlja tudi več osebkov hkrati. Prednjačita opazovanji 12 in 20 osebkov iz leta 1975, v zadnjih nekaj letih pa so se števila gi­bala med štiri do šest osebkov. Podatki jesenskih opazovanj beležijo en do dva osebka hkrati, z izje­mo opazovanja jeseni leta 1978, ko jih je bilo kar sedem. V obeh obdobjih selitve lahko rdečegrle cipe opazujemo le kratko obdobje. Spomladi, če odšte­jemo nekaj zgodnjih opazovanj, je glavnina opazo­vanj (80 %) med 20. aprilom in 7. majem, torej le dobra dva tedna. Podobno velja za jesen, ko je prav tako slabih 80 % opazovanj med 3. in 18. okto­brom, spet v samo dobrih dveh tednih. Sicer lahko prve rdečegrle cipe na jesenski selitvi opazujemo že v začetku septembra. Po 18. oktobru je zabeleženo eno samo opazovanje, in sicer 27. oktobra. Kje bi jo lahko opazovali pri nas? Največ opazo­vanj je bilo sicer zbranih na ornitološko najbolj atraktivnih območjih, kot so Sečoveljske soline, Cerkniško jezero, Ljubljansko barje in zadrževal­nik Medvedce. Preostala opazovanja pa so raz­tresena po Sloveniji. Opazovali ali slišali so jo na mokriščih, vlažnih travnikih, ob jezerih in celo na območjih industrijskih obratov. Kadar je bila opa­žena na tleh, je bila vedno na odprtih območjih. Če se želite pri nas srečati z našo najbolj pisano in skrivnostno cipo, si predvajajte njen posnetek oglašanja in v času prvomajskih praznikov obiščite katero od naših bolje ohranjenih mokrišč. Predla­gam, da izkoristite kakšno vremensko fronto, ki bo prisilila ptice, da pristanejo na tleh, kjer so bolj opazne. Pa še namig – pogosto je v družbi selečih se cip in pastiric. RDEČEGRLA CIPA (Anthus cervinus) v Evropi po obarvanosti prekaša druge cipe. Njeno značilno in zapomnljivo oglašanje pa je razlog, da je bila v zadnjih nekaj letih občutno večkrat opazovana kot v preteklosti. foto: Dejan Bordijan Gnezdišče rdečegrle cipe na Norveškem je mešanica vlažne tundre in vrbovih barij. Pri nas se rdečegrle cipe zadržujejo v odprtih okoljih, pogosto na golih površinah. foto: Dejan Bordijan IZ ORNITOLOŠKIH RAZISKAV ALI SO ZARADI GLOBALNEGA SEGREVANJA PTICE DANES MANJŠE KOT NEKOČ? // Anja Remškar Povprečna temperatura Zemljinega ozračja in oceanov zaradi človeških vplivov naraš­ča. Posledice so vedno bolj opazne; veča se število naravnih katastrof, dogajajo se spremembe v količini padavin, viša se morska gladina, širijo puščave, talijo ledeniki itd. Ob tem se poraja vpra­šanje, kakšen vpliv bo imelo globalno segrevanje na živa bitja. Zaradi globalnega segrevanja znan­stveniki med drugim predvidevajo spremembe v velikosti živalskih teles, saj je pri toplokrvnih živalih močno vezana na ohranjanje stalne teles­ne temperature (termoregulacijo). Manjše živali imajo glede na svojo velikost večjo površino telesa za oddajanje toplote, zato so osebki toplih podne­bij praviloma manjši kot njihovi sorodniki, ki živi­jo v hladnem podnebju. Zaradi segrevanja ozračja bi se telesa toplokrvnih živali lahko manjšala iz generacije v generacijo. Avstralski znanstveniki so se zato lotili raziskave, s katero so želeli preveriti, ali pri ptičih pevcih (Paserriformes) zaradi ome­njenega vzroka obstaja trend postopnega zmanj­ševanja teles. KAKO SO TO LAHKO UGOTOVILI Da bi preverili, ali se ta pojav pri pticah že uresni­čuje, so premerili 24 vrst pevcev iz muzejskih zbirk na območju Avstralije in Tasmanije. V raziskavo so bili za vsako vrsto vključeni osebki različnih po­pulacij. Populacije so se razlikovale glede na klimo (zmerna, topla), nadmorsko višino, geografsko območje, oddaljenost od morja ter čas vzorčenja. Za oceno velikosti so merili peruti, ker je njihova dolžina pri pevcih sorazmerna z velikostjo telesa. Skupno so pregledali več kot 2.000 primerkov in jih primerjali med seboj. SPOZNANJA O VPLIVU GLOBALNEGA SEGREVANJA Velikost se je v zadnjih 50 letih spremenila pri več kot polovici vrst ptic od 24 preučevanih. Pri deve­tih vrstah je telesna velikost bolj ali manj zmer­no upadala, pri petih naraščala, pri dveh nihala, pri osmih pa ni bilo sprememb. Pri vrstah, pri katerih je prišlo do velikostnih sprememb, je bilo torej bolj pogosto, da so se telesa zmanjševala kot pa povečevala, vendar rezultati kažejo, da trenda zmanjševanja teles ne moremo posploševati. Vrste in populacije se različno odzivajo na spremembe v okolju. Spreminjanje velikosti teles je odvisno od širokega spektra klimatskih razmer, tudi od zna­čilnosti posameznih let in lokalnih območij. Poleg naraščanja temperature na velikost vplivajo tudi temperaturni ekstremi, količina padavin in dosto­pnost virov. Nekatere vrste so bile zelo mobilne, zato njihova telesa morda niti niso odsevala raz­mer kraja vzorčenja. Pod vplivom globalnih sprememb se spreminjajo razporeditve vrst ter naravni cikli rastlin in živali, prav tako njihova podoba. Sposobnost prilagajanja je ključna lastnost, ki življenju omogoča nadaljnji obstoj ob stalno spreminjajočih se okoljskih de­javnikih. Vse danes živeče vrste bodo vsekakor izpostavljene naravni selekciji in preživele bodo le tiste, ki se bodo spremembam prilagodile. Zmanj­ševanje teles avstralskih ptičev pevcev kot odgo­vor na višanje temperatur je najverjetnejši scena­rij, nikakor pa trenda ne moremo posploševati na vse vrste ptic, saj je prilagajanje okolju kompleksen pojav, ki ni vezan zgolj na en okoljski dejavnik. Rumenemu medosesu (Lichenostomus flavescens), eni izmed preučevanih avstralskih vrst, je telesna velikost v določenem času očitno upadla, kar nakazuje na posledice globalnega segrevanja. foto: Jon Irvine IZ ZBIRK PRIRODOSLOVNEGA MUZEJA SLOVENIJE foto: Ciril Mlinar Cic Južna postovka // Al Vrezec in Urška Kačar Še v 50-ih letih 20. stoletja je bila južna postovka (Falco naumanni) v Sloveniji številčna gnezdilka, ki je v kolonijah gnezdila po cerkvenih zvonikih, skednjih in drugih stavbah. Prekomerna uporaba sredstev za zatiranje žuželk, ki sicer sestavljajo njen večinski delež prehrane, je v drugi polovici 20. stoletja močno zdesetkala gnezdeče populacije v Sloveniji in tudi drugod po Evropi. Leta 1990 je pri nas gnezdilo okoli 10 parov, leta 1992 le še pet, leta 1993 pa samo še dva, in sicer v vasi Zaklanec pri Horjulu. V tem letu je pri nas zadnjikrat uspešno gnezdila. Neizvaljena jajca so ostala zadnji dokaz o gnezditvi južne postovke v Sloveniji. Iz zapuščenega gnezda v Zaklancu pri Horjulu jih je v tem letu shranil ornitolog Dare Šere, ki je spremljal zadnje pare v Sloveniji. Danes so zadnja jajca slovenskih južnih postovk pod inventarno številko 3926 shranjena v ornitološki zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Vrsta se je v horjulsko gnezdišče vrnila še leta 1994, a gnezdenja takrat ni več uspešno končala. Od takrat je vsakih nekaj let kakšna južna postovka pri nas opažena le še kot redka gostja. VIRI: GARDNER, J.L., PETERS, A. (2014): Temporal patterns of avian body size reflect linear size responses to broad scale environmental change over the last 50 years. – Journal of Avian Biology 45: 529-535. POVABILO NA RAZSTAVO V PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE Dragoceni primerki jajc poslednjih slovenskih južnih postovk so trenutno kot priča te nekdaj pri nas pogoste vrste na ogled na razstavi »Živa narava Ljubljanskega barja: nestalnost na robu urbanega« v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. V nekaj tisočletjih, ki ločijo mostiščarsko jezero od današnjega časa, se je živa narava Ljubljanskega barja zelo spremenila. Ostanki preteklega in izginulega življenja so ohranjeni v jezerskih usedlinah, v razmeroma maloštevilnih zapisih in v zbirkah Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Razstava bo na ogled do 15. maja 2016 v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. SKOZI OBJEKTIV VODA, MAGNET ZA PTICE Vse ptice dnevno potrebujejo vodo, zato je voda močan magnet, s katerim jih lahko privabimo pred fotografski objektiv. Najbolj učinkovito je, če jih pričakamo nekje na robu edine ali zadnje luže v pokrajini. Dobro skriti se bomo na blizu srečali z vrstami, za katere si nismo niti mislili, da se smukajo okoli nas. Presenetile nas bodo različne tehnike pitja, ki jih uporabljajo, in prav zabavali se bomo, ko jih bomo opazovali med kopanjem. Taščica (Erithacus rubecula), plavček (Cyanistes caeruleus) in grilček (Serinus serinus) so fotografirani ob umetno skopani luži na otoku Pagu, v različnih sezonah. DAVORIN TOME IZOBRAZBA: biolog // ZAPOSLITEV: Nacionalni inštitut za biologijo O FOTOGRAFIRANJU: Fotografirati sem začel, ko je svetlobo v fotografskem aparatu zbirala še filmska emulzija in ko o digitalni fotografiji niso fantazirali niti avtorji najboljših ZF knjig. Na sliki levo: »Umetnik in njegova muza« (foto: Nikolaj Pečenko) Fotografiram vse, kar je narava – in ko človek malo bolje pomisli, je to marsikaj! PORTRET ORNITOLOGA KONRAD LORENZ ŽIVALI SO SPREGOVORILE // Kazimir Tarman Veliki etolog, Konrad Lorenz, kot „mati“ med tremi mladimi domačimi gosmi – udomačeni obliki sive gosi (Anser anser), pri katerih je raziskoval vlogo instinktov. Le nekaj semen (pravilno trosov) praproti v škorenj za kresno noč in razumel boš govo­rico konjev, krav, ovc, koz, so verovali naši davni predniki. Seveda ta vera ni iz trte zvita, ampak slutnja, da je hrzanje konj, mukanje krav, beketanje ovc in meketanje koz njihova govorica. Radovednost o sporazumevanju živali je prasta­ra. Ljudje se sporazumevamo z govorjeno besedo. Živali ne govorijo, a znajo povedati svoje želje, iz­raziti počutje z oglašanjem. To je tuljenje volkov, rjovenje levov, petje ptic, čirikanje murnov in cvr­čanje kobilic. Sporazumevanje je tudi smeh, jok, so grimase, kazanje zob, ježenje dlake, telesna drža, gibanje, znojenje in vonj. Gorila se trka s pestmi po prsih, detel s kljunom „bobna“ po deblu. Nabor možnosti je velik in raznolik. Opazovanje vedenja živali je bilo nekoč del priro­dopisa. S sistematičnim urejevanjem opazovanj, fiziološko razlago njihove osnove in biološkega pomena, razvoja od mladosti do starosti in njiho­vo evolucijo je dalo novo vejo biologije – etologi­jo (ethos je grško navada, logos veda). V Velikem slovarju tujk je etologija opredeljena kot področje biologije, ki preučuje vedenje živali. Sodobni ute­meljitelji etologije so zoologa in ornitologa Konrad Lorenz in Nikolaas Tinbergen, prvi Avstrijec in drugi Nizozemec, ter avstrijski zoolog Karl von Frisch, znan po odkritju, da čebele vidijo barve in s plesom povedo drugim čebelam, kje je dobra paša. Trije možje, ki so za svoje delo prejeli leta 1973 No­belovo nagrado za fiziologijo in medicino. Njihov prispevek je poudarjen v obrazložitvi »za raziskave socialnega vedenja živali, posebej čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater«. ŠTUDIJ IN ZAČETKI RAZISKOVANJA VEDENJA Konrad Lorenz (1903–1989) je po očetovi želji študiral medicino na Dunaju in leta 1928 dok­toriral. Kot asistent se je zaposlil na Inštitutu za anatomijo pri odličnem primerjalnem anatomu Ferdinandu Hochstetterju. Vpisal je še študij zo­ologije in leta 1933 dosegel drugi doktorat. Hkrati je sodeloval v psihološkem seminarju prof. Karla Bűhlerja, ki je z veseljem sprejel njegovo zamisel o uporabi primerjalne metode v preučevanju vedenja - zamisel, ki ga je vodila v vseh raziskavah. Doma v Altenbergu je gojil različne vrste ptic, še posebej mu je bila ljuba kavka (Coloeus monedula). V delih znanega ornitologa Oskarja Heinrotha je prepoz­nal avtorjevo znanje o vedenju ptic: »Njegova kla­sična razprava o plovcih me je opogumila, da sem izbral primerjalni študij vedenja živali za svoj ži­vljenjski cilj,« je zapisal. Delo je usmeril v raziskave vloge instinktov v vedenju živali, posebej pri sivi gosi (Anser anser) in kavki. Pri goseh je raziskoval delovanje in razvoj „ vtisnjenja“ (imprintinga) med begavci in materjo. Begavcem je namreč mati prvi veliki in gibajoči se predmet. Naravno je to mati gos. Nanjo se navežejo in ji sledijo. Če je bil prvi vtis, stik ob izleganju, z Lorenzem, so ga sprejeli za „mater“ in racali za njim na kopnem in plava­li v vodi. „Vtisnjenje“ je postalo predmet njegovih raziskovanj. Čeprav je bilo to že znano poprej, je Lorenz znanstveno opisal „vtisnjenje“ kot instin­ktivno čustveno zvezo. Zanimiv primer opisuje iz dunajskega živalskega vrta. Po neurju, ki je uniči­lo pavje leglo, so preživelega mladiča preselili na toplo k želvi velikanki. Samček je odrasel in želva je postala njegova „družica“. Po pavje se ji je raz­kazoval in dvoril. Do ponujene pavje samice je bil slep in gluh. PRIJATELJEVANJE S TINBERGNOM Na simpoziju „Instinctus“ v Leidnu (1936) na Nizozemskem je srečal raziskovalca Nikolaasa Tinbergna. Njun znanstveni pogled na pojave ve­denja živali je bil podoben. Vnelo se je prijateljstvo. Pri Tinbergnu je Konrad razpoznal boljše anali­tično razmišljanje in sposobnost opravljanja pre­prostih, a nazornih poskusov v naravi, s katerimi spoznamo vlogo notranjih in zunanjih dražljajev pri nadzorovanju določenega vedenjskega pojava. Poleti 1937 sta skupaj na posestvu v Altenbergu delala poskuse „kotaljenja jajc“ pri sivi gosi. Izkori­stila sta vedenje, ko valeča samica z iztegovanjem vratu in s kljunom prikotali odkotaljeno jajce nazaj v gnezdo. Medtem ko je samica zapustila gnezdo, sta postavila ob gnezdo pravo jajce in mnogo večji lesen ponaredek jajca. Samica je izbrala slednjega in ga kotalila v gnezdo. S poskusi sta dognala, da siva gos daje prednost pegasto obarvanemu jajcu pred belim, kroglastemu pred oglatim in večjemu pred manjšim. Njuna gos je bila križanka sive in domače gosi, njeno socialno in spolno vedenje pa nekoliko dru­gačno od sive gosi. Prekomeren gon po hranjenju in parjenju ter usihanje socialnih instinktov je Lorenz pripisal udomačitvi. Spoznanje je pove­zal s podobnimi pojavi v sodobni človeški družbi. Menil je, da tudi križanja med človeškimi rasami vodijo v izroditev. S temi nazori je po aneksiji Av­strije k nemškemu Rajhu zapadel v še hujšo zmoto in vstopil v nacistično stranko. Njegovi pogledi so ustrezali nacistični evgeniki, težnji po čisti „arij­ski“ rasi. Zablodo je pozneje priznal in obžaloval vse življenje. Zapisal je: »Sprejel sem najslabšo na­cistično terminologijo.« DOGAJANJA MED VOJNO Vojna je prekinila odnose med prijateljema, saj sta se znašla na nasprotnih straneh. Ko so nacisti zaprli Tinbergna, ga je Lorenz hotel rešiti, a ga je ta zavrnil. Lorenz je leta 1944 prišel v sovjetsko ujetništvo in tam deloval kot zdravnik v tabori­šču nemških ujetnikov. Pisal je celo knjigo in ob tem mu je družbo delala kavka. Ob vrnitvi domov (1948) so mu Rusi dovolili odnesti zapiske, ker so mu verjeli, da v njih ni političnih zapisov. Z njim je šla tudi kavka. Knjiga je izšla pod naslovom Za zr­calom. V njej se ukvarja s starim filozofskim vpra­šanjem, ali nas čuti pravilno seznanjajo o našem okolju, ali nam kažejo le iluzije. Kot evolucijski bi­olog je menil, da nas obveščajo o preživetju in raz­množevanju. Če bi nas seznanjali napačno, bi hitro izumrli. Zato bodimo prepričani, da nam ponujajo prave informacije, saj bi sicer ne bili tu, kjer smo. Mnogi „resni“ biologi so na opisovanja vedenjskih pojavov treh Nobelovih nagrajencev sprva gledali z viška. A osnova etoloških raziskovanj je opazo­vanje živalskih vedenj v naravi in vsi trije začetni­ki etologije so ravnali tako in novo vedo biologije trdno učvrstili. KONRAD LORENZ Rojstvo: 7. november 1903 (Dunaj, Avstrija) Smrt: 27. februar 1989 (Dunaj, Avstrija) Starši: Emma Lecher, Adolf Lorenz Izobraževanje: Univerza Columbia, Univerza na Dunaju Nagrade: Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1973), Cino del duca foto: wikipedia »Oče etologije« je ugotovil, da siva gos z značilno držo telesa nekaj sporoča. Opozarjanje Močnejši spopad - med napadom in strahom Podrejanje Pretnja na daljavo NOBELOVA NAGRADA Po vojni je Tinbergen (na sliki levo) sprejel Lorenzevo obžalovanje in znova sta sodelovala. Niko mu je nadel celo naziv „oče etologije“. Rezultat njunega sodelovanja je bila Nobelova nagrada. Kljub vsem priznanjem in prestižnim nagradam ga je nacistični madež spremljal vse življenje. Zaradi aktivnosti v nacistični stranki mu je univerza v Salzburgu lani posthumno odvzela celo podeljeni častni doktorat. Šibkejši spopad - med napadom in strahom LITERATURA - TINBERGEN, N. (1976): Tiere und ihr Verhalten. – Rowohlt, Hamburg. - MALER-SIEBER, G. (1990): Verhaltensforschung. – Orbis Verlag, München. - ALCOCK, J. (1989): Animal behavior. – Sinauer Associates, Inc., Sunderland, Massachusetts. - HINDE, R.A. (1975): Non-Verbal Communication. – Cambridge University Press, London - New York – Melbourne. - spletna stran: https://en.wikipedia.org/wiki/Konrad_Lorenz Bojazljivo približevanje .ilustracije iz knjige Tiere und ihr Verhalten (N. Tinbergen) POMLADNA OPAZOVANJA V NARAVI V bližini doma MESTNA LASTOVKA (Delichon urbicum) Klasičen znak, da se je pričela pomlad, so lastovke, ki se ob spomladanski selitvi zadržu­jejo na električnih žicah. Prve mestne lastovke se k nam vrnejo že v začetku marca, večina pa nekaj tednov kasneje, ko je tudi dovolj žuželk, s katerimi se hranijo. Na gnezdiščih so prvi starejši osebki, ki brž zasedejo stara, nepoško­dovana gnezda, drugi, ki prispejo kasneje, pa jih zgradijo v približno dveh tednih. Gnezdi­jo v kolonijah zunaj stavb, gnezda iz ilovna­tih kroglic pa pritrdijo na navpične stene pod napušči. Ta mala ptica se je privadila življenju v mestih in vaseh, v letu pa jo z lahkoto pre­poznamo po beli trtici in krajšem, škarjastem repu. besedilo: Barbara Vidmar, foto: Tone Trebar KRVAVI MLEČNIK (Chelidonium majus) Že kmalu po tem, ko sonce dobi vsaj malo moči, ob grmovju, iz razpok v škarpah in še od kod poženejo njegovi sinjezeleni, globoko deljeni listi. Globoko v tla je zasidrana njego­va korenika, polna prejšnje leto shranjenih založnih snovi, ki mu omogočijo hitro rast. Maja in junija zacveti z rumenimi cvetovi, ki nas spomnijo na mak, s katerim oba sodita v družino makovk. Rastlina je zmerno strupena, a hkrati se uporablja v zdravilstvu že od an­tike. Saj veste, njegov rumeni sok menda pre­ganja bradavice na rokah. Maurice Messegue, znani francoski zeliščar, v svojem delu Narava ima vselej prav piše, da naj bi lastovke iz odtr­ganega poganjka kanile kapljico mlečka v oči svojih mladičev v gnezdu, za boljši vid. Mislite, da res? besedilo: Metka Škornik, foto: Nejc Jogan RDEČEGLAVI KRALJIČEK (Regulus ignicapilla) Ko nastopijo prvi spomladanski dnevi (okoli 21. marca), se iz svojih prezimovališč pričnejo vračati rdečeglavi kraljički. Čeprav številni pri nas prezimuje­jo v območjih od Kraškega roba do našega obalnega pasu, se drugje po Sloveniji s to vrsto srečamo le v času preleta ali selitve (april/september) ter seveda v času gnezdenja. Rdečeglavega kraljička se po na­dočesni beli in črni črti zlahka loči od rumenoglavega kraljička (R. regulus), ki je nima. V tem času tudi že pojejo nekje visoko v iglastem drevju in sreča je, da se vrsti kar dobro ločita tudi po petju. Predvajajmo si prej petje ene in druge vrste, da bomo vedeli, katero ravnokar občudujemo. besedilo: Dare Šere, foto: Dejan Grohar GOZDNI PEGAVČEK (Pararge aegeria) Težko bi našli bolj gozdnega dnevnega metulja od gozdnega pegavčka. S temnorjavo barvo kril in značilnim vzorcem bledorumenih lis se dobesed­no zlije z barvo gozdnih tal in vegetacije, posute s svetlobnimi lisami, ki presevajo skozi krošnje dreves. Slednjim se metulji še prav posebej radi nastavljajo in ogrevajo. Odrasli letajo v dveh ali treh generacijah od marca do novembra. Najpogosteje vrsto najdemo v svetlih listnatih gozdovih in ob gozdnih poteh, kjer samci vzpostavijo svoje teritorije in jih branijo pred vrstniki. Ker je Slovenija izrazito gozdnata dežela, je tudi gozdni pegavček ena najbolj razširjenih vrst dnevnih metuljev pri nas. besedilo in foto: Slavko Polak Na terenu Za terenske sladokusce ŽALOBNA SINICA (Poecile lugubris) Slovenija leži na severozahodnem robu območ­ja razširjenosti žalobne sinice, ki je najštevil­­čnejša v vzhodnem Sredozemlju in Mali Aziji. Pri nas je bila opažena nekajkrat na Kraškem robu, gnezdenje pa še ni bilo potrjeno. Od podobne močvirske sinice (Poecile palustris) se loči po tem, da ima zelo vidno široko belo črto pod očmi in bistveno večji temen podbradek. V »obraz« je tako bolj podobna meniščku (Periparus ater), ki pa je manjši in ima značil­no belo liso na tilniku. Oglaša se podobno kot plavček (Cyanistes caeruleus), značilno pa je njeno “zateglo” petje »viit, viit«, zato imejmo na sprehodih v jugozahodni Sloveniji poleg oči na­peta tudi ušesa. besedilo: Jernej Figelj, foto: Dare Šere OBVODNI NETOPIR (Myotis daubentonii) Nad vsako stoječo vodo ali mirnejšim tokom po­tokov in rek se prehranjujejo obvodni netopirji, ki se jim v južni Sloveniji (npr. nad rekami Reka, Rižana, Vipava, Krka) pridružijo po načinu leta podobni, vendar malo večji dolgonogi netopirji (M. capaccinii). Oboji letajo le kakšnih 10 cen­timetrov nad vodno gladino in z nje z dolgimi stopali grabijo žuželke, ki so njihova osnovna prehrana. Raziskave so pokazale, da lahko v ugodnih okoliščinah ujamejo celo majhne ribi­ce. Zatočišča obvodnih netopirjev so navadno v duplih, če se vam nasmehne izredna sreča, pa jih boste lahko opazili v kakšni razpoki pod mostom. besedilo in foto: Primož Presetnik DOPPS PROGRAM PREDAVANJ, IZLETOV IN AKCIJ DOPPS, APRIL – JULIJ 2016 Za dodatne informacije o dogodkih pokličite v pisarno društva na telefon 01/426 58 75 ali vodjo izleta oziroma delavnice. Morebitne spremembe bodo objavljene na spletni strani društva www.ptice.si in na FB-strani www.facebook.com/pticeDOPPS najkasneje na dan dogodka. Obvezna oprema na izletih in popisih so primerna terenska oblačila in obutev, daljnogled, po želji teleskop in priročnik o pticah. PREDAVANJA PTICE V NASELJIH Manca Velkavrh Knjižnica Prežihov Voranc ob 19.00 Favna in flora v mestih se mo­čno razlikujeta od tiste zunaj mest. Kako pa je v mestih s pticami? Ali vemo, od česa je najbolj odvisna pestrost ptic v mestih? Katere vrste so v urbanih območjih pogostejše in zakaj? KAKO LAHKO POMAGAMO NARAVI V MESTU IN NA PODEŽELJU? Tanja Šumrada Informacijska točka pred Mestno hišo v Ljubljani in sprehod po mestu spremljajte spletno stran DOPPS Na predavanju bomo spoznali pre­proste ukrepe, ki jih lahko stori vsak od nas in s tem pomaga pticam in naravi v okolici svojega doma. Po predavanju se bomo skupaj spreho­dili po ulicah in parkih Ljubljane ter si tudi v praksi ogledali konkretne primere ali pa skupaj načrtovali rešitve. predavanje izlet akcije / delavnice / stojnice / popisi lokacija ura informacije APRIL NED SOB PET ČET SRE TOR PON 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 MAJ NED SOB PON TOR SRE ČET PET VELIKA SINICA (Parus major) ilustracija: Jan Hošek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 IZLETI JUNIJ SPOZNAVANJE PTIC V PARKU TIVOLI Dare Fekonja (obvezna prijava na 041 513 440) na parkirnem prostoru pred kopališčem v Tivoliju ob 9.00 Grmovnice in drevesa so se odela v pomladno zelenilo, zato bomo na majskem izletu skozi park še toliko bolj prisluhnili ptičjemu petju. Izlet organizira Prirodoslovni muzej Slovenije v sodelovanju z DOPPS in je še posebej primeren za družine z otroki in začetnike. NED SOB PET PON TOR SRE ČET 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 TRADICIONALNI IZLET NA CERKNIŠKO JEZERO Anže Škoberne in Tine Schein iz Notranjskega regijskega parka na parkirnem prostoru za vasjo Dolenje jezero ob 8.00 Tradicionalni izlet na Cerkniško jezero je vedno prijeten družab­ni dogodek in dobra priložnost za opazovanje zanimivih ptic na spomladanski selitvi. JULIJ NED SOB PET ČET SRE TOR PON 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 IZLETI IZLET MLADINSKE SEKCIJE DOPPS NA VODNI ZADRŽEVALNIK MEDVEDCE Mitja Denac (prijava na mitja.denac @gmail.com ali 041 243 920 do 30. aprila 2016) boste izvedeli ob prijavi boste izvedeli ob prijavi Zadrževalnik je v tem času leta eno izmed območij, ki jih zaradi redkih vrst ter zanimivih gnezdilk rad obišče tudi izkušen ornitolog, izlet pa je primeren seveda tudi za neizkušene in njihove starše. Ob slabem vremenu bomo izlet prestavili. PTICE POPLAVNEGA GOZDA OB REKI MURI V KROGU Željko Šalamun (prijave na 041 712 396) pri brodu v Krogu ob 7.00 primerna terenska oprema in zaščita proti klopom Ob stari strugi Mure skozi vr­bove in hrastove gozdove bomo spoznali tipične ptice, ki gnezdijo v rečni loki, kot so veliki detel, ko­bilar, črnoglavka, sinice in druge živalske in rastlinske vrste. ČRNOGLAVKA (Sylvia atricapilla) foto: Shutterstock PTICE IN ORHIDEJE KULTURNE KRAJINE V HALOZAH Aleksander Koren in Branko Bakan (prijave in informacije na 031 802 731) pred barom Leska v Zg. Leskovcu ob 8.00 (do predvidoma 11.00), ob slabem vremenu odpade Spoznavali bomo ptice kulturne krajine, ki spomladi gnezdijo na območju Haloz, kot so rjavi sra­koper, vijeglavka, rumeni strnad in druge, z malo sreče pa tudi redkejše, kot sta kobilar in če­belar. Ob tem bomo pozornost namenili tudi divjim orhidejam. ORNITOLOŠKI SPREHOD PO ARBORETUMU VOLČJI POTOK Alenka Bradač (prijava do 13. maja na prireditve@arboretum.si) pri vhodu v park Arboretumu Volčji Potok (se plača vstopnino, vodenje je brezplačno) dobite obvestilo ob prijavi (pripišete zato številko mobilnega telefona) Arboretum ponuja zatočišče in hrano številnim pticam. Z dobrim sluhom in ostrim vidom bomo skupaj opazili marsikatero ptico. NOČNI IZLET; SOVE NA GORIČKEM Robi Gjergjek (informacije na robi.gjergjek@gmail.com ali 041 947 913) v Serdici pri gasilskem domu ob 21.00 naglavna svetilka in odsevni jopič Vabimo vas ob vznožje obeh najvišjih vrhov Prekmurja (Ser­diški in Sotinski breg), v mozai­čno pokrajino Krajinskega parka Goričko, da prisluhnemo petju nočnih ptic, predvsem sov (ve­likega skovika, lesne sove, morda pa tudi čuka, male in velike uhar­ice). KOŠČEV IZLET NA IŠKI MOROST Željko Šalamun (prijave in informacije na 041 712 396 ali zeljko.salamun@dopps.si) na mostu čez reko Iško med Brestom in Tomišljem ob 20.00 v primeru dežja škornji Še niste videli kosca? Nič zato, le redki ga vidijo, lahko pa na večer­nem izletu v Naravni rezervat Iški morost na Ljubljanskem barju slišite njegovo petje. Med spre­hodom po krožni učni poti bomo prisluhnili tudi drugim vrstam ptic, ki pojejo v večernem času. KRAJINSKI PARK ŠTURMOVCI – KJER SE NARAVA UPIRA ČLOVEKU Matjaž Premzl (prijava na 051 379 495). na jezu Ptujskega jezera v Markovcih ob 9.00 Šturmovci so krajinski park post­ali že leta 1979, od takrat pa se je narava na tem območju že močno spremenila. Sprehodi­li se bomo po Krajinskem parku Šturmovci, prisluhnili pticam in si skupaj ogledali, kaj je danes tako drugače. 25. POPIS KOSCA NA CERKNIŠKEM JEZERU Marjeta Cvetko (informacije na 040 637 796) pri čebelnjaku pri Gorici ob 22.00 do predvidoma 3.00 zjutraj škornji in ročne ali naglavne svetilke Tudi letos se bomo srečali na Cerkniškem jezeru in ko bo padla tema, bomo prešteli vse pojoče samce kosca na tem območju. Prosimo vas, da termine še enkrat preverite v Napovedniku na naši spletni strani www.ptice.si, kjer so podrobneje navedene tudi vsebine predavanj, izletov in akcij. DOPPS SPOZNAVANJE PTIC V PARKU TIVOLI Dare Fekonja (prijava na 041 513 440) na parkirnem prostoru pred kopališčem v Tivoliju ob 9.00 Ptičje petje bo kmalu potihnilo, mladiči pa si že pridno utirajo pot v samostojno življenje. Pa poglejmo, kaj se dogaja v gostem rastlinju na začetku poletja. Izlet organizira Prirodoslovni muzej Slovenije v sodelovanju z DOPPS in je še posebej primeren za družine z otroki in začetnike. BIOBLITZ – 24 UR Z REKO MURO Informacije na 051 636 224 - Tilen Basle in 031 340 399 - Gregor Domanjko Veržej, nogometno igrišče pri mlinu na Muri začetek predvidoma ob 9.00 BIOBLITZ – 24 ur z reko Muro je 24 ur raziskovanja biotske pe­strosti, narave in kulture ob reki Muri skupaj s številnimi strokov­njaki, ki so za vas pripravili 24 ur eksperimentalnih in ustvarjalnih delavnic, vodenih raziskovalnih sprehodov, terenskih popisov vrst, predavanj, dokumentarnih filmov in razstav v naravi za vse generacije! IZLET NA DRAVSKI KOZJAK (KOBANSKO) Darko Lorenčič (prijava na lorida@siol.net ali 041 642 128) na parkirišču pred hotelom Črni Les – nasproti jezera Komarnik v Lenartu ob 7.00 do poznih popoldanskih ur osebni dokument zaradi meje v Avstrijo, voda, hrana Iz Kaple pri starem mejnem pre­hodu z Avstrijo bomo peš nada­ljevali pot do svetega Pankracija, vračali pa se bomo po avstrijski strani. Hoje po razgibanem te­renu v obe smeri bo približno 11 kilometrov. Od ptic lahko pri­čakujemo gozdne vrste in vrste odprte kulturne krajine, kot so krivokljun, krekovt, različni detli, žolne, idr. ORNITOLOŠKI SPREHOD PO ARBORETUMU VOLČJI POTOK Alenka Bradač (prijava do 17. junija na prireditve@arboretum.si) pri vhodu v park Arboretumu Volčji Potok (se plača vstopnino, vodenje je brezplačno) dobite obvestilo ob prijavi (pripišite zato številko mobilnega telefona) Arboretum ponuja zatočišče in hrano številnim pticam. Z dobrim sluhom in ostrim vidom bomo skupaj opazili marsikatero ptico. Vpišite se v e-skupino Ljubitelji ptic Če želite prejemati naša obvestila o društvenih dogodkih ali prispevati svoje izkušnje oziroma mnenja, povezana s pticami in naravo, če želite prebrati, kakšne dogodivščine so izkusili drugi člani društva, si ogledati njihove fotografije ipd., potem vas vabimo, da se vpišete na skupino Ljubitelji ptic, in sicer naljubitelji-ptic-subscribe@yahoogroups.com. AKCIJE / DELAVNICE / STOJNICE / POPISI STOJNICA OB SVETOVNEM DNEVU ZEMLJE DOPPS pred Mestno hišo v Ljubljani med 9.00 in 14.00 Ob Svetovnem dnevu Zemlje bomo predstavili najpogostejše vrste ptic selivk v naseljih ter problematiko ovir, s katerimi se ptice srečujejo na svoji selitvi. Odgovarjali pa bomo tudi na vse vrste vprašanj, povezanih s ptičjimi selitvami. DRUGI SKUPINSKI POPIS VELIKEGA ŠKURHA NA LJUBLJANSKEM BARJU Katarina Denac (prijava do 16. maja 2016 na katarina.denac@dopps.si) Ljubljansko barje popoldan Rezervni datum v primeru dežja je 20. maj 2016 (petek). STOJNICA »NATURA 2000« DOPPS Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli med 10.00 in 17.00 Leta 2013 je bil 21. maj razglašen za Dan Nature 2000, 22. maja pa mu sledi Mednarodni dan biotske pestrosti. Ob tej priložnosti bomo pripravili informativno stojnico, na kateri bomo obiskovalcem predstavili omrežje Natura 2000. Če bo deževalo, se stojnica prestavi na soboto, 28. maja. IZLETI POPIS KOSCA NA LJUBLJANSKEM BARJU Tomaž Jančar podrobne informacije bodo popisovalci prejeli naknadno noč s 27. na 28. maj .VELIKI ŠKURH (.Numenius. ..arquata) ilustracija: Jan Hošek STOJNICA »MOKRIŠČA« DOPPS Jakopičevo sprehajališče v parku Tivoli v Ljubljani med 15.00 in 21.00 Letos bomo znova organizirali popis kosca na Ljubljanskem barju. Letošnja ciljna datuma sta za prvi popis noč s 27. na 28. maj, za drugi popis pa noč s 3. na 4. junij. Podrobne informacije bodo popisovalci prejeli naknadno, kontaktirate pa lahko tudi koordinatorja popisa na naslov tomaz.jancar@dopps.si.. POPIS KOSCA NA LJUBLJANSKEM BARJU Tomaž Jančar podrobne informacije bodo popisovalci prejeli naknadno noč s 3. na 4. junij PTICE, NAŠE SOMEŠČANKE DOPPS pred Mestno hišo v Ljubljani med 9.00 in 13.00 (termin še enkrat preverite na naši spletni strani) Izvedeli boste vse o pticah, ki živijo v Mestni občini Ljubljana. Hkrati bo potekala tudi brezplačna delavnica za otroke, na kateri bodo spoznavali ogrožene ptice kmetijske krajine, vsi drugi pa ste vabljeni, da se preizkusite v izdelovanju gnezdilnice za ptice, ki jo boste nato lahko tudi odnesli domov. PTICE, NAŠE SOMEŠČANKE DOPPS stojnica na Jakopičevem sprehajališču in nočni izlet po parku Tivoli med 17.00 in 22.00, izlet bo ob 20.30 V parku Tivoli živijo številne živali. Mnoge med njimi so aktivne predvsem ponoči, ko lahko prisluhnemo njihovemu oglašanju. Vabimo vas, da se nam pridružite pri raziskovanju njihovega življenja. Če bo deževalo, se dogodek prestavi na četrtek, 14. julij. PTICE, NAŠE SOMEŠČANKE DOPPS pred Mestno hišo v Ljubljani med 9.00 in 13.00 (termin še enkrat preverite na naši spletni strani) Izvedeli boste vse o pticah, ki živijo v Mestni občini Ljubljana. Hkrati bo potekala tudi brezplačna delavnica za otroke, na kateri bodo spoznavali ogrožene ptice kmetijske krajine, vsi drugi pa ste vabljeni, da se preizkusite v izdelovanju gnezdilnice za ptice, ki jo boste nato lahko tudi odnesli domov. VELIKI DETEL (Dendrocopos major) foto: Ivan Petrič STOJNICA »NARAVNI REZERVATI V SLOVENIJI« DOPPS pred Mestno hišo v Ljubljani med 15.00 in 19.00 (termin še enkrat preverite na naši spletni strani) Zavarovana območja dajejo obiskovalcem mnoge priložnosti za kakovostno doživljanje in spoznavanje narave. Na stojnici pred Mestno hišo vam bomo predstavili naravno dediščino ter priložnosti za obisk treh naravnih rezervatov v Sloveniji. Prosimo vas, da termine še enkrat preverite v Napovedniku na naši spletni strani www.ptice.si, kjer so podrobneje navedene tudi vsebine predavanj, izletov in akcij. MI ZA PTICE IN NARAVO VTISI Z ZIMSKEGA ŠTETJA VODNIH PTIC (IWC) 2016 »Letošnje zimsko štetje vodnih ptic je bilo podobno drugim, a z eno izjemo. Skupaj z labodi grbci (Cygnus olor) sta se na Krko spustili dve gosi. Sam sem ju od daleč razglasil kar za sivi gosi (Anser anser). Ko pa sva se jima z Janijem Vidmarjem približala, sva si bila enotna, da ti dve goski nista sivi. Bili sta nekoliko manjši in imeli sta črno konico kljuna ter temnejše perje na glavi za kljunom. Priročnika seveda ni bilo pri roki. Ker gosi nista imeli belega čela, sva kot možnost črtala tudi beločelo gos (A. albifrons). Zgolj začasno sva ju tako razglasila za njivski gosi (A. fabalis). Ko sva prišla do priročnikov, sva ugotovila, da sta bili goski beločeli, saj mladostne ptice še nimajo beline okrog kljuna. V centru Novega mesta je popis popestrila žvižgavka (Anas penelope). Kasneje sem ugotovil, da sta “žvižgavca” dva. Eden popolnoma in drugi delno prebarvan v svatovsko perje.« Gregor Bernard Povodni kosi (Cinclus cinclus) so vsakoletni spremljevalci popisovalcev na zimskem štetju vodnih ptic. foto: Aleksander Čufar »V soboto, na Mednarodni dan štetja ptic, sem na zgornjih dveh tretjinah Kamniške Bistrice preštel manj mlakaric (Anas platyrhynchos) kot prejšnja leta, samo 111. Sivih čapelj (Ardea cinerea) je bilo 20. Vse so stale ob ali v vodi in bile po reki lepo nanizane posamično približno na pol kilometra. Seveda niso manjkali povodni kosi (Cinclus cinclus). Prvič doslej sem na zimskem štetju opazil belo pastirico (Motacilla alba), izjemno veliko pa je bilo sivih pastiric (M. cinerea), kar 12. Ena od njih se je potapljala, tako kot povodni kos. Prav zanimivo jo je bilo opazovati, kako lovi. Hodila je kar po dnu manjše brzice.« Aleksander Pritekelj »Na IWC-ju sem preštel zelo malo vodnih ptic. Vse čaplje, ki sem jih videl, so bile na travnikih, ne pa v vodi ali ob njej. Pri izviru Poltarice me je takoj pozdravil vodomec (Alcedo atthis). Bolj kot ptice so bili dejavni bobri, o čemer so govorile številne sledi hranjenja. Temperatura je bila zgodaj zjutraj minus sedem, kasneje se je dvignila za tri stopinje. Lep izlet je bil.« Ivan Esenko Ker priročnika ni bilo pri roki, sva goski šele doma določila za mladi beločeli gosi (Anser albifrons). foto: Jani Vidmar Veliki skoviki razkrivajo svoja prehranjevališča // Katarina Denac, foto: Benjamin Denac Na Goričkem so nam tri samice velikega skovika (Otus scops), ki smo jih opremili z GPS- sledilnimi napravami, razkrile zelo zani­mive podatke o sebi. Velikosti njihovih domačih okolišev, torej območij, kjer so lovile hrano za mladiče in zase, so bile relativno majhne (med 6,3 in 12,8 hektarov) in primerljive z rezultati ra­dijske (VHF) telemetrije izpred nekaj let. Pozornost je zbujala le samica Hera, katere domači okoliš je meril kar 132,1 hektarov, najdaljša razdalja med njenim gnezdom in prehranjevališčem pa je bila kar 1.906 metrov. Samice so se v času lova zadrževale predvsem v mejicah ter visokodebelnih sadovnjakih, kar je bilo pričakovano, saj ta dva življenjska prostora uporabljajo kot gnez­dišča, pevska mesta, preže in lovne površine. Na območjih z ve­likimi površinami njiv skovikov ni bilo. Neposrednega pomena travnikov za njihovo prehranjevanje sicer nismo mogli dokazati, vendar pa nanj vseeno sklepamo, saj je bilo na območjih s sko­viki precej manj površin njiv v primerjavi s travniki. Posredno na velik pomen travnikov sklepamo tudi iz sestave plena, v kate­rem prevladujejo kobilice iz družine pravih cvrčalk, bramorji in murni. Večina teh vrst se namreč zadržuje v mejicah, grmiščih ter na traviščih, bramor pa tudi na njivah. Na podlagi rezulta­tov smo oblikovali tudi varstvene ukrepe za velikega skovika, o katerih si lahko več preberete na naši spletni strani (http://cdn.ptice.si/ptice/2014/wp-content/uploads/2016/01/201602_De­nac_K_Porocilo_Veliki_skovik_telemetrija.pdf). Temperatura na dan popisa vodnih ptic na reki Krki je bila zgodaj zjutraj minus sedem. foto: Ivan Esenko »Na Zgornji Savi med Mojstrano in Karavanškim predorom sva imela letos s Katarino rekordnih 30 povodnih kosov, rekordne štiri sive čaplje in prvič sivo pastirico.« Tomi Trilar Ovitek prvega dne // Bojana Lipej Slovesno odprtje Škocjanskega zatoka v prenovljeni podobi smo skupaj s Filatelističnim klubom Koper pospremili z izdajo t.i. ovitka prvega dne, s katerim smo obeležili tudi 18 let od raz­glasitve zaščite Škocjanskega zatoka kot naravnega rezervata. Ovitek prvega dne sestavljajo kuverta z lično ilustracijo čaplji­ce, delo slovitega tržaškega ornitologa in mojstra čopiča Fabia Perca, fotografijo za osebno znamko je prispeval Tilen Basle, priložnostni žig pa je idejno zasnovala oblikovalka Jasna An­drić. Vsi tisti, ki vas zanima prispevek DOPPS-a in Škocjanske­ga zatoka k slovenski naravoslovni filateliji, si ga lahko priskr­bite v Centru za obiskovalce v Škocjanskem zatoku. »Letos sem imela izjemno število povodnih kosov, kar 15 na odseku na Savi Bohinjki. Še posebej me je razveselilo, da je skoraj polovica opaženih povodnih kosov prepevala. Česa takega nisem doživela še nikoli! Navadno je pel le eden in še ta vedno na istem mestu. To leto pa je bilo izjemno malo zelenonogih tuka­lic (Gallinula chloropus) na Iščici. Mogoče zaradi precej visoke vode. Si pa ne bi upala trditi, da je takšno število posledica lanskoletne čistil­ne akcije drevja in grmovja ob Iščici, ki je meni sicer omogočala veliko lažje popisovanje.« Barbara Vidmar MI ZA PTICE IN NARAVO PRIFRČALI SMO V ZELENO PRESTOLNICO EVROPE // Neža Kocjan Prenovljeni kmetijsko okoljski ukrepi // Tomaž Jančar V Sloveniji iz leta v leto spremlja­mo dramatično upadanje populacij travniških ptic. Uničujoča kmetijska politika je več vrst pripeljala na rob izumrtja. Če bo šlo tako naprej, bomo v naslednjih nekaj letih v Sloveniji izgubili vrtnega strnada (Emberiza hortulana), črnočelega srakoperja (La­nius minor) ter na Ljubljanskem barju velikega škurha (Numenius arquata). V morju slabih novic pa smo sredi marca vendarle dočakali eno dobro. Sprejeta je bila spremenjena uredba o kmetijsko okoljskih ukrepih, ki za travniške življenjske prostore prina­ša nekaj občutnih sprememb. Poslej bodo kmetje, ki bodo na travnikih gospodarili naravi prijazno, plačani občutno bolje kot doslej. Poleg višjih plačil je pomembna sprememba tudi znižanje vstopnih pogojev in admini­strativnih bremen za kmete. Izboljša­nje je rezultat obsežnih prizadevanj DOPPS v preteklem letu. V množici sestankov s predstavniki kmetijskega ministrstva in kmetijskih organizacij nam je uspelo izboljšati razumevanje problematike varstva travniških ptic in vzpostaviti pripravljenost za sode­lovanje. Sprejete spremembe verjetno ne bodo zadostovale za korenito iz­boljšanje stanja travniških ptic, zago­tovo pa so pomemben korak v pravo smer. Predvsem pa zbujajo upanje, da vzpostavljeno sodelovanje omogoča še nova izboljšanja v prihodnje. Ljubljana je s februarjem 2016 posta­la Zelena prestolnica Evrope. S tem je stopila ob bok Stockholmu, Hambur­gu, Vitorii-Gasteiz, Nantesu, Kobenhavnu in Bristolu, ki so naziv nosili, odkar je Evropska komisija leta 2010 pričela s podeljevanjem tega častnega imena mestom, ki redno dose­gajo visoke okoljske standarde, se zavezujejo k trajnostnemu razvoju ter so s tem tudi vzor drugim evropskim mestom. Člani ljubljan­ske sekcije smo pod pokroviteljstvom Zelene prestolnice v prvem četrtletju letošnjega leta organizirali številne dogodke, namenjene predvsem širši javnosti. Naš namen je bil oza­veščanje someščanov o naravi, ki nas obdaja. Trudili smo se, da bi bili stojnice, izleti in de­lavnice privlačni za vse starostne skupine. STOJNICA O KRMLJENJU PTIC PRED MESTNO HIŠO Na stojnici pred Mestno hišo (16. januarja) smo mimoidočim dajali informacije o krmlje­nju ptic v zimskem času. Med razstavljenimi vzorci hrane so lahko izbirali tisto, ki je bila po njihovem mnenju najbolj primerna za ptice. Ugotovili smo, da marsikdo meni, da ni nič na­robe, če ptice hrani s kuhano polento, medtem ko se je večina obiskovalcev strinjala, da ptic ni primerno hraniti s kruhom. Prav vsak obi­skovalec pa je kot najprimernejšo hrano izbral sončnična semena. Ob tem smo opozorili tudi na varno mesto krmilnic zaradi plenilcev, na bolezni, ki se prenašajo med pticami na krmil­nici, in na trke ptic s steklenimi površinami. V ta namen smo ponatisnili zloženko Krmljenje ptic pozimi, delili letake Ptice v naseljih ter povabili ljudi k sodelovanju v akciji Ptice okoli nas. PTICE OKOLI NAS V PARKU TIVOLI K akciji Ptice okoli nas smo povabili tudi obi­skovalce druge informativne stojnice, ki je po­tekala v nedeljo, 24. januarja, tokrat v Jakopi­čevem sprehajališču v parku Tivoli. Osrednja tema je bila Ptice okoli nas. Mimoidočim smo na opazovalni točki v Tičistanu omogočili tudi opazovanje in spoznavanje ptic. Nad omenje­no aktivnostjo so se navdušili tako najmlajši obiskovalci kot tudi tisti nekoliko starejši. Poleg tega so obiskovalci na tabli ob stojni­ci označevali vrste ptic, ki so jih v letošnjem letu opazili na domačih krmilnicah. Ugotovili smo, da po mnenju Ljubljančanov na krmilni­cah prevladujejo predvsem velike sinice (Parus major) in plavčki (Cyanistes caeruleus). DELAVNICA IZDELOVANJA PTIČJIH GNEZDILNIC V sredo, 27. januarja, je sledila delavnica iz­delave ptičjih gnezdilnic v prostorih društva, kjer so lahko udeleženci ob pomoči prostovolj­cev izdelali lesene gnezdilnice. Preden smo se z veliko vnemo lotili pribijanja in privijanja, smo prisluhnili kratkemu predavanju Tilna Basleta o pomenu gnezdilnic za ptice, vrstah ptic, ki jih uporabljajo, in o pravilni namesti­tvi. Sledila so navodila, in kot bi trenil, so bile gnezdilnice sestavljene. Udeleženci so jih od­nesli s seboj, mi pa upamo, da bo morebiti ka­tera izmed njih že letošnjo pomlad pričakala prve stanovalce. GNEZDILNICE PRED MESTNO HIŠO Eno izmed gnezdilnic z delavnice smo upora­bili za februarsko stojnico pred Mestno hišo. Osrednja tematika dogodka, ki je potekal v nedeljo, 21. februarja, so bile namreč ravno gnezdilnice. Naš namen je bil opozoriti mimo­idoče, da se bodo nekatere vrste počasi že pri­čele pripravljati na gnezdenje. Ponatisnili smo zloženke o gnezdilnicah in pripravili ilustri­rane letake z navodili za izdelavo gnezdilnic. Med drugim smo ljudi povprašali, ali bi znali med risbami različnih vrst ptic izbrati tiste, ki za gnezdenje izbirajo gnezdilnice. POMLAD PRIHAJA PRED MESTNO HIŠO V marcu (26. 3.), ko se selivke že vračajo s pre­zimovališč, pa smo se odločili za stojnico z naslovom Pomlad prihaja, in sicer zopet pred Mestno hišo v Ljubljani. Namen stojnice je bil osveščanje meščanov o akciji Pomlad prihaja (Spring Alive), s katero ljudje po svetu sprem­ljajo pot ptic selivk. Tudi v prihodnjih mesecih pripravljamo kopico novih dogodkov, o katerih lahko več preberete v Koledarju dogodkov v tokratni številki Sveta ptic in na spletni strani www.ptice.si. Prisrčno vabljeni! Če bi želeli aktivno sodelovati pri or­ganizaciji in/ali izvedbi katerega izmed dogod­kov, pa vas prav tako z veseljem pričakujemo. Evropski predpisi za varstvo narave izpolnjujejo cilje, le uresničevati jih je treba // http://adria.panda.org/sl/novice/ foto: Rajko Gnezda Evropska komisija je objavila prve rezultate analize EU-direktiv o pticah in habi­tatih, ki je pokazala, da so najmočnejši evropski predpisi za varstvo okolja pravo orodje za zaščito evropske edinstvene narave. Svetovni sklad za naravo (WWF) pozdravlja rezultate analize kot dodatno potrditev, da so direktive učinkovite in da potrebujemo močnejšo politično voljo za njihovo boljše uresničevanje in izbolj­šanje politik EU, ki gredo na škodo okolja. Poročilo neodvisnega konzorcija, ki je pripravil študijo z dokazi o delovanju predpisov, vsebuje pomembno sporočilo: evropski predpisi za varstvo narave ne bodo v celoti učinkoviti, vse dokler aktiv­nosti in izvedba ostalih predpisov, ki jih prav tako financira EU, še naprej nega­tivno vplivajo na stanje življenjskih prostorov in vrst. Boljše politike na področju kmetijstva, ribištva, prometa in energije bodo morale biti del novega evropskega gospodarstva, ki deluje v sodelovanju z naravo, ne proti njej. Udeleženci delavnice so ob pomoči prostovoljcev kot bi trenil izdelali lesene gnezdilnice. foto: Neža Kocjan Pred Mestno hišo smo 16. januarja 2016 mimoidočim dajali informacije o hranjenju ptic v zimskem času in odpravljali nekatera zmotna prepričanja o pravilni izbiri hrane za ptice. foto: Neža Kocjan Svet ptic 01, april 2016 37 MI ZA PTICE IN NARAVO SLAVNOSTNO ODPRTJE PRENOVLJENEGA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA // Bojana Lipej, foto: Tomaž Mihelič V sredo, 2. marca 2016, se je po letu in pol trajajoči obnovi Naravni rezervat Škocjanski zatok odprl v svoji preno­vljeni podobi. Prek 100 povabljenih, ki se je udeležilo slavnostnega do­godka, je z velikim zadovoljstvom spremljalo dan, ko je Škocjanski zatok še uradno zaživel kot vzgoj­no-izobraževalni center – učilnica v naravi, s pestrim programom spo­znavanja in doživljanja narave, lažje pa bo tudi njegovo upravljanje. Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je z Rudolfom Tekavčičem, predsednikom DOPPS, Petrom Bolčičem, podžu­panom Mestne občine Koper, ter nekdanjim ministrom za okolje dr. Pavlom Gantarjem, ki ima velike zasluge pri zavarovanju enega lepših močvirij v Sloveniji, sve­čano odprla prenovljeni Škocjanski zatok. Predsednik DOPPS, Rudolf Tekavčič, je pozdravil vse nav­zoče ter se jim iskreno zahvalil za sodelovanje in podporo pri dokončni ureditvi Naravnega rezervata Škocjanski zatok. Za čudovit kulturni program so poskrbeli operni pevci, svetovno znani slovenski teno­rist in naš član Janez Lotrič ter naša člana Petra Vrh Vrezec in Al Vrezec, ki so za svojo izvedbo opernih arij poželi ogromen aplavz. Gostje so lahko poslušali znani duet Mozarto­vega Papagena in Papagene iz Čarobne piščali, popestrenega z »ornitološko režijsko igro«, dve znani pesmi o ptičicah Mojce in Kekca, arijo Ženske so ptičice in zaključni duet Addio, obe iz opere Rigoletto. Na klavirju jih je spre­mljala pianistka Nataša Valant. Po uradnem odprtju so si visoki gostje skupaj z ministrico Ireno Majcen pod strokovnim vodstvom Boruta Mozetiča ogledali prenovlje­ni Škocjanski zatok. Borut je, poleg tega, da je izvrsten ornitolog, tudi eden izmed tistih članov DOPPS, brez katerih danes Škocjanski zatok ne bi bil to, kar je. Nasmejana vodja rezervata, Nataša Šalaja, z zadovoljstvom ugotavlja, da je dolgoletno delo pri ureditvi Škocjan­skega zatoka kot rezervata za naravo in ljudi uspešno zaključeno. Poudarja, da je bila pot dolga in naporna, a je bila zastavljena pravilno in je bilo vredno »hoditi« po njej. Slavnostno odprtje so popestrili tudi mladi pevci otroškega pevskega zbora OŠ Elvire Vatovec Prade, podružnične šole Sv. Anton, pod vodstvom učiteljice Barbare Ercigoj (na klavirju Matej Lazar) ter učenci tretje triade OŠ Elvire Vatovec Prade pod vodstvom učiteljice Sabine Kljajić, ki so na izviren in zabaven način predstavili Škocjanski zatok tako, kot ga vidijo oni sami. Veseli smo sodelovanja in povezovanja lokalne skupnosti z Oazo na pragu Kopra. MI ZA PTICE IN NARAVO OBROČKOVALCI PTIC SO SE SREČALI NA DRUGEM KONGRESU // Barbara Vidmar NAJVIŠJA STAROST OBROČKANEGA ČIŽKA: 17 let in 15 dni OBROČKAN: 29. 9. 1990, Šebrelje, Cerkno, Slovenija NAJDBA (USTRELJEN): 15. 10. 2007, Collio, Vobarno, Brescia, Italija Organizatorji lanskega Kongresa obročkov­alcev ptic Slovenije (KOPS) so držali dano obljubo, da se ob letu osorej obročkoval­ci ponovno srečajo. Drugi kongres, v organizaciji Slovenskega centra za obročkanje ptičev (SCOP), ki deluje v okrilju Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS), je potekal v prostorih muzeja v soboto, 31. januarja 2016, torej natančno leto kasneje. V letošnjem letu mineva 90 let od ustanovitve »Or­nitološkega observatorija v Ljubljani«, s katerim se je v Sloveniji začelo organizirano delo na področju ornitologije in katerega glavni namen je bilo opa­zovanje in obročkanje ptic, ki pa se je uradno zače­lo leta 1927. Predavanje, ki je bilo napovedano ob tej okrogli obletnici, je zaradi bolezni žal odpadlo, zato pa so lahko udeleženci namesto njega prisluh­nili zanimivemu prispevku Ala Vrezca o selitvah ptic, ki je vključeval tudi krajši pregled zgodovine obročkanja ptic v Sloveniji. Sledila so različna predavanja s področja obročko­valske dejavnosti. Tina Petras je spregovorila o rezultatih obročkanja čižkov (Carduelis spinus), Tomaž Mihelič pa o prvih rezultatih obročkanja koscev (Crex crex) v Sloveniji, ki so prinesli kar nekaj presenetljivih rezultatov. Katarina Denac je predstavila napredne metode daljinskega spre­mljanja ptic, ki so odprle povsem novo okno v svetu ptic, saj na podlagi podatkov o eni ptici do­bimo veliko podatkov o celotni vrsti. O praktičnih izkušnjah obročkanja ptic z barvnimi obročki, ki je v Sloveniji vedno bolj pogosto, sta spregovori­la Dare Fekonja in Franc Bračko. Predavatelji so predstavili še nekatera druga znanja, ki jih mora obročkovalec ptic poznati: Mateja Blažič pravne vi­dike varovanja prosto živečih vrst ptic v Sloveniji, Jurij Hanžel napotke, kako ravnati v primeru, ko se v mrežo obročkovalca ujame redka vrsta ptice, ter Joško Račnik potek veterinarskega pregleda ptic pri obročkanju. Za konec je sledil še praktični prikaz nekaterih izboljšav pri obročkanju ptic, ko so si udeleženci izmenjali tudi mnoge zanimive iz­kušnje s terena. Kot zanimivost s področja obročkovalske dejav­nosti naj omenimo, da so obročkovalci k seznamu vrst ptic v Sloveniji (386 vrst) doslej prispeva­li 13 novih vrst, pri čemer deset izmed teh brez obročko­valcev sploh ne bi bilo odkritih. Jurij Han­žel, predsednik Nacionalne komisije za redkosti, je ob tem postavil zanimivo vprašanje: »Katera vrsta ptice bo naslednja na seznamu?« in predstavil ne­katere vrste, ki bi jih obročkovalci lahko v prihod­nje ujeli v svoje mreže. Naloge in izzivi obročkanja ptic v prihodnosti ne vključujejo le operativnih ciljev, kot so organiza­cija vsakoletnega kongresa obročkovalcev, izdaja dovoljenj za obročkanje, pridobivanje sredstev za nakup obročkov in posodobitev obročkovalske baze podatkov, temveč, kot je poudaril Al Vrezec, strokovni vodja Slovenskega centra za obročkanje ptičev, tudi zelo pomembna strokovna cilja, to sta obdelava in objava rezultatov obročkanja ter raz­lični obročkovalski projekti. Ponovno pa se je izka­zalo, da lahko ponovimo ugotovitev lanskoletnega srečanja, in sicer, da je za razvoj obročkovalske dejavnosti v Sloveniji ves čas treba tako sodelovati kot tudi medsebojno dopolnjevati različna znanja. NAJDALJŠA RAZDALJA MED MESTOM OBROČKANJA ČIŽKA IN MESTOM NAJDBE: 2.563 km OBROČKAN: 11. 10. 1987, Brdo (Vič), Ljubljana, Slovenija NAJDBA: 14. 1. 1990, Senakskiy, Gruzija Postovka (Falco tinnunculus) z barvnim obročkom - obročkanje ptic z barvnimi obročki je v Sloveniji čedalje pogostejše. foto: Dare Fekonja VELIKA UHARICA (Bubo bubo) foto: Shutterstock Za nami je uspešna gugalnica na Krasu // Tomaž Mihelič, foto: Gregor Bernard Letos smo s skupinskimi popisi velike uha­rice stopili v polnoletnost, saj je za nami že 18. Gugalnica, kakor imenujemo skupin­ski popis velike uharice na Krasu. Ob tem posebna zahvala vsem, ki se odzivate po­vabilom na popise. Z vašo zvesto udeležbo ste prispevali, da se je velika uharica (Bubo bubo) v zadnjem desetletju povzpela med vrste, pri katerih imamo najboljši vpogled v razširjenost in stanje populacije. Letos se nas je na Gugalnici zbralo 153, kar nam je omogočilo popis prek 40 lokacij. Skupaj nam je uspelo registrirati le sedem območij velike uharice, od katerih jih je bilo največ na Kra­škem robu (pet). Številka je med najnižjimi doslej in kljub temu, da nas čaka še en popis vseh »praznih« gnezdišč, si velikega porasta števila zasedenih območij letos ne obetamo. Po izkušnjah sodeč je rezultat popisa v dob­rih vremenskih razmerah zelo točen in tudi letos nam je bilo ravno na dan popisa vreme ponovno prav čudežno naklonjeno. Med raz­iskanimi dejavniki, ki vplivajo na populacijo velike uharice na Krasu, imata največji vpliv vznemirjanje na gnezdiščih in smrtnost na daljnovodih, in prav na tem področju upam, da vas lahko razveselimo z vzpodbudnimi novicami že v prihajajočem letu. Letošnja Gugalnica na Krasu se je zaključila s tradicionalnim predavanjem o uharici in prijetnim druženjem, tokrat v novih pro­storih informacijskega centra v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok, kjer nas je pre­spalo kar 80. Naravne pisanice – ptičje jajce v igri preživetja // Al Vrezec, foto: Ciril Mlinar Cic V Prirodoslovnem muzeju Slovenije je na ogled nova razstava z ornitološko tematiko, tokrat o jajcih ptic. Čeprav so ptice ene najbolj opaznih bitij, pa so v času gnezdenja in vzrejanja naraščaja zelo skrivnostne in živijo očem odmaknjeno. Za svoj zarod morajo takrat poskrbeti z ustreznim gnezdom, ki je dovolj skrito, saj so živo pisana jajca in nebogljeni mladiči lahek plen številnih plenilcev. Pogled v ptičje gnezdo je zato redka priložnost, ki jo v pestrosti domačega ptičjega sveta prikazuje razstava. Na ogled so jajca in gnezda različnih ptic, prikazana je naravna ukana kukavičjega podtika­nja jajc v gnezda drugih ptic, na razstavi pa je mogoče poiskati odgovore na vprašanja, zakaj so si jajca tako različna, zakaj so nekatera manjša in druga večja in večno vprašanje, ali je bila prej kura ali jajce. Razstava bo odprta do najmanj 19. junija 2016. Zaposleni DOPPS na delovni akciji // Petra Vrh Vrezec, foto: Tadeja Oven Zaposleni v pisarni DOPPS smo se 18. decembra 2015 zbrali na delovni akci­ji v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. Po zaključenih gradbenih delih na novih objektih v rezervatu smo s skupnimi močmi želeli očistiti okolico zatoka in jo pripraviti na otvoritev v novem letu. Prišlo nas je vseh 23. Dekleta in nekaj fantov smo se najprej lotili čiščenja smeti in gradbenega materiala po rezervatu, drugi fantje pa so ta čas pod vodstvom »hišnega« botanika Josipa Otopala kopali luknje za sajenje grmovja in dreves okoli informacijskega cen­tra. Vsi skupaj smo potem zasadili vegetacijo, ki bo krasila vhod rezervata in v poletni vročini delala senco avtomobilom na parkirišču. Delovne vneme je bilo ta dan obilo, ravno tako pa tudi dobre volje in sproščenih klepetov ter šal med sodelavci. Prijetno povezovalno druženje smo zaključili ob primorski enolonč­nici oz. bobičih ter drugih dobrotah gostiteljev. Za popoln zaključek delovnega dneva pa sta sledila še sprehod in prvi vodeni ogled po novih objektih. Pripravljeni, pozor… pomlad! Natečaji! Bi želeli sodelovati v katerem izmed nateča­jev, ki jih pripravljamo za vas vso pomlad? Tudi letošnji risarski natečaj je posvečen lastovkam, zato vabljeni vsi mladi risarji, da nam pošljete lastnoročno narisane risbe kmečkih ali mestnih lastovk, ki ste jih opa­zili v svoji soseski. Motiv si lahko izbere­te sami (npr. lastovke med lovom žuželk, v letu, pri gradnji gnezda ipd.). Glavna nagra­da je daljnogled podjetja Opticron, preden sodelujete s svojimi deli, pa si podrobno preberite pravila natečaja na spletni strani www.springalive.net Tako je, pomlad je tu, in že je čas za nov izziv v naši raziskavi Pomlad prihaja! Vaša letošnja naloga je, da bolje spoznate svoje per­nate »sosede« in opažanja delite tudi z nami. Tema letošnje sezone je namreč »Lastovke v moji soseski«. Vabimo vas, da opazujete ter be­ležite, kaj se dogaja s kmečkimi (Hirundo rustica) ali/in mestnimi lastovkami (Delichon urbicum) v vaši soseski, spremljate njihovo gnezditev in kaj vse počnejo v času, preden se jeseni spet odpravijo na dolgo selitveno pot. Nikakor pa to pomlad ne pozabite vnesti svojih prvih opazovanj petih znanilk pomladi na spletni strani www.springalive.net, na kateri lahko spremljate tudi spomladanske novice iz sveta ptic! Za konec naj povabimo še vse fotografe, da prispe­vate svoje najboljše fotografije lastovk v tedenskem fotonatečaju na spletni strani https://www.flickr.com/groups/springalive! Veselimo se vaših del! Monografija Doživeti Škocjanski zatok // Iztok Geister V začetku aprila je na 332 straneh izšla monografija Škocjan­ski zatok Iztoka Geistra, ki sta jo izdala DOPPS in Zavod za favnistiko Koper. Monografija o Škocjanskem zatoku je namenjena celostnemu doživetju naravnega rezervata na pragu Kopra. Ni le za ornitološke telebane uporaben vodnik, ki nas seznanja z osnovnimi pravili opazovanja ptic, mar­več nam pomaga tudi razumeti, zakaj je pomembno biti na pravem kraju ob pravem času. Spomladanske selivke lahko opazujemo le kratek čas ob njihovem preletu ali postanku, vendar selitev poteka po za vsako vrsto posebnem voznem redu, ki ga kroji tudi vreme. Jesenska selitev je obetavnejša, opazovanje pa zaradi zaraščenosti težavnejše. Svoje poseb­nosti imata tudi obdobji prezimovanja, ki ga zaznamujejo klateštvo in gnezditve, ki potekajo največkrat zelo diskre­tno. Knjiga ponuja izčrpen vpogled v svet kačjih pastirjev, živo pisanih letečih žuželk, ki si s pticami delijo nebo. Na kratko so predstavljene tudi druge na vodo vezane živali (se­salci, ribe, dvoživke in plazilci), ki jih srečujemo ob krožni poti v Škocjanskem zatoku. Monografija s 663 fotografijami nas seznanja tudi z zgo­dovino Škocjanskega zatoka, s preteklimi premenami in polpreteklimi stranpotmi ter novodobnimi prizadevanji za ohranitev in renaturacijo. S prikazanimi ekosistemskimi razmerami pa je tudi slavospev močvirju, tamkajšnjim tr­stiščem, slanušam in polojem, ki jim z veliko naklonjenostjo ne obljublja le varstva, temveč tudi neoviran razmah in je v tem pogledu pravi poklon divjini. Kupiti jo je mogoče za 25 EUR v Centru za obiskovalce Škocjanskega zatoka. Otvoritev razstave: “Ptice – fotoulov dveh šolarjev” // Monika Podgorelec, foto: Vilibald Marič V avli Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti se je 13. janu­arja 2016 ob panojih s 30 fotografijami ptic zbrala skupina 25 ljudi. V prijetnem ozračju so odprli fotografsko razstavo dveh najmlajših aktiv­nih članov Pomurske sekcije DOPPS, Pascala Mariča, učenca 8. razreda Osnovne šole Apače, in Matevža Škaliča, dijaka 3. letnika Gimnazije Murska Sobota. Na razstavi sta mlada fotografa predstavila nekaj svojih najboljših fotografij ptic. Med njimi je bilo nekaj bolj pogostih in široko poznanih, nekaj redkih vrst ptic, manjkale pa niso niti ogrožene vrste z območja Natura 2000 Mura. Isto razstavo so od 5. do 18. marca potem gostili tudi na Gimnaziji Murska Sobota. Pomurska sekcija DOPPS je razstavo v prvi vrsti pripravila z namenom uresničevanja svoje pomembne naloge, da v društvo na območju Pomurja pritegne podmladek. Razstava je bila gotovo spodbuda za mlada ornito­loga k še bolj zagnanemu spoznavanju ptic in njihovemu varstvu, hkrati pa je vlila pogum še kakemu novemu šolarju. Ideja o razstavi je bila realizirana z donacijo podjetja Lorida, Darko Lorenčič s. p., iz Lenarta. Še enkrat iskrena hvala! MI ZA PTICE IN NARAVO KODEKS slovenskih ornitologov Vsak slovenski ornitolog, opazovalec in proučevalec ptic naj: y pred vsemi interesi zastopa interese narave in varstva ptic, y pri svojem delu in tudi sicer ne vznemir­ja ptic po nepotrebnem in jim ne škoduje; prav tako naj ne ogroža drugih živih bitij in narave, y ne jemlje ptic iz narave in jih ne zadržuje v ujetništvu, y bo pri fotografiranju ptic in narave obzi­ren; ogroženih vrst naj ne slika v gnezdu, y vestno beleži vsa opažanja in skrbi, da se podatki po beležkah ne postarajo, y sodeluje s kolegi, jim pomaga pri delu in skrbi za dobre odnose z njimi. PLEŠASTI VRABEC Ta poljski vrabec (Passer montanus) je le za las ušel iz krempljev skobca (Accipiter nisus). Na nemili dogodek ga bo nekaj časa spominjala pleša. Ivan Esenko, 16. januar 2016 Akcija gregorjevo ali ptički se ženijo uspešna // Mojca Podletnik Člani Pomurske sekcije DOPPS smo že 4. leto zapored organizi­rali akcijo Ptički se ženijo. Letos je akcija potekala prav na gre­gorjevo, 12. marca, ko se po ljudskem izročilu ženijo ptički. Po starem običaju so se nekoč dekleta na ta dan ozirala v nebo in prva ptica, ki so jo opazile, je naznanila lastnosti njenega bodo­čega moža. Tudi mi smo se ozirali v nebo, vendar le z namenom opazovanja ptic. V dopoldanskem času smo v Murski Soboti, Bel­tincih, Ljutomeru in Radencih pripravili stojnice s promocijskim materialom in obiskovalce vsako polno uro popeljali na vodene izlete po mestnih parkih. Kljub kislemu vremenu se je vodenih izletov udeležilo več kot 200 zainteresiranih obiskovalcev. Med temi je bilo veliko otrok, ki so pozorno prisluhnili ptičjemu petju in besedam ljubiteljskih ornitologov. Spregovorili smo o pticah v okolici naših domov, o pticah selivkah, o spreminjanju življenjskih okolij ptic ter delu našega društva. Na vodenih izletih smo opazovali ali slišali več kot 30 vrst ptic, med katerimi so največ navdušenja požele ze­lena (Picus viridis) in črna žolna (Dryocopus martius) ter stržek (Troglodytes troglodytes; na sliki). Akcijo so nm pomagali izpeljati Turistično društvo Beltinci, LTO Prlekija Ljutomer in Zdravili­šče Radenci. FOTOULOV OSRAMOČENI SKOBEC Kot vsaka spodobna krmilnica tudi moja »premore« skobca (Accipiter nisus), ki ptice pevke vzdržuje »v dobri kondiciji«. Danes pa je ena izmed ptic pevk našega skobca precej osmešila. Ko se je zapodil za njo, je pred oknom pravočasno odvila, on pa je omotičen in osramočen končal pod oknom, v katero je trčil. Klub temu jo je dobro odnesel. Na sramoto pa ga bo spominjal obroček na desni nogi. Jani Vidmar, 6. december 2015 ODTIS ŠKORCA Oktobra 2015 se je v kuhinjsko okno zaletel škorec (Sturnus vulgaris) in pustil na steklu podroben odtis svojega telesa. Na steklu je z odtisom naredil čudovito umetnijo, a žal se zanj to ni srečno izteklo. Blaž Konec, december 2015 »ČEBULNO« GNEZDO Na strehi Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru od leta 2012 gnezdi rumenonogi galeb (Larus michahellis). V letu 2015 sta gnezdila dva para, gnezdenje pa sem kljub »bombardiranju« obeh parov spremljal ves čas. Dne 5. maja so bila v enem gnezdu tri jajca, v drugem približno tri dni stara mladiča. Mojo pozornost je vzbudilo prvo gnezdo z leglom. Sestavljeno je bilo iz koščkov lesa, travnih bilk in zlasti koreninic, listov in cvetov mlade čebule, ki jih je verjetno nekdo kot odpadek odvrgel v reko Dravo ali nekje ob bregu. Konec junija je uspešno poletelo vseh pet mladičev. Franc Bračko, 24. januar 2016 W MOŠKATNA BLEŠČAVKA (Cairina moschata) - v očeh se mi je stalno pojavljalo njeno črno-belo kontrastno perje ter rožnati kljun in mi postavljalo vprašanje, kateri vrsti pripada. foto: Tomi Trilar VELIKI ŽAGAR V GNEZDILNICI // Aljaž Mulej Na sprehodu med Šobcem in Radovljico ob Savi Dolinki me je 6. maja 2012 presenetila samica velikega žagarja (Mergus merganser) z devetimi majhnimi mladiči. Ker sem domneval, da gre za prvo potrjeno gnezdenje na tem območju, je bilo nadaljnje opazovanje mlade družine žagarjev še bolj vznemirljivo. Nekaj dni zatem nama je z Borisom Kozincem nedaleč stran od prvega opazovanja uspelo družino tudi fotografirati. Po tednu dni sem jih zadnjič opazoval pred sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke. Predvidevala sva, da bi lahko samica gnezdila na bližnji domačiji ali pa v manjši konglomeratni steni, vendar nama natančna lokacija gnezda še danes ostaja uganka. Zgodaj spomladi naslednje leto se nama je porodila ideja, da bi lahko velikemu žagarju omogočila dodatno gnezdišče s postavitvijo v gnezdilnico predelanega zaboja, in to sva tudi storila. Postavila sva jo na isto območje, kjer sem prvič opazoval žagarjevo družino. Gnezdilnico sva preverjala vsako leto. Tudi lansko leto, ko sem sredi aprila s kamnom potrkal po deblu bora, na katerem je bila nameščena. Žal ni bilo nobenega odziva. Bil sem kar malo razočaran, ko mi je Boris predlagal, da splezam na drevo in pogledam, če so mogoče v gnezdilnici kakšne sledi o morebitnem gnezdenju, ali pa se je samica celo potuhnila v njej. Nikoli ne bom pozabil, kako me je med vzpenjanjem nenadoma prestrašilo glasno plahutanje peruti in sem v zraku od blizu zagledal ogromno »žagarico«, ki mi je močno dvignila srčni utrip. Ker sva sklepala, da gre za prvo gnezdenje v gnezdilnici pri nas, sva se odločila, da to tudi dokumentirava. Naslednji vikend zjutraj sva kakih 15 metrov proč od gnezdilnice postavila skrivališče iz vej. Medtem ko se je samica hranila na reki, sva vztrajno čakala, da se vrne na gnezdo. Trud je bil poplačan, saj se je usedla pred vhodno odprtino in Borisu je medtem uspelo posneti dobre fotografije. Sicer je znano, da veliki žagar zasede tudi umetne gnezdilnice. Iz najinih izkušenj pa je mogoče sklepati, da so primernejše nižje in podolgovate. Upava, da bo veliki žagar še naprej gnezdil na tem območju, zato sva letos postavila še dve novi gnezdilnici. SAMICA VELIKEGA ŽAGARJA (Mergus merganser) je maja leta 2012 na Savi Dolinki pripravila presenečenje z devetimi majhnimi mladiči. foto: Aljaž Mulej PRIGODE SREČANJE Z NENAVADNO RACO // Vid Potočnik Do nedavnega te vrste nisem poznal, saj je v različnih priročnikih za določanje ptic ni mogoče najti. Prvič sem jo srečal, ko je ločeno od drugih ptičjih vrst plavala vzdolž rečnega brega Drave v Mariboru, ne da bi jo motili ljudje, ki so hodili v njeni neposredni bližini. Plavala je tako rekoč v elipsah, saj se je vedno vrnila na isto mesto. Presenetilo me je, da se ptica tako dolgo pusti gledati od blizu. Takoj me je navdušila in nekajkrat sem jo slikal s telefonom in si naredil zapisek v beležki. V očeh pa se mi je stalno pojavljalo njeno črno-belo kontrastno perje ter rožnati kljun in mi postavljalo vprašanje, kateri vrsti pripada. Ponovno sem jo na istem kraju srečal po nekaj tednih. S sosednjega brega sem jo bežno opazil med množico drugih ptic, ki so se potegovale za hrano. Najprej je nisem prepoznal, kmalu pa me je prešinilo, da je to tista neznana raca, ki me tako »preganja«. Presenečeno sem poleg nje opazil še eno tako ptico, katere večina peres je bila oranžno črna, vrat bel, kljun in obroč okoli oči pa rožnata. Obe raci sem želel videti bliže, zato sem se hitro napotil na drugi breg, a ustavile so me lačne liske (Fulica atra), ki so se hrepeneče ozirale v kos žemlje v moji roki. Ko sem končno prišel do mesta, kjer sta pred slabo uro stali neznanki, ju ni bilo več. Preželo me je razočaranje, a ko sem se ozrl, sem ves srečen opazil, da ena izmed njiju drema manj kot meter od mene in da bi jo bil skoraj pohodil. Ves vznemirjen sem jo nekajkrat fotografiral in čakal, da se končno prebudi. Zdramil jo je šele mimoidoči deček. Pogledala me je, me »ogovorila« s trobentajočim zvokom ter se počasi odmajala nekaj metrov stran. Nenavadno čudno se mi je zdelo, da se ob pogledu name ni prestrašila, kot to naredijo druge race. Doma se mi je ptica spet ves čas motala po glavi, dokler nisem končno prižgal računalnika in napisal sporočilo na DOPPS, v katerem sem opisal videz te race ter priložil nekaj slik. V dveh dneh sem prejel odgovor, v katerem sem končno izvedel zapleteno ime te skrivnostne ptice, moškatne bleščavke (Cairina moschata), ki mi je tako burila domišljijo. Seveda me je radovednost gnala, da kaj več izvem o njej: izvira iz Južne in Srednje Amerike, pri nas pa jo imamo pogosto kot gojeno raco na kmetijah. Osebki v naravi so večinoma pobegli ali namerno izpuščeni v okolje. Srečamo pa jo lahko v številnih barvnih različicah. Ko sem malo pobrskal po forumih, sem opazil, da se ljudem zastavlja enako vprašanje o imenu tega nenavadnega bitja, kot se je prej meni, zato sem napisal kratek prispevek, ki bo, vsaj upam, koristil tudi komu drugemu, ki ptice še ne pozna. Samica se je usedla pred vhodno odprtino gnezdilnice in fotografu v skrivališču omogočila posneti nekaj dobrih fotografij. foto: Boris Kozinc W