Boeomil FERFILA' izvirni znanstveni čij\nek SREDIŠČA MOČI JAPONSKE DRUŽBE Povzetek. Za tri velika Japonska središča moči, veliki biznis, parlament in državno birokracijo. Je značilna medsebojna odvisnost in povezanost. V primerjavi strukturo središč moči v evropskih in avstraloazijskih državah na Japonskem manjka en blok - delo oziroma njegovi sindikalniptvdstav-niki. Vsi zaposleni v japonskih korporacijah brez izjeme, pa naj gre za člane uprave, menedžerje ali zaposlene uslužbence, morajo biti brezpogojno podrejeni potrebam podjetja. 'Korporativni vojščaki' morajo skoraj na vojaški način podrediti svoje interese korporacijskim. V zameno jim kor-poracija 'kot nadbitje" vsako poletje in zimo izplača bonuse, ki so odvisni od uspešnosti poslovanja iti ki lahko dosegajo večmesečne ali celo polletne plače Splošno je znano, da je imela vladna birokracija pomembno vlogo v japonskem gospodarskem čudežu, bila je nekakšen generator gospodarskih reform. V ta namen je v birokratske vrste vsako leto tvk-turirala talentirane diplomante japonskih univerz kot ka-rierne vladne uslužbence. Ključne pri izbiri so bile njihove menedžerske sposobnosti, vlada pa jim Je v spodbudo podelila še visok uradni položaj, moč in ugled. Dolgoletna strategija konservativne vlade LDS je bila spodbujanje industrijskega in tehnološkega razvoja na račun socialno-varstvenih programov. Z i. idika narodnega gospodarstva je bila takšna strategija več kot koristna, saj Je spodbujala družinska gospodinjstva k maksimalnemu varčevanju, s katerim so si zagotavljala denar za upokojitev, pa tudi za i.'sa dražja stanovanja in šolsko izobraževanje. Ključni pojmi: japonske korporacije, japonski sindikati, menedžment, mala in srednja podjetja, japonska birokracija, amakudari, moč v Japonski družbi Za tri velika japon.ska sredi.šča moči, veliki biznis, parlament in državno birokracijo, je značilna medsebojna odvisnost in povezanost. Podjetniški sektor, ki je pod močnim vplivom velikih korporacij, je odvisen od javne birokracije, ki ga nadzoruje zlasti s podeljevanjem licenc, oblikovanjem politik in delitvijo proračunsko financiranih projektov. Uradniki so odvisni od zakonodajalcev v dietu. ' Ur. Hftgfimll Ivr/ild, rvitiii ftrii/esor na l'akiilieii za itrnibene vede. japonskem parlamenlu, zlasti članov vladajoče stranke oziroma koalicije, ki odločajo o zakonih, ki jih pripravijo vladna ministrstva. Prav tako je oiiičajno, da uradniki, ko se povzpnejo ilo dovolj vi.sokih klinov birokratske lestvice, po.sku.šajo priti v poslanske klopi in jim je zato vzdrževanje primernih «kIiio.sov s politiki .še bolj pomembno. Politiki pa .so "ranljivi" na denar, ki jim ga biznismeni v obliki raznih donacij jiolagajo osebne in strankarske "ko\čke" in ga potrebujejo za vzdrževanje svoje politične ma.šinerije. V primerjavi s strukturo srediSč moči vevrop.skih in av.straloazijskih državah na Japonskem manjka en blok - delo oziroma njegovi sindikalni pred.stavniki. Največja konfederacija dela Rengo, ima le malo vpliva na politično odločanje. Velike korporacije Zanje .so značilni notranji trgi dela, vezani na stalno zaposlenost. Vsako leto običajno v aprilu, ko se začenja novo .šolsko leto, korporacije zberejo marčne diplomirance, ki .so jih na novo zaposlile in jih .slovesno vključijo v korporacijsko življenje. Potem pa jih vržejo v kole.sja intenzivnega praktičnega uspo.sabljanja, za katerega je še zlasti značilno premeščanje iz enega oddelka v drugega, s čimer jih iiapravijo bolj prilagcnlljive, pa tudi spo.sobne opravljati dela na različnih delovnih mestih. Npr. ekonomist novinec bo kako leto delal v račimovodsrvu, nato ga bodo premestili v prodajo, čez nekaj let pa v marketing. Plače so določene predvsem v odvisnosti od dolžine delovne dobe v enem podjetju. V primeru podjetni.ških dobičkov lx>do tudi zaposleni dobili svoj del, kar jih še dodatno spodbuja k napornemu delu. Potem so tu .še bonusi v obliki korporacijskih športnih objektov, počitniških kapacitet, potovanj, poceni stanovanjskih kreditov. Da pa zaposleni vse to dobi, mora pokazati ustrezno mero zvestobe in privrženosti korporaciji. Vrhovni menedžment korporacije sestavljajo praviloma dolgo zaposleni in uspešni insideiji, ki so usi>eli preiti vse nivoje menedžmenta. Delničarji imajo le malo vpliva na proces korporacijskega odločanja. Zato nekateri govorijo o japon.skcm kapitalizmu kot o "korporativnem kapitalizmu", kjer je vsaka korpo-racija celota s svojo o.sebnostjo, v nasprotju z zahodnim kapitalizmom kot "delničarskim kapitalizmom", kjer korporacije delujejo predvsem zaradi ustvarjanja profita za delničarje. Vsi zaposleni v japonskih korporacijah brez izjeme, pa naj gre za člane uprave, menedžerje ali zaposlene uslužbence, morajo biti brezpogojno podrejeni potrebam podjetja. "Korporativni vojščaki" morajo skoraj na vojaški način podrediti svoje interese korporacijskim. V zameno jim korporacija "kot nacibitje" vsako poletje in zimo izplača bonuse, ki so odvisni od uspešnosti poslovanja in ki lahko dosegajo večmesečne ali celo polletne plače. Da lahko vzdržujejo takšno poltotalitarno odvisnost zaposlenih, so razvili tudi nekakšen nedoločno vrednostni besednjak ocenjevanja zaposlenih bolj v smislu pripadnosti podjetju kot pa njihovih delovnih sposobnosti. Vse delavce tako "belo-" kot "modroovratniške" ocenjujejo enkrat ali dvakrat na leto in glede na oceno določijo višino plače in možnosti napredovanja. Ker se pri ocenjevanju veči- noma iipoSieva tudi njihove osebnostne, ne le delovne sposobnosti in značilnosti, često v korporacijah prihaja do pretiranega "navdiišenja" za delo oziroma do podjetja. .številni zaposleni pridejo precej pred začetkom delovnega časa, da poči.stijo delovne mize in pohi.štvo ter .se |X)iem omalovažujoče vedejo do tistih, ki pridejo ob predvklenem začetku dela. Prav tako počakajo, da .šef pred njimi odkle domov, oni 1X1 .se takrat pogosto šele dobro lotijo dela - čez dan pa le toliko, da kaj |X)čne-jo. Če doi^ijo .še plačane nadure, je zadovoljen tudi njihov interes honne po maksimiranju lastnih dohodkov, prav tako pa privrženost tatamae korporaciji skoraj bolj kot lastni družini. Šele v luči gospodarske krize v devetdesetih letih so korpo-racije namesto plače in napredovanja po načelu .senioritete Ziičele uvajati tudi plačevanje po delovnem učinku in lieadhiiuling - i.skanjc menedžerjev zunaj lastnega podjetja glede na profil, ki ga potrebujejo. Vseeno pa jc glede na bliskoviti japonski gosjKjdarski preboj treba ugotoviti, da se je jaj^onski menedžment, ki temelji na vzdrževanju podobe podjetja kot primarne .skupno.sti, na odnosih .šefa in zaposlenih, ki odslikujejo .skoraj družin.sko atmosfero, pokazal kot učinkovita alternativa zahodnemu tipu menedžmenta, ki temelji na hladnih, neo.sebnih in legali.stičnih odnosih. Kot sin uspešnega, dosmrtnega menedžerja in pa glede na sistemske značilnosti vodenja v razmerah samoupravljanja, se upam trditi, da je tudi skupno.stna atmosfera v slovenskih podjetjih v .sedemdesetih in o.semdesetih letih prispevala deloma k temu, da je bila Slovenija ves čas primerljiva z raz\'itimi zahodnimi držiivami. Prav tako je treba ugotoviti, da se veliko sestavin industrijske demokracije še danes pojavlja v vseh večjih slovenskih podjetjih. Japonske korporacije zelo poudarjajo ustrezno socializacijo zaposlenih, zlasti noNozaposlenih. Z našega, evropskega zornega kota pogosto tudi pošteno pretiravajo. Na jutranjih .sestankih ne pregledajo zgolj dnevnih delovnih nalog, ampak tudi recitirajo razna gesla in simbole korporacije, pojejo korporacijske pesmi. Uvajalni večtedenski .seminarji za novozaposlene .so pogo.sto usmerjeni v zanikanje njiho\ega osebnostnega ega in utapljanje v dušo korporacije. Temu so včasih namenjene težke fizične vaje skoraj do popolne izmučenosti ali pa glasno prepevanje korjKjracijskih pesmi na "japonsko nabasanih" ulicah velemest. Namen takšnih "drilov" je v pr\ i vrsti doseči popolno predanost in poslušnost korporaciji, ne glede na neumnost nalog, ki jih dobivajo. Velika elektronska korporacija je npr. peljala svoje nižje in srednje menedžerje na deželo, kjer so se v procesu "očiščenja duš" slekli do spodnjega perila in se nato skupaj tlo ramen potopili v ledeno mrzlo reko. Navedeni ideološki ovoj japonskih korporacij pa ima tako dobre kot slabe strani. Pri.speval je k ekonomski učinkovitosti, če.sto pa je ogrozil ne le individualne pravice za|X)slenih, marveč tudi njihovo zdravje. Po zakonu iz leta 1993 je japon.ski delovnik dolg 40 ur na teden. V.se dnige ure naj bi bile nadure, ki bi jih bilo treba plačati 25-30 % več kot redne ure. V stvarnosti pa je zlasti manjšim podjetjem dovoljeno, da imajo še vedno 44- ali 46-urni delovni teden. Tudi tu lahko po uradnih statistikah vidimo "statistično kozmetiko", ki je na Japonskem zelo pogost pojav. Po njej Oapan 1998, 1998: 93) je bil na Japonskem delovni teden med najkrajšimi na svetu - le 39,6 ur na teden. 1-rancija je imela tedaj 39,8, Nemčija 39,7. ZDA 42,5 ur in Velika Britanija celo 43,5 ur na teden. Dejansko pa je letni ob.seg delovnih ur na Japon.skem večji kot v večini zahodnih držav - okoli 2000 ur, kar je okoli 300 do 400 ur več kot v Franciji ali Nemčiji. Čeprav imajo zaposleni pravico do 20 dni plačanega dopusta, jih v povprečju porabijo le devet. K temu je treba prišteli še 150 ur ]5ovprečnih nadurnih ur na zaposlenega, pa dobimo približno st%'arno sliko neskončnega japonskega garanja. japonska podjetja pa imajo še takoimenovaiio "uslužnostno nadurno tlelo", kjer zaposleni delajo čez delovni čas brezplačno in tako takšno nadurno delo ni nikjer evidentirano. To je še dodatnih 10 % na prej izračunano delovno obremenitev (Svtgimoto, 1997:93). Zaposleni se te težko uprejo taki praksi, saj nimajo večje sindikalne moči, prav tako pa \'edo, da bi bile njihove ocene slabše, češ da niso dovolj predani korporaciji. Pa še ena "c\'eika" - dobršen del tistih devetih dni porabljenega plačanega dopusta je bolni.ška odsotnost. Večina japon.skih podjetij namreč nima prav natančnih opredelitev plačane bolezenske od.sotnosti. Torej ne ostane zaposlenim nič drugega, kot da ob iKilezni porabijo .svoje dopustniške dneve. Če pa gre za dolgotrajne bolezen.ske od.sotno.sti, je večinoma prepuščeno podjetju, da odloči, kaj bo bolnemu delavcu plačalo, česa pa ne. Zaradi takšnega delovnika ima precej.šen del zaposlenih simplone kronične preutrujenosti, nekateri se dobesedno "nagarajo do smrti". Japon.ski be.sednjak ima prav besedo, ki pomeni nenadno smrt zaradi prevelikih delovnih obremenitev in stre.sov - karoši. Pravno gledano, karoši spada v kategorijo poškodb na delovnem mestu in bi torej moralo biti krito iz poklicnega zavarovanja. Vendar pa je v praksi karoši zelo težko dokazati. V letih 1988-90 je 2053 družin vložilo zahteve po iz|5lačilu za odškodnine karoši, vendar so vladne oblasti, pristojne za delovne spore, priznale le 92 primerov. Obstajajo ocene, da je primerov karošija na de.settisoče, možnih žrtev pa na stotisoče (Sugimoto, 1997: 94, 105). Glavni razlog, da družine ne morejo dobiti tožb, je, da |X}djetja nočejo dati sodi.šču natančnih podatkov o tlelovniku zaposlenega, ki je umrl. To pa je pogoj za priznanje otl.škodnine. Podjetja potem raje dajo nekakšno odškodnino kot izraz sožalja in plačajo del pogrebnih stroškov. Sprva se je karoši pojavil med vozniki, delavci, ki so prišli v mesta iz podeželja, vladnimi uslužbenci. Potem pa .se je razširil predvsem na menedžerje - naprej na srednje, kasneje pa tudi na najvišje. Najbolj pogost je v storitvenem sektorju, kjer je delovnik .še po.sebej dolg. "Mini" trg dela v vsakem japonskem podjetju predpostavlja, da se za|X)sleni ves čas izobražujejo in tako razvijajo .svoje večstranske delovne in poklicne spretnosti. Zato krožijo od enega delovnega mesta do drvigega, med oddelki, med pisarnami, med različnimi poslovalnicami. S tem res pridobijo spo.sobnosti za delo na več poklicnih jjrolilih, vendar so pogosto s tem združeni veliki o.sebni in družbeni stroški. Skoraj pol milijona poročenih japonskih uslužbencev ne živi s .svojimi družinami, ker jih je |X)djetje premestilo v poslovalnico ali tovarno, ki je daleč stran od njihove družine. Takšna praksa je najbolj pogosta pri velikih korporacijah in držav- ni icr krajcvnili vladali. Večinoma gre za "beloovrami.Ske" uskižbence na mene-džerskih. profesionalnih, tehničnih in viradniških položajih. Najl>olj pogost razlog, zakaj driižina ne gre z očetom v novi kraj, jc povezan s .slab.šim statusom .šole v manj.šcm kraju, kar bi zmanj.šalo možno.sti otrok, da .se vpi.šejo na elitno univerzo. Poleg tega pa so menjave zelo zapleten, drag in dolgotrajen proces. Drugi razlog, ki onemogoča preselitev družine, je stanovanjski problem. Zaposleni, ki ima hišo ali stanovanje, bi ga pogosto raje jjustil praznega kot pa oddal, tako da ima stroške tako s starim kot z novim .stanovanjem. Razlog je velika z.:i.ščita najemnika, ki gre celo tako daleč, da mora lastnik stanovanja ali hiše predložiti res močan razlog, če .se želi vrniti v .svojo nepremičnino. Zato raje pustijo družino v la.stni.ški hiši ali stanovanju, sami pa si najamejo manj.še stanovanje. Tretji razlog je zdravje, ne žene ali otrok, marveč star.šev, ki večinoma še vedno žive z niladimi. Ostareli in bolehni starši se pač ne morejo seliti iz kraja v kraj. Tudi zato mora ž.ena ostali doma in .skrbeti zanje. Takšno ravnanje jc deloma tudi po.sledica šibkosti sindikatov, ki tudi sami pogosto po.stavljajo cilje korporacije jjred pravice delavcev. Sodelovanje delci In kapitala V veliki večini primerov .so v japon.skih podjetni.ških sindikatih, ki ne presegajo okvirov podjetja, organizirani vsi zaposleni razen menedžerjev srednjega in višjega nivoja. Člani so potemtakem tako "modroovratniški" delavci, inženirji, pisarniški uslužbenci, včasih tudi nižji menedžmeiiL Vendar to velja le za srednja in velika podjetja. V majhnih podjetjih sindikatov praktično ni. Velja pravilo, da stopnja sindikalne organizirano.sti upada obenem z veliko.stjo podjetja, kar je lepo razvidno tudi v tabeli 1. Tabela 1: Stopnja sindikalnega organiziranja delavcev glede na velikost podjetja v letu 1991 Vir; Sugimoto, 1997: 97. Velikost podjetja (.število zaposlenih) .Stopnja sindikalnega organizirinja v % manj kot 30 4 5 100-999 23 več kot 1000 61 Lahko rečemo, da so japonski sindikati stvar velikih podjetij. Zato ni nič čudnega, da se z;ivzemajo predv.sem za interese korporacij, pogosto tudi na račun manjših podjetij. Gledano v daljšem obdobju, se sto|5nja sindikalnega organiziranja znianjšuje. Leta 1948 je bilo včlanjenih 56 % zaposlenih. 1970. .34 %, 1995. pa le še 23.8 %, kar je pomenilo 13 milijonov delavcev, povezanih v malo manj kot 71 tisoč "sindikatov" japonskega tipa (.Japan Almanac, 1997: 103). Mciicclžcrjcm so tako kot povsod [kj svetu sindikati trn v peti in so jili skušali [KPtlačiti v celotnem povojnem obdobju. K njihovi šibkosti pa je piispevaU) Se nekaj drugih dejavnikov: 1. .S|)rentemba .sestave japonskega gos|X)darstva. Zlasti tekstilna in lailjedelniška inilustrija. kjer je bilo veliko sindikalnega članstva, se je močno skrčila. Storitvene dejavnosti, kjer so bili sindikati vedno šibki, pa so .se okrepile. 2. Obširni vladni programi privatizacije in deregulacije v o.semdesetih letih .so razbili sindikate v javnem .sektorju, ki .so predstavljali ključni tlel japonskega |X)vojne-ga sindikalnega gibimja. Najbolj militantna sindikata, japon.ski železniški sindikat in japonski telekomimikacijski sindikat, sta |x>vsem izginila s prizorišča. 3. Tretji dejavnik je bila izrazito desničarsko politično prizori.šče, ki .se je za do.sego protidelav.skih ciljev bila pripravljena |K)vezati tudi z najbolj mračnimi silami - npr japonskimi gangsterji, jakuzami. 4. S\'oje pa je dodala tudi v.se večja brezbrižnost prihajajočih generacij v odnosu do politike in organiziranega družlsenega protesta. Že .sama notranja struktura japonskih simlikatov onemogoča njihovo dejavnost. Ker .so v podjetni.škem sindikatu združene različne kategorije zapo.slenih -od delavcev na tekočem traku do inženirjev, le težko ztiružijo .svoje interese v udarni program. Tudi na tiržavni ravni je skoraj nemogoče povezati veliko število sindikatov proti zahtevam menedžerjev po dolgem delovniku in nadzorovani rasti mezd. v.se v intenu ohranjanja japonske konkurenčno.sti na tujih trgih, je pa še en, globlji razlog prislovične ponižno.sti japonskih sindikatov, ki je povezan s karierami sindikalnih pred.siavnikov. Le redki od njih o.stanejo vse življenje zagovorniki delavskih pravic, večina jih namreč natlaljuje kariero kot - ntenedžerji. Že med svojim sindikalnim delovanjem vzdržujejo dobre odno.se z višjimi menedžerji, tako da si ob koncu sindikalne kariere zagotovijo dobre možnosti za preskok v mene-džerski poklic. To najbolj potrjuje .stati.stika - več kot dve tretjini menedžerjev v velikih korporacijah je bilo na nižjih stopničkah .svoje kariere sindikalnih funkcionarjev (l:ccle.ston, 1989: 83). Zlasti pogosto zavzamejo položaj kadrovskih menedžerjev. Da je protislovnost oziroma dvoličnost položaja sindikalnih predstavnikov .še večja, .so njihove plače in pisarne financirane z denarjem, ki ga zagotovi menedžment korporacije. Zato je kar razumljivo, da je njihovo delovanje v poil-jetju bolj ptKiobno drugi liniji menedžmenta, ki sku.ša tudi .sam bolj krotiti kot pa organizirali delavce. Prav zaradi razdrobljenega podjetniškega sindikalizma so pogajanja o skrajšanju delavnika zelo težko usjješna. Vsak sindikat se ločeno pogaja o krajšem delovniku, vendar ne ve, kaj počne .sorodno in konkurenčno podjetje oziroma njegov sindikat. Ce bi Ic eno podjetje izvedlo skrajšanje delovnika, bi to lahko zmanjšalo njegovo konkurenčnost. Menedžment ozironta lastniki tako običajno jjostavijo pogoj, da je potrebna višja produktivnost, če naj .se delovnik skrajša, kar potem sindikati težko sprejmejo, .številne države, Nemčija, Švedska, Nizozemska, Danska, Norveška, so .skraj.šale delovnik s centraliziranim kolektivnim si.stemom sindikalnih |x)gajanj (Deut.schman, 1991). V takšnem sistemu so doseženi sporazumi med sindikati in delodajalci obvezujoči za vsa podjetja v določeni panogi in tako ni možnosti, tla bi imelo eno podjetje drugačen delovnik in konkurenčne prednosti. Japonska praksa dolgega delovnika pogosto onemogoča sindikatom v drugih tlržav-ith, da bi dosegli .še kraj.^i delovnik - koi protlargument zahtevam sindikata kovinskih delavcev v Nemčiji po 35-urnem ilelovniku je menedžment trdil, da bi tak.šen delovnik zmanj.šal konkurenčnost njihovih izdelkov glede na japonske. V Sestilesetih In .setlemdesetih letih .so velike korporaclje izvedle tudi uspešne reforme v menedžmentu •'modroovrainiških" delavcev. Ključna je bila zlasti nova možno.st napredovanja za te delavce. V jeklarski Industriji na primer na položaj menedžerja proizvodne linije, kar je bilo precej vl.šje od ])reddelavca. Menedžer proizvodne linije je bil tako po.stavljen med preddelavce in tlirektorjem tovarne ter je bil odgovoren za nadzor nad proizvodnjo In zaposlenlnu v njej. Kot nekakšni šefi oddelkov v pi.sarnah velikih korporacij je tudi menedžer proizvodne linije dobil tudi njihova pooblastila: ocenjuje delovne in druge rezultate zapo.slenih. podeljuje dodatke k plači. Njegov končni cilj je, da ix).stane celo direktor tovarne. .S tem .se je zmanjšala pregrada med "modroovratnišklmr delavci In menetlžmen-tom In takšna rešitev je močno povečala tekmovalnost med tlelavci. S takšnimi rešitvami so se strinjali tudi sindikati, k-iv.>o zagovarjali |x)trcbo po večji enakosti in uvajanje možno.sti, da "modroovratni.ški" delavci napredujejo tudi čez razmejitveno črto med belimi in modrimi ovratniki. Nasploh lahko rečemo, da .so japonski sindik;itl sprejeli logiko menedžerjev, da bo povečanje produktivnosti povečalo "kolač" v celoti in posledično tutll tlel, ki gre delavcem - torej tudi njihov e plače in življenjski .stantlartl. Res pa, tla je bilo to obtlobje hitre rasti japonskega gos|xxlarstva. Nedvonuio je k temu j^rlpomogla tutli kooperativnost sindikatov in menedžmenta pri povečevanju protluktiviK)stl, tehnološkem Inoviranju In organizacij.skem prestrukturiranju. Ptxljetniški sindikati, v katerih so povezani vsi delavci, predstavljajo večji del japonskega sindikalizma. Obstajata pa še dve vrsti sindikatov. Eni .so "plurali.stič-nega tipa", ker so sočasno v potljetju in tekmujejo za članstvo pon:ivatll kot večinski In manjšinski sindikat. Ponavatll so eni protlmenedžer.sko, drugi pa pro-menedžersko usmerjeni. TI "pluralistični" sindikati sprožijo veliko večino sptirov v japon.skem za.sebnem .sektoi-ju, ki jih potem razrešuje glavna komisija z;i delovna razmerja. Druga vista slndikattiv, .sintlikali "novega tipa", pa .so aktivni predvsem pri obrtjbnih skupinah tlelovne sile in .so poklicno usmerjeni - združujejo tlelavce pt> dobnih poklicnih profikiv in tako pre.segajo meje posameznih podjetij. TI sindikati povezujejo zlasti delno zaposlene (fxirl-iii)w), duševno ali telesno prizadete delavce, ženske. Njihovi člani prihajajo iz manjših in srednje velikih podjetij In Interesi, ki jih zagovarjajo, se močno razlikujejo txl intere.sov delavcev v velikih kor-ix}racljah. Ventlar je njihov ptimen In vpliv minimalen. Velik del sintlikatov se je skozi strategijo sprave In popuščanj prebil v krt)ge odločanja na narotlnogospo-darski ravni. Stavke In ostale oblike indu.strljskega konflikta .so .skf)raj v celoti opustili in Japonska je postala skorajda država brez tlelavskih protestov (Kawanishi. 1992; Kavvanishi, 1986). "Topljenje" velikih korporacij Že kot odgovor na naftno krizo sedemdesetih let so japonske kor|X)racije začele strategijo "osiromaSenja zaposlitvene lestvice" (leau managemeut). Število zaposlenih z visoko plačo in dobro zaSčitenimi delovnimi mesti so zmanjiUili na minimum, in to pretivsem na tri načine: - del takšnih delavcev so premestili v majhna podjetja, ki so jih nadzorovale velike korporacije, - ix)večali so delež zunanjega trga dela v korporaciji, tako da so zaposlovali s skrajšanim delovnim časom in po pogodbi, - povečali so obremenitve še zaposlenih, ki so ostali v korporacijah. Dolgotrajna recesija v devetde.setih letih je še bolj "najedla" celoživljenjsko zaposlitev. Vse močnejši jen in vse več proizvodnje v azijskili državah s poceni delovno silo, pa tudi v ZDA, zahodni Evropi in drugod, je povzročalo, da je v vse več |X)djetjih bilo preveč pisarniških uslužbencev, ki so čakali na menedžerske položaje. V zaostrenem gospodarskem položaju pa tudi družinski l^esednjak o podjetju ni mogel dosti pomagati - precejšen del teh uslužbencev je bil premeščen ali pa kar odpuščen. Podirati .se je z;ičel tudi sistem plač na .senioritetni osnovi, .seveda ne brez odporov - v aprilu 1998 so npr zaradi predvidenih sprememb stavkali letalski prevozniki. Takšne spremembe so tudi v sozvočju s spremembami v vrednostnem sistemu mladih diplomantov japoaskih univerz. Vedno bolj se selijo iz enega |X)djetja v drugega, kar jc bilo včasih neverjetno. Majhna in srednja podjetja Rekli smo že, da prav tovrstna podjetja predstavljajo večino japonskega gospodarstva. Opredeljena so kot podjetja, ki nimajo zaposlenih več kot tristo delavcev in katerih kapital ne presega 100 milijonov jenov (okoli 800 tisoč ameriških dolarjev ali okoli 1,5 milijona nemških mark). Za primerjavo poglejmo slovensko opredelitev, ki je skladna z definicijo Evropske zveze. Srednje veliko podjetje ne sme imeti več kot 250 delavcev, povprečna vrednost kapitala ne sme biti večja od 400 milijonov tolarjev (nekaj več kot 4 milijone nemških mark) oziroma mora imeti promet manjši od 800 milijonov slovenskih tolarjev (8,5 milijona nemških mark). Tabela 2 nam kaže, da skoraj 90 % zaposlenih na Japonskem dela v takšnih podjetjih in da več kot polovica delavcev v zasebnem sektorju dela v podjetjih z manj kot trideset delavci. Tabela 2: Porazdelitev Števila podjetij in zaposlenih glede na velikost podjetja v letu 1991 Vir: Sugimoto, 1997: 80. Velikost podjetja .Stcvik) podjetij Stevik) zaposlenih (.števik) zapo.slenih) (v%) (v%) 1-4 M 17 5-9 19 14 10-29 13 24 30-99 2 21 100-299 2 12 300 in več O.I 12 .Skupaj 100 100 Celo v industrijskem sektorju je tri četrtine zaposlenih v majhnih in srednjih podjetjih, še več pa v tekstilni, pohištveni in keramični industriji. Tudi večina delov za izvozno usmerjeno avtomobilsko in elektronsko industrijo je proizvedeno v takšnih podjetjih, v njih dela kar 95 % v gradbeništvu zaposlenih delavcev. Nekajkrat smo že omenjali velike razlike med delovnimi raztiierami v manjših podjetjih in velikih korporacijah. Poglejmo jih v shematski obliki. Tabela j}.- Primerjalne značilnosti velikih korporacij ter manjših in srednjih podjetij Značilno.sti Velikost pe, drug njo vključenosti v keirecu kot drugo spremenljivko - tabela 4. Tabela Različni lipi majhnih in srednjih podjetij Vdiko.st poiliclja keirecu \'pliv - povezanost velik majhen srednje veliko Odv isna pdzemljem. Soočajo .se tudi s konkurenco imigrantov iz revnih azijskih držav. Za tretji tip podjetij (srednje velika, majhen vpliv keireca) je značilno, da so pogosto zasedla tržne ni.še. ki .so jih pustile velike korporacije. Gre za ino\ativna podjetja, ki razvijajo nove proizvode in tehnologije, marketing. Imajo razvilo zelo prilagodljivo otizivanje na potrebe trga ali strank. Včasih pa .se razvijejo v velike korporacije - npr. Pana.sonic, Honda. .Sony in Nintendo .so lak.šni primeri. Četrti tip .so majhna in samostojna podjetja, pogosto s .storitvenega pcxlročja -frizerji, la.stniki kemičnih či.stilnic, restavracij, trgovinic, pa tudi advokati, davčni svetovalci, zdravniki, arhitekti. "Usti prvi del podjetnikov, ki niso profesionalno izo braženi, imajo večinoma opravljene razne menedžerske tečaje po srednji .šoli. Naslednja razlika med za|x>slcnimi v velikih podjetjih in lastniki majhnih podjetij je medgeneracijski prenos lastni.šiva. Okoli dve tretjini samozaposlenih la.sinikov je potledovalo po.sel otl .svojih staršev ali staršev svoje žene. Samozaposlitev je na japon.skem cenjena kot primerna kariera. Običajno tisti, ki se odločijo zanjo, sprva delajo za večje ptxljetje in si takt) pridobijo u.strezne spo.sobnosti, nato pa u.sta-novijo samtistojen posel, pogo.stti skupaj z f)stalimi družin.skimi člani. V letih službovanja v podjetju so si poleg znanja pridobili .še .številna znan.stva in poslovne stike, natt) pa so z lastnimi prihranki in bančnim posojilom ustanovili lastno pt)tl-jetje. Tutli za takšen posel je značilno, tla lastniki delajo zelo veliko, pogosto precej dalj od zaposlenih tlelavcev, če jih imajo. .Številni .so "prtjstovoljni tlck)holiki", ki jim je biznis pomembnejši od tlružine. Statistika je kar grozljiva - v povprečju .so lastniki majhnih ptxljetij v .storitvenem in zabavi.ščnem poslu, ki imajo manj kol tride.set zaposlenih, delali 65 ur na leden, v celem letu pa .so si privtJŠčili le 66 dni dopasta (vključno z nedeljami). To je manj kot .šest dni na me.sec, kar pomeni nobenih počitnic in malce več kot en prost dan na letlen. Običajno so lastniki takšnih ptxslov, zlasti trgovinic in storitvenih dejavno.sti, močno povezani, predvsem zaradi lastnih koristi, s krajevnim dogajanjem. V nasprotju z u.službenci, ki delajo daleč .stran od df)ma, .so oni ves čas v krajevnem okolju in jim je krajevni utrip tako po.sel kot 7.:ibava. Kaj pa interesi, vrednostni sistem in življenjski slog japonskih "motlroovrami.š-kih" dela\cev, ki predstavljajo tretjino delovne sile? Njiht>va kultura, ne glede na to, ali delajo v majhnih ali velikih ptxijetjih, se bistveno razlikuje od kulture pi.s-arniških uslužbencev. Na svoje delo gletlajo kot na vir preživljanja, ne pa kot na vir zadovoljstva in osebne rasti. Zavedajo .se, da so na tlnu družbene lestv ice ter skušajo cinizem, nezadovoljstvo in odtujitev na tlelovnem mestu nadomestiti z raznimi dejavnostmi v prostem ča.su. Pogosto .se angažirajo v športnih in tiružabnih dejavnostih, veliko so doma. Njiho\' interes glede dela je pretKsem ta, da začnejo Zgodaj tlelali, tako tla lahko čimprej odidejo tlomov. Javna birokracija SpioSno jc znano, da je imela vladna birokracija pomembno vlogo v japonskem gospodarskem čudežu, bila je nekakšen generator gospodarskih reform. V ta namen je v birokratske vrste vsako leto rekturirala talentirane dipk)mante jafKjn-skih univerz kot karierne vladne uslužbence. Ključne pri izbiri so bile njihove nienedžerske spo.sobno.sii, vlada pa jim je v spodbudo podelila .še vi.sok uradni položaj, moč in ugled. Pogoste .so CKene, da .so ti .sposobni, predani, včasih tudi malce naduti uradniki prava vodilna elita japonske družbe. Njihove pristojno.sti v uravnavanju zasebnega sektorja .so bile precejšnje; |x)deljevali .so licence, dovoljenja za številna področja proizvodnje, razdelitve in prodaje. Pogosto .so karierni birokrati na vi.sokih klinih kariere opustili vladne službe in prevzeli najvi.šje nienedžerske položaje v velikih korporacijah - anuikudari, kar [»meni "pristanek iz nebes". Japonska vladna birokracija .se od drugih razlikuje zlasti na treh področjih: /. Kontrola in regulacija Za japon.sko birokracijo je značilno, tla je nadzorovala izjemno veliko različnih področij, konkretno kar 10 ti.soč go.sptnlarskih dejavntj.stih, kar je pretistavljalo okoli 10 % u.stvarjanja kosmatega narotinega protlukta (Sugimoto, 1996: 195). Vladna ministrstva skorajtia tekmujejo med seboj, katera področja botlo lahko tlobila poti svoj nadzor Gospotlarska dejavnost je tako raztieljena meti različna ministrstva in pogosto je težko vzpt)staviti kontunikacije preko meja po.sameznih ministrstev. Osrednja vlada s sistemom subvencij nadzira prefekturne in občin.ske vlade. Pogosto pošilja .svoje uslužbence, da zasetlejo vodilne položaje v teh "nižjih" vlatlah, potem pa jih spet potegnejo nazaj. Po.sebej pomembna je vloga ministrstev pri ura\'navanju vstopa novih korporacij na trg. Vsako ministrstvo namreč tlaje po.seben pomen vzdrževanju dobrih otino.sov s panogami, ki sp:nlajo poti "njegovo okrilje". Zato pogosto kar sumljivo gletlajo n:i novo vstopajoča pcjtljetja. Dokler .se jx>tljetja držijo njihovih pravil obnašanja, jih ministrstvo pusti pri miru in zagotavlja tako imenovano prostotržno konkurenco. 2. Amakudart Kot smo že omenili, je za japon.sko birokracijo običajno, da si po karieri v državnih vrstah najde dobro plačano zapo.slitev v korporacijah, ki so jih prej nadzirali. Kariera elitnih birokratov ima več stopenj. Diplomanti, ki .se želijo zaposliti v državni birokraciji, morajo najprej opraviti drž;ivni izpit, šele po tem lahko zaprosijo za sprejem v določeno ministrstvo. Državni izpit je sestavljen iz vrste predmetov, nekaj pravnopolitičnih in je zelo tekmovalen. Večinoma ga opravijo diplomanti Univerze v Tokiu. Ptj sprejemu jih razporetlijo po različnih oddelkih in praviloma vsi, ki .so bili sprejeti i.stega leta, napredujejo približno i.stočasno. Ker pa je na vedntj vi.šjih mestih vse manj prostora, jih nekaj vsako leto izpade. Proces izpadanja se nadaljuje vse do takrat, ko .se konui uspe povzpeti na položaj namestnika mini.stra. To je najvišji poiož;ij v biroi nega .sektorja, kot npr. borznih hi.šah, bankah, hranilnicah. Tudi zato .se finančno ministrstvo le težko loti preiskave kakšnih finančnih škandalov v bankah, .saj ve, da bo naletelo na .svoje nekdanje uslužbence. Drugo "priročno" področje zaposlovanja za nekdanje vi.soke državne uradnike je politika. Nekateri se prebijejo v parlament. Drugi želijo še vi.še - več kot tretjina vladnih pred.scdnikov po vojni je bila iz vrst bivših državnih funkcionarjev. Na odmct ni.so tudi guvernerska me.sta v i7 japonskih prefekturah - 1993. je bilo kar 23 guvernerjev s takšnin» "rodovnikom" (.Sugimoto, 1997: 197). ii. Praksa administrativnega vodenja je .še en primer moči državne birokracije nad po.slovnim svetom. Poteka v obliki navodil, predlogov, pripomb posameznih ministrstev - |x>gosto brez zapisov, le v pogovorih za zaprtimi vrati. Zanimivo je, da menetižerji pogosto odobravajo takšno birokratsko usmerjanje, ki namesto njih u.sklajuje različne poslovne interese. Tako jim tretja stran brezplačno razre.šuje notranje konflikte. Pri tem ne .škodi dejstvo, da je veliko direktorjev bivših birokratov. Pri tem administrativnem vodenju pa se jc treba zavedati, tla gre za dialog, v katerem včasih prevlada ena, včasih druga .stran. Ni nujno, da je vladna atlministracija tista, ki oblikuje navodila za poslovanje. Lahko se zgodi, da menedžerji predlagajo, kakšna naj bo v.sebina re-gulativc. .Administrativno vodenje nikakor ne up<5rablja prisile, ampak bolj manipulacijo. D;i mini.strstvu uspe uresničiti njegova navodila in j^riporočila. ponuja korjKiracijam takšne "korenčke", kot .so vladna naročila, ugodnej.še davčne in finančne pogoje, subvencije, pa tutli potlcljevanje licenc. Birokratske elite upravljajo tlržavo na obravnavani način že tlesctletja. V tem obdobju .so spletle mrežo formalnih in neformalnih vezi, privilegijev, intere.sov, ki se jim nikakor nočejo od|XJvedati, ne gletle na številne reforme, ki jih ves čas napovetlujejo in tudi izvajajo politični vrhovi. Vladna administracija pač živi po svojih ".šegah in postavah". Birokratska mesta in položaji niso vezani na volilne rezultate. Tutli vladne .spremembe ne posežejo globlje ali pa sploh nič v birokrat.sko hierarhijo, ki ima .svoja lasma pravila napredovanja, sprememb in upokt)jitve. Birokrat.ski aparat tako deluje v lastnem kraljestvu, precej otklaljen od oznake "javni uslužbenec". Ziikonoclajalci - parlamcniarci in podkupovanje Konservativna litx'ralna demokratska stranka (LDS) je bila na oblasti skoraj štiri desetletja, do leta 1993, ko je po vrsti škandalov, ki so |)okazali na velik obseg korupcije, vezane na strankine vrste, izgubila večino v parlamentu. Sledilo je obdobje |x)litične ne.stabilno.sti in političnega prestrukturiranja. Spn a so izoblikovali novo koalicijo osmih političnih grupacij, ki so jo vodili kon.ser\ativci - bivši člani LDS. Potem je pri.šlo ilo velike povezave med LDS in Socialno demokratsko .stranko Japonske (SDS), ki jc bila prejšnja tlc.setletja največja o|>ozicijska stranka. Ta in podobna koalicijska "kupčkanja" .so LDS pomagala, da si je ponovno pridobila dovolj zaupanja volilcev in je krmilo države kmalu spet prevzela .svoje roke. De.setletja dolga, skorajda neomejevana vladavina LDS je dala močan in po.selx'n pečat japonskemu političnemu življenju. Japonski parlamentarci le redko sami pripravijo osnutke zakonov za japon.ski parlament, diet. Praviloma je taka priprava, dopolnjevanje, kot tudi dokončno oblikovanje zakonov v rokah javnih birokratov. Vlatla nato zakone pošlje parlamentarni proce.s. Birokracija je tako resnični pripravljalec zakonoilaje, ki jo diet le sprejme ali pa zavrne. Ocenjuje se, da je delež birokracije pri oblik(jvanju različnih politik 90 %, pariamentarcev pa 10 %. Najlepši primer prevlade in velike moči vladnih birokratov lahko najilemo prav pri denarju, konkretno v programu davčnih naložb in po.sojil. Program temelji na ogromnih zneskih privarčevanega denarja japonskih gospodinj.stev. ki .se nalaga v vladne institucije, kot .so |x)štna hranilna služba, po.štno življenjsko zavarovanje, rentno .socialno zavarovanje in državni pokojnin.ski sistem. Ta denar je naložen v razvojni banki, izvozni in uvozni banki ter drugih javnih finančnih korporacijah, ki jih vladna ministrstva uporabljajo pri .svojem poslovanju. Zaradi izjemno nizkih, skorajda ničelnih pasivnih obrestnih mer lahko dajejo zelo ugodne kretlite tistim projektom in področjem, ki dobijo vladno podporo. Program davčnih naložb in p{).sojil tako denar varčevalcev vlaga nazaj v proizvodnjo, sevetla z "blagoslovom" vladnih uslužbencev. Gre pa za ogromne zneske, saj je celoten program "težak" kar tretjino tlržavnega proračuna, zato ni nič čudno, da .se ga je prijelo ime "drugi proračun". Vendar - velik del njegovega tro.šenja ne potrebuje nolx'nih parlamentarnih postopkov in |x>trditev. Zato je razumljivo, da .se lobisti po.sameznih interesnih skupin ukvarjajo predvsem z izvršno vejo oblasti, ki ji tesno sledijo parlamentarci, .sodna veja pa je daleč zadaj. Zla.sti združenja v poslu in kinetij.stvu se pri po.skusih vplivanja na izoblikovanje njim pomembnih politik obračajo predvsem na vladne u.službence, ker vedo, da so oni najpomembnejši "policy makerji". Raziskave so pokazale, da se je v osemdesetih letih na politike z namenom posvetovanja obračalo 71 % interesnih skupin s področja po.sla in kmetijstva, na vladne uslužbence pa kar 97 %. Takšno ravnanje je precej drugačno od ameriškega, kjer se lobisti in razne .skupine priti.ska usmerjajo predv.sem na politike v predstavni.škem domu in .senatu (Sugimoto, 1997; 200). Hitre menjave strank in politikov na oblasti ter velika tekmovalnost med |x)litičnimi .strankami -še bolj krepi moč vladne birokracije nad oblikovanjem dnevnih politik. nogami! FHRFILA Dolgolftiui strategija konservativne vlade LDS je bila spodbujanje industrijskega in tehnološkega razvt)ja na račun sotialnovarstvenih programov. Z viilika narodnega gospodarstva je bila takšna strategija vet kot koristna, saj je spodbujala družinska gospodinjstv"a k nuiksimalnemu varčevanju, s katerim .so si zagotavljala denar za upokojitev, pa tudi za vsa dražja stanovanja in šoKsko izobraževanje. Ker .so bile obrestne mere po.štnih in drugih državnih hranilnih in.stitucij vi.šje kot pri komercialnih bankah, .se je tu nabiralo ogromno kapitala, ki ga je vlada nato prek programa davčnih naložb in po.sojil usmerjala v prioritetne projekte. V povezavi s pomembno vlogo vladnega aparata pri usmerjanju naložb, .se je razrasla tudi |5rak-.sa podkupovanja oziroma "politika denarja". V zameno za volilno junlporo .so člani padamenta dolžni .svoji lokalni volilni osnovi pri.skrbeli državno linancirane gradbene, cestne, železniške projekte. Združenja za podporo posameznih |x>li-tikov imajo tako dvojno vlogo - po eni strani organizirajo volilno podporo .svojim kamlidatom, po drugi strani pa delujejo kol neuradna sredi.šča za podeljevanje materialnih in drugih koristi, ki ,so jih njihovi varovanci uspeli izboriti. \' skladu s takšno prak.so .so šievilni, zla.sti LDS-ov.ski padamentarci poslali tako intenovani padamentarci zokii - zastopajo posebne interesne skupine in se angažirajo zlasti na tistih vladnih politikah, ki zadevajo njihovo področje. Imajo znanje in informacije s področja njihovih podpornih skupin, ki jim v zameno za u.strezno spreminjanje vladnih politik nudijo .skorajda stalne finančne vire. Takšna podpora vplivnih poslovnih skupno.sti je pomembno prispevala k velikemu tleležu obla.sti v rokah I.D.S. Tudi večina povojnih predsednikov vlad je bila povezana z enim ali drugim delom japonskega gospodarstva. Npr .Nobusuke Kiši (1957-1960) je bil za.sto])nik .skupine trgovine in industrije zoku, Zenko Suzuki, ki je bil pretLsetlnik v letih 1980-1982, je zastopal kmetijstvo itd. Deloma je bil za korupcijo oilgovoren tudi japonski volilni sistem. V tistih nekaj letih, ko LDS ni bila na oblasti, je vladajoča koalicija izvedla veliko volilno reformo. Prej je bilo v eliko volilnih okrožij, v katerih se je izvolilo dva ali več članov parlamenta. Zato se je razvila praksa ku|x>vanja glasov Pri tem sistemu je namreč morala vsaka politična stranka izračunali, koliko kandidatov naj bi kandidirala v posameznent okrožju - če jih je preveč, .so lahko pobrali premalo glasov in vsi izgubili, če premalo, pa so lahko dobili mnogo preveč gla.sov, kot pa so jih potrebovali za izvolitev. Da je kak politik pri.šel na kandidatno listo stranke, je bilo odločilno, kakšna je bila njegova volilna osnova, ki ga je brezpogojno podpirala. Za čim šir.šo volilno osnovo oziroma podporo pa so morali tlobiti čim več projektov oziroma denarja. Spremembe volilne zakonodaje 1991. so deloma odpravile volilna okrožja z več pariamentarnimi .sedeži. Predstavniški dom dieta po novem .sestavlja 500 poslancev, od teh je 300 voljenih v volilnih okrožjih z enim pariamentarnim mestom. Preostalih 200 poslancev .se voli po proporcionalnem regionalnem sistemu, kjer volilci glasujejo za politične stranke v vsakem od enajstih volilnih območij, v katere je razdeljena Japon.ska. V.saka politična stranka oblikuje listo svojih kandidatov, ki so izvoljeni na podlagi deleža glasov volilcev, ki ga dobi |X)samezna stranka. Posamezni politiki po novem tudi ne smejo dobivati političnih donacij. Lahko pa ustanovijo sklad, v katerega smejo pocljetja, združenja in posamezniki vplačati do pol milijona jenov leino (lo je približno 6000 nemških mark). V.saka politična .stranka dobi tudi proračiuiski denar, in to glede na .šte\'ilo .sedežev v parlamentu in .število glasov, ki jih je dobila na zadnjih volitvah. Sklad .sicer vodi blagajnik in menedžer, vendar je zakon u\cljavil tudi načelo, da mora v primeru ugotovljenih velikih nepravilno.sti v volilni kampanji za |X)sameznega politika odstopiti tudi politik sam. Vendar tako pridobljeni denar ne jiokriva vseh stroškov, ki jih ima |x>slanec. V povprečju ima namreč parlamentarec I,pi.sarne v Tokiu in 3,1 pisarne v domačem volilnem okrožju, zanj je v I. 1998 v ixwprečju delalo 13,1 tajnic, Uradni finančni viri .so pokrili le okoli 60 % .stroškov, ostalo pa je bil denar, ki .so ga po.slan-ci pridobili s političnimi donacijami, raznih vrst daril oziroma takšnih ali drugačnih poclkuix)v-anj (Sugimoto, 1997: 205). Ce jih odkrijejo oziroma izgubijo dobro ime, |X)liiiki običajno odstopijo z mini.strskih ali drugih |X)ložajev, tudi strankarskih, vendar ne zapu.stijo padamenta ali odidejo iz jx)litike. S tem, ko odstopijo, običajno pridobijo sočutno podporo volilcev, ki hitro pozabijo na moralno-etične zamere in ponovno glasujejo zanje. Ponovno izvoljeni politiki se potem zatečejo k šintoistični metafori in trdijo, da ponovna izvolitev pomeni dokončanje njihovega očiščenja za storjene grehe in jim dovoljuje nadaljnje |ioli-tično delovanje. S to logiko .so .se v |x>litično življenje vrnili vsi pred.sedniki vlad v o.senidesetih letih, ki so zaradi škandalov morali predčasno odstopiti, vključno z Nakasonejem in Takešitom. To pa je tudi v soz\'očju z vsakdanjo prakso podkupovanja, kjer večina ne \ idi nič slabega, če kdo daje lx)gata darila tistemu, od katerega pričakuje usluge. Tudi zalo je podkupovalni krog na Japonskem le težko pre-.sekati. Merjenje moči Tri obravnavana velika srecli.šča moči japonske družbe in politike pa vedno ne sodelujejo z roko v roki, ampak se pogosto spopadejo za svoja interesna območja. Prvo takšno področje konlliktov je med poslovnim .svetom in birokratskim vmešavanjem, tirugo med nadzorom politikov in delovanjem vladne birokracije in vladnih korporacij, tretje pa v rivalstvu mečitni.ških in rekreativnih sretli.šč, celo jetlrskili elektrarn. Lobir:inje vLitlnih uslužbencev je sevethi pomemljcn tlel pritlobiv;mj;i projektov. V nek;iterih primerih je prišlo tlo odpor;i prebivalstv;i. ki .se je počutilo ogroženo zar;idi gntdnje ce.st, železnic, ki .so prin:i.š;ile hrup in umazanijo ali tutli druge oblike imičevanja okolj;t. .Sethij morajo oblikovalci razvojnih ixjlitik vse btilj upoštev;iti tutli takšne organiz:icijske oblike od|xir:i Itikiilnih prebivalcev. 4) Kot rezult;» štev ilnih škand;ilov, potlkupov~alnih afer, trgovanj;i meti |K)litičnimi .strankami, je prišlo med Ijutlmi tudi do v.se močnej.šeg:i tKl|x>ra do pt)litičnih strank n;isplf)h. Vse več ljudi je z;ičclo voliti nestrankarske kanditlate oziroma ni.so bili več zvesti volilci tloločene .stranke - po rezultatih razisk;iv j:ivneg;i mnenja naj bi v sredini de\ettlesetih let sem sodihi že polovic;i v.seh volilcev. Pri \olitv;ih gu\'crnerje\' iz 1995. sta v dveh največjih mestnih središčih, Tokiu in 0.s;iki, stolčke dobili dve |x>v.sem apolitični ozirom;i pravilneje nestrankarski o.sebnosti - komedijant in osebnost s televizije. Blok nestrankarskih volilcev je običajno dobro obveščen in je že takt> močan, tla si noben:i stranka ne more več privo.šČiti njegovega ignoriranja. LIIERATURA Dcut.sthinann, Christoph (199!); Working-bee .syntlrcimc in Japan; An an:tlysis