J. Slemec: Lovčeva poroka. — Anton Medved: Spoznanje.
Lovčeva  poroka.
hoji na gori lovec mlad, V dolino se ozira; Z desnico briše si solze, Levico v puško vpira.
Krog njega cvet in ptičji spev, Nad njim je nebes jasni; Obdaje skalnih ga vrhov Planinski pas prekrasni.
S čeri pozdravlja ga sladko Brhka planinska roža; Z doline glas zvona zvoni, Mu mlado lice boža.
Veselo poje jasni zvon, K poroki se oglaša; A lovcu gori vrh skalin Najslajša nada vgaša.
Pred žrtvenikom svečenik Do smrti dva poroča; Nevesti mladi ženin lep Srce gorko izroča.
Oko nevesti se smeji
In lice rdi cvetoče;
Vsa družba ž njo se veseli,
A lovec gori joče.
Saj njemu segla je v roke In njemu obljubila, Zdaj gre pa z drugim iz cerkve In nanj je pozabila. — —
Stoji na gori lovec mlad, Na puško se opira, In v črni gozd in v sivo peč Zamišljen se ozira.
Zjasni se mračno mu oko, Krepko v goro zavrisne, In vbere lice si mlado, Na srce puško stisne.
«Planina sojna, tvoj sem, tvoj, S teboj se bom zasnubil, Poročil danes se s teboj, Do groba bom te ljubil.
Ti zvesta puška risana Boš naju poročila, In o ljubezni stalnih src V dolino boš zvonila.
če žalost sela bo v srce, Pa se boš ti ozvala, In za kozo in za srno Boš bledo smrt pognala.
S teboj užival bom vesel Planinske slasti tajne, , Planina pa povesti vmes Bo pravila mi bajne.
Ni mar mi več dolinski svet, Ni deva mar nezvesta; Ti skalna mi planina si Najkrasnejša nevesta.»
Z gore v goro pa dan za dnem Glase se strelov poki, Kot gorska pesem v dol done O lovčevi poroki.
J. Slemec.
Spoznanj e.
o letih sem dolgih se vrnil domov, Duha utrudilo je to potovanje. Pokoja ne daje ni rodni mi krov, Ker sabo prinesel sem bridko spoznanje.
Spoznanje, ki vse mi življenje greni, Odganja mi spanec in dušo pretresa: Uprta so vsem na telesa oči, Zato sem povsodi le videl — telesa.
Anton Medved.