—   242    —
Premišljevanje
narave in previdnosti  božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Napčna raba žival.
Napčaa raba žival je tako mnogoverstna, da jo je težko popolnoma popisati. Naj si bo pa različna kolikor hoče, se da vendar v dva glavna razreda razdeliti; zakaj človek ceni živali sedaj premalo, sedaj preveč, in jih rabi, naj si bo to ali uno, Stvarnikovi volji nasproti.
Od ene strani cenimo živali premalo, če si zastran dovoljenja živali v svoj prid rabiti, neokrateno gospodarstvo čez nje pripisujemo, in si oblast prilastujemo, ž njimi ravnati, kakor se nam ljubi. Kako nek zamoremo skazati, da imamo to pravico? Iq ko bi jo tudi imeli, ali bi prav delali, ako bi se naša oblast v grozovitost in v eamosilje zvergla? sVsak človek, kterega niso razvade in strasti še popačile, je po naravi usmiljen do vsega, kar živi in čuti. To usmiljenje dela našemu sercu brez ugovora čast, in je tako globoko v nas vtisnjeno, da tisti, ki ga v sebi zatare, ravno s tim pokaže, kako zlo popačen da je že.
Kako hitro stori potem drugo stopnjo, da namreč usmiljenje, ki ga živalim ne skazuje, tudi svojim bratom odreče, in popolnoma trinog postane. Skušnja uči, da to je čista resnica. Prilike naj si vsak marljiv bra-vec v občnem življenju sam poišče, če si jih ni še nabral. Tudi v zgodovini najdemo , da so tiste ljudstva, ktere so se nad zverinskimi bori posebno radovale , tudi do ljudi pred vsimi narodi naj grozovitiše bile. Tolikšno moč ima ravnanje z živalmi čez naše serce in čez krot-kost našega nravstva! — Sej se smejo, bo kdo rekel, škodljive živali ubijati. To je res; al sledi pa iz tega, da jim smemo brez občutka življenje jemati, ki je vsaki stvari tako drago? da smemo to terdodjanje, h kteremu nas včasih potrebnost prisili, z radostjo in z veseljem doprinašati? da smemo s smertjo še stotero posebno mu-
čenje združiti, ki je velikokrat britkejše kot smert? — Res je nadalje tudi, da nam je Stvarnik živali za mar-siktere potrebe in vgodnosti dal, in da so namenjene, s svojim delom naš trud polajševati: al sledi pa iz tega, da jih smemo brez naj manjšega uzroka terpinčiti — jim dela nakladati, ki njih moči presežejo, — jim živež, ki jim za njih delo gre, kratiti — in jim s terdim ravnanjem delo še težavniše delati? —
Od druge strani pa cenijo ljudje živali čez njih vrednost. Domače živali, s kterimi smo v bližnji zvezi, in ktere vsaki dan okrog sebe imamo, so si s svojim vgodnim obnašanjem in s koristmi, ki nam jih delajo, pri ljudeh tako veljavnost zadobile, da mnogokrat meje spodobnosti preseže. Sram me je skoraj povedati, da nekteri bedaki in nektere bedakinje svojo ljubezen do žival tako dalječ ženejo, da ji višje dolžnosti do ljudi brez premislika žertovajo. Vojne čete naj se pokončajo in celi narodi podavijo, — ta novica ne gane kar nic serca kakošne gospe, ki se nekoliko dni potem ne da vtolažiti, če ji je nje pes cerknil. Koliko bi se dalo o tem povedati.
Pa tu obmolčim in sklenem svoje premišljevanje 0 prav važno opazko. Starši in vsi tisti, ki imajo z otroci, ali celo ž njih izrejo opraviti, se ne morejo vsa-cega tudi naj manjšega napčnega ravnanja z živalmi dovolj skerbno varovati. Kolikor nezvestejše in nepre-mišljeniše se v tem obziru ravna, kolikor več slabih izgledov se otrokom navadno daja, kolikor večja škoda za celo ostalo izrejo iz tega izhaja: toliko bolj je treba, da se to pravilo vsim odraščenim prav živo priporoča. Nobena žival naj se vpričo otrok ne ubije, še manj pa to ubijanje otrokom kot kakšno posebno opravilo izroči. Vedno naj se vadijo z živalmi ko z bitji ravnati, ki imajo življenje in čutje, in do kterih imamo posebne dolžnosti. Nasproti pa naj se tudi, kakorkoli je moč, prenapeta ljubezen in preveliko spoštovanje do žival, kakor tudi vse posebno nagnjenje do njih, ki se v otročje serca tako rado vrine, skerbno odvrača. In kakor iščete otroke napčnega ravnanja z živalmi obvarovati, tako jih tudi zgodaj učite, živali prav rabiti, da se od mladih nog navadijo, veličastne Stvarnikove lastnosti tudi v živalih spoznavati.                    __________